© e M e 0) VSEZA ZGODOVINO st. f Anton Bonaventura škof ljubljanski. V Ljubljani 1910. Tisk Katoliške tiskarne. ZGODOVINA ZA VSE i e . g S S inz71 VSE ZA ZGODOVINO VSEBINA Zgodbe, ki jih piše življenje Slađana Hvaleč PO SLEDEH ZGODOVINSKEGA DRACULE, ROMUNSKEGA KNEZA VLADA TEPESA 5 Auf den Spuren des historischen Dracula, des rumänischen Fürsten Vlad Tepes Nataša Starič »ZASLUŽIJO RES UČITELJICE TOLIKO KAKOR UČITELJI?« 27 »Verdienen Lehrerinnen wirklich soviel wie Lehrer?« Andrej Pančur BOJ OBRTNIKOV PROTI KONKURENČNEMU PRISILNEMU DELU 40 Gewerbetreibende im Kampf gegen die Konkurrenz der Zwangsarbeit Dragan Matič ••••• •• •• ČLOVEK GOTOVO NI IMEL 57 Preganjanje ustavovernih uradnikov na Kranjskem Takt besaß dieser Mensch sicher nicht Die Verfolgung verfassungstreuer Beamter in Krain Janez Polajnar JEGLIČEVA SKRB ZA NAROD IN NJEGOVO NRAVNOST 69 Jegličs Sorge für das Volk und dessen Sittlichkeit S knjižne police Irena Lazar SREDNJEVEŠKO CELJE/MEDIEVAL CELJE 77 (ur./ed. Mitja Gustiti), Archaeologia Histórica Slovenica 3- Simon Zupan KO PONOVNO PRITEGNE TUDI POLITIČNA ZGODOVINA 78 (A ndrej Rahten. Slovenska Ljudska Stranka v beograjski skupščini...) fanez Cvirn NOCOJ SO DOVOLJENE SANJE 80 (Božo Repe: JUTRI JE NOV DAN. Slovenci in razpad Jugoslavije...) V drugi polovici 19. stoletja so obrtnike breme- nile najrazličnejše težave. Zlasti v času gospodar- ske depresije po letu 1873 so bile zahteve po re- formah na obrtnem področju stalno na dnevnem redu različnih gospodarskih in socialnih misle- cev, širše avstrijske in tudi slovenske javnosti in zato tudi politikov vseh barv. Čeprav obrt kot ce- lota v tem času ni nazadovala, temveč je nasprot- no celo napredovala, so ljudje dobili občutek, da zaradi hitrega propadanja nekaterih pomembnih obrtnih panog (npr. krojaštvo in čevljarstvo) po- časi propada celotni obrtni stan. Za propadanje obrtništva naj bi bila odgovorna konkurenca mo- dernega, industrijskega načina proizvodnje. Ta naj bi bila še posebno pogubna v razmerah obrt- ne svobode po letu 1859. Zato so konservativni nasprotniki obrtne svobode zahtevali reforme, ki bi zaustavile propadanje obrtnega stanu.1 Leta 1883 je naposled izšla prva obrtna novela, ki je med drugim uvajala izkaz o izučenosti in obvez- ne obrtne zadruge. Ker tudi s temi ukrepi ni bilo mogoče zavreti industrializacije, se je začel boj za revizijo obrtne novele. V primerjavi z industrijo je naposled obrt vse do propada habsburške mo- narhije dobivala vedno nove koncesije, ki so vse bolj omejevale obrtno svobodo.2 1 Pančur, Andrej: Obrtna svoboda na zatožni klopi. Konservativni nazori o obrtništvu v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem, Zgodovina za vse, 1999, št. 2, str. 23-43. 2 Pančur, Andrej: Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, magistrska na- loga, tipkopis, Ljubljana, 1999, str. 44-90. Obrtniška problematika je v večji ali manjši me- ri zaposlovala javnost celotne habsburške mo- narhije. Močno je odmevala tudi med slovenski- mi obrtniki in v slovenskih časopisih. Toda obrt- niki v Ljubljani, mestu z največjo koncentracijo obrtnikov na Kranjskem, so razlog za svoj vse slabši položaj videli predvsem v konkurenci za- porniškega obrtnega dela: »Vkrogih naših obrtni- kov, katere izsesava in duši vsledprezgodaj upe- Ijane in brezpogojne obrtne svobode veliki kapital, naglasa se razen drugih tudi ta jako opravičena pritožba, da kaznilnice preveč posegajo v delo- krog obrtnikov in da so jeden glavnih uzrokov njihovemu slabemu stanju.«0 Za večino ljubljan- skih obrtnikov je bilo obrtniško delo kaznjencev »najhujši trn v peti«4 in tako glavni vzrok, ki »male- ga rokodelca najbolj in neposredno uničuje.«5 Ker sta v Ljubljani izhajala tudi takratna osred- nja slovenska časopisa Slovenec in Slovenski na- rod, je bila ta problematika deležna precejšnje pozornosti:6 »Potrebnost rešitve tega vprašanja priznava se tudi v vseh krogih in mnogo seje že S: O delu v kaznilnicah, Slovenski narod, št. 17, 22. januar 1883. Slovenec, št. 49, 28. februar 1884. Peticija kranjskega obrtnega društva do deželnega zbora kranjskega, Slovenec, št. 8, 12. januar 1886. »Sploh se problematika kaznilnic in prisilnih delav- nic v tem obdobju največkrat pojavlja v časopisih prav v zvezi s tovrstnimi pritožbami' o delu kaznjen- cev. Štepec, Marko: Zločin v slovenskem časopisju v 80. letih 19. stoletja, Kronika, 35, 1987, št. 1-2, str. 36. ZGODOVINA ZA VSE 41 pisalo o tej zadevi.«7 V primerjavi z drugimi prob- lemi, ki so težili obrtni stan, je bilo zaporniško de- lo deležno največje pozornosti. »Nije z lepa v obrt- niškem vprašanju točke, ki bi se že tolikanj in tako neprestano bila razgovarjala, kakor obrtniško de- lo po kaznilnicah. Ne le, da že na tisoče peticij, na- branih v več nego desetletni borbi leži pri vladi in pri državnem zboru, doživeli smo celo hrupnih prizorov pri različnih ljudskih shodih zaradi re- čenega vprašanja. Delavci, obrtniki, kupčijskein obrtnijske zbornice, mestni in deželni zbori - vsi pečali so se že s to zadevo - a zaman. <^ Ljubljanski obrtniki so zaporniškemu delu pos- večali toliko pozornosti, da so celo ustvarili vtis, da je obstoj obrtnega stanu odvisen le od ugodne rešitve tega problema. Obrtniško delo zaporni- kov je bilo »na dnevnem redu pri vsakem zboru.«9 Zdelo se je, da je odprava zaporniškega obrtnega dela edina stalna zahteva obrtnega gibanja v kranjski prestolnici. Pripomba, da »to še ne zado- stuje za celi program,«10 sploh ni naletela na odpr- ta ušesa, čeprav so se tega zavedali tudi najbolj goreči zagovorniki obrtniških zahtev. Tipičen je govor Frana Šukljeta v kranjskem deželnem zbo- ru: »Znam sicer, da še nismo rešili domačih obrtni- kov, če uslišimo njih terjatve in odpravimo pritož- be o konkurenci prisilne delalnice. Trebalo bode poseči globokeje, vsi poklicani faktorji bodo morali sodelovati pri rešitvi tega vprašanja. Ali navzlic temu, navzlic tej relativni nedostatnosti uverjen sem, da bodemo domačemu obrtu koristili že s tem.«11 Želje obrtniških volivcev je bilo pač po- trebno upoštevati. Različne zaporniške delavnice v Ljubljani Skoraj na vsakem obrtniškem zborovanju so se obrtniki dotaknili tudi problema zaporniškega dela. Z njim so se ubadali prav vsi avstrijski obrt- niki. Vendar to še ne pomeni, da je bil prav za vse avstrijske obrtnike ta problem enako sporen. Ljubljanski obrtniki so problemu zaporniškega dela posvečali neprimerno večjo pozornost kot ostali obrtniki. Vzrok za to »obsedenost« je bil po- vsem preprost. Na Slovenskem je samo Ljubljana imela ustanove, v katerih so zaporniki morali de- lati. Zato ni bilo drugod po Kranjskem »slišati ni jedne pritožbe.«12 Ljubljanskim obrtnikom je konkurirala kaznilni- ca na ljubljanskem gradu. Ljubljanski grad je po- stal kaznilnica že leta 1815, in to za kaznjence ob- sojene do deset let zapora. Poleg večine običaj- nih zapornikov so bili takrat na gradu zaprti tudi nekateri italijanski politični zaporniki - karbonar- ji. Že takrat so za delo sposobni zaporniki v kaz- nilniških delavnicah tkali, predli, opravljali mi- zarska, čevljarska in krojaška dela in že takrat so prizadeti obrtniki nad tem glasno negodovali. Obrtniki so odobravali čiščenje ulic in težja dela v meščanskih hišah.13 Zato je uprava kaznilnice večje število kaznjencev celo hotela oddati v za- kup zunanjim podjetnikom. Toda, ker so podjetni- ki ponudili prenizko ceno, je načrt spodletel. Ta- ko je ostala le možnost zaposlitve v kaznilniških delavnicah." To prvo obdobje kazenskega dela se je končalo z revolucijo leta 1848. Takrat so grad v uporabo prevzeli vojaki. Vendar so ga že leta 1868 zapusti- li. S tem je nastopilo drugo obdobje kaznilnice, ki je trajalo vse do velikega potresa leta 1895.'5 V tem času so se ljubljanski obrtniki nenehno bojevali proti obrtniškemu delu v kaznilniških delavni- cah. Toda za ljubljanske obrtnike ni bilo sporno le obrtniško delo na gradu, temveč skoraj še bolj obrtniško delo v ljubljanski prisilni delavnici. Denar za izgradnjo te ustanove je pritekal že od leta 1835, leta 1847 pa je bila prisilna delavnica končno odprta. Prisilno delavnico je do leta 1866 upravljala deželna provincialna vlada, potem pa jo je prevzela dežela Kranjska. Skoraj ves čas so bili v njej zaprti le moški in so zato ženske pošilja- li v Lankowitz na Štajersko. Bila je ena od osrednjih prisilnih delavnic v Avstriji in je tako poleg kranjskih sprejemala še prisiljence s Koroš- ke, Štajerske, Primorske, Dalmacije in Benečije.16 S priključitvijo Benečije Italiji od tam seveda niso 7 S: O delu v kaznilnicah, Slovenski narod, št. 17, 22. januar 1883. 8 Obrtniško delo po kaznilnicah, Slovenski narod, št. 258, 11. november 1885. 9 Slovenec, št. 49, 28. februar 1884. 10 Slovenec, št. 141, 20. december 1881. 11 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. Januar 1886, str. 361. 12 •.: Odgovor na članek »K spomenici kranjskega obrtne- ga društva; Slovenski narod, št. 145, 30. junij 1886. 0 Vodopivec, Peter: O odmevu karbonarskih vstaj v Itali- ji in zaprtih Italijanih na ljubljanskem gradu (1820- 1825), Kronika, 27, 1979, št. 3, str. 172-173- 14 Dolenc, Metod: »Usodat ljubljanske prisilne delavnice, Kronika slovenskih mest, 4, 1937, št. 2, str. 73- 15 Reisp, Branko: Ljubljanski grad. Zgodovinski oris, Ljubljana: Obzorja, 1985, str. 20-22. 16 Mitja Hribar omenja še Zgornjo Avstrijo in Tirolsko. Hribar, Mitja: Nadzor nad deviacijami na Sloven- skem pred 100 leti, Kronika, 35, 1987, št. 1-2, str. 30. VSE ZA ZGODOVINO 42 ZGODOVINA ZA VSE več pošiljali prisilnih delavcev. Podobno se je zgodilo, ko je Štajerska leta 1871 v Gradcu zgradila lastno prisilno delavnico. Odvečne kapacitete so najprej uporabljali duševno prizadeti. Leta 1885 so ustanovili poseben oddelek poboljševalnice, kamor so pošiljali osebe mlajše od 18 let. Ljub- ljanska prisilna delavnica je nato delovala vse do leta 1921.17 Poleg kaznilnice in prisilne delavnice je v Ljub- ljani obstajal še preiskovalni zapor deželnega so- dišča. Že izučeni obrtniki, ki so bili zaprti v tem zaporu, so lahko v njem še naprej opravljali svojo obrt. Ljubljanskim obrtnikom so v tem primeru konkurirali le tisti zaprti obrtniki, ki niso izvirali iz Ljubljane in so zdaj delali za naročnike iz mesta. Vendar ta konkurenca ni mogla biti pretirano ve- lika, saj se obrtniki nad njo večinoma niso prito- ževali.18 Namen kaznilniških in prisilnih delavnic Že vse od 16. stoletja sta bila zaporna kazen in prisilno delo zapornikov tesno povezana. Namen zaporne kazni ni bil le kaznovanje, temveč tudi prevzgoja. Delo je v novoveški družbi vse bolj po- stajalo glavno prevzgojno sredstvo. Z njegovo po- močjo lahko moralno pokvarjeni brezdelnež, ki zaide na pot revščine in zločina, zopet postane koristen član družbe. S tem je bila med nedelom, revščino in zločinom potegnjena tesna vzročna zveza. Če hočemo brezdelnežu in zločincu po- magati, ga moramo zapreti in ga prisiliti k oprav- ljanju častnega in osvobajajočega dela.19 V19. stoletju so bile te misli še kako žive: »Delo nizakletstvo, temveč blagoslov, začetek je in temelj človeških krepostij.«20 Tudi ustanovitelji ljubljan- ske prisilne delavnice so imeli pred očmi prav te ideje. Kranjski deželni zakon o prisilni delavnici iz leta 1870 je za prisilno delavnico natančno do- ločal, da je to ustanova, »ktera ne namerava, da 17 Dolenc, Metod: »Usoda« ljubljanske prisilne delavnice, o. c, str. 73-75. Melik, Jelka: Skladi kranjskega dežel- nega premoženja, Kronika, 24, 1976, št. 3, str. 166- 167. 18 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 143, 26. junij 1886. Peticija kranjskega obrtnega društva do deželnega zbora kranjskega, Slo- venec, št. 8, 12. januar 1886. 19 Geremek, Bronislaw: Usmiljenje in vislice. Zgodovina revščine in milosrčnosti, Ljubljana: Studia Immanità- tis, 1996, str. 232-256, 266-269 20 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 359. bi se ljudje kaznovali, ampak zboljševali, ima na- logo, da se osebe, ki pridejo v delalnico, k primerne- mu delu s silo naganjajo in k nravnemupoboljša- nju napeljujejo.«11 Toda, kdo so ti ljudje, ki jih niso nameravali kaznovati, temveč le prevzgojiti? Po takratnem prepričanju je bilo v prisilne delavnice potrebno zapreti »le razuzdane in zanikerne ose- be, ki se boje dela in si darežljivost ljudstva privo- jujejo, kakor tudi take osebe, ki so nevarne ljudem in njihovejlastnini terse ne morejo izkazati, dasi po poštenem potu kruh pridobivajo, ali si ga vsaj pridobiti prizadevajo.«124prisilno delavnico to- rej za kazen niso zapirali ljudi, ki bi storili kakšen zločin, temveč tiste ljudi, za katere so predvideva- li, da bi zločin lahko storili, če se ne bodo pobolj- šali. Prisilne delavnice so bile v prvi vrsti mišlje- ne kot prevzgojne ustanove, čeprav se v realnosti nikoli niso mogle otresti svojega kaznovalnega značaja. Z grožnjo zapiranja v prisilne delavnice je bil tesno povezan tudi preventivni moment za- straševanja najrazličnejših marginalnih skupin in povsem preprosta metoda odstranitve motečih družbenih elementov s svobode.23 Tako so zapirali ljudi, »ki so zarad razuzdane- ga, pohujšljivega življenja, zaradlenobe in hudo- delstev posameznim ljudem in celim občinam v veliko nadlego in škodo, in se pasejo le od žuljev poštenih in delavnih ljudi.«24 To so bili v prvi vrsti najrazličnejši berači in potepuhi. Na te sloje pre- bivalstva javnost že dolgo časa ni več gledala z usmiljenjem, temveč z nejevoljo in s strahom. V takratnem časopisju najdemo veliko pritožb nad potepuhi, berači in cigani, ki raje živijo od miloš- čine, kot da bi si v potu svojega obraza služili vsakdanji kruh. Namesto da bi delali, naj bi živeli od žuljev delovnih ljudi. »Povsodpo Evropi [je] v času industrializacije cvetelo prepričanje, da so- cialna pomoč omogoča zajedavsko in zločinsko življenje celim množicam ljudi, sposobnih za de- lo.«2* V nasprotju s tem takrat močno razširjenim prepričanjem, da oblast v prisilne delavnice zapi- ra le dela sposobne lenuhe, pa so bili v resnici med njimi tudi mnogi bolni in za opravljanje tež- 21 Posilna delalnica • kaj je in čemu je, Novice, št. 39, 28. september 1870, str. 312. 22 Ibidem, str. 312. 23 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 1671-1920. Institutionen zwischen Fürsorge und Strafvollzug, München: R Oldenbourg Verlag, 1978, str. 4649, 75, 97-105, 304-308. 24 Posilne delalnice, Novice, št. 24, 14. junij 1871, str. 188-189. 25 Geremek, Bronislaw: Usmiljenje in vislice, o. c, str. 268. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 43 jega dela nesposobni prisiljena, zlasti mnogi kro- nični alkoholiki.26 Za takratne pisce so bili vedno večji izdatki rev- nih kmetov za miloščine eden od razlogov za pro- padanje kmečkega sveta: »Prihaja mu drug za drugim k hiši, kedersebliža poludne ali pa večer, ter ga prosi ali včasih že terja denarja, živeža ali prenočišča.« Če jim kmet ni hotel ustreči ali jih je celo prijavil oblastem, ni mogel imeti mirnega spanca. »Sedaj se ubogi kmet po noči, ko mu je toli- ko treba počitka, ne spi več brez straha, kajti čisto lehko, da mu tak človek požene rdečega petelina na streho.«27 Zato naj bi kmet raje trpel in plačal. Berači in potepuhi torej niso živeli le na račun drugih, temveč so soljudi tudi ogrožali. Zato so bili za nekatere ti »moralno bolni ljudje«28, ta »izmeček človeške družbe«29 celo hujši kot mnogi zločinci. Tako se »je lehko, sicer pošten človek, en- krat v svojem življenju v jezi, naglostialinezvede- nosti se pregrešil, z obstoječimi zakoni v kolisijo prišel, ter ujetnik postal. Drugače je s prisiljena v delavnicah. Skoro brez izjeme je tukaj zbrana smetana človeškega zavrženstva.«}0Tem ljudem lahko pomagamo samo tako, da jih s pomočjo pri- sile navadimo na delo. »Take ljudi treba vzgojeva- ti, čestokratse morajo priučiti kakemu rokodels- tvu, le s témjimje otvor jena ona pot, po kateri se morajo zopet povzdigniti med koristne člane soci- jalnega organizma.«01 Ko jim pomagamo, poma- gamo tudi celotni družbi. Družba naj bi tako pri- dobila novega moralnega in delovnega člana, na- vajenega na delovno disciplino in moderni proi- zvodni proces. Podobno je bilo s prisilnim delom v kaznilnici na ljubljanskem gradu. Glavni namen kaznilnice ni bil odvračanje problematičnih družbenih ele- mentov od zločinske poti, temveč takó kaznova- nje kot prevzgoja že obsojenih zločincev. Toda ta- kratna javnost je bila povsem prepričana, da kaz- nilnice zločincev ne uspejo učinkovito kaznova- ti. Za to naj bi bil kriv preveč liberalen zakon, po 26 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 1671-1920, •. •, str. 201-202. 27 Posilne delalnlcc, Slovenski gospodar, št. 25, 18. junij 1885, str. 193. 28 Obravnave deželnega zbora Kranjskega, 20. septem- ber 1869, str. 15. (Zamik) 29 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 359. (Suklje) 30 Romantičen ujetnik v ljubljanskej prlsilnej delavnici, Slovenski narod, št. 295, 28. december 1875. 31 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 359. (Šuklje) katerem naj bi zaporniki živeli bolje kot mnogi revni kmetje.32 Zločinci »morajo dandanašnji imeti zračna stanovanja, dobro hrano in še stranski zaslužek, da zamorejo z raznimi jedili boljzberljivo svojipoželjivosti streči. «3} Ker zločin- ci jedo,34 stanujejo in se oblačijo bolje kot na pro- stosti, komaj čakajo, da se vrnejo v zapor. Mnogi zato po vrnitvi na prostost zagrešijo nov zločin. Javnost je imela za te nadloge preprosto zdravilo: zaostriti življenjske pogoje v zaporih in dati »hu- dodelcem delo, ne prelahko za igračo, ampak te- žavno, da se učijo, kako se kruh služi.«i5 Delo je bilo v tem primeru takó kazen kot vzgoja. Politični pritiski Ljubljanski obrtniki so se že kmalu zganili proti zaporniškemu delu. Leta 1874 je o tem problemu na shodu Političnega društva Slovenija najprej spregovoril Josip Regali,36 nakar je 149 ljubljan- skih obrtnikov pravosodnemu ministrstvu posla- lo peticijo o škodljivi konkurenci kaznilnice.37 Vendar se ministrstvo ni strinjalo, da kazensko delo škoduje obrtnikom in je prošnjo zavrnilo.38 Negativen odgovor liberalne vlade obrtnikom ni vzel volje. Namesto na državno vlado so se zdaj raje obrnili na ljubljanski magistrat39 in deželno vlado. Leta 1876 so kranjskemu deželnemu zboru poslali peticijo, v kateri so prosili, »naj bi se jim škoda ne delala z rokodelstvi vjetnišnici in posilni delalnici. <•° Toda tudi tokrat se ni nič premaknilo. »Še vedno se vidi povsod, da gostje hotela na Gra- du opravljajo opravilapo mestu in okolici.«*1 Čeprav za ostale avstrijske obrtnike zaporniško delo ni bilo tako problematično, so mu vseeno posvetili kar nekaj pozornosti. Mariborsko delav- sko izobraževalno društvo je tako že leta 1869 zah- 32 Štepec, Marko: Zločin v slovenskem časopisju v 80. le- tih 19. stoletja, o. c, str. 36. 33 Slovenec, št. 141, 20. december 1881. 34 Saj je nedavnaj nek ubtjavec, ki je po parletnem sede- žu prišel domu, rekel svoji materi: »Kislo zelje, pa spet kislo zelje - mati, to ne bo nič. Pri tem človek ne more obstati - na >gradu< smo imeli dvakrat na teden meso pa dobrega kruha, da nam je ostajala Slovenec, št. 139, 24. november 1874. 35 Glas Izmed naroda, Slovenec, št. 218, 24. september 1886. 36 Slovenec, št. 54, 9, maj 1874. 37 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25- avgust 1874. 38 Slovenec, št. 152, 24. december 1874. 39 Več rokodelcev: Poslano, Slovenec, št. 138, 21. novem- ber 1874. 40 Obrtniki in rokodelci, zdramite se!, Novice, št. 25, 21. julij 1876. 41 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. VSE ZA ZGODOVINO 44 ZGODOVINA ZA VSE Stolu icci z ljubljanskim gradom kemu gibanju. Novembra 1880 sta France Želez- nikar in France Šturm na shodu v Ljubljani odloč- no govorila proti zaporniškemu obrtniškemu de- tevalo odpravo prisilnih delavnic.'2 Ker so takrat mnogi obrtniki in zlasti pomočniki tvorili jedro delavskih društev, so tudi socialdemokrati nas- protovali zaporniškemu delu. Avstrijska social- lu.46 Leta 1 582 je bila na isti valovni dolžini tudi demokratska stranka se je tako leta 1874 na usta- novnem kongresu v Neudörflu v svojem progra- mu zavzela za prepoved nelojalne konkurence zaporniškega dela.'3 Seveda so bile te zahteve še bolj glasno izreče- ne na različnih obrtnih shodih, npr. leta 1880 v Linzu" in na zelo pomembnem prvem avstrij- skem obrtniškem shodu novembra 1881 na Du- naju.45 Tudi ljubljanski obrtniki pri tem niso hoteli zaostajati in so se prav v tem času povsem sogla- sno pridružili množičnemu avstrijskemu obrtniš- resolucija kranjskega obrtnega društva.'7 »Pritož- be [...] so tako splošnje, da vlada bode morala v tem oziru kaj storili in na drugačen način jetni- kom preskrbeti dela in opravkov.«^ Obrtniki so pričakovali, da bo prva obrtna novela rešila tudi ta problem. Toda to upanje je bilo prazno. Ker je obrtni red iz leta 1859 za zaporniško delo predvi- deval poseben zakon,'17 se tudi obrtna novela ni mogla ukvarjati s tem problemom. Obrtniki so za- to še naprej zahtevali odpravo konkurenčnega za- porniškega dela. 4~ Rozman, Franc: Socialistično dolarsko gibanje na slo- venskem Štajerskem, Ljubljana: Borec, 1979, str. jI. '* Urban, Otto: Die tschechische Gesellschaft. 1848 bis 1918, Wien in Köln in Weimar: Böhlau Verlag, 1994, str. 503- 44 Za obrtnike, Slovenec, št. 16, 10. februar 1880. 45 Obrtnijski shod, Slovenec, št. 129, 19- november 1881. 47 46 Ljudski shod v Ljubljani, Slovenec, št. 133, 30. novem- ber 1880. Shod kranjskega obrtnega društva, Slovenec, št. 82, 25. julij 1882. ** Obrtnijstvo pa državni zbor, Slovenec, št. 68, 20. junij 1882. & Ibidem. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 45 Državni zbor je 29. januarja 1884 prejel prošnjo ljubljanskih obrtnikov, v kateri so se zavzemali za ukinitev kaznilnice.50 Decembra 1885 je kranjsko obrtno društvo deželnemu zboru poslalo odloč- no peticijo proti konkurenčnemu delu v prisilni delavnici.55 Ker so bile njihove želje večinoma preslišane, je obrtno društvo junija 1886 poslalo novo peticijo.52 Ta prizadevanja ljubljanskih obrt- nikov tudi niso spodbudila slovenskih poslan- cev, da bi se istega leta v državnem zboru udeleži- li razprave o delu v kaznilnicah.53 Zato so se obrt- niki še naprej pritoževali; tako leta 1891 na prvem shodu konservativnega obrtnega društva v Ljub- ljani54 in istega leta še na tretjem shodu, ko so de- želnemu zboru poslali spomenico o prisilni de- lavnici.55 Vendar tudi tokrat deželni odbor ni ho- tel ukrepati v skladu z vsemi njihovimi željami.56 Preveč zapornikov in prisiljencev Ljubljanski obrtniki so se stalno pritoževali, da je v kranjskem glavnem mestu odločno preveč zapornikov. Pritoževanje nad prevelikim števi- lom prisilnih delavcev je bil eden njihovih glav- nih argumentov proti zaporniškemu delu. Pri tem so imeli povsem prav. Skupno število zapor- nikov v kaznilnici in prisilni delavnici je bilo gle- de na število prebivalcev v Ljubljani zares pre- cejšnje. Leta 1869 je Ljubljana imela 22.593 prebi- valcev, leta 1890 pa že 30.505.57 Vendar naj bi bilo na gradu v sedemdesetih letih od 300 do ••• za- pornikov58 in sredi osemdesetih let že 400.59 Prav tako veliko je bilo število odraslih prisiljencev v prisilni delavnici. Prisilna delavnica je bila z 250 50 Slovenec, št. 26, 31. januar 1884. 51 Peticija, Slovenski narod, št. 4, 7. januar 1886. Petici- ja kranjskega obrtnega društva do deželnega zbora kranjskega, Slovenec, št. 8, 12. januar 1886. 52¡ Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 152, 8. julij 1886; št. 153, 9. Julij 1886; Št. 154, 10. julij 1886; št. 155, 12. julij 1886; št. 156, 13. Julij 1886. Denkschrift des kralnlschen Gewerbevercl- nes gegen die Erweiterung des Landeszwangsarbeits- hauses in Laibach, Laibach: Klein & Kovac, 1886. 53 Ta razprava seje vnela med proračunsko debato. Dr- žavni zbor. Z Dunaja, 14. aprila, Slovenec, št. 85, 15. april 1886. 54 Slovenec, št. 245, 27. oktober 1891. 55 Konservativno obrtno društvo, Slovenec, št. 275, 1. de- cember 1891. 56 Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, Slovenec, št. 156, 12. julij 1892. 57 Melik, Vasilij: Rast mestnega prebivalstva na Sloven- skem pred prvo svetovno vojno, Ekonomska revija, 1956, str. 203. 58 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. 59 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 143, 26. junij 1886. ležišči že tako med največjimi v monarhiji in jo je v začetku osemdesetih let 19. stoletja prekašala le prisilna delavnica v Pragi s 300 ležišči.60 Poleg te- ga se je število moških prisiljencev stalno pove- čevalo. Na začetku leta 1878 jih je bilo npr. 13261, na začetku leta 1889 pa že 366.62 »Vendar ne pretiravamo, trdeč, da se po vseh teh zavodih v Ljubljani peča najmanj 500-600 oseb dati za dnevom s takim delom, ki se odtegne tu- kajšnjim rokodelcem.«60 Čeprav se večina zapor- nikov ni ukvarjala z obrtniškim delom, so bili obrtniki nad obsežnostjo zaporniške konkurence v Ljubljani vseeno zelo zaskrbljeni: »Ko bise kaz- nilniško delo razdelilo po celem cesarstvu, bise konkurenca kaznjencev res malo poznala. [...] To- da rte sme se spustiti spred oči, da so kaznilnice le v nekterih mestih, in da delo jemljejo večidel le obrt- nikom dotičnega kraja.«64 »Alijepravično, da mej tolikimi tiiesti v Avstriji, ki nimajo kaznilnic [...], bi morali ravno ljubljanski obrtniki prenašati to tako škodljivo konkurenco v jedno mer, katera je v ljubljanskem mestu, ki nijma posebnega prometa injevkupčijskem in obrtniškem oziru navezana skoraj le na lastno potrebo, še toliko bolj škodljiva, ker hkrati obrtnikom še tisti mali zaslužek odži- ra.«6b Zaradi te konkurence so obrtniki leta 1884 od državnega zbora preprosto zahtevali, da naj preseli kaznilnico izven mesta.66 Ker so se obrtniki dobro zavedali, da je nereal- no pričakovati ukinitev prisilne delavnice, so ubrali drugačno taktiko. Kot smo videli, je bila ljubljanska prisilna delavnica od leta 1858 cen- tralna prisilna delavnica za Kranjsko, Primorsko, Dalmacijo, Koroško in do leta 1871 tudi za Štajer- sko.67 Zato so bili kranjski prisiljenci vedno v manjšini. Tako je bilo na začetku leta 1884 poleg 35 domačih odraslih prisiljencev še 186 tujih68 in na začetku leta 1889 poleg 65 domačih 301 tuj.69 60 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 1671-1920, •. •, str. 79. 