Štev. 101.
V Ljubljani, v sredo dne 10. septembra 1910.
Leto XIII.
Glasilo jugoslovanske socialne demokracije.
Naročnina za avstro-ogrske kraje za celo leto 10 40 K, za pol leta 5'20 K, za četrt leta 2’60 K, mesečno 90 vin.; za Nemčijo za celo leto 12 K, za pol leta 6 K, za četrt leta 3 K; za Ameriko za celo leto 14 K, za pol leta 7 K. — Reklamacije so poštnine proste. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Inserati. Enostopna petit-vrstica, (širina 72 mm) za Izhaja vsako sredo in soboto.	enkrat	20	vin.,	večkrat	po	dogovoru.	Posamezna	številka	10	v.
Brezposelnost.
Najhujša mora delavstva v kapitalistični družbi je v materialnem oziru brezposelnost. Kakor Damoklejev meč, viseč na tanki niti, preti neprenehoma delavcu in po-vzrokuje največjo nestalnost in nesigurnost njegovega življenja. Brezposelnost otežuje delavsko organizacijo, ona ogrožuje njegov gospodarski obstanek in ovira njegove boje. Brezposelnost ustvarja ogromno rezervno armado delavstva, s katero žuga kapitalizem vposlenim delavcem, če zahtevajo kakšno zboljšanje svojega položaja. Iz te rezervne armade padajo neprenehoma posamezniki v najglobokejšo bedo, v takozvani zalumpani proletariat, iz katerega navadno ni več rešitve. Brezposelnost demokratizira in ustvarja zločince. Tisočerim brani brezposelnost naj-skromnejše kulturne užitke, pa pospešuje z gmotno obenem tudi duševno bedo. Narodom krade pridne roke in sposobne duhove, pa je vsled tega bič ne le za delavstvo, ampak za človeštvo sploh.
Posledice brezposelnosti so materialno in moralno strašne za delavski razred, za narode, za vso človeško družbo. Moralo se je vsled tega prejalislej zgoditi, da spregovori o tej šibi božji delavska internacionala. In zgodilo se je letos na kodanjskem kongresu.
Zbor je sprejel sledečo
resolucijo:
»Kongres konstatira, da je brezposelnost neločljiva od kapitalističnega načina proizvajanja in da izvira le s to obenem. V sistemu kapitalistične produkcije ne more torej iti za odstranitev brezposelnosti, ampak le za zmanjšanje in za ublažitev njenih posledic.
Kongres zahteva splošno obligatno oskrbo brezposelnostnih, ki jo imajo upravljati delavske organizacije. Stroške imajo nositi posestniki delavnih sredstev.
Zastopniki delavskega razreda imajo zahtevati od javnih oblasti:
1. Da se natančno in pravilno vodi in ugotavlja statistika brezposelnosti.
2. Da razpišejo v svojem obsegu za brezposelne zadostna dela za silo in da se za taka dela plačujejo mezde, ki jih priznavajo strokovne organizacije.
3. Da se dovoljujejo ob času krize blagajnam za brezposelnost izredne podpore.
4. Nobena podpora, ki se da brezposelnim v katerikoli obliki, ne sme prikrajšati njihovih političnih pravic.
5. Uvesti in podpirati se imajo naprave za izkazovanje dela, v katerih imajo strokovne organizacije varovati svobode in interese delavcev.
6. Z zakonskimi določbami se ima skrajšati delavni čas.
7. Dokler se ne izvrši splošno, javno, postavno, obligatorno podpiranje brezposelnih, imajo javne oblasti finančno pospeševati strokovne naprave za podpiranje brezposelnih. Taka podpora ne sme na noben način ovirati neodvisnosti strokovnih organizacij.*
*
Da je brezposelnost huda socialna bolezen, čutijo na svoji koži delavci. Ampak njene posledice so vendar naravne tudi drugim faktorjem in delom človeške družbe; z vprašanjem brezposelnosti se bavijo radi tega tudi mnogi meščanski sociologi in njihove študije tvorijo že obširno biblioteko. Tudi nekatere vlade pa so se polagoma približale problemu in si belijo glave, kako bi se dal rešiti. Gotovo je torej, da bi se bilo dalo o brezposelnosti reči mnogo več nego je izrekla kongresova resolucija. Toda socialistični kongres nima namena in naloge, kazati meščanskim sociologom pota in nevarnosti, katere prete privilegiranim slojem, so lastna skrb privilegirancev. Važno in potrebno pa
LISTEK.
Atila.
Spisal Vladimir Schweiger.*)
Konec.
Atila je pil in nalival nenasitno grlo. S hreščečim glasom je ponavljal; »Še en po-liček.«
Tretji je stal pred njim na belopregr-njeni mizi, upiral se mu je in Atila je obračal steklenico s suhimi prsti.
Zunaj je zazvonilo.
Atila je obračal steklene oči po široki cesti. Videl je ljudi oblečene v črno žalno obleko. Vedel je, da bo maša, sveto opravilo za dušo rajnega in da hodijo verni farani v cerkev. Nič ga ni genilo, v pest se jim je smejal, majal je z glavo, polno žganih duhov.
»Ha! Tepci! Osli! Brr . . . brr ... le molite . . . brat mi je umrl . . . prišel sem po dedščino . . . Haha!«
Smejal se je peklensko, praskal se za dlanjo in mislil na denar.
Srkal je počasi sladko žganje, kakor bi mu po premnogi zavžiti pijači postala slabo-tečna, ostudna, neokusna.
Zazvonilo je vdrugič, Atila se je povzpel k oknu, zibal se je in okorno prestopal.
Za železno ograjo na pokopališču je bila izkopana jama tik za crkvenim hrbtom, v tihem ozadju.
Ugledal jo je Atila in smeh ga je posilil.
Zapeli so zvonovi, prinesli so črno ra-kev polno svežih in suhih vencev, molili glasno gologlavi, spustili rakev v grob.
Mrtvaška tišina je zavladala, očenaš se je glasil, zapel je zvonček, zašklepetale lopate pokopačev, s truščem je padala prst na rakev, bobnelo je in odmevalo. Zaoril je jok glasan in silen in zabučal po kraljestvu smrti divje, nevzdržljivo.
Pokopali so župnika . . .
In Atila je zrl ravnodušno izza okna gostilne, ni potočil solze, bilo mu je trdo srce, jeklenotrdo. Brata so pokopali in on je zrl iz dalje, čakal je na plen iz dalje, da ga pograbi, kakor divja zver.
»Pokop je minil. In zdaj v župnišče . ..
Plačami . . . plačam!*
Z opletajočim korakom se je napotil v župnišče, kamor so se vrnili pogrebci, duhovni, pokopači. In Atila je stopil med nje in glas se mu ni zatresel, hreščeče je zabučal njegov glas, opotekel se je in izustil:
»Dragi, jaz sem mu brat! Kje je testament, testament!«
In pogledali so se ljudje in se čudili.
»Dedščina je moja! . . . Jaz sem mu brat. . . druge žlahte ni, ni je bilo... Dajte mi testament!«
In stopil je mlad kaplan predenj, še-petnil mu je na uho nekaj nerazumljivega in odšla sta iz pritlične sobe.
Vun sta stopila in po stopnjicah v prvo nadstropje, v postrano sobo, tu skozi v stransko izbo. Brez ključev se je odprlo, samo se je udalo in vstopila sta.
V	kotu je stala okrogla ženka, župniška kuharica, gospodinja in ravnala perilo. Srepo je uprla pogled v prišleca, zardela je hipno, spoznavši Atila.
je bilo, da je kongres izrekel, kar je povedano v prvi točki.
