Gospod s Kamna. iii. «Ia kaj za zdaj ?» se vprašuje vpokojeai gospod dvorai svetnik Suklje. — Na to vprašanje odgovarja sam v «Slovencu» z dae 17. avgusta t. 1. aatančno tako: »V takem položaju (v slabem gmotaem) — to kaže tudi aaalogija pri državi — moramo i mi na Kranjskem pomagati le z začasnimi ukrenbami. Torej bi jaz za svojo osebo aasvetoval, deželni zbor naj postavi v proračun normalno-šolskega zaklada vsako leto neko primerno svoto kot izreden kredit za remuneracijo vrednih ia potrebnih učiteljev, in sicer toliko časa, dokler se potom preje razloženih naprav in zavodov ne dobe na razpolago zadostna sredstva za sistematično zboljšanje učiteljskih plač. Pri odmerjenju tega izrednega, recimo učiteljskega kredita, ne bi maral biti skopuh. Pričel bi morda prvo leto s svoto sto tisoč kron. Ker znaša po zadnjem računskem sklepu deželnega zaklada 1% deželne naklade na direktni davek okroglo 33.600 K, trebalo bi v pokritje omenjene izredae potrebščiae pač zvišati doklade za približao 2Va—3% toda to zvišanje bi bilo le začasno, ter bi moralo poaehati, oziroma za druge aameae uporabljati se v tisti meri, v koji se kaže deaarai uspeh deželnega užitninskega zakupa, zapuščinskih pristojbin, deželne zavarovalnice ter drugih dohodkov, koji se dado še izumiti v svrho zboljšanja učiteljskih plač. In s svoto 100.000 K bi se moglo že izdatno pomagati poedinim potrebaim učiteljem. Vsega učiteljstva na javnih ljudskih šolab, vzdržanih po deželi, utegne biti dandaaes okolo 630, izmed katerih bode provizorno nameščeaih okolo 80. Izrečno povdarjam, da se mi niti ne sanja o tem, da bi provizornemu učiteljstvu hotel zvekšati njegove dohodke. To bi bila aeosnovana radodaraost, kajti pomisliti je, da postaae provizočen učitelj sleherni absolvent učiteljišča takoj, ko položi zrelostni izpit in se oglasi za kako učiteljsko službo, ter da se v sedanjih razmerah pri nas hipoma stalno aastavi, kakor hitro pridobi svedočbo učiteljske vsposobljenosti. Tak mladenič tedaj lahko shaja z letaimi 800 K, h katerim se tuintam še nekaj da prislužiti. Saj morajo naši absolvirani juristi, opremljeai z vsemi državaimi izpiti ter morda celo z doktorskim dostojaastvom, sedaj včasih zastonj služiti državi 1—2 let, predno se jih oblagodari z malim adjutom 1000 K ! Po mojem mnenju bi trebalo izvzeti od dotičaih podpor tudi vse učiteljice, zgolj iz tega razloga, ker v njib ni opaziti posebae potrebaosti. Ali s to izjetno nikakor ae bi hotel aeugodno prejudicirati vprašanja, bode li sistematično zvišanje učiteljskih plaČ namenjeao tudi -ženskemu delu šolskega osobja. Nasprotno, v današnjih razmerah zagovarjam i jaz enakopravnost učiteljic. Istina je sicer, da ima žeaski spol sploh maaj potreb in manj »dragocenih« razvad nego moški, istiaa tedaj, da bi se načeloma dalo zagovarjati odmerjanje različae plače pri službujočih iste kategorije, toda z druge strani je vsekako uvaževati, da dandanes učiteljice v aaši deželi žalibog reprezentujejo vsled svoje vedaosti, aatančaosti in discipline ae le lepšo, temveč tudi boljšo polovico kraajskega učiteljstva. Ali prilika, ozirati se aa jasno to dejstvo, aašla se bode pri defiaitivai preosnovi učiteljskih plač, nima