Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	. . . L	1.500
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 • tel. 3177	Letna naročnina . .	. . . L	3.000
PODUREDNISTVO:	Letna Inozemstvo . .	... L	4.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646	Poštno čekovni račun :	štev. 24/12410	
L
Leto XXIII. - Štev. 23 (1154)
Gorica - četrtek, 10. junija 1971 - Trst
Posamezna številka L 70
»Koroška znamenja1* - znamenja česa?	Kitajsk
Ameriške izkušnje: obdeluj potrošnika toliko časa, dokler se mu pojem ne vsede v podzavest in bo blago samodejno kupil. In tako nas je že mesece prej, če ne kar celo leto pred izidom knjige opozarjala po vseh ljubljanskih kinih reklama: »Koroška znamenja«.
Razumljivo, da jih je od Slovencev malo, ki bi ne želeli imeti kvalitetnega dela o koroških rojakih. Tudi sam sem si ga želel, toda vsiljivo opozarjanje na knjigo in tako ceneno drag način le-tega sta mi zbujala nezaupanje. Iz izkušenj vem, kako malo je našim ustanovam javnega obveščanja mar usoda našega zamejstva. In ker se poročanje le-teh do takrat ni ravno korenito spremenilo, je bila nenadna zavzetost za koroško problematiko toliko bolj nenavadna. Vsiljevala se mi je misel, da je vse skupaj dobičkarstvo, ki hoče sedaj za dosego svojih ciljev izrabiti celo narodno zavest slovenskih ljudi. Zaradi take domneve knjige nisem kupil.
NARODNOST V SLUŽBI POTROŠNIŠKE DRUŽBE
Vzrok za izdajo knjige je dejansko bila domiselnost kroga ljudi, ki so opazili, da so slovenski ljudje naveličani kupovati knjižno proizvodnjo kozmopolitskih senzacij, ideoloških novic, lažne spolne vzgoje ali zaupnih pomenkov. Toda nekaj resnično slovenskega bi še vedno kupili. Pri-dobitniški duh je zajel tako tudi tiste ustanove narodnega pomena v matični domovini, ki bi jim morala biti skrb za slovenstvo poglavitna in prvenstvena. Dovolj je, če se spomnimo na RTV Ljubljana.
Že večkrat so ljudje v »Pismih bralcev« vpraševali to ustanovo, ali je omogočeno gledanje slovenskega programa tudi našemu zamejstvu. Odgovor je vedno bil, da po mednarodnih določilih v tem pogledu ni mogoče ničesar storiti, dasi v Sloveniji prav nasprotno velika območja gledajo italijanski, avstrijski in ogrski program, zlasti italijanska manjšina v Istri, medtem ko slovenska Koroška slovenskemu programu ne more slediti. Toda RTV Ljubljana je nenadoma zgradila v Kopru studio za barvno TV, ki se vidi daleč na italijansko stran. Sedaj je seveda naenkrat pozabila na mednarodna določila.
IZ VSEBINE KNJIGE
Toda povrnimo se k zadevi »Koroška znamenja«! V predgovoru knjige izvemo, da nam govorijo koroški ljudje sami. Potemtakem je knjiga zapisnik. Zapisnikar pa ji doda še nekaj osebne popotne kronike in tistega malo znanja, ki ga ima o Korošcih, saj na nekem mestu v knjigi oz. zapisniku pravi, da bo ob svoji vrnitvi v Ljubljano moral v knjižnico, da preštudira koroško problematiko. Besedilo knjige je razvlečeno, brez preglednosti dejstev in stvarnosti. Zaman bi prizadevni bralec iz vsega poskušal izoblikovati podobo celotni koroške stvarnosti in bistvo koroškega človeka.
Miselno ohlapnost, ki prepleta zapisnik, nam mogoče najbolje poda tale stavek: »V Bilčovs sva prišla z Egonom zgodaj dopoldne. Bil je čemeren, nasršen (?) dan. Skraja se je napravljalo k dežju, potlej se je ulilo hi ni jenjalo do naslednjega dopoldneva.« Da boste vedeli Slovenci: tudi dež in naliv je lahko na Koroškem kakor kje drugje.
Takih miselnih natezanj je knjiga-zapi-snlk prepolna. V tem znamenju potekajo pogovori z znanimi in manj znanimi ljudmi; poleg nekaj resnih dejstev se nadaljujejo v slogu: Lepo je pri babici. In tako izvemo, od kod in kam se je kdo priženil, naštevajo se vnuki in predniki, izvemo, da je mali Boris ob rojstvu tehtal 3,65 kil itd. Vmes pa tudi, kar je res treba priznati, še kaj o težavah, o tem, da nekdo noče biti Nemec in še kaj, brez iskanja vzrokov za tako stanje, zlasti še o tem, kaj bi lahko matična domovina storila. Vse skupaj se meša v neužitno zmes z zasebnimi stvarmi ljudi hi zapisnikarjevimi popotnimi vtisi. Mogoče naj bi to dalo zapisniku videz pristnosti, izvir-
nosti?
Obisk se najprej začenja v že omenjenem slogu pri Hanziju Ogrisu, gostilničarju in županu v Bilčovsu ter nepričakovano postalemu deželnemu poslancu. Njegova izvolitev je bila čisto naključje, toda s tem si je nadela socialistična stranka na Koroškem demokratično in narodno enakopravno lice. Kandidat je prišel v deželni svet, ker so štirje poslanci zaradi vstopa v vlado odložili svoje poslanske funkcije in ker je bil res nepričakovano za stranko osvojen tudi 20. mandat.
Nato pride na vrsto Mirko Kumer, podžupan v Pliberku, ki pripada Narodnemu svetu. Tudi tu se meša s stvarno vsebino družinska in babičina kronika. Priznati pa je treba dejstvo, da se zapisnikar pogumno loti in izpraša tudi ljudi od Narodnega sveta, ki jih je do sedaj uradna Slovenija imela za ideološke nasprotnike. In izprašal je celo tri duhovnike. Vse to naj bi dalo knjigi pravi vtis nepristranosti, enakopravnega obravnavanja vseh slovenskih ljudi, torej prave demokratičnosti.
PREZIR DO MOHORJEVE DRUŽBE
Ampak ne, izpuščen je obisk pri ljudeh Družbe sv. Mohorja, najbolj zaslužne in najbolj častitljive slovenske kulturne ustanove, ne le za Korošce same, ampak za vse Slovence. Kaj je nadebudnega časnikarja pripravilo do tega, da je Družbo spregledal? Samo nevednost? Vendar ne, saj jo govorniki stalno omenjajo, toda nič pohvalnega ne povejo o njej. Ali je zapisnikar izprašal samo ljudi, ki jih je sam izbral? Veliko nam imata povedati nekdanja študenta sedanji učitelj Forian Li-pusch, urednik revije Mladje in Feliks Bister, slikar. Naveličani da so večemi-štva in mohorjanskega varuštva in seveda kulturnega delovanja duhovnikov, vse tisto, kar rado sliši marksistično uho. In tako dobimo vtis, zlasti po zaslugi nekaj študentov, da je Mohorjeva prava cokla za svobodni miselni razmah, čudno je le, da kljub vsemu nezadržno naprej uspeva in ima med ljudmi najširšo podporo.
Posebno pa ne štejejo hudih besed zaradi visokošolskega doma Korotan na Dunaju, ki je last Mohorjeve, in proti ustanovitelju in graditelju Korotana patru Tomažiču. Tukaj tudi zapisnikar pozabi, da naj bi govorili predvsem koroški ljudje in po starem agitpropovskem besednjaku doda še kaj svojega, o »notranjem osvobajanju«, o »družbeni zavesti«, »novi platformi«, ko se bo jedro manjšine spoprijelo s hujšimi zgodovinskimi kršitelji in zatiralci narodnih in splošno človeških pravic. Beseda piscu nenadno steče, kot da bi našla svoje vode. Zavedlo bi nas pri vsem, da bi lahko razumeli, da so ti kršitelji in zatiralci narodnih in splošno človekovih pravic velikonemški in nem-čurski krogi, toda ne. Naslednji stavek (stran 211, prvi odstavek) nam točno pove, koga ima »pisatelj« v mislih: Mohorjevo ter ustanovitelja in upravnika Korotana. Stavek se namreč glasi: »Dunajska študentska ustaja je svetla zvezda v temačnem koroškem ždenju.« S to ustajo je mišljena javna poulična demonstracija članov dunajskega koroškega kluba proti ustanovitelju Korotana in Mohorjevi, zato, da bi prevzeli dom v svoje roke za dvomljive namene. Polastiti se s silo dela in uspehov drugih je pač lažje, kakor da bi sami kaj ustvarili.
Bralec pa se ob koncu sprašuje, ali ne bi lahko ta zapisnik izhajal v podlistku, ker tak tudi je, v časniku ali reviji taki kot je »Tovariš«, katerega urednik je pisec knjige, če pa se je matična domovina s tem hotela oddolžiti skrbi za rojake, ali ne bi lahko bil denar bolje porabljen, če bi knjigo pripravili Korošci sami? In končno se je treba vprašati, koliko časa še bo javni denar trošen za osebni karierizem in koliko časa še bo narodna misel v posesti takega praznega govoričenja?
BRALEC IZ SLOVENIJE
Op. ur. Sestavek je spisal ugleden kulturnik iz Slovenije in ga dal našemu listu v objavo. Zato ima še posebno veljavo.
Kitajski ministrski predsednik Čuenlaj je v nagovoru ameriškim namiznoteniškim igralcem na široko odprl kitajska vrata v svet. Še bolj nedvoumen je bil v pogovoru z italijanskim gospodarskim odposlanstvom, ki je bilo nedavno gost kitajske vlade. Mario Zagari se je pogovarjal s Čuenlajem nad poldrugo uro, čeprav naj bi bil pogovor po protokolu trajal največ dvajset minut. Na sprejemu je očaral italijanske goste s podrobnim poznanjem italijanskih in evropskih razmer ter s toplo pozornostjo, ki jo je posvetil Saragatovemu sinu ter Nenniju, ki da zelo dobro skriva svojih osemdeset let.
Mnoge ta nenadni izbruh kitajske odprtosti preseneča, zlasti ker se je dežela s skoraj osem sto milijoni prebivalcev kot školjka zaprla vase in se na videz ni menila za to, kaj se dogaja zunaj nje.
