NADA MATIČIČ,  GOZD  JE ONKRAJ HRIBA
Današnja literarna praksa na Slovenskem se oblikuje v več smereh, ki se ahko med sabo prepletajo ali pa so docela avtonomne. Ena od teh bi bila ežnja po odkrivanju človekove najgloblje individualnosti, po prodiranju v nje-;ov nemir in v iskanje samega sebe, druga pa si prizadeva upodabljati objek-ivni svet našega časa z vsemi dejstvi, kakor jih na nas kopiči hiter razvoj ehnike in družbenega življenja sploh. To sta le dve smeri; sta pa dominantni a včasih zelo očitni, drugič spet komaj zaznavni, v nekaterih primerih se zdru-
* Nada Matičič, Gozd je onkraj hriba. Založba Obzorja. Maribor, junija 962. Opremil Janez Vidic.
459
žujeta s pesimistično brezizhodnostjo oziroma z oprezno satiro, cesto pa se tudi še nista povsem otresli nekritičnega idealiziranja iz preteklih let.
Celotna struktura romana Gozd je onkraj hriba izpod peresa Nade Matiči-čeve izkazuje neorgansko prepletanje teh snovi, kratko malo zmes površnega psihologiziranja in nedoživete, prav tako površinsko prikazane objektivne stvarnosti.
Nosivci zgodbe so ljudje iz tipično malomeščanske sredine, taki, ki so se med vojno za vsako ceno hoteli obvarovati pred nevšečnostmi revolucije, zdaj pa spet skušajo ostati na površju; izživljajo se v osebnih ambicijah ter gojijo v sebi pridobitniški nagon, kakor je za to sredino tradicionalen. Edino Julija Baldanijeva po polomu v zakonu in po polomu z ljubimcem začuti mizerijo takega životarjenja ter se s sinom zateče v manjše provincialno mesto, kjer naj bi začela novo življenje. Motiv je pravzaprav hvaležen, pisatelj z zrelejšim življenjskim izkustvom in z močnejšo psihološko prodirnostjo bi utegnil iz njega napraviti dober tekst. A pri Matičičevi očividno oboje ni dovolj razvito. V romanu srečujemo nenaravno ekscentrične ljudi, katerih dejanja so po preprosti človeški logiki nerazumljiva, ne morejo pa biti tudi patološkega značaja, ker so vsi ti ljudje v bistvu stvarni in dokaj povprečni. Medtem ko Julijina mati gospa Završnikova in služkinja Betka na široko stresata okrog sebe sovraštvo do ljudi in prav tako do živali (dobrodušnega in pametnega psa Bepa enostavno z lastnimi rokami umorita), pa je inženir Sever idiličen ljubitelj preprostosti in narave, hkrati pa idealen osvajavec ženskih src.
Nekoliko zaživi roman takrat, ko se Julija znajde bolj sredi življenja, v mestecu blizu gozdov in hribov, a njeno srečanje z inženirjem Severjem takoj razbije to svežost, ker to ni srečanje dveh zrelih ljudi s trpko preteklostjo, ampak gartenlaubovski odnos med nedolžno sedemnajstletnico in idealnim junakom dekliških sanj.
Da pa bi bilo delo kljub temu sodobno, nahajamo v njem najnovejše gospodinjske pripomočke, kot so sesavci za prah, mikserji, televizorji in vse drugo, kar si nabavlja moderna meščanska družina, a to romana ne more aktualizirati, zlasti še ne zaradi tega, ker je pisateljica zagrešila nekaj nerodnih anahronizmov, ki sicer pri estetskem presojanju niso toliko važni, vendar naj kljub temu nekatere navedemo: stric Jan piše socialne romane, nečak gospe Završnikove bo dobil službo v ministrstvu, njena teta, ki bo kmalu umrla, ima nezadolženo posestvo in Završnikovi bodo dedovali. Pa še Julija sama, ki se je poročila po materini volji, bila v zakonu nesrečna in še za moževega življenja imela ljubimca, zdaj pa nad vsemi temi udarci razočarana doživlja sredi gozdov in zdravih delavcev sentimentalno pobarvano ljubezen z ekstravagantnim inženirjem. Vse to nas spominja na pisateljsko motiviko iz dobe med obema vojnama, tudi izrazno razpoloženje tu pa tam zadiši po ekspresionizmu, lahko bi pa v romanu našli kaj takega, kar bi nas popeljalo v še bolj oddaljeno preteklost.
Le nekaj stvari je, ki vendarle opravičujejo založbo, da je delo izdala. To je Julijin dnevnik z opisi Julijine tragične preteklosti, impresivno opisana smrt njenega moža Marka, podoba strica Jana iz okupacijskih let, splošno vzdušje plitkega malomeščanstva in morda še kaj. Sicer pa je roman neenoten, slabo grajen, brez prave psihološke temeljitosti in brez zadostne poglobitve v družbeno ali človeško etiko sodobnega sveta.
Jože  Šifrer
460