Človekoljubi v meščanski družbi se neprenehoma ukvarjajo s starim nemogočim problemom: Kaj storiti, da bo volk sit in koza cela. Odpraviti brezposelnost, pa ohraniti kapitalistične družbe, kakor bi radi meščanski sociologi, je nemogoče, kajti razlogi brezposelnosti tiče v temeljnih uredbah družbe, ki je osnovana na podlagi privatne lastnine in privatno kapitalističnega izdelovanja blaga. Da izgine brezposelnost, mora izginiti kapitalistična družba in se mora preurediti vse gospodarsko življenje tako, kakor uči socializem: Ustanoviti se mora vesoljna družba, ki je sama lastnica produktivnih sredstev ter urejevalka dela po potrebah družbe.
Boj proti brezposelnosti je torej naloga delavstva. S svojo organizacijo si ima delavstvo pridobiti odločevalno in izvrševalno politično moč, da more organizirati delo na socialni podlagi. Kadar se to zgodi, bo konec brezposelnosti in njenih strahot, pa nikdar prej ne. In če delavci spoznavajo, da je brezposelnost mora in pogostoma njih pogin, morajo tudi spoznati, da je njihova neizogibna dolžnost, privesti svojo organizacijo do skrajne pop lnosti.
Delavsko varstvo.
Ze večkrat se je mednarodni socialistični kongres bavil z zakonodajstvom o delavskem varstvu in njegovi sklepi so toliko vplivali, da so se iudustrijske države začele nekoliko baviti z vprašanjem. Vršile so se tudi že mednarodne konference raznih vlad in ustanovile so se mednarodne zveze za varstvo delavcev. Toda vse delo, ki se je doslej izvršilo, je bilo le polovičarsko. Nobena država ni imela toliko poguma, da bi bila domačemu kapitalizmu naložila izdatno in resno skrb za varnost zdravja in življenja delavcev,
od katerih vleče bogate obresti. Še manj pa je poskrbljeno za žrtve izkoriščajočega kapitalizma. Buržoazna država ne more zatajiti svojega značaj?.. Parlamenti, v katerih sede protidelavske večine, imajo vse druge skrb kakor brigo za delavstvo; tudi njim je vreča kapitalistov važnejša od proletarskega zdravja in življenja.
Letošnji kongres v Kodanju se je vnovič bavil s tem vprašanjem in referati v komisiji in na zboru so spravili o pomanjkljivosti delavskega varstva take podatke na dan, da se človeku ježe lasje na glavi. Če je v Nemčiji, ki se rada baha, da maršira v prvi vrsti napredka, v Nemčiji, v kateri je industrijski kapitalizem tako razvit, da konkurira z Anglijo in z Ameriko mogoče, da pogine na bojišču dela 7000 delavcev v enem letu in jih 518.000 v istem času izgubi zdrave ude, ni treba pripovedovati, kako je še le v državah, ki korakajo za desetletja počasneje, ali pa v Ameriki, kjer je podjetniška brezobzirnost na vrhuncu.
Ne moremo se ozirati na zanimive govore, ki so bili na kodanjskem kongresu izrečeni o tem predmetu in so obsegali ogromen material. Objavljamo pa v naslednjem resolucijo, ki jo je sprejel kongres in ki se glasi:
»Z razvojem kapitalističnega proizvajanja povečano izkoriščanje delavstva je ustvarilo razmere, vsled katerih je nastop zakono-dajstva za varstvo življenja in zdravja delavcev postal nujno potreben. V nobeni deželi ne dosegajo varstveni zakoni tega, kar je vsaj približno v interesu delavstva nujno potrebno in kar se lahko izvrši, ne da bi se oškodovala industrija. Kongres zato spominja na sledeče, v splošnem že na pariškem kongresu leta 1889 za vse delavstvo brez razlike spola izrečene najnižje zahteve:
1. Največ osemurno dnevno delo;
2. Prepoved pridobninskegadela za otroke izpod štirinajst let.
3. Prepoved nočnega dela, izvzemši če je potrebno po naravi stvari iz tehničnih razlogov ali pa iz razlogov javne blaginje.
4. Neprekinjen odmor, ki naj znaša najmanj trideset ur na teden za vsakega delavca.
5. Prepoved truck-sistema.
»Kaj pa ti tu, Katra?« je prašal kaplan.
»Nič! E, kaj bi? Ravnam perilo, drugo vam nič mari.«
»Kaj? . . . Jaz dobim vse? . . . Kje je denar?« je Atila kričal vskipevši vsled mnoge zavžite pijače.
»Tiho! tu sem jaz gospodinja.«
»Vun, vrag! Vun se poberi!« rentačil je razkačen.
»Tiho! tiho! bom jaz pokazal,« silil se je kaplan.
Pomiril se je Atila, stopil je z mladim človekom k veliki omari, ne brigaje se za okroglo kuharico. Odprla sta omaro, nič nista rabila ključev, ki so ležali na pisalni mizi; samo se je odprlo.
Prazna je bila skoro. Katra v kotu je pomežiknila in nehote zgubala lice ter zategnila ustne.
Atila je prevrgel nekaj cunj v stari omari, par robcev, nekoliko papirja in zlovoljno zarentačil. Pregledala sta nizko omaro. In doletelo ju je kar pri prvi.
Vzkipel je Atila, oči so mu zakrvavele in otekle izstopile iz jamic:
»Vlačuga, kje je denar!«
Katra ni dejala ničesar, privlekla je robec iz žepa in si otrnila solze iz suhih oči, zardevši sramu.
»Tu! tul« je klical kaplan in stopila sta pred pisalno mizo.
Zaklenjeno je bilo in Atila se je pomiril.
Odprla sta, v kotu se je zablestelo nekaj desetic, petič, kronic in tolarjev.
Atila jih je pograbil hlastno, roparsko segel po njih in jih zavil v svojo velikansko temnordečo - ruto z modrimi mrežami.
Nič ni štel, vtaknil je v žep in iskal med papirjem dalje.
»Knjižice, knjižice! Vlačuga, denar in knjižice!«
Rohnel in besnel je kakor divji.
In metal je papirje iz kota v kot, trgal jih in jih mečkal, nič se mu jih ni zdelo škoda.
Ničesar zaželjenega ni našel.
Ozrl se je in se ugledal v zrcalu z velikimi krvavimi in izbuljenimi očmi, zravnal se je, mahnil s pestjo in razbil steklo.
Takrat se je izgubil kaplan iz sobe, vstopila sta nato orjaška črno oblečena grobarja in besni Atila je bil v par trenutkih na cesti.
»Roparji! tatovi! cigani!« je rohnel.
Med vrati župnišča je postal rdeči kaplan in zaklical za Atilo, dočim je Katra za oknom brisala solze veselja: »Za mašo dajte! za brata, saj ste dedovali!
»Hudič! ... Bi še to rad požrl?! . . .« Renčal je osleparjeni na cesti in se zgubil urnih korakov iz vasi . . .
Solnce je stalo visoko na nebu, smehljalo se je in pošiljalo pekoče žarke nad Zaplato. Udarila je ura v zvoniku, bilo je dvanajstkrat kladivo in padalo težko na vliti bron.
Zazvonilo je poldan.
6. Zavarovanje koalicijske pravice.
7. Učinkujoče in temeljito nadzorstvo obrtnih in poljedelskih obratov ob sodelovanju oseb, ki jih volijo delavci.
Pač je pariški kongres imel posledico, da so se leta 1890 v Berlinu in 1900 v Bernu sešle konference vlad za delavsko varstvo in ustanovile mednarodne zveze za varstvo delavstva, toda kljub mnogim razpravam so zakonodajstva ustvarila jako malo pozitivnega, ker gospodujoči razredi, boječi se škode, ovirajo varstvo delavstva, dasi ne škoduje v nobeni deželi nobeni pridobivalni panogi, ampak dviganje zdravja in delovne sposobnosti delavcev splošni kulturi in tudi podjetniškemu razredu koristi.
