ZDRAVKO MLINAR* Teritorialne identitete v nastajajoči svetovni družbi Splošna izhodišča Knjiga' se osredotoča na spremembe v teritorialni organiziranosti družbe v kontekstu nastajajoče globalne civilizacije. Loteva se ene izmed najbolj izzivalnih in protislovnih tem tako v družbeni teoriji kot v zvezi z alternativami politike med prehodom od moderne k postmoderni družbi. Gre za spremembe, ki jih je odločilno zaznamovala »komunikacijska revolucija«, opisujejo pa jih na različne načine: kot »krčenje prostora«, »časovno-prostorsko zgostitev« ali kot prehod od »prostora krajev« k »prostoru tokov«.1 V takšnem kontekstu in ob upoštevanju »procesa krčenja blazine prostora in časa. ki je prej ločevala kulture in družbe« (Ploman. 1984), bomo poskušali opredeliti implikacije za teritorialno - družbeno in politično - organiziranost, ki smo jo podedovali od (pred)industrijske dobe. Iz takšne perspektive bi našli v družboslovni literaturi nekaj avtorjev, ki optimistično označujejo prihodnost s pojmom »svet brez meja«* (Brown, 1973) in s tem opozarjajo na napredek pri premagovanju prostora kot ovire. Z vedno večjim pretokom ljudi, blaga in idej pa postaja očitno, da je ta emancipacijska perspektiva le ena stran medalje. Ti pretoki, še zlasti če so neuravnoteženi in enosmerni, se pojavljajo tudi kot vdori (glej kasneje pri Algerju), ki lahko začnejo ogrožati avtonomijo in identiteto prizadetih teritorialnih enot. Ovire in meje tako pokažejo svojo protislovno naravo: odprava meje pomeni hkrati odpravo zaščite in torej večjo ranljivost same skupine (oziroma posameznika). S tem vstopi v družboslovje in v razglabljanja o politiki še ena perspektiva: »S skorajda grozljivo hitrostjo se pomikamo proti poenotenemu svetovnemu sistemu in morda bo eno najpomembnejših vprašanj, pred katera bo postavljeno človeštvo v naslednjih 100 letih____kako ohraniti različnosti...« (Boulding. 1985). Tradicionalne teritorialne identitete, utemeljene na prostorski neprekinjenosti (kontigviteti). homogenosti in jasno (fizično in družbeno) razpoznavnih mejah. so zdaj ogrožene v vseh pogledih. Ali to pomeni, da se bližamo koncu teritorialnih identitet kot takih, ali pa je to bolj vprašanje njihove preobrazbe in (rekonstrukcije? Z zatonom ekskluzivistične narave teritorialnih enot in s trendom k univerzalni prisotnosti (ubikviteti) prihaja do preobrazbe - ki bi jo lahko metaforično označili kot prehod od identitete kot otoka k identiteti kot križišču.4 Vedno manj je verjetno, da bi teritorialna enota lahko še naprej ohranjala svojo različnost na podlagi frontalne ločenosti (»disociacije« oziroma »razveze«), medtem ko je vse večja • Dr Zdtavko Mlinu, redni profesor m FDV. 1 Tu objavljamo prirejeno uvodno poglavje kn|ige GlobaUzacija in teritorialne identitete, ki bo izMa v anglettuit: Id besedilo se osredotoi a na temeljne skupne ratseinosti tematike kol tudi na pregled prispevkov soavtor|es (naslovi njihovih prispevkov so navedeni v pregledu literature). 3 S perspektive razvojne logike družbenih sistemov bi lahko le spremembe ie bolj sptotoo opredelili ko« prehod od •mterakdjskih sistemov* k •iransakcijskim sistemom« (Teune. Mlinar. 1978). 