LISTEK. Za križ in svobodo zlato! Balkanskapovest. Spisal I. V. Starogorski. (Dajje.) Za Buga?! V gorovjn in nismo se srečali?!" je vzkliknil Slaviša. nDa, vodil ga je oni Glišo, ako se ga še spominjas, da bi ujeli tebe. Naleteli so na begnnce, kjer je bila Kosenka z Vjeruso in vse poklali." ^Gliso?" Slavisa je vzdigoil roke proti nebu. BJezu8, lastni ljndje slnžijo sovragn tvojemn in domovine! — Ali dobim ga!" „00 je že sojen," reče Eosenka. BEo sva hotela pobegniti z Vjerušo, nama je zastavil pot. Vjerusa ga je pobil in jaz sem odbežala sama." bIq Vjeruša?" nRekel je, naj bežim, on da ostane sedaj, da jih zmoti. Slišaia sem se, da je klical atražo." MVedel sem, da jim napravi zmedo! Čodno, da nekaj nameraval Tovarisi, nocoj posetimo bega v Gajidi!" nTnrkov je mnogol" je rekla Eosenka. ^Pomoči ne moremo čakati, ker nam prej odide v mesto. Sv. Martin in av. Jarij nam pomagata!" Eo so slisali vstasi, da cdrinejo na plesisče, kjer se z noži in smodnikom pozdravlja, se jih poloti razbrzdano veselje. Že, da se je našla Kosenka, 80 vriskali in pevali, sedaj pa je postalo ae vse veselejše. Meči in handžari so ae lesketali, čepice letele v zrak, prav kakor takrat r ko so menili odriniti reševat Slaviso in Žarka. Še večji ponos jih je navdajal, ker so imeli med seboj poveljnika, ki jim je zagotavljal poraz sovragov. Nek glaa je jel peti in odzvali so se drugi: ,Aj, aj, mili Bože, daj, ili ljubu, ili raj . . ." Med tem ko so vstasi zapnsčali Borovice, je divjal Osvinbeg v Gajidi. Izgnbo Eosenke ni mogel preboleti in je razsajal, kakor okrutnež. Njegovo jezo so čntile bližnje vasi. Tam, kjer so prebivalci pobegnili, je opustosil m požgal vse, v drngih pa polovil, kar je nasel in ae znasal nad Djimi. Moške je moril na mestu, ženskam, posebno mladim, je pa pripravljal mnke. Vojaki ao se znašali nad njimi bnjae kot živina in jib polagoma morili. Prava Sodoma in Gomora! Mlade ženske 80 pa vzeli seboj. Nastala je noč. Mesec je vzplaval na nebesni obok, ali zakrili so ga oblaki, ki 80 se vlačili ob obzorju. Okrog turskih ognjev ao razsajali Turki in se krohotali solzam ugrabljenih mladih žen in deklet. Tnpatam je vzel kateri ogorek in ga pritisnil na noge devici ali na prsi, kamor je pač dosegel. Nekatere je obsla že slabost in so se onesvestile. Lopori so je prijeli za noge in je pomolili nad ogenj, da so laaje v bnjnem ognjn zaplapolali. Od bolečin ae zvijajoči žrtvi so še konečno zarezali vrat. Turske straže so skrbno čnle. B:lo je že pozno, ko je zaskorikala sova. pIbrahim,u pokliče stražaik torarisa. _Ali si slišal?" BSova je bila!" Za nekaj ča8a reče zopet oni: »Ibrahim, pri Mohamedu, v tem krajn je mnogo sov!" Ibrabim jame poslnsati. Tupatam se je sliaalo kako je zakričala sova. BRes, Izmail, mnogo aov je tu!" nIbrahim, meue je strah teh ptičev'?!" nStrahopetnež, da bi ne videl raja! Eaj ti more sova?11 sEaj pa, ako niso aove?" nEdo pa?" vprasa lbrabim in zopet posluša. Eer pa je bilo vse tiho, se pomirita. Emaln na to zopet opozori Izmail tovariša na šum. ,Eaj se plasia? Veter je zganil vejevje, ali pa kako stvar." Ali bili 80 vstaši oglednhi. Videli sj vse, kar so počeujali Tarki. Obkolili so celo vas in čakali povelja. Ni preteklo pol nre potem, kar 86 zasveti vas. Požar lzbruhne na dveh koncib