Cenazacelo leto po pošti 2 golti. 20 kr., za pol leta 1 goM. 10 kr.; brez pošte za celo leto 1 gld. 40 kr., za pol leta 50 kr.,
SLOVENEC
listi
za podučenje naroda.
na ene kvatre 30 kr.Posamesni listi po 3 kraje.Na-ročila prejemajo vse c. k. pošte, v Ljubljani pa založnik.
V j)o nedelji k 10. Kimovca 1849.
Slovenslio narodno pesmenstvo.
(Dalje.)
Io že od Smoleta in Prešerna govorimo, nej nam bo pripušeno, preden versto druzih domačih rodoljubov v tem ozeru razprostimo, ptujca tusim vpeljati, ki je bil zvest prijatel imenovanih dveh in njima v duhu popolnama v žlahti; kteri je koj o svojim prihodu na Krajnsko v letu 1837 slovenski narod z gorečnostjo objel, kakoršna samo v sercu v resnici blagiga človeka plameneti more. Mislimo pa tukaj rajnciga Emila Ko ritk o ta, mladiga Poljaka , kteriga kosti tudi že na Ljubljanskim pokopališu v miru počivajo. Mlad, izobražen , za vse dobro in lepo vnet, mnogih vednost bogat in s Slovenci soroden, —ali je čudo, de se je s tacimi lastnostmi obdarjen s celim sercam slovenstva oklenil ?
Slovenski narod še ni našel moža, ki bi si bil prizadjal, ga v vsakim in vsim ne le spoznavati, ampak tudi popisati. Koliko lepih zakladov je še v slovenskim narodu zakopanih , in namreč v njegovi zgodovšini, v njegovih pesmih, povestih, basnih, v njegovih navadah in šegah? To je rajnci Koritko s svojim zdravim in bistrim urnam kmalo po svojim prihodu v Ljubljano dobro spoznal in previdil, de bi ne bilo nehvalno delo, vse kar slovensko narodnost v vsih njenih ozerih utice, naberati, izlikati, vrediti in na svitlo dati. Slovensko narodno polje se mu je sicer zapušeno pa silno rodovitno zdelo. Brez odloga stori tadaj sklep, vse, kar bi se še pozabljivosti oteti moglo, poiskati in zapisati. Kmalo vidimo mladiga ptujca zdaj v rajskih dolinah in na lepih planinah gorenske strani, zdaj na Dolenskim se gibčno sukati in enako pridni bučeli cvetje na narodnim polju oberati in v Ljubljano znašati.
Šege, navade, povesti, basni in pesmi so zerkalo, v kte-rim se značaj in dušno življenje vsaciga naroda narjasneje bere. Po izgledu svoje domovine je imel tadaj Koritko namen, v ta-cim zerkalu Slovence, posebno Krajnce, svetu na ogled postaviti. V čemur mu je vlastne moči manjkalo, so mu domoljubni možje pomagali. Rudež, Ravnikar, Smole in drugi so mu šli lepo na roke in tako je kmalo lepih reči nabral, posebno narodnih pesem.
Kaj se je po njegovi smerti z njegovimi druzimi spiski zgodilo , nam ni znano. Žbera narodnih pesem je hotel v letu 1838 v novim pravopisu v Zagrebu v natis dati. Poslal jih je tudi že
Gaju; zakaj pa niso bile natisnjene, nam Korit k o nikoli ni povedal. Nazaj v Ljubljano so jih poslali in v letu 1839 je prišel pervi zvezek v Ljubljani pri jitlazniku, tode v starim pravopisu na svitlo, kteri je narodne pesmi od K o ri t k o ta prevzel. Blaznik je dal potem še šteri druge zveske narodnih pesem med ljudstvo, vse v starim pravopisu. De ima ta bera pesem veliko prednost^ in vso hvalo zasluži, nemore nihče tajiti, ker je perva samostojna pri nas, ali reči pa mora vsak, de bi bilo treba, marsiktero iz te bere zavreči, vse pa v lepši red postaviti, in jim nekoliko bolj prijetno obliko dati, posebno kar pravopis utice.