3 Vsi poudarki, razen če je drugače rečeno, so avtorjevi ' Thomas uporablja podobne izraze - •kulturni o(ok>- in -kulturna kniiSOa- - v svoji razpravi o vlogi medijev pri preživetju kultur (citiral C. Williams) Podobno interpretacijo je predstavil G. Simmcl (1964): indmdualizacija v -mreli skupinskih pripadnosti- 450' verjetnost, da se bo posebna identiteta oblikovala kot edinstveno križišče v pretoku ljudi, blaga in idej. Identiteta kot otok postaja tem bolj značilna, čim bolj je ločena od preostalega sveta (za Italijane pravijo, da jih brez Alp ne bi bilo). Prihodnost (teritorialne) različnosti pa - vsaj v prvi vrsti - ni v frontalni ločenosti, ampak v selektivnem združevanju. Samo v tem smislu lahko razumemo trend proti vse bolj fleksibilnim, raznovrstnim, individualiziranim in (re)konstruiranim teritorialnim identitetam v kontekstu lahko dostopne raznovrstnosti vsega sveta. Bolj ko so značilnosti, ki si jih enota (posameznik ali teritorialna skupnost) pridobi, različne, večja je verjetnost, da jih bo kombiniral(a) na edinstven način. Enote postajajo tako po svojih posameznih sestavinah bolj podobne vse večjemu številu drugih enot. Vendar pa se zaradi kombinacije teh značilnosti medsebojno razlikujejo. Znotraj obrisov te splošne interpretacije bomo poskušali najti rešitev nasprotja med globalizacijo kot homogenizacijo in/ali globalizacijo kot diverzifikacijo. Po eni strani vidimo mnoge interpretacije sedanjih sprememb kot splošen trend proti svetovni homogenosti, kar pomeni, da ni več mesta za teritorialno različnost in teritorialne identitete. Po drugi strani pa je tudi veliko argumentov v prid povsem nasprotnega sklepa. Prvo razlago sta dobro izrazila Levitt in Smith. Levitt (1983) trdi: »Vsepovsod in v vseh pogledih sc zdaj svet dviguje na skupni imenovalec svetovnega standarda.«' Podobno trdi tudi Smith (1990), da »nastajajoča globalna kultura ni vezana na kraj ali obdobje. Je brez konteksta, resnična zmes različnih sestavin, privlečenih od vsepovsod in nikoder, ki se prenašajo z modernimi kočijami globalnih telekomunikacijskih sistemov.« Po drugi strani pa drugi avtorji trdijo, da so še zmeraj pomembne lokalne, regionalne ali nacionalne razlike, ter opozaijajo na potrebo po ponovni oživitvi teritorialnih identitet. Tako je Agnew (1987) oporekal teorijam modernizacije, ki predstavljajo trend od različnosti in partikularnosti (»da ne rečemo barbarstva«) k homogenosti. Po njegovem mnenju »celo v svetu, ki mu vlada globalna delitev dela, kraj ohranja svoj pomen... Skupne izkušnje, ki jih povzročajo sile .nacionalizacije' in .globalizacije'. še zmeraj posredujejo lokalne sile« (prav tam). Podobno bi lahko pregledali tudi veliko število različnih interpretacij sedanjih sprememb na lokalni, regionalni in nacionalni ravni. Največkrat jih najdemo v »miroljubnem sožitju«, na primer tiste o »propadanju lokalne skupnosti« in »obnovljenem lokalizmu«; ali »propad regionalnih kultur« in »oživljanje regionalizma«; »izguba (preživetost) nacionalne avtonomije« in njen nadaljnji pomen oziroma njena ponovna vzpostavitev itd. Takšno stanje je jasen pokazatelj potrebe po celovitejši teoretični interpretaciji, ki bi omogočala upoštevanje protislovne narave osnovne dinamike prestrukturiranja in destrukcije teritorialne družbene organizacije. Ta knjiga naj bi naredila še en korak v to smer. Čeprav so vprašanja, ki jih obravnavajo pisci prispevkov za to knjigo, zelo zapletena, pa vendarle lahko razpoznamo nekaj glavnih poudarkov. V tem besedilu jih predstavljam kot naslednje tematske sklope: 1. Prvič, konceptualizacije najširšega teoretičnega okvira so nakazane kot: enotnost nasprotij - individualizacije in globalizacije (Mlinar), kot napetost med * Nadaljuje takole: »Vsepovsod postaja v* bolj podobna vsemu drugemu, ko K preferenčna uraktura svet» stiska v hooogenizirano podobnost. . Tiste razlike, ki pa le ostanejo. »sledi otrdele podedovane preteklosti glede na kulturne prelcrcncc. nacionalne okuse in standarde* (prav tam). 