SLOVENSKI 1956 ČEBELAR 910 SLOVENSKI CLAS,LO 0EB™!»,ORGAN,ZACIJ ČEBELAR SLOVENIJE ST. 9.—10. LJUBLJANA, I. OKTOBRA 1956 LETNIK. LVIII. VSEBINA Čebelarjem • 195 Avguštin Bukovec: To in ono o sladkorni klaji 195 F. C-: Suho čebelarsko leto......................197 Slavko Raič: Jesenski helenij............... ■ 200 Dr. Leon Kocjan: Zastrupljenje čebel z mano ali medom i/. mane ........... 202 Leopold Zor: Osebni ali ontogenetski razvoj žuželk............... • • ■ Ing.Jože Rihar: Poročilo kmetijskega inštituta Slovenije o delu v čebelarstvu za leto 1955 . . 211 Vlado Rojec: Ob izidu »Knjige o čebelah« . . 216 F. R.: Poslednja letošn ja čebelarska opravila • 22t OPAZOVALNICE: Poročilo za julij in avgust ........ 224 OSMRTNICE: Franc Urbič. Jože Lipičar ........ 226 MAIJ KRUHEK: Kavkaška čebela. Dopolnitev zimske zaloge. Zazimljenje čebel. O uporabi nosemaku. O uporabi folbeksa. čebele in matica. Pomen mladic. Ali s<> res samo velike matice dobre? Propadanje čebelarstva v Selški dolini. Koliko inectu, obnožine in vode potrebuje dobra družina na leto? Druga izdaja knjige Biologija i bolesti na pčelite . • • • 227 NAŠA ORGANIZACIJA: Dogovor, sklenjen med zastopniki ZČD in CZZ 230 Poslovnik uredniškega odbora Slov. čebelarja 250 Poročilo o V. rednem občnem zboru Zveze • • 251 O delu odbora za čebelarstvo pri GZZ . . • 257 Dopisi: Čebelarska družina v Kamniku. Čebelarska družina Tacen. Iz Ptuja. Denatairiran sladkor. Muhavosti hoje..................... • 258 List izhaja v začetku vsakega drugega mesca. Izdaja ga »Zveza čebelarskih društev« v Ljubljani, Miklošičeva cesta 28. Tiska ga Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja pa uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letna naročnina zn člane 400 din. za nečlane in inozemstvo 500 din. Posamezna dvojna številka slane 90 din. Številka čekovnega računa pri Narodni banki'v Ljubljani: 60-KB-1-Ž-I07? Čebelarjem Prizadevanje vseli naprednih slovenskih čebelarjev za skupno delo obeli naših čebelarskih organizacij, t. j. ZČD za Slovenijo in Odbora za čebelarstvo pri GZZ LRS je privedlo do odločitve, da naj bo Slovenski čebelar skupno glasilo obeh čebelarskih organizacij. Dogovor, ki so ga sklenili predstavniki obeli čebelarskih organizacij, in pravilnik o poslovanju skupnega uredniškega odbora, ki sta objavljena v tej številki Slovenskega čebelarja, vsebujeta podrobnosti o načelih za skupno delo in urejanje skupnega čebelarskega lista. Iz njih je razvidno, da temelji sporazum na popolni enakopravnosti obeh udeležencev. S tem se bo razširil krog dopisnikov in naročnikov čebelarskega lista, povečal njegov obseg, dvignila kvaliteta in povečala tudi materialna baza glasila. Verjetno bo ta odločitev omogočila, da bo Slovenski čebelar v prihodnjih letih, če že ne cenejši, pa vsaj obsežnejši in da bo mesečno izhajal. Toda ta skupna prizadevanja ne smejo roditi samo tega, marveč še nekaj več. Slovenski čebelar naj ne bo le čebelarski list, ki bo obravnaval zgolj strokovna čebelarska vprašanja, marveč tudi javna tribuna, v kateri bi razpravljali brez žolča in bolnih osebnih ambicij o organizacijskih vprašanjih našega čebelarstva, o naši bodoči čebelarski organizaciji, njeni vlogi in nalogi v sodobni stvarnosti, skratka o vsem, kar je danes še nerešena, nejasno in vzrok raznim razhajanjem in, če hočemo, tudi nesoglasjem. Samo zdrava diskusija o vseh vprašanjih, ki zadevajo naše slovensko čebelarstvo v ozki povezavi s celotno našo družbo in gospodarsko politiko, more ustvariti solidne temelje našemu delu in tudi čebelarsko panogo vključiti kot dejaven člen v našo socialistično stvarnost. S tem pa je že povedano, da naj ima čebelarsko glasilo poleg strokovnih in organizacijskih tudi vzgojno nalogo. Pri nas imamo danes dve čebelarski organizaciji za več ali manj eno in isto delo, t. j. za pospeševanje naprednega čebelarstva. Prva je zrasla iz naše čebelarske tradicije in jo vzdržuje članstvo samo, druga pa iz sodobne gospodarske, zlasti kmetijske zadružne politike in jo pospešuje ter podpira zadružna organizacija. Prav gotovo imata vsaka svoje specifičnosti, ki jih ne gre zametavati, vendar pa ena ne more mimo druge s svojim delom. Vse to kaže jasno perspektivo, da je treba delo koordinirati, če že ne tudi organizacijsko povezati, vendar tako, da se kvalitete ene kakor druge organizacije ne zabrišejo, marveč dobe svoj poudarek v novem okolju. Tega dela pa ni mogoče opraviti čez noč, če nočemo, da bi nas nepremišljen korak vrgel nazaj. Pred nami je več težkih vprašanj, ki zahtevajo nagle odločitve in rešitve: vprašanje pasišč, čebelarski zakon, selekcija naše čebele, izobraževanje čebelarskega kadra, zatiranje čebeljih bolezni ild. itd. Morebitna trenutna razhajanja glede organizacijske oblike ne smejo biti ovira pri reševanju zgoraj navedenih vprašanj. Narobe! In to 'podčrtamo: prav konkretno skupno reševanje vseh teh'nalog nam bo pomagalo najti in ustvariti tudi tako organizacijsko obliko, ki bo najuspešnejša in bo obenem najbolj ustrezala naši družbeni stvarnosti. Skratka: sedanja različnost mnenj glede načina čebelarske organizacije ne bi smela zavirati skupnega dela pri reševanju prej navedenih nalog. Iz vsega tega sledi, da naj bo enotno glasilo Slovenski čebelar tista močna opora med vsemi slovenskimi čebelarji in organizacijami, ki bo pospeševala in urejala naše skupno delo za dvig čebelarstva, na drugi strani pa javna tribuna, kjer se bodo izkristalizirala mnenja o naši bodoči organizaciji in sploh vsa vprašanja, ki do danes še niso rešena. S tako perspektivo in namenom sta obe slovenski čebelarski organizaciji oziroma njuna odbora prišla do zaključka, da naj bo Slovenski čebelar skupno glasilo vsega našega čebelarskega življenja. Prepričani smo, da bodo ta sklep osvojile vse terenske čebelarske organizacije in z dvigom števila naročnikov in dopisnikov za Slovenskega čebelarja dokazale, da se s tem strinjajo. Te naše sklepe o skupnem delu bosta prav gotovo potrdila tudi občna zbora obeh organizacij. TO TN ONO O SLADKORNI K L A JI AVGUŠTIN BUKOVEC V lanski 9.—10. številki SČ (str. 232) vabi tov. S. R. čebelarje, naj objavijo svoje izkušnje glede dopolnitve zimske zaloge s sladkorjem. V glavnem gre za to, da zvemo za mnenje, kakšna raztopina je za jesensko klajo najprimernejša, ali bolj gosta ali bolj redka. To vabilo me ni iznenadilo, čeprav uporabljamo sladkor za zasilno prehrano čebel že nad petdeset let in bi človek menil, da se je po tolikih letili prakse ustalilo trdno navodilo za pripravljanje pravilne klajo. Ker je že precej let, odkar nisem v SČ o tem ničesar bral, je prav, da se vabilu tov. S. R. odzovem. Za spomladansko krmljenje naj bo klaja bolj vodena. Najprimernejša je, če vzamemo 1 kg sladkorja na t 1 vode. Spomladi je v panjih zalega, za katero potrebujejo čebele precej vode in je zato prav, da je klaja redka. Drugačna pa mora biti za dopolnitev zimske zaloge. Res je v Jugovem »Praktičnem čebelarju« rečeno, naj damo na 10 kg sladkorja 8l vode, res pa je tudi, da je skoraj v vsaki tuji čebelarski kn jigi navedenih po več vrst raztopin kot »primernih«. Hudomušnež bi dejal, da je vsaka primerna, da je le nekoliko sladka, saj še nikoli ni bilo slišati, da bi se bile čebele zavoljo preredke ali pregoste klaje pritoževale. Reve se še takrat niso, ko smo jim morali pokladati s hudo papriko zabeljeni sladkor. Molče so prihajale iz panjev in otresale z zadkom. To je bil ves njihov protest... Da bi dognal, kakšna raztopina je za dopolnitev zimske zaloge najprimernejša, je nekdanji vodja dunajske čebelarske šole, Teodor Weipl, preizkusil najrazličnejše raztopine od 5 : 4 do 5 : 2. Tehtal je panje pred krmljenjem in sedem dni po krmljenju. Ugotovil je, da je najprimernejša raztopina v razmerju 5 : 3. Tako raztopino so čebele najtemeljiteje invertirale, od dodanega sladkorja pa najmanj porabile za predelavo in za izločitev odvečne vode. Uspehe Weiplovih preizkusov je takrat objavil tudi SČ, nekoliko let pozneje pa tovariš Rojec še neke druge zadevne ugotovitve, ki v glavnem potrjujejo pravilnost Weiplovih dognanj. Weipl je ugotovil, da porabijo čebele pri izločevanju vode iz preredke raztopine precej več sladkorja kakor iz pravilno goste.’Kako naj si to razlagamo? Delo, ki ga opravljajo čebele pri predelavi klaje, izčrpava njihove moči. To lahko opazimo tudi mi. Prve litre tekočine poberejo prav naglo, potem pa od litra do litra počasneje. Utrujene po- stajajo. Izgubo moči morajo’ nadomestiti s hrano, kar gre v našem primeru na rovaš dodanega sladkorja. Ne pozabimo, da so kvasine, ki jih dodajajo klaji pri invertiranju sladkorja, proizvod njihovih žlez. Če raztopimo 1 kg sladkor ja v 6 del vode, dobimo natančno 1 1 2 dc.1 raztopine, ki vsebuje 50 °/o vode, torej približno toliko, kolikor je vsebuje povprečna medičina. To razmerje je za čebele zelo ugodno in so tudi Weiplovi poizkusi pokazali, da porabijo čebele zase pri predelavi take raztopine najmanj sladkorja. S tako klajo dopolnjujem zimsko zalogo že mnogo let in sem se prepričal, da je resnično dobra. Če je klaja pregosta, jo čebele mnogo teže jemljejo in teže predela-vajo. Lahko se tudi pripeti, da začne v satju kristalizirati. V mladih letih sem čebelam pokladal pregosto klajo. Prihodnji dan so prihajale iz panjev vse bele od strjenega sladkorja, s katerim so se onesnažile v pi-talnikili. Še zleteti niso mogle! Ne vem, zakaj bi v panje nalivali preredko klajo, ko pa morajo čebele odvečno vodo izločiti, saj je ne sme biti v predelani hrani več kakor okoli 20 %. Če kdo misli, da bi si z redkejšo raztopino prihranil kaj sladkorja, se zelo moti. Jeseni, ko ugotovimo, koliko sladkorja bomo potrebovali za dopolnitev zimske zaloge, računajmo, da moramo dati panjem za vsak manjkajoči kilogram zaloge 1 kg sladkorja. Če ga raztopimo v razmerju 5 : 3 in ima panj n. pr. 6 kg medu premalo, mu moramo dati 6 X 1 1 2 del = 7 1 2 del klaje, ne pa samo 6 1 klaje. Od dodane raztopine ostane čebelam približno 5,90 kg pokrite zimske zaloge. Pod pokrito zalogo pa razumemo popolnoma godno zimsko hrano. Ali je treba sladkor kuhati? Dr. Götze trdi, da je to celo škodljivo, toda, kadar je sila se tudi temu ne moremo ogniti. Sladkor kuhamo le tedaj, če je zelo nesnažen, n. pr. denaturiran z ogljem. Naj navedem še analizo po čebelah predelane sladkorne raztopine. Objavljena je bila v dr. Zandrovi knjigi »Der Honig«. Y pokriti raztopini (v satju) so našli: vode 18,73 %, invertnega sladkorja 70,93 %, trsnega sladkorja 5,48 %, nesladkorja 4,86 °/o. Proste kisline so našli samo 0,2 %. V nepokriti sladkorni hrani so našli 20,16 % vode, 67,05 % invertnega sladkorja, 8,08 % trsnega sladkorja, 4,61 °/o nesladkorja in 0,155 °/o kislin. Iz teh podatkov je razvidno, da vsebuje pokrita hrana normalno količino vode in skoraj povprečno količino invertnega sladkorja, medtem ko je v nepokriti hrani invertnega sladkorja premalo, trsnega pa preveč. Načelno smemo čebele krmiti le ponoči, äko pa ni nevarnosti za ropanje, lahko krmljenje nadaljujemo tudi čez dan. Rekel sem, nadalju- jemo, ker moramo začeti s pokladanjem zvečer in pri vseh panjih hkrati. Tovariš S. R. piše tudi, da je v nekem časopisu bral, da mora biti takrat, ko kladimo, vreme ugodno, kar zagotavlja dobro invertiranje pesnega sladkorja. Žal pa vremena ne moremo po želji naročiti. Jaz krmim najraje ob deževnem vremenu, ker se takrat ni bati ropanja. Čebele navzlic deževju švigajo iz panjev, a se naglo vračajo, tako da dež ne pomeni nikake ovire za dobro predelavo sladkorja. Včasih se pripeti, da čebelam ne moremo dodati klaje v normalnih okoliščinah. Sladkor smo dobili prepozno in čebele zavoljo hladu ne iz-letavajo več. Kljub temu jih lahko prisilimo, da začnejo klajo jemati. Kaj se ob takih prilikah godi in kako morejo čebele klajo zgostiti ter sladkor predelati v »med«, ne vemo' in se pretežna večina čebelarjev za to niti ne zmeni. Da, da, še dosti nas je, ki nam je vseeno, kako gosta naj bo klaja za jesensko krmljenje, toda čebelam ni vseeno, samo povedati ne morejo. Slepca pa tudi plesnivo satje in mokre slamnice ne izmodre. Pa naj še kdo drug pove svoje mnenje o tem! Prav rad ga bom poslušal, če bo kaj pametnega povedal. Ne spadam več med trmaste in vsevedne čebelarske mulce. suho Čebelarsko leto: F. C. Večina čebelarjev je bila spomladi prepričana, da lx» letošnje vreme ugodno za čebele in da se bodo dobro odrezale ne samo v akaciji, temveč tudi na travniški in kostanjevi paši. Pričakovali so, da bo zamedila hoja in nazadnje še žepek v Liki. Celo o ajdi so govorili, da ne bo odpovedala kakor druga leta. Z eno besedo povedano, medu naj bi bilo toliko, da ne bi vedeli kam z njim. Kljub zelo hudi in dolgotrajni zimi so začeli nekateri čebelarji, zlasti tisti, ki so nameravali izkoristiti pašo na akaciji v Baraniji, Vojvodini in Mačvi, že zgodaj spomladi dražilno krmiti, da bi tako prisilili matice k boljšemu zaleganju in da bi bile čebelje družine ob pravem času na višku. Akacija je zaradi dolge zime v razvoju zaostala in začela cveteti šele okoli 20. maja. Paša je spočetka lepo kazala in vsak je upal, da bo zaključek odličen. Vendar pregovor pravi: ne hvali dneva pred večerom. Tretji dan paše je kratkotrajno neurje uničilo in strgalo z dreves vse cvetje, kolikor ga je bilo razcvetenega. Ker ga je bilo razcvete- / nega komaj tretjina, bi se paša kmalu popravila, če ne bi takoj drugi dan po tem neurju nastopila taka vročina, da že ob 10. uri ni bilo občutiti v zraku vlage. Cvetje je v najkrajšem času zvenelo in odpadlo. Donosa ni bilo več, tehtnica je začela padati. Ni kazalo drugega, kakor pobrati šila in kopita in se odpeljati nazaj v Slovenijo. Jaz in moj tovariš sva se odločila, da greva iz Paliča z vlakom naravnost v Logatec na travniško pašo. Pričakovala sva, da bo kasneje zamedila hoja. Pa ni bilo nič, ne na travnikih, še manj pa na hoji. Čebele so dnevno dobile le toliko, da so se preživele in da so matice močno zalegale. Ko je začel cvesti kostanj, sva prepeljala čebele v Kresnice, kjer sva jih naložila kar na postaji pri uvozni kretnici. Toda tudi na kostanju ni bilo donosa, ker je skoraj vsak dan deževalo. Družine so nabrale le nekaj obnožine, ki jim je prav prišla pozneje v ajdovi paši. Po kostanjevi paši sva prepeljala čebele v Brezovico na barjansko otavo, ki pa je prav tako odpovedala kakor vse prejšnje paše. Čebele niso prinesle niti toliko, da bi lahko pokrila stroške. Sedaj sva imela možnost, da izkoristiva pašo na ajdi, ali pa da greva s čebelami v Liko na jesensko reso, kjer bi dobile družine morda vsaj zimsko zalogo. Ali kje dobiti denar za tako dolgo pot? Oba sva svoji blagajni izčrpala in ni bilo misliti na kak daljši prevoz. Odločila sva se, da postaviva čebele vsak na svoj dom v okolici Ljubljane, kjer je precej ajde, ki pa že več let ni medila. Kakor sva se odločila, tako sva tudi storila. Čebele so sicer izleta-vale, toda tehtnica z opazovalnim panjem je pokazala vsega skupaj samo 4,30 kg donosa. Ajda je cvetela letos v takih okoliščinah, da bi morala mediti. Zemlja je bila dovolj vlažna, ker je pred cvetenjem močno in med cvetenjem enkrat rahlo deževalo. Dnevi so bili sončni in topli, a tudi noči niso bile prehladne. Kljub temu vonj po ajdi ni bil močan. Kaj je krivo, da ajda ne medi več izdatno, še menda dolgo ne bomo dognali. Kakor vsako leto sem tudi letos pred zazimljenjem stehtal čebele, da bi ugotovil, koliko hrane imajo za zimo posamezne družine. Ko sem potegnil črto pod letošnji čebelarski obračun, se je pokazalo, da moram vsaki povprečno dodati 3 kg sladkorja, čeravno skozi vse leto nisem odvzel čebelam niti dekagrama medu. Če k temu zaključku prištejem še stroške, ki sem jih imel za prevoze, me začne boleti glava, ker ne vem, kdaj mi bodo čebele te stroške povrnile. Za dopolnitev zimske zaloge sem kupil čist sladkor, ki je bil za malenkost dražji kakor denaturiran z žaganjem. Toda, če upoštevam dejstvo, da je bilo letos sladkorju primešanega več žaganja kot prejšnja leta, da so tovarne za denaturiranje uporabljale hrastovo žaganje, ki ima v sebi tanin, in da lahko ta tanin slabo vpliva na prezimovanje čebel, sem prepričan, da sem storil prav. Pomoč, ki jo dobe čebelarji s takim sladkorjem, je v resnici samo pesek v oči. Pri tem se nehote sprašujem, komu na ljubo se čebelar žrtvuje telesno in gmotno? Ali ima kdo tudi ob slabi čebelarski letini kakšno korist od čebel? Vsekakor jo ima. Vsi vemo, da bi kmetje mnogo manj pridelali, če bi ne bilo čebelarjev. Toda odgovorni se kaj malo zmenijo za čebelarja in čebelarstvo. Kaj še, da bi mu nudili pomoč v stiski. Letos je ajda v okolici Ljubljane bogato obrodila, ker so je čebele dobro oprašile. Vendar se kmet ne zaveda, komu se mora zahvaliti za obilni pridelek ajde. Pridelek bo pospravil in prodal, denar pa uporabil zase. Že tri leta zaporedoma so bila zelo slaba za čebelarstvo v Sloveniji, vendar ne tako kakor zadnje leto. Marsikateri čebelar je moral seči globoko v žep, če je hotel kupiti toliko sladkorja, da bodo čebele lahko shajale do prve spomladanske paše. Tisti pa, ki sredstev za nabavo sladkorja niso imeli, so morali družine združiti in znižati njih število vsaj za polovico. Prepričan sem, da je bilo letos zaradi slabe čebelarske letine in slabih gmotnih razmer zazimljenih 30 °/o manj čebeljih družin kakor pretečeno leto. Kje je krivda, da pri nas čebelarstvo propada, namesto da bi napredovalo? Na to vprašanje lahko odgovori samo trezno misleč čebelar, kajti lajik tega ne more doumeti. Če gremo v nedeljo kam na izlet, vidimo skoraj v vsaki vasi prazne in zapuščene ali pa samo z nekaj panji zasedene čebelnjake. Nekdaj pa je bilo pod njihovo streho do 30 AZ-panjev ali do 60 kranjičev. Danes služijo ti čebelnjaki vsemu drugemu, le tistemu ne, za kar so bili ob graditvi namenjeni. Ako vprašamo domačina, zakaj se pri hiši ne ukvarjajo več s čebelami, odgovori, da je čebelaril pokojni stari oče, danes pa da se čebelarjenje ne splača več. Nekateri da so zaposleni v bližnji industriji, drugi da imajo dovolj dela na polju, za čebele pa nima nihče časa, da bi jih oskrboval. Tudi to