Poštnina plačana T gotovini. Leto II., št. 2. V Ljubljani, dne 25. apriia 1932. Cena Din 2»—. svoboda • pravičnost Glasilo Zveze bojevnikov Ta številka je posvečena naši najmarljivejši skupini Ljubljana—Moste. Skupine Naša moč je v posameznikih, ki se zbirajo v naši organizaciji, v naših skupinah. Skupine so celice, iz katerih diha življenje, proevita zajedniški duh in se daje pobuda za delo Zveze bojevnikov. Zato so naše skupine popolnoma samostojna društva, sama imajo vso neomejeno oblast za delo po skupinskih pravilih. Skupine volijo tudi osrednji odbor Zveze bojevnikov, saj pošiljajo na občni zbor zveze na vsakih dvajset članov enega odposlanca. Potreba medsebojnega dela vseh bivših vojakov, ki so se udeležili svetovne vojne, je zlasti v današnjih dneh zelo nujna. Saj vsepovsod trka na vrata beda in trpljenje, poleg tega se pa svet z mrzlično naglico pripravlja na novo klanje, ki bo hujše od vseh dosedanjih. Mi bivši vojaki smo pač prvi poklicani, da vsepovsod zastavimo svojo besedo, svoj glas in da v zboru, z vsemi tovariši zakličemo po vsem svetu: Nehajte z oboroževanjem, nehajte z zatiranjem ljudstev in narodnih manjšin, ne mislite več na prelivanje krvi! To pa moremo storiti le, ako smo enotni in združeni pred svetom. Zato so prav posebno potrebne naše skupine. Naše skupine imajo tudi namen, da goje prijateljstvo med člani, da iskrbe za moralno, pravno in gmotno pomoč članom, invalidom in sirotam v vojnah padlih vojakov, da pospešujejo napravo primernih spomenikov padlim tovarišem, da delajo za ureditev vojaških pokopališč in skrbe za počastitev spomina padlih vojakov, da se zavzemajo Sedanji odbor skupine Zveze bojevnikov Ljubljana-Moste. za pravične koristi članov, da skrbe za izobrazbo svojih članov, da utrjujejo narodno in državno zavest in edin^-stvo, da pobijajo kriva mnenja, ki jih o našem narodu širijo po isvetu naši sovražniki, da delajo za dobrobit in obrambo našega naroda in države, da ustanavljajo dobro** delne ustanove, gospodarska podjetja, knjižnice, da upravljajo podporne ustanove po posebnih določilih in da sodelujejo z drugimi sorodnimi organizacijami. Vse te naloge imajo naše skupine, glavna pa je: lajšati bedo vojnim žrtvam in pomoči potrebnim tovarišem. Redni član skupine je lahko vsak bivši vojak, ki se je udeležil svetovne vojne, podporni pa sploh vsak, ki ise prijavi, ki se strinja s skupinskimi pravili in ki hoče delati po pravilih Zveze bojevnikov. Ko posvečamo to številko naši najdelavnejši skupini Ljubljana-Moste, je naša dolžnost, da opozorimo na delo naših skupin za blaginjo naših članov, vdov in sirot, pa ludi vsega človeštva. Med nami ne sme biti nobenega bivšega vojaka, ki se ne bi oklenil naše organizacije in z malimi žrtvami pripomogel do velike zgradbe medsebojne sprave, prijateljstva in človečanstva. Vsi, prav vsi v našo organizacijo, v naše skupine, kjer pa skupin Še ni, jih ustanovite! Naj nam bo zgled skupina Ljubljana-Moste! Kaj in kako delamo (Poročilo skupine Ljubljana-Moste.) Tovariši iz svetovne vojne na okup! To je bilo geslo, ki se je razširjalo meseca januarja 1. 1926. po vsej naši obsežni občini Moste ter vzbudilo zanimanje pri vseh trpinih iz svetovne vojne. Zbrali so se na ta poziv v nedeljo 10. januarja istega leta možje in fantje v gostilni «pod Lipo», kamor so prispeli tudi odborniki osrednjega odbora, gg.: major Colarič, Bonač in Pire. Po vsestranskem pojasnilu o namenu in obstoju zveze je bil izvoljen pripravljalni odbor s tovarišem Logarjem na čelu. Določili smo, da se bo vršil že čez 14 dni ustanovni občni zbor, ki se je vršil ob lepi udeležbi dne 24. januarja 1926. Izvolili smo prvi odbor, v katerem so bili tovariši: Logar