Med moževe domačiga rodu, ki so si v naberanju narodnih pesem posebno častno mesto zaslužili, se šteje tudi Ravnikar (Poženčan), nevtrudljiv delavc in bravc v vertu slovenske narodnosti, kteri je že marsiktero cvetlico v varnost spravil.
V narnovši dobi si je Kastelic, vrednik Krajnske Čbelice, z velikim pridam prizadjal, slovenskih narodnih pesem nabrati in lepo bero jih ima. Ali sam ali pa v družbi druzih mož, posebno z Žakljem je marsikak kraj obhodil in marsikako lepo zapisal. Od njega imamo tudi kadaj pričakovati, de bo svojo bero Slovencam v roko podal, brez de bi bilo treba, ga na Pre-šernoviga dihurja v Ljubljani kadaj zabračati.
(Dalje sledi.)
Serežani.
(Konec.)
Lastnosti. Težave in nevarnosti kordonske službe terjajo, de so Serežani hrabri, pogumni, popolnama zdravi ljudje, in de so, ker so si dostikrat sami sebi prepušeni, tudi verli možje in lepiga zaderžanja. V čast si štejejo, de kakor dobri streljci slove, de se jih zavoljo tega boje, in de svoje orožja dobro hranijo. Nobene priložnosti ne smejo iznemar pušati, ves kordon, vse gojzde, peči, soteske, hriba in steze natanjko spoznavati, de se vselej, in še celo v tanini noči zavediti morejo, in de, če kak naklep ali kako nevarnost izpazijo, tega ne povejo ročno samo bližnji in tistim stražam, proti kterim se nepokojniki obernejo, ampak de tudi mesto, kje se kaj zgodi, na znanje dati zamorejo.
Dolžnosti. Serežani so, dokler so v kordonski službi, vojaškim postavam podverženi, kterih se morajo tadaj natanjko naučiti. — Ravno tako je tudi zavoljo važnosti njihne službe treba, de koj , ko jo nastopijo, prisežejo in se s svojimi dolžnostmi so-znanijo. — Navadno, to je v mirnih časih, je samo tretjina, v nevarnih časih pa polovica Serežanov v službi, in samo, kadar nagel , splošen hrup vstane , se imajo vsi za toliko časa, kakor je treba, v službi znajti. Zavoljo tega morajo vedno na znaminja za hrup paziti, in brez poveljnikoviga privoljenja ne smejo nikoli iz svoje okrajne iti. — Pervi predniki Serežanov so harambaša, pod-baša in vicebaša. Kadar pa z druzimi graničarji službo opravljajo, so poveljnikam teh podložni. Kadar na tolovaje, tate, kontraban-tarje, vbežnike itd. zadenejo, je, kakor smo že rekli, narperva
dolžnost Serežanov, hudodelce jako prijeti in vloviti in jih celo vstreliti, če bi se zoperstavljali ali pa če bi se bati bilo, de bi ušli. Če pa hudodelci uidejo, imajo bližnji straži to naznaniti, in jih tudi še na turško stran zasledovati. Brez vikšiga povelja ne sme noben Serežan, iz kteriga uzroka koli na turško iti, razun če je treba tolovaje zasledovati ali pa se jim braniti. Posebno ojstro imajo Serežani sumne kraje, na kterih se čez vodo vozijo ali hodijo, potem na slabo zapisane hiše ob meji paziti. Serežani na konjih imajo namen, v važnih dogodkih ali velicih nevarnostih naznanjenja in povelja berzo donašati, kordonskiga poveljnika spremljati in ga varovati.
Obleka. Serežani Otočanskiga regimenta, ki so bili pretečeno zimo na Dunaji, so bili pozimi tako le oblečeni: Na glavi so imeli škarlatasto kapo z černimi žametovimi porticami obšito. Baši so imeli svoje častne portice na nji. Na životu so imeli tako imenovane dolmane iz modriga suknja s škarlatastimi ošivi na rokavih in z 8 gumbi in po ogersko preprežene; potem široke z jermenam prepasane modrosuknjene hlače, ktere so se od kolena do gležnja tesno noge deržale; čez nje so imeli bele pisane nogovice in opanke iz nevstrojeniga usnja. Čez pleča so imeli ru-deče suknjene plajše, ktere pod brado zaklepajo. V dežju in snegu potegnejo kuto čez glavo. V toplim vremenu imajo vrat in persi nezakrite in dolmane slečejo. Srajce se vidijo takrat, ktere imajo široke na rami in za pestjo opisane rokave. — Oficir, ki je teh Serežanov poveljnik bil, je imel jopico in dolman iz škarlata, oboje z zlatimi vercami prepreženo, mileče opisane turške čevlje in lepo opisan opas.
