GEOLOŠKA ZGRADBA IN NEKATERE HIDROLOŠKE ZNAČILNOSTI BRUHALNIKA LIJAKA GEOLOGICAL SETTING AND SOME HYDROLOGICAL PROPERTIES OF LIJAK EFFLUENT JOŽE CAR t RADO GOSPODARIC Acta carsologica, XVII (1988), 13-32, Ljubljana, 1988 Izvleček UDK 556.34(497.12-15) 528.9:55(497 .12-15) Car Jože, Gospodarič Rado: Geološka zgradba in nekatere hidrološke značil­ nosti bruhalnika Lijaka Podrobno geološko kartiranje v okolici občasnega bruhalnika Lijaka pri Ozeljanu v Vipavski dolini in strukturno piezometrska vrtina v njegovem neposrednem za- ledju sta pokazala precej drugačne geološke razmere, kot so bile izrisane na sta- rejših geoloških kartah. Splet velike polegle gube zahodnega dela Trnovskega gozda s postopnim prehodom zgornjekrednega apnenca v flišne kamnine, šibkejša sub- horizontalna narivnica v temenu gube in čez stometrski vertikalni premik ob lija- škem prelomu ustvarjajo geološko strukturo, ki omogoča akumulacijo velikih količin kraške podzemne vode. Lijak ima skupno hidrološko zaledje z Mrzlekom. Pri Lijaku odtekajo le visoke vode ob deževju, ob normalnih hidroloških pogojih pa voda od- teka dalje proti Mrzleku. Abstract UDC 556.34(497.12-15) 528.9 :55(497.12-15 Car Jože, Gospodarič Rado: Geological Setting and some Hydrological Proper- ties of Lijak Effluent Detailed geological mapping near the periodical effluent Lijak at Ozeljan in Vipava valley and structural piezometric bore-hole in its direct hinterland have shown rather different geologic properties as were drawn on older geological maps. Combination of big recumbent fold on the western part of Trnovski gozd with pro- gressive transition of Upper Cretaceous limestones to flysch, weak subhorizontal thrust on the fold crest and more than hundred meters of vertical displacement along the Lijak fault create the geological setting which renders possible the accu- mulation of big quantities of underground karst water. Lijak has a common hydro- logical hinterland with Mrzlek. The high waters are flowing out of Lijak after big rains only while during the normal hydrological conditions the water flows further on towards Mrzlek. Naslov - Address dr. JOŽE CAR, dipl. ing. geol., izred. prof. Rudnik živega srebra Idrija Raziskovalna enota Kapetana Mihevca 15 65280 Idrija Jugoslavija Z geo1oškim kartiranjem območja Lijaka se je konča1o moje dolgoletno plodno sodelovanje s prijateljem dr. Radom Gospodaričem. Njegova smrt je do- končno prekinila najine načrte o podrobni razčlenitvi hidrogeoloških razmer na ozemlju med Lijakom in Mrzlekom. Pri raziskavah v letu 1986, na podlagi ka- terih je nastal ta prispevek, je Rado še sodeloval z vsem svojim temeljitim geo- loškim znanjem in njemu lastno vestnostjo in zagnanostjo. Zato je pričujoči članek tudi plod njegovih razmišljanj. PROBLEMATIKA Vodnogospodarski problemi Goriške in spodnje Vipavske doline so iz leta v leto večji. Po dograditvi solkanske akumulacije je začela dotekati v zajetje Mrzleka soška voda in s tem slabša kvaliteto pitne vode. Sočasno so obsežna melioracijska dela in želja po intenzivni kmetijski proizvodnji odprla potrebo po večjih količinah vode za namakanje. To sili vodarje v iskanje drugačne, per- spektivno zanesljivejše bodoče vodooskrbe za spodnjo Vipavsko dolino, Novo Gorico in Gorico, agronome pa v zajem čimvečjih količin vode za zanesljivo na- makanje kmetijskih površin. Omenjene težave bi lahko rešili z vodo iz občasnega bruhalnika Lijaka pri Ozeljanu v spodnji Vipavski dolini. Uporabljali bi jo predvsem za bogatenje akumulacije vodnega zbiralnika na Vogrščku, s čemer bi pomembno popravili