1047 Brajda in dom Psalmodija duše Dialog med menoj in mojo dušo O, duša moja, kakšna teža v meni! Od muke gnana na ležišče dni, kot sad bolesti, ki nestrpno v ženi hlepi po rojstvu in pred njim drhti, že lega noč, o duša. Le še malo! To sonce drugim bo kot zarja vstalo. Že ruši ječa tvoja se, moj duh! Poglej, kako jesenska sapa vleče in tam ob ribniku, kjer trst trepeče, v kosmičih dviga v zrak osatov puh! Kako je krona moje glave bela! Kako mi ptič, ki v lini dom si dela, sledi, da v gnezdo, ki si ga nareja, odnese kak bel las, bel kot je preja, ki jo pred hišo prede starka vela! V dalj, ki beži, se mi mladost utrinja, kri vse bolj leno žile mi prešinja, drevo sad spušča v zemljo, listje v zrak: nič ne hlastaj po dneh; te Bog odbira; temveč Ga hvali, da med hrup večera in mir noči ustvaril je še mrak! Alphonse de Lamartine JAZ 1048 Alphonse de Lamartine Naj jaz, ki sem ob rojstvu ti zapel, jaz, ki moj praznični, spodbudni spev budil je v tebi up in bil odmev najtišjih vzdihov, duša, v srcu tvojem -naj spet uberem strune harfe speče in kakor David Savlu tolažeče omamne pesmi ti zapojem? DUŠA O, ne! Odkar me tukaj je pozabil čas, se zemlja zdi mi stara, kot je star obraz, ki v črni ruti nad otrokom v krsti joče. Od dolgih, praznih dni mi godi le še mrak in od vseh pesmi le zven bilj mi je še drag, zven bilj, ki jih duhovnik poje tarnajoče. JAZ A mrak večera žalost omehča in vse konča - čas sreče, čas gorja; kdor v grobu spi, ne ve za grob nad sabo: ko duša že izjoka si oči, obup v milobno žalost ji zbledi, da iz spominov reši se v pozabo. Večer se seli vame tih in plah kot tiha hoja nemih nog čez mah, kot trpka slast poljubljanja v slovo. Skoz mrak miglja studenčnica iskriva, sinjina gor v meglicah se preliva v azur, ki ga žari nebo. V nejasnih daljah vse, kar je, se krije. Oko počine si, uho počije, zaznati je najtišji let skoz zrak; čuj, to je krempeljc ptice v gošči meje in to se sadež je utrgal z veje in padel v travo ves težak. Brajda in dom Ob prvem siju zarje v sadovnjaku med hladnim drevjem zibljejo se v zraku bleščeče niti iskrih pajčjih mrež in bela volna zraka, ki meglice jo še goste, se vije vzdolž stezice kot preja z votka, koder greš. V poševnem žarku muhaste jeseni mušica raja ples in se ne meni, da jo bo vzel že prvi hladni dan; pred vratci v panj pa drobenclja čebela, ki je na zadnjo pašo poletela in težka od medu se vrača vanj. Daj, prepoznaj spet kraj mladosti rane! O, duša, kaj se v tebi nič ne zgane, da obudila bi prah mrtvih let -ko zreš svoj prazni dom in brajdo ljubo, kot zre metulj na svojo prazno bubo, del njega prej, sedaj le smet? Glej, vame spoznanje prihaja: vse isto je, drug je le čas; iz tega, še istega, kraja odšli smo le moji in jaz. Le pojdi, da v bregu, čez leta, zazreš spet svoj rodni krov in brajdo, ki žile razpleta čez kamne shlajenih zidov. Oglej si to hišo kamnito, z bršljanom vsenaokrog kot v žalno tančico ovito, in prag njen, obrabljen od nog! Čuj, šale trgačev in klice od preše iz bližnje kleti, poglej na pečevne stezice, rdeče od grozdne krvi. 1049 Glej, tam, kjer je streha udrta, kjer figa tišči se ob zid, kako se je žilava trta ovila čez vogel odbit! Od mraza je vsa kot ožgana; po zidu se pne in sledi -kot kača umetno skovana -obrisu črvi ve klopi. Svoj čas še vodnjak je objela; in oče je z materjo rad pod njo posedel sredi dela, a brinovke kradle njen sad. Glej, k oknu navzgor se plazi, pod njim pa uvija se v lok. Kot pes, ki zibelko pazi, spoznala je šum mojih nog. Ko stopam po mahu aleje, kjer listje škrlatno žari, mi z listjem premražene veje pred soncem zakriva oči. Med listi na žalostni trti, kot jantar z lučjo presijan, bleste se od brinovk prezrti grozdiči v novembrski dan. Soj zarje skoz brajdo preseva, da kot alabaster žari. Zlat sok, ki iz nje se rojeva, z nje v solzah kristalnih visi. Pod brajdo, ki nama je draga, o, duša, mogoče spet spomin davnih dni te premaga kljub blodnjam in begu let? So mar ti neznane sladkosti, ko v žile toplota ti vre 