dokumenti
Srečo Dragos
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ
(D
V prejšnjih številkah Socialnega dela se je
izteklo predstavljanje socialnih inovacij,
ki je potekalo vse od prve lanske številke
naprej. Kot socialne inovacije smo (zgolj
časovno) opredelili tiste službe oz. dejav-
nosti na področju psihosocialne prakse,
ki so bile ustanovljene leta 1990 ali
pozneje. Kot glavni razlog anketiranja pa
smo navedli predstavitev teh služb, saj
so informacije o njih pomembne tako za
uporabnike in za stroko kot za kreiranje
zakonodaje in socialne politike (Dragoš
1994). Na kakšen način so tovrstne infor-
macije pomembne in na kaj nas opozar-
jajo? Ker lahko enostranski odgovor na to
zavaja, ga obravnavam že ne tem mestu,
torej še pred interpretacijo anketnih
rezultatov (ki bo objavljena naslednjič).
Gotovo lahko informacije o izvajal-
cih, ki se tu predstavljajo, strežejo različ-
nim akterjem za različne namene: upo-
rabnikom za orientacijo pri uporabi us-
lug, strokovnjakom za diagnozo stanja in
prognozo trendov, zakonodajalca opo-
zarjajo na »slepe pege« v normativni regu-
laciji, politične akterje na tehtanje spre-
jetih oz. predvidenih odločitev ipd. Vsa-
kdo jih lahko torej bere zgolj s svojega
vidika. Taka enostranska uporaba infor-
macij — enostranska glede na interes, ki
je specifičen za identiteto določenega
(pod)sistema — pa postane nesmiselna,
ko razmišljamo o strategijah usmerjanja
na splošnejši ravni. Z vidika družbe kot
celote (vseh posameznih sistemov) je
namreč posamični vidik konkretnega del-
nega sistema vselej brez smisla, saj ga ne
moremo posplošiti. To pomeni, da na
njem ne moremo zasnovati splošne
družbene regulacije, ker je posamični
vidik aktualen samo za konkretni delni
sistem, ne pa nasploh . Ne moremo, na
primer, iz načela socialnega dela (po-
moč) izvesti tudi splošno načelo regu-
lacije celotne družbe, kot tega tudi ne
moremo narediti zgolj iz načela eko-
nomije (rentabilnost, profit) ali pa eko-
logije (naravovarstveni princip), poli-
tične ideologije, nazora itn. Vsa taka
početja so propadla. Skupna regulacija
vseh teh področij ne sme ignorirati (ali
celo zatirati) posamičnih vidikov — kar pa
ne pomeni, da mora iz njih izhajati in se
na njih utemeljevati. Če tega ne upošte-
vamo, hitro zapademo v logiko parcialnih
in skupnih, manj pomembnih in bolj
pomembnih, kratkoročnih in dolgoroč-
nih interesov. Zapademo v logiko, ki se je
včasih sklicevala na ideologijo ali religijo,
danes pa na skupne vrednote, socialno
etiko ipd.1
Od tod problemi sodobnih družb:
kako je sploh mogoče regulirati (pod>
sisteme v sodobnih pogojih, ko se ti
sistemi diferencirajo med sabo in tudi
znotraj sebe, kar je osrednja značilnost
modernizacijskih procesov. Ker so ti
sistemi avtonomni, po eni strani ne pre-
nesejo heteronomne regulacije (ki bi se
vzpostavljala zunaj njih oz. se uveljavljala
1 Do nekakšne skupne, generalne socialne etike ne more priti niti na etičnem področju (tj., na področju
teoretskega ali pa normativnega utemeljevanja procesov in pojavov, ki so moralno relevantni). Zato je še
manj verjetno, da bi z neko skupno etiko regulirali ostala področja oz. druge sisteme, npr. političnega,
ekonomskega, socialno-varstvenega, pravnega, znanstvenega, državnega, skupnostnega...