61 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 20. zvezek, 1880, priloga 23, str. 330. 62 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, Letno poročilo, 1890, str. 144. 63 Peticija kranjskega obrtnega društva do deželnega zbora kranjskega, Slovenec, št. 8, 12. januar 1886. 64 Državni zbor. Z Dunaja, 14. aprila, Slovenec, št. 85, 15 april 1886. 65 Javni zbor kranjskega obrtniškega društva, Slovenski narod, št. 169, 26. julij 1882. 66 Slovenec, št. 26, 31- januar 1884. 67 Dolenc, Metod: »Usoda* ljubljanske prisilne delavnice, o. c, str. 74-75- 68 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, Letno poročilo, 1886, str. 108. VSE ZA ZGODOVINO 46 ZGODOVINA ZA VSE Zaradi tako velikega števila prisiljencev iz dru- gih dežel so obrtniki močno nasprotovali vsake- mu povečanju števila tujih prisiljencev. Ker so za- radi zakona o potepuštvu z dne 24. maja 188570 pričakovali dramatično povečanje števila zaprtih potepuhov, se je kranjski deželni zbor znašel pred težko dilemo, ali naj poveča zmogljivosti prisilne delavnice ali pa naj začne zavračati tuje prisiljen- ce. Če bi storil drugo, bi s tem ostale dežele prisi- lil, da zgradijo lastne prisilne delavnice. V kranj- sko prisilno delavnico bi potem zapirali le doma- čine, »s čimer bi bili stroški sorazmerno veliko viš- ji, kot so sedanji. «71 Po tej logiki bi se bolj splačalo povečati obstoječo prisilno delavnico. Ljubljanski obrtniki so se seveda upirali takšne- mu povečanju števila prisiljencev na 500, »kate- rihposledica bode uničenje jako mnogih rokodel- skih rodbin.«12 Poudarjali so, da na prvem mestu ne sme b iti skrb dežele za čim cenejše poslovanje prisilne delavnice, temveč se je potrebno ozirati predvsem na etični namen te ustanove - poboljša- nje prisiljencev z delom. »Ekonomična uprava, financijalna stran se nikakor ne sme zamenjava- ti s pravim namenom, ampak se na to mora gle- dati le v podrejeni meri.«75 Zaradi ostrega naspro- tovanja obrtnikov74 do tako dramatične razširitve nato ni prišlo, čeprav se je v naslednjih letih kar precej zidalo.75 Obrtniki so celo zahtevali, da naj v prisilno delavnico sprejemajo le domačine. Pri tem so za- govarjali etični namen prisilne delavnice: »Po- navljamo pa, da ima naša dežela po naravi in 65 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, Letno poročilo, 1890, str. 144. 70 Primerjaj: Nova postava zoper potepuhe, Slovenski gospodar, št. 18, 30. april 1885. Posilna delavnica, Slovenski gospodar, št. 26, 25. junij 1885. 71 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 4. seja, 9. december 1885, str. 47. 72 Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 152, 8. julij 1886. O spomenici primerjaj še: Denkschrift des krainíschen Gewerbevereines gegen die Erweiterung des Landeszwangsarbeitshauses in Laibach, Laibach: Klein & Kovac, 1886. 73 Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 153, 9. julij 1886. 74 Obrtniki so obloževalt osebje prisilne delavnice, da hočejo razširiti prisilno delavnico zaradi lastnega do- bička. Osebje je namreč dobilo tudi del dobička iz to- varniške proizvodnje, ki bi se z večjim številom delav- cev seveda primerno povečal. Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 155, 12. julij 1886. 75 Dolenc, Metod: »Usoda* ljubljanske prisilne delavnice, o. c, str. 74. postavi to nalogo le, kar se tiče zanemarjenih last- nih deželanov.«76 Tudi na tretjem shodu konser- vativnega obrtnega društva leta 1891 v Ljubljani so zbrani obrtniki poudarili, daje prisilna delav- nica, kije bila ustanovljena »leza delomrzne ljudi vojvodine Kranjske, ki se je pa v zadnjem času razširil na mednarodni zavod f.. J, kar nikakor tie ustreza povotnemu namenu prisilne deželne delalnice. Ker se tedaj v ta zavod impotira na stoti- ne oseb, ki kratijo poštenemu rokodelcu kruh, je razvidno, da tako dalje iti in biti večne sme.« Zato prosijo deželni zbor, »naj se v prihodnje jedino le osebe, ki imajo domovinsko pravico na Kranj- skem, v deželno prisilno delalnico vsprejmejo.«77 Deželni zbor se je branil, da je bilo sprejemanje tujih prisiljencev predvideno že pri ustanovitvi prisilne delavnice. Prav tako s skrčenjem prisi- ljencev samo na domačine ne bi mogli opravljati že uveljavljenih neobrtnih del in bi zato morali ponovno uvesti konkurenčna obrtna dela. Poleg tega druge dežele prisilni delavnici plačujejo ne- majhne denarje za oskrbo svojih prisiljencev. Za- to »bi se naložile deželi neprimerno velike žrtve, ako bi se sprejemali leprisiljenci iz Kranjske, žr- tve, katerih posledica bi bila ta, da bise morala davkoplačevalcem naložiti nova bremena.«7* Brez denarja, ki ga dobijo za tuje prisiljence, bi bilo veliko težje vzdrževati prisilno delavnico. Po- leg tega s tem prihaja v deželo tuj denar, ki se tu tudi potroši. Ti argumenti niso bili brez realne podlage. Tudi zato je lahko v primerjavi z drugimi prisilnimi de- lavnicami v monarhiji prisilna delavnica v Ljub- ljani svoj primanjkljaj v najmanjši meri pokrivala z denarnimi prispevki deželne vlade.79 Že leta 1886 so bili iz prav tega razloga nekateri za to, da se število tujih prisiljencev še poveča80 in ne zmanjša, kot so zahtevali drugi.81 76 Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 154, 10. julij 1886. 77 Konservativno obrtno društvo, Slovenec, št. 275, 1. de- cember 1891. 78 Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, št. 156, 12. julij 1892. 79 Deželna vlada v Ljubljani je tako leta 1897 pokrila 12% primanjkljaja, povprečje v državi pa je bilo pri 39,2%. Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Ar- beitshäuser 1671-1920, •. •, str. 127. 80 •.: Odgovor tía članek »K spomenici kranjskega obrt- nega društva*, Slovenski narod, št. 145, 30. junij 1886. 81 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 143, 26. junij 1886. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 47 Nelojalna konkurenca Obrtniki so se stalno pritoževali, da jim prisilna delavnica in kaznilnica nelojalno konkurirata z obrtniškim delom. Prav ta očitek je bil glavni ar- gument obrtnikov proti zaporniškemu obrtniške- mu delu. Ker je konkurenca zaporniškega dela nelojalna, lahko zapori svoje izdelke prodajajo po nižjih cenah kot obrtniki in jim s tem kradejo za- služek. »Saj bi vsa dela, kise nagradu izpeljujejo, pripadla njim, ako bise vjetnišnici ne delala, to je jasno ko beli dan. Škodo trpe na vsak način, kajti ker se na Graduzeló bolj po ceni dela, je gotovo, da ljudje rajši gori dajó delat, nego domačim roko- delcem in obrtnikom, ki ne morejo tako po ceni delati, kakor jetniki.«82 Delo kaznjencev je veliko cenejše kot delo obrt- nikov. V prvi vrsti zato, ker delo kaznjencev ni ob- davčeno: »Ni treba še obširno dokazovati, da ni mogoča konkurenca z delavci, ki ne plačujejo davka.«80 Ne samo, da je bilo delo obrtnikov ob- davčeno, obrtniki so se tudi pritoževali, da so pre- več obdavčeni: »Država pobira [...] pridobnino in dohodkarino, davek [...]je veliko preobčutljiv za nižje moči davčnih sil. Dežela in občina nava- lita tudi nanj svoja bremena.«*11 Vendar to še ni najhujše. Obrtniki morajo s svojimi davki celo vzdrževati zaporniško konkurenco: »Še mi [obrt- niki], ki nam delo jemljejo, moramo za-nj!eplače- vati.«85 Za obratovanje zaporov in prisilne delavnice sta namreč država in dežela odrinili kar precej denarja. Zato so obrtniki očitali zaporniški kon- kurenci, da so njihovi izdelki prav zato cenejši kot obrtniški, ker jim v ceno izdelkov ni potrebno vra- čunati vseh tistih stroškov, ki jih imajo obrtniki: »In sedaj naj [obrtnik] konkurira s tovarniškim delom po kaznilnicah in prisilnih delalnicah, s podjetnikom, kateremu ni brigati se za stanova- nje86 in hrano, za kurjavo in svečavo, kateremu 82 Slovenec, št. 152, 24. december 1874. 83 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. 84 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 360. 85 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. 86 Najemnine naj bi bile vedno višje, »če se pomisli, kako ogromno so v Ljubljani v teku dveh desetletij poskočile cene stanovanj; da mora rokodelec za delavske prosto- re, ki so prej stali 50-60 gld., plačevati kar po 100 gld. več na leto; da že najprimitivneje stanovanje velja nad 100 gld. na leto, da se v tej zadevi smemo meriti že s Trstom in z Gradcem.* K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 143, 26. junij 1886. država nakupuje najnovejše stroje in veliko zalo- go surovine, kateri razpolaga z izredno cenim de- lavskim materijalom, z delavci, ki nikoli ne «štri- kajo« in nikoli ne zamude svojega posla!«81 Z veli- ko koncentracijo zaporniških delavcev in z naku- pi najnovejših strojev, so se na grozo obrtnikov zaporniške delavnice počasi (čeprav večinoma neuspešno) spreminjale v njihovega najhujšega konkurenta, v (manjše) tovarne: »Ni več kaznilni- ca alipoboljševalnica (pokorilnica), marveč to- varna (fabrika), v kteri se gojijo različni stroki obrtnije kakor v fabrikati, v največjo škodo ljub- ljanskih obrtnikov.«86 Zaradi konkurenčnih prednosti zaporniških de- lavnic so ljubljanski obrtniki hudomušno predla- gali, da bi šlo propadajoči obrti bolje, »ako bi ime- li prosto stanovanje na Gradu; ako bi>kot čuvaju od države plačo imeli, obleko pa kruh na funte do- bivali, pa naši pomagači kakor arestanti bili pre- skrbljeni.«89 Tu se nam seveda zastavi vprašanje, v kolikšni meri so bile pritožbe obrtnikov upravičene in v kolikšni meri so bile le gola propaganda proti ne- prijetni konkurenci? Tako je ljubljanska kaznilni- ca zaslužek, ki ga je dobila s pomočjo zaporniške- ga dela, uporabila za vzdrževanje kaznilnice. Za- porniki torej niso živeli le od denarja davkoplače- valcev, temveč tudi od lastnega zaslužka. Vendar to še ne pomeni, da je z delom zaslužen denar zadostoval za pokritje vseh stroškov kaznilnice in prisilne delavnice. Sodobniki so se zavedali, da prisilna delavnica ne more živeti le od dela prisi- ljencev in da zato potrebuje še proračunski de- nar: »Mogoče, da bigdo mislil, da posilna delalnica deželi ne more mnogo stroškov napraviti, kerpri- siljenci delajo in si tedaj živež sami prisljužijo. Al tukaj je treba najprej v ozir vzeti to, da se ljudje k delu silijo in vadijo v delu, kterega morebiti še svo- je žive dni v rokah niso imeli.«90 Motivacija za delo je bila razumljivo na nižji stopnji kot pri svobod- nih delavcih, izobrazbena raven skoraj neizkuše- nih in večinoma le za preprosta ročna dela pri- mernih prisilnih delavcev pa je bila neprimerno nižja.91 Poleg tega so tudi upravni stroški za tak- 87 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 360. (šuklje) 88 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25- avgust 1874. 89 Več rokodelcev: Poslano, Slovenec, št. 143, 3- december 1874. 90 Posilne delalnice, Novice, št. 24, 14. junij 1871, str. 189. 91 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 1671-1920, •. •, str. 240, 302-303- VSE ZA ZGODOVINO 48 ZGODOVINA ZA VSE šen zavod precej višji kot za tovarne. Prisilna de- lavnica je morala imeti zaposlene paznike, zdrav- nika in tudi duhovnika. Zato so lastni zaslužki le v manjši meri pokrivali stroške vzdrževanja prisil- ne delavnice.92 V vseh prisilnih delavnicah mo- narhije so zato lahko stroške pokrili le s pomočjo izdatnih subvencij.93 Zaradi vzdrževanja prisilne delavnice in kaznil- nice z denarjem davkoplačevalcev lahko v resni- ci govorimo o nekakšni nelojalni konkurenci. Vendar je bila takšna praksa povsem sprejemlji- va, saj je bil glavni namen takšnih ustanov prevz- goja. Za opravljanje tega socialnega poslanstva v korist družbe pa so bili upravičeni do javne po- moči. Toda pri tem se je pojavil velik ekonomski problem, kajti »za dela, kise izdelujejo v posilnih delalnicah, [se] veliko manj plačuje kot drugej in sicer zato, da se delo lože dobi, ker je treba skrbeti, daga nikdar ne primanjkuje.«94 Zaradi deželnih subvencij si je prisilna delavnica lahko privoščila dumpinške cene. To pa je že bila očitna nelojalna konkurenca, ki je prizadeti obrtniki niso mogli tr- peti. Zato so za zaporniške izdelke odločno zahte- vali povišanje cen na konkurenčno raven. Vlada teh zahtev ni mogla preslišati in je z uka- zom 18. marca 1883 od kaznilnic zahtevala realne cene za njihove obrtniške proizvode.95 Zaradi te- ga »se zdaj [1884] na Gradu ne izdeluje ceneje, kako pri družili rokodelcih ali obrtnikih, če niso s svojo ceno prenapeti. S tem je doseženo, da vsak raji nese delat v mestu komu, kakor, da bi plezal na Grad.«96 Konkurenčno razmerje se je torej po- časi obrnilo v prid obrtnikom.97 Tudi prisilna de- lavnica je bila prisiljena cene svojih izdelkov zvi- šati na njihovo realno vrednost. Poleg tega je mo- rala za delo prisiljencev zaračunati še dodatnih 15%. Zato se je sedaj uprava prisilne delavnice pritoževala, da so njihovi izdelki predragi v pri- merjavi s konkurenco izven Ljubljane. Reševala naj bi jih le še boljša kvaliteta.98 Dumpinga torej ni 92 Proračun prisilne delavnice za lelo 1886 Je tako pred- videval zaslužek v znesku 22.900 gld., vendar tudi stroške v višini 61.671 gld. Obravnave deželnega zbo- ra Kranjskega v Ljubljani, 1886, priloga 17 A, str. 202. 93 Primerjaj: Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Ar- beitshäuser 1671-1920, •. •, str. 118-127. M Posilne delalnice, Novice, št. 24, 14. junij 1871, str. 189. 95 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 360. 96 Slovenec, št. 49, 28. februar 1884. 97 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 143, 26. junij 1886. 98 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 358. bilo več, vendar so se obrtniki nad zaporniško konkurenco še naprej bridko pritoževali. Kakršne koli so že bile cene izdelkov iz zapor- niških delavnic, za obrtnike so pomenile resno konkurenco, ki je ogrožala njihov materialni ob- stanek in življenjski slog, ki so ga bili vajeni: »Vprašamo, je-li prav in potrebno, da zaslužek do- biva pošten rokodelec, kiskerbi iti se bort, da sebe in svoje pošteno preživi, otroke odgaja, da bodo dobri udje sv. cerkve in pošteni državljani,-ali pa da se daje zaslužek tolovajem in morivcem, golju- fom in tatovom.«99 Obrtnikom je šlo zlasti v nos, da so zaporniki ob izhodu na prostost dobili tudi nekaj prisluženega denarja: »Tajepa lepa:pošteni delavci morajo stradati, lumpipa imajo hrano in stanovanje, nobenih skrbi in kedar ven pridejo, še jim se zasluženi denar našteje; pošten delavec pri teh časih ne more ničprištediti, oni, kijezaprt,pa lahko, ker je z vsem priskrbljen. Ali ne bo bolje, če se damo vsi zapreti?«*00 Zato so mnogi odločno nasprotovali (delnim) izplačilom zaporniškega zaslužka: »Zločinci [...] naj bi si prislužili tako veli- ko, da si sam i plačajo za sredstva za preživlja nje, ne bi pa naj obdržali nobenega deleža zasluž- ka.«101 »Po kakovejpravnej teoriji in principu sme država na korist posameznih uničevati celesta- nove svojih podložnikov? Res žalostno je, da delo onega, kije v svobodi kalil mir in žalil postave, uničuje potem, koga doleti železna pravica, zaslu- žek onemu, katerega je oškodoval, morda baš pred kratkim, po tatvini in druzih hudodels- tvih.«102 Le redki so bili tisti, ki so zagovarjali (majhen) zaslužek zapornikov, čeprav je bil eden glavnih namenov prisilnih delavnic prav ponovna inte- gracija prisiljencev, ki bi bila seveda povsem neuspešna, če bi se bivši prisiljenci ob odpustu iz prisilne delavnice znašli na cesti brez prebite pa- re: »Kaznjenec [...] naj bi imel denarno rezervo. Koje rešen zapora, ga stiska prisili, da ponovno stopi napotzločina.«m Majhen denarni zaslužek je bil tako in tako najmanj, kar je družba lahko sto- rila v pomoč izpuščenim prisiljencem. Ti so se namreč na poti v ponovno vključitev v družbo že tako in tako znašli pred mnogimi zaprekami, zara- 99 Več rokodelcev: Poslano, Slovenec, št. 143, 3- december 1874. 100 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. 101 Unser modernes Arrestwesen, Marburger Zeitung, št. 68, 8. junij 1887. 102 Liberius: V obrambo domače obrtnije, Slovenski na- rod, št. 245, 25. oktober 1882. 1Q3 Wiesthaler, Franz: Gegen die Strafhaus-Arbeit, Mar- burger Zeitung, št. 120, 7. Oktober 1883. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 49 di česar je večina slejkoprej spet pristala na stari poti.IW Nasprotje med interesom za prevzgojo in ekonomskim interesom Zaradi gospodarskih interesov so obrtniki od- ločno nasprotovali obrtniškemu zaporniškemu delu. Vendar je takratna splošna javnost povsem podpirala socialni namen zaporniških ustanov, torej prevzgojo zapornikov s pomočjo dela. Le redki niso verjeli v moč prisilnega dela pri zdrav- ljenju problematičnih članov takratne družbe: »Z zaporom teh ljudi se navadno doseže le jeden in jedini ta namen, daje tuje blago za čas zaprtja prisiljencevpred njihovimi kremplji sigurno, in daje dežela njihovega rojstva vsaj za ta čas pred odgonskimi in bolniškimi stroški zavarovana.«m Velika večina ljudi, tudi obrtnikov,100 pa se je po- vsem strinjala, da morajo zaporniki delati. Toda obrtniki so bili hkrati odločni nasprotniki takšnega zaporniškega dela, ki so ga opravljali tu- di oni. Zaporniško obrtniško delo je namreč po- večevalo konkurenco in ljubljanskim obrtnikom prevzemalo stranke. In prav tu se je pojavila dile- ma. Politiki so morali upoštevati želje obrtniških volivcev in časopisi so morali iti na roko svojim obrtniškim bralcem. Hkrati pa so tudi morali dati prav javnosti, ki je podpirala zaporniško delo: »Pravje, da vjetniki delajo in da ne posedajo brez dela. [...] Pa v prvi vrsti se mora gledati, da bodo pošteni ljudje kaj dela imeli in da ne bodo glada trpeli, da jih ne obide skušnjava, vkreniti na pot krivice in nepoštenja, ali pa celó do silnostnih či- nov.«• Tudi obrtniki so se zavedali pomena za- porniškega dela, »a prepričani smo tudi, dase mo- ra tak vsem narodno-gospodarskim načelom nas- protujoči, nenaravni pritisk na vrednost prostega dela obrniti v škodo dežele, posebno pa v propad glavnega mesta, kteremu nastane temveč škode, kolikor več se obrtnega dela v prisilni delavnici izvrši.«• 104 Med drugim družbeno izobčenje, nezmožnost dobiti primerno službo, zanašanje le na lastne zmožnosti in nenavajenost na samostojno urejeno življenje. Več o tem glej: Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Ar- beitshäuser 1671-1920, •. •, str. 308-313. 105 Romantičen ujetnik v ljubljanskej prisilnej delavnici, Slovenski narod, št. 295, 28. december 1875- 106 ,MI (¡0i,ro nemo, da je državi dolžnost skrbeti za to, da imajo jetniki primernega opravka.' V: Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega dela na Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. 107 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. O tej dilemi, o kateri se razpravlja »že nekaj de- setletji ne samo v Avstriji, ampak tudi v inozems- tvu«109, je v kranjskem deželnem zboru pri razpra- vi o usodi prisilne delavnice Fran Šuklje takole spregovoril: »Z jedne strani uvidevamo baje vsi brez razločka, daje taka, rekel bi, roparska kon- kurenca deželnega zavoda neprimerna, obrtne- mu stanu sila škodljiva, iz druge strani pa zopet ne moremo iz očij izpustiti denarni interes dežel- ne blagajnice in prvotni namen prisilne delalni- ce, s strogim delom povzdigniti ono nesrečno člo- veško sodrogo, katero je človeška družba pahnila v take zapore. Težko je združiti oboja ozira.«110 Ogrožene obrti Razumljivo je, da zaporniško delo vseh obrti ni enako ogrožalo. V tem času sta ravno krojaštvo in čevljarstvo doživljala velike spremembe. Pred- vsem na Dunaju je samostojnim mojstrom nova konfekcijska proizvodnja vse bolj spodmikala tla pod nogami. Zato te obrtnike najdemo med naj- bolj dejavnimi pripadniki obrtniškega gibanja.111 Podobno je bilo v Ljubljani. »Skupno jim je bilo nezadovoljstvo z njihovim položajem, ki se je po njihovih ugotovitvah stalno slabšal zaradi svo- bodne konkurence in obrtniškega dela po kaznil- nicah in prisilnih delavnicah.«112 Zaporniška kon- kurenca je najbolj prizadela prav krojače in čev- ljarje, ki so bili tudi zato gonilna sila ljubljanskega obrtniškega gibanja. Obrtniki in pomočniki iz teh dveh obrtnih panog so npr. sestavljali glavnino delavskega izobraževalnega društva.113 Nekateri so sicer te obrtnike opozarjali, da obrt- niške krize ni povzročilo le konkurenčno zapor- niško delo. Za krizo ni kriva prisilna delavnica, temveč to, »da vsak pomočnik, jedva da ima spri- čevalo v rokah, začne delati na svojo roko, kot pra- vi, včasipa tudi le kot zakotni mojster, ne da bi oznanil svojo obrt oblastvu. [...] Silna konkuren- 108 Peticija kranjskega obrtnega društva do deželnega zbora kranjskega, Slovenec, št. 8, 12. januar 1886. 1(X> Spomenica Kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 153, 9. julij 1886. 110 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 360. 111 Več o obrtniškem gibanju na Dunaju glej: Boyer, John W.: Political Radicalism in Late Imperial Vienna, Chichago in London: The University of Chicago Press, 1981, str. 40-121. 112 Fischer, Jasna: Čas vesolniga socialnega punta se bli- ža. Socialna in politična zgodovina delavskega giba- nja v Ljubljani od začetkov do leta 1889, Ljubljana: Krt, 1983, str. 129. 70 Fischer, Jasna: Čas vesolniga socialnega punta se bli- ža, o. c, str. 64-65. VSE ZA ZGODOVINO 50 ZGODOVINA ZA VSE ca, če ne najhujša, izvira tem obrtnikom, izkon- fekcijonarskih štacun, kjer se prodava storjena obleka.«114 Vendar ti argumenti, ki so jih drugi av- strijski obrtniki povsem sprejeli, ljubljanskih kro- jačev in čevljarjev niso prepričali. Prisilna delavnica in kaznilnica sta bili za te obrtnike kar velika konkurenca. O tem, kaj so de- lali v prisilni delavnici, so leta 1871 Novice poro- čale: »Navadna opravila vdelalnicisopa ikavska, čevljarska, krojaška in mizarska dela.«m Največ so se torej ukvarjali prav s spornim krojaštvom in čevljarstvom. Skoraj nič manj sporno ni bilo mi- zarstvo, ki je bilo v Ljubljani četrta najmočnejša obrtna dejavnost, skoraj povsem primerljiva s pe- karstvom.116 Toda v obrtniškem gibanju njihov glas ni bil tako odmeven kot krojaški in čevljarski. Po mnenju nekaterih je zaporniška konkurenca uničevala tudi knjigoveštvo. Problematična naj bi bila zlasti kaznilnica, ki si je za vezanje knjig priskrbela celo potrebne stroje.117 Do leta 1886 naj bi se po podatkih pisca v Slovenskem narodu v 15 letih število pomočnikov v tej dejavnosti zmanj- šalo od 50 na komaj 9.118 V resnici se je število knji- govezov v osemdesetih letih zmanjšalo na polo- vico.119 Knjigoveštvo je torej v resnici preživljalo krizo, vendar ne tako veliko, kot so jo prikazovali nasprotniki zaporniškega obrtniškega dela. Pisec v Slovenskem narodu omenja velik pa- dec zaposlenih pomočnikov tudi za krojaštvo, čevljarstvo in mizarstvo. V enakem obdobju naj bi se število pomočnikov od 470 zmanjšalo na 130.120 Tudi Šuklje omenja podobne podatke za padec števila krojaških pomočnikov. Sicer je zara- di pbrtne svobode veliko pomočnikov postalo mojstrov, vendar neprimerno manj, kot jih je izgi- nilo neznano kam.121 Za to krizo naj bi bilo krivo prav konkurenčno delo zapornikov. Te zaskrblju- joče številke so nasprotniki zaporniškega obrt- 114 •.: Odgovor na članek »K spomenici kranjskega obrt- nega društva», Slovenski narod, št. 145, 30. junij 1886. 115 Posilne delalnice, Novice, št. 24, 14. junij 1871, str. 188. 116 Fischer, Jasna: Čas vesolniga socialnega punta se bli- ža, o. c, str. 59. 117 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25- avgust 1874. 118 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 143, 26. junij 1886. 119 Od 11 leta 1880 na 5 leta 1890. Fischer, Jasna: Čas vesolniga socialnega punta se bliža, o. c, str. 59- 120 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 143, 26. junij 1886. 121 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 360. niškega dela s pridom izkoriščali, čeprav so jim pri tem nekateri očitali manipulacijo.122 Proti takšnim argumentom tudi upravi prisilne delavnice in kaznilnice nista mogli ostati ravno- dušni. Sčasoma sta vse bolj klonili pod pritiski in sta krojaštvo, čevljarstvo, mizarstvo in knjigoveš- tvo postopoma črtali iz svojega programa. Do sre- de osemdesetih let je bila tako v prisilni delavnici knjigoveznica »popolnem opuščena, krojaški in čevljarski obrt pa se nesta razširila, tem manj, ker se odraščeni, kolikor je nam znano, ne uče teh obrtov.«U} Odrasli prisiljena, ki niso bili izučeni obrtniki, se torej dejansko spornih obrti niso več učili. To prakso je deželni zbor 4. januarja 1887 tudi uzakonil.124 Število že izučenih prisiljencev, ki so se ukvarjali s spornimi obrtmi, pa je bilo zelo majhno.125 Zato se tudi zaslužek od obrtnih dejav- nosti ni pretirano zviševal, čeprav se je skupni za- služek precej povečal.126 Tudi to, da so se spornih obrti učili le mladoletni varovanci poboljševalni- ce, ni vplivalo na trend zmanjševanja obrtniškega dela v prisilni delavnici. »Je pri mladih korigen- dih glavni smoter, zaradi katerega se pridružuje- jo v zavodu ta, da se priučijo kakemu delu, katero jim omogoča eksistenco, kadar zapustijo delavni- co. A tudi v tem oziru se prizadeva deželni odbor rokodelski obrt še nadalje omejiti. Tik zavoda na- pravljajo se veliki vrtovi, zlasti v ta namen, da se učijo mladi korigendi saditi zelenjad, terbavijos sadjerejo, a pouk v drugih rokodelstvih se zajedno deloma opušča.«111 Kar polovica mladoletnikov je bila zaposlena s kmetijskimi opravili.128 Uprava prisilne delavnice se je proti obrtniške- mu negodovanju borila tudi tako, da spornih obrtniških izdelkov ni izdelovala za neposredne- 122 Če seje število pomočnikov res toliko zmanjšalo, za to ni kriva prisilna delavnica, kajti v teh 15 letih je ona celo omejevala to sporno obrtniško delo. •.: Odgovor na članek »K spomenici kranjskega obrtnega druš- tva«, Slovenski narod, št. 145, 30. junij 1886. 123 Ibidem. 124 Slovenec, št. 260, 12. november 1889. 125 Od okoli 350 prisiljencev jih je bilo le 30 zaposlenih v spornih obrteh. Obravnave deželnega zbora Kranj- skega v Ljubljani, 23- novembra 1889, str. 370. 126 Npr. leta 1884 je bilo od skupnega zaslužka okoli 13-300 goldinarjev le 2.600 zasluženih z obrtjo. Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 1886, Letno poročilo, str. 112. Leta 1888 je od skupne- ga zneska okoli 27.300 gld. le 2.000 gld. odpadlo na obrt. Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljub- ljani, 1889, Letno poročilo, str. 132. 127 Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, št. 156, 12. julij 1892. 128 Dolenc, Metod: »Usoda« ljubljanske prisilne delavnice, o. c, str. 75. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 51 ga potrošnika. Čeprav so se v prvi polovici osem- desetih let zaslužki od krojaštva, čevljarstva in mi- zarstva povečevali, se je uprava zagovarjala, da »od tega [...] odpade na ono vrsto rokodelcev, o katerih je tukaj sploh mogoče govoriti, da delajo kako konkurenco rokodelcem Ljubljanskega me- sta« le majhen del.129 Prisilna delavnica dela veči- noma za deželne in mestne uradnike, osebje pri- silne delavnice, za revne šolarje in otroke130 in ne- nazadnje za stare stalne stranke.131 Celo uradniki boljše obleke kupujejo drugje. Eno tretjino res na- redijo za občasne stranke, vendar »se večinoma sme trditi, da to, kar se izdeluje v prisilni delavni- ci, je v prvi vrsti namenjeno le za prebivalstvo na- jubožnejše, katero nikakor ne more plačati draže- ga oblačila/«1*2 Obrtniki s takšnim zagovorom ni- so bili zadovoljni. Pod njihovim vplivom so se nekateri deželnozborski poslanci pritožili, da v prisilni delavnici še naprej »opravljajo rokodel- ska dela tudi za privatne osebe, zlasti čevljarska, mizarska, krojaška, knjigovezna in druga taka dela.«• Neškodljivo delo Obrtniki so po eni strani odločno nasprotovali obrtniškemu zaporniškemu delu, po drugi strani pa so se dobro zavedali, da zaporniki iz socialnih razlogov morajo delati. Po njihovem mnenju se ti dve težnji ne izključujeta: »Mi dobro vemo, daje državi dolžnost skrbeti za to, da imajo jetniki pri- mernega opravka, toda to naj bi se godilo na tak način, da se po njih ne godi škoda obrtnikom, ki tako po davkih morajo plačevati drago njihovo vzdrževanje. In to sekar lahko vravna. Naj se dajo jetnikom zopet tista dela, ki so bila prejšnje čase po kaznilnicah vpeljana, naj predejo in tkejo, naj iz- delujejo take reči, kise rabijo v kaznilnicisami.«m Obrtniki so zaporniško delo hoteli potisniti na- zaj v preteklost, ko so se zaradi pomanjkanja preje 129 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v LJubljani, 21. Januar 1886, str. 358. 130 Za njih so npr. dali narediti Čevlje, s katerimi so Jih obdariti za božič. Konservativno obrtno društvo, Slo- venec, št. 275, 1. december 1891. 131 Nove privatne naročnike naj bi dosledno odklanjali. Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, Slovenec, št. 156, 12. julij 1892. 132 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 358. 133 Interpelacijo Je vložil poslanec Klein. Podpisali sojo še: Bleiwels, Svetec, Tavčar, Šuklje, Hribar, Kavčič, Povše, Lavrenčič, Žitnik, Dragos, Klun, Gorup, Paklž, Ogore- lec. Slovenec, št. 260, 12. november 1889. 134 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. v prisilnih delavnicah in kaznilnicah v glavnem ukvarjali s predenjem135 in so bila enostavna tek- stilna dela nasploh še dolgo najbolj razširjena ob- lika zaposlitve prisiljencev.136 S predenjem se mestni obrtniki praviloma niso ukvarjali in so to opravilo prepuščali podeželanom. V manjši meri je to veljalo tudi za tkalstvo. Z nastopom indu- strializacije je bilo to ročno delo obsojeno na smrt. V nobenem primeru ni moglo tekmovati s tovarniško strojno proizvodnjo. »Kje danes [leta 1889] še najdemo in vidimo ročno predilnico? Ona je zadremala kot zelo stara starka.«157 V prvi polovici 19. stoletja sta bila v Ljubljani največ dva predilca. Leta 1859 ni bilo nobenega več. Število tkalcev je npr. od leta 1814 do leta I860 padlo iz 24 na komaj 5.138 V sedemdesetih letih je tkalstvo do- končno izginilo in leta 1880 v Ljubljani ne zasledi- mo nobenega tkalca več.139 Ker torej tkalcev ni bi- lo več, jim zaporniško tkanje ni moglo konkurira- ti. Zato so se v prisilni delavnici precej ukvarjali s tkalstvom. Seveda to ni bilo več ročno tkalstvo, temveč strojno; »in vendar je to najpomembnejša in najbolj rentabilna veja industrije, v povzdigo- vanje katere ne moremo dvomiti, ker se s tem de- lom mali obrti [...] ne ponuja nobena konkuren- ca. Ni nam potrebno tako upoštevati konkurenco, katero [...] bo povzročila veliki industriji.«140 V pri- silni delavnici so izdelovali še nekatere izdelke (škatlice za vžigalice, papirnate izdelke, pletenje mrež in slame), s katerimi niso konkurirali obrtni- kom.141 Kranjska trgovska in obrtna zbornica je to- plo priporočala prav takšne in podobne obrtne dejavnosti.142 Drugi pa so celo predlagali, da naj 135 Kullšer, Josif: Splošna gospodarska zgodovina sred- njega in novega veka II, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959, str. 587. 136 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 1671-1920, •. •, str. 221-229. 137 Egon, W.: Das Ende der Hausindustrie, Marburger Zeitung, št. 66, 18. avgust 1889, str. 5- 138 Valenčič, Vlado: Pregled ljubljanske obrti od začetka 18. stoletja do obrtnega reda iz leta 1859 ter njen gos- podarski in družbeni razvoj, V: Ljubljanska obrt od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja, Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1977, str. 142. 139 Fischer, Jasna: Čas vesolntga socialnega punta se bli- ža, o. c, str. 59; Podobno je bilo tudi v drugih sloven- skih mestih. Zaradi propadanja tkalstva so morali v Celju tkalski ceh v tridesetih letih prejšnjega stoletja celo ukiniti. Orožen, J[ankoJ: Propadle panoge celj- skih obrti: Kronika slovenskih mest, II, 1935, št. 2, str. 162. 140 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v LJubljani, 9. december 1885, str. 48. 141 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 358-359. 142 Zapisnik redne seje trgovinske in obrtne zbornice za Kranjsko v Ljubljani, 30. november 1886, str. 18-19. VSE ZA ZGODOVINO 52 ZGODOVINA ZA VSE država monopolizira izdelovanje vžigalic, ki bi jih nato izdelovali zaporniki.143 Za obrtnike niso bila sporna različna javna de- la, »na primer kopanje kanalov, regulacija rek, izsuševanje močvirij, kultiviranje pustih podro- čij.«1** Zlasti popularno je bilo urejanje hudourni- kov in gradnja in vzdrževanje cest in železnic. To- da pri takšnih delih se je pojavil nov problem: »Da bi bilo pa s tempritožeb konec, se ne da misliti, ker namesto obrtnikov bodo sedaj pa zidarji, po- magači in dninarji tožili, da jim kaznjenci od- jemljejo delo.«1*5 Obrtnikov seveda takšen argu- ment ni prav nič ganil. Za nasprotnike zaporniškega obrtniškega dela so bila kmetijska dela najbolj primerna oblika za- poslitve zapornikov. Ne le, da za dela zunaj pri- silne delavnice ni bilo potrebno vzpostaviti tako učinkovite in drage delovne organizacije kot v sa- mi zgradbi, temveč je bilo to tudi finančno precej ugodno.146 Poleg tega pa so se tudi kmetje za razli- ko od obrtnikov venomer pritoževali, da jim pri- manjkuje cenene in zanesljive pomožne delavne sile. Prav zaporniki naj bi bili dobra rešitev za ta problem. Vsaj nekaj mesecev v letu bi jih zaposlili pri kmečkih delih.147 Ker je bila poleg tega večina slovenskega prebivalstva kmečkega, je bilo tudi največ zapornikov s podeželja: »Kaj hasni tedaj tacemu kmetskemu kaznencu, ako se uči razna mehanična in obrtniška dela, za katera potem, ko pride iz zapora, nema ni kupca, mnogokrat pa tudi nepotrebnega kapitala, da bije na svojo roko izgotavljal, navadno kmetsko delo, katerega je bil vajen izza mladih let, za katero ima največ nag- njenja in največ zmožnosti, pa pozabi ali se ga pa 143 Leta 1893 je v državnemu zboru to predlagal posla- nec Rudolf Polzhofer. Zanimivo je, da je svoj predlog utemeljeval iz zdravstvenih stališč, saj je zaradi ško- dljivosti dela (fosfor) v zaporu možna strožja kontro- la delovnih postopkov kot pa v tovarnah, kjer delavcev ni mogoče tako natančno nadzirati. Ta njegov pred- log Je Marburger Zeitung navdušeno podprl. Ein wünschenswertes Staatsmonopol, Marburger Zeitung, št. 18, 2. marec 1893- 144 Zum Schutze der freien Arbeit, Marburger Zeitung št. 123, 15. oktober 1876. 145 Državni zbor. Z Dunaja, 14. aprila, Slovenec, št. 85, 15. april 1886. 146 Stekl, Hannes: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser 1671-1920, •. •, str. 239. 147 Vendar so se ljubljanski obrtniki prav zaradi sezonske narave kmečkega dela spraševali: »Kaj pa naj bodo prisiljenci delali ves drugi čas, ko ne bode dela na polju. Delali bodo v delavnici.' Spomenica Kranjske- ga obrtnega društva, Slovenski narod, št. 155, 12. julij 1886. odvadi?«1*6 V zaporu bi se tudi lahko naučil mo- dernih kmetijskih metod. Z izvajanjem takšnih del naj ne bi bilo večjih težav: »Za stražo jimpa dajte primernih oddelkov vojašine, ki so drugod velikrat brez premnogega opravila. Sej so tudi sicer ob ječah na straži.«149 Ne- kateri so celo predlagali, da bi zapornike prepro- sto oddali kmetom. Zapornike »se da kmetom ali obrtnikom na dobremglasu. [...] Kaznjenec mora seveda opaziti, da ko zapusti svoje delo aliga ne opravlja dobro [...], se mu kazen naravnost groz- ljivo zaostri.«150 Vprašanje je, če bi bila takšna grožnja učinkovita, saj je bilo celo množično delo na prostem pod nadzorom paznikov povezano z velikimi težavami. Zato »se smejo odpošiljati, ka- kor se že samo po sebi umeje, le boljši elementi, od katerih se niže naprej bati, da bodo pobegnili in glede katerih se je nadejati, da bode mogoče vzdr- ževati disciplino, kar je pri zunanjih delih že sa- mo po sebi jako težavna stvar, a takih prisiljencev v večjem številu ni na razpolago.«151 Občasno je tudi prišlo do težav. Leta 1890 so »pri vsih oddelkih [...] prisiljenci dobro delali in se prav povoljno ved- li, le v Jaršah jih je več pobegnilo ter se je zarad tega ta oddelek moral v zavod vrniti.«152 Delo za vojsko, državo in obrtnike V prisilni delavnici so izdelovali obrtniške iz- delke tudi za dobrodelna društva, državne urad- nike in različne javne ustanove. To je bilo v skla- du s takratnim prepričanjem, da lahko država in tudi posamezne javne ustanove (npr. zapori in prisilne delavnice)153 sami poskrbijo za svoje po- trebe. V začetku leta 1880 je tako proračunski od- sek državnega zbora sprejel resolucijo, »da naj se ujetniki rabijo za izdelovanje erarju, zlasti vojne- mu potrebnih stvarij, vojaških oblek, obuval itd.«15* Josip Vošnjak se je zavzel, da bi kaznjenci za državo opravljali potrebna popravila. Čez ne- 148 S: O delu v kaznilnicah, Slovenski narod, št. 17, 22. januar 1883. 149 Zgodnja dánica, št. 49, 4. gruden 1885, str. 388. 150 Unser modernes Arrestwesen, Marburger Zeitung, št. 68, 8. junij 1887. 131 Konservativno obrtno društvo v Ljubljani, št. 156, 12. julij 1892. 152 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, Letno poročilo, 1890, str. 150. 153 Na obrtnem shodu leta 1881 na Dunaju samo takšno obrtniško delo ni bilo sporno. Obrtnijski shod, Slove- nec, št. 129, 19. november 1881. 154 Kaznilnice kot konkurentije obrtnikom v obravnava- nji v budgetnem odseku državnega zbora, Slovenski narod, št. 24, 30. januar 1880. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 53 kaj let so poslanci vladi zopet priporočili, »da naj po kaznilnicah v prvi vrsti izdelujejo reči, kijih država potrebuje za svoje lastne potrebe.«• V kranjskem deželnem zboru je Šuklje zastopal ena- ko stališče: »Nimam nič ugovarjati, ako deželna uprava, ako vsi deželni zavodi dotične svoje obrt- ne potrebščine tam si preskrbe, kjer jih najmanj stane, v prisilni delalnici namreč.«156 Najbolj popularna je bila oskrba vojske. Ta je bila namreč največji državni porabnik najrazlič- nejših izdelkov. Zato so veliko pričakovali od na- povedi, da se bo delo po kaznilnicah »napeljalo [...] na novo polje, ktero bo kaznjencem vedno za- dosti dela, obrtnikom pa nobene škode prinašalo. Vojni minister ga misli vzeti v zakup, •-157 Vendar to obrtnikov ni niti malo pomirilo. Šu- klje se je uštel, ko je pričakoval, da bi z vojaškimi naročili »kaznilnice [...] imele dovolj posla, in ma- lemu obrtniku ne bi bilo povoda, pritoževati se nad nejednakim tekmejcem.«158 Že leta 1882 se je Slovenec odločno postavil proti temu prepriča- nju: »Gotovo potrebuje država veliko reči, ki bi jih lahko izdelovali po kaznilnicah inpokorilnicah, vendar pa si ne drznemo trditi, naj se vsa ta dela izklučljivo izroče kaznilnicam, ker bi tudi na ta način nekterim krajem odšel velik zaslužek.«159 Obrtniki so pričakovali, da bo država tiste izdel- ke, ki jih izdeluje tudi obrt, naročala pri njih. »To vprašanje bilo je že predmet neštevilnim posveto- vanjem, in obrtniki sklenili so v nebrojnih resolu- cijah v tem zmislu, daje pri vojaških dobavah še največ dobička in so torej nekak temelj dohod- kov.«160 Čeprav je Avstro-Ogrska v primerjavi z drugimi tedanjimi evropskimi velesilami za voj- sko porabila manj denarja in so se po koncu vojn za združitev Italije in Nemčije izdatki za vojsko glede na celoten proračun stalno zmanjševali,161 je bila v avstrijski javnosti globoko zasidrana za- 155 Državni zbor. Z Dunaja, 14. aprila, Slovenec, št. 85, 15. april 1886. 156 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 360. W Slovenec, St. 88, 19. april 1886. 158 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 360. 755 Obrtnijstvo pa državni zbor, Slovenec, št. 68, 20. junij 1882. 160 Vojaške potrebe in mali obrtniki (Iz obrtniških kro- gov), Slovenec, št. 145, 26. junij 1888. 161 Wysocki, Josef: Die österreichische Finanzpolitik, V: Wandruszka, Adam in Urbanitsch, Peter (ur.): Die Habsburgermonarchie 1848-1918, 1. del: Die wirtsc- haftlliche Entwicklung Wien: Verlag der Österreic- hischen Akademie der Wissenschaften, 1973, str. 92. vest o previsokih izdatkih za vojsko. »Toda ako se že mora toliko izdati za vojaške potrebe, tedaj bi bilo tudipravično, da se denar vrača tje nazaj, od koder je prišel, da gosposka za vojake kupuje pri kmetu žito in živino, pri obrtniku blago in da ro- kodelcem naročila izdelovati vojaško obleko in obutev.«162 Leta 1887 je vlada obrtnikom sicer hotela ustre- či, vendar je že sam zakon vseboval nekatera do- ločila (enake surovine, strojna izdelava), zaradi katerih so obrtniki izpadli iz konkurence.163 Voj- ska si preprosto ni mogla privoščiti, da bi velike količine blaga nakupovala neposredno pri malih proizvajalcih. Zato je potrebovala posrednike med proizvajalci in vojsko, ki so kot pogodbeni oskrbovalci nakupovali pri posameznih proizva- jalcih in velike količine nakupljenega blaga nato prodali vojski. Ti podjetniki so včasih znali svoj položaj pošteno izkoristiti in so vojski z velikim dobičkom prodajali blago najslabše kvalitete.164 V takratnem časopisju so zelo odmevali sodni procesi proti takšnim goljufom. Zato je javnost zahtevala odpravo dosedanjega nabavnega siste- ma. Vojsko naj bi odslej obrtniki oskrbovali sku- paj. »Ako torej hočejo mali obrtniki dobivati večja dela, ki donašajo obilneji zaslužek, treba, da se zberejo v«l6b obrtne zadruge. Kljub slabim izkuš- njam, ko se v preteklosti cehi niso preveč obnesli pri takšnih poslih,166 so obrtniki od skupnega na- stopa v zadrugah veliko pričakovali: »Bi bile vojaš- ke potrebe preskrbljene ne samo ceneje, nego i so- lidneje, in dobiček, koji bi iz tega imel posredno mali obrtnik, okrepil in zvekšal bi davčno moč te važne vrste prebivalstva.«167 Zlasti pripravne naj bi bile produktivne zadruge, ki so jih po prvi obrt- ni noveli obrtniki lahko ustanovili v okviru ob- veznih obrtnih zadrug. Vendar te zadruge sprva še niso zaživele.168 Neuspešne so bile tudi že usta- novljene zadruge, katerih glavni namen naj bi bi- 702 Domoljub, št. 4, 20. februar 1890, str. 34-35. 163 Eine gewerbliche Interpellation, Marburger Zeitung, št. 33, 18. marec 1887. 164 primerjaj: zalaganje armade, Slovenec, št. 165, 20. ' Julij 1888. 165 Domoljub, št. 4, 20. februar 1890, str. 34-35. 166 Slokar, Ivan: Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do leta 1860, V: Ljubljanska obrt od začetka 18. stoletja do srede 19. stoletja, Ljubljana: Zgodovin- ski arhiv Ljubljana, 1977, str. 71-72. 167 Vojaške potrebe in mali obrtniki (Iz obrtniških kro- gov.), Slovenec, št. 145, 26. junij 1888. 168 Pančur, Andrej: Gospodarski in socialni nazori v 80. in 90. letih 19. stoletja na Slovenskem, o. c, str. 73-79. 765 Dunajski čevljarji so tako ustanovili zadrugo, preko katere bi delali za vojsko čevlje. Vendar vojaško mini- strstvo pri zadrugi ni naročalo, zato Je zadruga •• VSE ZA ZGODOVINO 54 ZGODOVINA ZA VSE la oskrba vojske.169 Vendar so kasneje nekatere obrtne zadruge zaživele v civilni proizvodnji prav zaradi prvotnega namena - serijskega oskrbova- nja vojske.170 Obrtniki so problem zaporniškega dela hoteli rešiti tudi tako, da bi zaporniki preprosto delali za njih. Leta 1874 so celo predlagali, naj jih zaposlijo tovarne.171 Za takšno rešitev se je npr. leta 1880 zavzel obrtniški zbor v Linzu172 in kasneje trgov- ska in obrtna zbornica v Gradcu.173 Tudi kranjska trgovska in obrtna zbornica v Ljubljani se je zav- zela, da naj bi kaznilnica v bodoče delala le za trgovce in obrtnike, ki bi pri njej naročili delo, ki ni v škodo obrtnikom.174 Prisilna delavnica v Ljub- ljani je naposled delno ugodila obrtniškim že- ljam173 (tudi pri spornem čevljarskem delu)176 in jim je ponudila sporne mizarske storitve.177 Po- močnikom seveda ni bil všeč takšen način razre- ševanja obrtniških težav, saj je to dobro »leza moj- stre, ki bi dobili bolji kup delavcev. Nepravičen pa je nasproti poštenim pomočnikom, [...] kteribipo- tem službe zgubili ali jih težje dobili, ko zdaj. Sreč- na osoda: pošteni pomočnik naj gre po svetu bera- čit, da bo vsak drugi dan zarad vagabundiranja zaprt, -samo da bodo lumpi na Gradu delo imeli in denar služili!«118 Interes drugih obrtnikov in potrošnikov Zaporniško obrtniško delo je v glavnem priza- delo le krojače, čevljarje, mizarje in knjigoveze. Drugim obrtnikom pa naj bi velika koncentracija zapornikov v Ljubljani celo koristila: »Velika veči- na Ljubljanskih obrtnikov ni prizadeta od dela v delavnici in [...] imajo tudi Ljubljanski trgovci in obrtniki ravno po delavnici večali manj dohod- rala prenehati s svojim delom. Slovence, št. 296, 27. december 1890. 170 Tako npr. leta 1908 Čevljarska gospodarska zadruga na Dobračevi pri Žireh. Stanonik, Marija: Zgodovi- na žirovskega čevljarstva, Loški razgledi, 18, 1971, str. 134. 171 Prošnja ljubljanskih obrtnikov zarad obrtniškega de- la na Gradu, Slovenec, št. 100, 25. avgust 1874. 172 Za obrtnike, Slovenec, št. 16, 10. februar 1880. 173 Slovenec, št. 115, 19. maj 1888. 174 Zapisnik redne seje trgovinske in obrtne zbornice za Kranjsko v Ljubljani, 30. november 1886, str. 10-11. 175 S: O delu v kaznilnicah, Slovenski narod, št. 17, 22. januar 1883- 176 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v LJubljani, 23. novembra 1889, str. 370. 177 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 358-359. 178 Slovenec, št. 95, 3- september 1878. ka. Kar se potrebuje za hrano in obleko 300 mož, za 25pazniških rodbin itd. ves ta konsum ostane v Ljubljani.«• To veliko množico zapornikov in pripadajočega osebja na čelu s pazniki je bilo na- mreč potrebno nahraniti, obleči in oskrbeti s po- trebnimi dobrinami in storitvami (frizer). Tudi poslopja so potrebovala različne storitve in po- pravila. Za kar kaznilnica in prisilna delavnica ni- sta mogli poskrbeti sami, sta kupili pri domačih obrtnikih in trgovcih. Tako so npr. sredi osemde- setih let na račun prisilne delavnice kmetje iz okolice Ljubljane zaslužili 1000 gld. na leto in obrtniki iz Ljubljane celo 31.143 gld. Poklukar je pri teh številkah upravičeno pripomnil: »To je pravi ugovor upravništvaprisilne delalnice, da, ako morebiti nekaterim vrstam obrtnikov Ljub- ljanskih prizadeva nekoliko škode, je pa dolga vr- sta obrtnikov, katerim da izdatnega zaslužka.«180 Nasproti mogočni obrtniški agitaciji so se po- stavili le redki posamezniki, ki so pri problemu obrtniškega zaporniškega dela zagovarjali intere- se potrošnikov. V nasprotju z obrtniki, ki so svoje blago hoteli prodajati čim dražje in s čim večjim dobičkom, so potrošniki to blago hoteli kupiti čim ceneje. Interesi potrošnikov in obrtnikov so bili torej povsem nasprotni. Iluzorno je bilo pri- čakovati, da bi se lahko sporazumeli glede «pra- vične« cene obrtniških izdelkov. »Tukajje pač ta- ko, kakor na tehnici ali vagi; če šine ta kvišku, mo- ra ona pasti, kajti ravnotežje se skoro ne da dose- či.«• V časopisih so se pojavili le redki glasovi, ki so zagovarjali interese potrošnikov in še na te so se obrtniki ostro odzvali,182 o čemer priča dopis Po- trošnika ne zanima slab položaj obrtnikov. »Vsega tega nisem jaz kriv, zato ni moja dolžnost, memo drugih bremen nositi še to. Negre tudi rokodelec svoje reči kupovat tje, kjer jih ceneje dobi? [...] Mo- goče je, da ne more ceneje delati, potem mu jaz ne morem pomagati, kajti mene ne briga to, koliko delo njega stane, marveč to, koliko moram jaz pla- čati za-nj. Če dajem torej na Grad ali vposilno delavnico izdelovat, Česar potrebujem, nimam namena, zaslužek dajati izmečku človeštva, mar- 17¡> •.: Odgovor na Članek »K spomenici kranjskega obrt- nega društva; Slovenski narod, št. 145, 30. junij 1886. 180 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani, 21. januar 1886, str. 357. 181 Slovenec, št. 49, 28. februar 1884. 182 Več rokodelcev: Poslano, Slovenec, št. 143, 3- december 1874. 183 Tihi meščan: Poslano, Slovenec, št. 145, 8. december 1874. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 55 več hočem le ceneje shajati, ker nimam toliko do- hodkov, da bi mi bilo veselje vsako reč napol draž- jeplačevati«w Tudi obrtniki niso mogli spregledati potrošniš- kega argumenta: »Ker so posebno konsumenti niž- jih krogov izgubili zmožnost kupovanja, ni čuditi se, da se potrebščine naročajo ondu, kjer se more izdelovati za neznatne cene, za zasobne stroške davkoplačevalcev.«1** Vendar so kljub temu zago- varjali lastne interese: »Smo v mestnem zboru [...] slišali besede, >da bode dobro, če se prisilna delav- nica razširi, ker bodo vsled tega meščani lehko dobivali ceno obuvalo in oblekoU Kjer prevladuje- jo taki nazori o temeljnih zakonih narodnega gospodarstva, tam je pač sleherna beseda v nas- protnem smislu >bob v steno<.«m Tihemu meščanu, »ki pa marsikaj gnjilega zapa- zi,«186 je prekipelo ob nenehnih tožbah obrtnikov in jim je povsem v brk povedal, da so njihovi za- služki v primerjavi z zaslužki ostalih meščanov kar veliki, njihov dobiček pa naravnost gromo- zanski: »Kdo razen advokatov, ministrov, milijo- narjev in takih ljudi zasluži«187 toliko kot obrtniki? »Ali je dolžnost moja, plačevatizajturke in večerje, bokale in vrčke svojemu krojaču, čevljarju itd., memo kterega sem vgostilnici lačen, v nedeljah in praznikih glede obleke berač, vse druge dni pa glede dela suženj ali hlapec?«188 Le redki so bili takšni glasovi, ki so poudarjali, da obrtnikom sploh ne gre tako slabo, kot se prito- žujejo. Obrtno vprašanje je še naprej ostajalo eden glavnih socialnih problemov svojega časa. Tudi zaporniško obrtno delo je bilo pomemben del problemov, s katerimi so se spopadali zago- vorniki obrtnega stanu. Toda v nasprotju z drugi- mi zahtevami, s katerimi so hoteli omejiti obrtno svobodo, zakonodajalec tega vprašanja nikoli ni rešil v zadovoljstvo obrtnikov. Z enakimi beseda- mi kot na prvem slovenskem katoliškem shodu189 so se nad zaporniškim delom pritoževali tudi na 184 Peticija kranjskega obrtnega društva do deželnega zbora kranjskega, Slovenec, Št. 8, 12. januar 1886. 185 K spomenici kranjskega obrtnega društva, Slovenski narod, št. 143, 26. junij 1886. 186 Tihi meščan: Poslano, Slovenec, št. 139, 24. november 1874. 187 Tihi meščan: Poslano, Slovenec, št. 145, 8. december 1874. 188 Tihi meščan: Poslano, Slovenec, št. 139, 24. november 1874. 