Da se prepreči propadanje delavstva v ubožnost, je zahteval kongres v Amsterdamu leta 1904, da se ob polni samoupravi delavstva in ob enakem ravnanju s člani vseh narodov v vseh deželah osnujejo naprave, ki imajo dajati zadostna življenska sredstva in zdravila bolnikom, poškodovanim, obnemoglim in starcem, nosečim in porodnicam pa tisto pomoč, ki je potrebna za uspevanje dojenčka in matere, vdove in sirote ter brezposelnost pa obvarovati bede.
Obstajajoči zakoni za varstvo in zavarovanje delavcev nikakor ne odgovarjajo potrebnim in upravičenim zahtevam delavcev. Zlasti so brez varstva delavci v poljedelstvu in pri gospodarstvu. Le s trajnim pritiskom delavcev se more doseči več.
Kongres poživlja torej delavce vseh dežel, naj so vposleni v industriji, v trgovini, v poljedelstvu ali pri drugih panogah dela, naj upognejo nasprotovanje gospodujočih razredov in osvoje uspešno delavsko varstvo z neutrudljivo agitacijo in z izpolnitvijo razredno zavednih organizacij na političnem in gospodarskem polju.
Politični odsevi.
* Glavne počitnice so minile; šolski otroci in ministri so se spočili in se vračajo z dežele v mesto, prvi v šolo, drugi v svoje urade. Začenja se zopet »politično življenje«. Z drugimi besedami: Nadaljuje se stara avstrijska mizerija. Baron Bienerth mora zopet vladati pa je potegnil svoj program iz žepa. Na prvem mestu stojita češki deželni zbor in državni zbor. Kdor ima vsaj kakor v sanjah nekoliko pojma o težkih problemih avstrijske politike, si beli glavo, kako se bo našel izhod iz zagate, v katero so zabredle vse politične institucije v Avstriji. Naš gospodarski razvoj je popolnoma ustavljen in deloma že obrnjen nazaj. V industriji je kriza, na vseh koncih in krajih neznosna draginja, davčna moč prebivalstva peša, država je deficitna, dežele skoraj bankerotne. Baron Bienerth pa si ne dela toliko skrbi kolikor sluga v njegovem predsobju. On ima svojo »metodo« in če je tisočkrat ostala brez uspeha, začenja tisočprvič zopet z njo. Deželni zbori se imajo sklicati, med njimi tudi češki. In baron Bienerth konferira. Konferira s češkim namestnikom, konferira z veleposestniki. Stranke deželnega zbora, ki se prepirajo tako, da zbor ne more priti do dela in da je vsled tega tudi kriza v državnem zboru trajna, se pa menijo za Bienerthove konference toliko kolikor za lanski sneg. Bienerth ni iskal pota do strank in ga tudi ni našel. Tako bi bilo zopet treba, da bi bog s kakšnim čudežem posegel vmes, kar pa ni verjetno. Stara lajna se bo torej gonila dalje, dokler nam kak srečen veter ne odnese Bienertha.
* Češke meščanske stranke se pripravljajo za politično sezono s tem, da snujejo vzajemno zvezo. Našim klerikalcem to ni posebno všeč, ker slutijo, da se hočejo Čehi na ta način osvoboditi vodstva, ki ga je imel doslej Šušteršič v »Slovanski Enoti*. »Slovenec« se že postavlja na noge in v dolgem članku daje Čehom dobre nauke. V potu svojega obraza se člankar trudi, da bi dokazal »uspešnost« dosedanje slovenske klerikalne politike, v katero že noče živ krst več verjeti. Ne morejo nas čez mero zanimati prepiri do včeraj združenih slovansko meščanskih politikov; lahko pa bi imeli lepo zadoščenje v tem, da prihajajo polagoma vsi do spoznanja, katero smo že davno zastopali mi. Politika slovenskih klerikalcev je bila osebna politika dr. Šušteršiča; Slovanom sploh in Slovencem posebej ni prinesla ne enega uspeha. Vsa ta politika je bila neprekinjena veriga samih porazov. Ob zadnji obstrukciji smo bili še edini, ki smo kazali, da klerikalci le rešujejo Bienertha s tem, da ru-inirajo parlament. Takrat ni hotel nihče poslušati našega glasu. Tista obstrukcija je bila »sveti boj za ideale in pravice slovenskega naroda«, »politika širokega obzorja« in lede ve kaj še. Danes pišejo češki listi o tej politiki natančno to, kar smo mi pisali pred tremi meseci, slovenski liberalni listi ponatiskujejo to z odobravanjem, nihče pa noče priznati, da so gospodje ves čas sami podpirali to politiko in da jo je Hribar po zaključenju državnega zbora strasto zagovarjal. Slovansko
meščanska politika je pač velika tragikomedija.
* VVolfova strančica je začela delati težave v nemško nacionalni zvezi in očita Bienertovi vladi vsakovrstne deloma resnične, deloma pa umišljene grehe. Sicer je ta klika brez posebnega pomena v parlamentu in njeni moralni pomisleki so zelo sumljivi, ker jej doslej vsi Bienerthovi grehi niso branili jemati za svoj list subvencijo iz dispozicijskega sklada. Zabeležiti je treba njene opozicionalne napade le zaradi tega, ker se gotovo ne bi javljali, če se ne bi gospodu Wolfu zdelo, da je bodočnost Bienerthove vlade postala dvomljiva. Če pride nov gospodar, se je treba pravočasno pripraviti za preselitev. Saj bo z dispozicijskim fondom disponira^ tisti, ki pride.
* Napetost med Turčijo in Grško še
ni popustila. Volitve za grško narodno skupščino, pri katerih je bilo izvoljenih več Kre-čanov, ne dajo Turčiji miru, dasi se ji je povedalo, da bodo dotični odložili vsa svoja mesta na Kreti. Ker pritiska Turčija, se pa giblje tudi Grška in zahteva 20 milionov odškodnine za izgube, ki jih je imela vsled turškega bojkota. Med grško in turško vlado ter med pokroviteljstvenimi državami se neprenehoma izmenjujejo note in izjave, včasi prinaša telegram vesti, kakor bi morala vsak hip izbruhniti vojna, ampak kadar pride kaša na mizo, ne bo vtč tako vroča kakor pri ognju.
* V grško narodno skupščino je bilo izvoljenih tudi nekoliko socialistov. To je prvič, da prihajajo socialisti v kakšno zakonodajno telo na Grškem.
Domače vesti.
Ljubljana in Kranjsko.
Čobal contra „SSovenski Narod“.
Včeraj in danes se je vršila pred ljubljanskim porotnim sodiščem tiskovna pravda sodruga Čobala proti Habeti zaradi dveh podlih pamfletov v »Slov. Narodu«. Zaradi teh pamfletov je bil obsojen pri okrajnem sodišču odgovorni urednik »Slov. Naroda«, kateri se je izmuzal na ta način, da je dejal, da se bode pisec omenjenih člankov sam javil. In res se je aprila meseca oglasil Habe, da je spisal omenjene članke, da prevzame zanje odgovornost in da nastopi dokaz resnice. Habe je sicer sam na sebi brezpomembna ničla, »slamnati mož«, kojega mnenje je v javnosti popolnoma nemerodajno. Čobalu pa je šlo za to, da citira svoje obrekovalce pred sodnijo in da z zapriseženimi izpovedbami dožene brezprimerno infamnost svojih nasprotnikov. In ko je Habe videl, da ima Čobal resno voljo zavezati svojim obrekovalcem jezike pred sodnijo, je začel kar od kraja vse tožiti, tako da je celo predsednik sodišča označil njegovo postopanje za skrajno nemožato. Porota se torej ni mogla prepričati, da bi bil Habe spisal omenjene članke in ga je zatorej oprostilo. Kakor rečeno, Čobalu že od prvega početka ni šlo zato, da brezpomembnega Habeta za nekaj tednov zapre, ampak za to, da pred sodiščem dokaže neosnovanost in obrekljivost Narodovih dopisov. In to je v popolni meri dosegel. Vse priče po vrsti, tudi na-sprotniške, so izpovedale, da so dopisi v »Sl. Narodu« lažnjivi, da bijejo resnici naravnost v obraz. Moralni zmagalec v tej pravdi je Čobal, in Habč je unesel kožo, ker se je prav nemoško potuhnil.