Orožje. Pištole in nož, handžar imenovan, so za opasam, dolge, dostikrat bogato okinčane turške pukše nosijo čez levo ramo obešene; streljno pripravo imajo v usnjati torbi, ktera se preko-ramica imenuje. — Kakor je Serežan streljc, de mu ga ni para, tako zna tudi svoj nož sukati.
Plačilo in poslavitve. Enako vsacimu druzimu vojaku, sme Serežan posebniga poslavljenja upati, če se junaško obnese, namreč raznih medalj za hrabrost in družili, kakor tudi plačila v denarjih in pozdvignjenja na vikši stopnjo. — Serežanova hiša je vsake tlake, Serežan za svojo osebo tudi od plačaniga dela in od dolžnosti za srenjo delati in z njim še eden njegove hiše prost. Trije Serežani T kteri se v letu peš ali pa na konju posebno obnesejo, dobe 6 gld. srebra plačila.
Kar preskerbljenje Serežanov utice, ki so v službi ob zdrave ude prišli, so z graničarskimi vojaki v eni versti. Tdove in sirote v službi vbitih dobe letne milodare.
Kazni. Iz šerega in tako v kmetiški stan pride vsak Serežan, kteri je zavoljo pregreškov, hudodelstev ali veliciga zanemarjenja svojih dolžnost pred vojaško sodbo poklican, k težki kazni obsojen ali pa zavoljo večkratnih, če tudi majhnih pregreškov večkrat kaznovan bil. tlvakrat bolj kazni vreden je Serežan, če kako hudodelstvo stori, kterimu v okom hoditi ima ravno poklic, posta-
vim, če se zoper kontumacio pregreši, če kontrabanlira, ropa, krade, vbežnikam pomaga itd.
Častne stopnje. Serežanov so: Harambaša, pod- in vicebaši. Gori imenovane lastnosti morajo ti še bolj imeti, kakor Serežani sicer. Njim se vsa čast skazuje, ktero imajo podložni na bolj visoki stopnji stoječim vojakam skazovati, morajo pa ravno tako vsim vikšiin častnikam vojaškim podložni bili, ktere jim kor-donski poveljnik v občni službi pridsi. Njih plačilo na dan je, kakor druzih podoficirjev v armadi, in sicer harambaša dobi 12y2 kr., podbaša 7 kr., vicebaša 4 kr. na dan. —
S svetam, na kteriga so po poklicu postavljeni popolnama znani, strašni kot izverstni streljci, kterih svinc sovražnikove persi gotovo zadene, nič menj prederzni in pogumni kakor umni in prebrisani; silno pazljivi in bistrovidi kakor sokoli, kterim v noči nič ne odide; nevtrudijivi, vterjeni in vse preterpeti vajeni, so krepki čuvaji ondašnjih gora in gojzdov, in varjejo kot zvesti stražniki svojo domovino bližnje pokrajne napadov in grozovitosti roparskih kardel, severne dežele pa strašne kuge.
Nekoliko iz življenja Musov.
Nič ne odpre tako globokiga pogleda v značaj, v duha ka-kiga naroda, kakor njegovi pregovori, njegove vraže. Učeni Rus A. Terečenka je spisal v svojim domačim jeziku bukve v sedmih delih z nadpisam: „Življenje ruskiga naroda“, v kterih družtvino, cerkveno in deržavno življenje svojih rojakov, njih šege in navade, nošo in življenje, in narodnost zvesto popiše.