189 Poročilo pripravljalnega odbora o I. slov. katoliškem shodu, kateri se je vršil 1892 leta v Ljubljani, Ljublja- na, 1893, str. 108-109. drugem slovenskem katoliškem shodu leta 1900.190 Zaporniki morajo sicer delati tudi danda- nes, utihnile so le pritožbe obrtnikov nad njiho- vim delom. Zusammenfassung Gewerbetreibende im Kampf gegen die Konkurrenz der Zwangsarbeit In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts erleb- te das Gewerbe unter den Schlägen der Industria- lisierung tiefgreifende Veränderungen. Obwohl das Gewerbe als Ganzes Fortschritte machte, hat- ten die Menschen dennoch das Gefühl, das we- gen des Niedergangs einiger Branchen langsam das gesamte Gewerbe zugrunde geht. Daher be- mühte sich die konservative Gewerbebewegung, die bestehende Gewerbefreiheit möglichst einzu- schränken. Dieser Kampf erreichte in den achtziger Jahren des 19. Jahrhunderts seinen Hö- hepunkt. Die Forderungen der Gewerbetreiben- den waren in ganz Österreich ähnlich. Unter ande- rem beschwerten sie sich über die konkurrenzfä- hige Zwangsarbeit. Die größte Aufmerksamkeit widmeten diesem Problem die Gewerbetreiben- den aus der Landeshauptstadt Ljubljana, wo sich die meisten Gewerbetreibenden Krains befan- den. Die Abschaffung der gewerblichen Zwangs- arbeit war die einzige fortdauernde Forderung der Gewerbebewegung in Ljubljana. Die Laibacher Gewerbetreibenden widmeten der Häftlings- arbeit so große Aufmerksamkeit, daß sie damit den Eindruck erweckten, der Bestand des Gewerbestandes hänge allein von einer Lösung dieses Problems ab. Die große Sorge der Laibacher Gewerbetrei- benden war völlig verständlich, denn im slowe- nischen Gebiet hatte nur Ljubljana Einrichtun- gen, in denen Häftlinge arbeiten mußten. Die Laibacher Burg war in den Jahren 1868 bis 1895 Sitz einer Strafanstalt, in der die Sträflinge auch gewerbliche Arbeiten ausführen mußten. Außer- dem befand sich in Ljubljana in den Jahren 1847 bis 1921 eines der zentralen Arbeitshäuser Öster- reichs. In diesen beiden Institutionen waren zu Beginn der achtziger Jahre des 19. Jahrhunderts 500 bis 600 Personen eingesperrt - eine große Zahl für eine Stadt, in der 1890 rund 30.000 Perso- nen lebten. Zahlreiche Häftlinge befaßten sich 190 poročilo • II. slovenskem katol. shodu, ki seje vršil leta 1900 v Ljubljani, Ljubljana, 1901, str. 82. VSE ZA ZGODOVINO 56 ZGODOVINA ZA VSE dort mit verschiedenen gewerblichen Tätigkei- ten. Die Haftanstalt und das Arbeitshaus kamen vor allem Schneidern, Schustern und Tischlern ins Gehege, und gerade diese waren die treiben- de Kraft der Gewerbebewegung, die entschieden gegen die Konkurrenz der Zwangsarbeit auftrat. Weil die Haftanstalt und das Arbeitshaus für ihre Tätigkeit auch Geld vom Staat bekamen und ihre gewerbliche Tätigkeit überdies nicht besteuert wurde, konnten sie ihre Produkte günstiger ver- kaufen als Gewerbetreibende, die sich darüber zu Recht beschwerten. Andererseits hatte die Zwangsarbeit auch große Mängel. Die Haftan- stalt und das Arbeitshaus waren soziale Einrich- tungen mit großen Betriebskosten und einer un- zureichend ausgebildeten und motivierten Ar- beitskraft. Dennoch erreichten die Gewerbetrei- benden mit der Zeit, daß die Haftanstalt und das Arbeitshaus die Preise ihrer gewerblichen Er- zeugnisse auf eine reales und damit nicht mehr konkurrenzfähiges Niveau anheben mußten. Wegen ihrer wirtschaftlichen Interessen wider- setzten sich also die Gewerbetreibenden der ge- werblichen Tätigkeit von Häftlingen. Anderer- seits unterstützte die damalige Öffentlichkeit den sozialen Zweck der Häftlingsanstalten. Die Ab- sicht der Haftstrafe war nicht nur das Bestrafen, sondern auch die Umerziehung. Durch Umer- ziehung versuchte die neuzeitliche Gesellschaft Randgruppen wie Bettler, Landstreicher und ähn- liche »Arbeitsscheue«, die angeblich die öffentli- che Sicherheit gefährdeten, zu marginalisieren. Durch Zwang sollten sie an Arbeit gewöhnt wer- den. Durch Arbeit sollten moralisch verdorbene Nichtstuer, die auf die schiefe Bahn der Armut und des Verbrechens gerieten, wieder nützliche Mitglieder der Gesellschaft werden. Damit wurde zwischen Nichtstun, Armut und Verbrechen ein enger ursächlicher Zusammenhang hergestellt: Wenn man einem Müßiggänger und Verbrecher helfen will, muß man ihn einsperren und zur Ver- richtung von ehrenvoller und befreiender Arbeit zwingen. Zwischen den wirtschaftlichen Interessen der Gewerbetreibenden und dem Interesse der Öf- fentlichkeit nach Umerziehung herrschte also eine tiefe Kluft, die nur zu überwinden war, indem man Häftlingen und Zwangsarbeitern eine solche Zwangsarbeit auferlegte, die nicht mit den Gewer- betreibenden konkurrieren konnte. Die Gewerbe- treibenden rieten daher, daß sich die Häftlinge dem Spinnen und Weben widmen sollen, da sich das Gewerbe zu jener Zeit selbst nicht mehr damit befaßte. Auch verschiedene öffentliche Arbeiten wie Bau und Instandhaltung von Straßen und Ei- senbahnen, Wildbachverbauungen, Flußbau und Trockenlegung von Sümpfen usw. wurden nicht beanstandet. Die Gewerbetreibenden waren auch von der Idee begeistert, daß die Häftlinge einfach für sie arbeiten würden. Darüber waren aber die Gesellen natürlich keinesfalls glücklich. Weil die meisten Häftlinge aus ländlichen Gebieten stammten und sich Bauern lautstark über den Mangel an Arbeitskräften beschwerten, war die beliebteste Arbeit landwirtschaftlicher Art. Deut- lich schwerer zu begeistern waren die Gewerbe- treibenden für die Möglichkeit, die Haftanstalt und das Arbeitshaus für verschiedene öffentliche Einrichtungen und den Staat (vor allem die Ar- mee) arbeiten zu lassen. Im Arbeitshaus wurde die gewerbliche Tätig- keit zwar niemals völlig aufgelassen, doch gab die Landesregierung mit der Zeit dem Druck der Gewerbetreibenden nach und begrenzte die zwangsweise gewerbliche Arbeit auf einen ver- tretbaren Umfang. Häftlinge müssen auch heute noch arbeiten, diesbezügliche Beschwerden der Gewerbetreibenden sind jedoch verstummt. VSE ZA ZGODOVINO Takoj po nastopu prvega in edinega slovenske- ga deželnega predsednika na Kranjskem (v dru- gih deželah s slovenskim prebivalstvom kaj po- dobnega ni prišlo niti zdaleč v poštev), so kranj- ski Nemci začeli skozi usta ljubljanskega ustavo- vernega društva z jadikovanji o tem, kako se jih zatira. Te jeremijade niso potihnile ves čas Win- klerjevega predsednikovanja. Trajala so vse do konca habsburške monarhije in še dlje - določen odmev teh tožb je zaslediti tudi dandanes. Priču- joči članek govori samo o enem primeru, ki je za- nimiva slika o tem, kako je dogodek, ki je bil sam po sebi nepomemben in brez posebnega vpliva, dobil precejšen odmev v javnosti. Kljub svoji ob- skumosti je v pregretem vzdušju mednacionalne nestrpnosti in ustaljene prakse, ki je (ne glede na to, kdo je bil na vladi) v vsakdanjem življenju na- rekovala discipliniranje opozicije, zavzel nena- vadno velike razsežnosti; postal je predmet raz- prav v dunajskem parlamentu in vir časopisnih polemik. V začetku osemdesetih let se je politika ljubljan- skega ustavovernega društva osredotočila na ohranjanje nemškega posestnega stanja. Stranka, ki je še pred nekaj leti gojila ambicije, da (na pod- lagi proklamiranega liberalizma ob asistenci du- najske vlade in s pomočjo laične šole, nemškega uradovanja ter kulturne, gospodarske in politič- ne premoči nemštva v Avstriji) pod nadzorom za- drži celotno Kranjsko in jo, kot kak udav svoj plen, počasi, v miru in postopno, tj. po povsem naravni poti prebavi (beri: odreši klerikalnega vpliva in v širšem časovnem razponu politično prepoji z li- beralizmom ter nadnacionalnim avstrijskim pa- triotizmom, hkrati pa seveda germanizira), se je morala sprijazniti z novim poslanstvom. Reševati je bilo potrebno, kar se je zdelo, da se rešiti da. Kruta usoda je zamenjala vloge in če so Slovenci pred nekaj leti morali z glasom vpijočega v pušča- vi prositi za osnovne nacionalne pravice, tj. pred- vsem pravice do uporabe svojega jezika v šols- tvu, uradih in sploh javnem življenju, so se z na- stopom Taafejeve vlade v vsaj nekoliko podobni vlogi znašli kranjski Nemci. Medtem ko so bili npr. ljubljanski Nemci do nastopa Winklerja za- dovoljni z utrakvističnim sistemom šolstva, ki je bil uveljavljen na Kranjskem, Slovenci pa so se nad njim stalno pritoževali, se je situacija v osem- desetih obrnila na glavo.1 Prizadevanja kranjskih Nemcev so bila tako od osemdesetih let 19. stolet- ja osredinjena na zagotovitev avtonomnega šols- Spet se je pokazalo, kako trditev Otta Stetnwenderja, da ni važno, kdo vlada, ampak kako vlada povsem drži ter da vse ustavne reforme, ki so jih ustavovercl tolikanj opevali, predstavljajo okvir, znotraj katerega se lahko vlada tako ali drugače, ne da • se ustavnost tn zakonodaja kršili. Vtem smislu je vendarle potreb- no ohraniti določeno distanco do ustavnih reform, ki so na vsakdanjo politično prakso vendarle imele le omejen vpliv tn so dopuščale vsakokratni vladi več kot dovolj manevrskega prostora, ki je dovoljeval prav dramatične zasuke v izvajanju vladne politike. 58 ZGODOVINA ZA VSE tva in omogočanje delovanja kulturnih ustanov nemške narodne skupnosti, manjšine, ki je pred- stavljala nekaj manj kot petino ljubljanskega pre- bivalstva in okrog 5 % vseh Kranjcev. S tem je bil neločljivo povezan tudi boj na finančno gospo- darskem področju, ki se je v prvi vrsti manifesti- ral v obliki bojkotnih gibanj posameznih narod- nozavednih trgovcev (svoji k svojim), najbolj pa zaostril ob slovenskih poskusih zavzetja Kranjske hranilnice, ki je predstavljala poglaviten in neu- sahljiv finančni vir za vse potrebe nemške narod- ne skupnosti na Kranjskem.2 Vsekakor ni dvoma, da so kranjski ustavoverci Winklerju s stalnimi kritikami že od vsega začet- ka njegovega službovanja v vlogi kranjskega de- želnega predsednika dodobra načeli živce.3 Po- tem ko sta se o grozovitem zatiranju Nemcev na Kranjskem (predvsem kratenju njihovih pravic do lastnega šolstva ter poskusih, da se jih oropa nadzora Kranjske hranilnice) v dunajski poslan- ski zbornici razgovorila že poslanca Jacques (1883) in Plener (1885) - slednji je nastopil tudi z interpelacijo -, je v bran kranjskega nemštva 1886 nastopil še državnozborski poslanec Tomaszc- zuk. Zaplet in publiciteta Tomaszczuk je vlado v svojem govoru obtože- val, da po enem letu še ni rešila pritožbe proti odločbi, s katero je deželni predsednik Winkler Kranjski hranilnici prepovedal financiranje usta- novitve nemške šole. V tej zadevi je Tomaszczuk vložil tudi interpelacijo. Ob tej priliki pa se je po- kazalo, da Nemci niso nezadovoljni le zWinkler- jevimi (ne)aktivnostmi na šolskem področju. De- želni predsednik je namreč leta 1885 povzročal neprijetnosti svojim podrejenim - državnim uradnikom, ki so zahajali na sestanke ljubljanske- ga ustavovernega društva. Ni povsem jasno, kako da so o tem zatiranju spregovorili skoraj z enolet- nim zamikom. Kakorkoli že, ko je državni posla- nec Tomaszczuk4 v parlamentu govoril o nepri- mernem odnosu deželne vlade do nemških šol, 2 Vse dogajanje, ki ga v pričujočem članku omenjamo, bo nadrobneje opisano v knjigi "Nemci v Ljubljani 1861-1918", ki bo izšla jeseni 2002. 3 Posledica tega Winklerjevega ustavovernega izziva- nja je bila ustavitev izhajanja dnevnika kranjskih us- tavovercev Laibacher Tagblatta, ki Jo Je Winkler dose- gel leta 1880 s tem, da je edino ljubljansko tiskarno postavil pred izbiro: ali naj tiska Laibacher Tagblatt ali napol uradni Laibacher Zeitung. Tiskar Bamberg se jç seveda odločil na podlagi podjetniške logike. je sliko nemogočih kranjskih razmer podkrepil s poročilom o trpinčenju ustavovernih državnih uradnikov. Navedel je odlok deželnega predsed- nika Winklerja, s katerim so določili izpraševanje uradnikov, ki so prisostvovali nekemu sestanku Ustavovernega društva, na katerem so z resoluci- jo podprli dejavnost Združene levice. Pravzaprav je zanimivo, da ob Tomaszczukovem razkritju »afere« Združena levica ni več obstajala, saj je ob volitvah 1885 razpadla na radikalno-nacionali- stični Nemški in ter liberalno-konzervativni Nemško-avstrijski klub, kateremu je pripadal To- maszczuk. Tako ni mogoče reči, da se je v tem slučaju v parlamentu govorilo ravno o aktualnih zadevah: beseda je tekla o eno leto starih šikanah, do katerih je prišlo zaradi resolucije podpore, po- slane politični stranki, ki v času razprave ni več obstajala. Kakorkoli, »stigmatizirane« uradnike so 1885 silili, naj odgovorijo na 14 vprašanj. Na ome- njenem spornem sestanku Ustavovernega društva, ki se je zgodilo v začetku marca 1885, je društveni predsednik Schaffer govoril o aktual- nih političnih razmerah. Tomaszczuk je menil, da v tem govoru ni moglo biti kaj spotakljivega, saj ga je ves čas poslušal predstavnik vlade - policij- ski komisar, ki ni posredoval. Prisostvovali so tu- di nekateri uradniki in profesorji, ki se debate po njegovih navedbah niso udeležili. Vendar je de- želni predsednik dal sestaviti seznam teh profe- sorjev in uradnikov ter njihovim predstojnikom poslal prezidialni odlok (dat. 7. 4. 1885, 3. 11. Präs.), v katerem je odrejal, naj te ljudi izprašajo na podlagi 14 vprašanj. Nekatera od njih so - po povzemanju parlamentarnega govora - bila: »Ali in v kakšni meri odobravate govore s tega sestan- ka, katerim se je ploskalo in ki so očitali vladi oz. jo napadali? Kaj menite o trditvi prvega govornika, da vlada daje vedno več koncesij posameznim strankam oz. nacijam z izjemo le nemške in da naklonjeno obravnava le nacionalce?'Kaj razu- metepod koncesije in ugodnosti? (veselost na levi- ci) Vkolikšni meri vidite v domnevnih ugodnostih zlorabo in kateri zakon naj bi vlada s temi ugod- nostmi kršila? (nova veselost in klici: Škandal!). Tako gre v tem smislu od 1. do 14.« 4 Anton Tomaszczuk (umrl 1889) Je bil tipičen pred- stavnik nemštva jezikovnih otokov (Inseldeutschtum). Doma je bil v Bukovini in je izviral iz nacionalno mešanega zakona. Večkrat se je zapletal v spore s Schönererjem, ob razcepu Združene levice 1885 je vstopil v Nemško-avstrijski klub, v kasnejši Združeni nemški levici pa je pripadal njenemu desnemu krilu. Primerjaj Lothar Höbelt: Kornblume und Kaiserad- ler: Die deutschfreiheitlichen Partelen Altöstereich 1882-1918, Wien: Verlag für Geschichte und Politik, München: R. Oldenbourg, 1993, str. 50 in 52. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 59 - «val • I * •H ' ^E 1 Kranjski deželni predsednik Andrej Winkler Tomaszczuka je nato zanimalo: »Kakšen na- men ima ta inkvizicija?Ali postaviti samozavest- nega, prepričanju zvestega človeka v ponižujoč položaj ali javno priznanje njegovega prepriča- nja uporabiti v namene, o katerih ta odlok ne go- vori. Vsakemu, ne glede na strankarsko pripad- nost, je jasno, da je za dobro vladanje in admini- striranje poleg znanja, razumevanja in ostalega potreben tudi političen takt. Takta pa človek, kije sestavil ta vprašanja, ni imel«5 Laibacher Zeitung (dalje L Z.) je na Tomaszczu- kove obtožbe odgovorila s povzetkom razprav na inkriminiranem sestanku Ustavovernega druš- tva, o katerem je poročala že 16. 3.1885: »Otvori- tveni govor je imel sedanji društveni predsednik dr. Schaffer, ne pa takratni Schrey. Govornik je med drugim ostro kritiziral vlado in govoril o nje- nih neuspehih na vseli področjih -preganjanju Nemcev, propadli spravi ipd. ter praksi podeljeva- nja koncesij vsem, razen Nemcem, za kar je posla- nec Sueß iznašel izraz >Politik der Winkelziige< [politika ovinkarjenja - op. a.]. Schaff er je nato obsodil zatiranje kranjskih Nemcev v šolstvu, ši- kaniranje uradnikov, izročitev političnih teles na- cionalnim fanatikom ... Nato so sprejeli resolucijo - nezaupnico vladi.« L. Z. je nato opozoril, da državni uradniki nima- jo privilegija poslanske imunitete, kot ga ima npr. Tomaszczuk, ki lahko po želji kritizira vlado. Ra- zen tega to izpraševanje nima posledic, saj vsi iz- prašani uradniki lepo in mirno uživajo svoje služ- be. S to t. i. inkvizicijo so dobili le namig, da jim je pod aktualno vlado sicer dovoljeno dosti, ne pa vse. Ob tem je tudi navedel, da se je dobro spomniti prakse prejšnjega režima, ko je moralo iz Ljubljane oditi osem uslužbencev naenkrat, in to v različnih smereh neba: »Eden je imel celo to srečo, da je šel v domovino Tomaszczuka - Suza- ivo na ruski meji. In to seje zgodilo brez inkvizici- je, brez kakršnihkoli vprašalnikov, v štiriindvajse- tih urah. Tako je prejšnja vlada zahtevala subor- dinacijo, disciplino in respekt. Kje je bil takrat dr. Tomaszczuk, človek znanosti, prava iti svobode, da ni takrat povzdignil svojega mogočnega glasu o razmerah na Kranjskem?Ali mu takrat njegovi ljubljanski prijatelji niso poslali nobenih podatkov v presojo v parlament?«1' L. \V. je odgovarjal, da je »zasliševanje merilo na mnenja in prepričanja, kiso vendar osebna stvar vsakega posameznika. Povod za to pa je bilo le to, da so uradniki pasivno poslušali kritiko vlade, ki je bila v mejah zakona. Nihče nima pravice koga siliti, naj pove svoje mnenje.«1 V parlamentu je Winklerjev režim na Kranj- skem branil Šuklje. Slovenski narod je objavil nje- gov govor v treh delih, in sicer L, 2. in 3- 4. 1886. 5 L. \V, 27. 3- i" 3- 4. 1886. L. Z, 26. 3- 1886. L. \V, 10. 4. 1886, članek z naslovom "Moderne Inqui- sition". 24. 4. 1886 je L. W. objavil odprto pismo, pod- pisano s Carniolus, naslovljeno na Winklerja (Offe- ner Brief eines Krainers an den slowenischen Lan- despräsidenten in Krain Herrn Baron Andreas Win- klet), kl je opredeljevalo oz. kritiziralo stališča politike deželnega predsednika. Med drugim je pisec Winkler- jH sporočal, da je opustil upanje, da bi ga prepričal o zgrešenosti poti, ki jo je ubral. Izboljšanje na Kranj- skem je možno le od zunaj. Winkler je obseden od treh fiksnih idej, ki mu postavljajo okvire: "I. Gospodje od Laibacher Wochenblatt - vsa skrb vlade, vsa opozici- ja izhaja od teh zlobnih gospodov. Vsa uradna neje- volja, vsi izpadi so naravnani proti njim. Vsak v deželi pa ve, da pri tem ne gre za L W., pač pa za nemško prebivalstvo Kranjske. II. Razmerje prebivalstva na Kranjskem: 29.392 Nemcev in 447.366 Slovencev, kar pri najboljši volji preprečuje nemške zahteve. Koliko- krat je I.. Z. to že navedel, kolikokrat pa je bilo že doka- zano, da se velika vprašanja uprave, zakonodaje, kul- ture, šolstva in omike ne dajo rešiti na osnovi brutal- nega seštevanja številk, da je vprašanje, kaj naj bo VSE ZA ZGODOVINO 60 ZGODOVINA ZA VSE Šuklje je med drugim povedal: »Vresnici imamo prav pametne ljudi, ki mislijo, da pod vlado Taafe- jevo v Kranjskejgospoduje samohotje, kakor mo- rebiti kje v deželi zamorcev ob Tsadskem jezeru, ljudi, ki resno verjamejo, da sedanji deželni pred- sednik kranjski je pravi pravcati Herodež, ki le to misli in namerava, kako bipo betlehemski umoril dete, pomilovanja vredno nemštvo na Kranjskem ... Kaj je po kratkem najpoglavitnejše, kar častita opozicija po svoji časopisih in tu v parlamentu oči- ta politični upravi Kranjske? Prvič je to razmerje mestnih osnovnih šol ljubljanskih, drugič so to od- nošajipolitične uprave s tistim sklepom kranjske hranilnice in slednjič, tretjič razmere mej načel- nikom politične uprave in mej uradniki ter profe- sorji nemške narodnosti, predvsem tisti ukaz od 7. aprila 1885, s katerim je zadnjič gospod poslanec Tomaszczuk znal skupiti nekoliko nepredrage senzacije. Kar se tiče mestnih osnovnih šol... do septembra 1885 ni bilo trdo nemških osnovnih šol v Ljubljani pa tudi trdo slovenskih ne. V nižjih razredih seje pričelo s slovenščino, v višjih pa seje nemški poučni jezik posadil namesto slovenščine ... Poglavitno je, daje tako jezikovno organizacijo mestnih šol ljubljanskih leta 1878sklenila ravno nemška večina mestnega zbora in potrdila ravno tako nemška večina deželnega šolskega sveta. Ukrepa nismo mi storili, uperjenje bil proti nam, živel je, četudi smo se mi pritoževali in ga zavrača- li. A glejte potem pridejo z nedolžnimi obrazi in dolžijopolitično upravokronovine.« Glede hranilničnega sklepa o ustanovitvi šole, ki je bil sprejet 29.5.1884, deželno predsedstvo pa ga je zavrnilo šele 15. 1. 1885, je Šuklje navajal, kako je razburil celo kronovino, saj so varčevalci pri hranilnici v 98 % Slovenci in da je anomalija, ker s sredstvi hranilnice gospodari 40 članov ter da bi se to moralo rešiti po »postavni« poti. Dežel- nemu predsedstvu ni bilo mogoče prej odgovori- stovcnsko in kaj nemško v deželi - pri popolnoma nee- naki vrednosti (Ungleiclnvcrtigkeit) obeh jezikov -, nemogoče rešiti na osnovi ljudskega štetja in da pri strankarskem opredeljevanju ne gre zgolj za nasproto- vanja med Nemci in Slovenci, ampak da gre za odloč- no razlikovanje med liberalci in nacionalci, med Kranjci in slovanskimi fanatiki. III. Gospod Šuklje za- služi v vašem razvoju in nastanku natančnejšo obde- lavo, ki bo sledila drugič. Ta za vas za vsak način drag (theuere) poslanec ima fantazijo v parlamentu govoriti o zlati dobi in na vsiljiv, za vas verjetno ne- prijeten način brani vaš režim. "V L Z. so nato Carnio- lusa izzivali, naj se vendar podpiše pod svojimi umo- tvori, da bodo vedeli, s kom polemizirajo. Ta pa je 8. 5. 1886 v L. W. to zahtevo zavrnil z izjavo, da se bo podpisal s pravim imenom takrat, ko bo Winkler začel podpisovati svoje izdelke v L Z. ti, ker je moralo zbrati statistične podatke, saj je mestni občini ministrstvo zaukazalo ustanovitev dveh nemških šol in se je ustanovitev še ene zde- la nekoristna, Kranjska hranilnica pa je lahko na- menjala svoje dotacije le v občekoristne namene. Nekoristnost oz. nepotrebnost še ene nemške šo- le v Ljubljani se je na koncu izkazala za točno. Kar zadeva šikaniranje državnih uradnikov na Kranjskem in zloglasni seznam, je Šuklje izjavil: »Ko sem poslušal govor bukovinskega poslanca, dal bi se bil sam skoro zapeljati, da bi bil misli na kak Sullovsubskribcijski seznam, ki se je stavil pro- ti nemškim profesorjem in uradnikom, v tem se pa spominjam, da acta publica >Konstitucionelnega društvai v Ljubljani že davno več ne obračajo na- se pozornosti širših krogov. Pri dotičnem občnem zboruje bilo 24 članov, reci celih 24 članov, in še o teh hudobni jeziki govore, da so jih morali večpri- vleči od mize v gostilni in kavarni. (Veselost na desni) Pri tem zboru, ki nikakor ni imponoval s številom udeležiteljev, bili so samo trije državni funkcionarji, namreč dva srednješolska profesor- ja in jeden finančni uradnik; jaz mislim, daje bil seznam udeležiteljev, o katerem je govoril dr. To- maszczuk jedva potreben. Gospod poslanec je na- dalje trdil, dase ti gospodje niso udeleževali debat v društvu. To trditev pa moram nekoliko popravi- ti, f eden gospodov udeleževal seje stilizacije odloč- ne resolucije, ki seje sklenila, predlagaldostavke, drugi paje celo v odboru omenjenega društva. Te- daj gospodje se vendar neso tako pasivno deržali. fedno leto je minilo od tega časa, in nobenemu teh gospodov se ni niti las skrivil... Rad verjamem na besedo, da seje onim gospodom predložila pola s 14 vprašanji. Mislite mari, da vlada nima druge naloge, kakor trpeti napade njenih lastnih orga- nov in jim biti zato še hvaležna.« Potem je Šuklje navajal primere, kako v ZDA in Angliji odstavljajo uradnike ob spremembah vla- de, in vprašal opozicijo, ki tako rada zre na sever in občuduje nemško državo, ali misli, da bi pru- ska vlada, ko bi ji začeli uradniki ukazovati, odgo- vorila s tako neuspešnim prezidijalnim ukazom. Kot primer drugačne prakse je navedel tudi Fran- cijo, na koncu pa spomnil na junaštva prejšnje av- strijske vlade: »Tedaj bi res ne bil svetoval nobene- mu uradniku udeležiti se podobne demonstraci- je.« Kot se je spominjal Šuklje, so takrat uradni- kom prepovedovali obiske nedolžnih zabav in bralnih društev, obiskovanje nekaterih gostiln in kavarn. Sodnim uradnikom so prepovedali obče- vanje z nekaterimi izrazitimi Slovenci. »Noben uradnik slovenske narodnosti in mišljenja ni bil VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 61 varen, ko seje zvečer ulegel v postelj, dasenebode vzbudil v Črnovcih ali Odenburgu [...] Sedem poštnih uradnikov so naenkrat razpodili... in ti uradniki se niso udeleževali nikakih političnih društev, neso se udeleževali sklepanja resolucij, obrnenihproti ministrstvu.«Potem ko je navedel še preganjanje šolnikov in lastno izgnanstvo v Wiener Neustadt, je nadaljeval z opisom razmer, ki so se na Kranjskem po Winklerjevem prihodu idilično umirile. Medtem ko so prej bili spopadi (tudi s smrtnimi izidi) v deželi na dnevnem redu, sta se zdaj narodni skupnosti zbližali in tudi v de- želnem zboru poslanci obeh narodov prijateljsko sodelujejo: »Danes ni treba klicati huzarskih es- kadronov iz sosednjih dežel na Kranjsko... Konji- co so gospodje takrat mnogo izdatneje uporablja- li«. Ob koncu je zaželel, da bi slovenski rojaki v sosednjih deželah uživali vsaj del pravic, ki jih Nemci uživajo na Kranjskem. Pogled od blizu in v ozadje - arhivski in časopisni viri 6.4.1885 je deželni predsednik Andrej Winkler pisal grofu Taaffeju, kot ministrskemu predsedni- ku in vodji ministrstva za notranje zadeve. Obve- stil ga je o inkriminiranem sestanku ljubljanskega ustavovernega društva (slednje je po Winklerje- vih podatkih štelo okrog 160 članov), ki se je zgo- dilo 6.3.1885 in so mu prisostvovali tudi trije dr- žavni uslužbenci: • kr. finančni tajnik Johann pi. Feyrer, profesor na učiteljišču Wilhelm Linhart ter profesor na višji realki Josef Julius Binder. Winkler je ob tem pripomnil, da je imel že večkrat priložnost poročati nj. ekscelenci o protivladni sovražni nastrojenosti ljubljanskega ustavover- nega društva. Ta duh je vnovič prišel do izraza na omenjenem sestanku, in sicer ob vladi sovražnih govorih, predvsem pa je to bilo razvidno iz reso- lucije, sprejete v podporo Združeni levici, pri ob- likovanju katere je aktivno sodeloval prof. Lin- hart. Prof. Binder naj bi svojo aktivno udeležbo izkazal s tem, ko se je dal izvoliti v društveni od- bor. Winkler je poudaril, da se mu je zdelo primer- no, da (preko njihovih predstojnikov) trem ome- njenim funkcionarjem zastavi vprašanja, ki naj bi razložila, kako si omenjeni ljudje predstavljajo združljivost svoje funkcije državnega uslužbenca s to vladi sovražno demonstracijo. Posebej naj bi to bilo problematično, ker je resolucija izražala polno in enoglasno društveno podporo in zahva- lo prizadevanjem Združene levice, usmerjenih v to, da obstoječo vlado zruši. Winkler je pismu pri- ložil tudi poročilo policijskega višjega komisarja Parme, ki je sestanku prisostvoval, izvode Laibac- her Wochenblatta, kije o sestanku izčrpno poro- čal, ter vprašalnik, ki ga je deželno predsedstvo poslalo predstojnikom z zahtevo, da na njegovi podlagi opravijo zaslišanje svojih podrejenih - profesorjev Linharta in Binderja. 5.5.1885 jeTaaf- fe Winklerju odpisal. Sporočil mu je, da se je z zadevo seznanil, se mu zahvalil za poročilo in vr- nil priloge.8 Policijsko poročilo Winklerjevemu dopisu Taaffeju je bilo prilože- no poročilo višjega komisarja Parme, ki je sestan- ku prisostvoval kot predstavnik vlade. Iz poročila z dne 8.3.1885 je razvidno naslednje. Generalne- mu zasedanju ustavovernega društva, ki se je za- čelo okrog pol devetih zvečer v restavraciji kazi- ne, je prisostvovalo 24 članov. Najprej je društve- ni predsednik dr. Schaffer imel daljši govor, ki pa je bil sestavljen izključno iz sprevrženih kritik de- lovanja vlade med zadnjo državnozborsko sezo- no. Posebej je ob tem napadal vladne neuspehe v zvezi z dvemi cilji, ki si jih je zadala: uravnoteže- nost državnega gospodarjenja in sprava med na- rodi. V zvezi s prvim je Schaffer poudaril, da sta se kljub povečanim davkom deficit in zadolže- nost povečala, kar zadeva spravo, pa se je položaj prav tako še poslabšal. Ostale Schafferjeve kriti- ke so bile naslednje: - državni deficit naj bi se povečal za 102 milijona; - reforma na področju davkov (spremembe dav- ka na nepremičnine in v zvezi z dohodnino), zakon proti socialistom, obrtni red, novela o dokladah (Gebühren), v nobenem primeru ni- so izpolnili pričakovanj; - kljub temu da bi bilo progresivno obdavčenje najbolj primerno, ni bilo uvedeno; sicer je bil na področju gradnje železnic dosežen napre- dek, vendar je to pripisati prejšnji sestavi držav- nega zbora; - nasploh vlada spodbuja vse po vrsti, naj nasto- pijo proti nemškemu elementu; slovenizacija je na pohodu, v tem duhu deluje politična uprava na Kranjskem (slovenizirajo se cele ob- čine in npr. celó učiteljišče), ob vsem tem pa se še zatrjuje, da je vse ostalo po starem; - Slovenci so si ustvarili fanatično stranko, ki za- sleduje le egoistične cilje in vidi interese le ož- je domovine, nemški stranki je poglavitna skrb celotne države, vlada pa se je postavila na sta- lišče federalizma. 