Filip kot predsednik in odborniki Rozina Ivan, Ramovš Jože, Ravbar Vinko, Šerc Miloš, Trošt Filip, Jezeršek Franc in Erklavec Franc. Izvolili smo odbornike tako, da je bil zastopan vsak posamezni okraj v odboru, kar je velike važnosti glede zbiranja članstva. Vsi odborniki so pričeli z veliko vnemo zbirati članstvo in res je štela podružnica v kratkem času preko 100 članov. Ker je naša občina v pretežni večini delavska občina ter so socialne prilike težke, je odbor začel razmišljati o ustanovitvi članskega podpornega sklada. Takoj po prvi prireditvi, ki je bila dobrodelnega značaja ter je gmotno še precej dobro uspela, smo sestavili pravila za tak sklad in vložili v hranilnico kot temeljno glavnico 1000 Din, katera mora i ostati glasom sklepa odbora vedno nedotaknjena. Dalje smo določili, da se steka v ta sklad ves preostanek od vplačane članarine in 50 % čistega dobička od vseh prireditev. Kesneje smo ta sklep spremenili v toliko, da se odda sploh ves razpoložljivi denar v podporni sklad in da more prejemati podporo le tisti, ki je vsaj eno leto član. Ta sklep je bil zaradi tega potreben, ker smo se bali izrabljanja. V teku preteklih petih let se je iz tega sklada, ki je namenjen za podpore članom, ki so v bedi, brezposelnosti ali težki bolezni in je za druge izdatke nedotakljiv, izplačalo skoro 20.000 Din. Kljub temu pa imamo v podpornem skladu še vedno dosti denarja. Poleg tega dela je skupina svoje članstvo tudi kulturno in moralno vzgajala. Priredila je več dramskih predstav v Ljudskem in Sokolskem domu. Največjo prireditev smo pa imeli L 1928. v proslavo desetletnice sklenitve miru.. Vprizorili smo Ivan Matičičevo bojno igro «Kalvarijo» v Mladinskem domu na prostem. Vse predstave so bile dobro obiskane. Gotovo je bilo pri teh predstavah do deset tisoč ljudi. Skupina je sodelovala tudi pri postavitvi spomenika padlim tovarišem pri sv. Petru v Ljubljani. V zimskem času prireja skupina tečaje iz nemščine za člane in njih svojce. V zabavo članstvu v zimskih večerih smo letos ustanovili tudi strelski klub, ki je imel lep uspeh, kar je posebna zasluga tovarišev Dolničarja, Cizelja in Verčona. Prvak za 1. 1932. je postal tovariš Kozina. Prejel je krasen prehodni pokal. Preteklo leto je društvo praznovalo petletnico svojega obstoja. V proslavo tega jubileja smo vprizorili dramo Janeza Jalena «Bratje» in priredili družabni večer. Priprave za proslavo je vodil poseben odbor pod vodstvom tov. Kozine. Od teh prireditev je imel do^-biČek tudi članski podporni sklad. Prizor iz 3. dejanja Ivan Matičičeve bojne igre «Kalvarija», katero je priredila skupina Zveze bojevnikov Ljubljana-Moste. Ker do poslednjega časa v Ljubljani sami ni bilo razen osrednjega odbora nobene skupine Zveze, je občni zbor sklenil, naj se skupina imenuje Ljubljana-Moste in razširi isvoj delokrog tudi na mesto in sosedno okolico. S tem je skupina zelo pridobila na članstvu in šteje preko 300 članov. Vendar je še mnogo vojnih tovarišev v našem okolišu, zlasti bolje situiranih, ki se nikakor ne morejo odločiti, da bi pristopili k skupini. Prostore ima skupina v hiši g. Videnška na Selu, Predovičeva ulica 10. Tam se vrše tečaji in seje. Iz navedenega je razvidno, da vrši Zveza bojevnikov, skupina Ljubljana - Moste, važno socialno in kulturno delo, ter želimo, da pristopijo k nji vsi vojni tovariši. Prijave, vse prošnje za podpore, pritožbe itd. sprejemamo v društveni pisarni vsako sredo od 20. do 21. in vsako nedeljo od 10. do 11., izven uradnih ur pa jih sprejema vojni tovariš Kovic Karel, krojaški mojster na Zaloški cesti v Mostah. 