NOVA STVARNOST
Vse kaže, da se je Kitajska notranje utrdila in umirila. Gospodarsko stanje se je izboljšalo, žetev pa je vrgla 240 milijonov ton žita, tako da ima sedaj Kitajska 40 milijonov ton žitnih rezerv. Čuenlaj je pred kratkim sedanji notranji položaj Kitajske označil z besedami: »V letih 1967 in 1968 je proizvodnja res padla, toda tisto, kar smo pridobili s kulturno revolucijo in s spremembami, ki jih je prinesla, daleč presega tisto, kar smo zaradi nje izgubili.«
Sedaj so začeli razmišljati o novi kitajski ustavi — stara iz leta 1954 je bila razveljavljena leta 1966 —, ki naj bi bila odraz proletarske države, katero vodi komunistična partija. Zagotovljene naj bi bile vse nove oblike »neposredne« demokracije, ki so se pojavile med kulturno revolucijo, med nji-
mi objavljanje slovitih zidnih napisov.
Vsekakor pade v oči, da je do kitajskega odpiranja v svet, predvsem proti Sev. Ameriki in zapad-noevropskim državam, prišlo v obdobju, ko ima tudi Kitajska vodikovo bombo in ko se Nixon resno pripravlja, da znova preuči dosedanjo ameriško politiko v Aziji. Kot ena od posledic ameriškega razmišljanja v tej smeri je tudi Nixonova zamisel o »vietnamiza-ciji«, to je, da naj bi domače vietnamske čete vedno bolj prevzele borbo z nasprotnikom, ameriške čete pa se postopno vračale domov. Ta ameriški umik iz Vietnama je postal zadnje čase diplomatska, politična in gospodarska nuja ameriške družbe in države.
V	Pekingu so gotovo tudi prišli do spoznanja, da bi bilo za Kitajsko škodljivo, če bi se v sedanjem obdobju še naprej zapirala v osamljenost, ko dialog med Sev. Ameriko in Sovjetsko zvezo nemoteno teče naprej kljub vojni v In-dokini. Če bi se Američani dejansko umaknili iz Azije, bi to praznino lahko zasedla Sovjetska zveza, kar Kitajski gotovo ne bi bilo všeč.
Zato so voditelji rdeče Kitajske odločeni ameriško-kitajske stike razvijati s pomočjo »majhnih« korakov, ki naj pripeljejo do »velikega« koraka. Pod »majhnimi« koraki je razumeti vse drobne ljubeznivosti, ki sta si jih v zadnjem času izkazala Washington in Peking — od odprave ameriške zapore nad trgovinsko izmenjavo do dovoljenja, da lahko ameriški državljani potujejo na Kitajsko.
DVE KLJUČNI VPRAŠANJI
»Veliki korak« pa pooseblja dve ključni vprašanji, ki sta za Pe-
Štiri leta mine u Bltien Hladu
Te dni so potekla štiri leta šestdnevne vojne med Izraelom in Arabci, v kateri so bile arabske države Sirija, Jordanija in Egipt uničujoče poražene. Sledil je čas diplomatskih naporov, da bi se našla zadovoljiva rešitev, toda pravih uspehov ni bilo. Dejansko se danes tako v Kairu kot v Jeruzalemu govori več o orožju kot o pogajanjih.
Judje zahtevajo gotova jamstva, ki jih pa nočejo dati niti poražene arabske države niti Sev. Amerika. Izkušnje iz prejšnjih spopadov so jih naučile, da se morajo zanašati le nase. Arabci, med njimi zlasti Egipt, pa ne znajo zahtevati druge-gega kot da se Izraelci umaknejo na staro meje. Pri tem se zanašajo na moralno podporo Sovjetske zveze, ki je nedavno sklenila pogodbo o prijateljskem sodelovanju z Egiptom. Ta res krepko ribari v kalnem in hujska Arabce k nepopustljivosti, saj ji to prav hodi: dokler ne bo miru na Bližnjem vzhodu, bo Sovjetska zveza lahko navzoča na tem področju s svojimi pomorskimi in letalskimi silami.
V	ospredju vseh pogajanj je sedaj Sueški prekop. Severnoameriški zunanji minister Rogers je s tem v zvezi napravil posebno pot po državah Bližnjega vzhoda. Izraelcem je predlagal, naj bi se umaknili 50 km proč od prekopa. Izraelcem pa to ne gre v račun. Prekop je sijajna obrambna črta, ki jo je lahko braniti. Umaknili bi se le, če bi prišlo do dokončnega sporazuma. Toda v sedanjih okoliščinah, ko je vse ozračje prepojeno s sumničenji, zahrbtnimi mislimi in nezaupanjem v dano besedo, na tak sporazum niti misliti ni.
Sam sporazum o odprtju Sueškega prekopa za prehod ladij bi bil sicer teore-
tično mogoč, toda spet pride tu do različnih stališč. Egipčani hočejo, naj bi bilo odprtje prekopa le prva stopnja k popolnemu izpraznjenju po izraelskih četah zasedenega ozemlja; Izraelci pa so mnenja, naj se zadeva Sueškega prekopa rešuje ločeno od pogajanj za mir.
Egipčani bi morali biti prvi, ki bi imeli interes, da .dosežejo na neki način odprtje kanala. Vsak dan izgubi Egipt 700.000 dolarjev, ki jih je prinašala plovba ladij Skozi kanal. S tem denarjem bi lahko Egipt v štirih letih plačal vse vojaške pošiljke, ki jih je prejel od Sovjetske zveze. Toda arabski fanatizem je močnejši kot stvarnost. »Raje vidim — je nedavno dejal egiptovski predsednik Sadat —, da puščavski pesek zasuje kanal kot da ga odpremo za vsako ceno.« Mnogi se bojijo, da se bo to res zgodilo in krivda bo v enaki meri na obeh straneh: arabski in izraelski.
Novi ruski patriarh
Kot je bilo pričakovati, je Sv. sinod ruske Cerkve izbral za novega patriarha škofa Pimena, ki se je v svetu imenoval Sergej Mihajlovič Izverkov. Rojen je bil 23. julija 1910 v Bogorodosku, moskovsko okrožje. Starši so bili uradniki.
Po več kot enem letu ima ruska Cerkev spet svojega vrhovnega poglavarja. Novi patriarh je bil izvoljen soglasno z dviganjem rok. Dva dni pred izvolitvijo je v govoru dal med drugim tudi priznanje sovjetski komunistični partiji. Vsi navzoči so to vzeli na znanje, saj so vedeli, da spada to k pravilom sožitja med Cerkvijo in državo v Sovjetski zvezi.
king življenjsko pomembni: otok Taitvan (Formoza) in kitajski sedež v Organizaciji združenih narodov.
Glede Taiwana je sam Maoce-tung izjavil, da ne bi smeli biti ameriško-kitajski odnosi stalno zamrznjeni zaradi tega otoka, ki ga drži v rokah maršal Čankajšek. Konec koncev položaja s Taiwa-nom ni ustvaril Nixon, temveč je vso situacijo podedoval iz časov predsednika Trumana. Maove besede dajo razumeti, da se bo moglo z Nixonom laže pogovarjati o vseh odprtih vprašanjih. V Wash-ingtonu so že dali vedeti, naj bi vprašanje Taiwana neposredno rešili obe prizadeti kitajski vladi sami : komunistična v Pekingu in nacionalistična v Taipehu na Tai-wanu. Padla je neuradno misel, naj bi Taitvan postal 26. kitajska provinca, Čankajšek pa njen guverner. Vsekakor razloček med gledišči Pekinga in VVashingtona ni nepremostljiva ovira za bodočo rešitev taiwanskega vprašanja.
Precej podobne možnosti se nakazujejo tudi za vprašanje, ki že 21 let povzroča nesoglasje med članicami Organizacije združenih narodov: sprejem Ljudske republike Kitajske. Sev. Amerika je že dala uradno vedeti, da se v prihodnje ne bo več upirala sprejemu rdeče Kitajske v OZN, pod pogojem seveda, da predstavnik Taiwana ne bo izgnan iz te mednarodne organizacije.
Toda v tem se kitajsko in ameriško stališče popolnoma razhajata, kajti Peking vztraja, da ni dveh kitajskih držav, da je on edini predstavnik vse Kitajske in da ima samo on pravico do sedeža v OZN. Pa se bi dalo tudi tu najti izhod iz zagate. Mar ni Sovjetska zveza le ena država, pa ima v OZN tri sedeže: poleg svojega še Ukrajine in Belorusije. Zakaj ne bi imela tudi Kitajska dveh sedežev: celinske Kitajske in onega z otoka Taiwana?
Če sodijo zaenkrat nakazane rešitve še v svet diplomatske in časnikarske fantazije, pa ostaja neizpodbitna stvarnost kitajsko odpiranje navzven. Kitajska se je kljub vojni v Indokini in kljub nerešenim vprašanjem kot sta otok Taivvan in sprejem rdeče Kitajske v OZN odločila za bolj aktiven dialog z ZDA. Je to trezno preračunana poteza, ki odkriva, da Kitajska bolj ceni varnost svojih meja kakor pa poslanstvo revolucije »svetovne vasi« proti »svetovnemu mestu«, ki so ji ga in ji ga še pripisujejo.
STIKI TUDI Z VATIKANOM
Da preveva kitajske komunistične voditelje nov duh, dokazuje tudi vest, ki jo je objavil znani londonski dnevnik »Observer«, da so namreč že v teku pogajanja o vzpostavitvi diplomatskih odnosov med Pekingom in Vatikanom, prekinjenih leta 1951. Ta pogajanja naj bi bila v Parizu. Peking baje zahteva dvoje: da Vatikan zapre svoje veleposlaništvo na otoku Taivvanu in da prizna 48 katoliških škofov na Kitajskem, ki so bili v zadnjih dvajsetih letih posvečeni brez pristanka Sv. sedeža.
Zdi se, da je Vatikan te pogoje z določenimi zagotovili pripravljen sprejeti, saj gre za štiri milijone katoličanov, ki so bili dvajset let popolnoma ločeni od ostalega sveta in brez vsake povezave s Sv. sedežem.
Modema hinavščina Sestanek s predsednikom dežele
S TRŽAŠKEGA
V	zadnjih tednih je velik del sveta obkrožila naslednja novica : 343 uglednih Francozinj (uglednih po svojem položaju v družbi, ne po svojem življenju) je na francosko vlado naslovilo »Apel«, to je poslanico, v kateri zahtevajo spremembo zakona o splavu. Zakon naj bi bil »liberalnejši« in naj bi dopuščal svobodo glede splava nezaželenih otrok. Vse podpisnice so javno priznale, da so že splavile. »Sedaj nas pa obsodite, če si upate!« izzveni njihov apel. Trdijo namreč, da ženska mora ostati gospodar svojega telesa vsak čas in počenjati z njim, kar se ji zdi prav, ne da bi se vmešaval kak zakon.
»Apel« je močno odjeknil v francoski in tudi drugi javnosti prav zaradi »uglednega položaja«, ki ga podpisnice zavzemajo v francoski družbi, saj so med njimi filmske in gledališke igralke, pisateljice, borke za ženske pravice in podobne. Francosko javnost je ta poslanica nekoliko presenetila. Po časopisih se je vnela razprava za in proti, tudi po družinah so o tem govorili, saj se problem ne tiče samo onih 343 Francozinj. Nekateri časopisi trdijo, da se je večina javnosti izrekla v prilog »Apela«.