8 Arhiv Republike Slovenije (dalje ARS), AS 16, Deželno predsedstvo za leto 1885, spis št. 1054. VSE ZA ZGODOVINO 62 ZGODOVINA ZA VSE Schaffer je nato sklenil, da morajo ustavoverci toliko časa vztrajati v opoziciji, dokler ne nastopi sprememba sistema. Za naslednje državnozbor- ske volitve je menil, da bodo potekale pod veli- kim vladnim pritiskom in da je zato toliko bolj po- trebno strniti vrste, poudarjati stare avstrijske tra- dicije in združiti vse Nemce in dobre Avstrijce. Za njim je nastopil dr. Suppan, ki je poudaril, da so Slovenci kljub koncesijam, ki so jih dobili, ne- zadovoljni. Obseg teh koncesij je bil po njegovih besedah že tako velik, da novim zahtevam ni mo- goče ustreči, ne da bi oškodovali Nemce. Zatem je društveni blagajnik Leskovic predložil obračun za preteklo leto. Ta je bil sprejet, prav tako je bilo sprejeto Deschmannovo poročilo o finanč- nem poslovanju društva šolskega pfeniga. Pri tej točki sta se razprave udeležila profesorja Linhart in Binder ter predlagala, da se podpore tega druš- tva v prvi vrsti namenijo večrazrednim šolam. Ta predlog je bil predložen odboru v obravnavo. Končno je besedo povzel dr. Schrey, ki je opi- sal dobrohotni vpliv Nemcev v deželi kranjski, ki da so jo obvarovali pred prevlado divjaštva. Zatem je prešel k državnemu zboru in govoril o delovanju Združene levice, ki naj bi bilo v korist celotne države. V zvezi s Kranjsko je posebej omenil zasluge poslanca Plenerja. Schrey je na- zadnje predlagal tekst resolucije, ki so jo z nekaj Linhartovimi popravki vsi navzoči sprejeli v na- slednji obliki: »Ob preteku državnozborske sezo- ne izreka ustavoverno društvo poslancem Zdru- žene levice najtoplejšo zahvalo za predano, k ci- lju usmerjeno, prepričanju zvesto zastopstvo in- teresov skupne države, ustave in nemške stvari. Hkrati izraža upanje, da bo tudi v naslednjem obdobju zasedanja državnega zbora mogoče vi- deti te korenjaške zastopnike nemškega naroda, kako enotno inpolnoštevilno delajo zbrani v ko- rist domovine.« Ob koncu so zbrani potrdili izvolitev vodstva društva, v katerega je bil kot nov član izvoljen tudi prof. Binder. Zborovanje se je končalo nekaj pred deseto uro zvečer.9 Vprašalnik za inkriminirana ustavoverna profesorja Med prilogami Winklerjevega dopisa Taaffeju se je ohranil tudi znameniti vprašalnik, ki je toli- 9 Prav tam. kanj vzburil duhove. Prav tako sta bila vprašalni- ku priložena zapisnika zaslišanj, ki sta jih opravi- la oba direktorja šol. Ni pa najti zapisnika o zasli- šanju finančnega uradnika Feyrerja, tako da ni ja- sno, ali je do tega zaslišanja sploh prišlo. Če pri- merjamo vprašalnik in časopisno poročilo o se- stanku, izšlo v Laibacher Wochenblatt (št. 240/ 1885, str. 1,2,4 in 5), ugotovimo, da je prav to po- ročilo bilo osnova za sestavo vprašalnika, saj vprašalnik poizveduje o mnenju glede trditev, ki so bile zapisane v časopisnem poročilu o sestan- ku. Winkler je tako 7.4.1885 poslal direkciji učite- ljišča ter direkciji višje realne šole dopis. V njem je zahteval, da direkciji obeh šol zaslišita profe- sorja Linharta in Binderja, ki sta temu sestanku prisostvovala. Zaslišanje naj bi potekalo na pod- lagi sledečega vprašalnika, ki pa je vseboval 17 in ne 14 vprašanj, kot je v parlamentu trdil Tomaszc- zuk: 1. Ali in do katere mere soglaša z napadi in očitki na vlado, ki so bili na sestanku izrečeni v govo- rih, kateri so bili sprejeti z odobravanjem? 2. Kaj sam meni o očitkih prvega govornika češ, da »vlada daje vedno nove koncesije posamez- nim strankam in narodom z izjemo nemške- ga ter da z namenom zlorabljanja spodbuja nacionalni element«. Kaj razume pod koncesi- jami in ugodnostmi in koliko se mu te ugodno- sti zdijo zloraba? Kateri obstoječi zakon naj bi s temi koncesijami in ugodnostmi vlada kršila? 3. Do katere mere meni, da je izrečena kritika is- tega govornika - ki je bila namenjena vladnim ukrepom na področju politične uprave, pra- vosodja, davčne reforme, železniškega pro- meta in socialne reforme - upravičena? 4. Katere protinemške ukrepe je po njegovem mnenju sprejela centralna vlada, posebej pa katere protinemške ukrepe je sprejela deželna vlada na Kranjskem; ali in v kolikšni meri se mu ti ukrepi zdijo nezakoniti? 5. Kaj meni o trditvi prvega govornika, da se vla- da pri svojem delovanju poslužuje zelo svoje- vrstnih sredstev in da pri svojih korakih in sredstvih ubira politiko izvijanja (ovinkarje- nja)? 6. Kaj bi imel pripomniti k vladnim ukrepom v zvezi: - z razpustitvijo zadnjega deželnega zbora; - s potekom zadnjih volitev v občinski zastop deželnega glavnega mesta; - z izdajo volilnega reda za trgovsko zborni- co; VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 63 - s spremembami na področju šolstva, pose- bej na učiteljišču, pa tudi drugod; - z znanim sklepom Kranjske hranilnice, da postavi nemško šolo in gradi delavska sta- novanja? Ali in v kolikšni meri je po njegovem mnenju vlada v vseh naštetih primerih kršila obstoje- če zakone in - v slučaju pritrdilnega odgovora - katere zakone? 7. Pri kateri od (v zadnjih letih mnogoštevilnih izvedenih) personalnih sprememb naj bi vla- da po njegovem ravnala nekorektno? V kolik- šni meri se mu zdi zaslužena graja uradnega časopisja in domnevnih uradnih kandidatur in kakšne utemeljitve lahko za to grajo nave- de? 8. V katerem smislu in v katerih primerih naj bi vlada stopila Nemcem na prste? 9. V kakšnem smislu se vprašanemu zdi pomanj- kljiv Lex Šuklje, za katerega so glasovali tudi nemški deželni poslanci in ki je dobil tudi ce- sarsko potrditev? 10. V kolikšni meri soglaša s trditvijo govornika o tem, da je ljubljanski občinski svet sprejel sklep o slovenizaciji vseh ljubljanskih šol in njemu podrejenih uradov? Kje in v kakšnem smislu se je do zdaj izvedla slovenizacija ljub- ljanskih ljudskih šol in kje sploh je prišlo do katerekoli spremembe glede dosedanjega poučevalnega jezika na teh šolah? Kje in v ka- terih slučajih so Nemci v Ljubljani in drugje na deželi doživeli kršitev zagotovljenih pravic, ki jim jih jamči 19. člen temeljnega državnega za- kona z dne 21. decembra 1867 (R. G. Bi. št. 142)? 11. Ali meni, da je izjava omenjenega govornika o tem, da je vlada drugo za drugo zastopniška telesa v deželi prepustila nacionalnim fanati- kom, upravičena? V primeru da tako meni - v čem se je tovrstna aktivnost vlade manifestira- la? 12. Ali se veliko ljudi v deželi - in eventualno kate- ri - ukvarja z učenjem ruskega jezika? 13. Ali se strinja s pogledi govornika, da vlada sle- di federalističnim ciljem, in v slučaju pritrdil- nega odgovora, katere dokaze lahko navede v podporo tej trditvi? 14. Ali se strinja s trditvijo drugega govornika, da so dejanja vlade na Kranjskem bila že večkrat upravičeno deležna kritike nemško-liberalnih državnozborskih poslancev? Ali tudi on meni, da je bila kritika upravičena in - v slučaju pritr- dilnega odgovora —, katera dejstva lahko nave- de v podkrepitev? 15. Zakaj je - v slučaju, da se ne strinja z navedba- mi, ki so bile izrečene na sestanku - tam ostal? 16. Ali se mu zdi njegovo prisostvovanje na se- stanku upravičeno glede na to, da so bile tam uprizorjene protivladne demonstracije, pose- bej z ozirom na enoglasno sprejeto in poslano zaupnico oz. priznanje Združeni levici, ki dela na rušenju vlade? Kako lahko opraviči svojo prisotnost na sestanku glede na nacionalne spore, ki vladajo v deželi in v katere se zlahka lahko pritegne študirajočo mladino? 17. Kako se je lahko pripetilo, da se je čutil pokli- canega sodelovati pri oblikovanju zaupnice Združeni levici, oblikovane na omenjenem zborovanju?10 Zaslišanji Direkcija učiteljišča je odgovor poslala takoj po opravljenem zaslišanju 12. 4. 1885. Potem ko je direktor učiteljišča Blasius Hrowath prof. Linhar- tu prebral vprašanja in si jih je nato Linhart še sam prebral, je na zapisnik izjavil nasiedn]e:»Na vpra- šanja od 1 do 15 nisem v stanju odgovoriti. Sem veliko premalo politika, da bise lahko izjasnil v zvezi s temi vprašanji. Kolikor mije znano, se še nikoli nisem na kakem javnem zborovanju izja- snil glede kateregakoli političnega vprašanja, kar je dokaz, da se s politiko ne ukvarjam. Prav tako malo se ukvarjam tudi spravnim študijem, tako da prav tako nisem sposoben presojati, alije s tem ali onim ukrepom vlada kršila ta ali oni zakon. Kar zadeva vprašanja pod 15,16 in 17, odgovar- jam naslednje. Sem že skoraj 15 let član vseh tu- kajšnjih društev. Osebe, kijih vodijo, so mi znane kot zelo častivredni možje, polni patriotizma. Se pa redko primeri, da bi se lahko poslušalec z vsemi navedbami v dolgem govoru posameznega go- vornika strinjal. Prav tako redko se primeri, da bi poslušalec, kise z vsem ne strinja, zborovanje ta- koj zapustil. Menim, da tega nisem bil dolžan sto- riti, saj je bil prisoten tudi zastopnik • kr. vlade, ki jedopustil, da je zborovanje potekalo, ne da biga prekinjal. Slednje se gotovo ne bi zgodilo, če bi se pripetilo kaj nedostojnega. Prav tako so zborova- nju prisostvovali tudi drugi uradniki in so tam ostali do konca. Najodločneje pa moram zanikati, da bi z eno samo besedo sodeloval pri oblikovanju zaupnice poslane Združeni levici. To je popolnoma napač- no in neresnično. Prav tako nisem predlagal no- benih amandmajev, kot je bilo popolnoma na- pačno napisano v nekem članku tukajšnjega Lai- bacher Zeitunga.« 10 Prav tam. VSE ZA ZGODOVINO 64 ZGODOVINA ZA VSE Po tej izjavi je bil zapisnik zaključen in podpisan. Direktor višje državne realke Mrhal je v dopisu • kr. deželnemu predsedniku sporočil, da •. kr. profesor Josef Binder, kljub opominu, ni želel na- tančneje odgovarjati na vprašalnik. Tako je poslal zapisnik zaslišanja, ki ni potekalo povsem po že- ljah deželnega predsednika. Do zaslišanja je prišlo 11.4.1885 v direktorjevi pisarni. Potem ko je direktor prof. Binderju pre- bral vprašanja, ga je pozval, naj resnicoljubno in po najboljši vesti nanje odgovori. Ob tej zahtevi je prof. Binder izjavil, da so za- stavljena vprašanja tako mnogoštevilna in po vse- bini težka, da prosi za pol do tričetrt ure časa, da jih natančno prebere in o njih razmisli. Direktor je tej prošnji ugodil, po tričetrt ure pa je prof. Binder izjavil sledeče: »Vzvezi s točko 1 zelo obžalujem, ker nisem v stanju, da bi se uradno izrekal o tem, kaj mislim, oz. da bi posamezne mi- sli utemeljeval, preden bi jih javno in glasno izu- stil. Tako neupravičeni zahtevi moram nasproto- vati v interesu pravice do svobodnega samoodlo- čanja. Isto velja tudi v primerih od 2 do 11 ter 13 in 14. Za odgovore na ta vprašanja je potrebno natančno poznavanje avstrijske zgodovine od 1879 dalje, prav tako bi bilo potrebno natančno poznati gradivo v zvezi s tovrstno problematiko ter imeti popolnoma oblikovano poznavanje poli- tike oz. razpolagati z zmožnostmi na političnem področju. Glede na vse skupaj torej moram izjavi- ti, da pri najboljši volji nisem v stanju takoj odgo- voriti na vprašanja, najmanj pa mije mogoče od- govoriti uradno.« Direktor Mrhal je nato Binderja opozoril, da vi- soki odlok dobesedno zahteva, da odgovori na vsako vprašanje posebej: »Opominjam vas, daje vaša dolžnost, da izpolnite naročilo oblasti, ki so vam predpostavljene, po najboljši vesti in zmož- nostih.« Prof. Binder ga je zavrnil: »Na to ne morem odgo- voriti nič drugega kot to, kar sem že izjavil.« Na ostala vprašanja je prof. Binder odgovoril sledeče: V zvezi z 12. vprašanjem (koliko ljudi na Kranj- skem se uči ruščino): »Na to nisem v stanju dati nobene informacije.« Na 15. vprašanje: »Ker nisem na zborovanju opazil nič nezakonitega, nisem imel razloga, da biga zapustil. Tudi vladni zastopnik ni nasproto- val ničemur.« V zvezi s 16. vprašanjem: »Zborovanja nisem ra- zumel kot protivladno demonstracijo, ampak kot to, karjevresnici bilo - vsakoletno generalno zbo- rovanjes strani vlade odobrenega društva. Obstoj Združene levice je prav tako malo nezakonit, kot tudi nastopanje tega kluba za nemštvo. Slednjo aktivnost Združene levice smatram za pohvale vredno, posebej zato, ker so vendarle tudi Nemci zvesti avstrijski državljani. Novo pa mije, da bi Združena levica načrtovala rušenje vlade, saj sem do zdaj verjel, da levica nasprotuje proti de- snici, vlada pa je nad vsemi strankami. Prav tako ne vidim zveze med mojo prisotnostjo na zboro- vanju, v deželi prevladujočimi mednacionalnimi spori, ter mladino, ki jo poučujem. V tem primeru bi bilo sodelovanje zrelih mož (kar učitelji so)pri delovanju posameznih društev zlo in bi taka ne- varna društva ne imela zakonske podlage za svo- je delovanje.« V zvezi s 17. vprašanjem: »V sprejemu častne funkcije v zakonito dovoljenem društvu, katerega člani so častivredni možje, nisem mogel zaslediti nič nezakonitega. « Ker prof. Binder ni imel nič več pripomniti, je bil zapisnik zaključen in podpisan.11 Zaključek V fondu Deželnega predsedstva za Kranjsko ni zaslediti nobenih drugih arhivalij v zvezi z zade- vo, ki smo jo osvetlili. Kljub nezadovoljivim od- govorom oz. neposlušnosti obeh profesorjev, se Winklerju očitno ni zdelo vredno, da bi vso stvar gnal dalje in posegal po disciplinskih ukrepih. Verjetno se lahko zanesemo na Šukljetovo tolma- čenje okoliščin, kot jih je predstavil v državnem zboru. Njegove izjave imajo posebno težo z ozi- ram na to, da je bil Šuklje ozko povezan z Winkler- jem in da je svojčas tudi urejal Ljubljanski list, ki so ga ustavoverci označevali kot tipičen prime- rek reptilnega časopisja, ki ima za nalogo braniti vladno politiko na Kranjskem. Tako lahko zaklju- čimo, da drži trditev Laibacher Zeitunga, da »to izpraševanje ni imelo posledic, saj vsi izprašani uradniki lepo in mirno uživajo svoje službe -s to t. i. inkvizicijo so dobili le namig, da jim je pod ak- tualno vlado sicer dovoljeno dosti, •••• vse«, oz. s Šukljetovimi besedami: »Mislite mari, da vlada nima druge naloge, kakor trpeti napade njenih 11 Prav tam. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 65 lastnih organov in jim biti zato še hvaležna.« Očitno je ta epizoda pomenila le en povod več za prenapihovanje dejstev in kričanje o tem, kako se na Kranjskem teptajo osnovne državljanske pra- vice Nemcev - v obravnavanem primeru celo svoboda misli. ••<• Zgoraj opisana epizoda nam tudi posredno po- maga razjasniti odnose med Nemci v južnih kro- novinah Avstrije. Dejstvo je, da se je v vrstah usta- voverne stranke po sestopu z oblasti začela širiti nesloga. V začetku osemdesetih let se napetost ni stopnjevala zgolj med strankarskimi prvaki in po- slanci na Dunaju, pač pa tudi v provinci. Med ljubljanskimi oz. kranjskimi in spodnještajerski- mi Nemci je tako prihajalo do medsebojnih ver- balnih obračunov. Celjski Nemci so npr. leta 1883 v svojem glasilu Deutsche Wacht kranjskim roja- kom očitali mlačnost, nedoslednost in defeti- zem: »Danesposvečamo nekaj besed tistim, ki so za položaj na Kranjskem in posebej v Ljubljani posebej krivi - Nemcem na Kranjskem; čeprav bi lahko v letih boja proti nacionalcem prej kot vsi ostali prišli do spoznanja, daje v spopadu z njimi potrebna brezobzirna energija in strumno zasto- panje nacionalnih interesov, taktika nemških Kranjcev kaže ravno nasprotno. Namesto ener- gične obrambe je prisotna komodna koncilianca. Višji nacionalni čut izrinjajo izbruhi lojalnosti, ki vzbujajo posmeh nasprotnikov, nezaupanje vsa- ke vlade in zaničevanje sodrugov v ostalih pro- vincah. Njihova večna napaka je bila vera, da bo- do z lojalnim dobrikanjem ter z boječim zatajeva- njem nacionalnega čuta izprosjačili zaščito od vsakokratne vlade. Prizadejana so jim bila mno- ga razočaranja, grenke izkušnje, vendar jim te niso prinesle okrepitve, niso zasejale semena bolj- še metode. Zdeli so se kot ohromljeni od strahu predkakim duhom, karje njihove sovrage še bolj opogumilo. Če jih niso poučile njihove lastne iz- kušnje, jim bodo pomagale toliko manj izkušnje iz mednacionalnega boja avstrijskih narodov. Tisti stavek, kije danes iz velikega števila konkretnih primerovjasen že vsakemu, še tako nezrelemu po- samezniku, njim še zmeraj ni doumljiv: »Tako imenovano pravo avstrijstvo ni tisto, ki nas vodi k uspehom, pač pa resna, k dejanjem pripravljena odločnost v zasledovanju nacionalnih ciljev.« Na- cionalnosti, kise danes priklanja, so štete ure - na milost in nemilost je prepuščena sovražnikom. Primer za ta teorem so priskrbeli kranjski Nemci. Kaj so v teku let s svojo ostentativno lojalnostjo do- segli? Ali so si priskrbeli protekcijo katerekoli vla- de? Nekateri izmed njihovih tako imenovanih vo- dij bi znali o tem med zelo intimnimi prijatelji marsikaj povedati. Nemško ljudstvo na Kranj- skem ne more imenovati niti ene pridobitve, ki bi jo pridobilo kot nadomestilo za svojo politično re- putacijo. Drža tako imenovane ustavoverne stranke na Kranjskem je tolikokrat mejila na stra- hopetnost, da se od te skoraj ne razlikuje -pri tem so nam na voljo dejstva zelo mladega datuma. Kjer sta zloglasna nemška uslužnostin hlapčevs- tvo splošna maksima, tam je pripravljena zemlja za razcvet renegatstva. Nemci Kranjske lahko o tej temi povedo več kot katerakoli druga stranka. Njihovi voditelji z določeno mero afektiranja igrajo politične zmerneže in znajo svojim sodru- gompredstavljati svoje dvornosvetniške oscilacije kot produkte modrega duha zmernosti. Šele ko ti zmerni modreci - ki v vseh svojih govorih grmijo zlajtmotivom hrepenenja po redu -prebegnejo v tabor prvakov, šele takrat se dobrim Ljubljanča- nom odpro oči in objokujejo odpad, ne da bi izvr- gli odpadnike. Ta korupcija prepričanja je konč- no prešla na ljudstvo. Namesto samozavestne energije in moralne premoči je nastopila - od pre- vidnega patriotizma tako različna, z lojalnostjo prekajena - omejenost, kijevsvojipobožnjaški maniri pridobila papeškepoteze in učinkuje odbi- jajoče. Namesto da bise organizirali in spustili v boj do konca ter izkoristili vse prednosti, ki se po- nujajo iz izkušenj (toje npr., daje druga plat bru- talnosti prvakov nenavadna strahopetnost), klečeplazijo in hlapčujejo, izigravajo preganjano nedolžnost, vlogo, ki v politiki deluje le smešno. Ko- likor močnejši udarci padajo po njih, toliko večja je njihova afektirana lojalnost. Zdi se, da svoje zglede iščejo v svetniških legendah. Kljub temu so si morali s strani ljubljanskega župana pustiti re- či, da so tisti, ki provociraj o. To je na smrt smešno. Toda šibki si vsi delijo isto usodo - nič ni tako zavr- ženega, da jim človek ne bi mogel oponesti. Kranj- ska je izgubljena, Ljubljana še ne čisto, vendarso dnevi nemštvu šteti, razen če ne nastopi spremem- ba dosedanje taktike. Skoraj smešno je, če nemški časopis ob omenjenih brutalnostih Slovencempre- doča materialno škodo, ki bi jo Ljubljana utrpelaz izgubo Nemcev. Kot da ne bi Slovenci sistematično in očitno delali na tem, da Ljubljano popolnoma slovenizirajo. In alije to sploh odgovor, s katerim se potrjujejo zaušnice? Ali se s takim publicistič- nim marazmom ne spodbuja politične nesposob- nosti? Omenjeni list med drugim piše: »Smo v opo- ziciji do Taafejevega kabineta, toda kljub temu smo prepričani, da velik del tistega, karje Winkler- jevieri v Ljubljani postalo mogoče, ni dobilo potr- ditve ministrstva.« To je pri nas način, s katerim VSE ZA ZGODOVINO 66 ZGODOVINA ZA VSE tisk politično vzgaja. Vendar se ne čutimo poklica- ne, da bi nemškim Kranjcem odpirali nove poti k boljšemu. Le samospoznanje in samozavedanje jih bo pripeljalo do spoznanja, da izboljšanja ni mogoče doseči po poti, ki sojo ubrali, in da se mo- rajo znebiti predvsem tistih ljudi, ki so jih postavili na ta kriva pota. Torej proč z dosedanjimi vodji nemških Kranjcev. Svojo nacionalnost so tako dolgo izdajalsko zatajevali in se tako zelo postav- ljali na stališče ekscesivne lojalnosti z egoističnim ozadjem, da jih je vsaka vlada kot nenevarne in odslužene potisnila vstran in jih prepustila usodi. Stranki ni manjkalo ne materialnih in ne moral- nih sredstev, vendar je njenim voditeljem manj- kala potrebna srčnost, da bi utrdili položaj. Nemš- ki Kranjci so zavedeni, vendar je bistvo njihove individualnosti dobro. Zozirom na tosi ne zaslu- žijo, da se jih daje češkim Nemcem za strašljiv pri- mer samosproduciranega propada. Upanje na izboljšanje in rešitev ni izključeno, vendar je odvi- sno od gesla: »Ljudi, nove ljudi!<«u Laibacher Wochenblatt je 1.9.1883 užaljeno od- govoril na zgornji članek in poudarjal, da je to že drugi udarec, ki ga je omenjeni časopis zadal »s pestjo v obraz« kranjskim Nemcem: »Čepredpiso- vala receptov na Savinji menijo, da bi bilo dovolj zgolj razvitje nemških zastav, naj pridejo in to sa- mi poskusijo v deželi, kjer se gospodični iztrga trak za uro zgolj zato, kerje bil v nemških nacionalnih barvah. V primeru, da bi svoje nasvete resnično skušali preizkusiti, bi se kaj kmalu vrnili domov 12 Deutsche Wacht 23. 8. 1883; Deutsche Wacht Je v isti številki objavil še naslednje grozljive vesti iz Ljubljane: "Med nemškim študenti, ki so bili izpostavljeni terorju požiralcev nemštva, je bil tudi Drolz, študent rudars- tva {Bergakademiker) iz Laškega (Tiiffer); godilo pa se mu je vseeno bolje kot njegovemu bratu, ki so ga svojčas nahujskani kmetje ob pretepu na Jančah mal- tretirali s cepcem, da je za posledicami tega prezgodaj umrl. Nemcem se pri obisku Ljubljane toplo priporo- ča, da se pravočasno oskrbijo z revolverji. Gospodje nacionalci in njihovi časopisi so lahko res ponosni, da so zbudili veliko nacijo. Krasno življenje v beli Ljubljani in zlati Pragi." Prijaznosti iz Ljubljane "Na tujca naredi Ljubljana vtis mirnega, dobrodušne- ga mesta; ko pa je nekdo pobliže posvečen v razmere, se ta iluzija kmalu razbije, saj je v resnici zgolj pasiv- nosti nemške manjšine pripisati, da svet ne sliši še za večje kravale. Posebej so zamerili nekemu turnarju, ki je sokoliste ob pivskem omizju osmešil z nekaj verzi in jih slavil kot rdečesrajčnike in spomnil na nekoliko glasne živjo klice med obiskom cesarja. Zdaj so vse sile velike nacije usmerjene, da zadajo smrten udarec Turnvereinu. Pesnik nedolžnih verzov, železniški uradnik, seveda ni smel ostati na slovenskih tleh in so ga hitro premestili. Zdaj skušajo sokolisti svoje maš- čevanje izliti nad turnarji. Potem ko so uspeli napasti temeljito ozdravljeni. Ne nacionalistična neum- nost, ampak nemška kultura lahko pritegne Slovence, in to je edina možnost za deželo, kjer so Nemci v manjšini. Značilna za vso zadevo je oko- liščina, da do teh izpadov, ko omenjeni list v ma- niri strogega biriča vleče kranjske Nemce pred kr- vavo sodišče, prihaja navadno takrat, ko se znan politični potujoči pridigar na spodnjem Štajer- skem, kije v ozkih stikih z omenjenim časopisom, zasiti slovenskih prvakov. Tedaj se - kotsezdi ne- koliko izčrpan odobičajnih besednih bitk.prika- terih žal ni nobenega nasprotnika -preko svoje- ga osebnega časopisa loteva razsvetljevanja kranjskih Nemcev.« Kot smo že ugotovili, so se za kranjske Nemce v prvi polovici osemdesetih let 19- stoletja v parla- metu potegovali poslanci Jacques, Plener in Tomszczuk. To nedvomno govori o tem, da so kranjski Nemci politično gravitirali k zmerni sta- ro-liberalni struji ustavovernega tabora, saj so vsi prej našteti poslanci spadali v ta tabor, ki se je ob razkolu leta 1885 utelesil v Plenerjevem Nemško- avstrijskem klubu.13 Ta politična usmeritev Nem- cev v Avstriji je še vedno zagovarjala tezo, da se interesi nemštva in interesi monarhije prekrivajo ter da se nemški nacionalni cilji lahko dosežejo le s pomočjo močne centralistične države, katere krmilo mora prevzeti nemško-liberalna stranka. Temu taboru je nasprotovala bolj radikalna nemško-nacionalna struja, ki se je leta 1885 utele- sila v Steinwenderjevem Nemškem klubu. Sled- nji je za bistveno izhodišče programskih usmeri- tev sprejel načelo, da so nemški nacionalni inte- resi nad vse in da nikakor niso nujno v sozvočju z državnimi." V obdobju do odkritega razkola je politiko ustavoverne stranke narekovalo njeno umerjeno liberalno krilo. Tovrstno politično us- meritev so kranjski Nemci podpirali, kar je razvid- no tudi iz vrste resolucij in izjav podpore,15 spod- nještajersko, še posebej celjsko nemštvo, pa je bi- lo z njo nezadovoljno in je zahtevalo bolj odloč- no, brezkompromisno obrambo nacionalnih in- teresov. Nezadovoljstvo s politiko Združene levi- dva turnarja, so hoteli inscenirati večji eksces ob nji- hovem generalnem zborovanju. V resnici so naleteli na štiri mladeniče, od katerih sta dva bila Slovenca. To pa jih ni zmotilo in petnajst sokolistov je te štiri prete- plo z dežniki. Nadaljevanje bo sledilo na sodišču." 13 Primerjaj: Lothar Höbelt: Kornblume und Kaiserad- ler: die deutschfreiheitlichen Parteien Altöstereich 1882-1918, Wien : Verlag für Geschichte und Politik, München : R. Oldenbourg, 1993, str. 50 in 52. 14 Primerjaj: Klaus Bertchold: Österreichische Parteipro- gramme 1868-1918; Wien: Geschichte und Politik, str. 76-77. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 67 ce se je pri celjskih Nemcih začelo izrazito kazati od leta 1882. Po zatrjevanju Cillier Zeitung naj bi jo vodili »spolitizirani profesorji in politični dok- trinarji«. Tako so spodnještajerski Nemci 1885 z odobravanjem sprejeli razpad Nove levice in us- tanovitev Nemškega kluba ter se z njegovim delo- vanjem v celoti identificirali.16 Očitno je torej, da spori med kranjskimi in spodnještajerskimi Nemci niso izvirali le iz različ- nih pogledov na strategijo oz. taktiko doseganja ciljev, niti ne zgolj iz strahu, da je po padcu Ljub- ljane v slovenske roke na vrsti Celje, pač pa je šlo tudi za globlja politična, če ne že ideološka razha- janja. Zusammenfassung Takt besaß dieser Mensch sicher nicht Die Verfolgung verfassungstreuer Beamter in Krain Nach dem Verlust der Herrschaft in Ljubljana (1882) und im Krainer Landtag (1883) scheiterten endgültig die Bestrebungen der im Laibacher verfassungstreuen Verein versammelten Krainer Deutschen nach völliger politischer Beherr- schung Krains. Die Situation änderte sich dra- stisch und das deutsche Lager in Krain, von dem fast alle Deutschtümler, aber auch ein großer Teil der Deutschen abfiel, mußte seine grundlegen- den nationalen Interessen verteidigen. Die Be- strebungen der Krainer Deutschen waren daher seit den achtziger Jahren des 19. Jahrhunderts auf die Sicherung eines autonomen Schulwesens und die Ermöglichung der Tätigkeit der Kultur- einrichtungen der Deutschen konzentriert - ei- ner Minderheit, die etwas weniger als ein Fünftel der Laibacher Bevölkerung und rund 5 Prozent aller Krainer und Krainerinnen umfaßte. Damit untrennbar verbunden war auch ein Kampf auf 15 Že v začetku leta 1880 je npr. tudi kranjske Nemce, ki so enako močno cenili tako slogo kot zmernost, nepri- jetno presenetil razpust eksekutivnega odbora Ustavne stranke (VerfassungsparteU zaradi umika poslancev Napredne stranke (Fortschrittspartei}, ßo popolnega razcepa oz. razpada Ustavne stranke je prišlo zaradi različnih stališč v zvezi z vojnim zakonom. (L. T., 17. 