61
SREČO DRAGOŠ
nad njimi iz enega samega centra, npr. z
državnim ali ideološkim intervencioniz-
mom); hkrati pa je, po drugi strani, inter-
sistemska regulacija vse bolj potrebna,
ker so sistemi vse bolj specializirani in
odvisni drug od drugega. — Je torej sploh
mogoča? In če je, kakšna naj bo? Pred tem
vprašanjem niso le družbe, ki jih opede-
ljujemo za modernizirajoče (prehodne
oz. »tranzicijske«), ampak tudi tiste, ki že
veljajo za moderne.
Zato že pred interpretacijo anketira-
nih socialnih inovacij izpostavljam vpra-
šanje splošne družbene regulacije — z
namenom, da smo pozorni na kontekst, v
katerem te inovacije nastajajo. Problem
družbene regulacije je povezan z dvemi
ključnimi vprašanji:
•	z načinom regulacije (a) in
•	s predpostavkami (b), na katerih
naj poteka usmerjanje sodobnih družb.
a)	Vprašanje načina (instance) la-
hko poenostavimo kot dilemo med po-
vsem hierarhičnim in — na drugi strani —
povsem dehierarhičnim usmerjanjem.
Sistemska teorija je že s svojim poudar-
janjem diferenciacije precej zgodaj opo-
zorila, da postaja usmerjanje sodobnih
sistemov na hierarhično-planski način
vse bolj disfunkcionalno, saj temelji na
predpostavki o možnostih racionalne de-
dukcije prihodnosti (željenih ciljev), ki
da veljajo tudi znotraj posameznih siste-
mov, v katerih naj bi se ta dedukcija
uresničila. Pravila, cilji in potrebe nekega
sistema niso isto kot pravila, cilji in
potrebe drugih sistemov, zato hierar-
hično planiranje v kompleksnih okoljih
vselej terja povečevanje nadzora ali pa re-
dukcijo sistemskih različnosti. In prav to
je v sodobnih razmerah problematično,
saj povzroča blokado, rezistenco ali pa
celo zlom sistemov.
b)	Drugo pomembno vprašanje pa
je predpostavka o nekem »splošnem dru-
žbenem interesu«, ki da je skupna možna
realnost vseh posameznih sistemov kot
tudi celotne družbe. Da ga je torej treba
le ustrezno formulirati na obči ravni in
nato regulirati razvoj posamičnih siste-
mov v njegovi smeri. To je predpostavka
o konsenzu , ki naj bi bil izhodišče in
hkrati rezultat regulacije (dosežene bo-
disi s hierarhičnim usmerjanjem ali pa s
samousmerjanjem delnih sistemov, tj., na
podlagi njihove avtonomnosti). V naspro-
tju s tem sistemska teorija opozarja, da je
usmerjanje sistemov neuspešno — ne le
takrat, ko se ne upošteva avtonomije
sistemov, ki se sami usmerjajo — ampak
tudi takrat, ko se ne upošteva samorefe-
renčnosti (avtopoetičnosti) teh sistemov,
tj., njihove sposobnosti, da se reproduci-
raj o iz elementov, iz katerih so sami
sestavljeni. Če se (pod)sistemi nanašajo
sami nase, navzven pa tako, da sami od-
ločajo o tem, katere informacije so za njih
uporabne in katere ne — potem to po-
meni, »da v diskurzih med funkcionalno
diferenciranimi sistemi ne more priti do
splošnega konsenza, ker ni skupnega
kriterija pravilnosti ali skupne resnice«
(Willke 1993: 128).
Če sodobni pogoji vse bolj proble-
matizirajo obstoj nekega vrhovnega cen-
tra, ki naj bi formuliral skupen interes
(konsenz o njem), potem je vse bolj pro-
blematičen tudi diskurz, ki predpostavlja
konsenz brez vrhovnega centra. Kako
torej regulirati splošni družbeni razvoj,
če so posamezna področja preveč raz-
lična, da bi se jih dalo uskladiti, in preveč
soodvisna, da bi se lahko razvijala brez
usklajevanja?
To pomeni, da je regulacija na splo-
šni sistemski ravni problematična zaradi
načina , s katerim naj se izvaja (hierar-
hični ali dehierarhični — tj., samousmerje-
valni) in zaradi predpostavke , iz katere
naj izhaja (konsenz ali disenz). Proble-
matična je torej zaradi kombinacije nači-
nov in predpostavk (ne pa samo zaradi
enega ali drugega).