1050 Alphonse de Lamartine Brajda in dom iz ognja z ognjišča mladosti, ki pestunja spet ga prižge? Neznano, kaj jagenjček čuti, ostrižen že v pozni čas, ko volno spet rasti zasluti po sebi - in ni mu več mraz? DUŠA Kaj mar mi suha brajda, dom že ves nakazen? Le kaj bi s samim rajem, če bi raj bil prazen? Tu gledam le vse tiste, ki jih tukaj ni. Čemu me vodiš znova na poti trpeče? Kdor se spominja krajev izgubljene sreče, odpira krste, da zre te, ki so prešli. I. Glej, zid je sivkast, streha rjava, mraz malto je razjedel v prah; med kamni temeljev pa trava poganjata in vlažen mah. Žlebovi nič več ne držijo, dež skoznje si z umazanijo utira sajaste poti in po zidovih prazne hiše v vijugah črne brazde riše -kot skrb jih vdovam pod očmi. Glej, pajek je prepredel dveri. Negibno se tišče ob prag in k njim se nič več ne nameri v vesele gosti znan korak. Od vrabcev okna že vsa bela s tečajev so napol se snela in v zid dregljajo venomer, skoz okna, stolčena od toče, pa lastovka cvrkutajoče do gnezda šviga brez ovir. 1051 In njeno živo ščebetanje, ki s ploščic dviga lahni puh, je glas edin, ki domovanje tihotno, z njim mi drami sluh. In težka senca prazne hiše pomikajoč ves dan se riše na trato, ki pred njo leži; ta senca mrtva, nema, toga edino je, vse, kar uboga ta hiša še lahko rodi. II O, Bog, naj izbledi ta hiša opustela! Pokaži mi jo takšno, kot bila je prej, takrat, ko je kot veliko srce drhtela od src veselih, ki utripala so v njej. Ob uri, ko pred soncem rosa izgineva, te polknice so poodprle se na vrt, da zora v sobe je lahko s toploto dneva zanesla nočni vonj cvetočih naših trt. Bilo je, kot da stene bi - kot da so žive -vsrkavale veselih trt mladostni dih: življenje rožnato bilo je in ganljive otroške glavice v okvirih okenskih. Dih vetrca je punčkam mršil kodre plave, medtem ko v soncu so mencale si oči pa vriskale, da so odmevale dobrave in že k molitvi prvi ploskale z dlanmi. In mati, ki je ob tem ljubkem vrišču vstala, se sklanjala je k punčkam v to in ono stran, in vtem, ko jim je nežno dlan ob dlan ravnala učila jih besed, ki posvetijo dan. Manj glaskov čuti je iz gnezda na poletje, ko lastovka, ki zgodnji žarek jo zbudi, pod stropom, ki še zmerom daje jim zavetje, mladičke, še brez perja, čivkati uči. 1052 Alphonse de Lamartine 1053 Brajda in dom Hrup, ki po hiši iz miru ga drami zarja, škripanje podnic, ko budi se služinčad, in pes, ki laja ob odhodu gospodarja, in hlipajoč berač na pragu hišnih vrat - polnili so nov dan; a vmes so prstki urni lovili se po notah vaj, da je klavir odzvanjal po ušesih, kot cvrčijo murni ob času žetve v razžarjen poletni mir. III. A ta živžav iz leta v leto pogrešil je kak glas, kak lep obraz; za njim se okno, v žalni molk odeto, zaprlo je za večni čas. Po vrsti so odšle neveste bele za klicem zvestega srca, na pragu z mamo se v solzah objele in poslovile od sestra. Potem med križe, kjer le jok se sliši, odšla je krsta, dedek v njej; potem še ena; in še dve; in v hiši strt starec hiral je poslej. Potem naš dom drsel je neopazno po bregu dni iz mraka v mrak. Potem so vrata se zaprla v prazno, koprive pa zarasle prag. IV. O, družina, skrivnost! o, srce vseh stvari, kjer ljubezen, ki v slehernem bitju drhti, si poišče svoj dom, da v njem zibelko greje! 1054 O, ti, kaplja krvi, ki po žili sveta zmerom plodno hiti od srca do srca, da se v večne studence življenja razveje. O, toplota srca, ki pod njim si spočet, ki z odejico zibke pokrije te spet, ko ledeni piš zim ti čez postelj zaveje! O, okus, ki ga mleko dojenja pusti, ki nam z ustnic še, ko že presahne, dehti! O, ljubezen dveh rok, ki v objemu nas greje! O, ti žarek neba v prvih ženskih očeh, o, srca prvi plamen prižgan v mladih dneh, o, poljub, ki po njem ti kri prvič zapolje! O, ločitve, vrnitve, odhajanja v svet, o, spomin, ki v nespecnih nočeh spet in spet romaš v dom, ki je srcem odsotnim vesolje! Ves svet izobči naj čenčača, ki dom, družinski krog zavrača! Sanjač o domu vseh ljudi namesto matere objame naj