1. 1880; članek z naslovom "Die Auflösung des Exe- cutiveomites der Verfassungspartei",). V letu 1881 50 najbolj upali v novonastalo ustavovemo Združeno levico (Vereinigte Linken kije na kongresu 13. 11. 1881 na Dunaju združila vse frakcije v eno- ten klub Ustavoverne stranke, katere program je bil enoglasno sprejet (L W., 26. 11. 1881). 16 Primerjaj: Janez Cvirn: Trdnjavskl trikotnik, Mari- bor, Obzorja, 1997, str. 102-107. finanziell-wirtschaftlichem Gebiet, der sich vor allem in Boykotten einzelner nationalbewußter Händler äußerte (»Jeder zu den seinen«) und sich noch verschärfte anläßlich slowenischer Versu- che, die Krainer Sparkasse zu übernehmen, die eine wesentliche und unversiegbare Finanz- quelle für alle Bedürfnisse der deutschen Volks- gruppe in Krain war. Eine besonders beliebte Zielscheibe der Krainer Deutschen war der Landespräsident Winkler, ein Exponent der neuen Regierungspolitik in Krain, die die deutsch-liberalen Kreise in Österreich als Todfeind verstanden. Neben Angriffen in der Presse bedienten sich die Krainer Deutschen der Hilfe deutsch-liberaler Abgeordneter im Wiener Parlament, die Winklers Politik wiederholt kriti- sierten und auch damit verbundene Interpellatio- nen stellten. Mit Beschwerden über die Unter- drückung des Krainer Deutschtums traten im Par- lament die Abgeordneten Jacques (1883) und Plener (1885) auf (letzterer auch mit einer Interpel- lation) sowie der Abgeordnete Tomaszczuk (1886). Nachdem Tomaszczuk Winklers Verbot der Finanzierung einer deutschen Schulgründung durch die Krainer Sparkasse kritisiert und in die- ser Angelegenheit eine Interpellation eingereicht hatte, stellte er im Parlament auch Winklers Schi- kanieren verfassungstreuer Beamter vor. Er er- wähnte einen Erlaß des Landespräsidenten Winkler aus dem Jahr 1885, der die Befragung je- ner Staatsangestellten bestimmte, die einer Ver- sammlung des Laibacher verfassungstreuen Ver- eins beigewohnt hatten. Die »stigmatisierten« Be- amten mußten schriftlich 14 Fragen beantworten über ihren persönlichen Standpunkt zu den bei der Versammlung angenommenen Beschlüssen. Diese Beschlüsse hatten die Regierungspolitik kritisiert und ihre Unterstützung für die deutsch- liberale Opposition ausgedrückt. Tomaszczuk entrüstete sich über das mangelnde Taktgefühl des Landespräsidenten Winkler. Die deutsch-li- berale Presse erörterte weitschweifend die In- quisition in Krain. Die slowenische Presse und der slowenische Abgeordnete Šuklje wiesen die Anschuldigungen zurück und enthüllten, daß es sich nur um drei Beamte handelte, die durch die Befragung lediglich den Wink bekamen, daß die Regierung von Seiten ihrer Angestellten keine Kritik hören will. Sonst war den gegen die Regie- rung gesinnten Beamten nichts passiert und sie hatten ihre Stellungen beibehalten. Bei dieser Gelegenheit erinnerte die slowenische Seite die deutschen Liberalen an den Terror, den Jahre zu- vor deren Regierung ausgeübt hatte. Damals wur- VSE ZA ZGODOVINO 68 ZGODOVINA ZA VSE den slowenische Beamte in die gottverlassen- sten Teile der Monarchie strafversetzt - nicht, weil sie an regierungsfeindlichen Treffen teilge- nommen hätten, sondern nur, weil sie Slowenen waren. Das Archivmaterial ermöglicht einen näheren Einblick in den Verlauf der Verhöre der Laibacher Mittelschulprofessoren Linhart und Binder, die allerdings die Mehrheit der Fragen nicht beant- worteten. Linhart versuchte sich herauszuwinden, daß er von Politik zuwenig versteht. Binder lehnte die Beantwortung aus prinzipiellen Gründen ab und erklärte, daß er sich einer solchen ungerecht- fertigten Forderung (einzelne Gedanken begrün- den zu müssen, bevor er sie öffentlich und laut ausdrückt) im Interesse des Rechts auf freie Selbstbestimmung widersetzen müsse. Beide be- riefen sich darauf, daß beim inkriminierten Tref- fen nichts Strittiges vor sich gehen konnte, weil der anwesende Vertreter der k.k. Regierung die Versammlung nicht unterbrach und zuließ, daß sie ungehindert stattfand. Das dargestellte Ereignis zeigt anschaulich, in welchem Ausmaß die Leidenschaften aufge- peitscht waren, wie also ein an und für sich trivia- les Ereignis eine große Medienaufmerksamkeit auf sich ziehen konnte und Gegenstand hitziger Parlamentsdebatten wurde. Mittelbar enthüllt das vorgestellte Beispiel die politische Orientierung der Krainer Deutschen bzw. des Laibacher deutschen verfassungstreu- en Vereins im Rahmen der Vereinten Linken. Alle Abgeordneten, die in den achtziger Jahren des 19. Jahrhunderts im Parlament zur Verteidigung der Krainer Deutschen auftraten, waren Anhänger des gemäßigten altliberalen Flügels, der sich nach dem Zerfall der Vereinten Linken zum Deutsch-Österreichischen Klub formierte. Der berühmte Plener war der Führer des erwähnten Flügels bzw. der späteren Parlamentspartei. Das erklärt auch den Hintergrund des Konflikts zwi- schen den Krainer Deutschen und ihren Lands- leuten in der Untersteiermark zu Beginn der achtziger Jahre des 19. Jahrhunderts. Die Unter- steirischen Deutschen waren Anhänger der stär- ker nationalen Strömung, die mit der »blassen« Politik der Vereinten Linken unzufrieden war und nach dem Zerfall der Vereinten Linken den radikaleren Deutschen Klub unterstützte. Die Cillier Deutschen warfen den Krainer Deutschen Lauheit, Prinzipienlosigkeit und Kapitulantentum vor und riefen zum Austausch der Führung der Krainer Deutschen auf. Es scheint aber, daß sie dazu nicht nur durch ihre Nichtübereinstimmung mit der (vermeintlich) verfehlten deutschen Poli- tik in Krain angeregt wurden, sondern daß es sich um tiefere ideologisch-politische Meinungsver- schiedenheiten zweier deutscher Gemeinschaf- ten im geschlossenen slowenischen Siedlungsge- biet handelte. VSE ZA ZGODOVINO Škof Anton Bonaventura Jeglič je zasedel svoj položaj po koncu dobe slogaške politike, ko je lo- čitev duhov na Slovenskem že pripeljala do vse večjih medsebojnih spopadov. Ob koncu Taaffe- jeve vlade, v kateri so slovenski poslanci nastopi- li enotno - složno, smo Slovenci bili že povsem razvit narod »zrazplasteno družbo, razvito kultu- ro, znanostjo in umetnostjo, povsem izoblikova- nim jezikom in strokovno terminologijo.«1 Z raz- vojem naroda se je začela tudi politična diferen- ciacija meščanskega tabora na liberalnega in kle- rikalnega. Liberalni tabor je bil v kulturnem življe- nju nekoliko močnejši, po politični moči pa sta si bila približno enakovredna. Februarja 1898 je Ljubljana dobila novega kne- zoškofa. Po odhodu škofa Missie so bila pričako- vanja obeh struj slovenske politike velika. Ob imenovanju Jegliča so bili zadovoljni skoraj vsi, saj je bil poznan kot velik narodnjak in kot tak sprejemljiv tudi za liberalce. Predvsem liberalna stranka je veliko stavila na novega škofa, saj je Missia »hotel ugušiti vsako drugopolitikovanje na Kranjskem, ki bi klerikalni politiki nasprotovalo.«2 V tem duhu sprave je Ljubljana tudi pričakala Je- gliča, ki je dotlej svojo službo opravljal v Sarajevu. Sprejem, ki ga je pripravil župan Hribar, je bil veli- Vasilij Melik: Slovenska politika v Taaffejevi dobi, Zgodovinski časopis, št. 1-2, 1975, str. 112. Vincenc Rajšp: Imenovanje dr. Antona Bonaventura Jegliča za ljubljanskega knezoškofa, v: Jegllčev simpo- zij v Rimu, Celje 1991, str. 68. časten. Svojo naklonjenost novemu škofu je pou- daril s tem, da ga je v »prestolnici« posebej poz- dravil. Jeglič je bil takó pričakan kot človek, ki bo pripomogel k ponovni slogi in enotnemu nasto- pu slovenske politike. A pričakovanja se niso ure- sničila. Jeglič se ni izkazal za človeka, ki bi lahko sledil liberalnemu zasuku politike in duha med meščanstvom in intelektualci. Na drugi strani pa je liberalni tabor pokazal, da je izrazito nestrpen in nepotrpežljiv do drugače mislečih. V razmerah, ko se je spreminjal svet oz. vsaj po- gled nanj, se mnogo ljudi ni znašlo. Nazore, ki so jih propagirali, so označili za nazadnjaške in sred- njeveške. V precepu formiranja »moderne libe- ralne družbe« in starega svetovnega nazora kato- liške cerkve se je takó znašel tudi Jeglič. Njegovo poslanstvo, takó narodno kot moralno (ohraniti ljudi in narod čiste, predvsem v stvareh, ki so se dotikale spolnosti), je imelo izrazit katoliški predznak. Na možne pregrehe je opozarjal v šte- vilnih pridigah in v ta namen izdal številne pouč- ne knjižice, ki so, namenjene predvsem mladim, kazale pravo, torej krščansko pot v življenju. V tem kontekstu, »skrbi za narod in njegovo nravnost«, se je že v prvem letu njegovega škofo- vanja zgodila prva afera, ko je nenadoma pošla Cankarjeva pesniška zbirka Erotika. V razpravi bom poskušal predstaviti odziv javnosti na ta do- godek in vsaj deloma predstaviti, zakaj se je Jeglič odločil za tako drastično dejanje, ki je bilo že ta- 70 ZGODOVINA ZA VSE krat obravnavano kot relikt inkvizicijske politike Cerkve. Erotika Konec marca leta 1899 se je na Kranjskem po- novno obudil »inkvizicijski običaj« zažiganja pre- povedanih knjig. V pečeh ljubljanske knezoškofij- ske palače je namreč končalo okrog 700 izvodov nedavno izdane Cankarjeve Erotike. Inkvizicijski sežig se je zgodil skoraj natančno na petdeseto obletnico Dagarinovega požiga »opolzkih« del Franceta Prešerna, kot so se kasneje spomnili v Slovenskem narodu. Jeglič je v svoji vnemi v dnevnik zapisal: »Mladi tehnik Cankarje izdal pesmi; Erotika. Založil jih je Kleinmayer-Bamberg ki mi je en zvezek poslal. Vrnil sem muga in okregalsemga, ker so pesmi res nesramne; včeraj sem se pogodil z njim za vso na- klado, dajo kupim. Tudi bogokletno knjigo: >Der König derjuden< mije rekel, daje ne bo prodajal. Upam, dajo bo vlada zabranila, ker sem jo pro- sil.»5 Kaj je Jegliča v pesmih tako hudo zmotilo, ni jasno razvidno. Verjetno ga je še najbolj zmotil na- slov zbirke in platnica. Kasneje se je za posebno problematičen del izkazal ciklus Dunajski večeri. V javnosti novica sprva ni tako močno odmeva- la, vsaj glede na molčečnost časopisov ne. A kot se je izkazalo, je bilo to le zatišje pred nevihto. Kako močno sta oba dogodka odjeknila v sloven- ski družbi, je postalo jasno šele v naslednjih ted- nih. Že naslov Erotika je moral, v še vedno konzer- vativni slovenski družbi konec 19. stoletja, pov- zročiti negodovanje. Med samimi poezijami pa so največ pripomb namenili ciklu Dunajski veče- ri. Očitno je bilo za Jegliča preveliko pohujšanje že izražanje individualnih občutkov in strasti v pesmih. Izražati občutke, ki bi misli lahko nape- ljevale k »nečistovanju«, je bilo še vedno nespre- jemljivo. Cerkev je še vedno bila moralna avtori- teta in vsako »prakticiranje« spolnosti (četudi sa- mo v mislih ali sanjarjenju) izven zakonite zakonske zveze je bilo nedovoljeno in nemoral- no. V vsaki taki misli se je namreč skrivala nevar- nost za prave nečistosti. Časopisje je ob izidu reagiralo dokaj zadržano. O novi knjigi je svoje bralce prvi obvestil liberal- ni Slovenski narod. »Na 118 straneh je zbral Can- kar krasen šopek novih in že objavljenih poezij ter jih razdelil v cikle sledečih naslovov: Helena. - Iz lepih časov. -Dunajski večeri. -Romance. O tej pre- lepi pesniški zbirki prinesemo kmalu obširnejše poročilo v listku.«4 Podobno kratke zapise lahko najdemo tudi v Ljubljanskem zvonu in Učitelj- skem tovarišu, kjer so še najbolj pohvalili lično zunanjo urejenost zbirke. Kot je razvidno iz dnevnika, se je Jeglič pogodil z založnikom o odkupu samo nekaj dni po izidu. 31. marca je knjigo že poslal nazaj, tako da lahko domnevamo, da jo je dobil še isti oz. naslednji dan in o tem ter o svojem mnenju obvestil t.i. ka- toliške liste. Kaj so si o Erotiki mislili v katoliško usmerjenem časopisju, se je lahko izvedelo že 1. aprila v Slovenskem listu. Če je bila notica o izidu Župančičeve Čaše opojnosti še umirjena in so poezije označene za »piruh srednje vrste«, so si pri naslednji oceni dali duška. »Erotika. Ivan Cankar. Natisnila in založila Kleinmayr & Bam- berg. Cena tudi 1 gld. Te pesni pa že stoje na vr- huncu depili časov<. Ljubica se pesniku vedno va- lja po divanu, on pa postaja nervozen. Kar ni mo- gel stlačiti v verze, spisal je o »zopernem mehkem telesw v prozi. Svetla luna igra tudi precej veliko vlogo. Ni čudno, pohotnostjo prekaša. Ta piruh je zaprtek; kdor ga kupiš, odpri okno, da ti ne okuži zraka.«5 Prvi časopis drugačne politične usmeritve, ki se je odzval na dogajanje, ni bil liberalni Sloven- ski narod kot takrat najbolj razširjen svobodomi- selni časopis, temveč socialdemokratski Rdeči prapor. V članku se pisec vsebine niti ni dotaknil, ker, kot sam pravi, knjige niso uspeli dobiti. Moti- lo ga je predvsem škofovo dejanje in molčečnost Slovenskega naroda. *... Nekoliko dni odkar so izš- le, jih že ni bilo več moči dobiti pri založnikih... Pripovedovali so nam namreč, daje kupil vse iz- vode karjihje bilo dobiti - ljubljanski škof dr. Jeglič ... Ko so Erotica izšle, je obljubil Slovenski narod daljšo oceno v listku. Od onega časa j e preteklo več kakor dva tedna. Ocene pa le še ni. Ali seje tudi Narod prestrašil škofovega anatema?«6 Zanimivo je predvsem dejstvo, da je Slovenski narod tako dolgo čakal. Njegov odziv bi lahko pri- čakovali že dosti prej. Končno je izšel 13. aprila uvodni članek z naslovom Usoda slovenske knji- ge. Čez dva dni je Slovenski narod objavil še pod- Jegličev dnevnik, 31. 3- 1899, Arhiv Republike Slove- nije, dislocirana enota, oddelek II. (dalje: Jegličev dnevnik, in datum). Slovenski narod, 27. 3. 1899. Slovenski list, 1. 4. 1899. Rdeči prapor, 10. 4. 1899. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 71 IVAN CANKAR: EROTIKA. NATISNILA IN ZALOŽILA KLEINMAYR poe- zij< nekega slovenskega >pesnika<. Seveda primer- ja to Herostratovemu činu. Tudi mi smo čuli to vest, pa ji nismo pripisovali velikanske važnosti, kajti iz dotičnih >poezij<, katerih recenzijski ek- semplarje tudi nam došel, veje ravno isti duh, ka- terega je liberalno mestno gospostvo presadilo z ustanovitvijo zloglasne hiše št. 139 tudi v našo, do tedaj belo Ljubljano... Narod poroča, da so te 'poe- zije našle smrt v peči. Marsikdo bi vedel zanje pri- mernejšega počivališča, kjer bi, ne sicer na prvem mestu javnega življenja, kamor jih sedaj skuša štuliti »pesniki, marveč bolj nastrani, skromno, to- da po pravi vrednosti in zaslugi, bile narodu koli- kor toliko vhasek.«10 Dejanje je različno odmevalo tudi med duhov- niki. Nekateri so mu ob tem poslali celo podpor- no pismo. »Prejasni knez! Premilostni vladika. Zvedevši o požrtvovalnem činu, s katerim se niste Premilostni ustrašili stroškov ter drage volje žrtvo- vali velike svote, da ste pokupili knjige, katerih av- torju je podlost, brezverstvo in kršenje zakonske zvestobe samo igrača. Občudujemo to velikodu- šnost ...«n Datirano je z dnem 5. aprila 1899 v Ži- reh, s podpisi duhovnikov treh dekanij. Med štiri- najstimi podpisi duhovnikov sem zasledil tudi podpis Frana S. Finžgarja, vendar pa je vse podpi- sal le eden od duhovnikov. Podpisnik je bil naj- verjetneje dekan Arko, saj je iz nekega drugega pi- sma razvidno, da gre za enako pisavo. Potemta- kem ni jasno, če je Finžgar res podpisal, možno pa je, da gre zanj, saj je bil Fran S. Finžgar v tem času kaplan v Idriji, njegov dekan pa prav ome- njeni Arko, ki ga Finžgar v svoji spominih, ki se nanašajo na ta čas, tudi omenja. Sicer pa v Finž- garjevih spominih nisem zasledil, da bi v delu, kjer opisuje svoje delovanje v Idriji, omenjal ta dogodek. S Cankarjem se je seznanil šele, ko je 7 Slovenski narod, 13- 4. 1899. s Slovenski narod, 15. 4. 1899- Gre za javno hišo v Ljubljani, kije bila stacionirana na Zvonarski ulici 13. Več o tem B. Cvelfar, »Ko prosti- tutko jeden zapusti, gre že drugi moški skozi vezna vrata*. Ureditev prostitucije in življenja v javni hiši v Ljubljani na začetku 20. stoletja, Kronika 42, 1994, 25-41, isti, »No, zdaj pa če imaš denar, daj ga sem, potem se pa hitro z menoj spolsko združi». K zgodovi- ni tajne prostitucije v Ljubljani na začetku stoletja, Zgodovina za vse, 1994, št. 2.; M. Kavčič, »Prostituci- ja v Ljubljani ob koncu prejšnjega stoletja*, Kronika 35, 1987. Slovenec, 15. 4. 1899. Nadškofijski arhiv LJubljana (dalje NŠAL), serija: škofje, fond: škof Anton Bonaventura Jeglič, fase. 28. VSE ZA ZGODOVINO 72 ZGODOVINA ZA VSE prišel v Ljubljano (konec 1.1900). Tu je sploh veli- ko prijateljeval s slovenskimi pesniki in pisatelji. Da za dogodek takrat še ne bi vedel, je malo ver- jetno, dvomim pa tudi, da bi se pisatelj Finžgar strinjal s tako sodbo. Jeglič se je dne 21. aprila 1899 podpisanim du- hovnikom pisno zahvalil za izraženo moralno podporo: »Plača naj Vam Vašo ttavdušenost in iz- javo, da mi bote prav radi pomagali v trudu da kar moremo preprečimo, naj nam umazanost našega dobrega naroda ne pokvari. Rad sem do- tično svoto žrtvoval, vem, da mijo bo dobriBogže na kak način poplačal in upam da prav gotovo o tem, da bo moje in Vaše prizadevanje za napre- dek našega ljudstva blagoslovil in dal mu bujnega uspeha.«12 Očitno ga debata, ki se je v tem času že razvnela, ni zmotila v neomajnem prepričanju, da je narod potrebno obvarovati pred tako opolz- kimi knjigami, ki greh poveličujejo in ljudi v njega zapeljujejo. Naslednji dan je zapisal v svoj dnevnik: »Can- karje izdal grde, opolzke pesmi;jaz sem vse poku- pil, da ne pridejo ljudem in mladim v roke (dal sem 478 gld.); s tega silna jeza Narodova in pri dijakih.«13 Naj kot zanimivost ob tem podatku na- vedem, da je ietna poraba petčlanske meščanske družine (majhnega državnega ali privatnega uradnika), po Ernstu Bruckmüllerju, ki navaja izračune Ernsta von Schwarzerja za leto 1857, znašala približno 474 gld. 40 kr. Izračuni sicer ve- ljajo za celotno Avstrijo, a se mi zdi, da dobro po- nazorijo porabljeno vsoto.1-1 V oceni, da je bilo škofovo dejanje neprimerno, so si bili edini v večini krogov. Vsekakor ni nihče v javnosti zagovarjal požiga knjig. V Slovencu so njegovo težo poskušali zmanjšati s tem, da so Cankarja predstavili kot »nekega slovenskega pe- snika«, pa tudi tako, da so poezije dvakrat postavi- li v narekovaj. Dogodek so poskušali tudi posta- 12 Prav tam. 13 Jegličev dnevnik, 22. 4. 1899. 14 Ernst Bruckmíiller: Nove raziskave zgodovine avstrij- skega meščanstva; Zgodovinski časopis, št. 3, 1991, str. 377. Časovno bližja bi bila morda primerjava z na- jemninami v Ljubljani za popisno leto 1910. V Ljublja- ni je bilo takrat »največ stanovanj, pri katerih se je letna najemnina gibala med 120 in 400 kronami.* Glej v: Andrej Studen, Stanovati v Ljubljani, SH, Ljub- ljana 1995, str. 31. Bruto družbeni produkt na prebi- valca med leti 1911-1913 je na Kranjskem znašal 439 kron (219,5 gld), v Clslajtaniji pa 539 kron (269,5 gld). Glej v: David F. Good, Der wirtschaftliche Auf- stieg des Habsburgerreiches 1750-1914, Wien - Köln - Graz, 1986, str. 239. viti v okvir aktualnih vprašanj in zbirko predstavi- ti kot dejansko nemoralno delo s tem, da so poezi- je oz. njihov duh primerjali z duhom, ki veje iz »zloglasne hiše št. 13«, kjer je bil takrat stacioniran ljubljanski bordel. Odziv obeh strani po odkupu knjig je bil, lahko rečemo, pričakovan. Liberalno časopisje je sicer nekoliko oklevalo, a je na koncu Slovenski narod le podal ostro in odklonilno mnenje. Zadržanost časopisov konzervativne usmeritve, tudi po os- trih napadih Naroda, ki niso bili usmerjeni samo na dejanje požiga, temveč na ves slovenski »kleri- kalizem«, si lahko razlagamo z bližajočimi občin- skimi volitvami in z radikalnostjo dejanja, ki ga je bilo javno težko podpreti, pa čeprav je kdo sežig knjig zaradi svojega nestrinjanja z njimi na tihem podpiral. Še večjo javno razpravo je verjetno preprečila relativno hitra ugotovitev, da bo založnik moral knjigo ponatisniti najkasneje v treh letih, sicer bo izgubil vse avtorske pravice. Cankar je to ugotav- ljal že 9. aprila v pismu bratu Karlu: »Škofje torej res tako prismojen, da segre blamirati s tako sred- njeveško neumnostjo. Pesmijs tem ni zatrl. Zakaj po § 20. o autorjevem pravu mora izdati založnik tekom treh let drugo izdajo knjige, drugače pa ima vse pravice zopet pisatelj sam. Če je kupil škof moje pesmi kot popolno last, tedaj mora napraviti v treh letih škof sam novo izdajo ter plačati meni vrh tega dvestoforintov.«li Kritika Literarna kritika Cankarjevega dela v tej aferi pravzaprav ni imela nobene vloge. Vsepovsod je bila ocena pesmi zgolj površinska, ki bolj mimo- grede pohvali vsebino ali pa vsebino in avtorja poskuša moralno očrniti. Kritika se je nanašala na možno moralno oporečnost knjige, ki bi lahko vnašala nemir v mlade in neporočene duše. Re- snejše kritike so sledile šele po neke vrste obraču- nu z moralističnim dejanjem, potem ko se je libe- ralna stran odločno postavila v bran in ostro ob- sodila »sovraštvo slovenskega klerikalizma do svobodne slovenske besede.«:fi Po umiritvi razmer in ko je bilo jasno, da bodo Erotiko ponatisnili, so začele izhajati tudi ocene samih poezij. Prvo oceno so lahko bralci prebrali v Slovenskem narodu. Izšla je v treh nadaljeva- 15 Ivan Cankar, Zbrano delo, Knjiga 1, Ljubljanal967, str. 257. (dalje: Zbrano delo, in stran). 16 Slovenski narod, 15. 4. 1899. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 73 njih od 29- maja do 2. junija 1899. Objavljena je bila kritika, ki zbirki ni bila naklonjena in je bila za pesnika precej neugodna. »Vsebinsko nas ni presenetil z nobenim novim, originalnim moti- vom. >Es ist alles schon dagewesene«. Na koncu je kritik še zapisal: »Iz kratka, kar nam je podal pe- snik v zbirki >Erotika<, to je še po veliki večini ne- zrelo - >Sturm und Drang<. Cankarje dobra, a še ne razvita vinska trta ...«X1 Kritika v Slovenskem narodu je nekoliko začudila, saj se je pred tem ča- sopis ostro postavil v bran Erotike in njenega av- torja in tudi ocene, ki so bile mimogrede podane, niso bile neugodne, kvečjemu prav nasprotno. Vendar je kritiko podal človek, ki osebno ni bil v dobrih odnosih s Cankarjem. Vladimirja Levca je za kritiko prosil Fran Govekar in »Govekar, teda- nji kulturni urednik »Slovenskega naroda<, nikoli ni bil navdušen nad Cankarjevo poezijo.« Levcu je pisal na Dunaj »... tako, daje še bolj podžgal nje- govo osebno razpoloženje do Cankarja, češ daje pesnik, ki ga ocenjuje, »aroganten in nečuveno domišljav< ...«ia Drugače je ocenil Erotiko Anton Aškerc v junijski številki Ljubljanskega zvona. »Cankarjeva lirika je pristno vino... V liriki je čist subjektivist, egoist. Misli samo nase in na svojo lju- bezen. Ta mu napolnjuje vse njegovo bitje. V njej živi in diha; on je suženj te strasti; ta strast je edini motiv njegovi liri.«19 Aškerc je tudi odgovoril na očitke nemoralnosti pesnika in zbirke, ki so leteli predvsem na ciklus Dunajski večeri. »V Dunaj- skih večerih je Cankar fotografoval velikomestno ozračje zlasti z ozirom na trpečo žensko. Z umet- niškega stališča mora vsakdo priznati, da so te sli- ke izvrstno pogojene. Kjer slika greh, nemoral- nost, nepravi nikjer, da odobrava to življenje. On samo riše po naravi. Nemoralnosti Cankar tukaj ne uči inje ne proslavlja.«20 Naj na tem mestu omenim, da je bilo v času, ko je napisal kritiko Cankarjevih pesmi, Aškercu že prepovedano maševanje v Ljubljani. Maševanje mu je v pismu prepovedal škof Jeglič. »Žal mije, da Vi kot duhoven sodelujete pri Zvonu, vkaterem se mnogo greši zoper6. Božjo zapoved, šeboljmi je žal, da ste vi sami razen druzih zložili tudi lirič- no pesem Aglaja, kije dosti pohujšanja napravila, najbolj pa mije žal, da za sv. mašo še četrt ure ne potrebujete (karje smrtni greh) in s Najsvetejšimi tako postopate, da vsacega v dušo zazebe, ki Vas vidi. Zato vasprosim: 1. dapri Zvonu nesodelujete 2. da vsaj približno pol ure mašujete. Prosim, da mi to pismeno ali ustmeno obljubite. Dokler pa te- ga ne storite, prepovem Vam v Ljubljanski škofiji maševati ali katerokoli duhovno službo opravlja- ti.«1 Katoliška stran je svoje kritike namenila spet bolj na Cankarjeve zagovornike kot pa na samo vsebino Erotike. Kritika v Narodu naj bi bila, kot so zapisali v Katoliškem obzorniku, slavospev Cankarju. Sam časopis pa »velikapozavna, kise vsekdar oglasi, kadar je treba braniti podlost proti »klerikalcem^«22 Kako nekoristen je bil trud, da bi Erotiko skrili pred narodom, se je pokazalo že z objavo ocene v Slovenskem narodu, saj je v oce- ni, ki je izšla v več številkah časopisa, citirano kar nekaj pesmi iz zbirke. Torej so bile pesmi na voljo v branje najširšemu občestvu, ki je prav gotovo pričakovalo najmanj eno sočno pesem in je z lu- po iskalo »nemoralno«. Ozadje V svojem bistvu provincialna družba je doživ- ljala pretres in neke vrste preizkušnjo. Prav odziv na Erotiko je pokazal na preživelost trdovratne meščansko-cerkvene morale 19. stoletja. Družba je v stoletnem napredku sicer doživela precejšnje spremembe, a moralno avtoriteto je še vedno imela katoliška cerkev in to so ji večinoma vsi priznavali. Zato, da bi obdržal v družbi neke idealistične norme o dovoljenem in nedovoljenem, o čistem in nečistem, je Jeglič pozorno spremljal vse doga- janje v Ljubljani in škofiji ter pri tem poskušal lju- di čimbolj obvarovati pred slabimi vplivi časa. »Tako npr. ni izšla nobena slovenska knjiga ne ča- sopis, daga on ne bi opazil ali presodil. Tudi za moderne pisatelje se je zanimal, dasi romanov ni bral.