jim ne gre v glavo, da je pokojni stari oče na jesen čebele večkrat krmil s sladkorjem in da so mu celo pomrle, če jih ni mogel dovolj nakrmiti, kadar mu je zmanjkalo denarja. Ali mislite, da se danes kaj takega ne dogaja več? Ravno tako padajo družine od lakote, a ne samo začetnikom, temveč tudi starejšim čebelarjem, ker prvi kakor drugi nimajo sredstev za nabavo sladkorja, da bi svoje čebele obvarovali pogina. JESENSKI HELENIJ SLAVKO RAIČ Pisali smo že v našem listu, kako važna je za dobro prezimovanje čebel pozna paša. Tisti čebelarji, ki take paše doma nimajo, si jo morajo pač preskrbeti, bodisi da čebele prepeljejo kam drugam, bodisi da v svojem okolišu posejejo ali posadijo take rastline, ki dobro medijo in dajo mnogo cvetnega prahu. Nekatere rastline so izbirčne; ne ugaja jim vsak položaj, vsako podnebje, zato tudi medijo ponekod bolj, drugod manj ali celo nič. Vsak čebelar bi torej moral skrbno opazovati rastlinstvo' svojega okoliša in razmnoževati tisto, od katerega ima največ koristi. Zelo važen je tudi čas cvetenja. Prednost moramo dati predvsem rastlinam, ki nam pomagajo uspešno premostiti brezpašne dobe. Res je, da si pomagamo v sili s sladkorjem, vendar ta prav gotovo ni popolnoma enakovreden nektarju, razen tega nam dajo neogibno potreben cvetni prah le cvetlice. Nadomestki peloda, ki jih v inozemstvu in tudi že pri nas zelo uporabljajo, gotovo ne morejo popolnoma nadomestiti naravnega. Brez dvoma je najboljše poroštvo za dobro zdravje čebel naravna hrana, nektar in pelod. Nosema ne bo tako razsajala v naših čebelnjakih, če bodo čebele vse leto imele dovolj dobre naravne hrane. Sladkor je sicer nepogrešljiva zimska hrana za čebele, ker ne vsebuje neprebavljivih snovi, pa tudi nadomestki za pelod so v sili potrebni, vendar moramo vedno poskušati, da te nadomestke poplemenitimo z naravnimi sredstvi. Dokler je v naših krajih medila ajda, je dala čebelam priložnost, da so za zimo nabrale dovolj medu, primernega za prezimovanje, in dovolj cvetnega praliu.Takrat je bilo tudi redkokje slišati o nosemavosti. Odkar pa je ajda odpovedala in jo ponekod prištevajo že k plevelom ter je več ne sejejo, si moramo čebelarji pomagati drugače, kakor smo že omenili. Naj navedem rastlino jesenski helenij* (Helenium autumnale), ki se je v mnogih krajih Nemčije odlično obnesla, saj cvete od začetka avgusta do sredine oktobra, torej neposredno pred zimo. Neki čebelar ima okoli svojega čebelnjaka na tisoče te hvaležne trajnice. Lani je bilo vreme zanjo posebno' ugodno. Dne 6. septembra je na ploskvi 1 m- naštel na cvetovih helenija 34 čebel, ki so srkale nektar ali nabirale pelod; na enem košku so včasih sedele štiri čebele, pa tudi več. Vsaka rastlina s tremi do štirimi poganjki nastavi 150—200 cvetnih koškov, katerih * Slovenskega imena nisem mogel ugotoviti in tudi ne, če jo pri nas kje gojijo. Spada med košarice; njena domovina je Amerika. cevasti cvetovi se odpirajo zaporedoma od roba proti sredini. Če ji malo pomagaš s tem, da odstraniš uvele cvetove, cvete neprestano vse do srede oktobra. Posadiš jo lahko kjerkoli. Ker je trajnica, je ni treba obnavljati. Odporna je proti največjemu mrazu in ne zahteva posebne nege. Uspeva celo na železniških nasipih, poljskih mejah in ob poteh. Glede zemlje ni prav nič zahtevna. Na težki zemlji ji ni treba gnojiti, na srednji ali lahki ji pomagamo s starim kompostom ali vležanim hlevskim gnojem. Druge medovite rastline večinoma niso* tako skromne. Zlata rozga n. pr. zahteva zelo apnato zemljo in se morda izkaže v alpskem predgorju, drugod večinoma odpove. Obletavajo jo različne muhe, čebele pa zelo malo. Heleniju samo popolna senca ne prija in prevelika vlaga. Že razmeroma majhno število teh rastlin vpliva dražilno na zaleganje, saj jo čebele strastno obletavajo. Posledica tega je veliko število mladic, ki zdrave prezimijo in potem dobro izkoristijo pomladansko pašo. Rastlina se da zelo preprosto razmnoževati. Jeseni ali spomladi, kadar ne cvete, jo dvigni z lopatico, razdeli na manjše šope in te zopet posadi! Čebelarji istega kraja bi se morali dogovoriti ter v svojem okolišu posaditi to koristno rastlino po svojih Vrtovih in vrtovih svojih prijateljev, kjer je količkaj primernega prostora. Vloženi trud se jim bo obilno poplačal. Prihranili si bodo težavno dražilno pitanje, čebele pa bodo šle v zimo z velikim številom mladic. Poleg tega bodo nabrale mnogo cvetnega prahu, ki jim bo prav prišel spomladi, ko< bo začela matica zopet zalegati. Razen čebelarja samega bo imela veselje s to rastlino tudi njegova žena, ker jo bo lahko povezala v prekrasne šopke za okras svojega stanovanja. ZASTRUPLJEN JE ČEBEL Z MANO ALI MEDOM IZ MANE D R. LEON KOCJAN Letošnjo zimo in pomlad je bilo v nekaterih krajih, kjer je lani medila hoja, med čebeljimi družinami mnogo izgub, pač zato, ker so prezimile pretežno na medu iz mane. Ponekod pa so čebelje družine umirale ali močno oslabele zaradi istočasne invazije s paraziti noseme. Do nedavnega smo menili, da vsebuje med iz mane samo velike količine nepotrebnih, za čebelji organizem neprebavnih snovi, ki povzročajo v zimskem času grižo. Vedeli smo, da ima škodljiv vpliv na črevesje tudi med vseh iglavcev. Strokovnjak za čebelje bolezni profesor Polt jev, ki je na XV. mednarodnem čebelarskem kongresu leta 1954 v Kopenliagenu s svojim barvnim filmom o čebeljih boleznih zbudil med udeleženci veliko pozornost, je tudi raziskaval mano na leningrajskem veterinarskem inštitutu in ugotovil, da med iz mane ali mana lahko povzroči huda množična zastrupljenja čebel. Kakšno ogromno škodo je povzročala toksikoza mane tudi pri nas v nedavni prošlosti lahko sklepamo' iz podatkov, ki jih najdemo v Slovenskem čebelarju. A. M., ki čebelari že več desetletij v kraju, kjer so v okolici čebelnjaka prostrani smrekovi in jelovi gozdovi, piše leta 1921 takole: »Ko sem se po izkušnjah iz leta 1909, 1910 in 1911 odločil za AZ-panj, sem napredoval postopoma na 200 AZ-panjev. Neprimerno več pa bi dosegel, če bi mi ne bila leta 1911, 1914 in 1917 oziroma naslednje pomladi griža sproti uničila skoro vsega, kar sem priredil. V teh letih mi je poginilo do dve sto družin.« Ker sem v tem kraju nekaj časa živel, mi je znanih še več takih primerov velikih izgub čebeljih družin. V novejšem času je kemični sestav mane raziskoval tudi B. A. Tem-nov. Opredelil je med iz mane po vrednosti dekstrinov in drugih kemičnih snovi, ki so v njem. Te snovi je razdelil na tri skupine: 1. snovi, ki niso topljive v alkoholu; 2. snovi, topljive v alkoholu, a netopljive v vodi; 3. snovi, topljive v alkoholu in v vodi. K zadnjim prišteva dekstrine in druge polisaharide. Našel je v mani tudi azotne spojine, ki pa so še neraziskane. Raziskovalci, ki jih pregledujejo in preizkušajo, predpostavlja ju, da so zelo strupene. V medu mane so našli razen tega še melicitozo in menijo, da je nestrupena. Pač pa povzroča kristaliziranje medu. Poizkusi hranjenja čebel z lipoidi, z organskimi kislinami in pentozani, ki jih prav iako najdemo v medu iz mane, so se pokazali kot neškodljivi. Strupene snovi, ki so v mani in medu iz mane, povzročajo omrtvelost vrhnjega sloja sluznice v srednjem črevesju čebel, motnje v prebavi in celo smrt. Pojav zastrupljenja je odvisen od količine in sestava strupenih in neprebavljenih snovi (mineralnih soli, azotnih in drugih spojin), če so te spojine zastopane v večji ali manjši količini. Polt jev je ugotovil, da je lahko uživanje medu iz mane neposreden vzrok umiranja čebel ne samo pozimi, temveč tudi poleti. Umiranje čebel poleti ni tako očitno kot pozimi, ko vse umrle čebele ostanejo v panju. Opazimo ga lahko samo po hitrem slabljenju čebeljih družin. Odmirajo predvsem pašne čebele. Umrljivost je različna. Odvisna je od strupenosti nabrane mane. Prinesena mana, predelana v med, postane počasi strupena, četudi se meša z nektarjevim medom. Poleti vživajo čebele v glavnem cvetlični med. Če pa imajo večje zaloge hojevca ali Smrekovca, se začno> z njim hraniti še pred zimo. Toksikoza mane se razvija največ zaradi okvar v vrhnjem sloju črevesja in zaradi zmanjšanja življenjske sile čebel. S poizkusi so ugotovili, da je bila življenjska doba čebel, ki so se hranile z medom iz mane, dva do trikrat krajša kot pri čebelah, ki so se hranile z nektarjevim medom. Zaradi vpliva mane oslabi ali celo preneha funkcija srednjega črevesja. To omogoči lažji pristop povzročiteljem nosema-vosti, potreba po hrani pa postane večja. Ker se začne razkrajati črevesna sluznica, pridejo mikrobi v kri, se tam hitro razmnožijo in pospešijo slednjič smrt čebele. Hujše motnje v prebavi nastanejo tudi brez delovanja teh mikrobov. Snovi, ki so v mani, ranijo stene srednjega črevesja in sluznico odtrgajo od podlage. Pozimi opazimo pri zastrupljenju z mano nemir v čebelji družini, grižo in množično umiranje čebel. Čebele umirajo že v prvi polovici zime. Umiranje je odvisno od množine medu iz mane in njegove strupenosti. Umrljivost je še večja, če je zastrupi jen je z mano združeno z nosemavostjo, pršičavostjo, paratifozo ali drugimi infekcijami. Poleti se bolezen javlja v brezpašni suhi dobi, ko čebele nabirajo< mano in je družina založena s hojevim medom. Za zastrupijenje čebel z mano so po profesorju Poltjevu in njegovih sodelavcih značilne spremembe na srednjem črevesju. Pri toksikozi mane zgubi srednje črevo povprečne gube in dobi temnorjavo ali celo črno barvo. Stene postanejo krhke in ranljive. Toksikozo preprečimo, ako zazimimo čebele na nektarjevem medu. Ako imamo mano v panjih, jo moramo iz satov odstraniti in jo nadomestiti s sladkorno raztopino. V krajih, kjer čebelje družine slabijo zaradi zastrupljenja z mano, je treba zasejati medovite rastline in drevje, ki cvete, kadar ni druge paše razen na iglavcih. Vedno moramo tudi pravočasno izprazniti satje, ki je polno mane. Vse to je bilo našim čebelarjem v nekaterih krajih že bolj ali manj znano. Anton Žnideršič ni priporočal samo enoten panj, ampak je pogosto naglašal, da je uspeh v čebelarstvu odvisen od pravilnega zazimo-vanja. Čebelarji bi morali imeti vedno pred očmi, da povzroča med iglavcev zastrupljenja in umiranje čebeljih družin. Zalo ga je treba pravočasno zamenjati s sladkorno raztopino. OSEBNI ALI ONTOGENETSKI RAZVOJ ŽUŽELK LEOPOLD ZOR Kot više organizirani mnogoceličarji se žuželke razmnožujejo izključno spolno, t. j. s spolnimi celicami, jajčeci in semenčicami (sperma-tozoidi). Normalno so enospolniki (gonohoristi) z bolj ali manj razvitim spolnim dimorfizmom; zelo redki so normalni hermafroditi (kapar Icerya Purchasi, termitofilne muhe), medtem ko so ginandri in inter-seksi kot posledica nenormalnega razvoja pogostnejši in jih najdemo pri vseh žuželčjili rodovih. Spolne celice nastanejo v parnih spolnih žlezah ali gonadali, jajčeca v jajčnikih ali ovarijih, semenčice v semenčnikih ali testikulih. Odtod jih odvajajo posebna izvodila: jajcevodi in semeno-vodi. Na distalnem koncu se parna semenovoda (vas efferens) razširit» v semenska mehurja (vesicula seminalis), v katerih se nabira in hrani sperma vse do trenutka parjenja ali kopulacije. Med.parjenjem (ki ga opravljajo žuželke na različne načine in v različnem okolju) vnese samec spermo v ženska spolovila, kjer jo sprejme najpogosteje semenska mošnjica ali spermateka (receptaculum seminis), ki je privesek vagine, ter jo hrani do oploditve jajčec. Spermateka ima velik pomen zlasti pri žuželkah, ki se samo enkrat parijo, a njihove samice žive in ležejo jajčeca več let, n. pr. čebelja matica. Z vagino jo veže posebna cevka, po kateri pride sperma med oploditvijo do jajčec, ko ta polže mimo vhoda v cevko. Dotok sperme do jajčec uravnava pri nekaterih žuželkah poseben regulator. Spolno razmnoževanje, pri katerem sodelujeta oba spolna elementa, jajčece in spermatozoid, imenujemo gamogenetsko ali gamogenezo. Posebna oblika spolnega razmnoževanja je partenogeneza, pri kateri se organizem razvije iz neoplojenega jajčeca. Glede na spol partenogenet-sko nastalih osebkov ločimo arenotokijo (iz neoplojenih jajčec se raz- .J vijejo samci, iz oplojenih pa samice), telitokijo (iz neoplojenih jajčec se razvijejo samice) in amfitokijo (iz neoplojen ih jajčec nastanejo samci in samice; najpogostejša je telitokija. Parteno-geneza je laliko slučajna ali nenormalna in redna ali normalna. Slučajna je pri žuželkah, ki se sicer razmnožujejo gamogenetsko in le v kakih nenavadnih razmerah partenogenetsko (n. pr. gobar ali sviloprejka). Normalna ali redna partenogeneza, ki je navadno v zvezi z gamogenezo, ni redek pojav med žuželkami. Pri čisti partenogenezi sc vrsta razmnožuje izključno partenogenetsko z generacijami samic, tako da pri njej samcev sploh ne poznamo (nekateri kaparji), vendar so v zadnjem času našli samce pri mnogih vrstah, o katerih so mislili, da se razmnožujejo s čisto partenogenezo. Verjetno je, da tega načina razmnoževanja sploh ni, temveč da gre za nepravilno heterogonijo, pri kateri se samci pojavljajo (heterogonija je menjavanje parteno-genetske in gamo-genetske generacije). Partenogenezo je prvi opisal Bonnet 1.1762 pri rastlinskih ušicah, toda to odkritje je bilo sprejeto z velikim nezaupanjem. Šele v 19. stoletju so jo priznali, ko so jo dokazali \-opl -eiw W“5.*iS - r’>'W*W‘' jajceca Zgradba žuželčjega (po Eidmanu) A. Del prereza skozi jajčece mokarju (Tenebrio molitor). B. Shematski vzdolžni prerez skozi žuželčje jajčece ch — horion, dk — rumenjakova opna, eiw — beljakovinske kroglice (bele), ek — jajčno jedro, f — maščobne kapljice (črne), gl — glikogen (črtkan), kbl — peripluzmu, kh — protoplazma okoli jedru, mp — mikropiln, nd — hranilni rumenjak (deutopluzma), opl —ovoplazma (pikčasta) Sl. 2. Superficialno brazdanje žuželčjega jajčeca (po Webru iz Eidmanu) A. V zgornjem delu jujčeca leži jejčno jedro, ki ga obdaja delček ovoplazme. B. Z delitvijo jajčnega jedra nustanejo ličerinju jedra. C. Večina hčerinjih jeder potuje k jajčni površini in se pogrezne v periplazmo. 13. jedru ob jujčni površini oblikujejo s peripilazmo zvezm» celično plast ali blastoderm. Ventrulni del plastoderma (na levi) predstavlja klicno osnovo, ostali del pu osnovo embrionulnih ovojev. V spodnjem delu jujčecu se izdiferencira skupina posebnih celic — praspolnih celic tudi pri drugih živalih. Pri čebeli je partenogenezo odkril čebelar Dzierzon približno pred 100 leti. Tedaj je bilo že znano, da hranijo matice seme trota, s katerim se združijo na prahi, v posebnem delu svojih spolovil, v tako imenovanih semenskih mošnjicah. Zakaj se pojavijo včasih v družinah matice, ki zalegajo same trote, pa si niso znali razložiti. Dzierzonu se je zdelo, da mora biti to v zvezi s semensko moš-njico. Izpulil je več maticam spolovila iz zadkov in si jih ogledal, ker ni imel mikroskopa, kar proti svetlobi ob oknu. Pri sprašenih maticah je bila semenska mošnjica vedno mlečno bele barve, pri nesprašenih pa vodeno svetla. Iz tega je sklepal, da nesprašene matice nimajo semena v semenskih mošnjicah in da so zato njihova jajčeca neoplojena. Tu in tam se partenogenetsko razmnožujejo samice v stadiju ličinke ali bube, t. j. pedogeneza. Odkril jo je ruski entomolog Wagner leta 1862 pri mušici Miastor (Ceeidomyidae). Iz jajčec v nedozoreli samici-ličinki se izležejo ličinke, ki se hranijo z njeno vsebino. Nazadnje ne ostane od - prvotne ličinke ničesar razen hitinski ovoj. Tega potem prebijejo in se tako osvobode. Pri nadaljnjem razvoju lahko ličinke na isti način zarode mladiče ali pa se preobrazijo v bube in nato v popolne žuželke moškega ali ženskega spola. Oplojene samice ležejo jajčeca, iz katerih nastanejo ličinke, ki dajo več partenogenetskih generacij, dokler se ne pojavi spet gamogenetska. Pedogenezo poznamo tudi pri hironomidu (hironomidi so neke mušice) Tanytarsus in pri hrošču Micromalthus debilis. Normalno se iz enega jajčeca razvije en zarodek, en osebek. Vendar so znani primeri, ko nastane iz enega jajčeca več zarodkov odnosno osebkov. To je poliembrionija. Odkril jo je leta 1904 francoski entomolog Paul Marchal pri najezdniku Encyrtus fuscicollis. Iz enega jajčeca tega parazita nastane v telesu gostitelja, t. j. v gosenici metuljčka Ilypono-meuta sto ličink, ki se razvijejo v normalne osebke. Značilno za to razmnoževanje je, da so vsi osebki, ki nastanejo iz jajčeca, istega spola. Oniogenetski ali osebni razvoj žuželk se začne z oploditvijo jajčeca odnosno pri partenogenezi z njegovo zrelostjo, nato se nadaljuje s spremembami v jajčecu, ličinki in bubi ter konča z imagom — spolno zrelo žuželko. Ta razvoj razdelimo na dve razdobji, na embrionalni ali zarodkov razvoj in na postembrionalni ali porojstveni razvoj. Embrionalni razvoj (embriogeneza) je vezan na stadij jajčeca, ter se konča, kakor hitro mladič-ličinka zapusti jajčni ovoj in postane samostojna. Razčlenimo ga lahko na sledeče zaporedne faze, katerih vsaka predstavlja višjo stopnjo v izgrajevanju organizma: 1. brazdanje, s katerim razpade jajčece po zaporednih delitvah na večje število med seboj povezanih celic, ki jim pravimo' blastomere; 2. nastajanje treh zarodnih plasti: ektoderma ali zunanje, mezo-derma ali srednje in entoderma ali notranje zarodne plasti; 3. organogeneza ali nastajanje organov iz zarodnih plasti; 4. histogeneza ali histološko diferenciranje, med katerim se izoblikujejo tkiva in postanejo organi sposobni za opravljanje svoje funkcije. Pri nekaterih žuželkah poteka embrionalni razvoj ali celo del post-embrionalnega v spolovilih samice, tako da izleže ta ličinke (larvipari-teta) odnosno bube (pupipariteta). R B C D E F Sl. 3. Razvoj klicne osnove in spodnje plasti (po Seidlu iz Eidmana) Zgornja vrsta: Zaporedne razvojne stopnje s trebušne strani; ka — klicna osnova, ha — zasnova embrionalnih ovojev, ki — krpasti izbuhlini glave, Ca — glava, Th — oprsje, Abd — zadek. Spodnja vrsta: Prečni presek zgornjih razvojnih stopenj v višini, ki jo nakazuje puščica; bi — blastoderm, d — rumenjak, dk — rumenjakova jedra, m pl — srednja plošča, spl — stranski ali lateralni plošči, pr — primitivni žlebič, etc — ektoderm, ub — spodnja plast Zuželčje jajčece (slika 1) je obdano z nežno vitelinsko ovojnico (membrana vitellina), nastalo iz periferne celične protoplazme, preko te ovojnice pa se razprostira trdna lupina ali liorion (chorion), ki jo izloči folikulami epitel. Pri nekaterih entoparazitskih kožokrilcih (Hymeno-ptera) je liorion tenek in kožnat ter se lahko z rastjo embria znatno raztegne. Pri mnogih vivipamih žuželkah je delno razvit ali ga ni. Ker je horion za spermatozoide neprodoren, ima navadno na sprednjem ali cefalnem polu eno ali več luknjic odnosno cevk, mikropil, skozi katere lahko dospejo spermatozoidi v protoplazmo. Jajčece napolnjujeta dve snovi, protoplazma (ooplazma) in deutoplazma ali hranilni rumenjak (vitellus). Protoplazma tvori pentljasto omrežje ali retikulum ter tik pod vitelinsko membrano plast, imenovano periplazma. Deutoplazma napolnjuje v obliki zrnc (ogljikovi hidrati, beljakovine) in maščobnih kapl jic prostore v omrežju protoplazme; to so rezervne snovi, ki jih med razvojem zarodek porabi. V neoplojenem jajčecu je jedro nekako v sredini in obdano z večjo gmoto protoplazme. Med dozorevanjem potuje proti površini jajčeca, kjer pride do redukcijske delitve, pri kateri nastanejo tri polama ali redukcijska telesca in haploidno žensko predjedro. Po oploditvi, t. j. združitvi z haploidnim moškim predjedrom, potuje zigotno jedro v notran jost in se tu začne deliti v hčerinja jedra. Brazdanje in nastanek blastoderma. Pri delitvah zigotnega jedra nastanejo hčerinja jedra, katerih vsako se obda z grudico protoplazme. Ko je teh jeder odnosno celic že precej, potujejo razen nekaterih, k površini jajčeca, kjer se pogreznejo v periplazmo (slika 2). Tako nastane zvezna celična plast ali blastoderm. Brazdanje je superficialno ali površinsko. Kmalu potem se blastoderm diferencira v dva dela: celice na ventralni strani jajčeca so stebričaste (ventralna plošča) in predstavljajo osnovo zarodka (klična osnova), ostale celice blastoderma pa pokrivajo rumenjak v obliki ploščatega epitela; iz tega pa nastanejo embrionalni ovoji. Pod blastodermom je torej protoplazmatsko omrežje z deuto-plazmo. Celice, ki so ostale v rumenjaku (niso potovale k površini), imenujemo' primarne rumenjakove celice. Če se pa v rumen jak priselijo kot dodatek celice iz že oblikovanega blastoderma, so to sekundarne rumenjakove celice. Zdi se, da so v nekaterih primerih rumenjakove celice samo blastodermalnega izvora. Rumenjakove celice tope rumenjak in povzroče, da ga asimilira zarodek, kar popolnoma opravi šele embrionalno srednje črevo. Pri tipičnem žuželčjem jajčecu (centrolecitalni tip) je razvoj že od vsega začetka usmerjen k nastanku blastoderma, brazdanje je superficialno, nastala atipična »blastula« (periblastula) je kompaktna in vsebuje v rumenjaku navadno nekaj rumenjakovih celic. Periblastula ustreza blastuli ostalih živali. Na rumenjaku revnejša jajčeca, kakršna imajo n. pr. kolemboli (Collembola), endoparazitski kožo-krilci idr. so bolj nagnjena k totalnemu brazdanju kot k superficial-nemu. Vrsta Encyrtus ima celo čisto totalno brazdanje. Germinatiuna ali klicna osnova in razvoj zarodnih plasti. Klična osnova se pojavi najprej kot že omenjena ventralna plošča. Njen obseg je odvisen od množine rumenjaka. Če je tega obilo, zavzame klična osnova razmeroma majhno površino, pri jajčecih z malo rumenjaka (n. pr. Diptera) pa se klična osnova razprostira vzdolž vse ventralne Sl. 4. Embrionalni razvoj žuželk (nadaljevanje sl. 3. po Webru) Zgornja vrsta: prečni preseki kažejo zarodne plasti in zasnove organov. Srednja vrsta: razvoj okončin (embrionalni ovoji niso upodobljeni) b’ protopodna, c’ polipodna in d’ oligopodna stopnja. Spdnja vrsta: sagitalni preseki; a—b nastajanje embrionalnih ovojev pri površinski klični osnovi, b—e diferenciacija spodnje plasti, nastajanje trebušnega mozga in entoderma (srednjega črevesa) — Ektoderm črn. AEx okončina prvega zadkovega segmenta (žlezni organ), Am — amnij, AmF — amnijska guba, Amli — amnijska votlina, Ant — antena, B1Z — krvne celice, MB — trebušni mozeg, Card — kardioblasti, Cer — cerebralni ganglij, Ch — horion, Coel — celom, DO — dorzalni organ, Doli — ostanek rumenjaka v srednjem črevesu, DoZ — rumenjakova coliea, Ect — ektoderm, Ent — entoderm, FK — zasnova maščobnega telesa, KA — klična osnova, KL — krpasti izbuhlini glave, Lb — druga maksila (labium), LH — telesna votlina, M — ustna odprtina, Maxi — prva maksila, Md — mandibula, Mes — mezoderm, MSt — osrednji konopec, Mu — mišica, NB1 — nevroblasti, NB — nev-ralni žleb, NW — nevralna odebelina, OL — zgornja ustna (labrum), Proct — proktodeum, BG — hrbtna cev, Ser —seroza, SStr — stranski konopec, Stg— stigma, Stom — stomedum, Tr — zasnova traheje, ZH — polarno ležeča skupina celic. površine, da se njena skrajna dela skoraj dotakneta na dorzalni strani jajčeca. Glede na dolžino klicne osnove ločimo kratkoklične in dolgo-klične vrste. Razvoj zarodnih plasti se pri žuželkah začne na klicni osnovi s tem, da se njen srednji del pogrezne in nastane tako imenovan primitivni žlebič (slika 3). Klično osnovo sestavljajo tako trije deli, to je pogreznjeni srednji del ali srednja plošča in obe stranski ali lateralni plošči. V nadaljnjem razvoju rasteta stranski plošči preko srednje plošče, se po sredini združita in jo s tem od zunaj povsem pokrijeta. Klična osnova je postala dvoplastna: zunanja plast, ki je nastala z združitvijo obeh stranskih plošč, predstavlja ektoderm, notranja ali spodnja plast, ki je nastala iz srednje plošče in leži tik pod ektodermom, pa ima v nadaljnjem razvoju pomembno vlogo v izgrajevanju notranjosti organizma. Na sprednjem in zadnjem koncu se ektoderm ugrezne — invaginira — in nastane tako stomodeum odnosno proktodeum, to sta zasnovi sprednjega odnosno zadnjega črevesa. S tem sta zasnovani tudi ustna (oralna) in zadnjična (analna) odprtina (slika 4). Drugačnega izvora (entodermalnega) pa je srednje črevo ali mezenteron. Spodnja plast ne nastane vedno na omenjeni način. V nekaterih primerih nastane s proliferacijo ektoderma navznoter (Apterygota in Orthoptera). Spet drugje nastane spodnja plast tako, da invaginira srednja plošča in nastane vzdolž potekajoč gastralni žleb, katerega dno se odcepi in ploščato razprostre po ektodermu. Prav ta način dokazuje, da je nastajanje spodnjega lista, kot nekateri domnevajo, modificiran proces gastrulacije. Vzporedno z ektodermom se razvija tudi spodnja plast. Pogosto se diferencira v osrednji del (osrednji konopec) in dva stranska dela (stranska konopca). Stranska dela predstavljata zasnovo mezoderma, osrednji del pa predstavlja skupaj z dvema polarno ležečima skupinama celic (ena je ob stomodeumu, druga ob proktodeumu) notranjo zarodno plast ali entoderm (slika 4, zgornja in spodnja vrsta). Mnogokrat nastane entoderm izključno iz obeh polarno ležečih skupin celic, včasih imamo celo vtis, kot da se razvije iz stomodeuma in proktodeuma, kar bi pomenilo, da je ektodermalnega porekla. Gmoti celic ob stomodeumu in proktodeumu rasteta in se približujeta druga k drugi, dokler se ne spojita. Tvorba se razširja tudi lateralno okoli rumenjaka vse dotlej, dokler se ne izoblikuje popolna cev (odnosno vreča), ki predstavlja srednje črevo ali mezenteron. Razen tega je v nekaj primerih dokazano, da lahko tudi rumenjakove celice izoblikujejo mezenteron. Poreklo entoderma je v embriologiji insektov še vedno sporno. POROČILO KMETIJSKEGA INŠTITUTA SLOVENIJE o delu v Čebelarstvu za leto 1955 ING. J O 2 E RIHAR V čebelarskem strokovnem tisku se je že več desetletij javljala potreba po ustanovitvi čebelarske poskusne in raziskovalne službe. Rupubliška čebelarska organizacija je imela tudi poseben sklad za ustanovitev čebelarskega znanstvenega zavoda. Leta 1953 je bil ustanovljen »Čebelarski inštitut« pri Zvezi čebelarskih društev Slovenije. Ker pa se je Zveza že naslednjega leta kot družbena organizacija morala ločiti od svoje gospodarske dejavnosti, je odpadla materialna osnova za obstoj in razvoj takega inštituta. Čebelarstvo je bilo nato vključeno v Kmetijski inštitut Slovenije koilo čebel z ocenami (v %) 5 i 3 2 l 1. Hraše V 58 5 58 37 2. Brod S. 79 — — 8 66 26 3. Bitnje S 37 — — 3 50 47 4. Ponoviče 92 60 — — — 63 37 5. Golo brdo 80 — — — 54 46 6. Lom. t 79 — — 4 26 70 7. Bitola 102 — — 2 66 31 f Zgornja opazovanja so pokazala, da je pri večini čebel nakazana izboklina, kjer naj bi bil izrastek, in da so na splošno čebele brez izrastka v manjšini. Število variant v posameznih razredih pa dopušča domnevo, da bo le v nekaterih redkih primerih možno na tej osnovi razlikovati pripadnost posameznih čebel. 4. Množična selekcija. Z množičnim, tako imenovanim domačim odbiranjem je mogoče odkriti dragocen izhodiščni material, ki bi lahko služil kot rezerva za preizkuševališca čebeljih plemen. Ker so naši kraji sedež avtohtone čebelje pasme, je (po Vavilovu) sklepati, da je tu veliko oblik (polimorfizem) — ekotipov važnih za nadaljnje selekcijsko delo. Instruktažno delo za uvajanje prve stopnje -odbire je imelo namen popularizirati matično knjigovodstvo pri vzrejevaleih državnih in zadružnih čebelarstev, izvoznih matic in rojev. Obrazce (panjske liste), ki smo jih natisnili, smo skušali približati tekočim opravilom. Na njih je možno zapisovanje bistveno važnih podatkov za 4 leta. (Dalje prihodnjič) OB IZIDU »KNJIGE O ČEBELAH« VLADO ROJEC Tik pred vojno je ibil Jugov »Praktični čebelar« domala razprodan, po vojni pa so čebelarji razvzeli še zadnje izvode, ki so bili naprodaj. Ker je okupator uničil čebelarjem ne samo panje, temveč tudi knjige — zlasti na Štajerskem so Nemci zažgali cele kupe knjig — je razumljivo, da je bil že na eni izmed prvih sej Čebelarske zadruge, v katero se je preosnovalo po osvoboditvi bivše Slovensko čebelarsko društvo, sprejet predlog o ponatisu »Praktičnega čebelarja«. Odbor je poveril tročlansko komisijo, da ga pripravi za tisk. Komisija pa je z delom odlašala, ker bi ga bilo treba zaradi nesorazmerne obravnave snovi temeljito predelati. Nekatera poglavja v knjigi, kot n. pr. anatomija in bolezni so bila preobširna, druga, kot n. pr. biologija in paša, pa so bila skrčena na borih nekaj strani. Tudi v praktičnem delu je bilo več pomanjkljivosti. Na splošno je bila komisija celo mnenja, da bi bilo umestneje napisati popolnoma nov čebelarski priročnik, kot graditi na starih temeljih. To oklevanje je povzročilo, da ni nikoli prišlo do uresničenja sklepa glede ponovne izdaje Jugove knjige. Deloma so bile temu krive tudi tedanje razmere. Po vojni in še dolgo potem smo bili skoraj vsi preobremenjeni z delom v lastnih poklicih, a še bolj morda z drugim, predvsem organizacijskim delom. Da bi čebelarjem vendarle nudili nekaj primernega berila, smo prvotni sklep na eni izmed kasnejših sej spremenili v toliko, da bomo izdali Čebelarsko čitanko, ki naj bi bila nekak zbornik najboljših člankov iz Slovenskega čebelarja. Jaz in tovariš Mihelič sva neke počitnice prebrskala vse letnike Slovenskega čebelarja in izbrala članke, ki bi prišli v poštev za čitanko. Ko pa sva pregledala zbrano snov, sva uvidela, da bi bila čitanka zelo nepopolna in da bi bilo treba marsikaj docela na novo napisati. Pri tem pa se je stvar zakvačila in obtičala prav tako kakor predelava Jugove knj ige na mrtvi točki. Tzdaja novega čebelarskega priročnika pa je postajala čedalje bolj pereč problem naše organizacije. Ker smo prišli do prepričanja, da en sam ali manjša komisija tega problema ne bo rešila, saj nam je bilo vedno pred očmi čim obsežnejše in popolnejše delo, smo sklenili pritegniti k pisanju knjige čim več čebelarskih strokovnjakov. Poseben uredniški odbor, v katerega so bili izvoljeni razen mene še tovariši Bukovec, Mihelič in Raič, naj bi poskrbel za pravilno koordinacijo celotnega dela. Prvi sestanek sodelavcev je bil 6. februarja 1955. Na njem smo pregledali podrobni načrt za sestavo priročnika, ga dopolnili in deloma spremenili. 7.o tedaj pa smo sklenili, da izdamo priročnik v dveh knjigah, od katerih naj bi prva obravnavala čebelarsko teorijo, druga pa prakso. Vsaka knjiga naj bi obsegala kakih 400 tiskanih strani iste oblike in velikosti, kot jo ima Slovenski čebelar. Ko smo si porazdelili še snov, kolikor naj bi je posamezniki obdelali, in določili roke, do katerih naj bi pisci oddali svoje prispevke, je delo steklo in zaplavalo v prave vode. Vsak pisec je moral natipkati rokopis v treh izvodih. Dva sta pregledala dodeljena mn strokovnjaka in ga opremila s svojimi opombami, po teh opombah, pa je moral avtor preurediti tretji primerek in ga izročiti uredniškemu odboru. Kasneje smo imeli še več sestankov. Na njih smo se porazgo-vorili o spornih strokovnih vprašanjih, zlasti pa o čebelarski terminologiji, ki naj bi jo naše delo nekako ustalilo. Proti koncu mesca decembra so bili z eno samo izjemo zbrani vsi rokopisi za teoretični del »Sodobnega čebelarstva«, kot smo se po daljšem prerekanju odločili, da bomo krstili svoje delo. Stopil je v akcijo uredniški odbor in do srede aprila 1956 pripravil približno tretjino knjige za tisk. Dne 20. aprila je stavec prvikrat udaril na tipke stavnega stroja, da da našemu delu trajno obliko. Triglavska tiskarna nam je dodelila enega svojih naj-spretnejših strojnih stavcev, kar je delo pospešilo, uredništvu pa prizadejalo mnogo preglavic, ker nam je bil ves čas tik za petami, tako da skoraj nismo prišli do oddiha. V drugi polovici julija je bilo gradivo domala postavljeno in zlomljeno. Zapel je tiskarski stroj in knjiga se je začela tiskati. Dotiskana je bila v zadnjih dneh avgusta in 18.septembra nam je knjigoveznica izročila prvih deset vezanih izvodov. Tako je po dolgih desetih letih vendarle zagledala beli dan čebelarska knjiga, o kateri smo prej toliko razpravljali in se pripravljali, da jo napišemo. Knjiga predstavlja prav gotovo višek vsega našega dosedanjega pisanja na področju čebelarstva. Je pa kolektivno delo desetih avtorjev. Ta kolektivnost ji je vsekakor v prid, saj izključuje vsako samovoljnost bodisi v naziranju ali v izrazoslovju, jemlje pa ji mik osebnosti in posebnega stila, ki se uveljavlja pri knjigah z enim samim avtorjem, če je seveda avtor ni napisal samo zato, da je napisana. Nekaj osebnega pečata pa le nosi tudi v naši knjigi marsikatero poglavje, toda la pečat ni enoten, čeprav se je uredništvo trudilo, da bi izgladilo razlike pri načinu pisanja posameznih sodelavcev. Kolikor je pač bilo mogoče, je pobijalo suhoparnost iin z novimi dostavki povezavalo ožja poglavja v zaokroženo celoto. Poudariti je namreč treba, da deset odsekov, na katere je razdeljena knjiga, ne predstavlja deset različnih rokopisov, kot bi marsikdo mislil, čeprav je bilo piscev tudi deset. Prvotno je bilo določeno, da bo knjiga razdeljena na osem odsekov. Ta nova razdelitev se je izcimila šele pozneje, ko so bili zbrani vsi rokopisi. Pisci so si sami izbrali teme, kot so jim bile najbolj pri srcu, pri tem pa so zašli nekoliko preveč v podrobnosti, kar mestoma celo moti. Po drugi strani pa se je ravno zaradi tega prevalila odgovornost za njihove sestavke nehote na ožji uredniški odbor. Danes je težko ugotoviti, kaj je v knjigi napisal ta ali oni, saj je uredništvo nekatera poglavja tako izpremenilo, da je dostikrat prav malo ostalo od prvotno napisanega rokopisa.' V grobih obrisih je vendarle mogoče določiti, kako so bili posamezniki udeleženi pri celotnem delu. Pregled slovenskega čebelarskega slovstva je napisal profesor Mihelič. V prvem oddelku so sodelovali tovariši Vodnik, Robida, Mayer in jaz. Prof. Vodniku pripadajo predvsem poglavja iz darvinizma in paleontologije. Izmed vseh je morda ta oddelek najmanj enoten, to pa zaradi tega, ker je snovno tako narastel, da ga je bilo trelba skoraj za polovico skrajšati. Pri tretjem oddelku sta bila angažirana razen mene še tovariša Robida in Vodnik. Peti oddelek je v glavnem napisal tovariš Mayer, le začetek do odstavka o čebeljem gnezdu je Vodnikov. Poglavje o delitvi dela, druga polovica rojenja in ropanje je moje, prezimovanje pa Bukovčevo. Osmi oddelek je razen uvoda, poglavja o mani in poglavja o medenju cvetnic sestavil profesor Vodnik. Mano je obdelal profesor Raič, medenje cvetnic pa tovariš Robida. Pašo, ki jo obravnava deveti oddelek, sta si Tazdelila med sabo profesor Senegačnik in tovariš Močnik. Pretežni del desetega oddelka izvira izpod peresa dr. Kocjana, uvod, bolezni matic, škodljivci in zastrupitve pa deloma od Bukovca in deloma od mene. Oddelki, ki jili zgoraj ne navajam, t. j. drugi, četrti, peti in šesti, so padli v moje breme. V knjigo je bilo sprejetih tudi nekaj ponatisov iz Slovenskega čebelarja. Posebej naj omenim kot ponatis »Usmerjanje čebel na pašo« in »Dvospolne čebele«. Pri taki razdelitvi gradiva na posamezne pisce uredniški odbor prav gotovo ni imel lahkega dela. Težave pa so se še povečale zaradi tega, ker niti v ožjem uredniškem odboru ni bilo enotnega gledanja, kaj naj bo končni cilj našega dela. Tovariša Bukovec in Raič sta zahtevala, da morajo biti vsa poglavja napisana toliko preprosto, da bodo razumljiva vsakemu čebelarju, midva z Miheličem pa sva želela, da bi imela knjiga vsaj nekaj tistega znanstvenega poudarka, ki bi jo dvignil nad abecedniško modrost naših prejšnjih čebelarskih učbenikov. Skoraj do spora je prišlo pri poglavjih iz genetike. Ta, morda najtežja poglavja v knjigi sem si nakopal jaz na svojo glavo. Skušal sem sicer biti pri pisanju čim bolj razumljiv, toda že snov sama, deloma pa tudi pičel obseg, ki je bil zanjo odmerjen, sta me prisilila, da sem le zajadral v nekoliko globlje vode. Ko som svoj spis o dedovanju dal pregledati tovarišu Bukovcu, ki je bil tedaj v nekem zdravilišču na okrevanju, ga je sicer na splošno pohvalil, toda odločno se je postavil po robu, da bi ga v taki obliki objavili v naši knjigi. »Spis sem prebral z užitkom,« mi je pisal, »in te zavidam za tvoje jezikovne zmožnosti. Toda, ko sem ga prebral, sem se zamislil in skušal ugotoviti, kaj mi je od vsega v spominu ostalo in kaj sem razumel. Resnici na ljubo moram povedati, da snov zelo presega mojo skromno splošno izobrazbo, za cel stolp pa moje znanje o ded-nostnih zakonih im kar je z njimi v zvezi. Mislim, da bo takih bralcev 99,99 odstotkov. Moja končna in nepreklicna sodba je: snov je preveč znanstveno obdelana in neprimerna celo za učbenik, namenjen izobraženim čebelarjem, kaj šele preprostim ljudem. Najbrž ni čebelarske knjige na svetu, ki bi to snov tako obravnavala.