V	naslednjem podajamo poročilo:
Senatu predseduje deželnosodni svetnik J. Polec, votanta svetnik Koblar in svetnik dr. G e r š a k ; zapisnik vodi dr. Ohm. p 1. J a n u s c h o w s k y. Tožbo zastopa dr. Tekavčič, obtoženega Habeta pa v zastopstvu dr. Tavčarja, ki se mu ni ljubilo dr. Janko Žirovnik. — Na porotni klopi sede sledeči gg. porotniki: Alojzij Pelc, Adolf Perles, Franc Slane, Viljem Jerančič, Ivan R u ž i č k a, Viktor C a n t o n i, Miroslav L e s t i č , Raiko Pečnik, Leopold Burger, ^ Oton D r e 1 s e , Fran Zupan in Fran Žvab.
Zapisnikar Ohm pl. J a n u s c h o w-s k y prečita obtožnico, ki smo jo v izvadku priobčili že v sredini številki »Rdečega Prapora«.
Obtoženec Habe napravlja do sile klavern vtisk. Ko ga predsednik vpraša, ali se čuti krivega v smislu obtožbe, se obnaša kakor Revček Andrejček v vlogi političnega heroja. Vzlic temu, da je v predpreiskavi izrecno priznal, da je pisal inkrimirane članke, mu je pri razpravi srce v hlačice zdrknilo in izjavlja, da z omenjenimi članki ni v nobeni zvezi, da pa pač nastopi dokaz resnice za infamije omenjenih člankov. Smeh med občinstvom je možakarja poučil, kakšne bedarije se je iznebil. Predsednik Polec mu kar brez ovinkov pove, da je način njegovega zagovora do skrajne mere nemoški in da napravlja silno čuden vtisk in tožiteljev zastopnik dr. Tekav-
čič ga opozarja na dejstvo, da se je še pred nekaj dnevi po Zagorju ustil, da je pisal inkriminirane članke, da pa mu je vseeno, četudi je nekaj dni zaprt, vzeti da mu itak ničesar ne morejo in stroške da bo plačal le Čobal. Vzlic temu vztraja Habe pri svojem najnovejšem zagovoru, ki ne razodeva prav posebne korajže.
Dr. Žirovnik izjavi v imenu svojega klijenta, da nastopi dokaz resnice in predlaga, da se poleg vabljenih prič zaslišijo še poštar K a m 1 i č iz Jesenic, Anica H u t h o-va in pa Ranzinger.
Dr. Tekavčič se načeloma temu predlogu ne protivi, mnenja pa je, da je to zaslišanje za proces povsem inrelevanten in da se s tem le zavlačuje pravda. Predlaga dalje, da se povabita še Mar. Koželj in Greg. Pungrstnik, napram katerima se je obtoženec pred nekaj dnevi izrazil, da mu je vseeno, če bo zaprt, da bo le Čobal stroške plačal, in pa pravnik Koder.
Dr. Ž i r o n i k vztraja na tem, da se zaslišita priči Jerin in J e s e n k o, ki sta opravičili odsotnost z zdravniškim Spričevalom.
Senat sklene, da se zaslišijo vse v pripravljalnih spisih predlagane priče, dalje priče, ki jih je predlagal dr. Tekavčič, do-čim si pridrži odločitev glede zaslišanja obolelih prič za poznejši čas.
Nato se začne zaslišavanje prič, ki jih je vsega vkup 38.
Zapriseženju priče Jakopa Zajka ugovarja dr. Tekavčič, ker živi priča v osebnem sovraštvu s Čobalom, in se je svoj čas proti Čepinu izjavil: K dor semeni zameri, mu tega ne pozabim nikoli; škodujem mu, kjer mu le morem, in tudi Čobalu bom škodoval, kjer mu bom mogel. Zajko,ki vzbuja s svojim neprostovoljnim humorjem veselost med občinstvom, te svoje izjave ne taji. Četudi Čobalu ki ekstra-prijazen (bučen smeh), vendar ž njim ne živi v osebnem sovraštvu. Nato se priča zapriseže in izpove tole: Svoj čas mi je Čobal ponujal uro, ki jo je na račun dolga v konsumnem društvu kupil za 60 goldinarjev od Hofmance, za 70 goldinarjev, če za »špas« ali za res, ne vem. Žena mi je odgovarjala. Koliko je bila ura vredna, ne vem. — Svoj čas je odbor konsumnega društva sklenil, da se da od čistega dobička 200 kron v politično kaso za agitacijo in za razne volitve. — Poslovanje Čobala je bilo ves čas, kar sem bil predsednik konsumnega društva, v popolnem redu; samo enkrat se je pri reviziji našel primankljaj — osmih vinarjev (velikanska veselost med poroto in občinstvom.)
Tovarniški uradnik Tauffer pripoveduje, da se je Čobal škodoželjno in zaničljivo smejal sokolskemu izprevodu; na vprašanje tožiteljevega zastopnika prizna, da je kakih 20 metrov pred njim v izprevodu korakal Roš ml., kateremu je tožitelj odzdravljal. Nadalje izjavi, da je pač slišal od drugih, da Čobal agitira proti članom odbora konsumnega društva, da pa sam iz lastne izkušnje o Čobalu ne more kaj takega trditi.
Priča F1 i s e k izpove, da je Čobal pri županski voiitvi volil Ranzingerja.
»Steklarska« narodnost.
Na vprašanje predsednika, če je Ranzinger nemški nacionalec ali »nemškutar«, priča potrdi, češ da je steklarskega rodu. Modra iznajdba modrega moža je spravila vse navzoče v živahno veselost in prisrčen smeh, ki je postal tem vfriarnejši, ko je priča navsezadnje izpovedala, da je Ranzinger volil za župana našega narodnjaškega kandidata Weinbergerja. Nadalje pripoveduje priča, da je prejel enkrat od okrajne bolniške blagajne nemško vabilo na sejo, ki ga je zavrnil-, če je vabilo podpisal Čobal ali kdo drugi, ne ve. Od tedaj dobiva zmerom slovenska vabila.
Priče Čuk, Savšek, Škornik, Kor-b a s in Ahčan ne vedo izpovedati nič bistvenega.
Malovrh izpove, da je sprožil v plenarni seji konsumnega društva, da se da političnemu odboru na razpolago denarna sredstva za vsakovrstno agitacijo, kakor podpirajo tudi meščanski zabodi svoja politična podjetja. Zajkotu pa je priča nasprotoval, ker se je Zajko upiral zboljšanju službenih pogojev za uslužbence, ki so zaposleni v konsumnem društvu.
Priče Vodopivec, Ivana Robavs in Poljšak ne povedo nič novega.
Priča Schiller, rudniški ravnatelj v pokoju, izjavi decidirano, da se je Čobal zmerom energično zavzemal za delavske interese, da je zmerom več zahteval, kakor je mogio rudniško vodstvo ugoditi. Na vprašanje dr. Žirovnika priča izrecno na-glaša, da v zastopanju delavskih interesov Čobal ni ločil narodnjaških in klerikalnih od socialno-demokratičnih delavcev in da se sploh ne spominja, da bi bil kdaj Čobal pri n j e m s a m interveniral, tem-
več zmerom na čelu delavskih de-p u t. a c i j.
Priča Mihelčič izjavlja, da je sklical sestanek, na katerem so se razpravljala izključno gospodarska vprašanja in se je rudniški ravnatelj udeležil sestanka pod pogojem, da se izločilo vsa strankarska vprašanja. Priča izjavi, da ni Nemec in da je v občinski odbor volil Slovence.
