§!	FKANQUEO PAGADO		Naš naslov:
a § Š	TARIFA REDUCIDA		AVALOS 250 - BUENOS AIRES
Ö «J	Concesion 2560		REPUBLICA ARGENTINA
NAŠE DUHOVNO ŽIVLJENJE
Buenos Aires, dne 24. februarja 1934	NUESTRA VIDA ESPIRITU/ L
Številka 40
Na Oljski gori, ponoči, veliki četrtek.
Izdajavec Juda Iškarijot se je približal, potem ko je dal Jezusovim sovražnikom znamenje. ..
Po svetem pismu je Cerkev skrivnostno na zemlji naprej živeči Kristus.
Z vsakim velikim grehom pa krščanski človek tega Kristusa sramotno izda.
Ali boš tudi ta velikonočni čas ostal izdajavec in se ne boš še spravil s svojim Izveličarjem?
Evangelij druge postne nedelje
m i7,i—9.
Tiste dni je vzel Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza, jih peljal posebej na visoko goro in se pred njimi izpremenil: njegov obraz se je zasvetil ko solnce in njegova oblačila so postala bela ko luč.
In glej, prikazala sta se jim Mozes in Elija in sta govorila z njim.
Oglasil pa se je Peter in rekel Jezusu: ‘Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore: tebi enega, Mozesu enega in Eliju enega”.
Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: “Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte”.
Ko so učenci to slišali, so padli na svoj obraz ih se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: “Vstanite in ne bojte se!” Ko so pa oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega.
Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: “Nikomur ne pravite tega, kar ste videli, dokler Sin človekov od mrtvih ne vstane.”
goni Tabor — tako imenuje staro izročilo goro Jezusovega spremenjenja, čeprav v evangeliju ni imenovana po imenu — so bili kmalu nato priča tudi še vse drugačnemu izpremenjenju: Jezusovemu strahu in trepetu in njegovem smrtnem krvavem potu na Oljski gori in naslednji dan ponižanju, kakor ga ni nikdar nihče doživel hujšega. Priče so bili, kako ni ostal Jezusu ne en prijatelj, ne en zagovornik. Ne dolgo pozneje so izkusili, kako je zaradi tega Jezusa tudi nje same vse vprek zasovražilo in je nastopila proti njim sama posvetna oblast in jim ostro prepovedala še kaj “govoriti o tem človeku”.
če naj so ti učenci ostali verni, č i ' se šli po vsem svetu in oznanjali Jezusove nauke, je morala biti predvsem njihova lastna vera neizpodbitno, trdna, trdnejša, kakor je na splošno vera krščanskih ljudi, in je morala biti zato utrjena z izrednimi čudeži in znamenji.
Eno takih izrednih, znamenj za utrditev vere apostolov v Jezusa Kristusa, božjega Sina, je bilo tudi čudežno izpremenjenje Jezusovo na gori Tabor.
Evangeljska misel: Tudi nam je včasih lažje in včasih težje verovati božji besedi. Če sami nočemo, ne more vendar nikdar priti čez našo vero težja preizkušnja, kakor jo moremo prenesti. Tudi če bi bilo treba za to čudeža, nam bo poslal Bog z izkušnjavo tudi moč, da jo bomo premagali, če bomo le hoteli.
Cerkveni koledar
25.	februar — druga postna, kvatrna nedelja — slovenske božje službe na Paternalu, Avalos 250, po navadi: ob desetih dopoldne slovenska sveta maša, popoldne ob štirih pa križev pot in litanije z blagoslo-vom.
26.	februar — pondeljek — spomin svetega aleksandrijskega škofa Aleksandra, ki je iz Cerkve izobčil svojega duhovnika-krivoverea Arija.
27.	februar — torek — spomin šole pred nekaterimi leti umrlega in svetnikom proglašenega mladeniča Gabrijela Žalostne Matere božje.
28.	februar — serda — spomin nesetih svetih duhovnikov, dijakonov in tovarišev, ki so za cesarja Va-lerijana prostovoljno in požrtvovalno stregli kužno bolnim, sami oboleli in umrli in so jih zaceli verniki takoj častiti kot svetnike. — Zapovedan postni dan: pritrganje v jedi brez zdržnosti mesnih jedi.
1.	marec —- četrtek — spomin svetih dvesto šestdesetih mučencev, ki so bili na povelje Klavdija hkrati pomorjeni zaradi stanovitne vere v Kristusa.
2.	marec — petek — prvi petek meseca marca. Zapovedan postni dan: prtrganje v jedi in zdržnost mesnih jedi.
3.	marec — sobota — spomin svete, cesarice Kunigunde, žene cesarja Henrika, ki je umrla v Bambergu na Nemškem.
4.	marec — tretja postna needlja — slovenske božje službe po navadi.
SVETI KRIŽEV POT
Ni vedno enako lahko ostati dober in veren. Vera samih apostolov je bila nekajkrat postavljena na težko preizkušnjo. Če bi bila naša vera vedno povsem lahka, razvidna in sama ob sebi razumljiva, bi bila toliko manj, ali bi sploh ne bila zaslužna za nebesa.
Neposredno pred svojim čudovitim izpremenjenjem, katero popisuje današnji evangelij, je napovedal Jezus učencem svoje trpljenje: “Glejte, v Jeruzalem gremo, in spolnilo se bo nad sinom človekovim vse, kar je pisano po prerokih. Izdan bo namreč nevernikom in ga bodo zasmehovali in z njim grdo ravnali in vanj pljuvali: in ko ga bodo bičali, ga bodo umorili, in tretji dan bo vstal”. In oni niso nič od tega umeli; ta beseda jim je bila skrita in niso vedeli, kaj je govoril. Lk 18,31-34. še več: Pohujševali so se nad Jezusom. Bili so pač sinovi svojega ljudstva in svojega časa in si niso še mogli predstavljati trpečega Odrešenika, božjega Sina in Boga. Pri svetem Mateju berem zato, da je Peter Jezusa celo v stran poklical in mu začel braniti: “Nikakor, Gospod, to se ti ne sme zgoditi!” Jezus pa mu je odgovoril: “Pojdi od mene, skuš-njavec! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je božjega, ampak, kar je človeškega.” Mt 16,23. Isti učenci, ki so bili priča Jezusovega izpremenjenja na
Zelo stari krščanski spisi pripovedujejo, da je Jezusova mati Marija po smrti in vnebohodu svojega Sina večkrat in rada obiskovala kraje njegovega trpljenja. Ravno tako apostoli in mnoge pobožne žene.
Posebno pa so se razvila romanja na te svete kraje v četrtem stoletju, ko je cesarica sveta Helena našla pravi in resnični križ Kristusov, o čemer smo že pred nekaterimi meesci natančneje poročali.
Iz konca četrtega stoletja po Kristusu se nam. je ohranil romarski dnevnik pobožne Silvije iz Akvitanije, ki popisuje med drugim, kako lepo da so kristjani obhajali veliki teden na krajih Kristusovega trpljenja, v Sveti deželi. Ko so veliki petek na gori Kalvariji brali svetopisemsko popisovanje Jezusovega trpljenja, pripoveduje pobožna romarica, je vse ljudstvo glasno plakalo.
Razumljivo je, da so hoteli jeruzalemski romarji posebno videti “križev pot”, to je pot, po kateri je nesel Jezus svoj križ Po tej poti so hodili v skupinah in zraven glasno molili in premišljevali trpljenje Jezusovo. Očetje frančiškani, ki so prišli v Sveto deželo že okoli leta 1230 so se predvsem zavzeli za pobožnost križevega pota.
Ker je Jeruzalem daleč in so mogli tja le razmeroma redki posamezniki, so začeli marsikje doma postavljati svetišča, ki so bila po svoji velikosti, po svoji legi in opremi čim bolj podobna svetim krajem v Palestini.