njegovo vodno bilanco in izboljšali funkcionalnost akumulacije. S črpalnim za- jemom v neposrednem zaledju izvira bi lahko zagotovili zadostne količne kva- litetne pitne vode tudi za bodočo vodooskrbo osrednjega dela Goriške. če hočemo doseči smotrn in učinkovit zajem Lijaka, bodisi za vodooskrbo ali bogatenje vogrške akumulacije, moramo vsekakor dobro poznati geološko zgradbo njegove neposredne okolice in širšega zaledja in s tem povezane hidro- loške lastnosti bruhalnika. Raziskave smo pričeli leta 1986 z geološkim karti- ranjem širše okolice Lijaka v merilu 1 : 10 000 (Čar in Go spod ari č, 1986), jih nadaljevali v letu 1987 z izdelavo geološkega načrta v merilu 1 : 500 nepo- sredne okolice bruhalnega območja (Čar, 1987) in jih končali v letu 1988 z izdelavo strukturno-piezometrske vrtine (Č a r , V e r b o v š e k , J a ne ž , 1988). Vse raziskave so potekale v okviru raziskovalne naloge »Hidrogeološke raziskave ozemlja med Lijakom in Grgarjem«, ki so jo financirale Zveza vodnih skupnosti Slovenije, Območna vodna skupnost Soča, Republiška raziskovalna skupnost in Občinska raziskovalna skupnost Nova Gorica. 15 Sl. 1 Občasni bruhalnik Lijak se nahaja v dnu skalne zajede pod mogočnim robom Trnovskega gozda zahodno od Ozeljana v spodnji Vipavski dolini. Foto: Andrej Albreht Fig. l. Temporal resurgence Lijak is situated in the bottom of rocky indentation under the huge border of Trnovski gozd west from Ozeljan in the Lower Vipava valley. Photo by Andrej Albreht J. Car, R. Gospodarič, Geološka zgradba ... bruhalnika Lijaka 5 DOSEDANJE RAZISKAVE Prvi pregledni geološki karti v merilih 1 : 225 000 in 1 : 400 000 zahodne Slovenije je objavil K o s s mat (1909) z upoštevanjem starejših stratigrafsko- paleontoloških podatkov S tura (1858). Na kartah in priloženem profilu so že podane vse osnovne stratigrafske in tektonske značilnosti zahodnega dela Trnovskega gozda in Vipavske doline. Stik triasnih, jurskih in krednih kamnin Trnovskega gozda z eocenskim flišem Vipavske doline je interpretiral kot nariv, ki se pri Grgarju postopno izklinja. Normalen, skoraj vertikalen stik flišnih kamnin in krednega apnenca med Solkanom in Sabotinom pa je po Kossmato- vem mnenju antiklinalni del velike polegle gube. Leta 1920 je bila na podlagi Sta c hej e vi h (1889) in predvsem K o s s mat o vi h (1909) podatkov tiskana geološka karta Gorica-Gradiška, vendar brez tolmača. Vipavsko dolino, Trnovski gozd in Kras so v letih 1958-1963 ponovno kar- tirali geologi Geološkega zavoda iz Ljubljane. Del teh podatkov je v posebni študiji o geologiji Trnovskega gozda objavil Buser (1965). Razpravi je prilo- žena tudi geološka karta celotnega Trnovskega gozda od Streliškega vrha do Grgarja. Poleg detajlne stratigrafske razčlenitve kamnin je na karti izrisan tudi narivni rob Trnovskega gozda, ki naj bi se pod Štanjelom in Škabrijelom po- tegnil še naprej proti severozahodu, podobno kot ga je izrisal na svoji karti že K o s s mat (1909). Podrobno geološko skico Lijaka je sestavil Go spod ari č (1966). Na dveh prečnih profilih je pri Lijaku zarisal plasti apnenca na flišu in domneval, da voda izvira ob narivnem kontaktu. Natančneje so litološke, stratigrafske in strukturne razmere jugozahodnega dela Trnovskega gozda in Vipavske doline razvidne iz tiskane geološke karte list Gorica v merilu 1 : 100 000 (Buser, 1968), opisane pa v tolmaču (Buser, 1973). Karta prikazuje litostratigrafsko razčlenjene mezozojske kamnine Trnov- skega gozda in njihov kontakt z eocenskim flišem v severnem pobočju Vipavske doline od Ajdovščine do Sabotina. Od Ajdovščine