2 O slovenski zemlji Bratje, v sedlo, vajieti v dlan: Drava nas zove, Jadran rjove, vranei naj skrešejo trde podkove, bratje — naprej! R. Maister: Naprej. Prelepa je naša slovenska zemlja! Vse ima: polja in gore, žita in rude, ravnine in gozde! In pota na morje proti jugu teko po tem nebeškem svetu! Zato ni čuda, da se je boj bojeval od pamtiveka za ta košček svata, vsak bi ga rad imel, da bi imel s tem ključ proti jugu na morje. Koliko razdejanj in opustošenj je videla ta zemlja! Nebroj sovragov je pridrlo semkaj: od severa, od juga, od vzhoda, od zahoda. Vsi, vsi bi radi vadljali za to sveto zemljo, da bi jim služila, da bi jim rodila sužnje, da bi ji grabili sadove sreče in blagostanja. Krepko se je ustavljal rod, še preden so prišli Slovani v te kraje, navalu tujcev, drzno je branil svoja polja, svoje gore, svoje reke, mogočno je ščitil svojo vero in vse svoje najdražje, toda kloniti je moral. In zemlja čudovita, nebeška je postala rob tujcu, pohlep sovražniku. Toda tudi temelji mogočnih Rimljanov so se zamajali in zrušili v prah! In mnoga ljudstva, divja, pohotna so drvela po sveti naši zemlji, uničevala in morila pred seboj, kar jim je zastavilo pot. Končno je prihitelo v ta opustošeni svet ljudstvo, ki je hotelo ostati tu, da mu bo nova domovina. Slo veni! Vzljubili so te visoke gore, deroče reke, svetla jezera in male ravnine. S pridno roko in z novim veseljem so začeli obdelovati polja, da so jim rodila rž in pšenico kot nedkaj. Uredili so si svoje stvari kot so bili navajeni v stari domovini. Zopet so se zbirali župani in velmožje na zborovanje, da si urede < Št. Vida ob Glini, od tu pa črta do državne meje na bivšem Štajerskem, je slovenska zemlja. Poprava severne državne meje je potrebna, saj nam morata pripasti tudi Spil je in Radgona. Nujna bi morala biti tudi državna zveza med Severnimi in Južnimi Slovani. Že na mirovni konferenci v Parizu so se Čehi zelo trudili, da bi dobili skupno mejo z Jugoslavijo. To bi bil svet med Donavo in Rabo, katerega so imenovali «Koridor». Po madžarski statistiki, ki je vse prej kot pravična, živi na tem ozemlju 70.000 Hrvatov in Slovencev. Poleg teh se je naselilo zlasti ob Donavi mnogo Slovakov iz Nitre in Trenčana. Po češkem načrtu naj bi del «Koridorja» ob Donavi pripadel Češkoslovaški, večji del pa Jugoslaviji, tako bi bil velik del Gradiščanskega, katerega je mirovna konferenca prisodila Avstriji, prišel pod Jugoslavijo. Središče bi bilo mesto Sobotišče. S tem bi se pretrgal stik med Avstrijo in Ogrsko in odpravilo bi se mnogo političnih zvez, ki izza sklepa miru vznemirjajo vso Evropo. To bi morale biti naše severne in zahodne meje. Mirovna konferenca je odločila drugače. Tako so zakrvavele rane na našem narodnem telesu in te rane so odprte, ne-zaceljene še danes! Koliko- hudih preizkušenj so prestali in koliko dragocene krvi je bilo prelite, da dobimo- nazaj, kar je našega? Ali naj bodo te žrtve zaman? Nikakor ne! Zato se mora tudi naša Zveza zavedati, da je njena dolžnost vedno in povsod stati na braniku pravic svojega rodu ter uporabiti vsako priliko, da kliče: «Vrnite nam, kar je našega!» Razorožitvena konferenca Dolga leta je vse nestrpno pričakovalo sestanka razoroži-tvene konference. Končno se je le sestala dne 2. februarja t. L in jo je vodil predsednik Henderson. Začela je z velikopoteznim sporedom in veliko razpravo, ki je trajala od 8. do 24 februarja. Skoro vse države so ob tej priliki predložile svoje predloge za razorožitev. Prav posebno pozornost je vzbudil predlog francoske delegacije za osnovanje mednarodne oborožene sile. Generalna komisija konference je potem sklenila, da se bodo vršili razgovori o posameznih predlogih razorožitve, pri tem se bo pa prepustila posameznim delegacijam popolna svoboda, da zagovarjajo svoje predloge in da predlagajo iz-premembe k posameznim predlogom. Za predsednika generalne razorožitvene komisije je bil izbran Henderson, za njegovega namestnika Politis (Grška), za poročevalca pa Beneš (Češkoslovaška). Izvoljene so bile naslednje posamezne komisije, da -pripravijo tehniške posameznosti in da proučijo vse predloge: 1.) Komisija za razorožitev na suhem. Predsednik: Buero (Uruguav), poročevalec: Bourquin (Belgija). 