Zjutranji dokladni list Dunajskih novin je prinesel 30. p. m. nekoliko iz imenovanih bukev svojim nemškim bravcain, in iz tega vzamemo nekoliko vraž ruskiga naroda in jih podamo tukaj svojim dragim bravcam, nekaj, ker smo prepričani, de jim bodo všeč, nekaj pa zato, de sami presodijo, koliko in v kterih vražah sta si naš in ruski narod, če ne sploh, pa saj v nekterih rečeh enaka.
1.	Zvonjenje v ušesih. Če komu v ušesih zvoni, se mora prekrižati in ne sme na prav nič misliti. Angelj varh zapisuje v tem hipu naše grehe v bukve življenja in jih položi pred lloga. Kadar jih piše, se prepera s hudičem, in če se takrat ne stori križ, prepusti angelj hudiču dušo in jo zapusti z jokam.
2.	R ame. Vsakima človeku sed/ na desni rami angelj varh, na levi pa hudič, uni nas napeljuje k dobrimu, ta nas pa zapeljuje k hudimu.
3.	Kokošno petje. Če kokoš, posebno piška, kakor petelin poje, je to hudo znaminje. Gotovo se zgodi kaka nesreča v hiši. Nesreča se zamore samo s tem odverniti, če se kokoš urno vjame, z njo od kota do vrat hiša premeri, in če se potem tisti del kokoši, ki pride na prag, bodi glava ali rep, odseka. Zakaj v tem delu života je hudi duh skrit. — Nekteri rečejo, ko kokos peti slišijo, zdajci: „Na tvojo glavo“! in jo zakoljejo.
4.	Poganjanje dreves. Če hrast poganja in če bezeg
in dernulja začne cvesti, je vselej merzlo vreme. Če je pomlad merzla, so te drevesa tega mraza krive.
5.	Pasje tuljenje. Na ktero stran pes tulji, tam bo gorelo, in če pred kako hišo leži, bo hiša pogorela. Če pes pod oknam kakiga bolnika tuli, gotovo umerje. Vselej pa tuljenje psa kaj hudiga pomeni.
6.	Zajc, pogreb in prazne posode. Če zaje čez pot teče, ni nič dobriga pričakovati. De se nesreča odverne, se mora šiba prelomiti in en konec na eno , drug konec pa na drugo stran vreči. Srečanje pogreba ali praznih posod tudi nesrečo pomeni. — Srečanje praznih posod tako razkladajo, de bo začeto delo prazno delo.
7.	Divjačina. Veliko jih je, ki se ne dajo nikakor pregovoriti, meso zverin jesti, in mislijo, de tisti nepametno dela, kteri kako divjo žival umori. Mislijo, de meso kake vstreljene divje živali jesti je zato greh, ker je svobodna zver, svoboden ptič, ker ima od Boga živež in varstvo, mi pa kaj taciga ne smemo jesti, kar sami ne ¡zredimo.
8.	Striženje ovac. Kdor svoje ovce do dne svetiga Simeona ostriže, mu celo zimo nobena ovca ne pogine; kdor jih pa do tega dneva ne ostriže, mu vse pocerkajo.
9.	Sončna roža. Stari ljudje prepovedujejo , zernasončne rože z zobmi razgristi, ker se tako kaj Stori, kar materi božji ne dopade.
40. Denarji in kruh. Kdor denarje o igranju, ali kruh po jedi ali pa tudi kadar bodi proč meče, razjezi zveličarja.
11.	Kaša. Če se kaša iz peči vkrade, se v hiši gotovo nesreča zgodi.
12.	Prikazni na nebu. Če kak kmet severno zarjo (Nordlicht), vešo ali lasatico (kometa) vidi, se jih vstraši in trepeče pred njimi. Narstrašneji mu je lasatica. Vselej prerokuje zavoljo teh prikazin vojsko, lakoto, kužne bolezni in še celo konec sveta.
13.	Plamen na grobih. Dostikrat se vidi blizo grobov svitloba, ki se včasi kakor luč vzdigne. Iz tega sklepajo, de človek, ki je brez pokore in obžalovanja grehov umeri, okrog groba in po svetu hodi, brez de bi vedili, de se ta svitloba iz fos-forastih snutkov naredi. (Konec sledi.)