do Šmihela nad Ozeljanom je stik nariven. Tu naj bi se neizrazito končeval v prelomni coni na kontaktu zgornje in spodnjekrednih apnencev jugovzhodno od 'i'rnovega. Od Lijaka dalje proti dolini Soče je kontakt med flišnimi kamninami in mezozojskimi karbonati izrisan kot erozijska diskordanca, v strukturnem pogledu pa gradijo kredne kamnine in paleogenski fliš prevrnjeno gubo. Rdeč in zelenkasto siv lapor in la- porasti apnenec v okolici Lijaka in v treh izdankih proti zaselku Pri Peči je na geološki karti Gorica 1 : 100 000 označen kot maastrichtijsko-spodnjepaleocenske starosti. Obravnavani del Trnovskega gozda in Vipavske doline prečkata dva pre- loma v smeri severozahod-jugovzhod. Prvi sega od Loke do Ravnice. Drugi predstavlja podaljšek raškega preloma. Iz doline Branice se nadaljuje proti severozahodu čez Vipavsko dolino, loči hriba Štanjel in Škabrijel in se potegne dalje proti Grgarski kotlini. Splošni podatki geološke karte Gorica so bili kasneje izpopolnjeni, geo- loška zgradba pa na novo interpretirana. V stratigrafskem pogledu je Pa v - š i č (1977, 1979) horizontiral flišne kamnine v dveh profilih pri Lijaku. Po nanoplanktonu je spoznal maastrichtijske rdečkaste violičaste in sivkasto rjave biomikritne in laporaste apnence, spodnjepaleocenske temno rdeče in laporaste 2 Acta carsologica 17 Acta carsologica, XVII (1988) a nence z vložki rjavkastega laporja v zgornjem delu in lečami sivega apnenca P b . . 1 . in peščenjaka ter eocenski ritmični fliš, vse v_~ r_nJem egi. . . Tektonsko zgradbo jugozahodne SlovemJe Je na novo mterpretiral P I a - cer leta 1981. Karbonatne kamnine Trnovskega gozda je prišteval trnovskemu pokrovu. Po tej interpretaciji fliš okrog Lijaka ni paravtohton v sestavi vipav- sko-goriškega sinklinorija komenske narivne grude, pač pa sestavni del in- verznih plasti trnovskega pokrova. Novejša interpretacija H era k a (1986) posplošuje to rajonizacijo tako, da prišteva trnovski pokrov k dinariku (D), fliš Vipavske doline k epiadrijatiku (E), komensko narivno grudo pa k adrijatiku (A), to je k geotektonskim conam, ki sestavljajo Dinaride med Padsko nižino na severozahodu in vardarsko cono na jugovzhodni strani Jugoslavije. GEOLOŠKA ZGRADBA KARTIRANEGA OZEMLJA Severno pobočje spodnje Vipavske doline med Ajdovščino in Solkanom se morfološko izrazito dviguje iz Vipavske doline (okrog 90 m) na planoto Trnov- skega gozda (sl. 1). Do višine okoli 300 m je pobočje oblikovano v flišnih kam- ninah, nato pa se v obliki zelo strmega, mestoma skoraj vertikalnega skalna- tega robu izravna v močno zakraselo planoto nagnjeno proti severozahodu. Iz planotastega sveta se dvigajo izrazitejši vrhovi Čaven (1237 m), Vitovski vrh (919 m), Štanjel (553 m) in Škabrijel (546 m). Zgornji del valovitega flišnega pobočja in njegov prehod v skalne apnenčeve stene sta pokrita z blokovno ali debelozrnato apnenčevo periglacialno brečo, pa tudi z recentnimi gruščnatimi zasipi. Najbolj izrazit pas breč pri Črničah sega do reke Vipave, drugi so manj obsežni, vendar tolikšni, da večinoma prekrivajo neposredni geološki stik flišnih in karbonatnih kamnin. Pri našem geološkem kartiranju smo za- jeli ozemlje med Šmihelom nad Ozeljanom na vzhodu in segli do Štanjela in zaselka Pri Peči na zahodu. V Vipavski dolini smo kartirali flišna pobočja do aluvialne izravnave, proti severovzhodu pa smo pregledali teren do Trno- vega (sl. 2). Pri stratigrafski opredelitvi kamnin smo se držali podatkov tiskane geo• loške karte lista Gorica 1 : 100 000 (Buser, 1968) in tolmača k tej karti (B u - ser, 1973) ter rezultatov raziskav