Posebno se je razvila ta navada, ko je v šestnajstem stoletju neki holandski duhovnik Christianus Adrianus Cruys napisal knjigo: “Popis Jeruzalema, kakršen je bil v času Kristusovem”, in je v knjigi posebno natančno po-
pisan Kristusov križev pot in natančno označene vse posamezne razdalje na katerih računajo, da so se dogodili posamezni dogodki, kakor jih popisuje sveto pismo. Pisatelj je pripomnil, da je zato tako natančno popisal vse mere, da si jih lahko vsak sam odmeri, bodisi na vrtu, bodisi v cerkvi, bodisi kjerkoli, in si more tako lažje in bolj živo predstavljati strahotno trpljenje Jezusovo.
Ta 'preprosta pisateljeva opazka je imela neverjeten uspeh: knjigo so prestavili v razne jezike in kjei’koli so jo brali, povsod so nare-jali križeve pote.
Kjer so računali, da se je izvršil na Jezusovem križevem potu iz svetega pisma ali iz ustnega izi’oöila posebno važen dogodek, so verniki, ki so hodili po križevem potxx, postajali, se v tiste dogodke bolj živo zamislili in jih tudi kar na kratko imenovali postaje.
Število “postaj” ni bilo povsod enako, ker so v svetem pismu popisanim dogodkom iz Jezusovega trpljenja dodajali poxxekod še druge, o katerih pripoveduje samo ustno izročilo. Sveto pismo tako xxa primer xxičesar ne pripoveduje o trikratnem Jezusovem padcu pod križem, ničesar o Veroniki, ki je obx-isala znojno in krvavo Gospodovo obličje itd.
Danes je število postaj za vso Cex-kev določeno na štirinajst. Dobiti pa je tudi na Slovenskem še vedno križevih potov z več ali
a P 0 S T 0 L s
'Postavili so dva: Jožefa, ki se je imenoval Barsaba, s priimkom Justus (Pravični), in Matija; ixx molili so :“Ti, Gospod, ki poziraš srca vseh, pokaži, katerega izmed teh dveh si izvolil, da prevzame mesto v tej službi in v apostol-stvu, od katerega je odpadel Juda, da je šel na določeno mu mesto”. Tn žrebali so zamja, žreb je zadel Matija (14) in ta je bil prištet enaj-sterim apostolom.
Ko je prišel binkoštni dan, (15) so bil vsi skupaj na istem kraju. In nastal je nagloma z neba šum, kakor prihajajočega silnega vetra, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. Prikazali so se jim jeziki kakor plameni in se porazdelili ter obstali nad slehernim po eden. Tn napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in so začeli govoriti v drugih jezikih, kakor jim je dajal Duh izgovarjati. Prebivali so pa v Jeruzalemu Judje izmed vsakega naroda pod nebom, (16) bogaboječi možje. Ko je nastal ta glas, se je zbrala množica in se zavzela, ker jih je vsak slišal govoilti v svojem jeziku. Vsi so strmeli in se čudili, govoreč: “Glejte, ali niso vsi ti, ki govore, Galilejci? Kako da mi slišimo vsak svoj jezik, v katerem smo se rodiliParti, Medi in Elamljani, in kateri smo iz Mezopotamije in Judeje in Kapadocije, Ponta in Azije, Prigije in Pamfilije, Egipta in libijskih krajev pri Cireni, in mi iz Rima, Judje in spreobrnjenci, Kreča-nl in Arabci — jih slišimo v naših jezikih oznanjati velika dela božja.” Vsi so strmeli, in ne vedoč, kaj naj si mislijo, so drug drugega vpra-
(34) Dve ploščici z imeni obeh kandidatov so deli v posodo in jo tresli, da je skočila ena ploščica iz nje.
(1,5) Binkoštni praznik so Judje obhajali petdeseti dan po veliki noči v zahvalo za žetev in v spomin na sinajsko postavodajo.
(16)	V Jeruzalemu so bili ali zaradi praznika, ali pa so se ‘Stalno tja preselili, da so bili bliže svetišču.
manj ali drugačnimi postajami, ki pa se danes ne smejo več rabiti v cerkvi.
Kakor je znano so morali rimski obsojenci sami nesti svoj križ iz kraja obsodbe na morišče. Za oba razbojnika, Jezusova tovariša v obsodbi, je najbrže veljala judovska postaim, po kateri na praznik tudi križa nebi smela nesti, in so najeli najbrže v ta namen dva pogana o Jezusu pa iz evangelija za gotovo vemo, da je sam nesel svoj križ.
Kazen sama je bila izvršena navadno takoj po obsodbi. Za Jezusa računajo, da je bil po obsodbi toliko časa v ječi, da so mu pripravili križ, to je kaki dve uri, dočim sta bila križa za oba ostala razbojnika najbrže že preje pripravljena, ker je bila njuna obsodba gotova, in tudi čas kazni najbrže že preje določen.
Svoj križ je nesel Jezus kakih tisoč metrov ali en kilometer daleč. Raje kakšen meter manj kakor več, to je iz Herodove kraljevske palače, kjer je je stanoval rimski cesarski namestnik Ponči j Pilat, do Golgote ali Gulgote, kakor so rekli Judje, ali Kalvarije, kakor se je nizki hribček tudi imenoval, že izven mestnega obzidja.
Obsojencem so navadno obesili na vrat belo tablico, na kateri je bilo na kratko zapisano, zakaj da je obsojeni zaslužil smrt. Včasih je nosil tablico z napisom tudi kdo drugi. Poleg tega je bil v sprevodu kliear, ki je mimoidočim
f£fl DELA
ševali: “Kaj naj bo to?” Nekateri pa so se posmehovali in rekli: “Novega vina so se napili”.
Vstal je tedaj Peter z enajsterimi, povzdignil svoj glas ixx jih nagovoril: “Judje, in vsi vi, kateri prebivate v Jeruzalemu! To vam bodi znano in vtisnite si moje besede! Niso ti pijani, kakor vi menite, saj je tretja dnevna ura: (17) ampak to je, kar je bilo povedano po preroku Joelu: (18)
‘In v poslednjih dneh, (19) govori Bog,
bom izlil od svojega Duha na vse človeštvo: in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere; vaši mladeniči bodo videli prikazni in vaši starčki bodo gledali v sanjah.
Celo na hlapce in na dekle bom v onih dneh izlil svojega Duha in bodo prerokovali (20)
Delal bom čudeže zgoraj na nebu in znamenja spodaj na zemlji: kri in ogenj in oblake dima.
Solnce se bo spremenilo v temo in mesec v kri,
preden pride veliki in slavni dan Gospodov.
In zgodilo se bo:
Vsak, kdor bo klical ime Gospodovo, bo rešen.’
Izraelci, poslušajte te besede: Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami spričal z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je po njem storil sredi med vami, kakor sami veste: njega, izdanega po določenem sklepu in previdnosti božji, ste po rokah krivičnikov na križ pribili in umorili; (21) toda Bog ga je oprostil bo-
(17)	To je po naše ob devetih dopoldne.
(18)	Jo el 2, 28—32.
(19)	V mesijanski dobi; imenuje se poslednja, ker bo trajala do konca dni.
(20)	“Prerokovali bodo” pomeni, da bo Sv. Duh delil obilne milosti.
(21)	Pravi povzročitelji Jezusove smrti so bili Judje, čeprav so ga na križ pribili “krivičniki”, t. j. pogani (dobesedno: taki, ki niso pod postavo).
v svarilen zgled glasno oznanjal vzrok smrtne obsodbe. Sprevod sam je vodil stotnik, rimski oficir z nekaterimi vojaki, ki je skrbel, da se je vse pravilno in postavno izvršilo.
Kadar torej molimo križev pot, spremljamo v duhu Gospoda na tem njegovem resničnem križevem potu v Jeruzalem.
Križev pot imamo danes v vsaki župni cerkvi. Posebno pa se javno moli ta pobožnost postne in kvatrne nedelje. Tudi v naši pater-nalski župni cerkvi smo jo že v nedeljo ob štirih popoldne opravili in jo bomo molili ob istem času vse nedelje do velike noči, spomina vstajenja Gospodovega.