451 Teorija in praksa, let. 29. it. S-6. Ljubljana 1992 soodvisnostjo in suverenostjo ter »večsmerne spremembe« (DiMuccio in Rosenau), kot razmerje med globalizmom in lokalizmom (Strassoldo) oziroma kot univerzalizem in partikularizem (Larochelle). 2. Spremembe v zvezi s teritorialno podlago identitete zajemajo: proces dete-ritorializacije (Mlinar), spreminjajoče se funkcije teritorija (Larochelle in drugi) oziroma konkretne primere nastajanja (Strassoldo) ali erozije (Williams) regionalnih identitet. 3. Tretja tema zadeva razmerja med različnimi ravnmi s poudarkom na »lokalnih odzivih na globalne vdore« (Alger) kot tudi na nekaterih splošnejših vprašanjih o »zero sum« ali »positive sum« naravi teh razmerij (Teune), eroziji teritorialne hierarhije (Mlinar itd.). 4. Dva avtorja (Poche, Larochelle) opozarjata na različno naravo politično-ekonomske integracije in družbene identifikacije. To je kritika »mehanske koncepcije« globalnosti. 5. Peti - v tem uvodnem pregledu nakazani - kompleks obravnava preobrazbo iz danih v (re)konstruirane identitete in nekatere empirične pojavne oblike te preobrazbe, kot na primer »novi lokalizem« (Teune. Strassoldo in drugi). 1. Enotnost nasprotij: premiki navznoter in navzven Eno izmed skupnih vprašanj, ki jih obravnavajo pisci prispevkov za knjigo, je, kot smo že omenili, razumevanje temeljne preobrazbe teritorialne družbene organizacije. Tega ne razumemo kot enosmerni proces globalizacije (integracije, homogenizacije ali univerzalizacije) niti ne enostavno kot neko obliko razmerja med raznimi ravnmi z ničelnim izidom v tem smislu, da kolikor več moči si pridobi večja teritorialna enota, več jo manjša enota izgubi.' Čeprav uporabljajo avtorji različno terminologijo, se vsi uspešno izogibajo takšni enostranski interpretaciji. Mlinar1 interpretira problem v kontekstu svoje paradigme prostorsko-družbe-nega razvoja. Gre za enotnost nasprotnih teženj spreminjanja v smeri globalizacije (societalizacije, podružbljanja) in individualizacije (k večji avtonomiji in različnosti) skupin in posameznikov v nastajajoči svetovni družbi. Nezdružljivost teh dveh procesov - v smislu, da korak naprej v eni smeri privede do koraka nazaj v drugi se s časom vse bolj zmanjšuje, amplitude napredovanja v cik-cak nihanju postajajo vedno manjše, dokler ne dosežeta točke kakovostne preobrazbe iz nezdružljivosti v vzajemnost. Razmerje med individualizacijo in globalizacijo se tako spremeni iz takšnega, ki ga lahko razumemo kot »igro z ničelno vsoto« (zero-sum game), v razmerje s »pozitivno vsoto« (positive sum). Večja (globalna) medsebojna povezanost zvišuje možnosti za večjo individualizacijo in nasprotno. Ob takšni preobrazbi lahko vidimo neko dolgoročno perspektivo za (re)konstruirane teritorialne kot tudi deteritorializirane identitete. Zaradi procesa individualizacije se množijo in popestrujejo številni teritorialni in neteritorialni dejavniki ter si pridobivajo vse bolj neposreden dostop do - in možnost avtentičnega uveljavljanja svoje identitete znotraj - globalne (svetovne) družbe. Strassoldo trdi, da »postmoderni človek ravno zato, ker je tako globoko vpet v globalne informacijske tokove, lahko občuti potrebo po oživitvi majhnih enklav * Dohl in Tufte (1973) p« po drugi «rani navajata, kako manjte teriioralne enote vedno bol) z različnimi akcijami pfepuitajo tvojo avtonomijo večjim enotam. 7 Tu k omejujem le na splotni teoretični okvir; vet o tem g), v: Družboslovne raaprave. it. 10. 