nanoplanktona, ki jih je posredoval Pa v - š i č (1977, 1979). Stratigrafsko-litološki podatki Barremij in aptij (K13+4). Predel južno in zahodno od Trnovega gradijo temno rjavkasti, rjavkasti ali sivo rjavkasti mikritni organogeni apnenci z dve horizontoma močno peščenih, temno rjavkastih apnencev z vložki kalka- renitov. Ostanki rekvienij in nerinej so pogosti, v peščenih plasteh tvorijo lahko tudi lumakele. Kamnine so tanke (povprečno 5 cm) do srednje plastnate (do 30 cm). Plasti vpadajo od 20° do 60° proti zahodu ali jugozahodu. Debelina pre- gledanih kamnin barremijsko-aptijske starosti je okrog 400 m. Albij in cenomanij (K1, 2). Zaradi pomanjkanja vodilnih fosilov ni bilo mo- goče stratigrafsko podrobneje razčleniti okrog 250 m debelega paketa kamnin nad barremijsko-aptijskimi apnenci (Buser, 1973), ki se vlečejo iz Ovčarjeve 18 J". čar, R. Gospodarič, Geološka zgradba ... bruhalnika Lijaka 7 gmajne proti jugovzhodu. Albijsko-cenomanijski apnenci so srednje do debelo plastnate mikritne kamnine (od 20 cm do 1,5 m). Po barvi so rjavkaste in sive, vendar v splošnem nekoliko svetlejše od barremijsko-aptijskih kamnin. Vmes najdemo tu in tam svetlo sive vložke. Zgornja kreda (K/+ 3). Zgornjekredne kamnine predstavljajo le ponekod neizrazito plastnati, sicer neplastnati apnenci bele, svetlo sive ali svetlo rjave barve. Na številnih lokacijah najdemo v njih rudistno favno, korale in kera- mosferine. Litološko normalen stik med plastnatimi albijsko-cenomanijskimi kamninami in zgornjekrednimi belimi masivnimi apnenci je morfološko zelo izrazit. Zgornjekredne kamnine gradijo hrib Štanjel, pobočje do zaselka Pri Peči ter zaledje Lijaka tja do strmih skalnatih brežin nad Šmihelom. Apnenci vpa- dajo v splošnem na območju Štanjela in planotastega sveta v širši okolici Pri Peči položno proti jugozahodu. Ob tektonskem in erozijskem stiku laporja s flišem nad Lokami, pri Lijaku in vzhodno od tod zavzemajo zelo različno sle- menitev in vpade ali pa ležijo subvertikalno od 60° do 80° proti jugozahodu. Apnenci so močno zakraseli. Maastrichtij (4Kl). Soglasno s Pa v š i če v o (1977, 1979, 1981) razčlenit­ vijo zgornjekrednih in paleocenskih plasti na podlagi nanoplanktona prište- vamo maastrichu siv do sivo zelenkast tanko plastnat laporasti apnenec z med- plastovnimi vložki zelenkastega laporovca. V pobočju nad Šmihelom opazujemo zvezne prehode med zgornjekrednim apnencem in maastrichtijskimi litološkimi členi. Paleocen (Pc). Po Pa v š i če vi h podatkih (1981) so v profilu zahodno od Lijaka med Fincem in Brano razvite kamnine najvišjega dela danija, zgornjega dela srednjega paleocena in zgornjega paleocena s postopnimi prehodi v eocen. Paleocenske plasti sestavljajo rdečkasti tu in tam vijoličasti laporji v menjavi s sivkasto rjavimi različki in vložki sivo zelenega laporastega apnenca. V sred- njem delu najdemo leče sivega apnenca in peščenjaka. Navzgor so vedno pogo- stejši vložki rjavkastega laporovca in peščenjaka. Maastrichtijske in paleocenske kamnine so tanko plastnate, debele od 0,5 do 5 cm in nagubane. Ležijo v inverzni legi. Vpadajo od 20° do 50° proti severu in severoseverozvhodu. Najdemo jih v treh krpah zahodno od Lijaka in sicer nad Lokami, pri Fincu in v grapi Brane. Vzhodno od Lijaka se zgornjekredni in paleocenski laporovci in laporasti apnenci vlečejo v tektonsko omejenem, a neprekinjenem pasu od kmetije Murnavi do strmin Povške nad Šmihelom (sl. 2). Opisane kamnine so neprepustne. Eocen (E). Eocenske kamnine ležijo na celotnem kartiranem ozemlju od Loke do Šmihela in Ozeljana v inverzni legi. Razvite