«20 Takrat je Ljubljana torej imela izredno zavzete- ga škofa, prepričanega v svoje poslanstvo, ki mu ga je zaupal Bog. Iz strogo moralističnih čustev je moral preprečiti prodajo takega čtiva. Moramo pa se zavedati, da tudi takratna liberalna pozicija Še ni pomenila zavzetja stališča za popolno svo- bodo tiska. Če so jasno stopili na stran povsem 17 Slovenski narod, 29. 5. 18 Zbrano delo, str. 267. 19 Prav lam, str. 279. 20 Prav tam, str. 280. 2. 6. 1899. 21 NŠAL, fase. 28. 22 Zbrano delo, str. 286. 23 Za zabavo sploh ni nikoli ničesar bral. Od romanov je menda prebral samo N. Velikonjeva Višarska pole- na. Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, Majhen oris velikega življenja, Ljubljana 1941, str. 391. (dalje: Jože Jago- dic: Nadškof Jeglič). VSE ZA ZGODOVINO 74 ZGODOVINA ZA VSE »nedolžne« Erotike, so še v isti številki podprli vladno konfiskacijo knjige, ki je razkrivala spo- vedniške napotke duhovnikom: »Zanimiva kon- fiskacija. Deželna vlada nam je danes poslala Avi- so, s katerim nas obvešča, daje ljubljansko • kr. pravdništvo konflskovalo knjigo Auszüge aus der von den Päpsten PiusIX. und Leo XIII. als Norm für die römische katholische Kirche sanctionier- ten Moraltheologie für die Sittlichkeit der Völker. Mismo slučajno imeli priliko pregledati to knjigo. Spreletela nas je zona, ko smo jo čitali. V njej se nahajajo verni prevodi po dveh papežih potrjene moralne teologije, a vsebina teh prevodov je tako nevarna in nemoralna -gre za izpraševanje že- na pri spovedi - da moremo konfiskacijo le odo- bravati.«2* Tukaj lahko vidimo, da je bila delitev na liberal- ce in konzervativce (klerikalce) v slovenskem prostoru opredeljena zgolj na politični ravni. Očitno je, da je bil oster napad na škofa in sloven- sko katolištvo tudi »propagandna« poteza v luči bližajočih se občinskih volitev v Ljubljani, saj citi- rani članek kaže na to, da so tudi deklarirani svo- bodomisleci menili, da določena literatura pač ni primerna za javnost in je torej bolje, če se ne znajde na policah knjigarn. Da bi si lažje razlagali konfiskacijo in požig, ki ga je izvedel Jeglič, si lahko pogledamo, kakšne napotke so okrog petdesetih let 19. stoletja dobi- vala krščanska »dekleta«, da bi se ohranila vredne svojih mož. Ženska je bila kljub vsemu vedno ti- sta, ki so jo poskušali narediti za Marijo in jo ohra- niti čisto in nedolžno. Vzgibi, ki so vodili razne moraliste, so bili največkrat povezani s predsod- ki v zvezi z ženskami. Moški je moral le brzdati svoje naravne nagone. Nadzorovanje ženske spolnosti pa je bilo tisto, ki je bilo skrivnostno in nedostopno, zato jih je lahko pokvarila že tako ne- dolžna stvar, kot je poezija. Že romantična pesem je zadostovala, da bi ženska spolnost ušla izpod družbenega nadzora. Če bi Erotiko presojali po načelih lavantinske- ga škofa Antona Martina Slomška iz srede 19. sto- letja, bi verjetno prišli do podobnega sklepa, češ, pesmi so nesramne in ne smejo priti v roke do- bremu ljudstvu, ki ga te reči lahko pokvarijo. Slomšek je namreč spisal precej obsežno in ka- sneje večkrat ponatisnjeno knjižico, pomenljivo naslovljeno Krščansko devištvo. V njej najdemo tudi poglavje z naslovom Devet najhujših sovraž- nikov in sovražnic devištva. Slomšek pravi, da je »prva sovražnica devištva posvetna ljubezen, ki mlado srce zakoplje v posvetne reči, da pozabi na Boga in nebesa. Ti si posvetna ako te jesti in piti bolj veseli, kakor pa Bogu služiti; če rajši poslušaš nesramne mame kakor pa božjo besedo... Če ži- viš po šegi posvetnih ljudi, ljubiš svet; Bogu in ob enem pregrešnemu svetu pa ugajati ne moreš.«25 Erotika pa je potemtakem posvetna reč, v kateri bi lahko našli vse polno »nesramnih mam«. Če bi tako knjižico dali v roke mlademu dekletu, ki bi ob prebiranju čutnih romantičnih verzov verjet- no kaj hitro pozabila na božjo besedo, bi ji storili neizmerno krivico, saj bi jo, revo, dobesedno po- tisnili med grešnice in njena angelska nedolžnost bi v trenutku izpuhtela. »Priročnik« s samim do- godkom ni neposredno povezan, a vendarle kaže na neko kontinuirano pozicijo katoliške cerkve, ki jo je imela do »posvetnih reči« in se kljub pol- stoletnemu premoru ni spremenila. Spremenili pa so se trendi v družbi. »V 19. stolet- ju je zakonska zveza za večino skupin prebivals- tva začela temeljiti na drugih razlogih, ne le na ekonomski koristi. Pojmi romantične ljubezni, ki so najprej zajeli zlasti meščanske skupine, so se razširili v večino družbe. 'Romantično druženje< je postalo sinonim za dvorjenje, ljubezenski ro- manu pa so bili prva oblika literature, kije dosegla ljudske množice.«26 Razvoj na Slovenskem je bil verjetno nekoliko počasnejši že zaradi preprosto manjše naklade knjig, ki so bile izdane v sloven- skem jeziku. A glede na razvoj družbe je bilo po- trebno biti pozoren. Na področju razumevanja združitvenega akta so se pojavljala šokantna odkritja, kot npr. to, da so odkrili žensko seksual- nost. »Spolnost smo razvijali kot skrivnost, ki smo jo nato morali brez konca in kraja razkrivati in se tudi varovati pred njo. «21 Vsako stvar, ki je bila nevarna za moralno či- stost ljudstva, je bilo potrebno odkriti in onemo- gočiti. Za to je sicer skrbela tudi država sama z zakonom o zasramovanju cerkve. V tem smislu je bil Jeglič dobrohotni cenzor naroda, ki je imel le dobre namene zaščititi ljudstvo in je videl tudi tisto, česar vladna cenzura ni videla. »V tesnem stiku s svojim narodom je zaradi njega, zanj in z 24 Slovenski narod, 15 4. 1899. 25 Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, Nauki, vzgledi in molitve za dekleta, Družba sv. Mohorja na Prevaljah, Prevalje, 1923, str. 24. 26 Anthony Giddens: Preobrazba intimnosti, Ljubljana 2000, str. 33- 27 Prav tam, str. 25. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 75 njim sodil in obsojal, učil in prisluškoval njegovim utripom... Kaj čudno, daje pokupil vse zvezke »pe- smi, v katerih se je mesenostpoveličevala, v kate- rih seje nečista ljubezen slavila kotpresladek uži- tek, po katerem je treba koprneti. < (tu je citiran Ško- fijski list 1899) Čutil je, da taka knjižna hrana ne more biti v hasek njegovemu narodu.« Kakor je zapisal njegov nekdanji tajnik v svojem doktor- skem delu.28 Po pravici povedano pa se Jeglič kljub vsemu kaže kot človek, ki je spremljal čas, v katerem je živel in spremljal »moderno družbo.« Sprejemal je nove vzgojne metode, pri katerih se je v izobra- ževanje vključevala tudi spolnost. Največje ne- varnosti je videl v mladih dušah, ki zaradi nepou- čenosti kaj hitro zavijejo na pota greha. Torej, lju- di je bilo potrebno podučiti in jim vcepiti nekak- šno samocenzuro, skratka, na nek način obvlado- vati njihovo spolnost. Spoznal je nujnost javnega obravnavanja spolnosti. Javno je bilo potrebno naznaniti omejitve intimnosti, ki jih še dopušča katoliška cerkev. 1899, leto Erotike Škof Jeglič je bil takrat šele v svojem prvem letu škofovanja. Globoko veren je začel z delom v svo- ji škofiji. Najbolj se je posvečal organiziranju živ- ljenja in delovanja duhovnikov in vernikov. Uve- dene so bile konference dekanov, s kanoničnimi vizitacijami je začel opravljati redne in podrobne obiske vseh župnij v svoji škofiji. Že na samem začetku je začel razmišljati o slovenski gimnaziji, ki jo je leta 1905 tudi odprl. Mlad in ambiciozen je škof začel uresničevati načrte o duhovni prenovi slovenskega naroda, ki mu je že dovolj škodoval liberalni duh. Cankar je svojo zbirko izdal prav v času, ko je škof že zagnano ugotavljal dušno stanje v škofiji, saj je takrat že opravljal prve vizitacije. Obisk v župniji je bil navadno zelo natančen. Pregled je zajemal bivanjske razmere župnika, stanje cerk- ve, preverjanje učencev v šoli, »nravstveno sta- nje«. Največ podatkov, kot se zdi, je dobil v spo- vednici. Na vsak način je poskušal ljudi odvrniti od same misli na pregreho, ki skoraj zagotovo vo- di do njene mesene materializacije. Ker pa je lah- ko vsaka stvar pomenila nevarnost, je ljudi opo- zarjal in jih svaril pred vsakim prekomernim kon- taktiranjem z nasprotnim spolom. Eno največjih nevarnosti za »nravstvenost« je videl v plesu. Sulamit. Kakó blešči se morje to V demantih in kristalih, Kakó pohotno ziblje se V razkošnih, mehkih valih. V tem burnem plesu od strasti Telesa trepetajo, Krog belih udov kot megle Tančice plapolajo. Iz zlatih harp takó sladko Vro pesmi koprneče In srce plaka in drhti Od žalosti, od sreče. Zarespohujšljivi in neprimerni verzi... (Ples je že Slomšek označil za 6. sovražnika deviš- tva. »Plesišče je deviške čistosti morišče.«29) Če ob tem upoštevamo še nekatere ocene nje- gove osebnosti, ki poudarjajo čustvenost, vnemo in prenagljenost, tudi koleričnost in izredno stro- gost do samega sebe (»Stalna budnost, trdni skle- pi, rigorozna sredstva kot strogi post, včasih noše- nje spokornegapasu ali celo bičanje«**), potem lahko razumemo tudi odkup Erotike. Zagnanost, prepričanost o poslanstvu, ki mu je bilo namenje- no, in njegova zavezanost Mariji, so bili krivi tudi za reakcije, kot je bila ta. Knjiga, ki ga je »izzivala« že s samim naslovom in sprednjo platnico, se ni mogla prosto prodajati. Ravnanje res ni imelo pravega vzroka, ker Cankarjeva lirika ni bila nič bolj pohujšljiva od mnogih poezij, spisanih v evropski romantiki, le-te pa je Jeglič moral vsaj 28 Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, str. 171. 29 Anton Martin Slomšek: Krščansko devištvo, str. 31- 30 Janez Juhant: Škof Jeglič, poskus podobe velike osebno- sti, v .-Jegličev simpozij..., str. 27. VSE ZA ZGODOVINO 76 ZGODOVINA ZA VSE deloma poznati. Vendar pa evropski romantiki še niso bili prevedeni v slovenski jezik oz. so bili v zelo malem številu in kot taki nedosegljivi širši populaciji na Slovenskem. Kot taka se je Erotika znašla pred škofom, njena čutna vsebina pa dosegljiva vsem. Erotika je bila zanj pravo nasprotje načrtom, ki si jih je postavil pri vzgoji klenega slovenskega naroda. Nežne in čuteče pesmi bi lahko odtrgale misli od Boga. Ne- varnost je bila tu. Knjige je bilo potrebno uničiti. Zanimivo je, da kasneje v dnevniku »pripetljaja« ni več omenjal. V letu 1902 pa tudi nisem zasledil nobene pripombe ob ponovni izdaji Erotike. Ob izidu Cankarjevih zbranih del se tudi obregnil ni ob dejstvo, da bo v njih tudi Erotika. Fran S. Finž- gar, ki je takrat bil direktor Nove založbe, je zapi- sal takole. »Po uradnem opravku sem moral k Je- gliču. Po razgovoru vpraša: >Kaj dela zadruga No- va založba? Ali napreduje? - Pazite, podjetja so vedno nevarna/t >Cankarjeva zbrana dela izda- jamo. Je velika žrtev za zadrugo, pa kulturno sil- no važna stvar. oCankar- duhovitpisatelj, nena- vadno duhovit mož. Le založitega.oPa bomo iz- dali vsega prav vsega. Tudi >Erotiko,> sem nekako plaho dostavil.oVsega, seveda vsega. Mora biti ce- lotno delo. < Tiho sem se začudil in odkritosrčno po- vedal: »Erotiko ste, prevzvišeni, vi sežgali. Ali ste hudi da smo jo natisnili?' Škof se je nasmehnil: >Saj res. Pokurilsemjo. Sem že čisto pozabil. Nič ne de! Saj ne vemo, zakaj je bilo to prav. Morda je zato sedaj umetniško Čist, nič umazan, kakor so marsikateri drugi. Bog je dober. «•31 Zusammenfassung Jegličs Sorge für das Volk und dessen Sittlichkeit Der Amtsantritt von Anton Bonaventura Jeglič als Laibacher Fürstbischof im Jahr 1898 war mit großen Erwartungen unter den Slowenen verbun- den, die damals bereits scharf auf die liberale und die katholische Partei geteilt waren. Der neue Bi- schof hätte, als großer Patriot, ein Mittler zwi- schen den zerstrittenen Seiten werden können. Diese Erwartungen erfüllten sich aber nicht. Das liberale Lager und der Bischof fanden sich rasch auf gegnerischer Seite wieder, nicht zuletzt wegen der radikalen moralischen Ansichten von Jeglič. Ende März 1899 entschied der Bischof, daß die Gedichtsammlung von Ivan Cankar mit dem Titel V Jože Jagodic: Nadškof Jeglič, str. 451. »Erotika« zum Verkauf ungeeignet ist. Er kaufte dem Verleger rund 700 Exemplare ab und ver- brannte sie in den Öfen des fürstbischöflichen Palais. Die Reaktion der Presse war wie zu erwar- ten. Das katholische Blatt Slovenski list sprach von einem »verdorbenen Osterei«. Die liberale Zeitung Slovenski narod wartete fast vierzehn Tage, bevor sie die »sehr kleinliche und engherzi- ge« Handlung verurteilte. Auch die katholische Presse äußerte keine öffentliche Unterstützung für die Verbrennungsaktion, versuchte aber die Bedeutung dieser Handlung des Bischofs herun- terzuspielen und die Gedichte als tatsächlich an- stößig zu bezeichnen. Unter den Geistlichen war die Unterstützung größer. Dreizehn Geistliche schickten sogar einen Unterstützungsbrief aus Žiri. Interessanterweise finden wir unter den Un- terzeichnern auch Finžgar, wobei es sich wahr- scheinlich um Fran Šaleški Finžgar handelt, der damals in dieser Region tätig war. Die Literaturkri- tik spielte in der ganzen Sache keine Rolle. Erst Ende Mai und Anfang Juni erschien im Slovenski narod eine Kritik, die aber wider Erwarten für den Autor der Gedichte ungünstig ausfiel. Eine wohlwollendere Kritik wurde im Ljubljanski zvon veröffentlich, während sich die Kritik im Katoliški obzornik mehr gegen Cankars Fürsprecher als ge- gen sein Werk richtete. »Erotika« war eine Art Indikator der damaligen Gesellschaft, die zwar große Veränderungen durchmachte, doch der Kirche immer noch die moralische Autorität zubilligte. Die Trennung zwischen Liberalen und Klerikalen verlief da- mals vor allem auf politischer Ebene. Eine dekla- rierte freidenkerische Zeitung befürwortete in derselben Nummer, in der sie sich auf die Seite der beschlagnahmten Erotika stellte, die Konfis- kation einer anderen Gedichtsammlung, weil diese »so gefährlich und unmoralisch ist«. Jeglič führte den Aufkauf im ersten Jahr seiner Amtstätigkeit durch, als er gerade versuchte, den Stand der Moral in seiner Diözese festzustellen. Offensichtlich waren die Informationen, die er wohl zum größten Teil im Beichtstuhl bekam, nicht sehr erbaulich. »Erotika« konnte an sich nicht »ausschweifender« sein als die Werke der europäischen Romantik, die Jeglič zumindest zum Teil kennen mußte. Sie war aber in sloweni- scher Sprache herausgegeben und damit der brei- teren Bevölkerung zugänglich. Die zärtlichen und empfindungsfähigen Gedichte hätten die Gedan- ken des kernigen slowenischen Volkes von Gott abwenden können. Also bestand Gefahr. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 77 SREDNJEVEŠKO CELJE / MEDIEVAL CELJE (ur./ed. Mitja Guštin), Archaeologia Histórica Slovenica 3, Filozofska fakulteta, Oddelek za ar- heologijo, Ljubljana 2001,287 strani. V začetku tega leta se je publikacijam, ki obrav- navajo srednjeveško obdobje pridružila obsežna monografija, ki je rezultat dela in povezave treh zavodov, ki delujejo na Celjskem. V Celju od leta 1996 deluje izpostava Centra za srednjeveške in novoveške študije Oddelka za arheologijo Filo- zofske fakultete Univerze v Ljubljani. Center, ka- terega vodja je red. prof. ddr. Mitja Guštin, je bil ustanovljen z namenom, da pospeši razvoj arheo- logije mlajših obdobij in spodbudi obdelavo in objavo gradiva, ki je pozabljeno ležalo v muzej- skih depojih. Arheološke raziskave Starega gradu in Knežje- ga dvora v Celju so v zadnjih dvajsetih letih prine- sle več ton srednjeveškega gradiva in zato je ra- zumljivo, da je Center svojo prvo izpostavo osno- val v Celju. Že od začetka je svoje delovanje pove- zal s Pokrajinskim muzejem Celje in Zavodom za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje. V ok- viru projekta Celjski knezi je Zavodu pomagal pri urejanju in dokumentiranju izkopanega gradiva, z muzejem pa je sodeloval pri pripravi simpozija in razstave Grofje Celjski. Kljub nerednemu ter skromnemu financiranju in brez redno zaposle- nih sodelavcev je delo v prostorih celjske izposta- ve teklo nemoteno. Ob pomoči kolegov iz Pokra- jinskega muzeja Celje je bil s sodelavci iz progra- ma javnih del zrisan del arheološkega gradiva z izkopavanj obeh gradov in z različnih lokacij v mestu. Tako je bil sredi lanskega leta pripravljen obsežen katalog, ki je nadgradil delo, začeto ob razstavi Grofje Celjski. Zbrano gradivo je objavljeno v tretji knjigi serije Archaeologia Histórica Slovenica, ki je pod naslo- vom Srednjeveško Celje /Medieval Celje izšla leta 2001. K obdelavi zbranega materiala je urednik knjige, prof. ddr. Mitja Guštin, pritegnil številne domače in tuje sodelavce, strokovnjake za posa- mezna področja materialne kulture. Keramično gradivo je predstavljeno v več član- kih. Sauro Gelichi in Mitja Guštin sta zbrala kera- miko španske proizvodnje (Keramika španske proizvodnje iz Slovenije/ Ceramiche diproduzio- ne spagnola dalla Slovenia). Dve skledici s posve- tilom Mariji, napisanim v gotski minuskuli, ki sta bili odkriti med izkopavanji na dvorišču Knežjega dvora v Celju, sta vzpodbudili avtorja, da sta zbra- la in ovrednotila vso keramiko s slovenskih naj- dišč, ki je nastala v španskih delavnicah. Pot do naših odjemalcev je vodila preko Benetk in s po- sredovanjem beneških trgovcev. Radovan Cunja je proučil italijansko pozno- srednjeveško in renesančno keramiko iz Celja {Italijanska majolika iz Celja /Maioliche italiane da Celje). Uvožena okrašena italijanska lončeni- na je med celjskim gradivom dokaj skromno za- stopana, kar pomeni, da je to posodje predstavlja- jo luksuzen izdelek. To pa pomeni, da je bilo do- stopno le premožnejšim slojem, predvsem plemstvu in meščanstvu, kar potrjujejo tudi ar- heološki konteksti, v katerih je bilo to gradivo naj- deno. Zanimive keramične čaše, okrašene s pečati, je raziskoval Mitja Guštin (Celjske čaše/Die Tonbec- her von typ Celje). Njihovo razprostranjenost sle- dimo po vsej Sloveniji, najštevilneje pa so zaen- krat zastopane med srednjeveškim gradivom Ljubljane in Celja. Posebnost teh lončenih izdel- kov so pečati različnih oblik, velikosti in motivov, s katerimi so lončarji okrasili površino. Pri tem so svoji domišljiji pustili prosto pot tako pri izdelavi pečatov kot njihovi uporabi, saj se na nekaterih izdelkih pojavlja tudi po pet različnih tipov peča- tov. Isti avtor predstavlja tudi Pečnice z grbom gro- fov Celjskih/Stove Tiles with the Celje Family Coat of Arms, ki jih hranijo muzeji v Celju, Beogradu in Budimpešti, med njimi je ohranjena tudi pečnica s simbolom Zmajevega reda. V članku Mesto Celje leta 1487 v besedilu Paola Santonina/Die Stadt ••• im Text von Paolo Santonino aus dem Jahre 1487 primerja Celje, kot ga je videl Paolo Santoni- no, s sodobnim mestom. Da so člani rodbine Celjskih pustili svoje sledi širom Evrope, potrjuje članek Jana Vavruša, ki predstavlja palačo Barbare Celjske v Trenčinu na Slovaškem (Palača Barbare Celjske na gradu Trenčin /Palace of Barbara from Celje at the Trenčin Castle). Andrej Šemrov govori o novcih Celjanov, ki jih hranijo zbirke po Evropi (Novci celjskih grofov (knezov), Friderika II. in Ulrikall. /Die Münzen der Grafen (Fürsten) von Cilli, Frie- drichs II. und Ulrichs IL). V obsežno zasnovanem VSE ZA ZGODOVINO 78 ZGODOVINA ZA VSE prispevku s primerjalno analizo pečatov obrav- nava značilnosti kovanja Celjskih in odgovarja na stare očitke o ponarejevanju. Zaradi majhnega števila ohranjenih novcev na koncu zapiše, da so bili verjetno podvrženi namenskemu izbrisu spo- mina (damnatio memoriae), ki so ga izpeljali nji- hovi večni tekmeci Habsburžani. Irena Lazar objavlja raznoliko in zanimivo za- puščino srednjeveškega stekla iz Celja {Srednje- veško steklo iz Celja/'Medieval Glass from Celje). Kvalitetni stekleni izdelki so bili del materialne kulture Celjanov že od konca 14. stoletja dalje, med njimi pa posebej izstopajo izdelki iz sever- noitalijanskih delavnic, kelih z naslikanim gr- bom, ki je bil verjetno izdelan po naročilu bogate- ga posameznika, ter slikani okni iz cerkvice na Dreveniku. Rezultati večletnih arheoloških raziskav na dvorišču Knežjega dvora v Celju pa so prvič str- njeno prikazani v članku Roberta Krempuša (Ar- heološke raziskave Knežjega dvora v Celju / Archäologische Forschungen im Fürstenhof in Ce- lje). Poleg bogatih arheoloških ostalin iz rimske dobe avtor natančno predstavlja posamične faze v razvoju gradu in jih nazorno prikaže s tlorisi in tudi v rekonstrukciji. Velik del monografije je namenjen katalogu gradiva z različnih najdišč v Celju. Le-ta so za uvod opisana v članku Irene Lazar (Arheološke raziskave srednjega in novega veka v Celju /Arc- haeologicalResearch oj'theMedievalandModern Age in Celje) in dopolnjena s karto ter pregledom dosedanjih objav. Katalog kovinskih najdb so pri- pravili Fabrizio Bressan, Mitja Guštin in Bojana Komplet, keramiko pa Mitja Guštin, Mirjam Jezer- šek in Nataša Prošek. Risbe gradiva so izdelale Katarina Batagelj, Andreja Izlakar in Jerneja Ko- be. Tisk sta omogočila Center za srednjeveške in novoveške študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Mestna občina Celje. Knjiga je izšla ob 550-letnici mestnih pravic Ce- lja (1451-2001) in peti obletnici delovanja Izposta- ve v Celju. Monografija Srednjeveško Celje je več- jezična, saj je njen namen približati srednjeveško zapuščino Celja in Slovenije tudi strokovni javno- sti v Evropi. Skupaj s publikacijami o družini Celj- skih postavlja Celje med tista redka mesta, ki ima- jo svojo srednjeveško dediščino zbrano in objav- ljeno v bogatih monografijah. Irena Lazar KO PONOVNO PRITEGNE TUDI POLITIČNA ZGODOVINA Andrej Rahten. Slovenska Ljudska Stranka v beograjski skupščini: Jugoslovanski klub v parla- mentarnem življenju Kraljevine SHS1919-1929. Založba ZRC. Ljubljana 2002.168 strani. Morda se bo komu naslov pričujočega poročila zdel nekoliko neobičajen, vendar se mi zdi, da po desetletju, ko si velik del bralstva še vedno ni po- polnoma opomogel od prevelikih odmerkov po- litične zgodovine iz časov rajnke države, velja po- sebej opozoriti na knjigo, ki jo v historiografiji, pogosto zaznamovani s suhoparnostjo (pred- vsem so v njej »manjkali« ljudje) in posledično manjšo privlačnostjo za bralce, poleg visoke znanstvene ravni odlikuje tudi zelo dobra berlji- vost. Predvsem vzpon in uveljavitev t.i. zgodovi- ne »malih ljudi« v preteklih letih navaja na misel, da so se bralci očitno že preobjedli kongresov, plenumov in podobnih »zgodovinskih« (in nena- zadn\e predvsem političnih) dogodkov, zato se to- vrstnemu zgodovinopisju obetajo boljši časi. S študijo, ki jo kronološko zamejita razpad habs- burške monarhije na eni in razglasitev diktature v Kraljevini SHS na drugi strani, Andrej Rahten bralcu namreč spretno in privlačno omogoči vpogled v desetletje delovanja na jugoslovan- skem političnem prizorišču (in v njegovem zaku- lisju) tedaj najmočnejše politične sile na Sloven- skem, Slovenske ljudske stranke. Seveda ne spre- gleda tudi njene vloge v Jugoslovanskem klubu. Čeprav se monografija opira na nekatera stan- dardna dela o obravnavanem obdobju, jo kljub sintetičnemu zaobjemu precej burnega in dogod- kov polnega desetletja še vedno oblikujejo in ji dajejo ton predvsem številni navedki iz časopisja, avtobiografskih zapisov in zapisnikov skupščin- skih zasedanj. Takó avtor ob upoštevanju vseh političnih taborov najprej omogoči akterjem sa- mim, da - gledano s historične perspektive - pous- tvarijo tok dogodkov; na ta način si skozi njihove lastne besede in poteze bralec ustvari tudi podo- bo ljudi, ki so omenjeni tok usmerjali. Slovenska Ljudska stranka v beograjski skupš- čini sicer predstavlja tretjo v nizu obsežnejših štu- dij, ki so nastale v okviru avtorjevega sistematič- nega preučevanja te stranke. V prvi monografiji, VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 79 Slovenska ljudska stranka v dunajskem parla- mentu: Slovenska parlamentarna politika v habs- burški monarhiji 1897-1914, je osvetljeno obdobje pred prvo svetovno vojno, medtem ko je v svoji doktorski disertaciji o enem vodilnih slovenskih politikov, dr. Janku Brejcu, Rahten predstavil de- lovanje stranke v medvojnem času do razpada Avstro-Ogrske, ki obenem predstavlja izhodiščno točko njegove najnovejše monografije. Znano je, da so si v mesecih pred koncem vojne in v tistih, ki so sledili, dogodki, ki so se še kakšno leto pred tem zdeli precej malo verjetni, po zna- menitih besedah Antona Korošca cesarju Karlu: »Majestät, es ist zu spät«, naenkrat začeli slediti z veliko hitrostjo. Osrednja oblast A-O je raz- pad(a)la, v Zagrebu pa je že zaživelo Narodno ve- ce SHS, ki se je odločilo rešitev slovenskega in hrvaškega nacionalnega vprašanja poiskati iz- ven habsburške monarhije, o čemer je pričalo tu- di pospešeno oblikovanje novih začasnih držav- nih institucij na vseh ravneh. V Ljubljani je koordi- nacijo prevzela deželna vlada, ki je odločitev Slo- vencev, da pretrgajo povezave s staro državo, sku- šala prikazati kot nekaj samoumevnega. Podobo včasih navidezno idilične politične enotnosti pa nekoliko »pokvarijo« nekatera intimna razmišlja- nja, ki jih prinaša prvo poglavje Rahtenove knjige. Iz razmišljanj nekaterih vodilnih članov stranke je namreč razvidna precejšnja negotovost in za- skrbljenost glede prihodnosti takrat še Vseslo- venske ljudske stranke, posebej zato, ker je vedno realnejše postajalo združevanje s Kraljevino Srbi- jo, ki je za večino bila precejšnja neznanka. Njiho- vi strahovi so se kmalu tudi dejansko izkazali kot upravičeni, saj so že ob pogajanjih za vstop v novo državo in ob podpisovanju ženevske kon- vencije imeli priložnost spoznati del bogatega re- pertoarja politične pretkanosti, lisičenja in praz- nih obljub srbskih državnikov z Nikolo Pašićem na čelu. Čeprav so ob nastanku nove države pogoltnili kar nekaj grenkih, so slovenski poslanci različnih političnih prepričanj v beograjskem začasnem narodnem predstavništvu v prvih mesecih poka- zali precej enotnosti, predvsem zato, ker so se do- bro zavedali negotovega položaja okrog bodočih slovenskih meja. Kljub temu da je bil načelnik VLS Korošec v tem času v vladi, so bili poslanci VLS-a skupaj s slovenskimi liberalci zelo kritični do njene neodločne zunanje politike, ki je kazala precejšnjo brezbrižnost do vprašanj meje z Avstri- jo in Italijo na severu. Vedno bolj je postajalo ja- sno, da je bil predvsem srbski del preveč zapo- slen s