Kakorkoli naj sodi javnost, je zadeva zelo enostavna: Vse podpisnice »Apela« so že splavile. Jasno je zato, da bodo svoje početje zagovarjale. Če bi vprašali tatove, goljufe, pripadnike mafije, ali so delali prav, bi vsi odgovorili, da so pošteni ljudje in da so prav delali. Zadnjič sem poslušal po italijanski televiziji člane mafije, ki so vsi trdili, da niso krivi; če je kaj krivde, je kriva družba in ne oni.
Če del francoske javnosti odobrava splav, kot trdijo časopisi, pomeni, da so se najbrž tudi sami tako ali drugače umazali z istim zločinom. Naravno, da ga zato zagovarjajo.
Če gre za načelno stališče, pa zadeva ni nič manj jasna: človeško življenje je sveto v vsakem trenutku bivanja, v začetku prav tako kot na koncu, pred rojstvom kakor po rojstvu. Kakor ne smemo ubijati starih, betežnih, onemoglih ljudi, ki so družbi »v breme«, ki so »nezaželeni«, tako ne smemo ubijati zarodka po spočetju, ker je morda otrok »nezaželen«. Ali naj odloča želja staršev, zlasti matere, kateri otrok sme živeti, kateri pa mora umreti? Če je to res, zakaj ne velja isto pravilo, ko je »nezaželeni «otrok že rojen?
Detomora si danes nihče ne upa zagovarjati, v starih časih pa so ga. Med splavom in detomorom je vendar samo ta razlika, da se eden zgodi nekaj prej, drugi pa
nekoliko kasneje. Ali je razlika v času tista, ki odloča, da je neko dejanje pravo, drugo pa zločinsko?
Načelo, da ženska mora biti gospodar svojega telesa, drži, a gospodar svojega telesa in svojega življenja, ne pa tujega. Ko zanosi, že gre za novo življenje, za življenje drugega bitja, ki nad njim ženska nima več pravice, kakor tudi drugi ljudje ne.
Če danes ta tako samoumevna načela ne držijo več, ne držijo zaradi hinavščine, ki je zajela moralo sodobne človeške družbe. In nekateri se s tako hinavščino celo ponašajo!
(r+r)
V	petek 4. junija je predsednik deželne uprave Alfredo Berzanti sprejel odposlanstvo predstavnikov podpisnikov spomenice z dne 3. decembra 1970, ki je bila odposlana ministrskemu predsedniku Colom-bu in na katero do sedaj še ni bilo nobenega odgovora.
Srečanja z Berzantijeim so se udeležili državni poslanec Albin Škerk, deželna svetovalca dr. Drago Štoka in Dušan Lo-vriha, podpredsednik pokrajinske uprave v Gorici Marko Waltritsch, dr. Avgust Sfiligoj iz Gorice, zastopnik beneških slovenskih duhovnikov Emil Cencič, predsednik »Ivan Triniko« Izidor Predan, občinski svetovalec občine Brdo (Lusevera) v Beneški Sloveniji dr. Viljem Cerno, predsednik SKGZ Boris Race in tajnik Slovenske
iiiiiiiiiniiiiiiNiiimiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiimiiiiiiimiiiiiimiiiiiiiimiiiiiiiiniiimiiiiiiiiiiiiiiiMNimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiimii:.
Pismo misijonarja Štanta
Isoanala,23. maja 1971
Hvala Bogu, danes sem dobil 18 vreč blaga, ki ste mi jih poslali lansko leto. Dolgo so bile na poti, eno celo leto. Pa nič zato, saj so vseeno prišle o pravem času. Sedaj se namreč tukaj začenja zima.
Prosim vas, zahvalite se v »Katoliškem glasu« tudi v mojem imenu in v imenu naših bolnikov vsem dobrotnikom, ki so tako dobrosrčno priskočili na pomoč.
Moja najlepša zahvala tudi g. Stanku Zorku iz Trsta, ki nam tako stalno pošilja vreče blaga za naše revne. Bog naj mu tisočkrat povrne!
Sedaj se bodo naši gobavci preselili v novo vasico »Sainte Croix« (Sv. Križ). Ta vasica ima 16 hišic, bolnišnico in hišo za sestre. Cerkvico bomo začeli zidati najbrž prihodnji mesec. Drugih deset hišic je še nedokončanih.
Za zidanje hišic in male bolnišnice sem dobil denar s pomočjo turinskega dnevnika »La Stampa« in sicer 12 milijonov lir. Pri tem so pomagali tudi nekateri moji osebni dobrotniki. (G. Štanta se je namreč oglasil v turinskem dnevniku v rubriki »Lo specchio dei tempi« in je tam opisal položaj v svoji bolnišnici za gobavce. Na to pismo so bralci turinskega dnevnika zbrali omenjeno vsoto.)
Prihodnji mesec bomo sprejeli od 45 do 50 bolnikov. Zanje bom moral kupiti 200 stotov riža. Riž pa je po 15 malgaških frankov kilogram. Vse me bo stalo torej kakih 6.000 novih francoskih frankov ali
700.000	lir. Do sedaj mi še nobena mednarodna ustanova za gobavce ni nič pomagala. Ali bi se dobila kaka dobra oseba, ki bi mi pomagala kupiti riž za tukajšnje gobavce?
Ivan štanta
Opomba. Lansko leto v maju je goriška Marijina družba poslala iz Trsta po morju na naslov g. štanta 18 vreč rabljenega blaga, po 20 kg vsaka. Po enem letu in po raznih težavah je sedaj to blago srečno dospelo do cilja. Točni naslov misijonarja Ivana Štanta je: Pere Jeanne Stanta, Le-
proserie »Sainte Croix« - Isoanala (par Fort Datiphine) - Madagaskar.
Demetrij Cej v »Lantemi d’oro«
Razstava Demetrija Ceja se je zaključila in priznati je treba, da je vzbudila precejšnjo pozornost. Vendar menim, da pozornosti glede na kvaliteto avtorjevega slikanja še zdaleč ni bilo dovolj.
Cej se nam je 'predstavil s slikami mešane tehnike, med katerimi so tudi grafični in drugi listi, vsega skupaj 19 eksponatov. V nekaterih izmed teh se je približal težko dosegljivi popolnosti in to predvsem v slikah s črnim dnom. Cmo dno je namireč že dolgo vrsto let osnovni ton Demetrija Ceja, ton, ki uokvirja, prodira in oklepa razpotegnjene arabeske, ki so nekak odraz našega muhastega in hkrati mučnega ter begajočega življenja. Značilen je pri našem avtorju pronicljivi poseg v mestna utrip, v utrip zaklete in čr-nikastosive negibne množice, ki se je vdala v usodo in tone v vsakdanjost. A prav to suženjsko resigniranost hoče avtor olepšati, prikazati možnosti znosnejšega bivanja.
V	prejšnjih obdobjih mu je to uspevalo z mračnimi, veliranimi, komaj zaznavnimi izstopajočimi predmeti ali bolje, bivanjskimi prostori, torej s črnim impresionizmom, dovolj jasno prikazati otopelost množične duše; Se je bilo izobešenih nekoliko eksponatov te vrste. Toda imamo tudi odločno nagnjenje k poživitvi, k mož-
RAZNO
Slavna obletnica velikega redovnika
Pred pet sto leti je umrl Tomaž Kemp-čan, ki je sestavil znano knjižico »Hoja za Kristusom«. Te obletnice so se spomnili v Nemčiji redovniki avguštinci s posebnimi slavnostmi od 16. do 23. maja. Tomaž Kempčan je bil namreč avguštinec. Sv. oče je za to priložnost poslal posebno pismo vrhovnemu predstojniku avguštin-skega reda.
Romanje frančiškanskih tretjerednikov
Petnajst tisoč frančiškanskih tretjerednikov je poromalo v Rim ob 750-letnici, odkar je sv. Frančišek Asiški postavil temelje za III. red. Romarje je sprejel tudi sv. oče. V govoru je poudaril, da je v Kristusovem križu osnova krščanskega o-znanila in vir človeškega rešenja.
Vedno bolj pekoč problem
V	Rimu so zaključili IV. kongres ravnateljev italijanskih središč za poklice. Glavni predmet razgovorov je pač bilo vprašanje, kaj narediti, da se bo število duhovniških kandidatov povečalo.
IIIMIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIimillllllllllNMIIIIIIIMIinilllllIMMIHIIIIIIIIIlilllllllNIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIINIIIIIMIIllllllimillllllllllillMIlllllimilllimilllll
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
nosti raznovrstnih izhodišč, ki jih človek le ima, če se ozre okrog sebe. Cej je na eni teh slik razprl in razsvetlil okna ter hotel z zlato-sijočim upanjem pregnati strahove inercij skega ginjenja.
Ta lestvica razpoloženjske barvitosti daje slikam globoko vsebino in nam potrdi zmožnosti Cejevega vživljanja in dojemanja vzgibov uklenjene množične mestne bivanj skosti. Na nekaterih slikah je šel avtor dalje in črna dna zamenjal z ažurnimi in belimi jutri, vendar bo moral to vizijo še globlje utemeljevati, da ne bi ostal pri golem stikanju za učinkom. Tudi pano z magmatično razpoloženjsko vsebino mu ni povsem uspel. Škoda, da ni bilo razstavljenih več grafičnih listov, ki so tudi odraz njegove globoke občutljivosti.
Avtor je — z majhnimi pridržki ob odklonih — ubral svojo pot, pot odkrivanja tiste zoprne in neprijetne plati naših bivanjskih spon, pogojenih v mestnih aglo-meratih, iz katerih bežita tako navadni človek kot umetnik-slikar, ki se raje zatečeta v objem idiličnosti in v alienacijo.
V	tej analitičnosti je Cej velik lirik mesta in vreden vse pozornosti občinstva in kritike. Le vztrajati bo moral... Njegova bližnja razstava v Ljubljani bo morala to potrditi.
Aleksij Pregare
Letošnji duhovniški jubileji
V koprski apostolski administraturi bodo ob koncu meseca junija praznovali zlate maše Anton Krapež, dekan v pokoju v Kozani, Jožef Vidav, upok. župnik v Rodiku in Janko Žagar, župnik na Slapu pri Vipavi.
Srebrnomašniki pa so sledeči gospodje: v tržaški škofiji dr. Angel Kosmač v Ric-manjih (že praznoval, posvečen v Trstu 22. aprila 1946), Stanko Zorko, kaplan v Rojanu, posvečen 29. junija 1946 ter Lino Cocci iz Pazina v Istri, dušni pastir pri Sv. Barbari nad Miljami. Obenem z g. Zorkom je bil posveičen kanonik Anton Smerkolj, stolni župnik v Ljubljani, ki je prvi čas svojega duhovništva deloval v Dolini pri Trstu.