S kombinacijo načinov in pred-
postavk dobimo naslednje štiri tipe
družbene regulacije.
1 . Pri hierarhično izvajanem plani-
ranju na predpostavki splošnega interesa,
ki ga določa neki nadrejeni sistem (dr-
žava, ekonomija, ideologija, znanost...), ne
gre za odpravljanje avtonomije delnih
sistemov, ampak za »koloniziranje «
(Habermasov izraz) v smislu omejevanja
njihove svobode v prid skupnemu
62
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (I)
dobremu. To pomeni, da se sistemska
različnost ne odpravi, pač pa le reducira
v tistih primerih, ko gredo posamezni
deli »predaleč«, ko ogrožajo »prioritete«,
če »prestopijo meje« ipd. V bivši Jugosla-
viji smo imeli poseben izraz za tovrstno
regulacijo: »demokratični centralizem«.
Pri tem velja poudariti, da to ni bila
ideološka floskula, ni bil zgolj nekakšen
oblastniški voluntarizem (kot to razu-
mejo današnji antikomunisti). Šlo je za
dejansko inovacijo, ki pa je na sistemski
ravni vpeljala usodno dvotirnost tako
glede splošne regulacije in družbene stru-
kture kot glede prevladujočih vrednost-
nih orientacij.2 Zato do zloma sistema ni
prišlo takrat, ko npr. ljudje masovno niso
več verjeli vanj (kar se je dogajalo že vsaj
desetletje pred njegovim koncem), pač
pa zato, ker se je sistem prilagajal na zu-
nanjo in notranjo kompleksnost po dveh
tirih, kar ga je blokiralo vse do razpada.
Skratka: demokratični centralizem je bil
realno obstoječi način regulacije, glede
katerega je obstajal dejanski konsenz (ki
ga je dokazal že J. Županov), zgolj pred-
postavljeni konsenz pa je bilo tisto »sku-
pno dobro« (socialistični interes samou-
pravljalcev), ki je zato lahko funkcioni-
ralo kot predmet ideološke manipulacije.
2
Zaradi tega tudi velja, da uspešnost
današnje tranzicije ni odvisna predvsem
od zamenjave oblasti v družbi, ampak od
zamenjave tipa družbene regulacije.
2 . Hujša varianta je tista, kjer hie-
rarhično usmerjanje predpostavlja disenz
družbenih akterjev oz. sistemskih enot, ki
je percipiran kot konflikt. Zato se učinki,
ki naj bi bili optimalni za celotno družbo,
skušajo doseči mimo razvojnih logik po-
sameznih sistemov, kar na eni strani pelje
v njihovo dediferenciranje, hkrati pa v
vse večje hierarhično doziranje prisile. V
nasprotju s prejšnjo varianto, kjer se avto-
nomija podsistemov tolerira kot osnova
kolonizacije, je tu sleherna avtonomija ra-
zumljena kot grožnja sistemski enotnosti.
Ker avtonomija temelji na razlikah in jih
tudi producira, se jo skuša odpraviti s
totalitarizacijo . Ta pristop se ponavadi
enači z nekim »aziatskim« ali »latinsko-
ameriškim« modelom, ki da za nas nikoli
ni bil aktualen. To pa je zavajajoče, ker se
tovrstni tip regulacije pogosto pojavlja:
•	tudi v družbah, ki se modernizi-
rajo, in ne le v predmodernih družbah:
zato tudi Slovenija, čeprav je v tranziciji,
ni povsem imuna pred tem modelom;
•	nosilci take regulacije so lahko
tudi avantgardistični družbeni akterji in
ne samo (re)tradicionalistični: zato se la-
hko zdi ta model privlačen tako za desne
kot za leve politične opcije;
•	za akterje, ki se oklepajo tega mo-
dela, sploh ni nujno, da predpostavljajo
konflikt razredov ter zagovarjajo razredni
boj: zato se ta model lahko pojavi tudi v
parlamentarno-demokratičnih ureditvah
in ne samo v soc-realističnih;
•	tak tip regulacije se je v našem
prostoru dejansko uveljavljal od prejšnje-
ga stoletja pa vse do petdesetih let tega
stoletja, tj., tako pod katoliki kot pod
komunisti (gl. Dragoš 1993: 34-47).