« Njegova sodba me je zelo poparila in mi skoraj vzela veselje do nadaljnjega dela. Da bi snov na novo obdelal, skoraj ni bilo časa, po drugi strani pa si niti nisem bil sam docela na jasnem, kako naj jo obdelam, da bo razumljivejša. Kazalo ni nič drugega, kakor da genetiko v knjigi črtamo. Da bi se izognili očitkom samovoljnosti, smo zadevo obravnavali na seji upravnega odbora. Pretežna večina odbornikov je bila za to, da ostane spis tak, kot je, čeprav marsikateri bralec ne bo imel od njega dosti koristi. Tedaj smo tudi dokončno odločili, da naj ne bo knjiga namenjena zgolj preprostim čebelarjem, temveč vsem, ki se zanimajo za naravo. To širino knjige bi bilo treba pri urejanju na splošno upoštevati in glede na različno izobrazbo bralcev prirediti njeno vsebino. Taka knjiga pa je vedno kompromis, s katerim morajo računati zahtevnejši kakor tudi strokovno manj podkovani bralci. Za prve bo morda prepovršna, za druge pa pretežka. Toda tudi drugi si lahko iz nje mnogo pridobe, seveda ne z golim branjem. Z 'branjem si svojega znanja ne bo nihče dovolj izpopolnil, ampak le z vztrajnim in temeljitim študijem. In k takemu študiju naj bi navajala čebelarje tudi naša knjiga. Zelja odbora je bila, da bi jo člani jemali pogosto v roke in se ob njej čedalje bolj poglabljali v prav nič preprosto, a zato tem bolj zanimivo življenje čebel. Na spisu o dednosti sem kasneje marsikaj popravil, dostavil in črtal, preveč pa ga le nisem upal okrniti. Zakrpan čevelj je sicer še uporaben, toda tok ne more biti nikdar več, kot je bil nov. Korekture krtačnih odtisov sva opravila s tovarišem Raičem, večinoma pa so šle še skozi Miheličeve roke. Kljub trem parom oči in kljub vsej pazljivosti pa so se vendarle vrinile nekatere napake. Najbolj moti obrnjena slika na str. 203. Zdi se mi, da je prišlo do tega že po vseh korekturah v strojnici med podlaganjem klišeja. Obrnjene so nadalje za 180° sl. 10 na str. 17 in sl. 77 na str. 123, za 90° pa sl. 209 na str. 337. Zamenjani sta sliki zalegajoče matice na str. 154. Matica-si celico najprej ogleda in šele potem vtakne zadek vanjo, ne pa narobe, kot je tam predočeno. Te zamenjave pa so tako malo pomembne, da jih površen bralec sploh ne bo opazil. Prej se bo spodtaknil nad napačno signaturo pri slikah 42 in 46. Popraviti jo je treba takole: oš — Ce, su — Lbr, šč = M, s = C, d = St, k = Mx, po = Sm, ob = Mt, pj = Pg, j = G, p = Lt in L2, jk = e in na naslednji: u = m, g =■ Kd, p = Sp, go =» Hb, z —v, ž = Md, t = Dd, d = Ed, za = A, s — H in r = Rd. Ta nevšečnost se je pojavila zaradi tega, ker smo imeli dvoje popolnoma enakih klišejev, a z različnimi oznakami, medtem iko je bilo tolmačenje k sliki kratkomalo posneto po Jugovi knjigi. Tiskovnih napak je razmeroma malo. Kolikoir sem jih mogel do sedaj odkriti, bi bile naslednje: Na str. 15 je v šesti vrsti od spodaj navzgor »jih« nepotreben. Na str. 58 v 28. vrsti mora stati namesto 44 številka 440, na str. 66 v sedmi vrtsti novega odstavka namesto luknjico luknjice, na str.69 v četrti vrsti od spodaj navzgor namesto poiskus poizkus. Na str. 76 manjka na koncu drugega odstavka narekovaj («). Na str. 101 je v drugi vrsti drugega odstavka izpadel pri timpanalnih organih m. Na str. 122 je v šesti vrsti mikroskopskih napačno pisano z b. Na str. 204 je v peti vrsti številka 32 zamenjana z 42. Na str. 257 je v peti vrsti od spodaj navzgor »pa« nadomestiti s »po«, na str. 258 pa v četrti vrsti od spodaj navzgor 23 z 23. Na str. 263 je stavec v tabeli postavil za samico napačen znak. Na str. 276 stoji v deveti vrsti od spodaj navzgor filizofije namesto lifozofije, na str. 299 v začetku novega poglavja 150 namesto 180, od tod navzgor pa v osmi vrsti natančnejšo namesto natančnejše merjenje. Na str. 307 popravi v 29. vrsti gozdnega v grozdnega^ na str. 254 pa v tretji vrsti druge skupine številk zadnjo 3 v l! Tudi stvarnih napak se je nekaj vgnctzdilo. Navajam le najhujše. Na str. XV. je treba Zvezo čebelarskih društev v 33. vrsti zamenjati s Čebelarsko zadrugo. Na str. 4 mora v opombi pod črto stati: ker je drugo ime mellifica nastalo že po 10. izdaji. Na str. 8 je pravilno ime Statz in ne Statze. Na str. 64 mora stati v predzadnjem odstavku namesto sprednjih čeljusti spodnje čeljusti, na str. 66 v tretji vrsti novega odstavka namesto kvadratne kvadraste. Na str. 111 je Op finger mišljeno kot moško ime, v resnici pa je poizkus izvedla žensika, učenka Frischeve šole Elizalbeta Op finger jeva, V lem smislu je trcl>a popraviti ne samo besedilo pod sl. 71, temveč tudi vös tekst v predzadnjem odstavku tega poglavja. Na str. 114 naj se glasi začetek zadnjega stavka v predzadnjem odstavku takole: uro dmajo torej čebele v svojih celicah (ne v prebavilih). Na str. 143 je v tretjem odstavku besedni red drugega stavka nepravilen. Stavek je treba popraviti takole: V popolni biooenozi" proizvajajo organske snovi, ki jih različne živali potrebujejo za življenje, predvsem zelene rastline. Na str. 163 pripiši (k hrani v tabeli nad sliko: v dobi ličinke. Na str. 209 naj se začne stavdk v četrti vrsti drugega odstavka talkole: Po dve sosednji številki (ne srednji). Na str. 223 se stavek v 11. in 12. vrsti od spodaj navzgor nanaša na ličinke, zato naj se spremeni takole: Najprej so oranžno-rdečc, nato rjavkaste s črno glavo, nazadnje pa spet oranžnordeče. Na str. 267 mora stati v zadnji vrsti svetle in ne bele otoke. Na str. 271 je v sedmi vrsti od spodaj navzgor izpadel za besedama »filialni generaciji« dostavek če bi potekalo dedovanje po splošni Mendlooi shemi in če... Na str. 413 naj stoji na koncu 25. vrste slonokoščenobeli in ne eibenovinastoboli, saj je ebenovina črna. Jasno je, da bodo bralci našli še več drugih napak. Hvaležni jim bomo, če jih bodo sporočili uredništvu Slovenskega čebelarja, da jih kdaj kasneje oibjavi. Sicer pa brez napak menda sploh ni ndbene knjige, kar kaže tale ameriški poizkus. Neka založba je zbrala večje število (korektorjev iz vseh mogočih strok, da bi knjigo, ki jo je nameravala izdati, očistila prav vseh peg. Po iizidu knjige pa je razpisala za vsako napako, ki bi jo kdo izmed bralcev našel, po 10 dolarjev nagrade. Postavila je posebno komisijo, ki naj bi sproti ugotavljala, v koliko so najdeine napake res^napake. Toda že po enem letu je morala nagrade ukiniti, ker bi jo drugače izdatki tega razpisa spravili na boben. Napake so kar deževale od vseh strani in komisija jih je morala, če je hotela ravnati po vesti, kot take tudi priznati. Česar ni zmogel cel štab amerišlkih korektorjev, seveda tudi od našega uredništva ni mogoče zahtevati. Nickelsonove čebele na paši. Da je paša dobra, kažejo visoki stolpi medišč. POSLEDNJA LETOŠNJA ČEBELARSKA OPRAVILA F. R. Ajda, kateri smo toliko zaupali, nas je zopet pustila na cedilu, kakor že več let zapored. Čebele so se začele pripravljati na zimski počitek in zadnje čebelarjevo letošnje delo je, da jih pravilno zazinvL Dobro zazim-Ijenje je pogoj za uspešno čebelarjenje v naslednjem letu. Ko se bo ajda izdišala iz panjev, to je čez tri tedne po končani paši, letos zaradi kasne setve nekako v prvem. tednu oktobra, preglej, dragi čebelar, vse svoje družine, pr.i čemer postopaj takole: Gnezdo, ki naj obsega do pel satov, postavi v sredo plodišča, na levi in na desni pa naj bosta še dva sata, polna medu. Čebele bodo imele v gnezdu med nad in «a seboj, jeseni nabrani med ali poknnljeni sladkor pa bodo znosile prav v gnezdo ali bliizu njega ter ga bodo tudi najprej použile. Pri tej priložnosti očisti panje, ostrugaj dno, kjer se je nabralo gotovo kaj drobirja, in odstrani zlasti voščene mostičke, da se ne bo obnje zatikala lepenka, ko jo boš položil na panjevo dno. Ostrugaj zadelavino s palic in z matičnih rešetk, zadelaj razpoke ter zavaruj čebele pred vetrom, mokroto in mrazom! Pri preglpdu pazi posebno na to, da ima družina dovolj hrane in da je dovolj močna. Količino hrane določiš najzanesljiveje s tehtanjem. Ako tehta devet satov, zloženih na kozico, 18 kg ali deset satov 20 kg, potem bo zimska zaloga zadoščala do pomladi. Računaj, da tehta devet praznih satov nekako 4 kg, čebele pa vsaj 2 kg; ostanek 12 kg gre na med in obnožino. Približno lahko presodiš zalogo tudi na oko. Preglej, koliko površino v kvadratnih decimetrih zavzema pokrit med na eni in drugi strani vsakega sata! Skupno površino pokritega medu v kvadratnih decimetrih, ki si jo tako dobil, pomnoži s 17,5 (povprečna specifična teža medu) in zmnožek ti pokaže, koliko medu je v satju. Vzemimo, da si naštel na vseh satih 64 dm2 pokritega medu, kar da pomnoženo s 17,5 dobrih 11 kg. Do polne zimske zaloge ti manjka le pičel kilogram. Gotovo si pa opazil, da je v satju še precej nepokritega medu, morda celo več kot kilogram, pa ti zato ni treba krmiti. Ako bodo zimske zaloge pičle, kar bo letos verjetno pri vseh čebelarjih, moraš manjkajoči del hrane dopolniti s sladkorjem. Za jesensko pitanje ne smeš obremenjevati družin s preveliko količino vode. Zato ne delaj sladkorne raztopine v razmerju 1:1, pač pa raztopi 1 kg sladkorja v 6 decilitrih vode! S tem boš čebelam precej olajšal delo pri izhlapevanju vode. Ne smeš pa računati, da bo v vsakem litru raztopine tudi cel kilogram medu — ne, v enem litru bo le kaJkih 80 (natančno 83) dekagramov sladkorja. Ugotovil si n. pr., da ima panj samo 7 kg medu, pa mu hočeš zato dodati 5 kg sladkorja. Ne bo zadoščalo, če mu dopitaš 5 litrov sladkorne raztopine; dobiti je mora 6 litrov. Pri razmerju 3:5 je treba računati na vsak kilogram sladkorja 1,201 raztopine, za 5 kg torej 1,201 X 5 — 61. Raztopino pokladaj le zvečer, v večjih količinah in mlačno. Plitvi pital-niki s štulo za steklenico, zahtevajo popolnoma vodoravno lego panjev, sicer steče tekočina preko roba na tla panja, od tod pa skozi žrelo ali pri vratcih na prosto. Ce se ti kaj takega zgodi, ne izgubiš samo mnogo dragocene slad- korne raztopine, temveč lahko s tem povzročiš tudi ropanje in iizguba je še večja. Sam najraje krmim v globokih koritcih, ki jih postavim med vratca in satnike, okence plodišča pa nad koritca. Prednost takih pitalnih koritc je v tem, da lahko pokladam do dva litra tekočine naenkrat (notranja velikost je 10 X 8 X 32 cm) in mi ni treba z žaganjem pomešanega sladkorja tako čistiti, kot pri plitvih pitalnikih, ki se le preradi zamaše in ovirajo ali popolnoma zapro dotok klaje. Pa tudi odstotek žaganja v sladkorju sem izračunal. Pri 6 kg sladkorja sem dobil poleg onega, ki so ga čebele raztrosile po panju in ki ga čebelarji drago plačamo, še kar 30dkg žaganja. Na klajo položi primerne lesene plavače ali slamnate bilke, da čebele ne tonejo. Drugo jutro so koritca prazna in čebele sede lepo v gruči na satju. Iz praznih koritc iztresem žaganje in drugo nesnago nekaj metrov proč od čebelnjaka, kjer ga povsod stikajoče čebele prav gotovo še enkrat preobrnejo in izsesajo iz njega zadnje ostanke sladkobe. S pitanjem pohiti! Končano naj bo najkasneje do srede oktobra, da morejo čebele dodano klajo predelati in pokriti, sicer se nezadelana pozimi skisa ali splesni, to pa lahko povzroči grižo, če ne še kaj hujšega. Šibke družine je najbolje združiti, če pa poznaš kakega kranjičarja, ki čebelari še po starem in jeseni panje podira, jih lahko ojačiš s suhimi čebelami. 2e pri ometanju čebel s kranjičevega satja pazi na matico in jo odstrani! Ko čebele prineseš domov v zabojčku — glej, da bodo imele dovolj zraka — jim daj kako dišavo, n. pr. zmečkano čebulo, prav tako pa tudi panju, ki ga nameravaš okrepiti. Drugo jutro nabrizgaj suhe čebele s sladkorno vodo in jih stresi na sipalnik, da se spraše v določeni panj. Domače čebele bodo sladke tujke rade sprejele, jih oblizale in, ker imajo ene in druge isti duh po čebuli, ne bo prišlo med njimi do ravsanja lin klanja. Če bi hotel kako družino, ki obseda namesto 6—7 le 4—5 satov, kljub temu obdržati, jo utesni, da ji ne bo treba pozimi ogrevati vsega plodišča, temveč le njegov zmanjšani del. Čebele, ki sede na 4—5 satih, premakni k eni strani panja, pri krajnih panjih seveda k notranji strani, da se bodo grele ob sosedu. Poleg zadnjega sata namesti ločilno desko, prostor za njo pa dobro zatlači z zmečkanim časopisnim papirjem! Pametno pa je zazimiti res močne družine, kajti le od takih boš imel dobiček; slabiči padejo navadno že med zimo, če jo pa prežive, se vse leto ne opomorejo. V mediščih bo bržkone med raztresen po vseh satih; če ga čebele iz lastnega nagiba ne bi prenesle v plodišče, odkrij medene sate in jih obrni, da bodo celice gledale navzdol, še bolje pa je, če jih shraniš, saj ti bodo spomladi gotovo prišli prav. Nepokrit med v satih bii se preko zime skisal, zato ga kar iztoči in pokrmi čebelam! Ko si tako uredil zimsko zalogo, izprazni medišče in shrani satje v omari! Da se sati ne tišče drug drugega, s čimer bi nudil voščenim črvom neoviran prehod z enega na naslednjega, vloži med sate pole časopisnega papirja! Tiskarsko črnilo je moljem zoprno. Ko ni več čebel v medišču, pokrij matičino rešetko s primerno urezanimi deščicami, naloži nanjo plast časopisnega papirja in z njim tudi dobro zadelaj žrelo v medišču! S papirjem prekrij še mrežo pri okencu v plodišču, preko vsega pa položi dobro se prilegajočo strešno lepenko! Panje zloži tesno skupaj, reže med njimi pa zadelaj s papirjem ali enkrat prepognjen» lepenko! Ra:zen tega zatlači v čebelnjaku prazen prostor pod in nad panji ter oib straneh s praprotjo ali otavo. Tudi pazder je za to dober, nikakor pa ne slama, ker se v njej pre-rade vgnezdijo miši, ki bi vso zimo vznemirjale čebele z ropotom in škrtanjem. Slamnice vloži v panje šele ob hladnejših dneh, ko pade toplina zraka pod ničlo. V notranjost panjev ne spada otava, ker vleče nase vlago, posledica tega pa je plesen, ki kaj rada preide tudi na satje, povzroča v panjih slab zrak in slabše prezimljenje čebel. Zrela naj bodo čez zimo odprta, vendar zaslonjena' s kovinskimi zapahi, ki preprečijo mišim in rovkam dostop v panje. Ko pritisne mraz, privij brade, da ne sedajo nanje ptice in ne motijo s kljuvanjem čebel pri zasluženem zimskem počitku. Če imaš čebelnjak daleč od svojega bivališča, ti bo gotovo težko vlačili toliko satja in tako daleč v shrambo. Mogoče tudi še nimaš omare, kjer bi hranil satje. V takem primeru pusti satje čebelam, da ga same varujejo pred veščo! Zloži ga v plodišče, družino pa preseli v medišče, kjer bo prav tako dobro prezimila kot v plodišču. Prezimovanje v medišču je posebno priporočljivo za spodnjo vrsto panjev. Kako pa urediš prezimljenje v medišču? Matično rešetko pokrij z deščicami, ne pozabi je pa odmakniti za 2' do 3 cm od sprednje stene, da bodo imele čebele skozi nastalo odprtino prost izhod v plodišče in na prosto. Zgornje žrelo dobro zapri in še od znotraj zadelaj s papirjem, da ne bo vleklo v medišče skozi begalnico, če jo panj morebiti ima. Tako ostanejo čebele v medišču do pomladanskega prestavljanja, no, o tem pa podrobneje drugič. Če prezimujejo čebele v plodišču, položi pod satje lepenko! Dobra je strešna lepenka, boljša pa poldrug milimeter debela knjigoveška lepenka,, dvakrat prepleskana z vročim firnežem ali pa še z oljnato barvo. Lepenko prireži z ostrim nožem tako, da ne bo na tesnem v panju in jo brez ovire lahko potegneš iz njega ali porineš nazaj. Ker se lahko dogodi, da se lepenka zaradi toplote in vlage izbuši ter tako zapre žrelo, je na sprednjem koncu nekoliko izreži! Tako se lepenka ne bo dotikala pri žrelu sprednje panjeve končnice in žrelo bo vedno prosto. Namesto lepenke se dobro obnese tako imenovano dvojno dno, ki v bistvu ni nič drugega, kot močnejša lepenka. Lesonitno ploščo v velikosti panje.vega dna, ki ima ob straneh pribiti centimeter debeli letvici, porinemo v plodišče pod palice, tako da sega do sprednje panjeve stene in popolnoma prekrije žrelo. Ker sta ob straneh ali v kotih-spredaj dva izreza, lezejo čebele pod ploščo skozi žrelo na prosto. Tako brani ta plošča, da mrzel zrak neposredno ne vdira v panj, a tudi zimski sončni žarki tako hitro ne .izvabijo čebel na prosto. Lepenka ali dvojno dno ti omogočita, da lahko v vsakem času hitro-ugotoviš, kaj se dogaja v panju. Kaj vse nam pove slika na lepenki, bomo pa brali v naslednji številki Slovenskega čebelarja. Z zazimljenjem so za letos končana vsa čebelarska opravila. S temi opravili čebelar zaključi staro leto, vstopa v novo in upa, da bo boljše, kot je bilo minulo. Čebelar je vedno poln upanja, in če ga upanje še tako % goljufa, le še upa in upa, da bodo prišli boljši časi, boljše paše... Dum spiramus — speramus. tpazovalnice POROČILO ZA JULIJ IN AVGUST Julij: V začetku in proti koncu prve dekade mesca julija je bilo nekaj padavin, sicer pa je prevladovalo toplo in suho vreme. Vreme druge dekade je bilo zelo nestalno; več dni je deževalo in temperature so bile predvsem v sredini dekade zelo nizke. (V Dražgošah je bila 16. in 17. minimalna temperatura zraka + 9U C.) Hladno in nestalno vreme je prevladovalo tudi v prvi polovici tretje dekade. Zadnji dnevi mesca pa so bili topli lin sončni. Ze prve dni julija je zacvetel pravi kostanj. Ponekod, kjer je bilo vreme toplo in brez večjih padavin, je dobro medil. Znaten donos s kostanja so zabeležile samo tri postaje: Rogatec, Dragatuš in Logatec. Najvišji dnevni donos, in sicer 250 dkg, je imela opazovalnica Rogatec 7. julija. Na Krki pri Stični se je v prvi dekadi pojavila mana na hruškah, v Zerovnici pri Poistojni pa mana na hrastu. Proti koncu dekade je zacvetela lipa. Ze iz tabele lahko vidimo, da je bila čebelja paša v drugi dekadi zelo slaba. Prvi dež v začetku dekade je prekinil medenje pravega kostanja. Nadaljnje neugodno vreme pa je slabo vplivalo na pravilen Tazvoj in medenje travniških cvetlic; zato donosa v tem času skoraj ni bilo. Čebele so