V goriški nadškofiji bo obhajal srebrno mašo Cvetko Žbogar, prorektor v goriškem malem semenišču ter gospodje Italo Fab-bro, župnik na bolezenskem dopustu, Lui-gi Filiputti, župnik v Medei, Oreste Miceu, župnik v Koprivnem pri Krminu ter Romano Valle, župnik pri Sv. Justu v Gorici.
Srebrnomašnik je tudi misijonar v Zambiji Radko Rudež SJ, ki bo v zvezi s svojim jubilejem obiskal to poletje Evropo ir. seveda tudi naše kraje.
27. oktobra bo pa praznoval 25 let duhovništva naš ugledni rojak, škofov vikar v Churu v Švici dr. Alojzij Šuštar. Posvečen je bil v Rimu.
V	koprski administraturi pa so srebrnomašniki: Janez Filipič, dekan v Idriji, Franjo Godnič, župnik v Podnanosu (že obhajal 23. februarja), Gombač Franc, župni upravitelj v Zagorju na Pivki, Hrvatin Marijan iz Trsta (posvečen v Trstu 28. junija 1946), župnik v Senožečah, Anton Melinc, župni upravitelj v Šturjah, Vladimir Pirih, župnik in dekan v Postojni, Bruno Pulec, župni upravitelj v Kojskem, Robert Zadnik, župni 'upravitelj v Štjaku ter Srečko Šuligoj, župnik in dekan v Medani. Srebrno mašo ho opravil v Medani 4. julija. Pridigal mu bo dr. Kazimir Humar, ki mu je bil govornik tudi na novi maši v Gor. Cerovem v Brdih.
prosvetne zveze Edvin Švab.
Po izjavah, ki so jih podali slovenski predstavniki, je Berzanti dejal, da bo rad posredoval v Rimu, da vlada upošteva upravičene zahteve podpisnikov spomenice in jih predsednik vlade Colombo čim-prej sprejme.
Deželni svetovalec dr. Drago Štoka, izvoljen na listi Slovenske skupnosti, je izrazil najprej ‘razočaranje, ki so ga Slovenci doživeli ob nastanku dežele, ki ji rimska vlada zanika vsako pristojnost za reševanje problemov slovenske manjšine, čeprav je bila dežela Furlanija-Julijska Benečija ustanovljena predvsem zaradi prisotnosti Slovencev. Predsedniku Berzan-tiju je treba dati priznanje, da je v zvezi z našo manjšino že večkrat interveniral v Rimu. Danes gre predvsem za konkretno zaščito Slovencev v Italiji in za izglasovanje norm v korist naše manjšine.
Odvetnik dr. Avgust Sfiligoj je prav tako izrazil svoje razočaranje nad delovanjem dežele, 'ki sicer pozna člen 3, ki pa ni nič drugega kot izjava folklornega značaja. Zato se je treba boriti za popolno zaščito naše manjšine v smislu člena 6 državne -ustave, ki priznava in jamči neodtujljive človečanske pravice, družbeno dostojanstvo in enakost jezika.
Duhovnik Emil Cenčič iz Beneške Slovenije je najprej Berzantiju dejal, naj se ne čudi, če je tudi duhovnik v tem odposlanstvu, saj so bili duhovniki iz Nadiških dolin vedno varuhi krajevnega slovenskega izročila, čeprav v italijanskem okdlju. Navedel je več primerov, kako so tudi cerkvene oblasti v Vidmu popolnoma podlegle fašističnemu nasilju in kako so karabinjerji sprožili več preiskav pri duhovnikih, ki po zadnjem koncilu uporabljajo slovenski jezik v bogoslužju. Zahteval je, naj se zavrnejo vsa poročila SIFAR-ja, SID-a, karabinjerjev in policije, se prekličejo vsi fašistični ukrepi in se s tem vrne popolna svoboda in dostojanstvo vernim državljanom in nadiškim duhovnikom slovenskega porekla. Opozoril je na čudno dvoličnost deželnih oblasti, ki poznajo Slovence s Tržaškega in z Goriškega, ne omenjajo pa videmskih Slovencev, čeprav pripadajo isti manjšini. Zahteval je za slovensko manjšino v videmski pokrajini slovenske šole. Čakati, da jih bo zahtevalo ljudstvo samo, je zgolj izigravanje tega ljudstva, ki so mu po stoletnem raznarodovanju in zatiranju vsilili prepričanje, da so take zahteve protiitalijanske in zato nezakonite. Danes se bori Cerkev proti vsakršni krivici in proti vsakemu teptanju človeškega dostojanstva. Zato odklanja zakristijsko krščanstvo, ker je preživelo in nastopa zoper krivico, kjerkoli se pojavi, ker krivica na zemlji človeka ne približuje nebesom.
Odprto pismo zadruge »Naš Kras«
Člani zadruge »Naš Kras« v Vel. Repnu so 22. maja naslovili na župana občine Repentabor pismo sledeče vsebine :
Podpisani člani zadruge »Naš Kras« prosijo, da oskrbite za dodatek slovenskega napisa na treh cestnih tablah, ki opozarjajo na urnik nedeljskih .'v. maš taborskega svetišča.
Menimo, da je to v pristojnosti občinske uprave, saj se table nahajajo na notranjih občinskih cestah, niso vsekakor v pristojnosti ANAS, provinca baje tudi, da jih ni postavila ali vsilila. Na hrbtni strani manjka in kakor drugod ni nobenega napisa o lastništvu ali izdelovalcu.
Ni potrebno posebej poudarjati, da so opozorila namenjena tudi slovenskim vernikom in obiskovalcem, ki se med drugim v velikem številu udeležujejo cerkvenega obreda ob »kraški ohceti«. Tako ravnanje pomeni vsekakor žalitev in prezir narodnega čustva.
V kolikor bi pristojne prosvetne ali osrednje cerkvene oblasti ne razpolagale s potrebnimi sredstvi ali bi se kakor koli izgovarjale s podobnimi argumenti, se podpisani osebno obvezujemo prevzeti vse zadevne stroške in vas prosimo, da stroškovnik pošljete zadrugi »Naš Kras« v Veliki Repen.
Občni zbor Sindikata slovenske šole
V soboto 29. maja je bil v mali dvorani Kulturnega doma 15. redni letni občni zbor Sindikata slovenske šole. Udeležilo se ga je veliko število članov. Potem ko je bil izčrpan dnevni red, ki je med drugim vseboval tajnikovo poročilo ter poročila drugih odbornikov, je občni zbor s pohvalo razrešil dosedanji odbor.
V novi glavni odbor so bili izvoljeni prof. Franc Škerlj, M je bil potrjen za tajnika, profesorji Elza Antonac, Stanislav Kodrič, Dimitrij Sancin, didaktični ravnatelj Stanko Škrinjar ter učiteljice Duša Kosmina, Minka Pahor, Celestina Gulin in Felicita Vodopivec. Nadzorni odbor sestavljajo profesorja Marijan Bajc in Aleksander Kriščak ,ter učitelj Bruno Kralj, razsodišče pa ravnatelj Vladimir Turina, prof. Jože Seražin in učiteljica Viktorija Skok.
Z GORIŠKEGA
UTM> CERKVE
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIMIIIIIIIIIIIII
Letošnji slovenski novomašniki
Na praznik sv. Petra in Pavla bo 24 diakonov ob 9. uri v ljubljanski stolnici prejelo mašniško posvečenje. Od teh novo-mašnikov jih 22 pripada svetnemu fcleru ljubljanske škofije, eden je iz frančiškanskega reda, eden pa salezijanec.
V mariborski škofiji bo mašniško posvečenje prav tako na praznik sv. Petra in Pavla in sicer deloma v mariborski stolnici (ob 8. uri) in deloma v župnijski cerkvi v Murski Soboti (ob 9. uri). V celoti bo v duhovnike posvečenih 23 dia-nov. Petnajst jih je iz svetne duhovščine, po trije so iz minoritskega reda in salezijanske družbe, eden je kapucin in eden lazarist. V Murski Soboti bo prejelo posvečenje osem duhovskih kandidatov, ostali pa v mariborski .stolnici.
Apostolska administratura za Slovensko Primorje pa bo imela letos devet novo-mašnikov. Posvečeni bodo na praznik sv. Petra in Pavla ob 10. uri v Marijini cerkvi v Logu pri Vipavi. Imena novomašnikov so: Ciril Bajt (Libušnje), Jurij Bizjak (Col), Lojze Kobal (Vrhpolje), Ivan Likar (Otlica), Jože Mikuž (Gore), Peter Pipan (Sežana), Bogdan Špacapan (Dornberk), Srečko Vončina (Vojsko), Lojze Bratina iz Družbe Jezusove (Štomaž).
Srečanje bolniških dušebrižnikov
V drugi polovici junija se bodo v Rimu zbrali duhovniki, ki skrbijo za dušnopa-stirstvo med bolniki po italijanskih bolnišnicah. Tema razgovorov bo: »Prisotnost bolniškega kaplana v današnjih bolnišnicah«. Povsod se namreč čuti potreba, da bi bilo dušno pastirstvo med bolniki vedno bolj živo in sodobnim potrebam prilagojeno.
Romanje v Bologno
Apostolstvo molitve v Gorici je pripravilo v dneh 5. in 6. junija dvodnevno romanje v svetišče Matere božje v Bologni, združeno z izletom v Ravenno. Voditelj romanja je bil msgr. F. Močnik.
Iz Gorice smo odpotovali v soboto popoldne. Okoli sedme ure smo prišli na cilj in se namestili v udobnem hotelu ob vhodu v mesto. Po večerji smo se povzpeli v avtobusu na grič, kjer stoji mogočna cerkev, ki je bila najprej posvečena sv. Luku, sedaj pa zaradi podobe Marije z Detetom, ki se v njej časti, velja za Marijino svetišče. Zapeli smo kar pred cerkvijo, ki je že bila zaprta, nekaj pesmi in se nato odpeljali v hotel.
Naslednje jutro smo se vrnili k Materi božji in imeli kmalu po osmi uri sveto mašo, ki jo je opravil naš voditelj romanja. Navdušeno smo prepevali, tako da so r.am drugi verniki pozorno prisluhnili. Občudovali smo notranjost božjega hrama iri se z zaupanjem zazrli v Marijino sliko, posuto z dragocenimi kamni.
Po sv. maši smo si ogledali glavne značilnosti mesta: cerkev sv. Petronija z znamenitim poldnevnikom (meridianom) v njej, stolnico in trge ter stolpa Asinelli in Garisendo, na katera vodi 496 stopnic. Nekaj naših fantov se je po njih uspešno povzpelo na vrh. Seveda je te vrste »šport« le za mlade ljudi.