63
SREČO DRAGOŠ
3	. Predpostavka o konsenzu, ki naj
bi bil uresničljiv zgolj s spontanim samo-
usmerjanjem posamičnih sistemskih enot
(na podlagi specifičnih interesov in nji-
hove avtonomije), ki zato ne prenese
nikakršnega intervencionizma od zunaj
ali od zgoraj, je klasična predpostavka
laissez-faire . Ker se znotraj tega modela
(v imenu ohranitve razlik) abdicira od
vsakršnih poskusov njihove skupne regu-
lacije, je posledica tega atomizacija .
Prednost tega koncepta je v sprotnem
prilagajanju evolucijskim nujnostim, sla-
bost pa v tem, da ni zmožen kalkulirati z
dolgoročnimi zahtevami prihodnosti. Za-
to se seveda nikjer ni uspel trajno uvelja-
viti (niti v ekonomski, še manj v socialni,
sploh pa ne v kulturni politiki).
4	. Četrti koncept je zgolj zasnutek,
ki ga bo družboslovje moralo šele razviti,
vendar pa je sistemski pristop prvi, ki
nanj opozarja. Nanj misli Helmut Willke
(1993), ko govori o »kontekstualnem us-
merjanju« oziroma o »kontekstualnih po-
gojih«. Gre za pogoje, v katerih regulacija
ni hierarhična in ne izhaja iz pred-
postavljenega konsenza. Kontekstualno
usmerjanje je zahtevnejša oblika usmer-
janja, saj poteka v razmerah, ko decentral-
izirani akterji svoje delovanje kreirajo
glede na druge, a ne le iz lastnega vidika.
Kreirajo ga tudi z vidika drugih akterjev,
katerih opcije vključijo v lastni vidik. S
tem prihaja do vzpostavitve tega, kar
Willke označi za »samoomejevanje s po-
močjo participacije« — tj., do ravnanja, s
katerim sistem postane samorefleksiven
(Luhmannov izraz).
V jeziku sistemske teorije je s
samorefleksivnostjo mišljen proces, v
katerem »sistem vzpostavi relacije do sa-
mega sebe«. Rezultat te vzpostavitve pa je
samo-tematizacija, ki naredi, kot pravi
Luhmann, »sistemsko enoto dosegljivo za
sistemske dele« oziroma za druge podsi-
steme, subsidiarne procese, za naključna
in posamična delovanja ipd. Kako pa lah-
ko posamezen del doseže celoto, v kateri
je? Na kakšen način mu je sploh dostop-
na? »Čeprav posamezen del gotovo ne
more biti celota, pa celoto lahko temati-
zira , kolikor jo zaznava kot smisel-ust-
varjajoči (meaning-generating ) sistem
ter ga nanaša na izključujoče in s tem
omejujoče okolje« — prav ta odnos opre-
deli Luhmann z eno besedo: partici-
pacija (Luhmann 1982: 327).
Na to opozarjam zaradi tega, ker
navadno razumemo participacijo zgolj
kot (so)delovanje z drugimi, s čemer se
vselej predpostavlja tudi soudeleženost
akterjev pri skupnih ciljih, hotenjih,
smislu in informacijah. Diferenciranje in
divertiranje sistemov ter njihovih delov
pa povzroča, da participacija v imenu
skupnih ciljev, skupnega smisla in skup-
nih informacij postaja nemogoča. Name-
sto ustaljenega (etimološkega) razumeva-
nja nas Luhmannova opredelitev partici-
pacije opozarja, da jo je treba zdaj misliti
drugače: njen pogoj je parcialna iden-
titeta, ki uporabi sistemsko celoto zgolj
kot (s)miselno orodje za lastno razmeje-
vanje do okolja. Na ta način se sistemi di-
ferencirajo tako navzven (do drugih
sistemov, ki so njihovo okolje) kot zno-
traj samih sebe (kar pomeni, da za po-
samični podsistem drugi delni sistemi, ki
ga obkrožajo, postanejo njegovo zunanje
okolje, čeprav so vsi skupaj znotraj istega
širšega sistema). Tako kompleksiranje
seveda povzroči, da tudi znotraj istega
sistema pri njegovih delih nimamo več
opraviti z neko skupno identiteto, smi-
slom, ciljem, kot tudi ne s skupnimi infor-
macijami. Doseči kaj takega bi bilo
nemogoče. Prav zato posamične identite-
te razvijejo samoreflektiven način, da bi
nemogočo situacijo naredile obvladljivo:
Tak samo-refleksiven odnos lahko dose-
žemo brez izčrpnega raziskovanja celot-
ne kompleksnosti zunanjih in notranjih
horizontov sistema. Samo-tematizacija
je dejansko možna samo zato, ker je ta-
ko totalno znanje nepotrebno . (Ibid .:
328, podč. Luhmann.)