živele na račun zalog, ponekod pa so celo krmili (Novo mesto). Tudi v tretji dekadi ni bilo s pašo dosti bolje kot v prejšnji. Čebele so sicer nabirale na otavi in ponekod na rumeni detelji, vendar vidnejšega uspeha ni bilo. Avgust: Vreme v prvi dekadi avgusta je bilo hladnejše kot je normalno mesca avgusta. Padavine, ki so imele iznačaj nevihtnih ploh in nalivov, so bile zelo neenakomerno razporejene., Najnižje temperature so se pojavile deloma 4. avgusta, deloma pa 7. in 9. avgusta. Tudi v drugi dekadi je prevladovalo hladno vreme z nadpovprečnim številom padavinskih dni, predvsem v severni Sloveniji. V tretji dekadi je bilo v južni Sloveniji lepo in toplo vreme domala brez padavin, ostala Slovenija pa je imela le delno lepo vreme z nadpovprečnim številom padavinskih dni. Največ dežja je padlo okoli 22. avgusta. V prvi dekadii so čebele nadaljevale s pašo na travniških cvetlicah. Ugodno vreme je trajalo le nekaj dni, in to proti koncu dekade. Dotnosa v tem času skoraj ni bilo. Tudi v drugi dekadi je bila paša na travniku za čebele zelo skromna. Konec druge dekade je začela cveteti ajda. V tretji dekadi je cvetenje ajde postopoma zajelo vso Slovenijo. Za medenje ajde je potrebno mirno in toplo vreme čez dan :in ponoči. Takega vremena pa v tretji dekadi avgusta ni bilo. Razen tega je še pogosto padal dež. Zato so bili donosi s te paše malenkostni; največkrat so se krili s porabo. Marsikje so. morali čebelarji v avgustu (Logatec, Lokve, Zerov-nica) krmiti. Lovrenc na Pohorju: Donos v drugi dekadi je nastal zaradi tega, ker so čebele opazovalnega panja ropale. Donos ali poraba v Skupno Srednja me- sečna Dnevi Sončni sij v urah Kraj opazovalnice I. II. III. pridobil ali porabil dkg 'S > S O tc mesečni tretjini dkg toplina N ►N O ■° a V) Breg—Tržič . . ° avg. +200 —40 —30 —60 — 150 + 100 +20 + 19,1 + 18,0 31 29 15 14 — 228 162 Dražgoše—Škofja Loka —40 — 140 — 160 — 120 —70 —130 —270 —390 + 16,7 + 15,9 30 28 19 11 — 217 185 Zerovnica—Postojna + 115 —30 —290 —85 —65 — 105 —240 —220 31 27 8 11 283 219 Krka—Stična .... +540 —170 — 190 — 110 —220 +50 + 130 —230 — 31 31 9 4 — 264 168 Novo mesto +210 —5 —160 —30 -60 + 105 — 10 +70 +20,0 +20,3 31 30 8 6 — 282 243 Sv. Lovrenc na Pohorju + 180 — 150 —60 +395 —270 -35 — 150 +210 + 19,7 + 18,3 31 29 15 13 — 252 217 Sv. Lovrenc na Drav.p. +590 -80 —160 —60 +25 + 150 +455 + 10 + 19,8 + 18,4 31 31 12 10 — 254 229 Dobava—Krško • • . +605 -125 + 150 +630 +24,0 26 7 — — Rogatec 1-1250 + 130 + 100 + 190 —50 +360 + 1300 +680 +21,5 +20,0 31 31 11 6 — 232 242 Ribnica na Pohorju . . + 30 —30 —90 —20 -30 — 10 —90 —60 31 31 19 11 — 289 236 Cezanjevci—Ljutomer + 160 + 110 +290 -r560 +20,4 31 11 — 183 Pristava—Ljutomer . . -10 + 140 -25 +45 +60 —40 +25 + 145 31 31 5 6 z 337 288 Prosenjakovci — M. Sobota + 140 -60 —320 +40 +50 +20 — 130 +24,4 + 18,4 29 30 14 8 — 250 186 Lendava +520 +20 +300 + 130 —340 — 120 +480 +30 31 29 12 8 271 253 Dragatuš—Črnomelj . + 1195 —200 —295 —95 — 175 + 190 +725 — 105 28 26 3 — Lokve —170 +60 — 180 +50 — 10 +60 —360 + 170 + 18,9 + 19,1 30 30 6 12 390 274 Logatec + 1130 —200 —230 —180 — 190 —60 +710 —440 + 18,8 + 17,4 31 31 11 14 — 331 304 Bilje—Renče .... — — + 22,5 +21,5 31 31 4 5 — 358 281 Ljubljana + 35 —55 -75 +75 —35 +20 —75 +40 + 19,8 + 19,0 31 31 12 15 — 259 222 Pušča—Bistra .... Bučkovci—Ljutomer Povprečki — — — +206,1 . -5,6 +20,4 + 18,7 30,4 29,7 11,0 9,2 — 275,3 231,8 \ FRANC URBIČ Po zavratni bolezni je v naj lepši moški dobi preminul v ljubljanski bolnišnici Franc Uibič, član čebelarske družine v Cerknici. Pokojni France je bil izučen v čevljarski obrti. Pred zadnjo vojno je bil v Franciji, kjer si je s svojim delom toliko prislužil, da je doma v Lipscnju popravil hišo in dokupil preccj zemlje. Čeibelariti je začel pred zadnjo vojno. Bil je zvest naročnik Slovenskega čebelarja. Kljub obilnemu delu, ki ga je imel v svoji obrti in na posestvu, je našel vedno dovolj časa za čebele. Bil je čebelar, ki ni čebelam samo jemal, temveč tudi dajal, zato je imel vedno močne družine. Framceta ui več med nami. Zapustil nas je za vedno, kakor tudi svojo ženo, tri hčerke in mater. Na žalostni zadnji poti smo ga poleg drugih ljudi spremili njegovi čebelarski tovariši in mu položili.na grob lep venec cvetja. France, ohranili Te bomo v lepem spominu! M. R. JOŽE LIPICAR Dne 16. novembra 1955 se je smrtno ponesrečil na svojem domu v Krajcu (Levpa v občini Kanal na Primorskem) najbolj, vesten član naše čebelarske družine. Rojen je 'bil leta 1903 v Krajcu in nas je nepričakovano v najlepših letih za vedno zapustil. Veselje do čebelarstva je imel že kot otrok, v večjem obsegu pa je začel čebelariti leta 1922. V začetku je čebelaril samo v kranjičih, zadnja lota pa tudi v AŽ-panjih. Čebele je prevažal na pašo v Zgornjo Tribušo na resje, v Novo Gorico na akacijo, v Kanalsko dolino na lipo, ter na kostonj in hojo v Trnovski gozd. Ni čebelaril iz pohlepa po dobičku, marveč iz ljubezni do čebeli, na katere je bil navezan z vso svojo dušo. Kljub temu, da je imel obilo dela na svojem obširnem posestvu, je vladal v njegovem čebelnjaku vedno najvzornejši red. Poznala ga je vsa Primorska. Kamorkoli je prišel, so se razjasnili obrazi. Zavladala je dobra volja in veselje. Marsikaj zanimivega je znal povedati, najraje pa se jo potgovarjal o čebelah. Naj mu bo lahka domača zemlja, spomin nanj naj ostane vedno med nami. t~\ v» tt ■ i Družina Kanal Kavkaška čebela je Slovencem le malo znana, dasi je po obliki in barvi najbližja kranjski čebeli. Razlika je le v tem, da iinajo kranjice nekoliko bolj sive obročke. Prve poizkuse s kavka-škimi čebelami v Ameriki je napravil moj pokojni prijatelj Herman Rauch-fuss leta 1897. Nekaj let pozneje je kav-kaški vzrejevalec matic prišel k Rauch-fussu na obisk in prinesel s seboj večje število matic. Leta 1905 je Franc ßenton inportiral še druge kavkaške matice, vzrejati pa jih je začel v velikem obsegu Rauclifuss. Od Rauchfussa sem kupil tudi jaz za poskušnjo 25 matic. Krotkost, delavnost in vztrajnost teh čebel mi ja tako ugajala, da som v nekaj letih pomoril vse italijanske matice in jih nadomestil s kavkaškimi. Dokler je Rauchfass živel, sem prejel od njega več kot 2000 teh matic. Po njegovi smrti sem jih vzrejal sam, največ za lastno čebelarstvo, nekaj pa sem jih tudi prodal čebelarjem na jugu države. Več let sem imel čisto pleme v vseh svojih čebel-njukili. V zadnjih desetih letih pa so se moje matice sprašile z italijanskimi troti iz čebeljih družin, ki jih pripeljejo vsako pomlad semkaj čebelarji iz južnih ameriških držav. Na Kavkazu goje dve pasmi čebel. V goratih krajih imajo sive, v nižini pa rumene. Medtem ko so sive krotke in odporne, so rumene razdražljive in ne prenašajo dobro zimskega mraza. V Ameriki so preizkušali že razne pasme čebel. Najbolj razširjeni sta italijanska in kavkaška. Jaz sem se oprijel kavka-škili čebel zato, ker sem opazil, da so najprimernejše za višje ležeče kraje in mrzlejše podnebje. Matice te pasme no zalegajo zgodaj. Čebele ne porabijo pozimi preveč medu; ko pride pomlad, pa se hitro razvijejo v močne družine. Z italijankami je ravno narobe. Zimske zaloge pri njih hitro zginejo, družine pa postanejo močne zgodaj spomladi, preden je kaj paše. Čebelarstvo je v Ameriki zelo razvito. V Severno Ameriko so prinesli prve čebele Španci v petnajstem stoletju. Odkod so prišle čebele v Evropo, pa zgodovina še ni pojasnila. M. B. Nickelson, U. S. Amerika Dopolnitev zimske zaloge. Glede na članek v Slovenskem čebelarju, v katerem neki S. R. pozivu čebelarje, naj opišejo svoje izkušnje o dodajanju sladkorja za zimsko zalogo, bi tudi jaz rad povedal svoje mnenje. Pri meni so leta, ko dobe čebele na ajdi zimsko zalogo, že bele vrane. Torej imam dovolj izkušenj z dodajanjem hrane. Najvažneje je, da dodamo hrano pravočasno, tako da je pitanje končano vsaj. do srede oktobra. Takrat je še toliko toplo vreme, da lahko čebele dodani sladkor dobro predelajo. Prepozno dodani sladkor sicer spravijo v satje, vendar ostane nepredelan in kot tak ni dosti boljši od mane. Nič manj važno ni pri tem, da so s predelavo zaposlene predvsem stare čebele, ki tako ne dočakajo pomladi, in da ostanejo mlade, jeseni poležene čebele neizrabljene. Ostane še vprašanje, v kakšnem razmerju naj sladkor mešamo z vodo. Preskušal sem razmerje 1 : f, drugič zopet 1:2, a se nazadnje odločil za razmerje 10 : 7. Kilogram sladkorja raztopim torej v 7 del vode, kar se mi je najbolje obneslo. Ako je raztopina pregosta, skrista-lizira v satju in čebele zmečejo kristale na tla, kjer obleže brez koristi. Ako je preveč vodena, imajo čebele preveč dela z izparivanjem vode. Pri dodajanju moramo računati le sladkor in ne tudi vodo. Jaz razumem to tako: ako manjka anju 5 kg hrane, mu dam 5 kg slad-orja in 5-krat po 7 del vode, kar znese skupaj 8,50 kg raztopine. Tako delam že več let. In še na nekaj bi opozoril pri topitvi sladkorja. Najprej pripravimo vodo in v to stresemo sladkor. Ko ga pošteno zmešamo, je raztopljen. Ako pa nalijemo vodo na sladkor, je ta največkrat zvečer, ko je čas za pitanje, še neraztopljen. Nekateri so mnenja, da lahko pokla-damo tudi podnevi, vendar jaz delam to le zvečer. Vsakokrat dam po 2—3 litre naenkrut, a to kvečjemu trikrat. Nato s pitanjem preneham in nadaljujem z njim šele čez en dan, če je še potrebno. Pokladanje v velikih množinah je za čebele zelo naporno. Ako nalivamo raztopino zvečer v pitalnike, jo nekaj časa rade jemljejo, potem se jim pa upre. Prav (ako napačno je pokladanje v majhnih množinah, ker spodbudimo s tem matico k zopetnemu zaleganju. Nazadnje imamo v panjih nekaj satov nove zaloge, zaloge pa ne dosti več kot pred pitanjem. Virmašan Opomba uredništva: Tovariš Virmašan menda raztopino tehta. Pri-kladneje pa je pri tem uporabljati pro-storninske mere. Pri razmerju 10:7 računamo za vsak kilogram hrane, ki jo nameravamo dodati, 1,31 raztopine. Ce rabijo čebele 5 kg hrane, morajo dobiti 1,3 1 X 5 = 6,5 1 raztopine. Ker tehta vsak liter raztopine 1,308 kg, je to v resnici 8,50 kg. Zazimljenje čebel. Tudi glede tega čebelarskega opravila so mnenja precej deljena. Eni so za zgodnje zazimljenje, drugi zopet za pozno ali sploh za nobeno. Nadalje trdijo, da porabijo čebele tem inanj hrane, čim manj so zadelane in da jim je toplota potrebna šele takrat, ko začno matica zalegati. Tem čebelarjem ne morem dati prav, saj je tudi človek pozimi bolje oblečen, čeprav ni hudega mraza. Tudi čebelam ne more škodovati, ako jih zadelamo že prej in ne šele takrat, ko nastopi hujši mraz. Svoje čebele uredim vsako josen tako: Medišča izpraznim in ko s pitanjem končam, počakam, da se čebele umaknejo v plodišče. Potem medišče zaprem, na rešetko pa položim nekaj centimetrov debelo plast papirja. Tako zadelane panje pustim do nastopa hladnejšega vremena, kar je navadno v drugi polovici novembra. Takrat zatlačim v panj še pokončno papirnato blazino in družina je v redu. Tako delam že dolgo let in še nikdar nisem opazil, da bi čebele slabo prezimile zaradi prezgodnje zadelave. Moje mnenje je, da jih je bolje zapažiti teden dni prezgodaj kot teden prepozno. Sicer E a svoj snop lahko mlati vsak, kakor oče in zna. Virmašan O uporabi nosemaka je letos poročal dr. Kaeser na konferenci strokovnjakov 6. in 7. avgusta v Erlangenu v Nemčiji. Po mnenju dr. Kaeserja je pojavljanje in zdravljenje nosemavosti zelo odvisno od zunanjih vplivov. Pri zatiranju te bolezni je v svojem delovnem področju uporabljal nosemak. Najboljši uspeh je dosegel med dopolnjevanjem zimskih zalog, če je pokladal čebeljim družinam tri dni zapored po 1 liter sladkorne raztopine z nosemakoin in jih nato dalje krmil s čistim sladkorjem. Krmljenje z nosemakom spomladi je bilo manj po-voljno. Ce krmimo spomladi, moramo vsekakor poprej vse sate z zimsko hrano odstraniti. Dr. L. Kocjan O uporabi folbeksa pri zatiranju prši-čavosti je govoril na isti konferenci v Erlangenu dr. Hirschfelder. Dejal je, da je zdravilo folbeks verjetno dovolj učinkovito že po štirikratni uporabi. Važno je, da čebelarje navajamo k pravilnemu strokovnemu zatiranju. Nato je sledila diskusija, v kateri so poudarili, da je žveplan je okuženih čebeljih družin, kar je n. pr. v deželi Hessen uradno odrejeno, nepotrebno. Dr. L. Kocjan Čebele in matica. Zgodilo se mi je nekajkrat, da so družine bodisi doma vzrejeno, bodisi kupljeno, dokaj lepo matico še isto l,eto prelegle, pa si tega nisem znal razložiti. Sedaj sem pa bral v nekem nemškem čebelarskem listu zanimivo razlago, zakaj čebele tako postopajo. Neki velečebelar je v Preus-sovem panju opazoval 12 matičnikov. Štiri matičnike so čebele zelo obsedale, pet srednje, tri skoraj nič- Razlike je označil s številkami 1, 2 in 3. Te. po velikosti enake matičnike je vcepil v pra-šilčke. Po treh dneh je našel matice izležene, opazil pa je, da se prašilčki pri gradnji satja različno ponašajo. Družinice z najbolj obleganimi matičniki (št. 1) so lepo gradile, tiste z manj obleganimi (št. 2) so komaj začele, a prav nič niso gradile tiste, katerih matičnike čebele niso skoraj nič oskrbovale (št. 3). Prav tako različno «o začele matice zalegati. Pri št. 1 že sedmi dan; na prahi se ni izgubila nobena matica. Pri št. 2 so se pojavila jajčeca deseti dan; dve matici sta se izgubili. Izmed matic št. 3 se je samo ena sprašila, začela pa je zalegati šele dvanajsti dan. Vse te matice i'e čebelar brez izgube dodal plemenja-:om. In kakšne razlike so se zopet pokazale! Družine z maticami št. 1 so bile najmočnejše. Izmed matic št. 2 so dru-• žine po treh tednih dve prelegle, pri tretji pa se je družina zelo slabo razvijala. Matica št. 3 je zalegla komaj 20 jajčec in že so jo čebele prelegle. Omenjeni velečebelar je delal štiri leta zaporedoma take poskuse vedno z istim uspehom; z maticami št. i je dosegel vsako leto najlepše donose. Zato je ma-tičnike št. 2 in št. 3 vodno podrl. Čebele spoznajo najbrž prej kakovost matice kakor človek. g. R. Pomen mladic, t. j. čebel, starih do 20 dni. Recimo, da «mo okoli 15. julija odvzeli družini matico, ki se ni obnesla, ali pa se je takrat na kakršenkoli način izgubila; družina naj bi si sama iz lastne ali dodane zalege vzredila novo. Cez mesec dni presenečeni ugotovimo brez-matičnost, pa naročimo pri vzrejevalcu mlado «praženo matico. Preden bo ta sprejeta in preden bo začela zalegati, bo že okoli 1. avgusta. Zato do jeseni ne bo vzredila zadostnega števila mladic, otrebnih za dobro prezimovanje. Če- elar ji bo moral torej dodati poleg mlade matice tudi nekaj satov z zrelo zalego. Nima smisla zazimovati družino, o kateri čebelar ve, da nima mladic. Spomladi bo njen razvoj silno počasen, ostala bo nepoboljšljiv slabič. Tudi dra-žilno pitanje v jeseni in spomladi pri taki družini nič ne pomaga, kajti le mladice oskrbujejo zalego in matico; le one so torej v notranjem življenju družine odločilnega pomena, česar pa marsikateri čebelar ne upošteva. g. R. Ali so res samo velike matice dobre? Prevladuje mnenje, da so le velike matice rodovitne in dolgožive. V splošnem to drži, so pa tudi izjeme. Kakor ni vsaka krava z velikim vimenom dobra mlekarica, tako niso vse velike matice dobre. Večkrat kaka prav neznatna poseka vse v čebelnjaku. Spominjam se nenavadno vitke, pod narmalo velike in opolnoina črne matice. Da bi videli, akšna je bila! Satje vedno zalezeno do skrajnih meja, zaloga brezhibno strnjena, v medišču pa v primeri z drugimi panji kar lepa zaloga medu. Če najdeš pri pregledovanju panja kako tako pevko, nikar je ne zavrzi, dasi ti njena velikost ne ugaja. Počakaj, saj bo pokazala, kaj je na njej! Saj tudi čebele ne potrdijo vsake pevke. Včasih nas kaka posebno lepa in velika matica zelo razočara. Nenormalno napihnjen zadek, pičla in močno raztresena zalega vzbuja sum, da z njo ni nekaj v redu. Morda je bolna na jajčnikih. Ko je bil znameniti ameriški čebelar Benton zadnjikrat v Sloveniji, je obiskal v Kranju takratnega urednika SČ Ro-jino. Ta mi je brzojavil in brž sein bil tudi jaz gori. Benton je nameraval poslati v Ameriko nekaj matic, ki mu jih je Rojina ponudil v nakup. Bilo je po ajdovi paši. Pokazal mu je nenavadno veliko matico, rekel bi, ikobilo. Benton jo je za hip pogledal in dejal v polomljeni nemščini: »Hat kranken Eierstock!« (Ima bolne jajčnike). To sem jaz, čebelarski niče, debelo gledal! Da bi bila taka matica bolna, mi ni šlo v glavo. A.B. Propadanje čebelarstva v Selški dolini je najočitnejše v Selcih nad Škofjo Loko. Odkar je umrl znani čebelar in predsednik čebelarske družine Šmid, je čebelarstvo naglo začelo nazadovati. Letos ni bilo tam n'iti enega domačega panja. Morali «o kupiti dva kranjiča, da so čebele oprašile vsaj nekaj sadnega cvetja. Kaj pa zadruga, ali ne bo poskrbela, da bo v Selcih zopet nameščenih večje število panjev? A. B- Koliko medu, obnožine in vode potrebuje dobra družina na leto? Pravijo da nič manj kakor 100 kg. Naj večja poraba je v razvojni dobi spomladi in v zgodnjem poletju, najmanjša pa od oktobra do februarja, ko znaša dnevno komaj 30 gramov. j} Druga izdaja knjige Biologija i bolesti na pčelite je izšla v 8000 izvodih komaj po preteku enega leta. To je gotovo dokaz, da se tudi bolgarski čebelarji čedalje bolj zanimajo za čebelje bolezni. Pisec knjige, dr. A. Toškov, profesor na veterinarski fakulteti v Sofiji, je znal snov čebelarjem tako približati, da so v nekaj mescih pokupili vso prvo naklado 2000 izvodov. Oceno te knjige je prinesel Slovenski čebelar v št. 1—2 leta 1956 na str. 40. V novi izdaji so razširjena le poglavja o biologiji čebel. Dodan je tudi opis Dadant-Blattovega panja, ki ga v prejšnji izdaji ni bilo Pi«ec je upošteval pripombe glede nekaterih imen v našem jeziku. Papir in oprema sta boljša kot pri prvi izdaji. Knjigo je izdala državna založba za vaško kmetjsko literaturo v Sofiji in jo prodaja po ceni 7 levov 90 stotink. Dr. L. Kocjan iaša organizacija DOGOVOR sklenjen med zastopniki ožjega odbora ZČD in ožjega odbora za čebelarstvo pri GZZ zaradi skupnega izdajanja Slovenskega čebelarja Glode na sklepe, ki so bili «prejeti na ■skupni seji zastopnikov ožjega odbora ZCD in ožjega Čebelarskega odbora pri GZZ zaradi 'izdajanja «kupnega čebelarskega glasila, se dogovorita obe pogodbeni stranki takole: 1. Glasilo naj ima naslov: »Slovenski čebelar« — glasilo čebelarskih organizacij Slovenije. 