Ura je šla že na eno, ko smo se poslovili od Bologne in se usmerili proti jadranski obali. V Ravonni je bilo kosilo, nato pa ogled mestnih zanimivosti, kot so npr. starodavne cerkve in Dantejev grob.
Na povratku skozi delto reke Pad, kjer so na hišah še dobro vidni znaki minulih povodnji, smo prišli v Chioggio, pristno beneško mestece, živahno in veselo, polno folklore in zgodovinskih starožitnosti.
Pri Mestrah smo se zopet vključili v avtocesto; med petjem in molitvijo je vožnja hitro minila in že smo se znašli pred cerkvijo sv. Ignacija na Travniku. Prisrčno smo se poslovili, saj smo v dveh dneh skupnega potovanja postali ena sama družina božjih otrok.
Udeleženka
Še o mladinskem socialnem dnevu iz Slovenije
O mladinskem socialnem dnevu, ki je bil 30. maja v Borštu, smo že zadnjič poročali. Danes pa želimo naše bralce seznaniti o tem, kaj so predavatelji v glavnem povedali.
Dr. Anton Kacin je najprej splošno označil dr. Janeza Evangelista Kreka in navedel nekaj življenjskih podatkov, nato pa je podal izčrpno podobo socialnih vpra šanj, ki so bila pereča v času, ko je začel dr. Krek javno nastopati. Zlasti se je ustavil ob tistem razdobju petih let, ko se je dr. Krek vrnil z Dunaja in postavil temelje za svoje nadaljnje delo. Predavatelj je nadalje prebral nekaj odlomkov iz Krekovega »Socialnega načrta slovenskih delavskih stanov«, ki nazorno razkrivajo pekoča vprašanja in Krekove jasne smernice. za njih reševanje. Sledil je opis ustanavljanja različnih društev, ki so pripomogla, da je slovenski narod hitro dosegel visoko stopnjo prosvetljenosti v družbi drugih evropskih narodov. Dr. Kacin je omenil tudi Krekovo ostalo delo: pisanje, poučevanje, nastope v državnem in deželnem zboru, skrb za begunce. Zaključil je z oznako, ki jo je dal o Kreku nemški pedagog Forster: »Redko sem srečal človeka, ki bi bil tako globoko zrasel s svojim ljudstvom...«
G. Pavle Bratina iz Ilirske Bistrice je izrazil mnenje, da sta bili doslej v Cerkvi dve kritični dobi. Prva je bila v začetku, ko se je bilo treba odločiti, ali naj se krščanstvo razširi tudi izven judovskega sveta, druga pa je nastopila v času pred zadnjim .koncilom, ko se je predvsem poudarjalo duha, ob strani pa se je puščalo telo. Dr. Trstenjak je modro zapisal, da smo kristjani vse preveč branili Boga, ki ga nihče ne more ogrožati, zanemarjali pa človeka. Pri tem je predavatelj naštel več primerov zastarelega gledanja na molitev, delo in versko življenje ter na napačno pojmovanje socialnega dela. Če danes v Cerkvi kipi, je to znamenje, da je krščanstvo živo. Zaključil je z ugotovitvijo, da smo vsi odgovorni za to, 'kar se okrog nas godi in da moramo drug drugemu pomagati.
Dr. Matej Poštovan je razčlenil zadnjo papeško socialno okrožnico »Ootogesimo adveraiens«. Potem ko je .povzel njeno vsebino, je podal svoj komentar. Cerkev ne ukazuje, temveč nudi le smernice za odločanje. Papež ne brani obstoječega reda, tudi ne išče ravnotežja med liberalizmom in komunizmom, temveč vabi kristjane, naj prispevajo k izgradnji sveta nekaj izvirnega, nekaj, 'kar ustreza resničnim potrebam človeka in družbe. Socializma in komunizma sicer ni metati v isti koš, vendar naj kristjani sodelujejo z raznimi strujami le, če so družbi zagotovljene osnovne pravice.
-ij-
govoru dejal predsednik deželnega odbora Berzaniti predstavniku Liste Slovenske skupnosti v deželnem svetu dr. Štoki, ki je odločno kritiziral dejstvo, da so bili v dolgi programski izjavi strank leve sredine (ki so končale s preverjanjem skupnega programa) slovenski problemi omenjeni pravzaprav le z enim samim stavkom.
Dr. štoka je dejal, da so temeljitejše izjave sprejeli že razni izvoljeni organi v goriški in tržaški pokrajini in da bi jih pravzaprav stranke, ki danes podpirajo deželni odbor, lahko kar osvojile (pomislimo na resolucijo goriškega in tržaškega pokrajinskega sveta ter na resolucijo goriškega občinskega odbora, pri sestavljanju katerih so aktivno sodelovali predstavniki slovenske liste).
V svojem daljšem govoru je dr. Štoka analiziral vse dosedanje programske izjave deželnega odbora, nakar se je ustavil tudi pri ekonomskih in socialnih vprašanjih, omenil krivične in odvečne razlastitve, pomanjkljivo delovanje šolskih patronatov, katere bi morala prevzeti v o-skrbo kar dežela; omenil je nadalje nevarnost vedno pogostejših zemeljskih usadov, predvsem na področju Štmaver, Števerjan, Plešivo, Dolenje. Govoril je tudi o starih in nezdravih stavbah, v katerih so slovenske šole na Goriškem, in pozval deželni odbor, da čimprej reši ta vprašanja, saj gre vendar za zdravje šolske mladine. Ob koncu svojega govora je dr. Štoka še govoril o odprtih vprašanjih Slovencev na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji.
V glasovalni izjavi je naš deželni svetovalec vzel z zadovoljstvom na znanje Ber-zantijevo izjavo, ki smo jo omenili takoj v začetku, in dejal, da ne bo Slovenska skupnost glasovala za zaupnico deželnemu odboru, ker pač ne sodeluje pri sestavi in programu deželnega odbora; da pa tudi ne bo glasovala proti, ker sodeluje s strankami leve sredine v raznih izvoljenih organih na Tržaškem in na Goriškem.
Izreden koncert na Sv. gori
Prejšnji čertek 3. t. m. se je vršil v baziliki na Sveti gori zelo zanimiv koncert, na katerem sta sodelovala organist Hubert Bergant ter ansambel Društva orkester-skih umetnikov Slovenije iz Ljubljane, ki ga je vodil dirigent Anton Nanut. Za to priložnost je bilo svetogorsko svetišča polno ter se je spremenilo v cerkveno koncertno dvorano, 'kot je v uvodu omenil gvardijan p. Perc.
Na koncertu smo lahko poslušala štiri velika dela za orgle in orkester, od klasikov do moderne. Prva točka sporeda je bil Albinonijev »Adagio« za orgle in godala. Temu je sledil slovesen in obenem liričen Handlov koncert za orgle in orkester v g-molu op. VI/I. Tretja točka je bil Haydnov Koncert za orgle in orkester v c-duru, avtorjevo mladostno delo, a polno svežine in vedrosti. Celotni spored je zaključil Koncert za orgle in orkester v g-molu Francisa Poulenca, izrazito poetično obenem pa mogočno delo sodobnega francoskega skladatelja.
Tako solist-organist kot orkestralni ansambel sta se v svoji koncertni igri čudovito zlivala ter s tem pokazala bogato muzikalno dnterpretativnost in suvereno tehnično obvladanost. Škoda, da ni moglo priti ob tej priliki do ponovitve koncerta še kje pri nas.
Predavanje o ustavnih spremembah v Jugoslaviji
Na povabilo krožka za socialne študije »G. Toniolo« je nedavno predaval v dvorani trgovinske zbornice član ustavnega sodišča SR Slovenije, bivši jugoslovanski konzul v Rimu dr. Darko černej o ustavnih spremembah v Jugoslaviji. Predavanja so se udeležili številni vidni predstavniki javnega in političnega življenja v našem mestu.
    .....
Praznik češenj 1971
Govor dr. Štoke v deželnem svetu
»Svetovalcu Štoki želim zagotovili, da deželni odbor potrjuje stališče, ki ga je do slovenske manjšine že jasno zavzel v tej dvorani; prisotnost slovenske manjšine v deželi Furlaniji-Julijski krajini je za nas važno dejstvo in hočem še enkrat ponoviti polno pripravljenost deželnega odbora pri soočenju zahtev slovenske manjšine. Napravili bomo vse, kar je v naši moči, da se problemi slovenske manjšine končno rešijo,« tako je v svojem od-
Tudi letošnji Praznik češenj v Mačkov-ljah, ki ga že vrsto let prireja tamkajšnja mladina, je privabil številne udeležence od blizu in daleč. Čeprav je organizatorjem letos nagajalo vreme in so morali zaradi tega prireditev preložiti od nedelje 30. ma ja na 2. junij, so kljub temu poskrbeli za pester kulturno-zabavni spored ter za primeren prigrizek in odlično domačo kapljico, tako da ni zaradi nje nikogar bolela glava naslednji dan.
Na prazniku so nastopili domači mešani pevski zbor pod vodstvom Dalke Vecchiet, šolski otroci z zabavnimi točkami, moški zbor »V. Vodnik« iz Doline pod vodstvom Ignacija Ota in otroški pevski zbor iz Mačkovelj, ki ga vodi Ljuba Smo tlak. Za veselo in slovesno razpoloženje sta skrbela mladinski ansambel Mi-Ni-Pe iz Gorice ter godba na pihala iz Brega. Nastopiti bi morala tudi pevska zbora iz Boljunca in Nabrežine, a nista mogla zaradi preložitve praznika.
Prirediteljem gre vsekakor priznanje, da se je ta pred leti na novo uvedeni praznik uveljavil, tako da ga naša javnost že nekako pričakuje kot tradicionalno prireditev. Po drugi strani pa ima prireditev čisto svojstveni značaj domačega praznika sredi gozdiča in cvetočih travnikov. Morda se je prav zaradi takšnega naravnega
okolja in sproščenega vzdušja, ki se na njem uveljavlja, tako zasidral v zavesti širokih plasti naših ljudi.
Ustanovitev Slavističnega društva
Zadnji teden v maju so se profesorji slovenščine na Tržaškem zbrali na ustanovnem občnem zboru Slavističnega društva. Najprej so odobrili društvena pravila, nato pa so izvolili delovni odbor, ki mu bo predsedoval prof. Jože Seražin. Ostali odborniki so še profesorji Martin Jevnikar, Robert Petaros, Zora Rebula in Samo Pahor.
Iz pravil je razvidno, da namerava društvo gojiti znanstveno raziskovanje in obravnavanje slavističnih disciplin, posebno slovenščine, pospeševati popularizacijo znanstvenih izsledkov slavističnih disciplin ter skrbeti za strokovno in pedagoško raven pouka slavističnih predmetov, posebno pa rabo slovenščine na šolah in zunaj njih.