Skratka: v takih pogojih je o cilju, smotru,
smislu, pravilnosti in resnici nujno govor-
iti v množini. Kar pomeni, da je zato
vprašljiv tudi konsenz o tem!
Prav Willkejev poudarek na samo-
omejitvi »s pomočjo participacije« je tisto,
64
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (I)
kar model kontekstualizacije razlikuje od
modela laissez-faire . Razlikuje ga v tem:
samoomejevanje delnih sistemov (zgolj
na njihovo logiko, cilje, interese) ne izha-
ja več zgolj iz horizonta teh posamičnih
logik, ciljev in interesov, pač pa se po-
samični sistemi oz. njihovi deli zavedajo,
da je njihovo samousmerjanje odvisno
tudi od drugih logik (drugih sistemov), ki
oblikujejo njihovo okolje. In to upošte-
vajo. Šele to je pogoj (Luhmannove)
samorefleksije sistemov, ki omogoča
vzpostavitev identitete teh sistemov na
podlagi kriterija, ki si ga izberejo. Šele
tako se sistem sploh lahko razmeji od svo-
jega okolja in producira samega sebe na
način, s katerim posega v lastno okolje.3
Medtem ko predpostavka laissez-
faire (ad 3) računa zgolj s splošnim
konsenzom o tem, da so parcialnosti
posameznih razvojev dolgoročno ko-
ristne za celoten sistem (ker naj bi se s
samodejno evolucijo nekako nevtralizi-
rale posamične disfunkcionalnosti) — je
pri četrtem modelu drugače. Tu samo-
omejevanje ne izhaja iz predpostavke o
vzpostavitvi konsenza na dolgi rok, zaradi
česar naj bi se samoumevno odpovedali
kratkoročnemu usklajevanju z drugimi,
ampak predpostavlja disenz , da bi bilo
usklajevanje sploh možno, saj ni samo-
umevno. Pri tem disenz ne pomeni
nasprotje konsenza, konfliktnosti, zaradi
katere bi bilo treba pustiti, naj dela vsak,
kar hoče (laissez-faire ). Predpostavka
disenza namreč ne zanika možnosti mini-
malne skupne usmeritve, kot tudi ne nuj-
nosti usklajevanja avtonomnih delov —
pač pa pomeni, da je to mogoče vselej, ko
»je konsenz na temelju izhodiščnega dis-
enza možen, vendar pa malo verjeten«
(Willke 1993: 54). ■
Se pravi, da disenz ne temelji na al-
ternativi kooperacija ali konflikt, pač pa
na podmeni, da do konsenza (če do njega
pride) lahko pride le preko disenza.
Računa z možnostjo tako kompeticije in
konflikta kot kooperacije in konsenza, a z
disenzualnim izhodiščem, ki je v tem, da
ni mogoče vnaprej določiti izhodišča za
konsenz. Disenzualna predpostavka se
torej osredotoča na kontekstualne pogoje
delovanja, ne pa npr. na to, kako izključiti
možnost konfliktov, oziroma, kako spro-
žiti kooperacijo iz predpostavljenega
skupnega imenovalca — saj je to nerealno
ali pa nepredvidljivo. Možni konsenz, če
se vzpostavi, je zato vselej omejen na
določeno področje in na trenutne po-
goje, kar pomeni, da ni vseobsežen in ni
nujno trajen.