2. Dokler zbora obeli organizacij ne določita drugače, bo izdajala Slovenskega čebelarja ZČD za Slovenijo. Obe organizaciji si bosta prizadevali, da bo list redno izhajal in da ga bodo člani ceneje prejemali. Na občnih zborih bosta pa razpravljali o založništvu, ki bo omogočilo ceneno in redno izhajanje lista. 3. Morebitno izgubo krijeta od prve številke dalje obe organizaciji, in sicer vsaka polovico. 4. Oba pogodbenika se zavežeta, da bosta propagirala Slovenskega čebelarja ined svojimi člani in terenskimi čebelarskimi organizacijami. 5. Vse gradivo priobčuje list pod enakimi pogoji za obe organizaciji. 6. Praviloma rezervira uredništvo obema organizacijama enak prostor za organizacij sika obvestila. 7. Oba pogodbenika se zavežeta, priobčevati idejne članke z namenom, da ustvarita pogoje za tako čebelarsko organizacijo, ki bo najbolje ustrezala današnji družbeni stvarnosti. 8. O čebelarskih zahtevah, ki so važne za splošno čebelarstvo, kakor: čebelarski zakon, razne uredbe in pravilniki itd., naj razpravljata, predlagata in odločata obe organizaciji po posebej v ta namen postavljenih komisijah oziroma odborih. 9. Ta dogovor velja do novih občnih zborov obeh organizacij, ki bosta dokončno sklepala in odločala o njem. Oba odbora bosta vplivala na svoje člane, da bodo pomagali uresničiti sklope gornjega dogovora. 10. Dogovor podpišeta v znak soglasnosti predstavnika obeh čebelarskih organizacij. V Ljubljani, dne 24. septembra 1956 Stanc Mihelič 1. r. Maks Krmelj 1. r. predsednik ZCD predsednik odbora za Slovenijo L. S. za čebelarstvo pri GZZ POSLOVNIK uredniškega odbora Slovenskega čebelarja Čl. 1- Glede na sklepe skupne seje zastopnikov ožjega odbora ZČD in ožjega odbora za čebelarstvo pri GZZ z dne 12. septembra 1956 se osnuje skupni uredniški odbor Slovenskega čebelarja. Čl. 2. V skupnem uredniškem odboru je 6 članov, in sicer po trije člani vsake v prvem členu navedene čebelarske organizacije. Čl. 3. Odbor ima predsednika, podpredsednika in štiri odbornike. Predsedniško mesto in podpredsedniško mesto si delita med seboj obe organizaciji. Tajniške posle opravlja tajnik ZČD. Čl. 4. Odbor je sklepčen, ako sta navzoči najmanj "Is odbornikov. Od odbornikov mora biti vedno navzoč predsednik oziroma podpredsednik. Čl. 5. Odbor odobrava predloge z navadno večino navzočih odbornikov. V primeru enakega števila glasov je sprejet tisti sklep, za katerega je glasoval predsedujoči. Čl. 6. Seje vodita menjaje predsednik in podpredsednik odbora. Čl. 7. Uredniški odbor se sestane enkrat mesečno, praviloma okrog 20. v mescu in pregleda vse došlo gradivo za Slovenskega čebelarja, ki ga je do tedaj urednik prejel. Način pregleda določi odbor. Čl. 8. Na seji odbere odbor po predlogu urednika gradivo za naslednjo številko Slovenskega čebelarja. Čl. 9V Na seji sprejeto gradivo prevzame glavni urednik, ga uredi v smislu sklopov seje in ga odda do 5. naslednjega mesca v tisk. Čl. 10. Ta poslovnik, ki je bil sprejet na skupni seji uredniškega odbora z dne 24. septembra 1956, velja do novih občnih zborov obeh organizacij. POROCTLO o V. rednem občnem zboru Zveze čebelarskih društev za Slovenijo Sledili so pozdravni govori zastopnikov drugih organizacij. Tovariš Benedičič je' pozdravil občni zbor v imenu Čebelarskega odbora pri GZZ. Želel je, da bi prišlo do iskrenega sodelovanja med obema sedanjima slovenskima čebelarskima organizacijama v smislu smernic, ki jih je nakazal podpredsednik Mihelič v svojem uvodnem govoru. Poudaril je, da je čebelarstvo izrazita kmetijska panoga, kar nehote narekuje čebelarjem, da se čim tesneje povežejo s kmetijskimi organizacijami, zlasti s kmetijskim zadružništvom. Nato se je dotaknil nekaterih vprašanj, ki so jih načeli referenti v svojih poročilih. Mnenje, da čebelar, ki ni kmet, ne moro biti član kmetijske zadruge, je napačno. Pravila GZZ določajo, da lahko postane član zadruge vsakdo, ki se ukvarja s kako kmetijsko panogo. Če pa je čebelarstvo kmetijska panoga, ni nikakih ovir za. vključitev čebelarjev v kmetijstsko zadružništvo, zlasti sedaj, ko imamo pri vseli zadružnih enotah posebne odseke za čebelarstvo. Le za Ljubljano in večja mesta bi bilo treba najti posebno obliko take vključitve. Tovariš Mihelič se je v svojem govoru dotaknil tudi članka v Ljudski pravici. O tem bodo delegati prav gotovo v nadaljnjem na široko razpravljali, prosim pa, da bi polemika ne zašla na spolzka pota in da bi bila čim dostojnejša. Dr. Kocjan je v svojem poročilu omenil, da na Gorenjskem ni bilo prave povezave pri zatiranju čebeljih kužnih bolezni, kakšna naj bi bila ta povezava, pa ni povedal. Čebelarska saniteta je v Sloveniji poverjena posebni republiški komisiji, katere član je tudi dr. Kocjan. Poleg njega sta v komisiji še dva druga zastopnika ZČD, kar je zadostno jamstvo za pravilno povezavo. Zdravila je komisija razdeljevala popolnoma objektivno ne glede na to, ali jih je potreboval član te ali one čebelarske organizacije. Zato ne more biti govora o kakih samovoljnostih. Tovariš Simič, direktor Pčelarske centrale v Zagrebu, je pozdravil občni zbor v imenu hrvatskih čebelarskih organizacij. Želel je, da bi vladalo med slovenskimi in hrvatskim'i čebelarji še naprej tako prisrčno razmerje kot doslej, da bi slovenski čebelarji čim prej prebrodili krizo, ki jo sedaj preživljajo in da bi se združili vsi brez izjeme k enotnemu sodelovanju za napredek čebelarstva. Tovariš Goslar, direktor Medeksa, je v dokaj obsežnem govoru razpravljal o vprašanjih, ki se tičejo preskrbe čebelarjev z raznimi potrebščinami, prodaji medu in odnosov podjetja do čebelarskih organizacij, zlasti ZČD. Podjetje Medeks vse od svoje ustanovitve ni uživalo pravega zaupanja pri članih ZČD, kar je razumljivo glede na okoliščine, v katerih je bilo ustanovljeno. Delovni kolektiv podjetja se je proti tej psihozi, ki jo je podpihoval tudi Slovenski čebelar, stalno borilo in zdi se, da je v zadnjem času vsaj nekoliko popustila. Trudil se je, da bi s svojo dejavnostjo zadovoljil vse čebelarje ne glede na to, kateri organizaciji pripadajo, čeprav je ZČD prenesla svoje ustanovne pravice na GZZ in je tako podjetje postalo zadružna ustanova. Medeksu se je očitalo, da nepravilno razdeljuje krmilni sladkor in povišuje njegovo ceno. Dejansko pa je nasprotno res. Lota 1951, ko je bila gospodar podjetja še ZČD, je stal kilogram nezatro-šarinjenega sladkorja 114 din, leta 1954, ko se je Medeks od Zveze oddvojil, pa je stal samo 105 din, kljub temu da se ni regres dotlej nič izpremenil. Leta 1955 smo prodajali sladkor po 110 din, ker smo morali na zahtevo čebelarjev približno tretjino celotne količine denatu-rirati s papriko, ki pa je mnogo dražja od žaganja. Cena sladkorja je ostala tudi letos ista, da,si se je regres zmanjšal za 8 din pri kilogramu in se bo na jesen še znižal za nadaljnjih 6 din. Tudi pri drugem blagu smo stremeli, da bi bilo čim cenejše, tako n. pr. pri satnicah in pri panjih. Zveza je zaslužila včasih pri enem samem panju do 2000 din, med- tem ko se naš zaslužek giblje med 400 in 900 d'in. Odkar so začeli delovati čebelarski odseki pri GZZ, se je vpliv zadružništva močno uveljavil tudi v čebelarski trgovini. Zadruge so sodelovale pri odkupu modu leta 1954 komaj s 5 %, leta 1955 pa že s 40 %. Zadruge so leta 1955 razdelile mod čebelarje 72 % vsega krmilnega sladkorja, medtem ko ga je bilo razpe-čanega preko čebelarskih društev pičlih 11 %■ Ostalih 17 % odpade na prodajo v naši poslovalnici. Vse to kaže, da zanimanje za gospodarsko delo pri čebelarskih društvih in družinah pada. To pa je razumljivo, saj se pojavlja popolnoma isto na področjih vseh kmetijskih panog. Vse gospodarske pozicije na deželi so trdno v rokah kmetijskih zadrug in zadružne organizacije so tiste, ki vodijo kmetijsko politiko. GZZ je v današnjem družbenem sistemu predvsem poklicana, da rešuje vprašanja razvoja v kmetijstvu in ji gre prednost tudi pri reševanju problemov v čebelarstvu. Vsako sklicevanje na čebelarsko tradicijo je odveč. To je sentimentalnost, ki danes ni umestna. Zelo pereče je vprašanje cene medu. To vprašanje je na jugoslovanskem tržišču odvisno v prvi vrsti od izvoza in od zahtev, ki jih postavlja v svoji gospodarski politiki država. Leta 1953 smo izvozili v inozemstvo 465.000 kg medu, medtem ko ga je bilo na domačem trgu Iirodanega zgolj 97.000, torej 17 % od ce-otne količine, ki je bila pri nas vskla-diščena. Rekordni izvoz smo dosegli leta 1954 z 1,329.000 kg. Zaradi slabe letine je bilo lani izvoženega samo 882.000 kg, vendar stoji tudi ta številka visoko nad povprečjem stare Jugoslavije. Največji izvoz pred vojno je bil leta 1926. Znašal je 101-000 kg, to se pravi osemkrat manj kot lansko leto. Vprašanje cen medu ni vprašanje želja posameznikov, temveč vprašanje boja za dosego cen na zunanjem trgu. Tu pa je podjetje Medeks vodilo vedno tako politiko, da bi doseglo cene, ki bi bile čimbolj stimulativne za proizvajalca. Očitalo se mu je nadalje, da je m«i draže plačevalo čebelarjem na Hrvatskem kot čebelarjem v Sloveniji in prav tako draže zadrugam kot zasebnikom. Tem razlikam se ni bilo mogoče izogniti. Zadruge in društva imajo stroške pri zbiranju medu in zaradi tega tud'i višje cene. Razlike, ki so nastale pri cenah v Sloveniji in izven njenih mej, pa so posledica nelojalne konkurence drugih podjetij. Navsezadnje pa so podjetja že po splošnih načelih našega gospodarstva dolžna stremeti za tem, da ne odteka preveč denarnih sredstev v privatni sektor. Mnogi so trdili, da ne more čebelarstvo od Medeksa ničesar pričakovati, pri tem pa so mislili na finančno pomoč društvom. Zvezi ali katerikoli drugi organizaciji. Za take podpore so osnovani pri GZZ, OZZ in kmetijskih zbornicah posebni skladi, Medeks pa mora svoj dobiček odvajati po določenih predpisih, ki so veljavna za vsa podjetja. Vsako razpravljanje o tem bi bilo odveč, ker ne more hoditi Medeks v tem pogledu po svojih potih. Z željo, da bi prišlo med podjetjem Medeks in ZCD do čim bolj prisrčnih odnosov in plodnega sodelovanja, je direktor Goslar zaključil svoja izvajanja. Nato se razvije živahna razprava. Tovariš Belec J. (Ljutomer) ugotavlja žalostno dejstvo, da razpravljamo čebelarji letos že tretjič o sodelovanju, o slogi in o delu za prospeh čebelarstva. Složno delo ovirajo razni spori. Glede na napad v Ljudski pravici poudarja neumestnost trditve, da smo v društvih samo velečebelarji. To ne drži; na podeželju velečebelarjev sploh nimamo. Da mnogo naših članov prevaža čebele na pašo, je res, toda to vendar ni nič slabega. Trditev, da stojimo na kapitalistični podlagi, je, milo rečeno, neumestna, saj so tudi člani čebelarskih odsekov pri KZ privatni čebelarji. Nadalje dvomi o številkah, ki se tičejo članstva v čebelarskih odborih GZZ. Morda so dvakrat šteli tiste, ki so člani društev in hkrati člani odsekov pri KZ, oziroma OZZ. Občni zbor je, kakor vidimo iz poročil in razprav na sejah, za sodelovanje z GZZ, OZZ in KZ, in sicer za iskreno, tovariško sodelovanje v prospeh čebelarstva. Tovariš Belec obsoja tistega, ki se oglaša sredi dela za sodelovanje, ko tako rekoč dajemo že roko drug drugemu in jo je treba samo še stisniti, pa hoče razdor še poglobiti. Tovariš Bizjak I. (Krško) se strinja s tovarišem Belcem. Mnenja je, da je vse neiskreno, kar je zastopnik Medeksa navajal glede sladkorja. Domenjeno je bilo, da ga bo Medeks dobavil za vse čebelarje v Krškem okraju. Nabavo je prevzela OZZ, pa ga je društvu ostalo le za 68 panjev namesto za 300 panjev- Tako so ne pospešuje čebelarstvo. Ko smo sladkor razdeljevali po društvih, so ga dobili vsi čebelarji, naj so bili člani ali ne. Prav tako je bilo preskrbljeno, da «o dobili kredite vsi do najmanjšega čebelarja. Tudi tovariš Novak A. (Radgona) se pridružuje tovarišu Belcu. Postavlja vprašanje, ali naj ZČD še obstaja ali ne, ali je dvotirnost potrebna ali ne. Tega vprašanja občni zbor ne bo rešil. Trgovina je zadružna in državna, pa kljub temu ne pride nikomur na misel, da je dvotirnost v trgovini napačna. Važno je, kdo bo delal in kaj bo delal. V Ljudski pravici je bilo tudi marsikaj pozitivnega, n. pr. zahteva, da naj se na naših šolah uvede čebelarstvo kot predmet. Želimo si učiteljskega kadra, Ki bo v mladini vzbujal veselje do čebelarjenja. Žalostni so primeri, da je oče bil vnet čebelar, z njegovo smrtjo pa je vse zamrlo, ker se sin ni zanimal za čebele. — Prav je, da bo radio čebelarje obveščal, kje se bo pojavilo kako medenje, da bi se paša bolje izkoristila. Ni pa res, da prevažajo samo večji čebelarji. Društva so organizirala tudi manjše čebelarje za skupen prevoz na pašo, kjer je bilo to potrebno. Odveč je razprava, ali je več čebelarjev kmetov ali nekmetov. Vprašajmo rajši, kakšen je čebelar, ali je napreden ali ni, ne glede na to, na katerem področju dela. — Važno je za čebelarje vprašanje ajde, ki nudi našim čebelam zadnjo pašo v letu, silno važno za dobro prezimovanje. Že dolgo ne medi več, kakor je nekdaj, in so agronomi žal že mnenja, da se je ne splača več sejati. To je napačno! Poiščejo naj vzroke, zakaj ne medi; tu imajo široko področje dela. Saj ima ajda v prehrani važno vlogo. Če bo bolj medila, bo dala tudi več zrnja. Trditev zastopnika Medeksa, da je bilo le 11 odstotkov sladkorja razdeljenega po društvih, je dvomljiva, vsaj za severno področje naše republike; tu je šlo vse preko društev. Sicer pa to ni rav nič važno, kdo je razdeljeval slad-or. Kar se tiče vprašanja, ali naj se društva razidejo, dvomi, da bi občni zbor kaj takega sklenil, ker so člani proti temu. Tovariš Lavrin L. (Trebnje) se dotakne vprašanja prevažanja čebel na ajdovo pašo. Vsem je znano, da ta paša v zadnjih letih odpoveduje, včasih ne da celo nič. Zato je kmetje sejejo manj in je zato manjša možnost, da bi mogli vsem prevaževalcem odobriti stojišča. V letu 1954 in 1955 je prišlo tako daleč, da so se domači čebelarji morali umakniti drugam. Prevaževalci naj se ravnajo strogo po vrstnem redu. Obrnejo naj se za dodelitev pasišča s posebno vlogo na pristojno društvo, ki bo vsakomur po možnosti ugodilo, kolikor bo stojišč na razpolago, saj vemo da ajda mora biti oprašena. Anarhije pa ne smemo dopustiti. Zaradi reda je naše društvo izdelalo pravilnik za prevažanje in ga je občina potrdila. Tovariš Lobnik (Slovenske Konjice) kritizira preskrbo s sladkorjem, ker so si ga nekateri čebelarji nagrmadili, drugim pa so umirale čebele. Zadruge so pomagale samo svojim članom. Ni proti temu, da bi se naši člani vezali s KZ, mnenja pa je, naj imajo čebelarstvo v rokah res pravi čebelarji. V večjih krajih bi bilo dobro organizirati vzgledna čebelarstva, ki naj bi jih podpirale KZ. Tovariš Mikec M. (Novo mesto): Na našem občnem zboru je naletel na negodovanje zastopnik OZZ, ko je tolmačil, da so za vse čebelarje na razpolago sredstva družbene skupnosti. Res je, da so sredstva, s katerimi razpolaga zadružna organizacija, sredstva skupnosti, vendar je zastopnik OZZ ali pozabil ali pa se ni upal povedati, da so ta sredstva samo za čebelarje, ki so člani zadružne organizacije. Ce je država odločila, da se ta sredstva porabijo za kmetijstvo, torej tudi za čebelarsvo, bi jih morali biti deležni vsi čebelarji. Pa so soforo iz zadružnega pospeševanja delili samo po zadrugah svojim članom. Če je zadružna organizacija sposobna reševati naloge, ki jih je do sedaj reševala ZCDS, prekinimo s to našo organizacijo! Vsa ta leta smo doživljali samo zle posledice te nesrečne dvotirnosti. Toda ko se vprašamo po rezultatih dela v kmetijskih zadrugah, lahko ugotovimo, da so na izhodiščni točki, tam, kjer smo mi že davno bili. Ustanavljajo nove plemenilne postaje in uvajajo obveščevalno službo, seveda na bazi nagrajevanja. Zdi sc mi, da je ta sistem precej neživljenjski. Birokracija v gospodarstvu ni bila še nikoli koristna. Se o praktični plati čebelarstva zadružnih organizacij. Vse tako kaže, da je stimulans samo dobiček v trgovini. To osvetljuje tudi postopanje naših zadrug pri odkupu voska in medu. Zadruge so postavile cene medu s pogojem, da bo dobil čebelar regres, če bo prodal med zadrugi po tej določeni ceni. Če ga ne bo dal, ne bo dobil sladkorja z zadružnim popustom. To pa vendar ni popust zadruge, temveč razsipavanje splošnega ljudskega premoženja. Če je družba pripravljena, kar gotovo je, da pospešuje čebelarstvo kot panogo kmetijstva, potem želimo, da je pomoči deležno vse čebelarstvo, ne le posamezniki. Tovariš Raič S. (Ljubljana): Kar nas je čebelarjev z dušo in telesom, nas je oplazil članek v sobotni in nedeljski Ljudski pravici kot strela z jasnega. Bili smo vendar že tako daleč, da se razmere med nami in GZZ lepo urede, ko smo po dogovoru že dobili od GZZ navodila, koga od njihovih ljudi naj izvolimo v naš odbor, po drugi strani pa bi mi nekaj svojih predlagali za njihov odbor. Pa pride takšen članek, ki je vse prej kot pomirjevalen in ki mora žaliti vsakega iskrenega delavca na čebelarskem področju. Zdi se mi, da naša Zveza ni še nikoli imela tako lahkega posla pri odbijanju napadov nanjo kakor pri tem članku. Moj odgovor pa ne gre na naslov podpisanega novinarja, ampak na naslov njegovih informatorjev. Saj novinar ni čebelar, ki bi mogel dobljene informacije kritično presoditi. Sodelujem vsaj že 25 let v naši organizaciji in poznam njeno delo. Veliko krivico ji dela, kdor jo imenuje kapitalistično in si upa trditi, da v slovenskem čebelarstvu že 50 let ni bilo nobenega razvoja. Nepobitna resnica je, da je naša organizacija dvignila slovensko čebelarstvo na zavidljivo višino. 