Razne drobtinice.
* Konj je živina , ktera da posebno kmetam toliko koristi in dobičkov , de se sme po pravici med narkoristniši domače živali šteti. Konj orje polje, vozi vozove, nosi blago in sploh bremena, dela jezdarcara kratek čas in jim krajša pot, in še celo v vojski je silno imenitna žival. Ker je tadaj ljudem tako koristen, sme tudi od njih terjat:, de z njim lepo ravnajo, za njegovo zdravje in ohranjenje skerbe. Kakor vsaka je tudi konj minljiva stvar in marsikterim nadlogam in boleznim podveržeu. — Hvaležnost do te kakor do vsake druge domače živine že naloži človeku dolžnost, jo bolezin varovati, v boleznih ji pomagati. Pomagati pa za-
more samo tisti, kdor pozna živinske bolezni in njih uzroke. Sain od sebe se te umetnosti nihče ne nauči, desiravno si marsikdo domišljuje, de je s kakimi mazarijami in sleparijami vse opravljeno. Skušnje in dol-ziga učenja je treba za tako važno reč.
To je krajnska kmetijska družba dobro prevdarila in po njenim nevtrudijivim prizadevanju so v Ljubljani šolo za živinsko zdravništvo in podkovstvo napravili, ktera bo o vsih Svetih 1849 svoj pervi tečaj začela. Slavni in učeni gosp. Dr. Bleivveiss in gosp. Dr. S t r u p i, oba živinska zdravnika, sta učenika na nji, kar Slovenci že iz mnogih razglasov v Novicah vejo. Slovenci so to napravo z veseljem pozdravili, kar v resnici lepi darovi v podporo te učilnice pričajo. Upati je tadaj, de bo tudi dosti slovenskih učencov to šolo obiskovalo, posebno kovačev tim več, ker po končanim drugim tečaji te šole v letu 1851 nihče ne bo mogel kovaštva imeti, kdor se ne bo skazal, de je to ali kako drugo enako šolo dobro končal. Koliko koristi bo iz te naprave za slovensko živinstvo izviralo, lahko slednji prevdari, kdor ima z živino opraviti. — Vošimo tadaj, de bi se prav veliko slovenskih mladenčev v to šolo oglasilo. —
Slovstvine drobtinice.
*	Celakovski, doslej v Vratislavu na Pruskim, sadaj pa v Pragi profesor slavenšine ima vesvoljno slavensko krestomatijo v na-tiskovanju. —
*	Janežič, učenik slovenšine, oznani v Grajških novinah nemško-slovenski slovar. Želimo, de bi se g. Janežič s svojim slovarjem ravno tako obnesel, kakor se je s svojo slovnico po Jahnovim načinu.
Slovstvo.
Naravoslovje ali fiziko po domače zlo šil K. Robida učit el. — V Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik 1849. XI. 123. S šte-r i ni i obraznicami.
Vse, kar je v stvarjenju, žive in nežive, vidljive in nevidljive stvari, na zemlji, nad zemljo in pod zemljo so po duhu božje vsemogočnosti in modrosti tako ena z drugo združene , de ena brez druge nikakor obstati ne morejo. V tesni zvezi so med seboj in po tej zvezi je življenje vsih pogojeno. Vse stvari so udje ene velike družine. Kakor je pa treba, de se velika družina, ako hoče složno in mirno živeti, po svojih postavah ravna, de te postave natanjko spolnuje , tako mora tudi velika družina stvari na svetu svoje postave imeti, ktere morajo spol-novane biti. Kontu bi ne bilo na spoznanju tacih večno enakih v božji vsemogočnosti in modrosti vtemeljenih postav ležeče? Zerkalo vsiga stvarjenja mu pred oči postavi taka vednost in tako poznanje.