svoje stoične programe brez duše, mleka in soli! Kdor sam zavrže rodno ognjišče, ta naj zaman po svetu išče očeta miljeni smehljaj! Vsak dom naj vanj led izžareva in vekomaj naj brez odmeva potika se iz kraja v kraj! Naj - kot sršen, ki poln nemira v osir na tujem zidu vdira -po rodni grudi hrepeneč preklinja zakon pradavnine: naj zemlja hrani korenine, da bi rodile zmerom več! Alphonse de Lamartine 1055 Brajda in dom Naj sto pokopališč obišče in tam zaman med kamni išče grob, kjer pomolil bi v spomin! In naj - ko svoj priimek piše, ne ve: je iz poštene hiše, ali morda morilčev sin! V. O, Bog, Ti, ki te bolj srce kot um dojema, daj, da nas tisti redki krog ljudi obda, ki, v sreči in solzah, kri zmerom jim razvnema žar ognja, ki je slutnja Tvojega duha; kjer iz ljubezni svete rojeno drobno dete odrašča v gnezdecu otrok od mleka prsi v leta, ko znoj ni trud očeta v dom nosi kruh, ki da ga Bog; kjer zbere se družina zvečer okrog kamina in šiva, plete v pozni čas... O, vi, večeri sreče, še zdaj iz vas leskeče se mi v solzah mnog mil obraz! Da, vse vas vidim, o, pokojni dragi moji med vrati in po oknih zbrane v ljubkih rojih! Roke iztezam k vam, rad bi objel vas spet -kot kdo, ki rad poljubil bi podobo živo, ki mu gladina vode kaže jo varljivo, pa željnim ustnicam poljub je kakor led. Čemu si, Bog, nam dal spomin? Za pozabljenje? Ne, dal si ga, da času vrnemo vse dni, da onstran zopet v en sam večni tok spoji preteklost in prihodnost, ki nam ga življenje na pol, na »nikdar več« in »vekomaj«, deli. 1056 Ivo Fabinc Kaj mar preteklost, sladki Eden, ki poraja človeške duše, ni del večnosti brez kraja? Mar tam, kjer čas obstane, ni prisotno VSE? Se mar v naročju, ki se bomo vanj vtopili, ne bomo spet združili z vsem, kar smo ljubili? Pod streho, kjer ne manjka več nihče? Ti, ki si spletel gnezdeča iz nežne preje ljubezni, kjer se mladi rod na varnem greje, si jih zato, da v grob jih spremeniš? Mar nimaš kje, na kakšni svojih zvezd neštetih doline v senci, brega, ki se v soncu sveti, da gnezdeča po smrti spet zgradiš? Ne večjih in ne lepših, le podobna, le enaka, kjer iz srca v srce ljubezen se pretaka, kjer streha vsem pod sabo nudi varen kot, kjer oče odloča, mati skuša vsem ustreči, kjer dedek sredi vnučkov se utaplja v sreči, ko vidi, da množi njegov se rod. Ti, Oče, ki še lastovkam pustiš odpluti pod drugi nebes v ivjastih predzimskih dneh, kaj nimaš mar za svoje stvarce brez peruti kje v rajskih krajinah pripravljenih zavetnih streh? Previdnost Božja, o, ti, mati vseh ljudi, kar v tvojem širnem domovanju jih vrvi, ki se smehljaš skoz iskre njihovih solza, o, pomni, da je naša Zemlja Tvoja hči in da je človek rojen od Boga. JAZ Medtem, ko mi je duša pozabila na čas, ki se v teh dneh še krajši zdi, se senca drage hiše raztegnila je preko hladne trate in poti. A njen pogrebni, blagi lik na travi mi bil je še v tolažbo, ko v sanjavi samoti doma jokal sem potrt: 1057 Pri koreninah sedanjosti bila je, kot da angelček z ročico bi segel v mojo zibko po plenico in mi razpletel jo v mrtvaški prt. Prevedel Janez Menart OPOMBE: Alphonse de Lamartine je bil rojen sicer v Maconu, 44 km jugovzhodno od Pariza. Pesem pa opeva hišo na bližnjem družinskem posestvu v naselju Milly, kjer je pesnik kot deček živel od svojega sedmega leta. psalmodija - monotono petje, značilno za prebiranje psalmov. David Savlu - Savel je bil kralj Izraelcev. David, ki je pozneje postal njegov naslednik na prestolu, mu je v tolažbo in pomiritev pred spanjem prepeval blagoglasne pesmi, punčkam - Lamartine je imel pet sestric; vse so bile mlajše od njega, besed, ki posvetijo - jutranjih molitev, neveste bele - Lamartinove sestre so se poročile med leti 1813 in 1827. potem še ena itd. - pesnik misli najbrž na smrt matere in dveh sestra, ki pa sta umrli že poročeni. Lamartinov oče je zatem živel v hiši sam, vse do svoje smrti leta 1840. Pesnik je domačo hišo moral pozneje, leta 1860, zaradi dolgov prodati, v teh dneh — jesenskih, ko se dan zdi krajši.