452' domačnosti, intimnosti, varnosti, razumljivosti, organsko čutne interakcije, v kateri se sam izraža... Zaradi možnosti, da bi bili zaradi modernih komunikacijskih tehnologij izpostavljeni neskončni vrsti krajev, oseb, stvari, idej, je še bolj nujno imeti kot nadomestilo center, v katerem bi kultivirali sami sebe. Lahek dostop do vsega sveta z le malo časa in denarja daje nov pomen potrebi po nekakšnem subjektivnem centru - domu, skupnosti, soseski - iz katere človek lahko odide in se spet vrne vanjo ter si odpočije.« Na podlagi te interpretacije razvejanosti in protislovne polarizacije se Strassol-do loti problema, kako razumeti, da Se vedno potekajo nekatere temeljne spremembe v vrednotenju lokalizma in ukore ni njenosti. Medtem ko se zdi. da se je zgodovina odvijala premočrtno in enosmerno v smeri kozmopolitizma. univerzalizma in mobilnosti, so pojavne oblike lokalizma in ukoreninjenosti vseskozi Šteli za znak zaostalosti ali celo reakcionarnosti. Toda bolj ko so se pojavljale izravnavajoče sile, bolj je postajalo jasno, da to niso zgolj pojavi iz preteklosti ter da jih je treba ponovno ovrednotiti. Di Muccio in Rosenau se osredotočata na nekako bolj specifično vprašanje o »preusmeritvah v lojalnosti«. Interpretirata jih kot veismerne pojave, še zlasti kot »preusmeritve navznoter«, kadar se lojalnosti obrnejo k podnacionalnim skupinam in institucijam, in kot »preusmeritve navzven«, kadar se lojalnost preusmeri k nad-nacionalnim ali transnacionalnim entitetam. O temi razpravljata ob širših integracijskih in dezintegracijskih spremembah v svetovni politiki ter razmišljata o napetosti med soodvisnostjo in suverenostjo države. Omejitve v identifikacijski teoriji in neofunkcionalistični teoriji lojalnostnih preobratov bi bilo treba premagovati s »teorijo o turbulenci« (Rosenau. 1990), ki ponuja možnost za večsmerno preusmeritev. Ta teorija trdi, »da so primeri nadnacionalizma in razvrščanja v podskupine (»subgrupizma«) posledica iste globalne dinamike, ki je privedla do razceplje-nja sistema in globoke krize oblasti«. Avtorja poskušata razložiti preusmeritev razumevanja legitimnosti z vidika križanja medsebojne odvisnosti in vse večjih sposobnosti posameznikov. Po njunem mnenju »teorija o turbulenci vidi sočasnost integracije in dezintegracije, fragmentacije in agregacije, centralizacije in decentralizacije ne kot paradoks, temveč kot pričakovane procese«.* Larochelle se loti najprej sporne smeri evolucije sveta kot integracije oziroma nenehne diferenciacije njenih sestavin. Trdi. daje umiritev te razprave pripisati ne toliko zmagi ene šole nad drugo kot »njihovi skupni nezmožnosti, da bi hkrati upoštevale protislovne teinje, ki obstajajo druga ob drugi v sinhronem sožitju...«. V svet usmerjena univerzalizacija po njegovem mnenju torej ne odpravlja konflikta. ampak ga celo razpihuje, še zlasti v smislu odpora proti grožnji poenotenja na podlagi teritorialne pripadnosti. In tako se »različnost razkriva kot moment enotnosti«. Pri tem se sklicuje tudi na Débraya (1986): »Konec univerzalnega izbruhne v univerzalno eksplozijo partikularizma.« Pisec torej dokazuje, da ideja o postmo-dernosti lahko predstavlja »proces krepitve in ponovne uveljavitve vrednosti manjšinskih kultur, ki so jih sodobni imperialisti sicer poskušali zavreči v prid cilja o globalni homogenosti«. Zgodovinska razsežnost, ki jo uvaja Strassoldo, dopolnjuje to razpravo z razširitvijo razumevanja globalnosti. Spomni nas. da prav tako kot so se primitivne družbe istovetile s Človeštvom in Svetom, lahko kasneje najdemo analogno težnjo ' I/ zgornjega vidimo, da upoilcviu - na strani. ki jo Mm označujem kol individualtzaci)o - tako avtonomijo (suverenost) skupin kot (»veičine*) posameznikov Kjer govonta o naprtoiah med soodvisnostjo in suverenostjo, uporab-Ijam koncept protislovja oziroma enotnost nasprotij med globalizacijo (integracijo) in indivtdua)izaci|o (avtonomijo). 