Priča R e p o v š izpove, da ima ključe blagajne samo Čooal, njegova rejenka, ki je odgovorna za blago, pa da ima ključe od prodajalne in skladišča. — Glede Čobala izjavlja, da so imeli somišljeniki mnogo truda, preden so ga pregovorili, da sprejme ravnateljsko mesto. — Glede subvencije agitacijskemu odboru izpove, da se je na predlog Medveščka votiralo 200 kron za agitacijski sklad; svota se je pod tem naslovom vknjižila v blagajniško knjigo in izplačala agitacijskemu odboru po občinskih volitvah; še danes je nekaj tega denarja neporabljenega. Občni zbor je odborovo ravnanje soglasno odobril.
Enako izpove priča Ule , ki izjavi, da je Čobal pri nastopu ravnateljstva položil kavcijo 200 kron; tudi njegova rejenka je položila kavcijo s hranilno knjižico, glasečo se na 500 kron. — Na odborovi seji se je sprejelo, da se dividende ne izplačujejo več na nedeljo in v gostilni, temveč ob delavnikih v prodajalni, in to v interesu delavskih rodbin. Kategorično zanika, da bi bil Čobal nastopil proti razdelitvi dividend in da bi bil svoje stališče motiviral, češ »da se delavci opijanijo in po blatu valjajo.« Nasprotno je res, da se je prav tisto leto izplačala zelo visoka — 9odstotna — dividenda. — Zajko-tovi voiitvi ni Čobal absolutno nič nasprotoval. — Knjige so bile odbornikom zmerom na vpogled: nahajale so se vedno v najlepšem redu. Prav tako tudi blagajna, ki smo jo večkrat škontrirali.
Priča Janez Capuder izpove enako in navaja med drugim, da je videl Roševega fanta, da je v izprevodu Čobala pozdravljal in da mu je Čobal odkimal. Ko je Wohinz zaklical »hajl«, ga je Čobal pošteno ozmerjal, češ da dela sramoto celi stranki.
Priča Marija J e 1 o č n i k potrdi vse te stvari in izpove, da so često ponoči inven-tirali in sortirali blago, ker podnevi ni bilo časa.
Priča Antonija Rajner izpove poleg znanih reči, da je Hofmann (kateri je Čobalu zlato uro prodal) ostal zadnji mesec dolžan v konsumu, ker ni imel službe, da pa se mu ta dolg nikoli ni črtal.
Priča Ign. Sitar izpove, da ga je Hofmann naprosil, naj pregovori Čobala, da mu odkupi uro in ga reši iz zadrege. Čobal se je dolgo obotavljal in se je šele na ponovno prigovarjanje udal. Spominja se, da je Čobal na Dunaju pri slučajnem sestanku ponujal Hofmannu uro nazaj.
Priča Hofmann biva na Dunaju. Leta 1905. je bil še v Zagorju; ker je bil brez službe, mu je trda predla in je ponujal boljše plačanim delavcem, da mu kdo odkupi uro. Nazadnje js prosil Sitarja, da ponudi Čobalu uro za 120 kron. Sitar je to storil, ampak Čobal je ponudbo odklonil. Nato sem Sitarju rekel, da naj vdrugič naprosi Čobala, nakar se je Čobal udal, z izrecnim pogojem, da mu jo za 120 kron čez 8—10 mesecev zopet odkupim. Uro je vzel Sitar, ki mi je prinesel denar. Hvaležen sem bil Čobalu, da me je rešil iz velike zadrege. Odločno zanikam, da bi bil Čobal izkoristil moj položaj; za uro sem sicer res dal 246 K, ampak bila je zelo preplačana, ker sem jo odplačeval v obrokih.
—	Na Dunaju me je vprašal, kaj bo z uro, nakar sem mu izjavil, da nimam sredstev, da bi mu jo odkupil.
Enako kakor prejšnje priče izpovesta tudi Anton Ulčar in Josip Medvedšek, kateri izjavi, da se Čobal nikoli ni izrazil proti Zajkotovi izvolitvi, pač pa je Zajko sam na zadnji odborovi seji odstopil in odklonil zopetno izvolitev.
Enako deponirajo priče Miha Cepin, Fani Ključevšek, Ivan Ostrožni k.
Priče Ana Bohinc izpove: Moj sin je zaklical ob priliki sokolskega izprevoda »Hail« ; Čobal se je nad tem zelo razjezil in je fanta ozmerjal, ko je prišel gor.
Vinko Jamnik izpove, da mu je Čobal kmalu po svojem dohodu v Zagorje posodil 400 K. Štibancu je posodil 30 goldinarjev in tudi drugim je pomagal iz zadrege.
Alojzij Drčar izjavi, da so v odboru bolniške blagajne slovenski in nemški člani in da Čobal govori ž njimi slovensko in nemško. Svoj čas je Drčar napisal nemško vabilo za sejo, ki ga je pa Fri-sek zavrnil. To je priča sporočil Čobalu, kateri mu je naročil, da naj piše odslej vabila v slovenskem jeziku.
Priča Nikolaj K r k 1 i k a r izpove, da so se pri njegovem vstopu v bolniško blagajno vodili zapisniki izključno v nemškem jeziku. Čobal je predlagal, da se vodijo sa-moslovenski zapisniki, nakar se je vsled ugovorov nemških članov sklenilo, da se vodijo dvojezični zapisniki.
Priča Ivan Gričar izjavi, da se je Čobal v odboru konsumnega društva izrazil, da mu je vseeno, kateri prosilki se podeli služba prodajalke. Priča se je zavzel za Klju-čevšek, ker je Čukova stavila pretirane zahteve.
Nato ugotovi predsednik J. P o 1 c na podlagi zapisnikov, ki mu jih je predložil Čobal:
1. da je Čoba! v odboru bolniške blagajne v resnici predlagal, da se vodijo samoslovenski zapisniki, in da se je potem sklenilo, da se vodijo dvojezični zapisniki.
2. da se odtedaj v resnici vodijo dvojezični zapisniki.
3. da je nadzorništvo in predsioj-nišivo kons. društva v plenarni seji soglasno dovolilo 200 kron agitacijskemu odboru.
4. Da je ta izdatek vknjižil v blagajniško knjigo pod naslovom agitacijskih stroškov.
5. da je občni zbor odobril prav specijelrio ta izdatek, in sicer soglasno.
Priča Ant. Koder izpove : Habe mi je poslal 10—15 dopisov, ki sem jih slovnično in stilistično popravil in potem izročil raznim redakcijam. V času, ko so izšli inkriminirani članki, se ni več za stvar zanimal in je često oddajal dopise redakcijam, ne da bi jih bil prej pregledal. Ne spominja se, da bi mu bil Habe poslal inkriminirane članke, vendar tega ne izključuje. Tudi potem sem od Habeta še prejel nekaj dopisov. Habe se je proti priči sam od sebe izjavil, da je pisal inkriminirane članke.
Dr. Žirovnik predlaga, da se prečita izjava obolelega Jerina.
Dr. Tekavčič se protivi predlogu, zakaj obtoženec mora dokazati trda dejstva, ne pa prazne govorice. Nato dr. Tekavčič natančno in precizno formulira tožbeni petit.
Senat odkloni prečitanje Jerinove izjave. Nato prekine predsednik razpravo na soboto zjutraj.
Priča Marija Koželj izpove da je šla k čevljarju Fliseku; tam je bil obtoženec Habe in je dejal: Prmejduš, jaz sem ga (Čohala.) notri v cajtenge dal.
Priča Pungartnik izpove, da je čital inkriminirani članek, da pa ne ve, kdo ga je spisal.
Senat odkloni nadaljne priče, vsled česar prijavi dr. Žirovnik ničnost.
S tem je dokazovanje zaključeno in senat se poda v posvetovalnico in formulira vprašanja porotnikom.