Da to lepo pobožnost čim bolj razširi, ji je dala Cerkev že v najstarejših časih mnogo odpustkov. Koliko, tega danes niti več ne vemo točno, ker so se avtentične listine izgubile. Zato odpustkov križevega pota ni dovoljeno naštevati ali celo zapisavati na posamezne postaje. Gotovo jih je mnogo in tudi več popolnih, vsi tisti, ki so bili dovoljeni kdaj romarjem v sveto deželo. Tudi je gotovo, da jih moremo nakloniti dušam v vicah.
Kdor hoče odpustek prejeti, mora pravilno opraviti križev pot tam kjer je bil pravilno postavljen in veljavno blagoslovljen. Da so križevi poti po naših cei-kvah pravilno postavljeni in blagoslovljeni, se moremo brez skrbi zanesti.
(Konec prihodnjič)
lečin smrti in ga obudil, zakaj ni bilo mogoče, da bi ga smrt imela v oblasti. David namreč pravi o njem: (22)
,Vedno vidim pred seboj Gospoda, ker je ob moji desnici, da ne omagam.
Zato se veseli moje srce in raduje moj jezik, in v upanju bo počivalo moje telo.
Zakaj moje duše ne boš pustil pod zemljo in svojemu svetniku ne boš dal trohneti.
Dal si mi spoznati pot življenja, napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem’.
Bratje, naj vam odkrito spregovorim o očaku Davidu, Umrl je in bil pokopan, in njegov grob je med nami do današnjega dne; ker je pa bil prerok in je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da posadi potomca njegovega rodu na njegov prestol, se je ozrl v prihodnost in povedal o vstajenju Kristusovem, da ni bil puščen pod zemljo, in da tudi njegovo telo ni trohnelo. Tega Jezusa je Bog obudil, čemur smo vsi mi priče. Z desnico božjo torej povišan in prejemši od Očeta obljubo Svetega Ruha, je izlil tega Duha, ki ga vidite in slišite. David namreč ni šel v nebesa, vendar pravi sam:
,Gospod je rekel mojemu Gospodu:
Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov v podnožje tvojih nog.’
Gotovo torej vedi vsa Izraelova hiša, da ga je Bog postavil za Gospoda in Maziljenca — tega Jezusa, ki ste ga vi križali.”
Ko so to slišali, jih je v srce zabolelo in so rekli Betru in ostalim apostolom: “Kaj naj storimo, bratje?” Peter jim je rekel: “Spokorite se in sleherni izmed vas naj se da krstiti v imenu Jezusa Kristusa
(22)	P* 15, 8—11.
Josip Stritar
Kako sva z Levstikom krompii pekla
Ni še dolgo, kar smo popisali v našem listu življenje znamenitega slovenskega pisatelja Levstika. Prihodnjič bomo nudili našim cenjenim čitateljicam in čitateljem življenjepis Levstikovega imenitnega rojaka in prijatelja Josipa Stritarja, kakor ga je popisal gospod Srečko Ferfolja. Danes pa se bomo veselili prijazne slike skoro otroško preprostega občevanja, življenja in mišljenja teli dveh naših velikih mož. Hkrati nas bo spomnila ta preprosta črtica naših ljubih slovenskih vaških gmajn, po katerih smo svojčas pasli očetove črede in — pekli krompir.
Ur.
Levstik je bil učen mož. Pisati je znal in pesmi zlagati, da je bil za zgled vsem svojim sovrstnikom. Pa še nekaj je znal, kar
sicer ni tako imenitno, ali dobro je, namreč krompir peči. Tu pa gotovo poreče zaničljivo ta in oni:	„To je pa že kaj pravega;
krompir peči !To zna pri nas vsak pastir; jas tudi.“ Na to mu mirno odgovarjam: „Le počasi, prijatelj moj dragi, kakor bi rekel Levstik; verjamem, da znaš, kakor praviš. Ali krompir peči in krompir peči to ti je dvoje, prijatelj, ne zameri!“ Tako, kakor ga je znal Levstik in kakor ga znam zdaj jaz, ki sem se naučil od njega, težko, da bi ga znal ti ali pa kak pastir. Seveda je zdaj moja dolžnost, natanko povedati in razložiti, kako se je to godilo, da se tudi kdo drug nauči te umetnosti.
To je bilo skoraj vselej nekako tako-le. Proti večeru sem se napotil iz Lašč v bližnje Retje na Levstikov dom.. Tu je prebival v leseni izbi nad hlevom. Ko sem vstopil, je sedel za mizo in pisal. Ko semdem, mi pokaže molče kakega pol hleba kruha pa nož na mizi, češ, naj si ga urežem. Ko se mu je zdelo, da je dela dovolj za ten den, je odložil pisanje i nvstal. Nato sva šla v vežo, kjer si je izbral in nabral v košek krompirja, pripravnega za peko. To je prva. Ni vsak krompir dober za peko. Biti mora neke posebne vrste: srednje velikosti, ne prodebel ne predroben, lepo okrogel in kolikor moči gladek, brez bunk in jamic. Če ne najdeš takega, pa pusti rajši vso stvar pri miru!
Nato sva koračila v bližnji gozd na pripravno mesto. Tu je bilo treba najprej nabrati in nanesti suhih drv za ogenj. To je drugo, kar je imenitno. Vsaka drva niso za rabo. Suha morajo biti, drugače bodo dala več dima ko ognja, pa ne predrobna in ne predebela. Najboljšo žerjavici dado korenine in grče; in dobre, hude žerjavice je treba.
Ko je bilo suhljadi nanesene in nakopičene za potrebo, mi je odkazal Levstik sedež na bližnjem parobku. Nato je začel delati ogenj. Ali kako? Ne morebiti z vžigalicami in papirjem. Stari Slovenci in Slovani
Radoslav Rogina, Avellaneda.
ZAKAJ?
Zakaj, moja misel,
ploveš v daljave?
Zakaj domovine ne zabiš, domače dobrave?
Zakaj do dna otožna si vsa?
f
Zakaj, domovina, me tisočkrat kličeš; pridi, pridi!?
Mati, zakaj v vseh pismih ponavljaš; pridi, pridi!?
Zakaj ? Saj nisem pozabil te, matere moje zlato srce, Nisem, nisem pozabil te
daljno domovje moje!
Zavod sv. Cirila in Metoda
sprejema dečke v popolno varstvo.
Obrnite se pismeno ali osebno na:
ASILO LIPA, VILLA MADERO C.G.E.A. (Bs. Aires)
č:
D
o
30S0E
30130
u
o
Kateri imajo radi argentinske revije jim priporočamo
Veliko tedensko revijo CARAS Y CARETAS
D
o
D
o
ki si jo lahko kupijo za 20 ctvs na kateremkoli kiosku ali pa si jo tudi naročijo pri upravi
BUENO AIRES, CHACABUCO 151
$	2.50 trimeesčno
$ 5.—• polletno $ 9.— celoletno
O
D
o
o
0
oziroma za provinco
$.$ 3,—	e,—	n,—
0
o
in za inozemstvo
dva zlata pesa trimesečno štiri zlate pese polletno
O
0
osem zlatih pesov letno
>C30I
Ol
0
O
niso poznali kaj takega, seveda tudi krompirja niso pekli. Imel je za to nalašč, pripravljen kamen, kresilo in gobo, pa je začel kresati. Ko je goba ujela iskro in začela tleti, jo je zavil v kepo dobro subega mahu in zažel kepo v krogu vihteti; vihtel jo je, da se je vnela. Gorečko je potaknil pod droben les, zato pripravljen: ko je tu začel goreti, je naložil debelejšega. Če pa je začel ogenj pojemati, je zgrabil svoj širokokrajni klo-btdt, pa mu je začel mahaje dajati sape z njim, kakor je sploh pastirska navada.