453 Teorija in praksa, let. 29. it. S-6. Ljubljana 1992 pri Evropi in Zahodu, da bi absolutizirala eno izmed posebnosti ter ji pripisala položaj globalnosti (univerzalnosti).' To hkrati pomeni tudi spremembo v pojmovanju globalnosti od ekskluzivistične homogenosti proti inkluzivnosti. ki zajema prav vso različnost svetovne družbe. Vendar pa to Se zmeraj sproža Številna vprašanja, kot na primer ali »je človek lahko civiliziran na več kot en način«, ali so potrebne skupne temeljne vrednote, vprašanje strpnosti do različnosti ipd. 2. Teritorialna podlaga identitete Glavni merili, ki opredeljujeta vsako identiteto, sta diferenciacija in kontinuiteta. Temeljiteje sta bili ti dve merili proučevani z vidika identitete posameznika; tako je na primer Baumeister (1986) opozoril, da »kar koli že razlikuje enega od drugih ter dela nekoga istega skozi čas, ustvarja identiteto«. Kot pa smo že omenili, namenjamo v tej knjigi večjo pozornost teritorialni podlagi kolektivnim - kulturni, etnični (nacionalni), politični in drugim - identitetam na lokalni, regionalni in državni ravni. Teritorialna identiteta je brez pomena, če je ne soočimo in povežemo z različnostmi sedanjosti in prihodnosti (Bassand, 1990). Ne obstaja sama po sebi, v izolaciji, marveč le v različnosti oziroma nasprotju do drugih teritorialnih identitet. »Enako kot posamezniki tudi mesta spoznajo, kaj so in kaj jih razlikuje od drugih, iz poenotenega opazovanja drugih« (Suttles, 1984). Konfrontacija in ne le gol obstoj v prostoru je tisto, kar prispeva k vzpostavljanju posamezne identitete. Ali z drugimi besedami: »Teritorializacijo kolektivov spremlja sinhrono vzpostavljanje odnosov z drugimi« (Sack, 1986). Larochelle pa nadaljuje: »Kajti tisto, kar združuje, vsebuje tudi tisto, kar izključuje.« Obstoj ovire hkrati »izraža soodvisnost identitete in drugačnosti*. Boljša dostopnost na podlagi nove informacijske, komunikacijske in transportne tehnologije pospeši takšne konfrontacije na vseh ravneh teritorialne družbene organiziranosti. Strassoldo v svojem poglavju predstavi značilno podlago za oblikovanje regionalne identitete v italijanskih razmerah. Primer »Lega Lombarda«, kjer so se čustva regionalne identitete sprevrgla v politično gibanje, bi vsaj delno lahko razložili: najprej kot vedno večjo sovražnost proti južnjakom. katerih posebnosti so postajale vse očitnejše in so se zato domačini počutili bolj neposredno ogrožene, in drugič kot konfrontacijo in nasprotovanje zatiralni centralni državi (parazitska birokracija, bizantinska praksa -»rimskih strank« itd.). Oba razloga sta enako pomembna tudi za razlago sedanje vojne v Jugoslaviji. Konec konfrontacije med Vzhodom in Zahodom v Evropi je privedel do »notranje razvrstitve italijanskih množic v dve glavni stranki«. In tako je po mnenju Strassolda »lahko prišlo do drugih temeljnih razhajanj«. Bolj splošno bi to lahko obrazložili tudi z »dekompozicijskim vprašanjem« Petra Blaua (1977): »Koliko se diferenciacija družbe dogaja med substrukturami in koliko znotraj njih?