Tipični primeri takega konsenza, ki
so nastali iz disenzualnih predpostavk, so:
socialni pakt (delodajalci + delojemalci +
vlada), konsenz o zmanjševanju med-
narodne oborožitvene tekme, nastajanje
Evropske skupnosti, tripartitni upravljal-
ski mehanizmi (npr. v socialnih instituci-
jah: uporabniki + eksperti + menedž-
ment), terapevtski pakt (terapevt +
klient), sporazum med enakovrednimi
družinskimi člani itn. Skupna značilnost
vseh takih primerov je, da vpleteni akterji
pri svojem ravnanju upoštevajo nasled-
njih pet pogojev:
1. Decentralizacija : ni vnaprej do-
ločene instance (ustanove, skupne avtori-
tete, generalnega pravila), ki bi akterjem
zagotavljala skupni imenovalec kooper-
acije, s katerim bi se torej že na izhodišču
poenotili akterji o pogajalskih poteh, ki
bi privedle k skupnemu rezultatu. Po-
stavljanje »skupnega imenovalca« bi na sa-
mem začetku pomenilo poenotenje vseh
na tisto, kar je vsem skupno — prav to pa
je nemogoče pri akterjih, ki so bistveno
različni in zato vstopajo v medsebojna
pogajanja iz različnih logik, ciljev, inte-
resov... Poenotenje na »skupni imeno-
valec« namreč pomeni, da se mora že na
začetku največ odreči prav tisti, ki je
najbolj različen od drugih, kar je pri
3 Oziroma, kot poudari Siegfried J. Schmidt: »Tako pridemo do paradoksalne domneve, da sistem preživi v
okolju zgolj zato, ker je zaprt, po drugi strani pa neprestano potrebuje vplive iz okolja, da bi bil prisiljen op-
erirati. To pomeni, da si sistem ustvari natančno takšen stik z okoljem, kakršnega mu omogoča njegov
način operiranja, in zato je tudi okolje zmeraj videti tako, kakor sistem okolje konstruira /.../. Ustvarja si ok-
olje z načinom ravnanja z okoljem /.../. Ni mogoče reči, da je eno kokoš in drugo jajce, saj je to operacion-
alna enota, ki jo je mogoče opazovati z dveh plati. (Schmidt 1995: 79)
65
SREČO DRAGOŠ
akterjih, če so avtonomni, nerealno priča-
kovanje.4
2.	Kontingenčnost (nepredvidlji-
vost, naključnost): v kompleksnih situaci-
jah ni vselej jasno, ali bo pogajalski
proces, ki naj bi proizvedel konsenz,
vnaprej izključeval konflikte ali ne; tudi
ni jasno, ali bodo morebitne konfliktnosti
združljive z nadaljno kooperacijo ali ne
bodo in pri komu se bo to zgodilo.
3.	Predpostavka o igri pozitivne
vsote : zelo je verjetno, da je število ak-
terjev ter kompleksnost situacije premo-
sorazmerna z možnostjo dobitkov za vse
in obratnosorazmerna z igro ničelne vso-
te (kjer korist enega nujno pomeni škodo
drugega).
4.	Refleksivnost : vsi vpleteni akterji
razvijajo sposobnost refleksije, ki ne izha-
ja le iz presoje zunanjih posledic lastnega
delovanja, ampak vključuje tudi presojo
drugih akterjev o učinkovanju našega de-
lovanja na njihovo presojo.
5.	Osredotočenost na protislovja :
ker se s številom akterjev povečuje šte-
vilo in raznolikost (možnih) interakcij,
postaja okolje sistemov vse bolj komplek-
sno in kontingenčno, kar velja tudi za
znotraj sistemske relacije (tako znotraj so-
cialnih kot psihični sistemov) — zaradi
tega je redukcija interne in eksterne kom-
pleksnosti lažja, če se osredotoča na
obvladovanje protislovij in ne na obvla-
dovanje konfliktov oz. na predvidevanje
njihovih izidov. To je upoštevanja vreden
imperativ, ki (morda še bolj kot ostali)
daje prednost prav kontekstualnemu
modelu. Zato naj ga dodatno pojasnim.