Zdaj je vzel iz koška krompir in ga je lepo položil k ognju, da se je ogreval in izpuhteval vlažnost, ki mora popolnoma iz njega, če hoče biti dober; drugače je bolj kuhan kakor pečen in nima tistega prijetnega duha in okusa. Ko je bilo že dovolj žerjavice, je položil nanjo posamezni sadež, pa tako, da se niso dotikali drug drugega, Nato je vzel v roke palico, nalašč za to pripravljeno, in ga je vedno prevračal z njo, da se je okrog in okrog polagoma opekel, pa ne preveč, in tako dobil lepo skorjo, kar je posebno imenitno.
Ko se mu je zdelo, da bi utegnil biü, že dober, je s tisto palico dregnil onega, ki se mu je videl najbolj goden, iz žerjavice. Vzel ga je v roko, stisnil ga ter tako poskusil, ali je že dovolj pečen. Če poči, je dober: če ne , ga položi zopet nazaj na žerjavico pa poskusi drugega. Ko najde dobrega, ga os-trže lepo z nožičem, da se pokaže lepa rumena skorja okrog in okrog, in ga pomoli meni. Jaz ga starem pa mi zadiši prijetno, kakor pečen kostanj. Tudi okus ima tak ko-kor pečen kostnj, če ne boljšega. Drugega si je privoščil sam.
Ko je bilo vse lepo pospravljeno, sva ostala še nekoliko časa sede pri ognju, da je vse pogorelo. Oj kako je bilo.to lepo! Sol-nce je zahajalo za naše ljube domače gorice. On ko je bilo vse tako tiho in mirno; se je oglasil v bližnjem grmu kos s svojim sladkim večernim petjem. Midva sva pa poslušala in mirno pila vso to nebečko lepoto. Oj lepi spomiii !Milo se mi stori, kadar se zdaj spomnim tistega blaženega srečnega časa.
Fran Levstik
SOLNCE je nam najbližja zvezda stalnice. Ker je v primeri z drugimi zvezdami blizu, je videti veliko in ga je mogoče natančneje opazovati.
Solnce je svetla in vroča ognjena krogla. . Posebna priprava imenovana spektroskop nam pove, da sestoji z prav listih snovi, kakor naša zemlja. Eno samo snov je. pokazal spektroskop na solncu, iti je na zemlji niso poznali in so jo zato tudi imenovali helij ali solnčno snov. Pozneje so našli pl m helij tudi na zemlji, kjer pa je redek.
Zaradi neznosne /ročine 5.000 — 7.000 stopinj Celzija je solnčna snov spremenjena v pline ali je vsaj tekoča.
Že slavni Anglež Newton je s poizkusom dokazal, da ne privlači samo jekleni magnet nase kosov železa in niklja, marveč da v vsaki poljubni snovi spi čudovita moč, ki vse druge vleče nase. Ne sicer s tako močjo kakor magnet železne in nikljaste opilke, ampak vendarle.
Če ima že velik kamen v sebi toliko privlačne sile, da jo je mogoče meriti in je privlačnost tem večja, čim več snovi je zbrane skupaj, kar je vse dokazal že isti Newton, kako velikansko privlačno moč mora imeti potem cela naša zemlja in kako neizmerno šele solnce, ki je milijonkrat večje od zemlje. Privlačnost je sila S katero vleče zemlja nase nas ljudi in vse kar je na njej. Privlačnost, to so kakor vajeti, s katerimi vleče solnce nase zemljo in ne pusti, da bi se izgubila iz njegovega gorkega objema v ledene daljave, k ter bi moralo poginiti vse zemeljsko življenje.
Kako da ne potegne potem solnce zemlje čisto nase in je ne potopi v svojem ognjenem morju ?
Zato ne, ker gonijo privlačnosti nasprotne sile zemljo zopet od solnca stran. Te obojne sile držijo zemljo štabu v primerni razdalji od solnca: ne pustijo je preblizu zraven, pa tudi ne predaleč stran.
Zemlja ne stoji pri miru, marveč se z neznansko hitrostjo vozi okrog solnca. Take hitrosti na zemlji sploh ne poznamo: 29.5 km na
sekundo. Vsako leto enkrat se prepelje zemlja okrog in okrog soinca. i'o tem obhodu ravno računamo leta. Vsak dar se zasuče hkrati okrogla zemlja sama okr-jg sebe. Po čemer računamo dni. Polovica zemlje je vedno obrnjene proti žarečemu solncu, ki jo obseva in greje, in ima dan, druga polovica pa je obrnjena od solnca stran in ima noč.
Zemljin zvest spremljevalec je mesec, ki se vozi okrog nje kakor zemlja okrog solnca. Vsakih 27 dni in 8 ur konča mesec svoj obhod. Kadar je pred zemljo, tc je sredi med zemljo in solncem nam kaže svojo proč od solnca obrnjeno, nerazsvetljeno in zato temno polovico, ki je ne vidimo ali skoraj ne vidimo in pravimo da imamo mlaj. Od tam gre njegova pot na levo, če gledamo iz zemlje proti solncu. Zmiraj več vidimo mesečeve razsvetljene poln mesec od solnca enako oddaljena, nam kaže lovice. Pravimo, da mesec raste. Ko sta zemlja mesec pol proti solncu obrnjene in razsvetljene in polovico od solnca proč obrnjene in zato temne polovice. Nerazsvetljene, temne polovice ne vidimo, pač pa razsvetljeno in pravimo, da je prvi krajec. Prvi krajec je podoben v Evropi črki D, v Južni Ameriki in sploh na južni polobli na črki G. Zatem se pomika mesec v isti smeri, dokler ne pride za zemljo. Takrat ga vidimo vsega od solnca ožarjenega in pravimo, da imamo polno luno ali ščip. Potlej sa vozi naprej in spet. obrača proti nam vedno manj razsvetljene svoje krogle, dokler ne pridemo do zadnjega krajca in potem do mlaja, na kar se isto gibanje ponavlja brez prestan-ka.
Včasih se postavi na svojih poti okrog zemlje mesec v natančno črto med solncem in zemljo. Taktrat zakrije mesec en del ali pa vse solnce. Mi pravimo, da imamo popolen ali ne-popolen solnčni mrk. Drugič se postavi mesec spet natančno za z -nijo, tako da stoje solnce — zemlja — mesec spet v isti ravni vrsti in črti. Takrat pade zemeljska senca na meseca. Če bi živeli na mesecu ljudje, bi videli takrat oni solnčni mrk. Zemljska senca otemni tisti del meseca, na katerega pade. Pravimo, da je
Solnčne pege. Fotografirala zvezdama Treptow
j
' '■'!
;.d
...
Ogromni opazovalni stolp zvezdarne v Treptowern pri Berlinu, ene največjih na svetu, katero si je ogledal pred leti tudi pisatelj našega pričujočega članka o svetovju.
lune mrknila. Učeni ljudje znajo natančno preračunati, kdaj da bo mrknila luna in kdaj solnce, kar potem v koledarjih tudi do minute natančno napovedujejo.
Učenjaki — z cm. d osi ovci so izračunali tudi kako daleč da je iz zemije do solnca ali do meseca. Dobili so ogromne številke:	do solnca
149 milijonov kilometrov, do mesecu pa 384.400 km, razdalje ki niso vedno čisto enake.
Takih ogromnih številk si ne moremo prav predstavljati. Zato si bomo poizkusili predoči-ti te razdalje drugače.
Vsak pozna fotografijo. Vaša fotografija je na primer pomanjšana, pa natačna slika. Vašega obraza.
Gospodarji poznajo mape in zemljevide. To so silno pomanjšane slike Vašega poselstva, kmetije, ali pa tudi večjih pokrajin zemlje, celih dežela in držav.
Iz šole se spominjate zemljevida, na katerem
je narisan ves svet.