in objame naglo vgo vas. Tnrki osupnejo. Jamejo kričati in se nmikati iz vasi, da jih ne pokoplje goreče tramovje. V tem so pa jele od vseh stranib pokati puake. Pri gvitn ognja 80 videli vstaši meriti in streli so postajali vedno gosteji. Lnna je atopila iz oblakov, kakor priča in oznanjevalka, da je nocoj napočila ura osvete. Tako 86 je vnela bitka ob mesečni 8*/etl>bi in svita ognja. Turki so jeli streljati in se zagnali v jedno smer, da pretrgajo vstaiki oklep in jim pridejo za brbet. To 8e jim posreči, ker je bilo vstasev premalo. Sama hrabrogt pa ne vzdrži ste- viln. Nastale so posamezne grnče iu tolpe, boreče se na 87ojo roko. Zvenk orožja je polnil in dramil tiho uoč, streli, bropenie in 7zkliki so ae apajali 8 prasketanjem ognja. Vstasi in Turki so se borili mož proti možn. Največjo grozo je razsirjal Slavisa in Žarko. Kakor po^aod, so se Turki ogibali obližja Slavise in branili ao ae le oni, ki so bili priailjeni. Pa ali 80 7 goto^o Bmrt. Ilija, oni ogromni vstaa, je pa mabal a avojo lopato, da so se priklanjale tnrske glave, kakor težka rž pred vetrom. Eamor je stopil, je siril grozo. Sopel iu gledal je kakor podivjani bik in rjnl, da ao turaki meči nehote omahovali. Tu so bežale gruče Tarkov, tam vstašev. Iiija, kjer je zagledal silo, je pri^relal kakor tiger in razgnal kakor veter subo listje. BŠejtan, sam aejtan!" so vpili Tnrki. Le Osvinbeg je še vžigal pogam. Mraz ga je tresel, ko je videl delo Ilije in erce ae mn je stiskalo strabn, vided, da ee mu bliža 7edno bolj grozni Slaviia. Hrabril je 87oje in jih zbiral krog sebe . .. Eo se je oglasilo orožje 78tase7, je Vjerosa planil po koncn. 8Pokažejo vana," jo momljal, ntudi jaz 7am pokažem, da je moja glava vredna več, kakor turske kuge. — Tfn, . . . dovolj dolgo sem moral biti med temi grdeži in jim go^oriti. Gospod Kriste mi oprosti, da sem jim lagal." Ali jela mn je presti bnda. Vataši ga niso poznali in moral se je varovati, da ga ni kateri poslal 7 vice. nTfa... če aabana vraua ne zakroka nad maao, me mabne Ilija s avojo lopato. Ša blizu mu ne 8mem, ker mi gotovo odneae čepico aapa, katero dela 8 87ojim zamahom. — Nu, Slaviša jim tudi spušža prevroao kri, kakor 78ak zdravnik. Zarko pa že zna, čemu bodo Turki vdovice.. tfn." SH6no je presojeval borilee in «e ogibal vstaše^. nYraga, mene atarca bi radi," je zastokal Vjernaa in se vrgel na tla. »Preveliko salo si do7oljujejo z menoj ... tfa! — Ali 7aega tega je kriva baba. Da bi vas volčje anedli, psi mesaraki! Že vidim, da moram nekaj napraviti, drugače me zmesajo med otrofce". Poiakal je padlega vstaša, mn vzel obleko in se preoblekel. Med tem delom je sopel, skakal in se zopet metal med trupla. Eo je bil preoblečen, je skočil med Tarke. ,,Da vas ozdravim in reaim glavobola!" je zavpil in jel klati. Premoč je premoč! Bojna sreča je bežala od vstasev in Turki so zmagovali. Vstaži so ae sicer borili ali padlo jih je že veliko. Vjernša je opazil to. „11:1, vi atekla teleta, koze mobamedanske, naj vas race! Mialite, da bo Vjeruša hodil z vami ? Dam vam popra! Alo ... po njih! Eolji!" Vstaai so ga spoznali in se z večjo jakostjo sekali. Pa to je bila že zadnja sila umirajočib. BEolji!u je rjul Vjeruaa. Tfu ... Sla^iaa, ali pa ti llija, pošljita bega k Mobamedn!" Eonec prihodnjič.