57 letnikov Slovenskega čebelarja, ki uživa sloves ne le v vsej Jugoslaviji, ampak tudi v inozemstvu, je bogata zakladnica čebelarskega znanja in dokaz napredka. Morda danes res slovensko čebelarstvo nazaduje, vendar to ni krivda organizacije same; take razmere so ustvarili drugi ki jim ni bilo kdo ve kaj do napredka v čebelarstvu. Rad se zamislim v pretekla leta, ko smo bili še na Titovi cesti, kjer smo imeli skromno, a solidno trgovino. Tam smo se zbirali slovenski čebelarji kot pravi bratje. Kdorkoli je bil potreben kakega pojasnila, je prišel v trgovino in zvedel vse. Delo je bilo požrtvovalno, 6ej nismo plačevali, le zunanjim članom smo povrnili potne stroške; nihče ni mislil na kak dobiček. In kako smo prišli do hiše? Zbirali smo med seboj »kamne« za Janšev dom; prosjačili nismo nikjer. Z nesebičnim delom ljudi, kakor so bili poleg drugih pokojni Verbič, Žnideršič, Arko in še živeči Bukovec, ki so zastavili svoje premoženje, smo lahko kupili hišo na Titovi cesti in ustvarili tako Janšev dom. To je bilo delo za skupnost, torej socialistično delo, ne pa kapitalistično. Grda nehvaležnost je, če se danes na tem občnem zboru gledanje na požrtvovalno delo v preteklosti imenuje sentimentalnost! Kdor nesebično dela, mora dobiti vsaj priznanje; nehvaležnost ne bi smela biti plačilo sveta. Bral sem v članku tudi to, da smo naredili afront, samo ne vem, proti komu. Vos čas, odkar sodelujem v naši organizaciji, ne vem za nikogar, ki bi delal kak afront; tega nam nihče ne more dokazati. Nečesa res nismo storili: glave nismo položili na tnalo, da bi nam jo odsekali. — Očita se, da pred vojno ni bilo izvoza, medu. Res je, toda mi takrat nismo mogli konkurirati z ameriškim medom, ki je imel na svetövnem trgu silno nizko ceno. Le gozdni med je tu in tam šel čez mejo. Bile so pač take razmere, danes so drugačne. Slišali smo, da so nekateri za pomiritev zahtevali tudi mojo glavo; zakaj, ne vem. Morda zato, ker sem bil vedno za pošten dogovor, kakor je bil ves odbor. Vsem nam je zahrbtnost tuja. Kdor nam bi jo očital, ni pošten človek. Tovariš Verbič A. (Ljubljana) vpraga ravnatelja Goslarja, koliko je bilo v izvozu slovenskega medu. Po njegovem mnenju niti danes ne bi mogli izvažati, če ne bi država krila razlike v ceni. Tovariš Goslar: Leta 1955 je bila v Jugoslaviji relativno slaba čebelarska letina, le Slovenija je dala precej hojevca, tako da je bila udeležena s 45 % pri izvozu. Zakaj ZČD ni izvažala medu, ne vem. Morda je bila premalo prizadevna, morda je bila prej domača potrošnja večja, ker je bila kupna moč povprečnega potrošnika večja. Sedaj je med mnogo dražji kot sladkor in je za našega mestnega potrošnika nekak luksus. Drži pa, da je Zveza leta 1953, ko je Jugoslavija izvozila 225.000 kg medu, že naredila prve korake. Takrat je Namar, to priznanje mu moramo dati, delal na tem, da bi se izvoz začel. Njegova nesreča je v tem, ker je zagrabil ob nepravem času. Današnji ' devizni režim ne moremo primerjati s predvojnim. Nastale so velikanske razlike v cenah doma in zunaj, ki jih pa država uravnava s sistemom izvoznih in uvoznih koeficientov. Pri tistih predmetih, kjer je izvozni koeficient večji kot cena, prispeva nekaj država. Za med jo koeficient 1,25, to se pravi, da država plača četrtino vrednosti iz fonda zu razlike v cenah. Tovariš Benko A. (Murska Sobota): Ne bo držalo, da bi bila kupna moč pred vojno večja, kot je danes, vendar tega ne bom dokazoval. Neki tovariš je tu trdil, da v bodoče ne bomo deležni pomoči po zadružni liniji. Zakaj bi nas kmečke zadruge ne podpirale, res ne vem. Čebelarji so ljudje vseh mogočih poklicev; njihove čebele koristijo kmetijstvu, ne glede na to, čigave «o 'in čigavo je cvetje, ki ga oprašujejo. Čebele so drugačne kot mi čebelarji. Na našem občnem zboru je bil sprejet sklep, naj ne bo nobene zadruge brez čebelarskega odbora. Sodelovanje podpiramo, saj ta brez nas čebelarjev «ploh ne more delati. OZZ pri nas poudarja, naj vse ostane, kakor je, naj se nič ne likvidira-Ugotovitve, ki jih prinaša Ljudska pravica, niso mnenje naših višjih forumov. To je osebna mržnja; n‘i mogoče, da bi take zahteve postavljal naš politični foruni. — Trditev tovariša Goslarja, da se je le 11 % sladkorja razdelilo po društvih, je popolnoma napačna. Naročen je bil pri zadrugah, ki «o ga tudi plačale, razdeljen pa posameznim čebelarjem brez razlike. Prav pravi tov. Benedičič, da bo družba morala poskrbeti za paše, seveda po zadružni liniji. Na vsa odločujoča mesta smo poslali prošnje za nabavo uvožene ajde. Treba jo je sejati v strnjenih kompleksih, kar zopet ne gre brez zadružništva. — Mislim da naših družin in društev, katerih člani prihajajo kilometre daleč na seje brez dnevnic, ne smemo razbijati, temveč pritegniti k še tesnejšemu sodelovanju z zadrugami. Tovariš Pikelj (Radovljica): Lansko leto je naše društvo prejelo od Medeksa okrožnico, kjer je bilo rečeno, da je podjetje dolžno preskrbeti sladkor v prvi vrsti za svoje poslovne prijatelje. Zaradi čebelje bolezni je bila v naših krajih razglašena zapora ter je tako paša odpadla. Poldrugi mesec smo se borili za sladkor, a zaman. Nastopil je mraz in družine so padale. Tovariš Kolšek, šef komerciale Medeksa, obrazloži na kratko vzroke pozne dobave sladkorja. Starega ni bilo, iz nove kampanije pa je začel prihajati zelo pozno. Kalcor hitro so prišli vagoni s sladkorjem, je prvo pošiljko dobila Gorenjska. Tovariš Šlander (Celje): Mislim, da je današnji občni zbor vsem jasno pokazal, da je ZČD absolutno za sodelovanje z GZZ, ne vem pa, če je bila ponujena roka z nasprotne strani sprejeta. Zastopnikom ZCD prav gotovo lahko verjamemo, da govorijo resnico, da niso zahrbtni. Kdor bi jim nasprotno očital, ne govori resnice. Očita se Zvezi, da ni pokazala primerne aktivnosti. To do neke mere drži. Vendar je treba upoštevati, da je marsikaj naredila v danih razmerah in z danimi sredstvi. Vemo, da je zadeva Namar okupirala ne samo odbor, temveč tudi vse članstvo. Kdo bi imel veselje do dela v takem nezdravem ozračju, ko se z nasprotne strani mečejo neprestano polena pod noge. — Sicer je bilo nekaj sodelovanja v Ljubljani, kar kažejo poročila, pa tudi na terenu, kjer je prevladoval zdrav duh in prepričanje, da nas druži isto delo. Mnenja sem, da je GZZ preveč nestrpna. Zdi se mi, da je odgovorna za članek v Ljudski pravici. Na obeh straneh bo treba dobre volje; potem se bo šele dalo govoriti o prijateljskem sodelovanju. — Iz poročila smo videli, da je Zveza vendarle prirejala tečaje ob sodelovanju z GZZ; tudi GZZ brez sredstev ne bi mogla delati. — Na terenu nastajajo trenja, kjer zadružne organizacije postavljajo vse preradi-kalno. Na področju Celja so kategorično izjavili, da nihče ne more dobiti sladkorja, kdor ni zadružni -član. Tako so nastala trenja in spori med čebelarji. Tovariš Struna (Maribor): Kupili smo dva vagona sladkorja pri grosistu, ker nismo mogli čakati na denaturiranega. Za mariborsko društvo se strinjam s tovariši, ki so doslej govorili in pripominjam: niti eden naših čebelarjev ni proti sodelovanju. Predlagam konec debate o članku v Ljudski pravici in prosim novi odbor Zveze, naj se obrne na GZZ, da stopi v stik s piscem članka ter gu pozove, da popravi krivico, ki jo je storil vsemu našemu čebelarstvu. Tovariš Lobnik: Vsi moramo priznati, da je naš Slovenski čebelar na višku, priporočil bi pa, da bi izdajali še posebno prilogo za začetnike, ki ne bi šla v inozemstvo. Tovariš Mihelič S.: Ce pregledamo razpravo o sodelovanju med ZCD in GZZ, moram reči, da ni bilo niti enega predloga proti; vsi smo za iskreno sodelovanje. Naše pripombe kažejo željo, da naj bi se vse uredilo tako, da ne bi bilo čutiti pritiska niti z ene niti z druge strani. — Drugo vprašanje je paša. Zakona o izkoriščanju čebeljih pasišč ni. GZZ je tak pravilnik sestavila in ga dala v potrditev Svetu za gospodarstvo pri Izvršnem odboru LRS. Nam ga niso dali v pregled in smo bili prisiljeni protestirati proti sestavi pravilnika brez posvetovanja z našo organizacijo. Ker je pravilnik preveč kazal monopolistične tendence, je bilo rečeno, da ga je treba sestaviti skupaj z vsemi čebelarji. Glede na to tudi posamezne občine in okrajni odbori nimajo pravice izdajati kakih pravilnikov, saj manjka za to okvirni zakon. Zato je pravilno, da se pogovorimo z GZZ in potem pri Savezu v Beo- fradu skupno rešimo to vprašanje za vso ugoslavijo. Tako bomo dosegli, da ne bo doma niti v drugih republikah težav pri prevažanju. Dokler pa ne pride do novega pravilnika, naj velja pravilnik, ki smo ga nekoč objavili v Slovenskem čebelarju. Za ajdova pasišča do neke mere ustreza. Prevaževalci naj se pogovorijo z druištvi, kjer so pasišča. — Kakor vsaka organizacija, tako nudijo tudi zadruge svojim članom ugodnosti, katerih pa ne morejo biti deležni nečlani. Vendar mislim, da bi morala biti nabava sladkorja in medovitih rastlin skupna stvar. Nesmiselno je pri tem razlikovati zadružne in ostale čebele. Pri izboljšanju paše moramo vsi sodelovati. — Glede izvoza modu moramo iniciativo Medeksa pozdraviti. Zamislite si samo, kakšna bi bila cena medu brez izvoza. Medeks moramo pri izvozu vsi podpirati, seveda pa mora plačevati čebelarjem med, kot se spodobi. — Veliko napak je bilo pri razdeljevanju krmilnega sladkorja. Država prav gotovo ne loči med čebelarji članov ZČD od članov GZZ, temveč hoče z regresom preprečiti propadanje čebel. Zato sem mnenja, da bodo morala društva in GZZ skrbeti za zadostno zdravo rimsko zalogo pri vseh čebelarjih ne glede na članstvo. Fraze so tu neumestne. Pravo sodelovanje se bo pokazalo samo v dejanjih. Tovariša Lavrin L. (Trebnje) in Han-čič (Logatec) se pritožujeta, da je OLO Gorica zabranil dovoz čebel na pašo. Tovariš Mihelič še enkrat poudari, da za prevažanje ni nobenega zakona. O pa-siščih naj se pogovore člani društev in OZZ ter naj določijo stojišča po objektivnih vidikih. Sicer pa bo vsa ta vprašanja skušal rešiti novi upravni odbor. K 5. točki dnevnega reda predlaga tovariš Mihelič, da občni zbor potrdi letni obračun, kaikor ga je podala tovarišica Makarovičeva. Delegati ga soglasno potrdijo. Prav tako sprejmejo predlog nadzornega odbora o razrešnici upravnemu in nadzornemu odboru. Tovariš Mihelič prosi nato kandidacijsko komisijo, naj poda svoj predlog. Tovariš Lampe prečita kandidacijsko listo. V upravni odbor so predlagani: Mihelič Stane, Kopitar Ciril, Verbič Anton, Rojec Vlado, dr. Kocjan Leon, Senegačnik Edi, Majcen Ivo, Avšič Maks, Benedičič Valentin, Žitnik Jože. Širši odbor naj poleg imenovanih sestavljajo tovariši: Belec Janko (Ljutomer), Geč Ivan (Gorišnica), Močnik Peter (Maribor), Šlander Joško (Celje), Galob Rudolf (Mežica), Bizjaik Ivan (Krško), Žunko Ivan (Litija), Resman Franc (Radovljica), Benko Alojz (Murska Sobota), Martelanc Karlo (Nova Gorica), dr. Bratina Radovan (Postojna), Mikec Miha (Novo mesto), Marolt Janko (Stična), Gradišar Franc (Ribnica), Jože Lampe (Kranj), Šnabel Gašper (Dravograd), Zapušek (Šoštanj). — Nadzorni odbor: Raič Slavko, Cvetko Franc, Peterca Franc. Tov. Mihelič predlaga občnemu zboru, naj pusti v upravnem odboru tri prazna mesta, ki naj bi jih zasedli določeni člani GZZ. Koordinacijo naj izvede novi upravni odbor. Predlog je bil soglasno sprejet. Tovariš Bratina predla,ga za širši odbor tovariša Kralja Viktorja kot zastopnika sežanskega okraja in tovariša ing. Juriševiča za koperski okraj, tovariš Belec pa Tiringerja J- kot zastopnika Medeksa. Toyar'iš Mihelič da celotno listo z naknadnimi predlogi za upravni in nadzorni odbor na glasovanje; delegati jo soglasno sprejmejo. Končnj> izvoli občni zbor še tri delegate za občni zbor Saveza pčelara Jugoslavije, in sicer tovariše: Rojca, Belca in Miheliča. Tovariš Mihelič se zahvali za zaupanje. Prepričan je, da bo novi upravni odbor znal najti pravo pot, ki bo utrdila «tike med obema našima čebelarskima organizacijama. O delovnem načrtu za prihodnje leto je mnenja, naj bi ga sestavil novi odbor in predložil društvom v razpravljanje. — Delegati se s predlogom strinjajo. Tovariš Mihelič prečita proračun za leto t‘)56, ki izkazuje 3,986.061 dinarjev izdatkov in 4,825.000 dinarjev dohodkov. — Navzoči ga soglasno potrdijo. Tovariš Močnik poroča, da je mariborsko društvo na občnem zboru sestavilo načrt za pospeševanje čebelarstva in ga poslalo uredništvu Mariborskega vestnika, ki ,pa ga ni objavilo. Tudi Slovenski poročevalec ga ni hotel objaviti. Ne razume, zakaj imajo časopisi takšen odnos do čebelarskih društev. Nadalje obsoja neto var iški izpad nekaterih čebelarjev iz ptujskega okraja proti prevaže-valcem. Občni zbor to ravnanje obsoja in zahteva objavo v Slovenskem čebelarju. Slednjič sporoči tovariš Mihelič, da bo Zveza organizirala skupen izlet naših čebelarjev na dunajski kongres. Organizacijo izleta je prevzel tovariš Avšič. Ob 13,45. uri. zaključi tovariš Mihelič občni zbor. (Konec) O DELU ODBORA za Čebelarstvo pri gzz ZA LR SLOVENIJO Že tretje leto deluje pri GZZ za LRS tudi odbor za čebelarstvo. Z ustanovitvijo tega odbora je naša najvidnejša kmetijska organizacija dala priznanje čebelarstvu kot enakopravni kmetijski panogi. Vzporedno so bili ustanovljeni čebelarski odbori pri Okrajnih čebelarskih zvezah (OZZ) in čebelarski odseki pri KZ. Vabimo vse te odbore, da o svojem delu poročajo tudi v Slovenskem čebelarju. Odbor za čebelarstvo pri GZZ je od svoje ustanovitve do danes skušal omiliti mnoge težave, ki tarejo naše čebelarstvo. Preveč bi porabili prostora v listu, če bi hoteli dati čebelarjem nadrobno sliko o ciljih in delu čebelarske organizacije v sestavu kmetijskega za-zadružništva. Zato objavljamo le sklepe, ki so bili sprejeti na zadnji razširjeni seji v Ptuju dne 3. septembra 1956. i. Krmilnega sladkorja naj ne denatu-rirajo, ker ga čebelarji na splošno odklanjajo. čiščenje tega sladkorja prod pitanjem delo komplicira, ker pa je v njem več primesi, kot bi je smelo biti po predpisih, ni cena zanj v pravem razmerju s ceno za čisti sladkor. Sladkor za krmljenje čebel naj bo vsaj 30 % cenejši, da pa omejimo zlorabe, naj čebelarski odseki KZ sestavijo sezname potreb za svoja področja, tisti, ki jim bo sladkor dodeljen, pa morajo prevzeti moralno in materialno odgovornost za pravilno razdelitev in uporabo. (Na Ko- roškem v Avstriji dobijo čebelarji na vsako čebeljo družino 5 kg čistega sladkorja po znižani ceni 4,5 šilinga za 1 kg, medtem ko je cena sladkorju za ljudsko prehrano nekaj nad 6 šilingov.) Kolikor odbor ne bi mogel na odločilnem mestu realizirati tega predloga, naj bi dosegel vsaj to, da bi sladkor denaturiruli s česnom ali kakim drugim jiodobniin sredstvom, nikakor pa ne z žaganjem. 2. Odlxir priporoča vsem OZZ, da nabavijo najmanj 20 knjig Riharjevega »Praktičnega čebelarjenja« za potrebe čebelarskih odsekov KZ. Pri naročilu najmanj 20 .knjig je namreč 10 % popusta od redne cene, ki je 850 din. Prav tako pa naj odbor priporoči vsem kmetijskim inšpekcijam pri OLO-jih, da naročijo omenjeno knjigo za kmetijske referente pri občinah. 3. S sklepom o nakupu Dadant-Blat-tovih panjev se odbor strinja v toliko, da jih nabavi samo podjetje Jugoapis v poizkusne namene. Podjetje pa mora o čebelarskih uspehih v teh panjih delati zapiske ob istočasni primerjavi enakega števila AZ-panjev. O rezultatih teh opazovanj mora Jugoapis predložiti čebelarskemu odboru ob koncu leta izčrpno poročilo. Podjetje naj nadzira pri tem delu Kmetijski inštitut Slovenije — oddelek za čebelarstvo. 4. Osnutek pravilnika o urejanju in dodeljevanju čebeljih pasišč ter sestavi pašnih katastrov naj pošlje odbor z natančnimi pojasnili vsem OZZ, da ga proučijo v širšem sodelovanju s čebelarji, nakar ga vrnejo GZZ s svojimi pripombami. Tak način sestave osnutkov je potreben, ker je na terenu v tem pogledu opolna disorientacija tako pri nas ka- or tudi v drugih republikah. (Objavili ga bomo v prihodnji številki Slovenskega čebelarja.) 5. Takoj, najkasneje pa v enem tednu mora biti seja skupnega uredniškega odbora Slovenskega čebelarja, da določimo gradivo, ki naj ga prinese že prihodnja številka. Na tej seji bomo sprejeli tudi poslovnik novega uredniškega odhora. 6. Kmetijski inštitut Slovenije naj vpelje selekcijo ajde. Dosedanja opazovanja kažejo, da je treba sejati izključno črno ajdo (krajša vegetacija, boljše medenje). Semenarna naj s sodelovanjem KIS-a nabavi 10 ton črne ajde (devize so že odobrene). Z njim naj izdela tudi načrt za razmnožitev ajdovega semena / po posameznih zaokroženih območjih, na katerih naj bodo primerno porazdeljene tudi čebelje družine. Mnenja smo, da bi nabavili seme iz krajev, ki leže severno od Slovenije (Čehoslovaška, SSSR). Mnenja smo tudi, da morajo kmetijski strokovnjaki posvetiti ajdi nekoliko več pozornosti kot do sedaj, da pa ne smejo z njo izpodrivati drugih strniščnih krmnih rastlin. Semenarna naj razširi svojo 6emensko službo pri OZZ tudi na ajdo. 7. GZZ — Odbor za čebelarstvo naj poskrbi za izdajo brošure z referati, ki so jih imeli najvidnejši čebelarski strokovnjaki na letošnjem mednarodnem čebelarskem kongresu na Dunaju. 8. Letak o pravilnem zazimovanju čebeljih družin naj GZZ takoj razpošlje v primernem številu (okoli 200) vsem odborom za čebelarstvo pri OZŽ. 9. Jesenski in zimski čas naj čebelarske zadružne organizacije izrabijo za tesno sodelovanje s poljedelsko, semensko, sadjarsko in gozdarsko službo, da preprečijo zastrupitve čebel in izboljšajo čebeljo pašo (sodelovanje pri urejanju drevesnic, parkov, nasadov ob cestah, železnicah, tovarniških ograjah itd.). 10. Čebelarski odbor pri GZZ naj uredi z Zvezo zadružnih hranilnic vprašanje potrošniških kreditov za nabavo krmilnega sladkorja tistim čebelarjem, ki nimajo zadostnih finančnih sredstev. Kratkoročne kredite naj bi hranilnice dodeljevale čebelarjem po predlogih čebelarskih odsekov KZ. S tem bi vsako leto obranili znatno število čebeljih družin v kmečkih čebelarstvih, ki prihajajo za opraševanje kmetijskih rastlin v prvi vrsti v poštev. 