Zemljevid ,ki nam vso zemljo kaže posebno nazorno je napet na veliko kroglo, ki je imenujemo globus. Kakor navadni zemljevidi so tudi globusi večjih aii manjši. Vaš šolski je bil morda tako velik, kakor srednje debela buča. Ponekod imajo veliko večje. Dobiti pa je tudi prav majhne.
Za našo ponazoritev bi rabili en tak prav majhen globus. Ker tako majhnega v trgovini mi dobiti, si iz1.trmo drobno 6 milimetrov debelo grahovo živce, ki naj nam grobo predstavlja vso našo velikansko zemljo. Na tako majhnem globusu bi bilo komaj mogoče naslikati dele sveta. Cela Slovenija bi ne bila večja od malo zategnjene drobne pičice na i.
To grahovo zrnce postavimo na okno. 18 cm stran položimo drobne 2 mm debelo proseno zrnce. Potem pa izmerimo 72 metrov od okna po vrtu. Če bi bdi dema bi si poiskali najdebelejšo zlato rumeno buče, kar jih je kdaj zraslo na Vašem vrtu in jo tam postavili. Evo Vam potem zeiv.' levicia, ki Vam kaže solnce, zemljo in mesec sor iz,•um ne njihovi velikosti in medsebojni oddaljenosti.
Že sem omenil, da naša zemlja ne stoji pri miru, marveč z velikansko hitrostjo natannčno v enem letu obleti solnce. Z njo se vozi mesec,
t

ki je manjši in urnjši, obletava hkrati tudi zemljo in je včasih pred njo, za njo, na njeni, desni ali levi.
Pa zemlja z mesecem n'kađor ni edini solnčni častivec in spremljevalec, marveč je še cela vrsta svetovr In zvezd, ki se z njima vred okrog solnca vozijo.
Te bi najlažje opazovali s solnca samega. Drugače seveda tja ne moremo kakor v duhu. Enkrat je pot predolga. 149 milijonov kilometrov! Najhitrejši brzovlak bi rabil za tako pot 175 let, če bi vozil brez prestanja noč in dan. Tudi bi bilo tam za nas vsekakor prevroče. 15 ali 16 stopinj Celzija našemu telesu nekako najbolj prija. 40 stopinj Celzija nas hoče zadušiti, kakor smo šele pred kratkim videli. 100 stopinj vroč krop povzroča smrtne opekline. Solnce pa so izračunali, da ima vročine 7.000 stopinj Celzija. To je veliko več, kakor je treba da se stopi železo, srebro, zlato ali katerakoli kovina. Tretjič ne smemo pozabiti, da je solnce tristotisočkrat ali prostor-nisko celo milijonkrat večje kakor zemlja, in zato z veliko večjo močjo vleče nase vse stvari. 80 kg težak možki bi tehtal na solncu 2.240 kg in bi se zrušil pod lastno težo. Našega duha pa ne utrudi pot, vročina mu ne škodi in teže ne čuti, zato v duhu že lahko obiščemo tudi solnce in se iz njega razgledamo.
Kaj bi zanimivega videli na solncu samem, ki ga vneti zemeljski opazovalci tako navdušeno opisujejo, žal ni časa, ne prostora 'da bi Vam razlagal. Zanimive solnčne pege, ki so jih odkrili šele zadnji čas in katerih učenjaki še danes ne morejo prav razložiti, toliko da omenim. Zdi se namreč da si zvezi s prilikami na zemlji,- kadar so te pege posebno številne in velike, razsajajo po zemlji viharji, neurja, povodnji in potresi. Nas zanimajo zaenkrat posebno solnčni zvesti spremljevalci, planeti kakor jim pravimo.
Naše solnce ima osmero planetov, osmero zemlji podobnih svetov, ki ga neprestano obletavajo v večjih ali manjših krogih, kakor je pač kateri od solnca oddaljen. Naj jih kar po imenu naštejem: Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun. Najbližji je solncu Merkur, najbolj je oddaljen Neptun.
Našo zemljo bi videli iz solnca kakor slabotno zvezdico zadnjih dveh planetov bi pa s prostimi človeškimi očmi ne bilo videti.
Sedaj pa Te, prijatelj, spet povabim na potovanje. Iz solnca bi se peljala mimo vseh planetov do njihovega skrajnega tovariša Neptuna.
Aeroplan je za tako pot zanič. Prepočasen. Povabim Te, da zahajava — kajpada spet samo v duhu — vsak svoj svetloben žarek, ki iz solnca izhaja in vse svetove razsvetljuje. Tak žarek je najhitrejša stvar, ki jo poznamo in bo prav blazna naglica s katero se bova vozila.
Če bi hotela iz zemlje na mesec, bi tudi prišla v eni dobri sekundi. '■
S solnčnim žarkom odpotujeva torej točno o poldne iz solnca v vsemirje. To Vam bo vožnja s svetlobnim žarkom!
V	petih minutah smo že mimo Merkurja in Venere.
Merkur je solncu najbližji planet in izmed vseh najmanjši. Ker je solncu najbližji, je njegova pot okrog njega najkrajša in jo zmaga Merkur že v 88 zemeljskih dneh. Merkurjevo leto traja torej 88 zemeljskih dni.
Venera je ona lepa in svetla zvezda, ki jo vidimo iz zemlje včasih zvečer in ji pravimo Večernica, včasih pa zjutraj in jo imenujemo takrat Jutranjico ali Danico. Skoraj take velikosti je kakor naša zemlja.
V	osmih minutah smo vštric zemlje in meseca.
Potem drvimo naprej mimo Marsa z dvema igračasto majhnima mesecema, mimo številnih asteroidov, ostankov razdrobljene zvezde,., kakor mislijo nekateri, mimo Jupitra s štirimi velikimi in petimi manjšimi, mimo Saturna z desetimi meseci in čudovitim obročem in Urana s štirimi meseci. Ob K51i popoldne smo že na skrajnem planetu Neptunu, okrog katere-
se tudi vozi en mesec.
Če bi se ozrli sedaj nazaj, bi ne videli solnca vec kot veliko ploskev, kakor ga vidimo iz zemlje, marveč samo še kot svetlo piko. Zemlje bi seveda s prostimi očmi sploh ne videli. Saj tudi Uiana in Neptuna, ki sta vendar dosti večja, s prostimi očmi iz zemlje ne vidimo in so zvezdoslovci sploh preje izračunali, da. morata biti znanstveniki kot sijajen uspeh , človeške bistroumnosti.
Daljnogled zvezdarne Treptow
Cim dalje je planet od. solnca, tem daljša mora biti njegova pot, da ga obide. Pa tudi vozi bolj počasi. Dočim je Merkurju za njegov obhod dovolj 88 dni, rabi Upan 84 zemeljskih let. Neptun pa celih 164 let in 280 dni. .'
Pristaviti je . treba, da bi bilo iz solnca samega kaj enostavno opazovati pota planetov, da je pa stvar. gledana iz zemlje veliko bolj
zamotana J Zem,Ja namreč . sama ne stoji na
mestu, večino planetov prehiteva, za nekate-umi pa zaostaja. Zato je videti, kakor bi se planeti sami neredno gibali, kakor bi včasih zastali, , šli celo nazaj in delali zanjke. Vsega tega si svojcas'niso znali razložiti, kar je ro-diio astrologijo, ki je iz gibanja zvezd hotela spoznavati prihodujosl. kar se bo šele zgodilo.
(Konec prihodnjič)
dTklTca z odprtim» očmi
Našim cenjenim čitateljicam in žitateljem sporoča-
mo, da smo jim pripravili najlepšo argentinsko povest imenovano Breskvin cvet, ki je bila na slovensko prestavljena nalašč za naš list. Povest bo gotovo zbudila veliko zanimanje kakor je je v argentinski javnosti, kjer morajo knjigo venomer ponatis-kovati, in nanjo že sedaj opozarjamo.