pa mesta pri provizornem olajševanju, katero se mora po svoji naravi omejiti aa aajbolj potrebae poediace. Dalje sodim glede stalnih učiteljev samcev, da po svoji ogromai večini ne pridejo v poštev pri razdelitvi začasnih nagrad. Dasi so dohodki stalnim učiteljem na Kranjskem prav tesno odmerjeai, veadar se učitelj-samec ž ajimi še lahko pošteno preživi, kruha ne bode stradal in tuintam si bode celo mogel privoščiti raerico vina. Pravo potrebnost bode tedaj iskati le pri oženjenih učiteljih, zlasti med onimi, kateri so po nekem starem »šolmastrovskem« običaju bogato oblagodarjeai z deco. A pri oceni dotičaih razmer bi bilo vsekako uvaževati tudi prosilčevo vredaost, oziroma njegovo službeao delovanje. Srečaega bi se čutil, ako bi mogel z mirno vestjo zabeležiti stavek, da na Kranjskem vsak učitelj sploh vestno spolauje svoje stanovske dolžaosti. A tega poguma po tem, kar se vidi in sliši o aaših učiteljih, žalibog imeti ne morem, vsled tega vztrajam pri zahtevi, naj se iz deželnih sredstev nakazaai izredni učiteljski kredit razdeli zgolj med vredne, zaslužne in potrebne nčitelje. Toda že čujem ugovor, da se s tako uvedbo le pospeši oaa rak-raaa javnega našega organizma, katera se glasi: protekcija! Poznam to gnusno prikazen, ki je osobito nevarna pri našem učiteljstvu. Marsikaj bi že dandanes bilo na boljem v našem šolstvu, da ne bi zlasti »Narodove« stranke voditelji svoji milosti med učitelje delili ter jih v potrebi tudi branili in ščitili, — zgolj z ozirom na strankarsko mišljenje dotičnikovo. Navzlic temu svojemu osvedodočenju ne morem izumiti drugega sredstva. Proti protekcijonizmu ni boljšega sredstva, nego javna kontrola. Torej naj sklene deželni zbor, da je dotični kredit razdeliti med oženjene, vredne in potrebne učitelje po deželnem šolskem svetu sporazumno z deželnm odborom in s tem uvetom, da se o njegovi razdelitvi vsako leto natančen račun položi deželnemu zboru.« Tako Šuklje! Iz dolgosti in gostobesednosti prejšnjih njegovih člankov, ki so bili tudi polni ostrih osebnih napadov, smo sklepali, da pride odrešenik bednega kranjskega učiteljstva do drugega zaključka. Ta zaključek je v primerju docela istoveten z našimi neprestanimi prošnjami in zahtevami, ki so koncentrovane v devizi: Pomagajte takoj, ker tako ne gre več dalje! Suklje dobro ve, da nam nečejo pomagati takoj, a tisti, ki bi hoteli, tudi ne morejo, ker ni mogočs zaradi klerikalne obstrukcije spraviti deželnega zbora do rednega funkcijoniranja. Da je eden izmed glavnih vzrokov, zakaj obstruirajo klerikalni poslanci, regulacija učiteljskih plač, je splošno znano in dokazano dejstvo. Ker je Suklje sedaj poslanec klerikalne stranke, je tudi njemu vse to znano in znane so mu nemara še druge tajnosti. Morebiti se ne motimo, če domnevamo, da je bilo Sukljetu tako pisati naročeno', samo da bi nasul učiteljstvu nekaj peska v oči in osvetil klerikalce s čistejšo lučjo ter nekaj naših omahljivcev privabil v klerikalni tabor. Kako bi sicer mogel govoriti o tako radodarnem delovanju deželnega zbora, ko vendar ve, da so Šusteršič in njegovi prijatelji nasprotni regulaciji naših plač ? Kako bi sicer mogel govoriti o zvišanju naklad, ko vendar ve, da