« Po njegovi terminologiji bi omenjeni trend lahko označili kot »prodor difrenciacije v substrukture«. kar pomeni, da merilo diferenciacije med (širšimi) teritorialnim enotami vse manj opredeljuje njihovo različno identiteto. « Ena od posebnosti, ki se pogosto uporab))» za predstavite* globalnosti sodobnega sveu. je oznatena kol -amcrik» nizanja« v primerjavi r -modernizacijo- kol splolnim razvojnim procesom, vendar pa je tudi modernizacija de letna kritik, tei da nakazuje na -srcuenuzarito- 454' Williams pokaže, kako »so bile v tem stoletju resno nadete teritorialne podlage keltske kulture«. V primeru Walesa opaža, da najdemo danes namesto poprej jasnih jezikovnih ločevanj mnoga stopnjevanja valižanskosti. Prehod lahko torej razumemo kot premik od »valižansko« govoreče skupnosti« k »valižansko govorečim posameznikom v skupnosti«, in to celo v mnogih delih osrčja dežele. Teoretično so značilna opažanja, da »so posamezniki zdaj bolj avtonomni in skušajo doseči jezikovno strnjenost (kontigviteto), ne da bi nujno pričakovali, da do te interakcije res pride v smislu geografske neprekinjenosti«. Vprašanje bi lahko (na novo) interpretirali kot enega v vrsti značilnih primerov »izločitve« (»disembedding«) (Giddens. 1991), ki spremlja oziroma celo označuje proces individualizacije. Kot pravi Williams, je »ozemlje postalo novo torišče, na katerem prihaja do usklajevanja med lokalnimi in univerzalnimi, domačimi in tujimi interesnimi skupinami«. Opozarja, da teritorij »ni le kontekstualen, ni zgolj prizorišče nastopanja družbenoekonomskih dejavnikov, pač pa je že sam pomemben vir moči tako v simbolnem kol v materialnem smislu. Lastnina in nadzorstvo nad teritorijem sta po njegovem mnenju pogosto življenjskega pomena za preživetje specifičnih kulturnih skupin«. Pokaže, kako »se teritorialno zakoreninjene skupinske identitete soočajo z zunanjimi pritiski, ki so namenjeni, razvrednotenju kraja na mnogih ravneh prostorske hierarhije«. Nadalje svari pred možnostjo, da bi v naših analizah preveč na lahko opustili vlogo kraja in teritorija, namesto da bi poskusili preoblikovati njun vpliv. Williams se osredotoča predvsem na analizo etnoteritorialne identitete v vedno bolj odprtem in prilagodljivem okolju. Zastavi si vprašanje: »Če je teritorialna podlaga manjših evropskih jezikovnih skupnosti izpostavljena eroziji, ali to nujno najavlja njihovo smrt?«"1 To pa je del širšega vprašanja o razmerju med teritorijem, jezikom in družbenimi razmerami, ki jih poizkuša pojasniti s stališča prehoda od »v kraj osredotočene geografije« v »geografijo transakcijskega pretoka«. Ta vprašanja nadalje obdela Larochelle. Loteva se spreminjajočega se pomena teritorialne razsežnosti, kot jo obravnavajo na področju mednarodnih odnosov in še zlasti v zvezi s konceptom soodvisnosti. Najprej dokaj trdno argumentira, da je »prostorska bližina causa prima, od koder so se v zgodovini lahko vzpostavljale večstranske vezi v vmesnih prostorih, ki ločujejo človeške skupnosti«. Zgodovinska prilastitev lokalitete s strani neke skupine ustvarja ugodne razmere za družbeno pripadnost, ki zaradi geografske meje pridobi prvi znak svoje upravičenosti (Duchacek, 1986). Larochelle upravičeno opozarja, da svetovnim bratovščinam (komunizem, islamizem. krščanstvo) »ni uspelo razvrednotiti navezanosti ljudi na njihov košček zemlje, sicer vse bolj in bolj razkosan, a simbolično nič manj učinkovit«. Po njegovem mnenju so se celo nekateri poskusi zagovarjanja svetovne družbe v zadnjem času »izkazali brez možnosti, da bi premagali teritorialne okvire in identifikacijske postopke na tej podlagi«. Ugotavlja torej, da podoba »globalne vasi velja le dotlej, dokler globalno ne izbriše vasi«. Vprašanje, ki pri tem morda ostaja odprto, pa je, da tudi »vasi« ne moremo jemati kot konstanto, kar pomeni, da je treba poudariti tudi njeno preobrazbo v kontekstu postmodernizma in globalne civilizacije. Celo »svetovna civilna druž- 10 Poleg lega je to tudi v zvezi z vprašanjem («neka manjie jezikovne ikupoosti). koliko je kontni izid odvisen od defenzivne angažiranosti ogrojenc skupnosti. Ogan (1988) je te opozoril, da