Zaradi preureditve lista bomo zaenkrat prinašali na tem mestu nadaljevanje lepe Pierre 1’Ermitove povesti o Deklici z odprtimi očmi, ki jo posebno naša dekleta tako rada čitajo. Tudi ta povest je mojstrsko delo. Le naj tudi naša dekleta z na široko odprtimi očmi hodijo po Buenos Airesu, po Argentini, in skozi življenje! Pa tudi žene in moški in fantje!
Ur.
“Čemu pa si pobegnila? Pregledovala sem svojo garderobo in sem ugotovila, da so obleke kakor mnogi ljudje: kadar jih resnično potrebuješ, jih ne najdeš nikjer...”
“Tetka, ali zares potrebujete nove obleke? Kar jih sedaj nosite, so vendar še vse dobre m lepe! Zlasti mi ugajate v tisti pleteni, ki vam jo je naredila gospa Grollier.”
Teta Cecilija je našobila usta:
“Ne rečem... za tukaj... toda recimo... nič več ti ne bom prikrivala... recimo, da te hočem iznenaditi...” nje.”
Po sredi podstrejša so bili postavljeni v vrsto stari kovčegi — kakih šest ali sedem; bili so to dolgi leseni kovčegi, ojačeni s pločevinastimi in usnjenimi pasovi, kakršni so bili v davnih časih v rabi pri pomorščakih.
Rolanda in Pilomela sta ob tej razstavi predpotopnih kovčegov prasnili v smeh.
“Kaj pa delate, tetka, na vse zgodaj? Ali Vam smeva pomagati?”
Brez dvoma bi bila teta Cecilija najrajši sama nadaljevala svoje iskanje. V vidni zadregi je ostala nekaj časa tiho, ne da bi odgovorila, sredi najraznovrstnejših predmetov, ki so bili tam na kupu in se jih morda že stoletje nihče ni dotaknil.
“No, prav. Rada bi ti bila pripravila prijetno iznenajenje. Škoda, da mi ni uspelo. Bedast koš se je prevrnil in potegnil za seboj celo vrsto stvari...”
“In s kakšnim ropotom! Tako sva se prestrašili, tetka; bali sva se, da se ni kaj usulo na Vas!”
“Da, saj razumem. O, saj Vama ničesar ne očitam...”
“No, in kaj je z iznenadjenjem? Ali ste mi hoteli morda pokloniti kovčeg mojega starega strica, ki je bil znamenit kapitan?”
“Zakaj pa ne? Ali misliš, da bi to ne bil zate dragocen spomin?”
Odgovor je bil tako oster in nevljuden, da Rolanda ni več silila vanjo; kajti najboljše šale so najkrajše.
Med ženskami, ki prebivajo v isti hiši, težko ostane kaka stvar prikrita. Seveda Rolanda nikdar ni nadzorovala svoje tete; zlasti ob kritičnih dneh je deklica izginila in se ni prikazala, če ni bilo baš potreba. Toda naslednji dan je odšla k mladi prijateljici, ki se je bila pred kratkim poročila; spotoma se je domislila, da je pozabila knjigo, ki jo ji je obljubila. Tako je prihitela Rolanda nepričakovano domov in treščila kakor strela v salon...
A kaj je ugledala?
O Bog!.. i O Bog!
Ugledala je svojo teto v tako smešni obleki, da bi se človek zbal, da je revica morda zblaznela.
Teta Cecilija, ki je bila zmerom izredno spodobno oblečena, je imela na glavi nekako čepico, na sebi pa staro razdrapano sivo suknjo, napol impregnirano, napol iz kavčuka, ki jo je nekdaj nosila, kadar se je vozila v čolnu na lov na morske ptice...
Tako našemljena je stala na stolu in se ogledovala od spredaj in od zadaj v zrcalu, kakor da bi se hotela uveriti, se li sme v tej robi še pokazati na cesto.
“Desnično, zdi se mi, da me čaka preseneče-“Veliko... veliko presenečenje!”
“Kakšno? Ne mučite me vendar.”
“Ali še nisi uganila?”
“Ne morem uganiti!”
“Ti mala lažnjivka!”
“Teta, zagotavljam vas...”
“Oih nikar mi ne zagotavljaj... S teboj človek nikoli ne ve pri čem je. Tudi onega dne pri večerji... Ampak pustimo to! Poglej: ti si izobražena deklica, toda nikar si ne domišljaj preveč... izobražena za Noirmoutier. Saj veš... v kraljestvu slepcev so enooki kralji.”
“Hvala lepa!”
“To je živa resnica... prava resnica.”
“Kam pa merite tetka?”
“Takole ti bom povedala: kar sem mogla, sem žrtvovala za tvojo izobrazbo. Učila si se vsega, kar ti je bilo na tem otoku mogoče. Zdaj sem se odločila, da te popeljem v Pariz, kjer boš marsikaj videla, marsičesa se naučila, kar ti bo služilo, da boš mogla primerjati in soditi o vsem ostalem...”
cc 1»
“Ti molčiš?”
V resnici Dolanda ni odgovorila.
“Dobro, pa ostani! Jaz pa pojdem; za trdno sem se odločila, in živa duša mi ne bo branila... Američani gredo čez ocean, da vidijo Pariz. Od tod je pa komaj dobro noč vožnje po železnici... Vsako obotavljanje bi bilo smešno. Naposled, saj vendar nisem oslica!”
“Kakšna primera!”
“Zanje je življenje tudi zmerom ena in ista reč... Tvoj paradiž! Jaz pa komaj čakam, da mu za nekaj dni ubežim...”
“Tetka, vi dobro veste, da vas ne pustim samo po svetu... Če pojdete vi, pojdem tudi jaz” “Kakor pes, ki mu pokažeš bič!”
“Ne..'. Kakor nečakinja, ki zelo ljubi svojo
GLINICA DENTAL DEL PLATA!
CARLOS PELLEGRINI 311 esq. SARMIENTO
I
Sprejema vsak delavnik od 9—11.30 p in od 14—18
Delamo brez bolečin. Iz-(kran')e z°k brez bolečin $ 2.—. Zlate krone 22ka-AyyjjjJe ratne $ 14.—. Garantirano celotno zobovje. Brezplačna posvetovanja. Samo prvovrstno in garantirano delo. Naročniki dobe 10 o|o popusta, če se izkažejo pri ordinaciji z zadnjo številko našega lista.
tetko, in je za nobeno ceno ne zapusti.”
Nastal je molk... Nato Rolanda:
“Dovolite mi. prosim, še en sam pomislek? “Govori”.
“Ali ste izračunali, tetka, koliko denarja bo veljalo to potovanje v sedanjih časih, zlasti, če ostaneva tam nekaj tednov?”
“Mislim, da bova ostali vsega kakih petnajst dni... Nikar ne skrbi za denar, Rolanda. Sicer naju bivanje v Parizu bržkone ne bo veliko stalo. Pomisli, da naju je povabil pred nekaj dnevi mladi Roger Maude, ki je izredno Ijubez-njiv mladenič, k sebi na hrano, če bi naju kdaj zaneslo v Pariz. Potemtakem nama ne bo treba plačati drugega kakor sobo v hotelu. In še tega ne vem, ali bo nama Roger Maude dovolil... Tega bi seveda pod nobenim pogojem ne sprejela...”
“Roger Maude vas je povabil!”
“Da... vpričo gospoda voditelja...”
“In Vi ste sprejeli?”
“Zakaj pa ne ?”
“Vi pravite ,zakaj pa ne’!”
“Seveda! Pustimo za hip ljubeznjivost na stran in postavimo se na stališče vzajemnosti... Naposled nam Roger Maude in gospod voditelj samo vračata, kar sta prejela. Kdo pa ju je sprejel na otoku? Kdo jima je uredil in pripravil ,Staro Rakovico’? Kdo je pa odklonil denar za popolno opremo loncev? Kdo ju je vabil v goste? Kdo ju je vozil na izlete?... Vse to je storila teta Cecilija... Tako se jima ponudi prilika, da vrneta dobroto za dobroto; in te prilike si želita. V vsem tem ne vidim ničesar nenavadnega, ničesar nedoslednega, nenaravnega, in ničesar nespodobnega; kajti naposled se bosta tudi onadva vsako leto vračala k nam.” “Ba kaj premišljuješ?”