Susteršič takoj razbije deželni zbor, kakor se je zaklinjal v »Katoliškem domu«, kakor hitro pride kdo z zahtevo o zvišanju naklad? Med Sukljetovimi nasveti in med izjavami vodje kranjskih klerikalnih poslancev je torej očividno nasprotje, ki ga je toliko manj mogoče izravnati, ker ni Šuklje deželni poslanec in ker so začeli tudi že klerikalci opažati, da se bo v kratkem času začel boj za prvenstvo med Šukljetom in Susteršičem. Dr. Šusteršič je v teh dneh Šukljetovega člankovanja popolnoma potisnjen v ozadje. Vsa javnost — klerikalna in liberalna — se bavi danes zgolj z gospodom s Kamna, kakor bi nikoli ne živel gospod iz Ovijačeve hiše. In še nekaj moramo priznati: Toliko pozitivnosti ni še nikoli zmogel dr. Susteršič, katerega moč se zrcali v samem bombastičnem gromenju in v samih krvavih pretnjah. Zatorej je popolnoma opravičena javna tajnost, da razjedajo Susteršičevo slavohlepje težke skrbi in da mu kratijo spanje moreče slutnje ... Znano je, da so zmernejši klerikalni elementi do grla siti SusterŠičevega paševanJ2j in ni nemogoče, da mu izpodnese tla — seveda posredno — javno regulaciia učiteljskih plač, torej tisto važno vprašanje, ki bi ne bilo po njegovi sveti volji nikoli rešeno v korist učiteljstval Povemo odkrito : To bi bil najlepši uspeh Šukljetovih člankov! Brezmiselna in egoistiška politika Susteršičeva je glavni vir vse naše nesreče in vseh neprilik, ki pod njimitrpinaša kronovina. Prvo zagotovilo, da pridejo naše plače do poštene in končno veljavne regulacije, bi bilo, da se zmerni klerikalni poslanci emancipirajo Sus teršičevega terorizma in dado pametnim mislim in po človeško čutečim srcem svobodno besedo in dejanski izraz. Dokler časa se identifikuje klerikalna delegacija v kranjskem deželnem zboru z možem, ki ni imel še nikoli prijazne besede za naše učiteljstvo, ki mu preti z ubojstvom in ščuje ljudstvo proti njemu in proti šolstvu, toliko časa ne moremo imeti vere v resnost volje tudi samo interimističnega izboljšanja učiteljskih plač. V svojih pričakovanjih vedno varano učiteljstvo je zatorej jako maloverno, ako mu gospod s Kamna odpira okence v boljše čase, ki mu pridejo po milosti klerikalne stranke ! Proč od Šusteršiča — potemnam pridevera! Nasvet začasnega izboljšanja učiteljskih plač je izreklo učiteljstvo samo na znanem velikonočnem shodu: Sukljetov nasvetje za učiteljstvo poniževalen, in kolikor moremo soditi postanovski zavednosti, celokupnosti in edinstvu našega učiteljstva, to učiteljstvo tako partitivno, na strankarsko milost in nemilost apelujoče izboljšanje hvaležno odklanja. Skupno delanio, skupno trpimo, skupno živimo, skupno umiramo in umremo! Med nami ni nihče prvi, nihče zadnji, nihče boljši, nihče slabši, vsi smo enaki pred Bogom in pred ljudmi, vsi za enega in eden za vse — in najmanj hočemo, da bi po milostno darovanih kronah sodila javnost naše beraštvo, našo vrednost, zaslugo in potrebo! In kdo bi po Šukljetovem načrtu dobil tistih 100.000 K ? Suklje govori: »Torej naj sklene deželni zbor, da je dotični kredit razdeliti med oženjene, vredne in potrebne učitelje po dež. šolskem svetu sporazumno z deželnim odborom, in sicer s tem uvetom, da se o njegovi razdelitvi vsako leto natančen račun položi deželnemu zboru.