2.) Komisija za razorožitev na morju. Predsednik: Colban (Norveška), poročevalec: Westman (Švedska). 3.) Komisija za razorožitev v zraku. Predsednik: Madariaga (Španska), poročevalec: Boheman (Švedska). 4.) Komisija za izdatke oboroževanja. Predsednik: Vascon-cellos (Portugalska), poročevalec: Fran<^ois (Nizozemska). Tabor bojevnikov bo letos na Brezjah dne 10. fulifa. Spored objavimo v kratkem. Za polovično vožnjo je že zaprošeno. Tovariši pripravite se, da bo naša manifestacija čim lepša! 5.) Komisija za proučavanje vprašanja in organizacije miru. Predsednik: Henderson, poročevalec: Beneš. Ta komisija je že začela z delom o moralni razorožitvi. Takoi je pričela razorožitvena konferenca z delom. Prepričani smo, da ne bodo upi, ki jih stavi vanjo vse človeštvo, zaman, temveč, da bo dovršila svoje veliko delo in obvarovala ljudstva strahot bodočih vojn in uničevanja. Posebno v današnjih dneh, ko se vse države mrzlično oborožujejo in pripravljajo za nova klanja, je nujno, da se zajezi največje zlo sveta in pripravi narode na medsebojno složno delo za prospeh vsega človeštva. Skrajni čas je, da se vsota 50 milijard dinarjev, ki jo izdajajo države letno za oboroževanje, poirabi za gospodarsko in kulturno obnovo ozemelj in narodov. Smatram tudi zmagovito vojno za zlo; državnikov dolžnost je, da obvarujejo narode zla vojne, Bismarch. f Aristide Briand Svet je dne 7. marca t. L, ko je umrl francoski zunanji minister Aristide Briand, izgubil največjega borca za mir in za spravo med narodi. Ne le da je bil veliki pokojnik duša ideje zveze narodov, temveč je tudi največ pripomogel, da so se narodi zbližali za skupno delo v vseh perečih političnih vprašanjih. Mnogo nesporazumov in medsebojnih nezaupanj je bilo po svetovni vojni, skoro vsi so se ugodno rešili s pomočjo Brianda. Naj omenimo le grško-bolgarski spor, dogovor v Lo-carnu in največje njegovo delo: sprejem Nemčije v Društvo narodov in njegov pozdrav Nemčiji, ko so prišli njeni zastopniki prvič v Ženevo. Ves svet je vedel ceniti njegovo veliko delo za mir in sporazum med narodi ter so mu za to njegovo veliko delo priznali 1.1926. Noblovo nagrado za mir. Težko bo pogrešala ne samo Francija, temveč ves svet velikega pokojnika, kateremu se moramo zahvaliti, da je premostilo človeštvo največje ovire medsebojnega povojnega nezaupanja. Prav posebno ve Francija, kaj je z njim izgubila, saj ga je proslavila s tem, da ga je proglasila za svojega največjega in najzaslužnejšega državljana. Slava njegovemu spominu! Slovenska zemlja: Gorica ob Soči. 3 Fran Bonač: Nekaj vtisov z občnega zbora invalidov v Mariboru dne 31. januarja 1932 Dvorana Zadružne gospodarske zveze polna. Krepki, odločni možje, še polni energije, neustrašenosti. Pač izmed tisočev naših invalidov najboljši, zbrani od njih, da javno povedo svojo bol in svojo voljo. Delegati. Koliko nepopisne tragike v teh ljudeh... Živ klic vojni, nam, človeštvu: «J'aceuse, obtožujem!» Na svoj način, ampak na prav viden način pisana drama za našo «V e s t», kakor jo je spisal Mauriee Rostand in ki izzveni v to glavno misel: «Človek, ki je po redu in zakonu brez svoje osebne krivde svojega nasprotnika v vojni ubil — lahko isti človek po svojem bistvu nadomesti duhovno svojstvo