Stoletnica Finžgarjevega rojstva. Finžgarjev dom na Opčinah vabi v soboto 19. junija ob 20.30 na glasbeni večer, v nedeljo 20. junija ob 20. uri pa na akademijo ob odkritju pisateljevega kipa.
Predlog o uvedbi slov. jezika
Italijanska stranka PSI UP je nedavno vložila v deželnem svetu zakonski predlog o uvedbi pouka slovenskega jezika na italijanskih osnovnih šolah. Predlog je sestavljen iz več členov, ki predvidevajo deželne prispevke za potrebne izdatke ob prirejanju tečajev. Predlog pravi nato, da gre prednost pri delitvi prispevkov v prvi vrsti občinam, kjer živijo Slovenci itd.
Zakonski predlog PSIUP je zanimiv in ima možnosti, da ga deželni svet tudi osvoji. V sedanji deželni zakonodaji so bili predloženi kar štirje predlogi v zvezi z reševanjem vprašanj slovenske narodne skupnosti. Dva je predložil deželni svetovalec Slovenske skupnosti (oba je deželni svet tudi osvojil), enega so predložili komunistični deželni svetovalci (toponoma-stika) in enega sedaj psiupo.vski deželni svetovalci.
Zaključna prireditev šole »Simon Gregorčič«
V	torek 1. junija zvečer so učenci srednje šole »Simon Gregorčič« imeli zaključno akademijo. Kino dvorana v Dolini na žalost ni mogla sprejeti vseh, ki bi se prireditve radi udeležili. Starši in drugi prijatelji šolske mladine so jo napolnili dobesedno do zadnjega kotička.
Na sporedu so 'bile številne pevske in glasbene točke, ki so jih izvajali šolski zbor, harmonikarji in kar dva glasbena ansambla. Vmes so bile recitacije pesmi Iga Grudna in S. Šalija (Spev rodni zemlji), razni narodni plesi ter ritmične vaje s palicami.
Občinstvo je izvajalce in njihove profesorje, ki so jiih pripravili, nagradilo z navdušenim ploskanjem v priznanje za ves vloženi trud in prizadevnost. Kdor od bliže sledi takšnim prireditvam, ve, koliko žrtev in idealizma zahtevajo. In če pomislimo na to, koliko energij profesorji žrtvujejo za našo šolsko mladino in skupnost nasploh poleg svojih šolskih obveznosti, pa čeprav v večini primerov nimajo urejenega niti svojega .položaja, bi se morali merodajni krogi zamisliti tudi v to dejstvo in ne samo v paragrafe.
Za pestro in skrbno pripravljeno prireditev gre vsekakor zahvala vsemu profesorskemu zboru z ravnateljem na čelu, še posebej pa profesorjem: pevovodji Dragu Žerjalu, Ivanu Artaču in Ivanu Theuer-schuhu, Ljubi Košuta in Franku Drašiču, ki so pripravili učence za posamezne točke.
Ob koncu naj omenimo še, da so se akademije udeležili številni povabljeni gostje, med temi šolski skrbnik dr. Fiden-ci, predstavnik jugoslovanskega konzulata, šolskega sindikata, dolinske občine, Prosvetne zveze, več didaktičnih in srednješolskih ravnateljev.
Nepotrebna gonja
Gonja proti številnim tržaškim rojakom, kii so se pred leti v okviru svojih pristojnosti upirali krivičnemu razlaščevanju, je trajala precej let. škodoželjni krogi so napovedovali stroge kazni v breme 13 obtožencev. Hujskali so na vse načine in nestrpno pričakovali obsodbo nedolžnih ljudi.
Na koncu dolge in mučne preiskave pa je prijel vso zadevo v roke tržaški sodnik dr. D’Amato, ki je dne 15. marca 1971 ugotovil, da je prijava neosnovana, ker golju-
fija v škodo razlaščencev v Dolini sploh ne obstaja. Tako je sodišče prekrižalo račune tistim, ki so opirali svojo gonjo prav na to prijavo.
Sodnik ugotavlja, da je vsa stvar sad »ogromne pomote« (»grosso equivoco«), saj cena, ki so jo izvojevali razlaščenci, včlanjeni v združenju »Odbor za pomoč razlaščencem«, predstavlja izreden uspeh, ki je koristil tudi drugim organizacijam in posameznikom. Vendar je javno tožilstvo vložilo priziv proti oprostilni sodbi dr. D’Amata.
Na to pa je glavni tožilec dr. Alberto Mayer, ki ga naša javnost dobro pozna zaradi njegovega odločnega nastopa proti fašističnim razgrajačem in zaradi njegovih resnicoljubnih izjav do Slovencev, umaknil celotni priziv, ker je smatral, da je vsako nadaljnje preganjanje krivično. To je spet dokaz, da pravica zmaga, če je mož postave pravičen.
Ostala je samo obtožba v breme predsednika združenja Odbora za pomoč razlaščencem, češ da je neki uslužbenec prejemal »previsoko plačo«, kar naj bi predstavljalo škodo imovini Odbora samega. Vse pa kaže, da tudi ta domnevna nepravilnost ne bo držala in da bo obdolženi oproščen, kot je bil oproščen vseh ostalih obtožb.
; »Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
Mladika št. 5
Uvodnik »V delu je naša bodočnost«, je napisal prof. Jože Peterlin. V njem je podčrtal, da se je naš narod ohranil v zgodovini z vztrajnim delom svojih rok.
Literarni del obsega povest v nadaljevanjih, črtico Ivane Placer »Majski praznik«, spis Mojce Rantove »Moja prva pomlad«, zgodbo Barbare Lapornik »Mihael -umetnik« in sestavek Micke Debeljak »Katre«.
Posebno poročilo je posvečeno slovesni podelitvi literarne nagrade »Vstajenje« pisatelju Borisu Pahorju. Martin Jevnikar oriše kulturno dejavnost Slovencev v Angliji in predstavi dr. Ljuba Sirca, ki je med drugim avtor zanimive knjige »Smisel in nesmisel«.
Zelo zanimiva je objava oddaje na radiu Trst A, v kateri je univ. prof. dr. Anton Trstenjak iz Ljubljane odgovoril na številna vprašanja pod naslovom »Zakaj se ne bi poročila, ker sem še mlada?«
Poročevalska rubrika je kar obširna; govori o majski prireditvi v števerjanu, o obisku rimskih Slovencev v Gorici in Trstu, o novem prosvetnem domu v Bo-ljunou, o delovanju Slovenskega kulturnega kluba in o gostovanju tržaškega pevskega zbora »Gallusa« v Nabrežini. Za vse bralce bo tudi zanimiv sestavek o univerzi za slovenske izseljence v Buenos Airesu.
Številko zaključi duhoviti »Čuk na obelisku«, . vedno polemičen, a istočasno v službi resnice in zavračanja enostranskih gledanj. Tudi članek »Bodimo budni!« zavrača frazo, ki jo nekateri pojmujejo le kot podporo svoji ideologiji, je pa še daleč od tega, da toi branila resnične koristi slovenske narodnostne skupnosti v Italiji.
—ej
imunimi imimimimm im     umu muli   iimimi  .........................................................................................................................................................................................................................      mm......mi.......umi...........um..........iiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiii...............................................    imiiimi................milili......................................umi..........milit.......mulim..........................................................iiimiimm
t Msflr. Janez Hladnik
129 V SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI )
Obiskal sem tudi dr. Izidorja Cankarja. Kmalu po prvi vojni je slekefl duhovsko suknjo in se oženil. Bil mi je prijatelj iz Argentine, kjer je bil dalj časa jugoslovanski poslanik.
»Gospod doktor, treba bo misliti na poslednje reči,« sem mu dejal. Bil je namreč že nekaj časa bolan, sedaj pa se je njegovo zdravstveno stanje vidno poslabšalo.
Moja beseda ga je presunila; prodorno me je pogledal in solza se mu je zasvetila v očeh, nato pa je dejal: »Mislim na to, gospod Janez, mnogo na to mislim. Hvala vam za vaše opozorilo!«
Mosec dni kasneje je spravljen z Bogom preminil. Zaslužil si je milost sprave z Bogom, ker je vse življenje ohranil do Cerkve globoko vdanost in izvršil mnogo dobrih del.
še od strica Jakoba sem se hotel posloviti. Bil je moj birmanski boter. Solze je imel v očeh 75Jetni starček in menil je: »Janez, zbogom in piši kaj! Na tem svetu pa se bržčas ne bova videla več...«
SLOVO OD DOMA
13. avgusta se je soseska zadnjič zbrala k sv. maši. Cerkvica na Petkovcu je bila polna. Komaj sem zmagal solze, kc sem spregovoril v slovo. »Držite skupaj!« sam dejal. »Pomagajte si med seboj! Ko se oglasi zvon, se spomnite, da je to božji glas, ki vas kliče v nebesa, pa boste z vdanostjo sprejemali križe, z veseljem izpolnjevali dolžnost tudi tedaj, ko se vam bo zdela težka in hiteli na pomoč sosedu in sovaščanu, če nam na zemeljski poti ne bo več dano nobeno srečanje, upajmo trdno, da se bomo nekoč srečali v večni domovini.«
Po maši smo si v slovo podali roke. A treba je bilo še iti v Rovte, da se poslovim tudi od župnika .in cerkve sv. Mihaela, kjer sem pač največje milosti na zemlji prejel.
Popoldne je prihitel dr. Šubic, da me
v svojem avtu popelje na jugoslovansko-italijansko majo pri Šempetru. Bila je peta ura popoldne, ko sem zadnjič svojim domačim stisnil roke. Svakinja in nečakinja Tilčd sta si brisali solze.
»Janez, ne pozabi, da imaš še dom,« je bila poslednja beseda sestre Rezke. »Zmeraj boš tu doma, kot si bil nekoč,« je menil brat Peter.
»če Bog da, čez desat let,« sem odgovarjal. »Toda najprej moram sv. Jožefu v Lanusu postaviti novo cerkev.«
Avto je zabrnel. V grlu sem začutil grenkobo. Vsi so molče stali pred hišo, le pes čuvaj me je kregal, da mi prav nič ne bi bilo treba oditi.
Po krajši pota: čez Veharše, Godovič in črni vrh sva jo ubrala na Ajdovščino. Z Veharš sem še enkrat s pogledam pobožal »dolinco prijetno, kjer ljubi je dom«.
PRIČE DAVNE SLAVE
Malo pred deveto zvečer sem prešel mejo in četrt ure nato sem že bil v župnišču v Podgori. Še pet dni sem imel na razpolago. Moral bi iti v Trst, tudi na Sv. Višarje bi se rad povzpel, pa oglejsko stol-
nico bi si rad ogledal. In glej naključje! Že drugi dan se je v podgorskem župnišču oglasil kaplan iz Gradeža in bil takoj pripravljen, da me potegne v Oglej. Skozi Faro, Gradiško in druga furlanska naselja je vozilo brzelo po ravnini, dokler se ni pokazal mogočni zvonik oglejske bazilike, priča sive davnine.
