INDIJA K0MAND1JA
MILE   KLOPČIČ
Kdorkoli si jo našel in nam dat, samotni vsi dolgujemo ti hvalo. Obup ti jo je vstvaril, sen odkril, spoznanje jo na otok je pregnalo.
Dal si nam jo v uteho, v bridko slast, ker ž njo si srca zvrhal nam z nemirom; človeku dal si moč in ž njo ponos, da zlo povsod srečujemo s prezirom.
Če komu še gori pogled v teh dneh
in hodi po cestah s pričakovanjem,
mu ti razvnemaš plamene v očeh,
ti spremljaš ga v popotvanju vsakdanjem.
Ta z bogom vse večere se bori
za srečno večnost in za večno srecnost.
Kako da ne obupa, ko trpi?
Iz vere vate vre mu ta gorečnost!
Le kaj bi, Indija Komandija, brez tebe nebogljeni in zgubljeni? Brez tega hrepenenja vekomaj bi grizli se v tolmunih usmrajenih.
Kdorkoli si jo že odkril in dal, dal si nam jo v uteho, stokrat hvala! Ko v tem tolmunu sidro dvignemo, bo tvoja roka barko nam ravnala.
11.
(Otroci pojo:)
Lepa Indija dežela, Indija Komandija, kjer nikoli sneg ne pade, kjer nikoli ni dežja.
Tamkaj le rosica hladna vsako noč prši z nebes,
da stopinjica je vsaka polna vode čez in čez.
Tamkaj češnje  trikrat v letu, žito dvakrat dozori; v vsaki hiši za dva poda kuštravih otrok živi.
Nič nadloge ne poznajo, svoja pota hodijo; časa tam nihče ne meri, za roke se vodijo.
Vodijo se po stezicah,
ki prerasel jih je mah;
z leve, z desne pada z drevja
na stezice zlati prah.
Kje je rajska ta dežela, Indija Komandija? Tam cedi se med in mleko — mi smo pa pri nas doma!
III.
In bomo pripluli na novo obalo, ki nanjo ugoden nas dan bo prignal. A komaj izrečeš vetrovom zahvalo, spoznal boš, da v stari si luki ostal.
Tam ceste in pota so blato in brozga, in delo ni radost, je kazen in greh, zločin je krepost in poštenost pod ključem, češčena je mržnja in zloba v ljudeh,
in hiše so ječe, drevesa vešala, in rabelj je človek, in človek je lump! — Le kam nas krmar je sanjaški izkrcal? Slepar in poet je vsak Krištof Kolumb!
A spet bomo z ladjami stali v pristanu, razpenjali jadra kot vsakokrat, čakali vetrov, da nas sune od brega Komandijo Indijo novo iskat.