V tem zerkalu vidi človek , v kakošni razmeri je do živalstva, do neživih, vidljivih in nevidljivih reči, ki so na zemlji, nad zemljo in pod zemljo, v tem zerkalu vidi človek natanjčen spisek stvari, ktere mu v prid in korist, ktere v škodo in pogubo služijo ; v tem zerkalu vidi človek plameneče čerke: Spoznavaj samiga sebe, čislaj božje stvari in časti in moli in povikšuj večniga, edini ga, vse-inogočniga, d o br otl ji v ¡ga, modriga Boga! — Ktero pa je to
zerkalo? Narava ali natura sploh je , podobe v njem so stvari vesvoljstva, žarki njegovi so večno enake postave, po kterih se vse v stvarjenju mirno in v ljubezni godi, oklep vsiga pa je večni, vsemogočni, modri edini Bog! Kdo bi ne želel hrepeneče v to zerkalo pogledati, se v njem ogledovati, učiti in omiko vati? Gotovo bi mogel imeti sirovo, divje serce. — Slovenci, g. K. Robida, kteri je že za vaše zdravo telo posker-bel, vam tukaj poda za majhne krajčarčke to krasno zerkalo, ktero naravoslovje ali fiziko imenujemo, to je, bukve v roke, ktere vas ucé naravo ali naturo in njene postave spoznavati. —
Predolgo bi bilo vse bukve, ki so tako lepo pisane, po zasluže-nju razlagati. Dali bomo pa v prihodnjih listih iz njih kaj za poskušnjo in tukaj samo reči zamoremo, de je to naravoslovje vredna družica V e r-tovco ve kemije. V čisti, lahko razumljivi slovenšini so pisane in zoper-nikam slovenstva zopet té bukve oči zbrišejo, ki mislijo, de je naš jezik še preveč negodin, tudi učene bukve pisati. .—
To naravoslovje bi pa tudi vtegnilo ugodno biti, dosadanje take nemške bukve v četertim redu normalnih šol spodriniti, ako bi imeli učeniki znanost jezika in voljo, te bukve z začetkain no viga šolskiga leta poskusiti, jih v šolo vpeljati. Kaj?
Natisnjene so v Ljubljani v sloveči tiskarnici g. Blaznika in tudi v tem ozert| so vredne vsiga priporočenja,	Malavašič.
Zmes.
—	Znano je, de živali bolj ali menj nekako dozdevanje kake posebne prigodbe v naravi imajo , Mera ima priti. Veselje ali strah sta večdel napovednika kaj taciga. Nikoli pa živali večiga predčutja nimajo, kakor pred velikim potresam. — Preden se je v letu 1783 v Kalabrii na zdoljnim Laškim zemlja tresti začela, je velika groza vse živali prepadla. Nektere so jo pred, nektere pozneje, neklere bolj, nektere menj občutile. Malo pred pervim stresljejem in o celim potresu so ležale ob Kalabrežkim omorju ribe, kakor oterpnjene na verhu vode in vjeli so jih silno veliko. Divji ptiči so kričaje sim ter tje letali in so se radi v mreže lovili. — Psi in osli so še pred in bolj močno svoje predčutke naznanovali. Bezlali, tulili so in vedli so se strašno. Konji, voli! mezgi so na en kup silili, so se napenjali in tresli na celim životu , ušesa so naprej molili, in oči preboračali. O pervim stresljeju so noge razperli, de bi bolj terdno stali, veliko pa jih je padlo. Nekteri so ravno pred stresljejem zbežali; ko so pa čutili, de se zemlja pod njimi trese, so osterineli in obstali. — Prešiči so prihodnjo nevarnost narmenj čutili ; mačke menj kot psi in osli, pa njih boječost je bila bolj očitna. Dlaka jim je po herbtu vstala, oči so jim kervavo zatekle, upile so žalostno.
