Trdna volja, gotova zmaga. Za avstrijske Slovane se bližajo resnobni časi. Nemčurji, Italijani in Madjari so se zakleli proti nam. S korenom vred nas hočejo vničiti. Od teh nasprotnikov nimamo prav ničesar dobrega pričakovati. Prišel je zadnji hip, da se vzdramimo, ako hočemo svoj jezik in svojo narodnost rešiti ter priti do pravie. katere nain grpjo po božji in cesarski postavi. Največja nevarnost preti pa nam Slovencem. Od treh stranij smo obkroženi od sovražnikov, ki so nam napovedali boj brez vsega usmiljenja. Zalostno je pač to, da mi vse premalo poznaino svoje sovražnike. Mislimo namreč, da so tudi tako rahlega in prizanesljivega srca, kakor smo žal, da mi Slovenci. Nekateri med nami celo mislijo, da se bodo nemčurji in nemškutarji enkral vendar naveličali tega boja. Taki ljudje so kratkovidneži in pravi siromaki na dubu. V obče pa bilo bi zelo nespodobno in nevredno za nevstrašenega moža, ko bi se ravnal po takem mišljenji. Ko bi večina naših narodnjakov tako mislila, potem je naš narod gotovo izgubljen. Do svojih pravic ne bodemo nikdar prišli, ako bomo samo čakali na-nje z rokami v žepu; marveč dosegli jih bomo še le po trdem, vstrajnem boji. Dozdaj še nobena vojska brez orožja ni pridobila zmage. Človek si na svetu mora vse priboriti in privojskovati. Zato nam je pač najlepši vzgled naš Izveličar sam. Tudi on se je moral boriti proti hudiču in peklu, da nam je odprl vrata nebeška; pa tudi mi še moramo prestati tukaj na zemlji dolgi in težavni boj, ako hočemo vredni postali njegovpga kraljestva. Tako treba tudi boja, ako hočemo, da dobi naš slovenski narod tistih pravic, brez katerih ne more živeti kot narod. In boja, jeklenega boja treba proti našim zakletim nemškutarskim sovražnikom, ki ne poznajo z nami nobenega usmiljenja. Naš boj je boj obrambe. Mi ne bodemo nikogar napadali, mi si nečemo prisvojiti zemlje,. na kateri živi nemSki narod, marveč mi si hočemo z vseini postavnimi sredstvi ohraniti to, kar je naše. Mi hočemo odbijati ljute napade brezverskih sovragov, mi bočemo in moramo biti gospodarji na svojih slovenskih tleh. To oblast obrambe nam daje naša državljanska postava, katero je s svojim lastnim podpisom potrdil naš presvitli cesar Franc Jožef I. Po tej postavi imajo vsi narodi avstrijske države povsod popolnoma enake praviee. In ker nam Slovencem nemškutarski liberalci nočejo pripoznati nobenih pravic, kakor samo davke plaeevati in svoje najkrepkejše sinove za vojake davati, ker nas hočejo iineti samo za svoje delavce in hlapce, prisil.jeni smo, da se vojskujemo proti tako krivičnemu in nebvaležnemu ravnanju. Naš slovenski narod ima pa tudi po svoji zgodovinski preteklosti zabtevati z vso opravičenostjo, da se mu dajo tiste pravice, katere uživajo že od nekinekdaj drugi avstrijski narodi. Ali morebiti naš narod niraa nobenih zaslug za avstrijsko državo? Poglejte saino malo nazaj v zgodovino! Kdo je stražil na jugu Avstrijo proti divjim lurškim navalom stoletja in stoletja? Slovenec! — Kdo je branil Avstrijo na zabodu proti italijanskim napadom? Slovenec! — Kdo je prelival na vzbodu svojo kri proti madjarskim napadom? Zopet Slovenee! — Narod slovenski, v boju si brabpr in pogumen, v udanosti in zvestobi svitlemu vladarju jeklen in npomahljiv, da ti ni enakega; za Avstrijo in slavno liabsburško dinastijo dal si milijone in milijone najboljžib svojih sinov — in kaj imaS danes za vse to? Po vseli uradib po zemlji slovenski Sopiri ge se vedno nemščina; siidmarka naseljuje na naša tla židovske potepube in pritepence; nemški šulverein ponemčuje s prajzovskimi denarji našo dečico in ji jemlje najsvetejSe bogastvo: sv. katoliško vero; naš materinski jezik je zasramovan in zaničevan ter potisnjen pred vrata! Toda ne obupaj, narod moj! AVstrija bodi tudi zanaprej tvoja doinovina in vzvišpna rodovina babsbur' Ska bodi ti voditeljica, za katero si pripravljen vsak bip dati vse, kri in življenje. Ali ti se moraš popolnoma vzbuditi in vzdramiti. Pravični Bog je vstvaril svet tudi za nas Slovence in za nas velja ravno ista svoboda in pravica, kakor za vse avstrijske narode. Dobra in bvalevredna je ponižnost, kjer je je treba; toda ako je niož prisiljen braniti svojo east in poštenje; ako treba, da ves narod čuva svoje. najdražje svetinje in pravice, takrat pa ni mesta suženjski ponižnosti in pohlevnosti; takrat ,je treba možkega, odločnega postopanja. V boju za naše pravice nam je državljanska postava, katero je podpisal sam presvitli cesar, naš kažipot. Od nje se ne odmaknemo niti za pičico. Ta postava zahteva, da so vsi narodi v Avstriji jednakopravni. Ali je to veljavno samo na papirji? Mi sami lnorarao skrbeti, da bo tudi v resnici veljavno. Ničesar se ne smemo ustrašiti, ne popustimo niti za las od svojih pravic, marveč z vso odločnostjo postavimo se nemškutarskim napadom v bran; združimo, zedinimo se po vseh slovenskih krajinah, kakor en mož; zahtevajmo, tirjajmo z jekleno neustraSljivostjo svojib postavnih pravic. Mi jih moramo dobiti. in ako smo pravi možje, dobili jib bomo! Ne vdajmo se! —d.