V razmerah, ko so akterji avto-
nomni, imajo na voljo dve strategiji za de-
lovanje: strategijo maksimiranja svojih
koristi z minimiziranjem koristi drugih in
strategijo optimiranja, ki je dolgoročna.
Dolgoročna strategija je optimalna zato,
ker kalkulacijo lastnih koristi in stroškov
primerja z možnimi koristmi in stroški
drugih akterjev in ne le s svojim trenut-
nim izkoristkom (tj., z izplenom input/
output , s katerim je zamejena strategija
maksimiranja). In prav to odpira dru-
gačno optiko v soočenju z okoljem:
različnosti med posameznimi akterji, ki
so sicer podlaga za konfliktnost, so lažje
obvladljive, če se jih reducira v smislu
protislovij. Ko se kompleksnost okolja re-
ducira na ta način in ko se povečuje tudi
kompleksnost operacij znotraj sistema, se
je sistem prisiljen vse bolj usmerjati na
prihodnost, saj ga vsaka izvedena ali neiz-
vedena poteza zaznamuje dolgoročno; od
lastnih delovanj ni odvisen le tu in zdaj,
ampak tudi vnaprej. Ni determiniran le s
samim sabo (s svojimi ravnanji), ampak
tudi z drugimi.
Zato se tudi na kooperacijo zdaj
gleda drugače: ne presoja se je zgolj po
številu konfliktov, ki jih lahko sproži (ta
možnost se sicer upošteva, ni pa več
glavno merilo odločanja). Namesto tega
se kalkulira predvsem s koristmi, ki jih la-
hko dosežejo vsi udeleženci. S tem
kooperacija ni več grožnja za lastno
avtonomnost, ampak postane verjetna
priložnost za kombinacijo vseh možnih
koristi. Ker kompleksiranje sistemov
navznoter (njih samih) in navzven (nji-
hovega okolja) množi relacije med njimi,
se s tem veča tudi verjetnost, da bo vsak
od njih participiral na koristih, ki se s
takim razvojem multiplicirajo. Ker se
povečuje tudi sama nepredvidljivost tega
razvoja, je torej možen tako konflikt kot
konsenz, ni pa možen vnaprejšnji kon-
senz o tem, kar je možno.
4 Tu se zaostri vprašanje o tem, kaj je realno in kaj ni. Navadno se kriterij realnosti (dejanskosti, resnice
oz. resničnosti) izvaja iz nekih ontoloških predpostavk o tem, ali kaj obstaja neodvisno od spoznavajočega
subjekta in je torej «vselej že tam» — ali pa nam je to dano le z mišljenjem, torej konstruirano po zavesti tis-
tega, ki to misli. V prvem primeru govorimo o realnosti, v drugem pa o idealnosti. To pa je neuporabna
predpostavka v razmerah interpenetracije, ko se nek sistem prilagaja na «objektivno» okolje tako, da ga prav
s svojim odzivom nanj spreminja; spreminja pa ga tako, da ga (s)miselno, tj., zavestno poenostavi, da se la-
hko nanj sploh odzove v skladu s svojimi preferencami. S tem postane kriterij «objektivno danega» ne-
mogoč ali neuporaben. Umakne se pragmatski opredelitvi resnice (kot «viabilnosti»), ki pravi, da gre zdaj
predvsem za to, «da moramo videti, katere izkušnje se v spopadu z dejanskostjo potrjujejo in katere ne. Zato
lahko rečemo takole: Če se določena izkušnja zmeraj znova potrjuje, potem je smiselno, da nanjo gledamo
kot na >resnično<« (Schmidt 1995: 6).
