Gospodarske stvari. Peronospora ali strupena rosa ter način, kako se tej bolezni obraniti. (Govoril dnc 27. maja na podučnem shodu središkega bralnega društva nEdinostu Anton Kosi, učitelj in posestnik v Središču.) Uvod. Razun pšenice nima za kristijane nobena druga rastlina tolikšne veljave, kakor vinska trta. Kristus sam, ki je v najsvetejši daritvi pričujoč v podobi kruha in vina, ni mogel najti za prispodobo blažje rastline mimo vinske trte. >Jaz sem vinska trta in vi mladike«, rekel je božji Učenik; »kdor ostane v meni in jaz v njem, on rodi veliko sadii«. Vinska trta je vzbudila že v najstarejših časih pozornost človekovo, in umetnost stiskati iz njenih jagod sok, bila je znana že več kakor 2000 let pred Kristusom, zakaj že sv. pismo nam pripoveduje, da je oče Noe sadil trto in se napil sladkega vinca. Prvotna domovina ali pradomovina dandanes tolikanj priljubljene vinske trte pa se išče, kakor zibel človeštva, v Aziji in sicer v Kavkazu, kjer se nahajajo še dandanašnji najlepše in največje trte, ki rode po 5—7 kg težke grozde; na jednem takem grozdu ima cela obitelj dovolj zobati. V Evropo so prinesli vinsko trto Feničani in sicer na južno Francosko, pozneje so jo zasadili tudi na Grškem in odtod se je raznesla po Italiji. Rimski cesar Domicijan je bil sicer prepovedal trto, a dobri cesar Prob*, ki je sam rad vino pil, zapovedal je saditi jo za Renom in po Panoniji. Takrat so jo nasadili tudi po Slovenskem, Hrvaškem in po Ogerskem. Vinoreja je vzbujala zlasti pri omikancih vedno večjo pozornost, in naposled je ostala predmet natančnega opazovanja in raziskovanja. Tudi država je kmalu spoznala veliko važnost vinoreje; osobito duhovniki po samostanih so se poprijeli z vso marljivostjo in vnetostjo zasajanja primernih prostorov s toli priljubljeno vinsko trto. Pri določevanju zemljič za vinograde so imeli ti uzorni vinorejci mnogo sreče, tako, da lahko rečemo: prostori, katere so zasadili gospodarski zavodi duhovnikov z vinsko trto, so v vsakem oziru za gorico najugodnejši in trs na njih še dandanes dobro uspeva, dasi je morebiti že dolgo dolgo v drugih rokah. Vzpodbujeni po raznih gospodarskih zavodih duhovnikov, začeli so polagoma ludi mnogi drugi posestniki zemljišč — sprva seveda le premožnejši — pečati se s trtorejo. Kdor je gleštal le količkaj primernega prostora, nasadil je trto in ustanovil gorico, katera mu je pomagala gospodariti, pri tem pa ga je tudi razveseljevala, ako je vedel ž njo Iep6 in umno ravnati. Da, tudi razveseljevala je človeka, zakaj skušnje m vednosti so tekom časa pokazale vinorejcu pota, po kojih je moči povzdigniti nezrel vinski sok na najvišjo stopinjo popolnosti in žlahtnosti — in tako se vinska kapljica dandanes po vsej pravici imenuje najblažja pijača v dolini solz, zakaj ona nam, da govorim z našim pesnikom Prešernom:  oživlja žile, Srce razjasni in oko In vtopi vse skrbi, V potrtih srcih up budi. Kako resnične so te besede pesnikove, čutil je gotovo že vsakdo izmed nas, bodisi, da mu je utrujenemu in onemoglemu od dela, dal požirek vina novih močij, bodisi, da je vzbudila zlata kapljica v njem novih upov, ki so mu utolažili srce, ko so ga trle skrbi vsakdanjega življenja, ko je bridka žalost prošinjala njegovo notranjost in se mu je zdel ves svet pust . . . Vinska kapljica je bila že od nekdaj v krepčilo in v tolažilo, pa tudi v zdravilo ubogemu človeStvu, zlasti če se je uživala zmerno in o pravem času. Zato pa ga skoraj tudi ni predmeta, koji bi pesniki raje opevali, kakor blaženo vinsko trto in nje ognjeni sok. Zlasti Slovenci, kojih večina prebiva v »srečni deželi, ki vino rodi«, se moremo ponašati z bogato obilico najraznovrstnejših zdravic ali napitnic, ki govore več ali manj vse »od vinca sladkega, ko solnce čistega«. Vse te napitnice imajo svoj začetek seveda še v oni blaženi dobi, ki so bili našemu kmetu odprti še na vse strani viri blagostanja, tako, da je gojil vinsko trto ne toliko zbok velikega haska, raarveč bolj sebi v veselje in prijateljem na Ijubo, s katerimi se ie pri žlahtni kapljici često zabaval in razveseljeval. *~Prob je vladal od 276. do 282. 1. po Kr. Žalibog, da so oni zlati časi minoli ter se spremenili v dobo, ko skoraj vsak vinogradnik že nestrpno pričakuje jeseni, zanašajoč se, da rau trgatev ne bode samo povrnila in poplačala za vinograd izdanih novcev ter truda, ampak, da mu bode dobiček pomagal zamašiti še marsikatero drugo luknjo v njegovem gospodarstvu. Da dobiva vinarstvo zlasti v poslednjem času vedno večjo veljavo in da prinaša vinska trta mnogo denarja v deželo, to se pač ne da tajiti. Le pomislimo, koliko novcev pride vsako leto samo v naš, t. j. ormoški okraj, za vinski pridelek in naj si je isti še tako slab in na videz nerabljiv. (Dalje prih.) Sejniovi. Dne 26. junija pri Sv. Križu na Murskera polju in v Cmureku. Dne 28. junija pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju in v Jurkloštru. Dne 30. junija v Zrečah, Gomilici, pri Sv. Petru pri Radgoni, na Spod. Polskavi, pri Sv. Bolfanku v Slov. gor., v Olimju in Rajhenbergu. Dne 1. julija na Bregu pri Ptuju (za svinje). Dne 2. julija v Petrovčah, na Tinskem, v Vildonu, na Ptujski gori, Polenšaku, v Št. Ilju pod Turjakom in na Remšniku.