“Kaj premišljujem? Kako me morete vpraša-
ti kaj takega?”
Tedaj je deklica vstala od mize in se grizla v ustnice, da bi ne bruhnila v jok.
Teta je trdo gledala za odhajajočo in ko je Rolanda na vrtu zavila po stezici, je zmečkala prtič in ga vrgla na mizo:
“Neverjetno, kako je težko pripraviti ljudem srečo! Neumnica mala! Koliko jih je, ki bi bile presrečne na njenem mestu! In prav zares se to dekle za vse skupaj še ne zmeni!”
iOiniOE=-—-~TOE3QI	'to
o
M
o
o
D
o
o
o
0
o
DOCK SUD
(Prov. Buenos Aires)
calle FACUNDO QUIROGA 1441
nasproti komisarije
Edina naša slovanska lekarna i
o
H
O!
Pojasnilo o vašem zdravju lahko dohitel osebno ali pismeno v moji lekarni 1
Franjo Huspaur f
30=301
[OBOI
FRANC DALIBOR
ARGENTINSKI FILSil
IV. FILM: iUFA, QUE CALOR - JOJ, KAKO JE VROČE l
(Nadaljevanje)
Sedel sem v vlaku. Vroč poletni dan. Meni nasproti obsežna matrona zrelih let z vpijoče pobarvanimi ustanicami. Morda jih ji je bilo žal ali pa jih zmogla ni sedemdesetih centavov za pravo rdečilo in si je pobarvala ustnice kar z zavitkom cikorije ali s šolskim rdečilom svoje hčerke. Naj bo že kakorkoli: vročina je slabo rdečilo stopila in curljala gospej mimo ust po bradi nizdol. Čudno smešno. Lo kaj ji je bilo treba pačiti ustnice ,delo umetne kožje roke!
Pravzaprav bi moral hvaliti ženske, ki si barvajo ustnice, lica, nohtove in drugo, ker priznavajo, da same po sebi niso dovolj čedne in lepe in si morajo pomagati z umetnimi sredstvi, da bodo za družbo spodobne. Tudi zato bi moral pohvaliti njihovo skromnost in lepe in si morajo pomagati z umetnimi pudranjem, šminkanjem in tako dalje svoj obraz in ustnice in tako dalje tako pokvarijo, da res izgledajo kakor smrten greh, če jih kdo nenašminkane in nenamazane dobi na vpogled.
Ali vedo ženske, kaj si mažejo na ustnice ?
Fabrikant jim je natvezel, da pristno strjeno konjsko kri!
Resnično povedano, če .bi bili tisti ružeji resnično prava in pristna strjena konjska kri, na ustnicah človeka do katerega nr> je . količkaj, bi mi mila konjska kri silno priskutna. Ampak ružeji, rdečila, so navadno, skoro vedno vso kaj hujšega! Ruže — rouge, kakor se po francosko pravilno piše — je navadno mešanica karminasto rdečega anilina s kokosovo mastjo in moko. Anilne barve pa so vedno več ali manj strupene!
Imel sem prijatelja zobotehnika, Madžara. Kmalu po vojski, leta 1920, je prišel v Argentino. Ali ženi dežela ni bila všeč. Pred štirimi leti sta se vrnila v Budimpešto. Vsa-re kvatre sva si pisala po kako razglednico. Pred dvemi leti pa dobim črno obrobljeno pismo z madžarskimi znamkami. Pisal je zo-ootehnik:
“Vdovec sem. Moja žena je postala žrtev nečimernosti. Zastrupila se je z “Lippenstif-tom:’, rdečilom za ustnice. Najprej je ■ čudno obolela. Zatekla ji je notranju stran lic, jezik, in žleze za slino so se ji ognojile. Noben zdravnik ni vedel odkod-bi to bilo. Končno sem dal v zavodu za medicinsko kemijo kemično preiskati ruže s katerim si je rdečila ustnice. Po preiskavi so zdravniki takoj vedeli: zastrupljenje s svincem. Po desetdnevni bolezni je umrla.”
Vse kaj drugega je res, kakor da so lepe samo one kričeče-rdeee ustnice! Mnogim, posebno mnogim moškim so naravnost zoprne ! Tudi tisto ue drži vedno o modrih očeh in plavin laseh, kar si nekatere ženske tudi špogajo. Lepot je tisoč in tisoč in so zelo raznovrstne. Ne moreš jih tehtati, ne meriti, ne katalogozirati. Če ne edino lepa, pa je vsaj najlepša pametno gojena lepota kakor Ti jo je dala mati narava! Nesmrtni
slikarski mojstri ne poznajo nobenih rdečih ustnic na svojih ženskih figurah!
Tam okrog 20. januarja, ko je solce žgalo, kakor da hoče topiti kamenje, so me napotili opravki v okraj Villa Progreso v občini Avellaneda poleg Buenos Airesa. Kakih 15 kvader sem hodil peš. Nobene tram-vije, nobenega avtobusa. Veste, da sem se jezil in zmerjal češ to je pa res pravi “Progreso” ! Res pa je, da so kljub temu naredili prebivalci, sami Nemci, Madžari in Cehi, iz velike pustinje v kratkem času kar čedno naselbino.
Toplomer je kazal trideset devet in pol stopinje Celzija v senci! Jaz pa kar peš skozi to Saharo pred vrati Buenos Airesa. Zrak je bil težak in prenasičen prahu. Nehote so me zanašale misli tja v puščave province San Luis, tisoč kilometrov od Buenos Airesa, čeprav sem hodil tik velemesta po tleh najbogatejše argentinske province.
Srečavam spotoma ženske in otroke z velikimi pločevinastimi postrolejskimi kantami. Bosonogi mešajo pesek pustinje, v polnem solncu vroč, da bi se menda skuhalo v njem jajce.
“Kam, ljudje božji?” vprašujem .
“Po vodo”, odgovarjajo.
“Vodo" Ali je nimate doma?”
“Ne, gospod, nimamo vodovoda. Družba ga postavi samo tja, kjer ve, da se ji dobro izplača?”
“Pa imate menda vodnjake?”
“Vodnjaki so usahnili, kjer pa je voda ostala, je slana.”
“Kako daleč hodite iskat vodo?”
“Deset kvader, petnajst, dvajset!”
V starem poganskem Rimu so hoteli imeti ljudje panem et circenses, kruha in zabave. Bolj, kakor vsega drugega bi bilo danes treba vode v zapuščene kraje!
Razumljivo je, da se nikomur ne ljubi delati kadar solnce tako neusmiljeno tišči in peče. Vsak bi najraje počival. Posebno takole po kosilu.
Oglejte si samo enkrat gospode uradnike v vladni palači. Samo po šest ur delajo na dan, od poldne do šestih zvečer, pa so ob takih vročih dneh utrujeni in zaspani, kakor da ves zadnji teden niso zatisnili očesa. Eden grize peresnik drugi sn zbada s šivanko, da bi ne zaspal.
Gotovo ste ogl dovali že kdaj takole vročega dne popoldne kakega ruskega Žida — saj veste, da veljamo mnogim tudi mi Slovenci za ruske Žide, kar nič dobrega ne pomeni — ruskega Žida, ki krošnjari sicer po buenosajreških ulicah. Na tla je položil pezo svojih tkanin in se vsedel na kako stopnjico. Niti stegniti ne more svojih krač. Čudno ori-jentalsko sključen in zverižen pol sedi in pol leži in čita svoje vijugaste kavke iz hebrejskega časopisa. Abrahamov sin, koliko Tvojih bratov — v Buenos Airesu jih je res veliko in mnogo prav bogatih — koliko Tvo-
jih bratov ne dela skoro drugega, kakor da podpisujejo kupone svojih akcij in kriče na borzi in venomer bogate, Ti pa nimaš, kamor bi zleknil svoje resnično utrujeno telo in se pokrepčal s kakšno resnično “siesto”..