Obe mesti, Oglej in Gradež imata slavno zgodovino. Oglej se je v času svoje največje moči ponašal s pol milijona prebivalcev. Mesto je porušil divji hunski kralj Atila in od tedaj se Oglej ni več opomogel. Mnogo njegovih prebivalcev se je umaknilo na bližnjo laguno in si ustvarilo mesto Gradež. Z njimi je šel tudi patriarh in tako je Gradež postal sedež patriarhata. Toda ko se je Oglej nekoliko opomogel, so frankovski vladarji, pod katere je spadal, da bi kljubovali Bizancu, ki je imel oblast nad Gradežem, oglejski patriarhat obnovili.
Tako sta bila kar naenkrat dva patriarha: eden v Gradežu, drugi pa v Ogleju. Gradež so si nato osvojili Benečani, oglejski patriarh pa je bil dolgo časa samostojen knez. Sčasoma je gradeški patriarh
prenesel svoj sedež v Benetke, ki imajo patriarha še sedaj, oglejski patriarhat pa je bil leta 1751 ukinjen ter sta ga nadomestili goriška in videmska nadškofija.
Na vse to sem mislil, ko sem obiskal baziliki v Gradežu ter v Ogleju. Zlasti me je prevzela slednja s svojim čudovitim tlakom. Drugače pa je od starega Ogleja le malo ostalo. Debela plast zemlje ga prekriva, na njej pa furlanski kmetje pridelujejo vino in redijo živino. Nekam tesno postane človeku pri srcu, ko vidi od blizu, kako se je polmilijonsko mesto spremenilo v kmečko vas.
Gradež se je v tam oziru bolj odrezal. Danes je po vsej Evropi poznan kot kopališko in turistično mesto. Predvsem Nemci ga zelo cenijo. Ni čuda, da povsod vidiš nemške napise. Nekaj pa mi ni šlo v glavo: nemške napise Italijan prenese in jih sam postavlja; ko pa gre za slovenske, čisto glavo zgubi in se jim upira, kar le more.
V	Gorici je Slovencev z onstran meje ne samo poleti, ampak vsak dan vsaj toliko kot Nemcev v času počitnic v Gradežu, pa ni bilo videti nikjer dvojezičnih napisov.	(Se	bo	nadaljevalo)
Binkoštne misli goriškega nadškofa
Na binkoštni praznik 30. maja je goriški nadškof msgr. Cocclin pri slovesni maši v goriški stolnici v pridigi razložil pomen binkoštnega čudeža za naš čas in opozoril na dolžnosti, ki izhajajo za nas iz prihoda Sv. Duha po sv. krstu.
Zadnji 'koncil je bil pravi binkoštni potres, ki nas je opozoril, da moramo odložiti vse, kar je negativnega v življenju kristjanov. V zvezi s tem se je pojavila kritika preživelih oblik, oporečništvo in težnja po pristnem krščanstvu. Iščejo se nove oblike delovanja.
Iskati moramo obraz tiste Cerkve, ki jo je hotel Kristus. Da bi utrdil povezavo med njim in Cerkvijo, je poslal Sv. Duha. Binkoštni praznik bo zato imel za nas smisel le, če se bomo znali odpreti delovanju Sv. Duha, M nas bo vodil, da se bomo srečali s svetom in mu po delih ljubezni in s pričevanjem življenja po veri bodisi v družini, bodisi pri delu in v družbi razkrili mesijansko veselo novico. Zato je prav, da se udejstvujemo v verskih organizacijah, zlasti v KA, ki so najbolj primerne za pospeševanje rasti krajevne Cerkve in za ustvarjanje zavesti o našem krščanskem poslanstvu v današnji družbi.
Izjava SLG v Gorici
Prejeli smo s prošnjo za objavo :
V zvezi z nekaterimi izjavami v tisku izvršni odbor Slovenskega ljudskega gibanja v Gorici ugotavlja, da ima slednje kot polnopravna organizacija pravico do samostojnega sklepanja o vseh problemih, ki jo zadevajo in o vsem delovanju v sklopu SDZ, katere je enakopraven partner.
Ob tej priložnosti tudi odločno odklanja kakršnokoli osebno interpretacijo političnega delovanja, saj mora biti demokratičnim Slovencem pri srcu predvsem skupni blagor vse naše skupnosti.
Slovensko ljudsko gibanje se je odločilo za ohranitev sedanjega zastopstva v deželnem svetu iz stvarnih razlogov. To zaradi točnosti in proti vsakemu enostranskemu poročanju!
Gorica, 7. junija 1971
Izvršni odbor SLG v Gorici
Opomba uredništva. Z objavo zgornje izjave je za nas spor o različnem gledanju na zastopstvo v deželnem svetu zaključen. Ce si imajo prizadeti še kaj povedati, naj se obmejo kam drugam.
Zborovanje goriške Katol. akcije
V sredo 2. junija je bilo v prostorih goriškega semenišča zborovanje Katoliške akcije (KA), ki se ga je udeležilo okrog 150 oseb, med njimi 22 duhovnikov. Navzoč je bil tudi gorišiki nadškof msgr. Cocolin, ki je na začetku zborovanja daroval kon-celebrirano sv. mašo z asistenti KA in drugimi duhovniki. V pridigi je podčrtal misel, kako se Cerkev neprestano poraja iz božje besede in velikonočne skrivnosti, gradi pa se v moči sv. Evharistije. Ta gradnja Cerkve mora biti tudi smisel KA na Goriškem.
Zborovanje, ki ga je vodil predsednik KA De Vittor, se je vršilo pod geslom »Krajevna Cerkev in KA — soodgovornost v dušnem pastirstvu«. To geslo je izčrpno razložil don Paolo Rabitti, asistent mladinske KA v Bologni. Po referatu so se navzoči razdelili v pet študijskih skupin in razpravljali o sledečih temah: dialog med duhovniki in laiki pri gradnji domače Cerkve; sodelovanje med starim rodom in mladino; vzgoja dečkov in deklic v KA; dušno pastirstvo in družinska skupnost; odnosi med KA in drugimi organizacijami ter spontanimi skupinami.
Obvezne nabirke v goriški nadškofiji
Na zadnjem sestanku Duhovniškega sveta v Gorici 25. maja se je poleg govora o dušnem pastirstvu med mladino razpravljalo tudi o cerkvenih nabirkah, ki naj bi bile v bodoče obvezne v goriški nadškofiji.
Bilo naj bi jih pet in sicer: 1. Dan katoliškega tiska (zadnja nedelja v januarju); 2. Dan za semenišče (3. povalikonočna nedelja); 3. Misijonska nedelja (tretja v oktobru); 4. Dan škofijske dobrodelnosti (zadnja nedelja cerkvenega leta); 5. Dan novih cerkva (ob birmovanju po župnijah).
Člani Duhovniškega sveta so bili nato seznanjeni o rezultatih ankete, ki je ho-
tela zajeti dejanski položaj cerkovnikov v škofiji. O ugotovitvah te ankete bodo duhovniki razpravljali na svojih conskih sestankih.
Govora je bilo tudi o Katehetskem svetu, ki naj bi bil v pomoč škofijskemu katehetskemu uradu. Vsaka cona naj bi predložila nekaj imen, izmed katerih bo Duhovniški svet v bližnji bodočnosti izbral člane za Katehetski svet.
Na koncu je bilo sklenjeno, da bo izredno zasedanje Duhovniškega sveta v torek 22. junija, zborovanje vseh goriških duhovnikov pa dva dni nato v četrtek 24. junija.
Sovodnje
Farni zvon je v ponedeljek 31. maja zopet naznanil, da je eden sovodenj skih župljanov odšel v večnost. V starosti 82 let je preminul Ivan Tomšič, kmetovalec. Izhajal je iz stare kmečke rodovine v S krij ali. V življenju ga je zadelo mnogo grenkih preizkušenj. Ker je živel iz vere, ga te niso strle. Po značaju je bil zelo odkrit, v svojem 'krščanskem prepričanju vedno dosleden in neomajen, žal postajajo te vrste ljudje vedno bolj redki, kar ima seveda odjek tudi v javnem življenju. Naj v Bogu, ki mu je bil zvest do smrti, mirno počiva. Družini in sorodnikom izrekamo iskreno sožalje.
V	nedeljo 13. junija ob 16.30
bo v Katoliškem domu v Gorici
AKADEMIJA
ki jo priredijo Marijina družba, goriške študentke in otroci. Na sporedu je nastop mladinskega zbora iz Gorice, rajanje, klasični baleti in še drugo. Vstop prost. — Družbenice in druge vernike opozarjamo, da bo pred akademijo ob 16. uri v cerkvi Sv. Ignacija blagoslov.
Jamlje
V	nedeljo 6. junija, na praznik Presvete Irojice, smo imeli prvo sveto obhajilo. Cerkev je bila prazniško odeta. Službo božjo je spremljalo ubrano petje otroškega zbora. Posebno pozornost sta zbudili dve znani mladinski pesmi »Zapel sem iz mraka« ter »In polje prepeva«, katerima je Silvan Legiša dal še posebno privlačno barvo z električno kitaro in celotnim ansamblom.
Popoldne, po blagoslovu, smo otvorili našo novo prosvetno dvorano v župnišču. Postavljen je bil nov pod in je sedaj lepo pobarvana; ima tudi primemo dvignjen predel, ki odlično služi za oder. Na njem je bila uprizorjena igrica »Prva spoved«, ki jo je bil pripravil g. Stanko Zorko iz Trsta. Nad vse pričakovanje so vse lepo izvedli trije mladi igralci: Loredana Antonič, Lucijana Pahor in G. Soban.
Pri vsej pripravi in tudi okrasitvi dvorane so požrtvovalno sodelovali naši mladi skavti in sploh naša mladina. Učiteljica Marta Radetič je številne navzoče spodbudila in navdušila z lepimi uvodnimi besedami in nato tudi doživeto povezovala razne točke sporeda. Za izbrano vmesno glasbo je poskrbel dijak Franko. Kot prijeten dodatek smo nato gledali še lepi barvni film »Joselito v Ameriki«, ki nam ga je podajal novi aparat.
Razšli smo se vsi veseli z načrti za bodočnost in tudi v mislih na farni praznik sv. Antona, ki ga bomo s slovesnostjo v v cerkvi in s procesijo po vasi proslavili prihodnjo nedeljo.