Dr. T e k a v č i č: Živimo v dobi hudih stanovskih bojev; ti boji se ne bijejo s stvarno kritiko, s stvarnimi argumenti, ampak postali so čisto osebni. Krade se osebna čast, blati pošteno ime. Napadencu ni na razpolago mnogo obrambnih sredstev; za trnjevo pot sodne rehabilitacije je treba mnogo poguma. Zasebni obtožitelj je nastopil to pot v svesti si svoje poštenosti, v zaupanju na objektivnost ljudskih sodnikov. — Obtoženec se je aprila meseca sam oglasil, da je spisal omenjene članke, da je zanje odgovoren in da nastopi dokaz resnice. To je izjavil proti Čobalu, proti preiskovalnemu sodniku. Ko pa je videl, da mu slaba prede, si je skušal odpreti luknjico, da bi skoz njo ušel zasluženi kazni. Jasno je, da je ta izgovor jalov in prepričan sem, da mu gospodje porotniki ne bodo nasedli in da bodo izpregovorili odrešilno besedo, da je osebna čast sakrosantna, in da se je po krivici ne sme nihče dotakniti brez zaslužene kazni. Nato zastopnik posebne obtožbe natančno razbira z gnojnico spisane članke v »Slov. Narodu«. Čobal stoji na silno odgovornem mestu in vživa med delavstvom zaupanje; to zaupanje so mu hoteli cmajati. Trdno u-panje imam, da po tem, kar se je v tej dvorani slišalo, daste Čobalu popolno zadoščenje, da bo s ponosom zapustil to dvorano.
Dr. Žirovnik je mnenja, da bi mož, ki stoji sredi političnih viharjev, kakor ravno Čobal. ne smel biti tako občutljiv in bi moral take članke kratkomalo ignorirati. Interpretirati skuša članek v tem smislu, da član-lcar ni hotel osebno žaliti Čobala, Končno izjavi, da je Habe le slamnati mož in da Habe člankov ni pisal.
Po repliki in dupliki obeh zastopnikov je podelil predsednik J. Polc porotnikom pravni pouk in resume.
Po polurnem posvetovanju porotnikov naznani predsednik Pelc izid posvetovanja.
Ker so porotniki vsa glavna vprašanja (da je Habč priobčil inkriminirane članke in s tem žalil Čobala) zanikali (s 6 proti) so odpadla vsa dodatna vprašanja, nakar je predsednik razglasil oprostilno 'razsodbo.
Proti razsodbi proglasi dr. T e k a v -č i č ničnostno pritožbo.
—	Vzajemnost — odsek Sp. Šiška.
Danes zvečer ob 8. uri se vrši v gostilni pri Anžoku mesečna seja odbornikov in cestnih zaupnikov.
Dr. Tavčar in dr. Triller proti Ribnikarju.
Adolf Ribnikar, mestni tržni nadzornik je tožen po dr. Ivanu Tavčarju in dr. I. Trillerju, ki tudi prvega zastopa, češ da je okoli govoril, da sta tožitelja spletkarila zato, da vlada Hribarja ni potrdila. Ribnikar se zagovarja: »Predno pridem na inkriminirano, moram razložiti čelo stvar od začetka. Minister Haerdtl je meseca maja pozval Ploja k sebi z ozirom na potrditev Hribarja — ta je prišel meseca julija v Ljubljano in tu se je domenilo po daljših razgovorih, da bo dr. Tavčar župan in da bo dr. Tavčar tudi potrjen. 14. avgusta je bil Ploj zopet v Ljubljani, kjer je govoril s Tavčarjem, pa tudi s Hribarjem. Pisal je potem naj se Hribarja potrdi, ker je položaj od julija sem drugačen. Dr. Tavčar in dr. Triller sta med tem informirala napačno Ivana Hribarja. Povedala mu nista, da se je vprašalo že glede potrditve dr. Tavčarja za župana, s Slov. Narod« je delal med tem za »župana« dr. Tavčarja — »Jutro« pa za Hribarja. »Slovenski Narod« je že prinesel članek, naj se Hribar sam odloči — tudi izvrševalni odbor stranke je izjavil, da bo vse tako, kakor bo Hribar sam hotel. — Ton daljšega Ribnikaijevega govora je bil oni iz »Jutra«, ki ga je imel vezanega. K tožbi pa pravi: Nekega dne sem srečal vrtnarja kmetijske družbe Urbančiča, s katerim sem često imel politične razgovore. In temu sem rekel, da sta dr. Tavčar in dr. Triller hodila okoli za potrditev župana dr. Tavčarja. Doslovno sem dejal; »Res je, da sta dr. Tavčar in Triller brez vednosti Hribarja in izvrševalnega odbora narodno-napredne stranke vprašala vlado, če bi potrdila dr. Tavčarja za župana in, da dr. Tavčar in dr. Triller delata proti temu, da bi bil Hribar zopet izvoljen za župana.« Drugih besedi, ki se mi v ovadbi podtikajo, nisem govoril. Prosil bi, da se v tem slučaju upošteva psihološko stanje Urbančiča, ki pripada nižjim slojem, koje je nepotrditev župana Hribarja zelo neprijetno dimila. Dr. Triller raztegne obtožbo na danes po Ribnikarju izrečene trditve in pripomni, da bi bilo res nečastno, če bi on z dr. Tavčarjem tako delal, kot se v Ribnikarjevem zagovoru slika. — Urbančič, vrtnar kmetijske družbe pravi, da sta usodnega dne z Ribnikarjem prišla skupaj ter po razgovoru o krompirju začela o politiki. Rekel sem mu: »Mladi ste pa hudi.« — Ribnikar mi je rekel: »Saj smo lahko, ko sta še šla dr. Tavčar in dr. Triller k vladi proti Hribarju delat.« Rekel sem, da tega ne verjamem, nakar mi je rekel: »Če on reče, je res.« Dr. Triller prosi, da se konstatira, da je govoril Urbančič 15. avgusta, in ne 25. avgusta pod utisom članka »Dr. Trillerju in dr. Tavčarju«, češ 25. avgusta je delavnik, in ob takih dneh kot vrtnar nimam časa okoli hoditi. Ribnikar nastopa dokaz resnice, glede tega da sta dr. Tavčar in dr. Triller hodila res krošnjarit proti Hribarju za »župana« dr. Tavčarja in sicer po sledečih pričah: po dr. Ploju, po Ivanu Hribarju, po baronu Schwarzu, po c. kr. Haerdtlu, po dr. Oražnu. dr. Žerjavu in dr. Novaku, dalje P° gg- dr. Šviglju in dr. Rybaru. Seji izvrš. odbora sta bili 22. in 29. avgusta; o sklepih teh dveh se hoče tudi dokaz resnice prinesti. Dr. Triller pravi nato: naj se zasliši še tehnik Josip Urbančič, g. Jakob Konda, c. kr. avskultant v Ljubljani. Izjavlja pa, da dr. Tavčar ni nikogar k dr. Žerjavu poslal, kakor trdi Ribnikar; res pa je, da sem jaz poslal dr. Novaka k dr. Žerjavu, naj upliva pri »Jutru«, da se ustavi vsako pisanje o županski krizi — pri »Narodu« smo že to storili in sicer iz dveh razlogov: da bi vlada ne smatrala pisavo slovenskih listov za izzivalno in da bi ne bila nepotrditev prišla v javnost pred 18. avgustom. Dr. Novak je bil pa pri Žerjavu z dr. Oražnom, kar je dr. Trillerju pomembno, ker sedaj ve odkod izhajajo »Jutrove« informacije. Glede sklepov izvrševainega odbora pa navajam, da je to laž, kar je bilo v »Jutru« in kar je trdil Ribnikar. V seji izvrševalnega odbora se je sklenilo, če Hribar ne bo župan, naj bo dr. Tavčar za župana, Hribar za podžupana — eden ljubljanskih poslancev naj odstopi in Ivan Hribar naj bo deželni poslanec in potem, ko dr. Tavčar odloži dež. odborniško mesto, se voli Hribarja za deželnega odbornika. — Razprava se odloži, da se pozove predlagane priče razen onih, ki bi naj pričali o sklepih izvrševalnega odbora, čegar seje so se vršile po dejanju, kakor tudi glede Haerdtla in Rybara, ki nista v direktni zvezi z dokazi resnice.