« Tako torej! — Naj zakličemo po Šukljetovem zgledu z nemškim pesnikom (Kleist: Penthesilea): Ihr Ew'gen! Was beschlosst ihr iiber uns? Po pravici se boji Šuklje sam protekcije! Ta bi ne gnala bujne svoje rasti samo pri »Narodovi« stranki, mnogo bujnejše cvetove bi dajala pri »Slovenčevi« stranki. Saj imamo že dandanes dokaze, katere barve so ljudje, ki jim za kazniva dejanja ne skrive niti lasu! — Kdor hoče biti protežiran, mora znati klanjati tilnik in drsati po kolenih. S klečeplazenjem se zbujajo hlapčevske nature, prihuljeni značaji, denuncijanstvo in odvisnost. To pa so same grde in ostudne prikazni, ki delajo stan, v katerem se prijavljajo, oduren, nemožat in neugleden! In takih dušljivih bolezni nečemo na svojemzdravemstanovskem ugledu; četudi namjihhočejo inicirati z vabljivimi 100.000 kronami. Po Sukljetovem receptu bi se torej same ob sebi razvile med nami grde in ostudne bolezni. Po vseu koncih in krajih naše domoviae bi se pojavili naročeni in nenaročeni ogleduhi, ki bi pazili na vsak korak ubogega učiteljaoženjeaca, ki bi bil takorekoč pod večnim policijskim nadzorstvom. Ako je že zdaj špijonstvo in ovaduštvo v tako vztrajni aktivnosti, kako bi gospodovalo in demoraliziralo šele potem, ko bi bilo toliko lažje oropati politiškega ali osebnega nasprotaika za miloščiao Sukljetove iznajdljivosti! Naši klerikalai prijatelji-duhovaiki po kmetih bi dobili aa ta način v roke silao orožje, ki bi ž njim rezali učitelju-trpinu priboljške ali pa njih lačna grla ter napravljati sto in sto učiteljskih rodovia odvisnih od svoje volje. Šukljetovo prijateljstvo do učiteljstva je v tem aasvetu izraženo tako jasno, da nimamo aobenega dvoma več, da ni resničnol Po uveljavljenju njegovega nasveta bi zrasla klerikalna sila preko vseh naših glav in nas pritirala v popolno odvisnost vseh tistih mogočaežev od Susteršiča pa tja dol do Drobniča! Ti ljudje naj bi šteli naše grižljaje in merili globočino našega gladu! Kako aizkotno taksiranje učiteljevega dostojanstva! O tem, kar piše Šuklje o provizoričaem učiteljstvu, o učiteljicah, o stalaih učiteljih samcih in o njegovi sodbi vsega učiteljstva, ae maramo razpravljati danes: ponudi se nam za to že še druga, ugodnejša prilika, morebiti pa se zavzamejo še drugi ljudje za nas. Tudi ne meaimo zavračati Šukljetovih osebaih napadov ia zbadanj, ker ne sodijo take stvari v resnost razmotrivanega predmeta. Naposled nas tudi ni volja, da bi — po »Slovenčevi« zahtevi — iskali virov za izboljšanje učiteljskih plač, ker — kakor smo že opetovano naglasili — to ni aaša reč. Saj n. pr. tudi uslužbenci »Katoliške tiskarne« in služabaiki gospoda s Kamaa ne razmotrivajo vprašanja, kje dobiti deaar, ako hočejo imeti izboljšaae plače. Če najde klerikalna gospoda denar za svoje ljudi, ga mora najti tudi deželni zbor za svoje uslužbeace — za učiteljstvo! Resnica je: Pri obložeaih mizah brez materijalnih skrbi je težko in neprijetno misliti na siromaka, ki lačen čaka kruha. A treba bo vendarle misliti tudi nanj ! S i c e r s e dvigne vihar in vojska! Mein Seel, speis1 ich auch nicht an Eurer Tafel, das Essen hab' ich doch verdient! (Kleist Amphytrion).