so v značilnih nizih. V stratigrafsko spodnjem delu se nekateri nizi začenjajo z apnenčevimi litolo- škimi različki. Na območju Pušče ležita v podlagi blokovna breča in konglo- merat, ki postopno prehajata v apnenčev peščenjak, ta pa v organogeno-detri- tični apnenec (sl. 2). V višjih nizih običajno konglomerat ni razvit in se apnen- čeve kamnine začenjajo s peščenjakom z jasno postopno zrnavostjo. Več podob- nih nizov, ki se pričenjajo s konglomerati, smo opazovali severozahodno od Ozeljana in pri Kurenšci. V njih najdemo tudi peščenjake z numuliti. Med apnenčevimi klastiti se menjavajo značilne flišne kamnine in sicer sivo ze- 2• 19 Acta carsologica, XVII (1988) lenkast kremenov peščenjak, meljevec in laporovec (sovdan) z značilno iverasto krojitvijo. Debelina apnenčevih kamnin in vmesnih peščeno-laporastih različkov se spreminja od niza do niza. So pa od nekaj metrov do več metrov debeli. V splošnem lahko zapišemo, da so v stratigrafsko nižjih delih kamnine bolj debelozrnate in nizi debelejši, v zgornjem pa bolj drobnozrnate in nizi tanjši. Kamnine vpadajo od 20° do največ 40° proti severozahodu, severu ali severo- vzhodu. Kvartet (Q). Kvartarne kamnine predstavljajo periglacialne debelozrnate do blokovne apnenčeve breče. Sestavljene so iz različno velikih oglatih ali delno zaobljenih klastov in blokov zgornjekrednega apnenca z ostanki rudistov. So povsem ali delno sprijete z rdečkastim sigastim vezivom. Periglacialne apnenčeve breče v večjih ali manjših vršajih pokrivajo zgor- njekredne, paleocenske in eocenske flišne kamnine med Ozeljanom in Lokami. Holocen (al). K holocenu prištevamo ilovice z vmesnimi grušči v ravnici Lijaka ter obsežne nesprijete pobočne grušče od Štanjela mimo zaledja Lijaka do Šmihela. Tektonske razmere Kartirano ozemlje med Štanjelom, Trnovim in Ozeljanom predstavlja zna- čilen izsek tektonske zgradbe jugozahodne Slovenije kot so jo doslej obravna- vali K o s s mat (1909), Buser (1965, 1973) in P 1 a cer (1981). Razumljivo je, da so se zaradi natančnejšega kartiranja pokazale tektonske razmere v drob-. nem bistveno bolj zapletene kot so prikazane na kartah omenjenih avtorjev ter na OGK list Gorica v merilu 1 : 100 000 (1968). Iz razmer na geološki karti (sl. 3) in priloženih profilih (sl. 4) vidimo, da so v splošnem spodnje in zgornjekredne, paleocenske in eocenske plasti zahodno od Ozeljana v normalnem, neprekinje- nem zaporedju previte v teme velike polegle gube Trnovskega gozda, ki tone proti severozahodu. Narivne deformacije Po interpretaciji tektonskih razmer na OGK list Gorica (1968) naj bi se močan narivni stik Trnovskega gozda in flišnih kamnin Vipavske doline, ki se vleče izpod Čavna po severnem pobočju Vipavske doline proti severozahodu, neznačilno zaključeval na stiku spodnje in zgornjekrednih apnencev nad Šmi- helom in Lijakom. P 1 a cer (1981) vleče narivnico dalje proti severozahodu pod Sabotinom v Furlansko nižino. Kartiranje je pokazalo, da predstavlja stik med spodnje in zgornjekred- nimi apnenci na obrobju planote južno od Trnovega pod Zverincem (743 m) iz- redno široko pretrto cono, v kateri opazujemo tudi močne drsne ploskve z vpadom 45° do 55° proti severovzhodu. V zahodni smeri postane njihov vpadni kot vertikalen. Razmere v prelomni coni bi torej lahko kazale na podobno tek- tonsko interpretacijo, kot je izrisana na OGK list Gorica, vendar bi bilo za po- trditev tega potrebno geološko na novo kartirati širše območje ozeljanskih gri- čev proti Vitovljam. Glede na to, da eocenske flišne kamnine v inverzni legi 20 J. Car, R. Gospodarič, Geološka zgradba ... bruhalnika Lijaka i-- -225' sw 1-1 45' NE _____J ~22s 0 SW 45° NE~- r- 225° SW Sl. 4 Geološki preseki pri Lijaku. Položaj presekov in legenda sta prikazana na sl. 3. Fig. 4 Geological cross-sections near Lijak. Situation of cross-sections and legend are presented on Fig. 3. 