Goriško.
Podgora. Prihodnji teden torej bodo v Podgori občinske volitve, in sicer voli dne 14. in 15. tretji, 16. pa drugi razred predpoldne in prvi popoldne. Že več let ni bilo za volitve v Podgori toliko zanimanja kakor letos in to zaradi — po mnenju znanih »prijateljev« delavstva — neopravičenega vmešavanja v take reči od strani delavstva in
pa zaradi znane »pajacade«, ki so jo naši ostareli starešine napravili. Na vseh koncih in krajih, pri delu in doma, dajo te volitve povod raznemu govoričenju. Imamo ljudi — vredne da se jih človek usmili — ki mislijo, da brez teh gospodov, ki so do sedaj plesali kakor je njih »harpa« igrala, sploh ne more obstati Podgora in druge tri vasi, ki spadajo pod naše županstvo. Ti ljudje mislijo, da razen teh ne bi bil nihče zmožen voditi tisto tako priljubljeno občinsko »gospodarstvo«. Zdi se jim, da so le stari starešini rojeni za ta »meštir« in če pride kdo drugi v občinski svet, se boje, da bo občina »bankrotirala«. Razen tistih pa, ki se boje ban-kerota so tudi taki, ki popolnoma odobravajo nastop delavcev in žele, da pride tudi glas teh enkrat do veljave pri občinski upravi in vse kaže, da bo pri letošnjih volitvah drugače kakor mislijo tisti, ki že več let Sedijo v občinski hiši. Možje mislijo namreč, da je ljudstvo dandanes na tisti stopnji, kakor je bilo pred leti. In prav v Podgori lahko rečemo, da so se delavci in kmetje začeli precej zanimati za svoje interese in to potom napredka soc. dem. stranke, ki je edina zastopnica ljudskih interesov. Nismo sicer preroki, ampak lahko pač trdimo, da bodo prav te volitve pokazale, da veje nad našo vasjo svežejši zrak in da ljudstvo drugače misli, kakor je mislilo doslej. Ljudstvo se je naveličalo tiste samopašnosti nekaterih »gospodov«, ki so si z dobičkom, ki jim ga dajejo delavci in kmetje, nakopičili lepega premoženja. Naj le delajo, kar hočejo, naj le govorijo o delavstvu kar se jim zdi, nič jim ne bo pomagalo. Po tisti neumnosti, ki so jo (skuhali), jih je ljudstvo spoznalo in jim bo odgovorilo na dan volitve. Obenem poživljamo volilce, naj se ne ostrašijo nobenega napadanja in obrekovanja ter nastopijo pri volitvi vsi kot en mož proti skupnim sovražnikom. Imena mož, ki si jih je delavstvo izbralo za svoje zastopnike v občini so naslednja :
Markič Miha, kurjač v Podgori; Benini Peter, vodja konsumnega društva v Podgori; Perko Štefan, papirniški delavec v Podgori; Delpin Franc, zidar v Podgori; Sunič Josip, papirniški delavec v Podgori; Brežigar Franc, železničar v Podgori; Miklus Anton, delavec v Pevmi; Simšič Mohor, delavec v Pevmi.
Namestniki:
Perko Janez Kristijan, zidar v Podgori; Kocjančič Josip, zidar v Podgori; Komavli Josip, voznik v Podgori in Čuk Anton, delavec v Pevmi.
To so možje zavednega mišlenja, ki se ne bodo ustrašili nastopati za naše interese in zahtevali, da se ljudstvu da pravice.
Trst.
—	Sv. Križ pri Trstu. Pretečeno nedeljo se je vršil pri nas napovedani shod, ki ga je bila sklicala naša krajna organizacija. Samo po sebi se razume, da je bila udeležba lepa in da se je to pot udeležilo shoda veliko število kmetov. Shod je otvoril in mu predsedoval sodrug I. S e d m a k , ki je v kratkih besedah razložil pomen shoda. Nato je sodrug Regent iz Trsta poročal o delovanju socialističnin poslancev v državnem zboru in o sedanjem ljudskem položaju. Povedal je takoj spočetka, da ni navajen in da tudi ni njegov namen »napraviti« kak »fulminanten« govor. Zato bo pa razpolagal z dejstvi, ki naj dokazujejo vso perfidnost naših nasprotnikov, ki se ne sramujejo očitati socialni demokraciji in njenim poslancem grehe, ki so jih oni zakrivili. In sodrug Regent je storil to v polni meri. Le žal da nimamo prostora, da bi objavili ves govor, ki je tvoril viliko obsodbo vsega dosedanjega avstrijskega korupcijskega vladnega zis-rema. Navzoči so to dobro razumeli in so ob koncu poročila govorniku burno aplavdi-tali. Za njim je govoril sodrug P e t e j a n , ki so ga bili navzoči izza njegove dolge odsotnosti prisrčno pozdravili. Lepo je raztolmačil kmetom avstrijsko carinsko politiko in dokazal, da je kakor za delavce, tako tudi za malega kmeta prostor samo v socialni demokraciji, ki je edina zastopnica revnega ljudstva. Na shodu je bil tudi naš »mežnar«, ki mu vino lli dovolilo, da bi bil mirno sedel in molčal, pa je zaradi tega raaveselil nekoliko navzoče. Tudi se je oglasil za besedo neki narodni človek, ki je pa zbežal, ko sta mu sodruga Regent in Petejan od govorila. Govoril je še neki železničar, in je povedal nekaj kar gotovo ni bilo všeč nobenemu, ki ne čuti s socialno demokracijo. Nato je sodrug Sedmak zaključil lepo uspeli shod. Po shodu so nekateri sodrugi zložili skupaj 5 kron za »Rdeči Prapor«.
Proti
koieri in griži
varuje vas najboljše želodčni liker
PP1** grenki.
Požirek „FL0RIANa“ se je obnesel v mnogih slučajih kot
obrambno sredstvo zoper želodčne in črevesne bolezni!
Priporočeno od veščakov.
Nobena hiša brez steklenice „FLORlANa!"
Varujte se ponaredb, ki niso „FLORIAN“ in zdravju nič ne koristijo!
Ljudska kakovost	liter	K	2.40
Kabinetna kakovost	,	,	480
Naslov za naročila: „FLORIAN“, Ljubljana.
Postavno varovano.
Ceno posteljno perje in puh!
1 kilogram sivega, oskubljenega K 2*—, polbelega K 2*80, belega K 4*—, prima puhastega K 6 —, izredno finega skubljenega K 8’—, sivega puha K 6*—, belega K 10’—, izredno fini prsnr puh K 12*—,
— — od 5 kilograma naprej franko. — —
— Gotove postelje -
iz gosto tkanega, rdečega, modreca, rmenega ali belega inleta (blaga nanking), 1 pernica 180 cm dolga in 116 cm široka ter 2 blazini, 80 cm dolgi in 58 široki, dovolj napolnjene z novim, očiščenim puhastim, trpežnim, sivim perjem K 16'—, s pol* puhom K 20’—, s puhoin K 24'—. Pernica sama K 12-—, 14-—, 16—, blazinice K 3-—, 3*50, 4—.
Pernice 180 cm dolge in 140 cm široke, K 15*—,
18*— in 20* — . Blazinice, 90 cm dolge in 70 cm široke ali 80 cm dolge in široke, K 4*50, 5*— in 5'50. Spodnje pernice iz gradla, 180 cm dolge in 110 široke, K 13'— in 15-—, pošlje po povzetju,
— zavoj zastonj od K 10’— naprej franko —
Maks Berger, Deschenitz štev. 1084 - Bohmerwald.