—	Linné, slavni naravoslovec, imenuje značajno znaminje psa, de nad „beračem laja“. Pa berači so raztergani in so dostikrat tako divji viditi, kakor jih siromašina z njenimi nasledki stori ; zato si domišljuje pes, ko berača vidi, kakiga tolovaja , kteri hišo njegoviga gospodarja okrasti ali pa celo njega samiga terpinčiti namen ima. Pes je tim boljši čuvaj, čim beržeje nepokojin postane. Narveč strah za domačiga psa je pa nag človek, ker ni vajen, taciga človeka viditi. Pravijo, de tak pogled psu tako velik strah naredi, de si še celó ne upa lajati, če je še
tako divji. Neka strojarija na Angležkim je bila pred nekimi Ictmi od tatu okradena, ki se je do naziga slekel, de bi silniga, tako imenova-niga novofundlanškiga psa vkrotil, kteriga tako dolgo ni mogel vkro-titi. Strah, kakoršniga pes občuti, ko naziga človeka vidi , je resde prazen , zakaj nagi človek se zamore menj njemu braniti, kakor oblečen. Spominj na pretečene reči pozdvigne njegovo domislijo, ktera se neznane prihodnje nevarnosti boji. Pes, kteri svojiga gospodarja varje, in se nikakor od njega odpraviti ne da, je samo zato tako stanovitno zvest, ker ga njegov spominj in njegova domišljivost vodita. Tako so vidili v letu 1837 nekiga psa stanovitno na nekim pokopališu na Angležkim blizo Londina, kteri se dve leti ni z groba maknil, v kterim je bil njegov gospodar pokopan. Nič žalosten se ni zdel. Gotovo pa se je njegoviga stariga prijateljstva z rajncim spominjal iri mislil, de bo to prijatelstvo zopet ponovljeno. Sosedji so ubogo žival redili in pokopač mu je majhno lopico postavil. Ne minute ni mesta zapustil in ostal je tam do svoje smerti.
Tako sta tudi Erazma Luegarja, ki je bil v 1. 1481 v svojim gradu pod Jamo blizo Postojne tako neusmiljeno po izdajstvu ob življenje prišel, samo njogova dva zvesta psa v grob spremila. Na njegov grob sta se vlegla in na grobu od žalovanja po svojim gospodu — poginila. Tacih prigodb nam zgodovšina silno veliko pove.
— Koliko današnji dan zdravnik, posebno pri tako imenovanih omikanih ljudeh velja, posebno, če ne zna ravno čudežev delati, je dovolj znano, in kako plačilo ga zadene, če kterimu spet k zdravju pomaga ali pa nesrečo ima , de mu celo umerje , ni treba dokazovati. —-Velik razloček je med starimi in med današnjimi časi v tem ozeru.—Če današnji čas zdravnik bolniga ozdravi, pravijo ljudje, de mu je bilo zdravje namenjeno in tudi brez zdravnika bi ne bil umeri; če mu pa bolnik umerje, urno sto jezikov opleta in vpije: on ga je pod zemljo spravil! — V starih časih so bili ljudje bolj hvaležni in so učenost in umetnost bolj čislali. Tako se bere v starih bukvah: Erasistrat, Aristotelov vnuk po hčeri, je bil kralja Antioha ozdravil in prejel je od njega 100 talentov, to je 176.000 gld. Plini, učen Rime, ki to pripoveduje, piše, de so Kaši, Kalpitan. Arunei, Albuci in Rubi, ki so bili zaporedama mestni zdravniki v Rimu, po 18.744 gld. plačila v letu imeli. Tadej, Florentinec, ni šel nikoli iz mesta spod 60 tolarjev na dan. Papež Honori, ki ga je v Rim poklical, mu je plačal za malo dni 10 000 tolarjev. — Falaris je dal Polikletu šteri liole čistiga zlata, dve sreberne kupice, deset parov teriklejskih posod in 50.000 tolarjev plačila, izvolil ga je tudi poveljnika svojiga brodništva in generala armade , in ga je verh tega očeta imenoval. Ko je Male m p hčere argivskiga kralja Pr eta ozdravil, je dal ta kralj njemu in njegovimu bratu vsacimu tretjino svojiga kraljestva in eno svojih hčeri. Veliki mogul, ki je v 17. stoletju kraljeval, je dal svojimu zdravniku 100.000 tolarjev letniga plačila. Filip II., španjolski kralj, je plačal svojimu zdravniku Valesiu za kratko zdravljenje 6000 tolarjev; Ljudevik XI., francozki kralj, je dajal svojimu zdravniku 10.000 tolarjev na\iesec!
Založnik: J. Giontini. — Odgovorni.vrednik: Fr. Malavašič.
Natiskar Blaznik v Ljubljani.