21 10 Acta carsologica, XVII (1988) redju kamnin Trnovskega gozda, domnevamo, da se narivnica med trnovskim in hrušiškim pokrovom spusti pred Ozeljanom iz pobočja v dno Vipavske do- line in se vleče po flišnih kamninah dalje proti severozahodu tako, kot smo nakazali na prerezu (sl. 4). Geološke razmere v temenu polegle gube zapleta šibkejša narivnica, ki poteka po južnem pobočju Štanjela do Lijaka, od tu pa po pobočju Ravni in Pušče nad Šmihelom. Glede na značilno poševno rezanje različnih stratigrafsko- litoloških členov in sorazmerno šibke narivne efekte domnevamo, da to nika- kor ne more biti glavna narivna ploskev med Trnovskim in Hrušiškim pokro- vom, skoraj gotovo pa je z njo vzporedna (sl. 4). Prelomne deformacije Priložena tektonska karta (sl. 3) potrjuje, da je kartirano ozemlje med Lo- kami in Trnovim razsekano s številnimi, različno močnimi prelomnimi conami s prevladujočo dinarsko smerjo. Iz ugotovljenih razmer in presoje zbranih po- datkov severozahodno od tod sodimo, da se nahaja bruhalnik Lijak v prelomnem pasu, ki smo ga poimenovali lijaška prelomna cona. Ta je verjetno del širše prelomne cone raškega preloma, ki obsega jugozahodni snop prelomnih ploskev med mogočnim podornim zatrepom nad izvirom in južnim pobočjem Štanjela. Severno od tod, na obrobju kraške planote pod Trnovim, poteka nov širok pre- lomni snop, ki verjetno pripada že naslednji severovzhodnejši prelomni coni, ki smo jo začasno poimenovali trnovska prelomna cona. Glavna prelomna cona raškega preloma se iz doline Branice vleče proti severozahodu mimo Batuj, čez šempaško polje do Lijaka in dalje v Grgarsko kotlino. Na kartiranem ozemlju poteka od Ozeljana mimo Lok po južnem po- bočju Štanjela dalje proti severozahodu (sl. 3). Zelo izrazita je lijaška prelomna cona po grapi Brane proti Ravnici. Gre za okoli 200 m široko pretrto območje, v katerem vpadajo prelomne ploskve za 45-90° proti severovzhodu in jugozahodu. V coni so tektonske breče in poru- šena območja, različno usmerjeni bloki zgornjekrednega apnenca in tri vgubane krpe zgornjekrednih in paleocenskih laporjev in laporastih apnencev (sl. 2). Po- datki kažejo, da je predel Štanjela tektonsko relativno dvignjen glede na vmes- ne pretrte kamnine in pomaknjen proti severozahodu. Vmesni blok se kaže kot tektonski jarek, saj so kredni apnenci severozahodno od tod relativno dvignjeni. Po valovitem poteku tektonskih zrcal na prelomnih ploskvah, ki potekajo čez Lijak, lahko sklepamo, da je narivna ploskev nad Štanjelom in v grapi Brane na nadmorski višini okrog 200 m, v zaledju Lijaka pa precej nižje. Prelome s smerjo severozahod-jugovzhod povezujejo vezne zdrobljene, po- rušene in razpoklinske cone. V neposrednem zaledju Lijaka imajo smer sever- jug ali skoraj vzhod-zahod. Na planoti zahodno od Trnovega potekajo vezne pretrte cone v smeri severoseverozahod-jugojugovzhod. Premiki ob omenjenih conah so sorazmerno neznatni, pomembno pa prispevajo k pretrtosti kamnin. V apnencih karakterizirajo različne pretrte cone bolj ali manj razviti nizi vrtač ali brazde. V spodnjekrednih plastnatih apnencih je kraška morfologija izrazi- tejša kot v neplastnatih zgornjekredne starosti. Potek prelomnih con v flišnih kamninah spremljajo nizi zajetih in nezajetih izvirov in močil (sl. 2 in 3). 