Cenik o matracah, odejah, prevlečkih in vsemu drugemu blagu za postelje zasionj in franko. Če ne dopade, se zameni ali denar nazaj.
Gostilna ,Pri panju*
Vegova ulica št. 10
se priporoča za mnogobrojen obisk
lastnik Leonardo Galante
ima najboljše pijače: dobiva se izboren »pelin-kovac«, goriška, istrska, dalmatinska vina in dolenjski cviček po naj nižji ceni.
Našim somišljenikom priporočamo:
Ilirija in Praxin kremo za črevlje. Ciril in Metodovo vazelino in vazelino z mednarodno znamko Ciril-Metoda ter Plerin čistilo za kovine
Te predmete izdeluje domača tvornica kemičnih izdelkov
Golob & Vo!k( Ljubljana.
PA^Ainijj
za očesne, ušesne, nosne in vratne bolezni Med, dr. Jos.
Vsak zaveden sodrug mora biti naročnik „Rdečega Prapora".
ordinira zopet od II—12 in od 2—’|44. ure
y Ljnbjani, Slovanski trg št. 8.
Kavarna
,Unione v Trstu1
ulica Caserma in Torre Blanca
se priporoča.
Potniki v severno in južno Ameriko
vozijo sedaj le po domači avstrijski progi
AVSTRO-AMERIKANA
Trst - Newyorlc, Buenos Aires - Rio de Janeiro
z najnovejiimi brzoparniki z dvema vrtenicama, električno razsvetljavo, brezžičnim brzojavora, na katerih je za vsakega potnika preskrbljeno, da dobi dovolj domače hrane z vinom, sveži kruh, posteljo, kopelj i. t. d. Odhod parnikov: V neverno Ameriko vsako soboto, v južno Ameriko vsakih 14 dni. Vsakovrstna pojasnila dajo drage volje brezplačno pri glavni agenturi za Kranjsko, Štajersko in Koroško:
SIMON KMETETZ, Ljubljana, Kolodvorska ul. 26.
Ceno posteljno perje!
ICTaj"boljši češlii naJ^c-upni vir*.
Kg. sivega dobrega, pu-ljenega 2 K ; boljšega 2.40 K; prima polbelega 2*80 K ; belega 4 K ; belega puhastega 5-10 K; velefinega snežnobelega, puljenega 6-40 K, 8 K; puha sivega 6—7 K, belega, finega 10 K ; naj-finejši prsni puli 12 K. Naročila od 5 kg naprej franko.
Zgotovljene postelje j
lega ali rumeneganankinga,pernica 180cm dolga, 120 cm široka, z dvema zglavnicama, 80 cm dlg, 60 cm šir., polnjena z novim, sivim, prav stanovitnim puhastim perjem 16 K; napol puh 20 K; puh 24 K; posamezne pernice 10,12,14 in 16 K, zglav-nice 3,3’50 in 4 K. Pernica, 200 cm dolga, 140 cm šir. 13,14-70,17 80, 21 K, zglavnica, 90 cm dolga, 70 cm šir. 4-50, 5 20 in 5‘70 K, spodnja pernica iz močnega, črtastega gradla, 180 cm dolga, 116 cm široka 12 80 in 14*80 K, Razpošilja se po povzetju, odl2K naprej franko. Lahko se franko zamenja za neugajajoče se vrne denar. Natan. cen. gratis in fr.
S. Benisch, Dešenice 758, Češko.
Najboljša ura sedanjosti Zlata, srebrna, tula, nikel-nasta in jeklena se dobi samo pri
H. Suttner,
Ljubljana, Mestni trg
Lastna tovarna ur v Švici.
Tovarniška varstvena znamka
jIICO4
Edini izborni priložnostni nakup za trgovce in krošnjarje. Razpošilja se tudi zasebnikom,
40 do 4=5 metrov
sortiranih ostankov
===== za 16 kron. . —
ssmmm Ostanki so:	SK*
Belo močno platno za moško in žensko perilo; franCOSki cefir ostanki za srajce bluze in obleke; oksfort, močna kvaliteta, za moške srajce; .'. modro blago za predpasnike in obleke; .-. .-. kanafas (post. blago), m. barve, za postelj, prevlečke; flanela la kvaliteta za moško in žensko konfekcijo.
Ostanki so 3—12 metrov dolgi, garantirano brez madeža tn dobro porabljivi. Pošilja se najmanj 40 do 45 m za 16 K proti povzetju.
Pfl7firl M°)e blago naj se ne zamenja s konku-1 UiUl , renčnim, ker razpošiljam le najboljše = in za neugajajoče vrnem denar. =
8. 8TEIN, tkalnica, NACHOD, Češko.
Častiti gospod	I	"i	"S
oaupijei noooit i 50 u|o prihranite
lekarnar	stroškov v gospodinjstvu na mleku, slad-
v Ljubljani, 00 korju in kavi; kri, moč, zdravje, dosežete css	in ohranite, ako pijete
Vašo tinkturo za želodec sem že vso z velikim uspehom porabil, katero iz srca
C2D
03
5=3
E=-
SLADIN
cd Kdor se hoče o tem prepričati, dobi svak priporočam v veliko korist vsaki družini jg	knjižjco	5rezp]ačn0
ter se Vam iskreno zahvaljujem in prosim,	V	lekafSli	TmkOCZy
blagovolite mi poslati še 24 stekleničic Vaše	zraven	rotovža	V	Ljubljani
ali po pošti, vsak. kdor po njo piše.
tinkture za želodec.	ao
•*	'	i	.....	—
Z	odličnim	spoštovanjem	'
Josip Sterle	. ^	skega, italjanskega	in	nekoliko	nemškega
Posestnik in premirani medvedji	g	jezika, se sprejme. Pogoji po dogovoru. Pis-
lovec v Koritnicah, pošta Knežak	j=a«	mene ponudbe je poslati na naslov: Franc
pri Št.	Petru na Krasu.	®°	Falk, Trst	ulica	Giovani	Boccacio	št.	14.
Voditelj gostilne,
vese
sloven-
Ustanovljeno 1847.
Ustanovljeno 1847.
Tovarna pohištva J. J. Naglas
Turjaški trg št. 7. LJUBLJANA Turjaški trg št. 7.
Največja zaloga pohištva za spalne in jedilne sobe, salone za gosposke sobe. Preproge, zastorji, modroci na zmeti, žimnati modroci, otroški vozički i. t. d.
^	3ST&J	nižjo	cena.	ITajBolidnejSe	blago.	_
AS ■■	■	■	■	■	"	  -Gb
Za	priporoča	tvrdka	KS?
»]	iPQPn	7imn	^r^ar ^	|
in	AlIllU	Ljubljana, Prešernova ul.	9	^
§	svojo	bogato zalogo	1^
K
za gospode in dečke ter mične novosti v konfekciji	ry
^ IZgOtOVIjenm ODI0K 23 dame in deklice. Ceniki zastonj in franko.	K-
Produktivna zadruga ljubljanskih mizarjev
registrovana zadruga z omejeno zavezo s sedežem v Ljubljani, Marije Terezije cesta 11 (Kolizej)
Zaloga pohištva
lastnega izdelka in tapetniškega blaga. Izvršuje m mizarska stavbna dela.
Lastna tovarna na Glincah pri Ljubljani.
?	Lastna	tovarna	na	Glincah	pri	Ljubljani.
k
Primerne
pisarniške
prostore
(4 do 5 sob) v pritličju ali v I. nadstr. • v v
isce
Okrajna bolniška blagajna v Ljubljani.
Iidajatelj in odgovorni urednik Fran Bartl.
Tiska Dragotin Hribar v Ljubljani.