centralizacijo države, kar je bil eden od raz- logov, da je Korošec po zgledu dunajskega parla- menta s hrvaško HPS ustanovil Jugoslovanski klub, ki se je počasi profiliral predvsem kot opozi- cija tovrstnim načrtom. Zunanjepolitični neuspe- hi pa so bili kljub temu vedno bolj boleči; neuspe- šen je bil izid plebiscita na Koroškem, nato je bila izgubljena še Primorska. Ob takšnem razvoju do- godkov so kmalu ponovno izbruhnili stari spori in obtoževanja med liberalnim in katoliškim ta- borom, o čemer pričajo izjemno ostri besedni dvoboji iz parlamenta, končni račun pa so kmalu izstavili volivci: volilni rezultat VLS (od aprila 1920 SLS) je s predvojnih 87 padel na 37 odstotkov glasov. Po Koroščevem odhodu iz vrst vlade se je za SLS začelo zahtevno opozicijsko obdobje, saj so številčno oslabljeni zastavili na eni strani odlo- čen boj proti nameri srbskih politikov, da sprej- mejo centralistično ustavo, na drugi strani pa si je stranka želela povrniti izgubljeno zaupanje slo- venskih volivcev. Nastopi njenih poslancev so postajali še bolj odločni, tako da SLS v Beogradu s Korošcem še zdaleč ni bila »one-man band«, mar- več so se v njenih vrstah v Gostinčarju, Brodarju, Hohnjecu in drugih poslancih skrivali imenitni govorniki, ki so si znali prislužiti »ploskanje na levici in desnici«. Navkljub neuspehu pri spreje- manju t.i. Vidovdanske ustave in neugodnemu razmerju sil v skupščini pa je Jugoslovanski klub, znotraj katerega je še vedno delovala SLS, vztrajal pri trdi opozicijski politiki in odločnih poskusih za revizijo ustavne listine. Z zelo načelno držo so uspeli ponovno pridobiti naklonjenost volivcev, saj se je krivulja volilnega rezultata že na volitvah 1923 spet dvignila na zavidljivih 80 odstotkov. Stranka je nato delovala v opoziciji v okviru Fe- deralističnega bloka, kjer se je ob nerešenih na- cionalnih vprašanjih osredinila predvsem na zu- nanjo politiko, čemur je v knjigi posvečeno po- sebno poglavje. Razlogov za takšno ravnanje SLS je bilo več, med pomembnejšimi pa je bilo dejs- tvo, da so bile zunanje zadeve skorajda izključno srbska domena, na drugi strani pa se je opoziciji serija ponesrečenih zunanjepolitičnih potez (predvsem z Italijo) ponujala kot zelo hvaležna tema za stalne napade na vlado. Zanimiv je tudi podatek, da je ob do Rusije sicer zelo zadržani uradni politiki bila (katoliška) SLS tista, ki je pred- lagala navezavo diplomatskih odnosov in sode- lovanje s to državo, eden njenih poslancev pa se je navduševal celo nad idejo ruske »misije protek- torata nad slovanskimi deželami in njih pravica- VSE ZA ZGODOVINO 80 ZGODOVINA ZA VSE mi«. Kot že tolikokrat prej pa pri vladi pravega po- sluha za njihove predloge ni bilo, zato ne prese- neča, da je SLS skušala najti alternativne poti udejstvovanja v zunanji politiki, kar so udejanili z vključitvijo v panevropsko gibanje. Navkljub številnim manevrom, s katerimi je Ni- kola Pašić od nastanka države spretno speljal vo- do na srbski politični mlin, pa se je tudi njegova politika morala nekje zatakniti. Pomembno vlogo pri tem je igrala SLS, ki ji je 1924 dokončno prekipe- lo ob vztrajni centralizaciji države, zato je postavila nedvoumno zahtevo po »fundamentalni reorgani- zaciji na avtonomistični bazi«. V Opozicijski blok ji je uspelo privabiti še nekaj strank, ki so skupaj pri- silile kralja, da je moral sestaviti novo vlado, v kate- ri je sodelovala tudi SLS. Pravih razlogov za veselje pa ni bilo, saj je bila kmalu razpuščena skupščina, po volitvah, ki so sledile, pa se je po nekaj mesecih zgodil velik preobrat, ko se je do tedaj izrazito pro- tisrbska opozicijska Radičeva Hrvatska republi- kanska seljačka stranka odločila, da vstopi v vlado s Pašičem, kar je Korošec označil za »sramotno ka- pitulacijo«. SLS se je tako v opoziciji znašla osam- ljena, kljub temu pa je še naprej vztrajala, kot doka- zujejo nastopi Korošca iz tega obdobja, pri svoji odločni proticentralistični politiki, pri čemer je potiho računal tudi na Radičev izstop iz vlade. Po- tem pa, ko je postalo jasno, da je nekdanja t.i. zdru- žena opozicija dokončno razpadla, se je tudi SLS odločila, da zapusti opozicijo. Po krajšem prehod- nem obdobju ob rošadah v tedanji vladi so bile novembra 1927 razpisane volitve, pred katerimi je Korošec javno napovedal vstop SLS v vlado. Ob napovedi, da se namerava v ta namen povezati s srbskimi radikali, je prišlo tudi do hudih kritik te odločitve (takrat je bila Korošcu očitana »kapitula- cija«), vendar je Jugoslovanski klub po volitvah v vlado kljub temu vstopil, njegov predsednik Koro- šec pa je postal notranji minister. Dogodki so si tedaj ponovno začeli slediti z veliko hitrostjo, od hudih napadov novonastale opozicije, zloglasnih nettunskih konvencij, študentskih nemirov, ob- strukcij in številnih proceduralnih zapletov in celó pretepov v parlamentu, do atentata in smrti poslancev opozicije na zasedanju 20. junija 1928, ki je pahnil državo v globoko krizo. Hudim očit- kom o izdajstvu navkljub je kralja in državo iz zaga- te povlekel Korošec, ki je kot prvi slovenski pred- sednik prevzel vlado in v upanju, da SLS z navezo- vanjem na Radikalno stranko obdrži v vladi, nada- ljeval z njenim delom. Vse načrte o tem pa je do- končno razblinila uvedba diktature januarja 1929, s katero je kralj prepovedal delovanje vseh politič- nih strank. Z zastorom, ki pade nad politično prizorišče kraljevine SHS, Rahten tudi sklene monografijo o desetletju delovanja SLS, ki ga je kljub relativni kratkosti zaznamoval politično sila buren tok do- godkov. Za slovensko nacionalno zgodovino je bilo to gotovo eno prelomnih obdobij, ki se je za- čelo z dnevi negotovosti in velikih pričakovanj ob razpadu habsburške monarhije, nadaljevalo z vzponi in padci v parlamentarnem življenju v dvajsetih letih, in končalo z razočaranjem ob kon- cu svobodnega strankarskega udejstvovanja ob uvedbi diktature. Avtorju je uspelo ustvariti zelo objektiven prikaz tega dogajanja, saj se izkaže kot zelo nevsiljiv povezovalec s historične perspekti- ve opazovanih dogodkov. V največji meri prepuš- ča kar akterjem samim, da sestavijo mozaik so- dobnega časa in prostora. Zavoljo tega bo knjiga gotovo našla mesto med standardno literaturo in postala referenčno gradivo za obravnavano ob- dobje, upajmo pa, da merila, ki jih postavlja, tudi drugje ne bodo ostala neopažena. Simon Zupan NOCOJ SO DOVOLJENE SANJE... Božo Repe: JUTRI JE NOV DAN. Slovenci in raz- pad Jugoslavije, Modrijan, 2002, 460strani. Avtor je knjigo razčlenil v šest zaokroženih po- glavij, v katerih je na prepričljiv način pokazal, ka- ko je na slovensko odločitev za razvezo z Jugosla- vijo ob koncu 80. in na začetku 90. let odločilno vplivala razlika v pogledih na nekaj ključnih vpra- šanj. Najprej na vprašanje, kakšna naj bo Jugoslavi- ja: ali zveza bolj ali manj samostojnih držav ali uni- ficirana država (v zvezi s tem se je seveda pojavlja- la cela kopica drugih vprašanj, ki so - kot v prime- ru skupnih jeder - posegala v samo jedro sloven- ske kulturne samobitnosti). Potem za vprašanje, kakšna naj bo družbena ureditev (ali demokratič- ni večstrankarski parlamentarni sistem ali domi- nacija ene partije z ustavno zagotovljenimi privile- giji). In ne nazadnje tudi na vprašanje ekonomske ureditve: ali uvedba tržnih zakonitosti in pluraliz- ma lastnin ali ohranjanje neučinkovitega, državno dirigiranega gospodarstva. Kot je opozoril avtor so vsi omenjeni in mnogi drugi konflikti sicer obstajali že od prej, saj se npr. slovenski in srbski pogled na skupno državo ni- sta bistveno spremenila vse od nastanka Kraljevi- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 81 ne SHS. Seveda pa so zaradi notranjih razlogov (začetek razkroja države po Titovi smrti) in zuna- njih okoliščin (razkroj Sovjetske zveze in konec komunizma) napetosti dosegle vrelišče v drugi polovici osemdesetih let, ko smo se morali soo- čati z dejstvom, da je država nujno potrebna kore- nitejših reform. Na prevladujoči slovenski pogled na omenjena ključna vprašanja je v osemdesetih letih vplivalo precej dejavnikov: tako zunanjepolitične kot no- tranjepolitične razmere vjugoslaviji (npr. vzpon srbskega nacionalizma, ki je odkrito želel Jugo- slavijo spremeniti v »Srboslavijo« - spomnimo se samo Memoranduma SANU iz leta 1986, ki je kmalu postal vodilo oficielne srbske politike), se- veda pa tudi notranjepolitične razmere v Sloveni- ji. In ta slovenski pogled se je izoblikoval posto- poma, v konfliktu (a tudi dialogu) med naraščajo- čo, čeprav neenotno opozicijo na eni strani in ob- lastjo na drugi strani. Na Slovenskem se je že do srede 80Tlet - v obliki raznih alternativnih gibanj - razvila močna civil- na družba, ki je imela izjemno veliko vlogo v pro- cesu demokratizacije družbe. V drugi polovici osemdesetih let se je začela zahteva po koncu monizma in uvedbi parlamentarne demokracije najtesneje prepletati z idejo nacionalne emanci- pacije. Pobudo pri oblikovanju nacionalnega programa je imela intelektualna opozicija, zbra- na okoli nekaterih revij, zlasti Nove revije, ki je v svoji 57. številki odkrito razvila slovenski nacio- nalni program. Pri tem pa je bilo - po Repetovem mnenju - vsekakor pomembno, da je ob koncu 80. let na oblast prišla reformistična struja komu- nistov, ki ji zaradi zaostrujočih se razmer vjugo- slaviji, zlasti zaradi eskalacije srbskega naciona- lizma po Miloševičevem prihodu na oblast v Sr- biji, ideje opozicije niso bile več tuje. Taka politi- ka je po avtorjevem mnenju seveda omogočila mehak prehod v večstrankarski sistem in zagoto- vitev konsenza pri temeljnih vprašanjih nacional- nega programa, tudi pri vprašanju osamosvoji- tve. Seveda so nam bile v procesu osamosvajanja in vojaških spopadov notranje in zunanje okoliš- čine več kot naklonjene. Zaradi zveznega pritiska je prišlo do homogenizacije prebivalstva; napad JLA je Sloveniji uspelo zaustaviti s posrečeno kombinacijo vojaških in policijskih akcij, dobrih analiz dogajanja v armadi, v kateri je vladala pre- cejšnja zmeda, odličnega obveščanja svetovne javnosti in izjemno dejavne diplomacije. Zaradi bojev v Sloveniji, ki so bili prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni (razen interven- cij Varšavskega pakta v socialističnem taboru), se je angažirala tudi Evropska skupnost. Tako so Slo- venci izkoristili enkratno zgodovinsko priložnost in uresničili svojo državo. Pri prebiranju Repetove knjige si lahko - sodob- niki dogodkov - osvežimo spomin na gospodar- sko krizo in pomanjkanje določenih artiklov, vi- soko inflacijo in poskuse stabilizacije, vedno več- je nezadovoljstvo z nedemokratičnim režimom, boj proti verbalnemu deliktu, zahteve po nadzo- ru države nad armado, ki se je vse bolj videla v vlogi edinega integrativnega faktorja v državi, zahteve po civilnem služenju vojaškega roka in konkretne kritike generalštaba (»Mamula go ho- me!«), kar je sploh sprožilo histerične reakcije vo- jaškega vrha. Osvežimo si lahko spomin na stop- njujoče se šikaniranje slovenskih vojakov v JLA (leta 1987 sem ga v Nišu doživel tudi sam) in na proces proti četverici, ki je - skupaj z delom Odbora - homogeniziral slovensko javnost in od- ločilno vplival na prepričanje, da v takšni državi ni obstanka. Spomnimo se lahko reakcij na 57. številko Nove revije, oblikovanja strank in prvih večstrankarskih volitev, dramatičnih nočnih sej, ki smo jih nervozno spremljali po TV, pa plebisci- ta, ki je svetovni javnosti (a tudi rdečim trdorok- cem v Beogradu) dokončno pokazal, kakšna je volja slovenskega naroda. In na koncu: spomni- mo se lahko vojne za Slovenijo, v kateri smo Slo- venci z energijo in kljubovalnostjo spravili na ko- lena JLA in prišli v položaj, da se končno oblikuje- mo kot nacija. Seveda po mnenju avtorja slovenska odločitev za samostojnost ni bila končna postaja stoletnih prizadevanj naših prednikov, da bi si obnovili v zgodnjem srednjem veku izgubljeno državnost. (Mit o uresničitvi tisočletnih sanj je sicer še danes prisoten v politiki in celo v zgodovinopisju). Nas- protno. Bila je »splet nacionalnih čustev in liberal- nih pogledov na modernizacijo slovenske druž- be«, saj naj bi pomembni politiki, gospodarstveni- ki in intelektualci v povojnih letih slovensko zave- zanost jugoslovanski državi večkrat pogojevali z možnostjo svobodnega nacionalnega, politične- ga in gospodarskega razvoja. Zato se je po av- torjevem mnenju Slovenija za samostojnost odlo- čila šele, »ko je uvidela, da jo življenje vjugoslaviji pelje v agonijo, sama pa nima več vpliva in moči, da bi na razmere kakorkoli še lahko vplivala.« Skratka: gre za zanimivo in sintetično napisano delo, ki ob upoštevanju domače in bogate tuje literature temelji predvsem na množici neznane- VSE ZA ZGODOVINO «2 ZGODOVINA ZA VSE ga arhivskega gradiva, ki nam razkriva vrsto zani- prispevati h »globlji in objektivnejši obravnavi mivih in doslej neznanih podrobnosti. Seveda pa posameznih dogodkov, ravnanj posameznih je tudi delo, ki bo verjetno vzbudilo ob pohvalah družbenih skupin in slovenskega naroda v celo- tudi kritike in polemične zapise. »Zgodovinski ti«, pa se seveda lahko prepričate sami - tako da proces je res zaključen, vendar gre za snov, ki bo knjigo preberete. še dolgo predmet znanstvenih, publicističnih in Janez Cvirn političnih razprav.« O tem, da je namen knjige VSE ZA ZGODOVINO UDK 94(498)"14":929 Tepes V. 929 Tepes V. HVALEČ Slađana, univ. dipl. sociologinja kulture in prof. zgodovine, Goriška 1, SI - 3000 Celje PO SLEDEH ZGODOVINSKEGA DRACULE, ROMUNSKEGA KNEZA VLADA TEPESA ZGODOVINA ZA VSE, 9/2002, št. 2, str. 5 Vlad Dracula z vzdevkom Tepe? (Cepcš) je v treh različnih obdobjih (1448, 1456-1462 in 1476) sedel na prestolu Vlaške, ene izmed treh romunskih dežel. V nemških, turških, bizantinskih in slovanskih (ruskih) dokumentih je bil opisovan kot izredno okruten vladar. Poleg slavnih bojev s Turki, je bil najbolj znan po količini krvi, ki jo je prelil. Med njegovimi žrtvami niso bili samo Turki, temveč tudi domači Romuni, Nemci, Madžari in Romi, njegovo najljubše orodje mučenja in usmrtitve pa je bil kol. Zaradi tega so ga Turki poimenovali Kaziklu-beg, knez, ki nabija na kol. Ime in oseba Vlada Tepeja je že za časa njegovega življenja postala zastrta s tančico mitov in legend. Medtem ko nam bizantinski in ruski dokumenti poročajo o pogumnem bojevniku proti turškim nevernikom ter modrem in pravičnem vladarju, nemški letaki pripovedujejo o: »pošastnem in krvoločnem knezu imenova- nem Dracula, ki je počenjal takšna nekrščanska dela kot so ubijanje ljudi z nabijanjem na kol, rezanjem na koščke, kuhanjem živih mater in otrok ter silil ljudi v ljudožerstvo.' J*-_ UDK 371.12.08:396.1"18" 396.1"18":371.12.08 STARIČ Nataša, dipl. zgodovinarka in sociologinja kulture, Belšinja vas 4, SI - 8210 Trebnje »ZASLUŽIJO RES UČITELJICE TOLIKO KAKOR UČITELJI?« ZGODOVINA ZA VSE, 9/2002, št. 2, str. 27 Z državnim osnovnošolskim zakonom (14. 5. 1869) so postale učiteljice formalno enakopravne učiteljem, čeprav so v praksi dobivale nižje plače. Učiteljice na Koroškem ter na Goriškem in Gradiščanskem so prejemale 80% plače od leta 1870, na Štajerskem so 80% plače uzakonili 1. januarja 1872, na Kranjskem pa konec leta 1872. Štajerski deželni zbor je sprejel sklep o izenačenju plač učiteljev in učiteljic konec leta 1873, leta 1875 pa se je podobno odločil tudi kranjski deželni zbor. »Argumenti«, s katerimi so nastopali nasprotniki izenačenja plač, se v teku desetletij niso spremenili. Ko je leta 1897 Slovensko učiteljsko društvo v posebni spomenici predlagalo, naj učiteljice prejemajo nižje plače od učiteljev, so se slovenske učiteljice organizirale v društvo in se z njegovo pomočjo borile za svoje pravice. J*r_ UDK 334.712(497.4 Ljubljana)"18" 343.274(497.4 Ljubljana)"18" PANČUR Andrej, dr., Inštitut za novejšo zgodovino; Kongresni trg 1, SI - 1000 Ljubljana BOJ OBRTNIKOV PROTI KONKURENČNEMU PRISILNEMU DELU ZGODOVINA ZA VSE, 9/2002, št. 2, str. 40 V drugi polovici 19. stoletja je obrt pod udarci industrializacije doživljala globoke spremembe. Za razliko od drugih obrtnikov na Slovenskem pa so se ljubljanski obrtniki pritoževali predvsem nad konkurenčnim obrtniškim delom, ki so ga morali opravljati zaporniki iz prisilne delavnice in kaznilnice. Vendar je v tem času prav prisilno delo veljalo za poglavitno prevzgojno sredstvo za različne »delomrzne« marginalne skupine. To temeljno nasprotje med gospodarskimi interesi obrtnikov in interesom javnosti za prevzgojo je bilo mogoče rešiti samo z omejitvijo prisilnega dela na tiste gospodarske panoge, ki niso neposredno konkurirale obrtni- kom. UDK 94(498)" 14":929 Tepes V. 929 Tepes V. HVALEČ Slađana, D. of Sociology of Culture and History Teacher, Goriška 1, SI - 3000 Celje ON THE TRAIL OF THE HISTORICAL DRACULA, VLAD TEPES, PRINCE OF ROMANIA HISTORY FOR EVERYONE, 9/2002, No. 2, pp. 5 Vlad Dracula, also called Tepe? (Cepeš), occupied the throne of Walachia, one of three Romanian provin- ces, in three different periods: in 1448, from 1456 to 1462, and in 1476. In German, Turkish, Byzantine, and Slavic (Russian) documents he was described as an extremely cruel ruler. Apart from his famous campaigns against the Ottomans, Dracula was particularly well known for the amount of blood he shed. He chose his victims not only from amongst the Turks, but also amongst his native Romanians, the Germans, Hungarians, and Romanies. His favourite method of torture and execution was impalement. The Turks therefore called him Kaziklu-beg i.e. the prince who impales on a stake. Already in his lifetime, the name and personality of Vlad TePes were shrouded in a veil of myths and legends. While Byzantine and Russian documents speak of him as a brave warrior who fought against the Ottoman infidels, and a wise and just ruler, the German leaflets talk about: »a vicious and bloodthirsty prince, called Dracula, who committed such un-Christian deeds as the killing of people by impalement, cutting them into pieces, cooking live mothers and their children, and forcing his victims to engage in cannibalism.* ••. UDK 371.12.08:396.1-18" 396.1"18":371.12.08 STARIČ Nataša, •. of History and Sociology of Culture, Belšinja vas 4, SI - 8210 Trebnje »DO FEMALE TEACHERS REALLY MERIT EQUAL WAGES TO THE MALE TEACHERS?« HISTORY FOR EVERYONE, 9/2002, No. 2, pp. 27 Formally, the national law on primary schools, adopted on 14* May 1869, enforced equality between male and female teachers, but in reality the latter earned less. Female teachers in Carinthia and in the Gorizia and Gradiščansku regions received 80% salaries from 1870 onwards; in Styria 80% salaries for women were legalised on 1" January 1872, and in Carniola at the end of 1872. The Styrian Provincial Assembly adopted a decree on equal wages for male and female teachers at the end of 1873, and the Carniolan Provincial Assembly adopted a similar decree in 1875. The »arguments« put forward by the opponents of equal wages for both sexes did not change throughout the following decades. In 1897, when the Slovene Teachers' Society proposed in a special memorandum that female teachers should receive lower salaries than their male colleagues, the Slovene female teachers established their own society, with the help of which they fought for their rights. UDK 334.712(497.4 Ljubljana)" 18" 343.274(497.4 Ljubljana)"18" PANČUR Andrej, Ph. D., Institute of Modern History, Kongresni trg 1, SI -1000 Ljubljana THE STRUGGLE OF CRAFTSMEN AGAINST THE COMPETITION OF FORCED LABOUR HISTORY FOR EVERYONE, 9/2002, No. 2, pp. 40 In the waves of industrialisation during the second half of the 19• century, craftsmanship underwent far- reaching changes. Unlike the other craftsmen in the Slovene lands, the craftsmen of Ljubljana mostly complained about the competition offered them by the craftwork of prisoners in forced labour workshops and prisons. At that time, though, forced labour was considered the most important means of correction for various »labour shirking« marginal groups. This basic opposition between the economical interests of the craftsmen and the public interest of ensuring correctional means for prisoners could only be solved by limiting forced labour to those branches of the economy in which it did not offer any direct competition to the craftsmen. UDK 316.343.656(<Í97.4)"18" MATIĆ Dragan, dr., Inšpektorat RS za področje kulturne dediščine, Slovenska 27, 1000 Ljubljana TAKTA PA TA ČLOVEK GOTOVO NI IMEL Preganjanje ustavovernih uradnikov na Kranjskem ZGODOVINA ZA VSE, 9/2002, št. 2, str. 57 Avtor predstavlja primer, ki je bil sam po sebi trivialen, pritegnil pa je veliko pozornost, saj je postal predmet strastnih razprav v parlamentu in besnih časopisnih polemik. Državni poslanec Tomaszczuk je spomladi 1886 v dunajskem parlamentu, poleg drugih obtožb, ki naj bi dokazovale kako vlada (posebej pa deželni predsednik Winkler) zatira kranjske Nemce, predstavil Winklerjev odlok. S tem odlokom so se po Tomaszc- zukovi oceni uvedle inkvizicijske metode, saj se je sililo ustavoverne uradnike k izražanju osebnih stališč v zvezi z vladno politiko, tj. pisnim odgovorom na precizna zastavljena vprašanja. Slovenska stran je zavračala obtožbe in dokazovala, da je šlo zgolj za tri uradnike, ki so obdržali službe ter s tem izpraševanjem dobili zgolj namig, da se brzdajo in javno ne proklamiraju protivladnih stališč. Hkrati so Slovenci razkrivali nečednosti prejšnje nemško-liberalne vlade, ki je brez pravega povoda kazensko premeščala slovenske uradnike v najbolj zakotne dele monarhije. J*-_ UDK 262.12:929 Jeglič A. 929 Jeglič A. POLAJNAR Janez, študent zgodovine in sociologije kulture; Gubčeve brigade 61, SI - 1000 Ljubljana JEGLIČEVA SKRB ZA NAROD IN NJEGOVO NRAVNOST ZGODOVINA ZA VSE, 9/2002, št. 2, str. 69 V razpravi avtor raziskuje dejanje ljubljanskega škofa Antona Donaventure Jegliča, ki je že v prvem letu svojega škofovanja v skrbi za narod in njegovo nravnost odkupil večino Cankarjeve pesniške zbirke Erotike in jo zažgal. Avtor opiše odmeve na dejanje v družbi konec 19. stoletja in poskuša razjasniti vzgibe, ki so škofa privedli do odločitve za takšno drastično potezo. Delo je temeljilo na arhivskih virih. To sta Jegličev dnevnik, ki ga v prepisu hranijo v Arhivu Slovenije in fond Antona Bonaventure Jegliča, ki ga hranijo v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani. J*r_ UDK 316.343.656(497.4)"18" MATIĆ Dragan, Ph. D., Inspectorate of the Republic of Slovenia for Cultural Heritage, Slovenska 27, SI -1000 Ljubljana THE MAN WAS WITHOUT DOUBT UTTERLY TACTLESS The alleged persecution in Carniola of civil servants who supported the Constitution HISTORY FOR EVERYONE, 9/2002, No. 2, pp. 57 The author describes a case, which, regardless of its trivial nature, attracted much public attention as it caused heated Parliamentary debates and newspaper polemics. In spring of 1886, the national MP Tomaszc- zuk presented Winkler's decree in the Vienna Parliament, which, in his opinion, proved (in addition to a number of other accusations) that the government (and in particular the provincial president Winkler) were suppressing the Germans of Carniola. According to Tomaszczuk, the decree implemented »inquisitional« methods by forcing all civil servants who supported the Constitution to express their personal opinions on government policy, i.e. forcing them to reply in writing to very specific questions on the matter. The Slovenes refuted the accusations, arguing that that there were only three civil servants in question, who were never sacked, the intent of the entire investigation having been only to drop them a hint to curb themselves and not to proclaim their anti-government opinions publicly. At the same time, the Slovenes also exposed the mista- kes of the former German-Liberal government, which had implemented punitive transfers of Slovene civil servants to the remotest parts of the Monarchy on no solid grounds. À-- UDK 262.12:929 Jeglič A. 929 Jeglič A. POLAJNAR Janez, Student of History and Sociology of Culture, Gubčeve brigade 61, SI - 1000 Ljubljana JEGLIČ'S CONCERN FOR THE NATION AND ITS MORALITY HISTORY FOR EVERYONE, 9/2002, No. 2, pp. 69 In his article, the author deals with an incident caused by Anton Bonaventura Jeglič, the Bishop of Ljubljana, who already in the first year of his service, spurred by his concern for the people and their morality, bought up the greater part of all copies of Cankar's collection of poems »Erotika« upon publication of the book and burnt them all. The author describes the responses to this deed in the society of late 19,h century Slovenia and tries to shed light on what motivated the Bishop to take such drastic action. The article is based on archival sources, i.e. Jeglič's diary, kept in the form of a transcript in the Archives of the Republic of Slovenia, and the fond of Anton Bonaventura Jeglič, kept in the Archbishopric Archive in Ljubljana. ¿r. • ZGODOVINA ZA VSE Izdalo: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova 17, SI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zgd.celje.si Založilo: Zgodovinsko društvo Celje Uredniški odbor: Janez Cvirn, Bojan Cvelfar, Branko Goropevšek, Tone Kregar, Dragan Matic, Andrej Pančur, Marija Počivavšek, Ludwig Steindorff, Andrej Studen, Anton Šepetavc, Aleksander Žižek Glavni in odgovorni urednik: Janez Cvirn Tehnični urednik: Aleksander Žižek Računalniška priprava stavka: Andrej Mohorič Prevod v angleščino: Katarina Kobilica Prevod v nemščino: Tina Bahovec Lektor: Anton Šepetavc Bibliografska obdelava: Srečko Maček Tisk: Grafika Gracer Revija izhaja dvakrat letno Naklada: 400 izvodov Finančna podpora za natis revije: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije ISSN 1318-2498 SLADANA HVALEČ NATAŠA STARIČ ANDREJ PANČUR DRAGAN MATIC JANEZ POLAJNAR „Toda, ženin in nevesta! Ko sta prečitala te vrstice, obliva Vaju rdečica, razjeda Vama srce globoka žalost. Vajino znanje traja že dolgo časa, morda več let in ... oh, grešila sta, mnogokrat sta grešila! Zapravljena je sreča življenja, izgubljen je mir srca, grize Vaju vest noč in dan. - Oh, prosim Vaju, ne obupajta! Vstanita, hitita pred tabernakelj! ..." ©> C^-Ärv© ^ CENA: 1.500 SIT