Rabelj
Na binkoštni praznik 30. maja je 15 otrok, 8 deklic in 7 fantičev prejelo prvo sv. obhajilo. Vreme pa je bilo vse prej kot prijetno. Deževalo je in hladno je bilo, da bela oblačila niso sploh mogla priti v poštev, starejši pa so si nadeli kar zimsko obleko. Prav čudno nam je zagodla letošnja pomlad. Malo lepih dni nam je nudila.
Pohvaliti se tudi ne moremo z gradnjo ljudskih stanovanj. Prav po polževo gre naprej. Na več krajih so z deli pričeli, potem pa obstali. Tako je tudi z rabeljskim pokopališčem, še vedno je treba mrliče prevažati v Trbiž. Ljudje upravičeno godrnjajo, a v času ko je stavkovnih dni skoro več kot delovnih, ni kaj veselega pričakovati tudi v prihodnjih mesecih.
T.C.
V nedeljo 13. junija ob 18. uri
bo v PODGORI (na Britofu ob cerkvi)
z ansamblom Mi-Ni-Pe in nastopom raznih pevskih zborov. Deloval bo tudi bufet s pečenimi piščanci in domačim vinom.
ZA KMETOVALCE
Paša je odlična in cenena krma
V	vsaki proizvodni panogi — in tako tudi v živinoreji — gledamo, da čim bolj znižamo stroške za potrebne surovine, naprave in delovno moč. Pri tem sta seveda potrebna tudi smiselna organizacija in razpored dela. Zato je v kmetijstvu važno, da se poslužujemo preprostih in cenenih sredstev. V naši živinoreji, ki je v glavnem usmerjena v pridobivanje mlaka, je krma najbolj vazna postavka.
Najboljšo in najcenejšo krmo nudi dober pašnik. Mlada paša je sočna in hranilna ter prisili živino na gibanje, ki je tako potrebno za njeno zdravje. V današnjih razmerah in pri teh cenah mleka je postalo nujno, da kmet seže po tem vinu krme.
Kako uredimo pašo? Za pašo so primerne tiste površine, na katerih ne zastaja voda. Na močvirnih tleh raste le slabša trava, ruša je občutljiva in živina napravi s teptanjem preveč škode; poleg tega se v mokrih tleh razvijajo zajedavci, ki so nevarni za živino. Pri umnem izkoriščanju paše je treba paziti, da razmeroma kratki pašni dobi -sledi daljši presledek za obrast ruše. Zato je potrebno več pašnih površin, katere izkoriščamo izmenično. V ta namen razdelimo pašnik na manjše ograde, kar se da odlično urediti s prenosno električno ograjo. Ena ograda naj bo tolikšna, da jo živina dobro popase v enem ali dveh dnevih. Nato ženemo živino v drugo ogrado itd. V prvo ogrado se bodo živali vrnile po 10-15 dneh, ko se bo trava zopet dobro obrasla. Ce hočemo poskrbeti za dobro pašno travo, bomo v vsaki ogradi brž po končani paši pokosili ostanke plevela, razmetali ostanke kravjega blata in v primeru suše zalili. Pri zalivanju lahko istočasno gnojimo na razne načine. Z električnim mlinčkom zmeljemo gnoj, ga pomešamo z obilo vode in razli-jemo po pašniku. Enako lahko uporabimo gnojnico. Zelo uspešno lahko gnojimo z umetnimi gnojili, katere potresemo in potem zalivamo; namesto trošenja pa jih lahko prej raztopimo in z njimi zalivamo. Vsa ta opravila je možno mehanizirati tako, da zahtevajo malo truda.
Električna ograja, s katero razdelimo pašnik na manjše ograde, je sestavljena iz kolcev, ki jih zabijemo v zemljo in preko njih — v primerni višini — napeljemo žico. Iz posebnega aparata priteka v žico električni tok v sunkih. Ko živali spoznajo njen učinek, se je spoštljivo ogibajo. Živali v taki ograji se navadno pasejo brez nadzorstva. Na paši naj bo na razpolago 'tudi senca, kajti neusmiljena pripeka škoduje živini.
Inž. Janko Košir
Za Slomškov dom v Bazovici: osnovna šola v Bazovici 2.000; ob poroki Danila Marc in Marije Križmančič 35.000; Antonija Križmančič 3.000; v spomin pokojnega Franceta Križmančič darujejo: sestra 4.000, brat 4.000, Štefanija Grgič 2.000 lir.
Za Slomškovo beatifikacijo: N. N. druž-benica iz Gorice 20.000 lir.
RADIO
TRST A
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15,
17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.15 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 13. do 19. junija 1971 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.00 Westonov godalni orkester.
11.15 L. Tumiati: »O dečku, ki ni poznal meje«. Mladinska zgodba. Drugi del. 11.35 Ringaraja za naše malčke. 11.50 Vesele harmonike. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 15.30 »Mo'st pri Queensbo-ru«. Radijska drama. 17.30 Revija zborovskega petja. 18.45 Bednarik: »Pratika«.
19.15 Sedem dni v svetu. 19.30 Filmska glasba. 20.30 Iz slovenske folklore: »Ljudske pesmi«.
Ponedeljek: 11.35 šopek slovenskih pesmi. 17.35 Vaše čtivo - Ne vse, toda o vsem. 19.15 Zbor »E. Grion« iz Tržiča. 21.00 Pripovedniki naše dežele: Irena Žerjal: »Nenavadna učna ura«.
Torek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Bednarik: »Pratika«. 18.30 Komorni koncert. 19.00 Otroci pojo. 19.10 Srečanja A. Kacina (5) »Polde Kemperle«. 19.20 Moški zbor »Slovenec« iz Boršta. 20.35 Cesti: »Orontea«. Opera v treh dejanjih.
Sreda: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
17.00	Tržaški mandolinski ansambel. 17.35 Slovarček sodobne umetnosti - Jevnikar: »Slovenščina za Slovence«. 19.10 Higiena in zdravje. 19.20 Jazzovski ansambli. 19.40 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.35 Simfonični koncert.
četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
12.10 Theuerschuh: »Družinski obzornik«.
18.30 Umetniki in občinstvo. 19.10 Pisani balončki, rad. tednik za otroke. 20.35 M. Bulgakov: »Ivan Vasiljevič«. Drama v treh dejanjih.
Petek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.10 Slovenska ljudska umetnost in obrt.
19.10 Od humanoida do robota (10) »Para-celzovi in Kammererjevi homunkuli«. 19.20 Slovenski vokalni oktet. 20.50 Koncert operne glasbe. 21.40 Folklorni plesi.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
12.10 Tone Penko: Skrivnostni svet žuželk.
16.10 Operetne melodije. 16.30 Dakameron: »Chichibbio«. Izvajajo dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Trstu. 16.50 Znani pevci. 17.30 Sobotni sestanek - Lepo pisanje - Moj prosti čas. 18.15 Umetnost, književnost in prireditve. 19.10 Po društvih in krožkih: »Društvo slovenskih izobražencev v Trstu«. 19.25 Komorni zbor RTV Ljubljana. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Zora Tavčar: »Konec dober - vse slabo«. Radijska kriminalka.
★
Ob deveti obletnici smrti prof. M. Fileja
bo v petek 11. junija v cerkvi sv. Ivana ob 20.30 sv. maša zadušnica. Spomnili se bomo tudi vseh pokojnih kulturnih delav-
OBVESTILA
Romanje v Drežnico. Ce se bo nabralo dovolj romarjev, bo Apostolstvo molitve v Gorici priredilo v nedeljo 20. junija, t. j- v nedeljo po prazniku Srca Jezusovega romanje v Drežnico s povratkom skozi Idrijo. Priglasite se čimprej ali na upravi našega lista ali v zakristiji pri Sv. Ivanu. Tudi romanje na Sv. Višarje je v načrtu, ki naj bi bilo v nedeljo 18. julija.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Gorici vabi svoje člane in druge vernike na ekumensko pobožnost, ki bo v cerkvi sv. Ivana v ponedeljek (drugi v mesecu!) 14. junija Ob 8.30 zvečer s sledečim sporedom : maša za zedinjenje, nagovor, sprejem novih članov in kratek razgovor o nekaterih važnejših vprašanjih za nadaljnje delovanje. Udeležbo toplo priporočamo.
DAROVI
Dr. Anton Ravnik iz Kalifornije v ZDA daruje namesto cvetja na grob svojih bratov, ki sta letos v velikem tednu umrla, Avgust v Trstu, Štefan v Argentini po 10 USA dolarjev za »Katoliški glas« in Katoliški dom v Gorici, po 20 USA dolarjev pa za Alojzijevišče, za Zavod sv. Družine in za slovenske misijonarje.
Za Alojzijevišče: N. N. v zahvalo škofu Rožmanu za ozdravitev po težki bolezni 5.000; J. P. 5.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: M. Pahor liz Sovodenj 5.000; Meri Melcer po namenu 3.000; ■L P. 5.000 lir.
Za svetoivanski Marijin dom v Trstu:
v spomin pok. Marije Piščanc vd. Lozej sin Velimir 1.000.000 (en milijon); ob 85-letnici rojstva Pierina Seražina 5.000; v spomin pok. brata Ernesta Angela Skilan
5.000	lir.
V	spomin pok. prof. Ivana Sosiča daruje gdč. Gombač 2.000 lir za godbo, Marija Babič pa 2.000 lir za »Kat. glas«.
Za cerkev sv. Jerneja na Opčinah: a) v
počastitev spomina prof. Ivana Sosič : družina Sosič-Cuk v spomin moža, očeta, tasta, dedka 16.000; družina Podobnik-Marotti 5.000; družina Škerlavaj 3.000; družina So-sič-Drnjackovi 2.500; družina Starc 3.000; Sosič Viktorija in Marijan 10.000; Sosič FJeonora 5.000; gdč. Gombač 8.900 lir; b) v počastitev spomina Vladimira Sosič; družina Sosič v spomin moža, očeta, tasta, dedka 2.000; nečakinja 5.000; Eleonora Sosič 5.000 lir.
Za katoliški tisk: F. Testen, Fužine, v dober namen 2.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ob bridki izgubi dragega moža in brata
Franceta Križmančič
(Štefanovega)
se za izraze sožalja in za udeležbo pri pogrebu prisrčno zahvaljujejo žalujoči
žena Marija, brata in sestra
Bazovica, 1. junija 1971
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 — VPLAČANIH LIR 300.000.000
Tekoči računi — hranilne vloge — krožni čeki varnostne skrinjice — neprekinjena blagajna
Dopisniki po vsej Italiji
MENJAVA VSEH TUJIH VALUT
TRST
Brzojavni naslov: Bankred
UL. F. FILZI št. 10 Tel. 38-101 — 38-045
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA si je že pridobila velik sloves zaradi svoje solidnosti pri poslovanju. To jo priporoča vsem rojakom doma in po svetu.
Zato zasluži polno zaupanje. Njena bogata poslovna izkušnja je samo po sebi najboljše jamstvo!