22 .J. čar, R. Gospodarič, Geološka zgradba ... bruhalnika Lijaka 11 GEOLOŠKA ZGRADBA NEPOSREDNE OKOLICE BRUHALNEGA OBMOČJA IN GEOLOŠKI PODATKI STRUKTURNO-PIEZOMETRSKE VRTINE Mogočni amfiteater nad Lijakom in neposredno okolico bruhalnika gradi bel, svetlo siv do svetlo rjav zgornjekredni apnenec, ki smo ga že opisali (sl. 1). Kamnina je slabo plastnata z vpadom 240/75° in predstavlja temenski del zgor- njega normalnega krila polegle guce zahodnega dela Trnovskega gozda (sl. 4). Tik pod bruhalnim območjem se ob prelomni ploskvi na zgornjesredni apnenec naslanjajo peščeno-meljasto-laporasti litološki različki eocenske starosti. V stru- gi, nekaj metrov pod izvirom vpadajo flišne plasti od 70° do 80° proti severo- zahodu in jugovzhodu ali pa so vertikalne. Njihova slemenitev je torej v bližini bruhalnega območja pravokotna na prelomno ploskev (sl. 4 in 5). Bližnja okolica bruhalnika Lijaka predstavlja zapleten tektonski vozel (sl. 5). Čez izvir potekata dva dinarsko usmerjena preloma, ki sta del lijaške prelomne cone. Prvi vpada 220-250/85°. Ob njem je zgornjekredni apnenec spremenjen v 10 do 15 m debelo notranjo porušeno cono. Na zunanji, severo- vzhodni strani opazujemo v apnencu okrog 200 m široko, izredno močno raz- poklinsko cono v smeri vzhod-zahod. Flišne kamnine na jugozahodni strani preloma so zaradi drugačnih mehanskih lastnosti pretrte v bistveno ožjem pasu, vendar zelo verjetno do stopnje tektonske gline. Prav na ožjem bruhalnem območju reže opisano prelomno cono druga, ki je usmerjena nekoliko bolj proti vzhodu oziroma zahodu. S severovzhodne stra- ni je omejena z drsno ploskvijo z vpadom 225/90°, z jugozahodne pa z drsno ravnino, ki vpada za 70° v smeri 210°. Notranja prelomna cona, široka do 20 m, karakterizira zgornjekredni apnenec pretrt do stopnje porušene cone. V njej leži izvirno območje Lijaka (sl. 5). Na podlagi dobro razvitih drsnic višjega reda ob prelomnih ploskvah obeh opisanih prelomov lijaške prelomne cone, smo sklepali na horizontalni in verti- kalni premik. S pomočjo premika antiklinalnega slemena smo ocenili, da znaša horizontalna komponenta okrog 200 m. Vertikalo smo ocenili na 70 do 100 m. Soglasno z rezultati površinskega kartiranja smo strukturno-piezometrsko vrtino zastavili le 26 m od flišnega roba. Predvidevali smo, da bomo na globini okrog 100 metrov že v flišni podlagi. Do globine 8 m je bila vrtina izdelana v izpranem pobočnem grušču z večjimi apnenčevimi samicami. Do končne glo- bine 100,4 m je nato potekala skozi skoraj bel organogen zgornjekredni slabo pretrti apnenec. Na globini 89-89,5 m je bila navrtana kaverna brez sedi- menta (sl. 5). Iz povedanega in prilog vidimo, da je bila z vrtino predvidena geološka zgradba skoraj v celoti potrjena (sl. 5). Po pridobljenem apnenčevem drobirju sodimo, da je vrtina potekala skozi enake litološke člene. To kaže na subverti- kalno lego plasti in s tem na antiklinalni del s kartiranjem ugotovljene polegle gube. Vsekakor pa je vertikalna komponenta premika ob lijaškem prelomu večja kot smo domnevali. Še nadalje ostaja odprto vprašanje, ali je na območju Lijaka v inverznem krilu polegle gube ohranjen normalni postopni prehod v zgornjekredni flišni lapor, ali pa ležijo apnenci ob lokalni narivni ploskvi ne- posredno na eocenskih flišnih litoloških členih. 23 12 TLORISNA PROJEKCIJA VRTINE li-1/88 GROUND-PLAN PROJECTION OF THE BORE·HOLE Li-1/88 smer- orientc11tion nakfon-dip Nivo bruhanja ob izjemno visoki vodi Level at extremly high water Nivo bruhanja ob visoki vodi Level at high water m' 18' Acta carsologica. XVII (1988) 150- 130- 110- Nivo Mrzlel