66
KONTEKSTUALIZACIJA SOCIALNIH INOVACIJ (I)
Skratka: samo v zelo enostavnih po-
gojih, kjer je vedenje akterjev predvid-
ljivo, so predvidljivi tudi konflikti ter
njihovi možni izidi; samo v takšnih pogo-
jih je dihotomna izbira »ali/ali« (med kon-
frontiranjem in kooperiranjem) realna,
ker je rešljiva zgolj s strategijo maksimi-
ranja lastnih koristi in izgub. V nasprotju
s tem pa so v kompleksnih (modernih)
pogojih, kjer ravnanja akterjev ni mogoče
predvideti, tudi učinki konfrontacije nep-
redvidljivi: po eni strani zato, ker niso
jasne njihove posledice,5 po drugi strani
pa zato, ker ni jasno, kateri od avtonom-
nih akterjev bo izbral kakšno strategijo.6
V taki situacij ostane gotovo samo to, da
se z odpovedjo kooperacije zagotovo od-
povemo možnim koristim, ki lahko nas-
tanejo.
Iz tega vidimo, da je domet kon-
tekstualizacije, če ga primerjamo z dru-
gimi načini regulacije, še vedno razvit le
nekako na pol. A zato ni zanemarljiv. Za
družboslovje pomeni izziv — čeprav še ne
ponuja zadovoljivih odgovorov, opozarja
pa na vprašanja. Na primer: pri zapiranju
jedrske elektrarne, pri ustanavljanju
terapevtske skupnosti v nekem kraju, pri
določanju socialno-političnih prioritet
(glede na ekonomsko-politične) ipd. pri-
haja do neizogibnih konfrontacij, ki za-
htevajo kooperiranje z vsemi udeleženci,
prav to kooperiranje pa lahko povzroča
nove konflikte. Čeprav kontekstualno us-
merjanje še ne daje odgovorov, kako z
vsem tem ravnati, pa opozarja, da rešitve
niso mogoče iz enega, vrhovnega centra
in da je treba graditi na avtonomiji
udeležencev. Rešitev tudi ni v tem, da
končne odločitve prepustimo politične-
mu podsistemu, čeprav ima ta največje
možnosti, da producira konsenz ter ga
tudi impiantirà (parlament, vladne slu-
žbe). To bi peljalo prav v tisto smer, pred
katero svari sistemska teorija: zvečalo bi
obremenitev političnega sistema, ki je v
kompleksnih razmerah vse manj kompe-
tenten v vprašanjih, ki so najprej civilno-
družbena, tj., strokovna, čeprav ne samo
strokovna; ki so skupnostna, čeprav ne
samo skupnostna; ki so ekološka, čeprav
ne samo ekološka itn.7 Vendar se v tem še
ne razlikuje npr. od pristopa »laissez-
faire «. Novost kontekstualnega usmer-
janja je namreč v naslednjem spoznanju:
da usmeritev diskurzov na konsenz na-
čeloma pomeni preobremenitev siste-
mov in celo preprečuje razvoj njihove
dejanske moči, tj. natančne določitve
tistih razlik, ki jih ni mogoče niti izrav-
nati niti spregledati, se pa ponujajo kot
točke kristalizacije kompatibilnih opcij.
Kontekstualni pristop gradi iz izkušenj, ki
so potrjene s številnimi raziskavami, da je
namreč
konsenz — v nasprotju z disenzom —
sicer pozitivno vrednoten, vendar ga v
kompleksnih interakcijskih strukturah
nikakor ni mogoče vzpostaviti. (Willke
1993: 128.)
Zato je kontekstualna regulacija v sodob-
nih razmerah pomembna. Kaj to pomeni
za socialne inovacije, bomo videli v dru-
gem delu te analize (anketnih odgovo-
rov).
(Se nadaljuje.)
5	Različni scenariji o verjetnih posledicah so možni, a nujno pomanjkljivi.
6	Tudi če so različni scenariji o tem izčrpni, ni jasno, kateri bo obveljal.
7	Npr.: zaprtje jedrske elektrarne ne more biti samo vprašanje (energetske) stroke, ampak morajo ener-
getiki kalkulirati tudi z ekološkimi tveganji — in spet ne samo zaradi interesov ekologije (ohranitev narave),
pač pa zaradi lastnega energetskega razvoja (trda goriva, vodna energija, stroški...). — Ali npr.: ustanovitev
skupnosti za zdravljenje odvisnikov ni le strokovna odločitev, ampak tudi odločitev krajanov: zato morajo
eksperti upoštevati interes krajanov, da ne bi ogrozili lastnega strokovnega interesa (vzpostavitve mreže za
zdravljenje) itn.
67