Nobena stranka nam ne more pomagati! Istra, 12. aprila 1908. = Vem, da poreče marsikdo, ker se je učiteljstvo tudi tu — razen malih izjem — poprijelo resnega dela : 0, saj tudi mi delamo in kako — od tega vsega pa vendar nič ni. Naj le tako govore. Mi imamo čfsto vest, da izpolnjujemo le svojo dolžnost. Za drugo nočemo yedeti in se zato prav nič ne bojimo. Vendar pa bodi pribito, da si ne bomo pomagali z raznimi strankami, strančicami, recimo z liberalizmom, klerikalizmom, agrarno stranko, socializmom prar uič, ako ne bomo na vsak način pazili, da izobrazujemo sebe ia one, ki smo zaradi njih ! Le po tej poti je edina rešitev naša in vseh. Na kak načia pa dela človek ? Nobene pomoči ni ne od spodaj ni od zgoraj. Ljudstvo izgublja vero, ker se mu je le vedno obetalo, veduo ga tolažilo in se mu ni moglo pomoči, ako si samo ni pomoglo. To pa se je zgodilo na tak način, da je na kmetib in skoraj večinoma v mestih postalo airomašno z raznimi poklicanimi in nepoklicanimi gospodarji. Ni čuda, da je izgubilo vso vero. Ne more živeti, ker ni imelo dovolj podlage, da bi moglo umno gospodariti. Bazne elementarne sile, boiezni in druge nadloge so ga našle nepripravljenega. Taki zgledi so pribajali od spodaj ; od zgoraj same lepe priliznjene in sladke besede, ki jih je bilo lepo slišati ali težko izpolniti. Oe govoriš s posameznikom še o takih rečeh, te bo lepo poslušal, pritrjeval in resignirano pravil, da se boji, kaj bo. Slabi časi, draginja, sirovost. Ako govoriš z njim bolj napredno, te zavrne, da ne pozua takih novotarij ter da je boljše po starem. Ako govoriš o kmetijstvu, te apatiško gleda, kakor da so to prevsakdanje stvari. Postal je mehaniški styor, ki dela, kakor veter zapiha. Veselo je, da gre na boljše. V splošnem so pa ti vetrovi vendarle žalostni, ker kažejo večinoma vsiljiro naturo ! Na tak način je razvidno: Ako pride slična kazen na cele dežele, cele pokrajine, ne more ta pojav na nobenega blagodejno vplivati, četudi je tako junaske duše. Tudi večni ogenj in žveplo sta brez mo&i za tistega, čeprav takega junaka, da bi ga spravila na pravi tir zemeljske sreče. Izvestni faktorji, ki bi imeli prvo in glavno besedo in največ. moči v to, se ali ne morejo brigati, ker jim ne kaže, ali pa nočeio odpomoči, ker ne znajo. Bes so tu tla vulkaniške vsebine, ali to ne bi smelo nobenega motiti, ker je to zakon prirode. Le naravnim potem se godijo veliki 6udeži. Povrniti se je treba iz umetno nastavljenih ztnot na realna tla, in pride, kar mora biti. V tem se je tudi tu že začelo svitati. Ne glejmo tedaj ne navzgor ne navzdol ne na desno ne na levo, temveč hodimo po jasno začrtani poti, ne meneč se za stranke in strančice, ki jim je edino namen le sebe okoristiti. Le z naobrazbo iz naroda za narod !