Stotisoče ljudi v Buenos Aierus ne more počivati, pa naj kaže toplomer 40 ali 50 stopinj Celzija. Brez njihovega dela bi se ustavil ves ogromni aparat velemesta in bi zastalo življenje v njem.
Pomislite, da bi uslužbenci elektrarn in vodarn samo za dve uri ustavili delo, da naredijo svojo siesto, in pustili mesto brez vode in brez luči —- v mestu je dostikrat tudi podnevi potrebna luč! — in brez električne energije!
Pomislite, da bi se dogovorili policaji in zahtevali po kosilu dve uri odmora za siesto!
Policaji se mi res dostikrat smilijo. Posebno tisti, katerim so na razpotjih postavili neke vrste prižnic, da iz njih dirigirajo promet. Kako trpijo. Večkrat se zgodi, da zadene koga solnčariea!
Buenosajreški musolino, cestni pometač, veste, da je interesanten tip. Vsekakor je na boljšem, kakor stražniki. Prvič mu ni treba trepetati, da bi mu kak lopov pognal kroglo v prsi. Drugič pa se tudi lahko in rad nasloni na svojo metlo in izprašuje pasante koliko da je ura. Marsikaj je danes težko, gotovo pa je ena izmed najtežjih stvari dobiti v Buenos Airesu službo cestnega pometača. Cestni pometa" nikakor ni najnižji sta-lež, kakor si marsikdo misli. Vsaj glede plače ne. Cestni pometač zasluži danes v Buenos Airesu mesečno po čistih 160 pesov, ima prosto uniformo, zastonj zdravnika in zdravila in po tridesetih letih popolno pen-zijo. Kako bi bili mnogi trgovski uradniki srečni, če bi imeli pogoje buenosajreških cestnih pometačev! Tako pa mu dostikrta velja : “No sirve mäs — vi niste več za rabo!” in konec je Tvoje službe in plače.
Ono nepozabno nedeljo dne 21. januarja sem že ob sedmih zjutraj na kolodvoru v Temperley čakal vlakovne zvez v Monte Grande.
Izredno dolg vlak je pripeljal na postajo. Vsaj tisoč izletnikov je peljal v Mar del Plato.
“Don Francisco, don Francisco!” me kliče nekdo iz lokomotive. Bil je vlakovodja Albino, sin bivšega mojega soseda. Deset let ga že nisem videl. Takrat je bil še učenec, danes je vlakovodja.
Najboljše fotografije v Buenos Airesu H
n
o
ob navadnih cenah
OPTICA FOTO E FERRO
LAVALLE 1242 — U. T 35 - 5800
Vse foto potrebščine 20 o [o popusta na optiko
'^TTITT
O
D
STORŽEK
Po LORENZINI — LOVRENČIČU
XXV.
Storžek obljubi Sojki, da bo priden in se učil, ker se je že naveličal biti lutek in hoče postati vzoren deček.
Spočetka je ljubezniva ženičica skušala skrivati, da bi bila ona mala Sojka z modrimi lasmi, a ko je videla, da jo je prepoznal in ni hotela več slepomišiti, se je dala spoznati in je rekla Storžku:
“O ti prebrisani lesenjaček, ti! Le kako si mogel vedeti,, da sem jaz ?”
“Vse dobro, ki vam ga privoščim, mi je povedalo ...”
“Ali veš? Še deklico si me-zapustil, zdaj si me pa našel ženo, tako ženo* da bi ti bila lahko za mamo.”
“Prav vesel bi bil, ker bi vas potem namesto sestrica klical mama. O, koliko časa želim že, da bi imel mamo, kot jo imajo drugi otroci!... A kako ste napravili, da ste tako hitro zrasti i?”
“To je skrivnost.”
“Naučite me jo, tudi jaz bi rad malo zra-stel. Ali ne vidite, še zmerom sem pritlikav ne-bogljenee ?”
“A ti ne moreš rasti!” je odvrnila Sojka. “Zakaj ne?”
“Zato, ker lesenjaki nikdar ne rastejo. Rodijo se kot lutke, živijo kot lutke.”
“Oh, pa sem tako naveličan biti lutek!” je zakričal Storžek in si prisolil zaušnico, “čas bi bil, da bi postal tudi jaz človek, kot so drugi.”
“Lahko postaneš, samo če hočeš...”
“Res? In kaj naj napravim, da bi hotel?” “Prav lahka stvar: navaditi se moraš, da boš res priden otrok,”
“O, ali mar nisem?”
“Kaj še! Pridni otroci so ubogljivi, ti pa...” “Jaz nikoli ne ubogam.”
“Pridni otroci se z ljubeznijo učijo in delajo, a ti...”
“Jaz pa se klatim okoli in postopam vse leto.”
“Pridni otroci govorijo zmerom resnico...” “In jaz se zmerom lažem.”
“Pridni otroci hodijo radi v šolo...”
“Mene pa boli trebuh... Pa od danes naprej bom drugačen.”
“Obljubiš?”
“Obljubim. Postati hočem priden otrok in bi-
ti v veselje in tolažbo očku... Kje pa bi utegnil biti sedaj moj očka?”
“Ne vem.”
“Bog ve, ali ga bom še kdaj videl in objel?” “Mislim da, celo gotova sem.”
Storžek je bil tako vesel tega odgovora, da je prijel Soj ko za roke in jih začel tako navdušeno poljubovati kot bi bil iz sebe. Potem je dvignil obraz, jo l jubeznivo pogledal in vprašal:
“Povej mi, mamica, ali je res, da si umrla?” “Zdi se, da ne”, je odgovorila smehljaje se Sojka.
“Če bi vedela, kaka žalost mi je zaprla grlo, ko sem bral: TU POČIVA...”
“Vem, vem in zato sem ti prizanesla. Tvoja prisrčna žalost mi je pokazala, da imaš dobro srce. O otrokih z dobrim srcem, pa če tudi so včasih malopridni in razvajeni, je le kaj upati, vsaj upati, da pridejo na pravo pot. Zato, vidiš, sem te prišla iskat celo do sem in bom tvoja mama...”
“O kako lepo!” je vzkliknil Storžek in poskočil od veselja.
“Ubogal me boš in boš delal vse tako, kot ti bom ukazala.”
“Rad, in še kako rad!”
“Jutri,” je dodala Sojka, “boš začel hoditi v šolo.”
Storžek že ni bil več tako vesel.
“Potem si izbereš poklic ali rokodelstvo, ki te najbolj veseli...”
Storžek je postal resen.
“Kaj pa mrmraš sam s sabo ?” ga je vprašala Sojka ostro.
“Sem rekel...” je zagrgral dondek polglasno, “da se mi zdi prepozno, da bi hodil v šolo. ..”
“Nič, nič! Pomni, da ni nikdar prepozno učiti se in izpopolnjevati svoje znanje!”.
“A jaz ne maram ne poklica ne rokodelstva ...”
“Zakaj ne?”
“Zato, ker me delo utrudi.”
“Otrok moj,” je rekla Sojka, “vsi, ki tako govorijo, končajo skoraj vedno ali v zaporu ali v bolnišnici. Človek, zapomni si, naj bo bogat ali ubog, je dolžan na svetu na ta ali oni način delati in truditi se. Gorje mu, če se prepusti lenobi! Lenoba je ena najgrših bolezni in treba jo je ozdraviti in pregnati že otroku, ker pozneje se ne da več ozdraviti.”
Te besede so pretresle Storžka v dno duše, živahno je dvignil glavo in rekel Sojki:
“Učil se bom, delal bom, vse bom napravil, kar mi ukažeš, ker — z eno besedo —- lutkarsko življenje mi je že zoprno in postati hočem otrok, pa naj stane kar hoče! Saj si mi obljubila, kaj ne?”