11. Prva razširjena seja čebelarskega odbora pri GZZ naj bo v Kopru mesca oktobra, da bomo s tem še bolj poživili delo zadružnih čebelarskih organizacij, ožji odbor pa naj za to sejo izdela podroben delovni načrt, podobno kakor za sejo v Ptuju. Tovariše čebelarje prosimo, da svoja mnenja o raznih problemih sporočijo Odboru za čebelarstvo, Ljubljana, Titova cesia 11, ali pa uredništvu Slovenskega čebelarja. ZA TISKOVNI SKLAD Slovenskega čebelarja je daroval tov. Klančnik Ivan iz Stranic, 500 din. Tovariši čebelarji, sledite njegovemu vzgledu! DOPISI ČEBELARSKA DRUŽINA V KAMNIKU je imela dne 29. januarja 1956 svoj redni občni zbor v šoli v Mekinjah. Družina obsega razen Komende in Tuhinja vso kamniško občino. Iz tajniškega poročila posnemamo, da ima družina 27 članov, ravno toliko jih pa še stoji ob strani. Za tak velik okoliš je to število premajhno. Premajhno pa je tudi število panjev, saj jih imajo vsi skupaj le 302. Spomladi je bilo za naše čebelice hudo. Deževje je onemogočilo vsak razvoj in družine so padale, posebn» tam. kjer so čebelarji jeseni skoparili s sladkorjem. Težaven položaj je dobro razumela KZ v Nevljah, ki je priskočila na pomoč vsem čebelarjem v okolišu brez izjeme in jim razdelila brezplačno 2 in pol kg čistega sladkorja na panj. To dejanje zasluži javno pohvalo! Tudi KZ v Kamniku je podprla čebelarje, a le svoje člane. Dne 24. julija je bilo prav dobro obiskano čebelarsko zborovanje pri čebelnjaku tovariša Ivana Podbrežnika v Olševku. Poleg čebelarjev so se udeležili zborovanja tudi člani KZ iz Nevelj. Predaval je tovariš Julij Mayer. V poljudnem govoru je predavatelj razložil restavljanje v AŽ-panjih in nas poučil, ako pripravimo družine za ajdovo pašo. V razgovoru je odgovarjal na razna vprašanja in postregel navzočim še z marsikatero zanimivostjo iz čebelarstva. Po predavanju smo si ogledali čebelnjak tovariša Podbrežnika, ki je največji čebelar v območju naše družine. Člani KZ so z zanimanjem poslušali predavanje-Poudarili so, da morejo taka predavanja zbuditi smisel za čebelarjenje tudi pri nečebelarjih. Po predavanju sta vse navzoče pogostila tovariš Ivan Podbrežnik in Friderik Drolc, z medom in pecivom, nakar se je razvila prav tovariška zabava. V septembru je priredila Okrajna KZ sadjarsko razstavo v Kamniku. Tej se je priključila tudi čebelarska razstava, na kateri pa je zaradi prekratkega roka razstavilo svoje proizvode, priprave in orodje samo nekaj čebelarjev. Člani so grajali neredno izhajanje Slovenskega čebelarja in zaprosili Zvezo, naj kljub razumljivim težavam poskrbi, da bo list 'izhajal redno, ker ga čebelarji komaj čakajo. Tovariš Dobnikar, šolski upravitelj iz Stranj, je poudaril važnost povezave med KZ in čebelarskimi družinami. Tudi KZ v Stranjah je za povzdigo čebelarstva pod Kamniškimi planinami določila znosek 40000 din. S tem zneskom in s podporo uvidevnih kmetov bodo postavili in opremili pri stranjski šoli čebelnjak, ki bo v vzpodbudo naši mladi čebelarski generaciji v tem kraju. Spomladi bo ob otvoritvi novega čebelnjaka čebelarsko zborovanje s predavanjem. KZ v Kamniku bo nabavila za mlade čebelarje tri AZ-panje in tudi podprla sajenje medovitih rastlin. Novo izvoljenemu odboru je občni zbor priporočil, da vključi čim več nečlanov v čebelarsko družino. M ČEBELARSKA DRUŽINA TACEN Dne 19. februarja t-1. se je zbrala naša družina v gostilni Košir v Tacnu, da poda obračun svojega dela v minulem letu. Udeležba je bila slaba, zMo pa smo navzoči tem bolj vneto kovali načrte za bodoče medeno leto. Občni zbor je gladko potekal po sprejetem dnevnem redu. Tovariš predsednik je dejal, da kljub porazni lanski čebelarski letini ne smemo postati malodušni. Naše čebelice sedaj spijo zimsko spanje ter si nabirajo moči za delo v novem letu, ki je že na obzorju. Upajmo, da ne bomo morali zopet letos naročati sladkor, kot smo to storili lani. Sladkor je bil denaturiran z žaganjem in papriko. Člani, ki so krmili čebele s papriciranim sladkorjem, 60 tožili, da so našli po vsakem pitanju precej mrtvic v pitalnikih. Prosijo, da bi v bodoče ne bil več denaturiran s papriko. Na koncu svojega govora je pozval predsednik vse člane, da naj imajo čebele v redu, da ne bi šla mimo nas morebitna dobra letina. V nadaljnjem smo na splošno razpravljali o pašnem katastru. Tovariš Semrajc je predlagal, da bi Zveza dala natančna navodila, kam smemo prevažati brez dovoljenja in kdo nam sme zabraniti tak prevoz. Tako bi člani prevaževalci imeli trdno oporo pri morebitnih težavah. Seznanil je tudi čebelarje s sitnostmi, ki jih je imel lani v nekem kraju pri prevozu čebel zaradi nepravilnega postopka neke občine. Našega občnega zbora se je udeležil tudi tovariš Rojec, odposlanec »Ljubljanskega čebelarskega društva«. Tovariši čebelarji so želeli, da bi jim povedal kaj več o svojih izkušnjah pri čebelarjenju v zadnjem tipu AZ-panja, to je v enajstsatarju. Tovariš odposlanec se je rad odzval prošnji ter spregovoril naj-rej nekaj besed o razvoju AZ-panja. oudarjal je, da je navaden desetsatar primeren za čebelarjenje na mestu, medtem ko sta deset in posebno še enajstsatar zaradi ventilacijskih odprtin pripravna za prevažanje na daljše proge. Člani so pazljivo sledili predavanju ter sklenili, da bodo v bodoče nabavljali le enajstsatarje, saj so bili skoraj vsi navzoči čebelarji prevaževalci. Člani naše družine so mnenja, da je strokovno glasilo Slovenski čebelar na višku. Zadovoljni smo z opremo in vsebino; želimo le, da bi nas obiskal vsak mesec. Tovariš Rojec je obvestil člane tudi o nameravani izdaji nove čebelarske knjige, ki je sedaj v tisku. Vsi smo toplo pozdravili to namero naše Zveze 7. željo, da bi prvemu delu knjige sledil takoj drugi, praktični del, ki nam je gotovo še potrebnejši. Navzoči tovariši so izjavili, da bodo naročili knjigo ter tudi agitirali zanjo pri ostalih članih. Poleg dela, ki smo si ga naložili v bodočem letu za prospeh našega čebelarstva, smo sklenili proslaviti 30-letnico obstoja naše družine s primerno čebelarsko prireditvijo. Vsi člani bodo pri izvedbi programa po svojih močeh pomagali. Ker nas že nekaj let tepejo slabe letine, moramo letos poiskati primerna pasišča ter organizirati skupen prevoz. Še in še bi kramljali o naših muhah, toda čas je potekel in morali smo se ločiti. Tovariš predsednik se je zahvalil tovarišu Rojcu za njegove nasvete, in ko je zaželel vsem članom srečno in medeno novo leto, je zaključil uspelo zborovanje. £ IZ PTUJA Čebelarsko društvo v Ptuju je priredilo tridnevni tečaj za bolezenske izvedence. Vodil ga je tovariš dr. Kocjan. Čebelarji so z zanimanjem sledili predavatelju, posebno ko je govoril o čebelarskih vtisih, ki jih je dobil v inozemstvu. — Društvo je priredilo lansko leto predavanje o vzreji' matic v plemenil- nikih. Predaval je tovariš Vinko Brenčič pri čebelnjaku tov. Alojza Janžekoviča. Čebelarji so videli, kako dajemo jajčeca redniku, iz katerih družin jemljemo vzrejno gradivo, kako dodajamo matice ali matičnike plemenilnikom, kako barvamo matice itd. Čebelarji so sklenili, ■da bodo začeli doma sami vzrejati matice v plemenilnikih, ko se bodo pri tem dovolj izvežbali, pa bodo ustanovili ple-menilno postajo. Nazadnje še nekaj o lanski hojevi paši na Pohorju. Konec junija smo našli mnogo ušic na hoji in 10. julija smo opazili prve znake medenja. Manjši donos je bil 15. julija, 19. julija pa je bila hoja že močno pokapana. Slabo vreme je medenje prekinilo, toda po devetdnevnem dežju je hoja zopet prijela. Ponovne padavine so onemogočile nadaljnje izločanje mane in čebelarji so odpeljali čebele na ajdo. A kakor nalašč je potem hoja zopet medila teden dni. Ajda ni dala nič in čebelarji so začeli voziti čebele nazaj na Pohorje. Hoja je medila v pozno jesen. Na listju in tleh pod njo so 6e mastno svetlikale velike kaplje mane, toda čebelarji so žalostno gledali bogato mizo, ki je čebele zaradi mraza niso mogle izkoristiti. Tiste, ki so kaj takega poskušale, so popadale v grob senčnega gozda. Tako so ostale suhe čebele in žepi čebelarjev. A. J. DENATURIRAN SLADKOR Ko je pred kakimi 50 leti čebelarstvo prešlo od nepremičnega satja k premičnemu, se je začela kazati potreba po pitanju, bodisi pomladi, bodisi jeseni, posebno takrat, če je bil v panjih neprimeren med za prezimovanje. Čebelarji so zaradi tega, da ohranijo čebele, ki so važne pri opraševali ju rustlin, in da bi jim mogli odvzeti čim več medu, ki je odlična hrana za mlado in staro, zahtevali davka prost sladkor. Razne države so uvidele, da je to-potrebno, in ristale na njih zahtevo. Finančni organi, i so se bali, da ne bi čebelarji uporabljali sladkorja v kake druge namene, so hoteli zlorabo preprečiti tako, da so ga denaturirali z raznimi sredstvi: z žaganjem, papriko, peskom, česnom, zmletim ogljem itd. S tem si je financa nakopala mnogo dela, kar je seveda sladkor podražilo, še več posla, truda in jeze pa je odpadlo na čebelarja, ker je moral sladkor, preden ga je dal čebelam, zopet očistiti. Vrh tega se čebelarji pritožujejo, da nekatera denaituracijska sredstva čebelam ne prijajo. Mislim, da tistih nekaj kilogramov sladkorja, ki gredo v posameznih izjemnih primerih v kavo, ne odtehta vseh nepotrebnih sitnosti in morebitne škode.To so sprevidele skoraj že vse države, ki podpirajo čebelarstvo z nezatrošarinjenim sladkorjem. Zato ga več ne denaturirajo, ampak ga dado čistega, seveda določeno količino na panj, v Nemčiji n. pr. po 7 kg. Pričakujemo, da bo to storila tudi naša država, posebno še zaradi tega, ker je naš način denaturiranja vse prej kot higienski. Letos je sladkor denaturirala že tovarna, in sicer s hrustovim ter baje tudi z akacijevim žaganjem. Pri topljenju se izluži iz hrastovine tanin, ki daje raztopini grdo temno barvo ter neprijeten okus. Če hočeš iz posnete žagovine iz-lužiti s toplo vodo v njej še preostali sladkor, dobiš brozgo, črno kot črnilo. Dvomim, da bo to dobro vplivalo na čebele. Razen tega je hrastova žagovina tako drobna, da je ne zadrži nobeno sito. Posledica tega je, da se pitalniki zamašijo. Ker je cena tako denaturiranega sladkorja poskočila na 116 din, je pametneje, da kupijo čebelarji čist sladkor, ki ga dobe pri večjem odjemu po grosistični ceni 138 din. Savez pčelara Jugoslavije bi čebelarjem zelo ustregel, če bi izposloval na odločilnem mestu za pitanje čebel čist nezatrošarinjen slad-kor. g MUHAVOSTI HOJE Ko so skoraj vse druge paše pri nas odpovedalo, je bila edino upanje hoja. Toda ta je tudi letos marsikateremu čebelarju prekrižala račune. Medenje se je tu in tam res pojavilo, a samo toliko, da je prevarilo najvnetejše prevaže-valce. Medu seveda niso dobili, pač pa so jim veliki stroški povečali že itak velike luknje v žepu. V septembru pa je več čebelarjev ugo-gotovilo, da je v krimskem področju, v okolice Ribnice in na Pohorju hoja res prijela. Pojavile so se kapljice mane na listju pod iiojami. vendar čebel niso privabile. Kakor skušnja uči, je pozno medenje dober znak za naslednje leto. Če bo prihodnja pomlad ugodna za razvoj ušic, lahko pričakujemo v letu 1957 dobro hojevo pašo. — Kaj več o medenju hoje lahko izveš v naj novejši čebelarski knjigi »Sodobno čebelarstvo«. S.R. O NAŠI KNJIGI je prejela Zveza čebelarskih društev mnogo pismenih pohval domačih in tujih strokovnjakov. Ker bo njih mnenje gotovo zanimalo tudi bralce Slovenskega čebelarja, jih nekaj objavljamo. Adam Kehrle, dobro znani angleški strokovnjak za čebelje pasme in vzrejo matic nam sporoča: Danes zjutraj sem prejel vaše veliko delo »Sodobno čebelarstvo«. K izda ji vam čestitam in želim mnogo sreče. To je v resnici čudovita knjiga, ki je zahtevala ogromno truda. Kakšna škoda, da ne obvladam slovenskega jezika in da se mi ni mogoče podrobneje seznaniti z vsebino posameznih poglavij. Kakor vidim, ste moderni nauk o dedovanju tako temeljito obdelali, kot ni bil do sedaj obdelan še v nobeni drugi čebelarski knjigi. Želim vašemu mojstrskemu delu čim več uspeha. Dr. Ivo Toinašec, univerzitetni profesor veterinarske fakultete v Zagrebu, nam piše: Prejel sem knjigo »Sodobno čebelarstvo« in se vam za krasno darilo najlepše zahvaljujem. Presenetila me je dobra obravnava gradiva in okusna oprema te lepe in koristne knjige. K uspehu vam najprisrčneje čestitam. — Knjiga bo prav dobro rabila tudi hrvat-skim čebelarjem. Ing. Andre Perušič, čebelarski strokovnjak iz Zagreba, pravi med drugim tole: Te dni sem prejel knjigo »Sodobno čebelarstvo«, ki je zelo okusno opremljena, dokaj obsežna, natisnjena na lepem papirju in bogato ilustrirana. Vsebina je silno zanimiva, vse pa je napisano strogo strokovno ter v popolnem skladu z naj novejšo čebelarsko vedo in prakso. Ta knjiga je za našo čebelarsko književnost pravi dogodek. Zato uredniškemu odboru, piscem in Zvezi k velikemu uspehu najprisrčneje čestitam. Z nestrpnostjo pričakujem drugi praktični del. Pa tudi nekateri listi (dnevniki, tedniki in mesečniki) so knjigo laskavo ocenili. V 3. številki Proteusa, ilustriranega časopisa za poljudno prirodoznan-stvo, je napisal naš ugledni biolog, akademik dr. Jovan Hadži skoraj dve strani obsegajočo oceno, iz katere pona-tiskujemo samo nekaj najvažnejših ugotovitev: Avtorjem je treba priznati, da so se ne le dodobra poglobili v nelahko snov, temveč da so jo podali, kar se da razumljivo ol) bogati ilustraciji, ki je seveda nujno potrebna. Ob razlagah »življenja« čebel so zginili še zadnji sledovi ideološko napačnega gledanja na živo naravo, zlasti na pojave tako imenovane smotrnosti. Vse je pisano v duhu evolucionizma, s strogo znanstveno neoporečnega stališča. Zato bo priročnik tudi splošno vzgojno ugodno vplival na miselnost bralcev in uporabnikov. Lahko pričakujemo, da bodo na osnovi te knjige tudi čebelarji kot strokovnjaki prispevali k napredku sume zna nosti. Bogata snov je logično porazdeljena na deset poglavij. Zaradi preobilice razpoložljivega materiala je bilo potrebno izbrati le tisto, kar je bistveno, saj delo ni mišljeno kot sinteza vsega sedanjega našega znanja o čebelah. Svojo nelahko nalogo so pisci kar dobro rešili. Glede jezika nisem poklican dajati svojega mnenja, zdi se mi pa dober. Večjih stvarnih in motečih tiskarskih napak nisem zasledil. Tudi ponavljanja ni preveč: nekaj jih je v priročnikih z več avtorjev neizogibnih. Tiskarska plat je neoporečna, ustrezna dobremu glasu Triglavske tiskarne. Knjigo o čebelah toplo priporočamo. Nobena naša ljudska ali šolska, še manj seveda st roko v no - z n a n st v ena knjižnica ne hi smela biti brez nje. Iz »Dolenjskega lista«, ki izhaja v Novem mestu, posnemamo naslednje glavne misli: Razkošna, bogato 'ilustrirana, 432 strani obsegajoča Knjiga o čebelah« ni samo uspešno' nadaljevanje bogatega tradicionalnega čebelarskega slovstva pri Slovencih, ki sega globoko v 18. stoletje, marveč tudi naj večji uspeh in dosedanji zaključek vsega, karkoli smo pri nas napisali o čebelah. Delo vsebuje najnovejše izsledke iz anatomije in biologije čebel. Vse pa je pojasnjeno s številnimi lepimi risbami, grafikoni in fotografijami. Če omenimo še to, da ima knjiga večji re-vialni format, si lahko vsak misli, koliko gradiva je zbranega na teh 432 straneh. O knjigi bodo svojo mnenje povedali strokovnjaki, mi hočemo le poudariti, da je to knjiga, ki jo bodo čebelarji »pograbili«. Po svoji tehtnosti in obsegu dela čast našemu nevelikemu narodu, ki si privošči tudi na takih področjih marsikaj, kar še večjim narodom 'manjka- Knjiga je obenem lepo spričevalo naših čebelarskih strokovnjakov, pa tudi naših tiskarjev. In vsa čast založnici — Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo, ki je to delo, kot piše na naslovnem listu, izdala v počastitev t()-letnice osvoboditve. Kakor jo iz vsega tega razvidno, je naletela naša knjiga v odločujočih strokovnih krogih na izredno ugoden odmev. Radovedni pa smo, kaj pravijo o njej naši preprosti čebelarji. Do sedaj nismo prejeli iz njihovih vrst še nobene sodbe. Prepričani smo, da tudi te ne bodo izostale. NOV PROIZVOD PODJETJA »PETOVIA« Pod tem naslovom smo 11. junija 1956 brali v Ljubljanskem dnevniku kratko vest, da je imenovano podjetje začelo izdelovati nov proizvod »sirup akacija«, ki, kakor trdi dopisnik, izvrstno nadomešča cvetlični med in po svoji hranilni vrednosti ne zaostaja za naravnim medom. Razen toga poudar ja, da je posebna vrednost tega nadomestka v njegovi ceni, ker je za 80 din nižja od cene naravnega medu. Uvali tudi embalažo in njeno uporabnost v gospodinjstvu. Nimamo nič proti izdelovanju tcg-a sirupa, čeprav smo mnenja, da v Jugoslaviji, kjer pridelamo v normalnih letih toliko odličnega medu, da ga celo izvažamo, ne potrebujemo takega nadomestka. Odklanjamo pa odločno trditev, da ta sirup izvrstno nadomešča cvetlični med . Sirup je in ostane umetna tvorba in ne more nadomestiti vseh mogočih naravnih sestavin pristnega medu, ne hranilnih, še manj pa zdravilnih. Zveza čebelarskih društev za Slovenjo POPRAVKI \ članku »Cemeriku«, ki ga je objavil tovariš Bukovec v 3.—4. številki SC, «ta se vtihotapili hudi tiskovni napaki. Latinsko ime za to rastlino je Veratrum album, ne pa Verdrum a. Cemerika spada med limbarjevce, ne pa med lino-barjevce. Namesto , nekaterih« cveti mora stati njeni cveti. Tudi v članku Prezimovanje čebel v mediščih«, ki ga je napisal isti pisec in je izšel v 1. -2. številki SC, se je vrinila pomota. Letvica iz bukovega lesa mora biti debela I 'A cm v kvadratu in ne samo 'A cm, kakor je tam rečeno. V 7.—8. številki SC smo objavili sliko pitalnika, nismo pa navedli njegovih mer. Velikost pitalnika je 26 X 22 cm. Daljša stranica je vzporedna z brano. O tej brani je treba povedati še to, da morajo biti razdalje med zobmi toliko ozke, da ne morejo skozi nje uhajati čebele iz oddelka B v A. Namesto brane i/. bele pločevine lahko pribijemo na letvico tudi žičnato mrežo. V Nickelsonovem članku v isti številki je treba popraviti, tla smemo pri kuhi voska uporabljati kvečjemu pocinjeno, nikakor pa ne pocinkane posode. V pocinkani posodi vosek prav tako pozeleni kot v železni. SEME DVOLETNE MEDENE DETELJE nudi, dokler traja zaloga, Čebelarska družina Višnja gora. SEME FACELIJE odlične kakovosti nudi po ceni 600 din za kilogram Pčelarska slanica Prilep. LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJEy^,^^5 Poätni pr. 78 / Tol. 36-S6, 22-56 in 23-RG / Brzojavi LIP Maribor / Tek. rač. pri NB Maribor 640-T-186 PROIZVAJAMO IN PRODAJAMO AŽ panje na 9 in 10 satov in druge panje po naročilu, stanovanjsko pohištvo, stavbno pohištvo, stanovanjske hiše, pisarniško opremo, galanterijo in stru-garske izdelke za industrijo in gospodinjstvo, lesno volno in rezan les vseh vrst