umorjenega in v sreu ljudi, ki so ubitega ljubili, lahko izpolni s svojim bitjem zasekano vrzel, ki jo je izkopal sam, vendar brez svoje volje. Življenje za življenje — to mu je zdaj pokora.» Za invalide pa v prenesenem pomenu: dDružba človeška, ki je po redu in zakonu vsilila tem, svoj čas najlepšim in brhkim fantom v roke puško in ročno granato in jih strahovito pohabila — lahko isia družba po svojih dobro urejenih zakonih nadomesti izgubljene ude, izgubljeno zdravje in tako tem pohabljencem, ki so prav za prav večkrat mnogo na slabšem nego njihovi padli in ubiti tovariši, ta človeška družba s pravo gorkoto srca vliva novo moč, novo silo. Pa brez ozira na to, kakšno uniformo so nosili, kakšno šaržo so imeli, kje so bili ranjeni ali telesno uničeni. Invalidom pa naj - tudi še veljajo besede Angelike iz prav iste globoko resne drame Rostanda, ko govori obupanemu Marcelu, ki misli na samomor, češ: «Mi, ljudje na tem svetu, smemo uničiti le eno samo življenje — naše lastno»: «ne, ne, stokrat ne! Te pravice nimate več. Če se sedaj ubije te, morite Hermana še enkrat. Vi ne smete uničiti svojega življenja. Nas ljudi dolžnost je, da storimo vselej to, kar je najtežje h Težki so vaši koraki po dolini solz, gorjupi kelih do vrhunca poln in še čez in vendar še vztrajate, tako da mi, vasi nekdanji tovariši, z občudovanjem zremo na vas. Le malokdo spodrsne, malokdo tone. Nemški tečaj za mladino pri skupini Zveze bojevnikov Ljubljana-Moste. Vrhu tega se zavedajte, da je ves naš narod velik pohabljenec, skorajda sam, zapuščen od vseh, podoben svetopisemskemu romarju, ki je padel med razbojnike, obdan s strašnimi ranami, oropan svojih pljuč, pa ni ga usmiljenega Sa-maritana, da bi mu nudil krepčila ter ga krepko spravil na noge. Koliko je med nami ljudi, ki so kaj podobni oni materi, ki je lastnemu sinu prav pred kratkim prerezala grlo, ne vedoč, da je njen sin. Ta je bil 1. 1914. poklican v vojno, kmalu ujet in že davno proglašen za mrtvega. Sredi maja 1931 pa se je nenadoma pojavil tako izpremenjen, da ga tudi v domači občini nihče več ni spoznal. Hotel je presenetiti vesele roditelje, potem ko je bil krČmarju v domači gostilni povedal, kdo da je. Šel je na svoj dom in prosil za prenočišče. Odkazali so neznancu ležišče v hlevu. Mati je je medtem opazila, da ima tujec nekaj denarja v skromni bisagi. Nagovarjala je moža, naj spečega tujca ubije. Mož o tem ni hotel ničesar slišati in je naposled1 odšel v gostilno. Tam je zvedel, kdo je tujec. Vzrado-ščen hiti domov, toda strah in groza: žena je medtem tujcu s sekiro razbila glavo in prerezala grlo. Ko je zvedela, lido je iuji človek, je zblaznela. Tako tudi mnogi med nami, morda ne prav iz hudobije, ampak s pijančevanjem, belo kugo in ovaduštvom izpodkopu-jejo korenine našemu rodu. Veliko bolj nego naši mejaši so nam nevarne te tri rak-ranei, ki jih vsekavamo našemu narodnemu telesu dan za dnem mi sami, prav mi sami. V tolažbo nam je sicer, da še ni izumrla generacija onih mož, ki na d*rugi strani zopet sličijo glavnemu junaku angleške pripovedne pesmi, «Henonu Ardenu» Alfreda Temnvsona. Ta se je bil po mnogih letih tavanja po svetu, potem ko so ga vsi, tudi njegova najbolj zvesta žena, smatrali za zdavnaj preminulega, nenadoma vrnil in našel svojo ljubljeno ženo poročeno z drugim. Ni se izdal, ampak natihoma trpel strašne muke, da bi nesreče še bolj ne povečal... Ko je umiral, «je vstal, roke razširil, glasno zaklical: Ladja, ladja, rešen! In padel je nazaj, nič več govoril. Tako ta močna duša je odšla. A v dan pokopa pristaniško selo pogreb je videlo kot nikdar prej.» Takih močnih duš je še na tisoče med nami. Tudi med našimi vojnimi invalidi, tudi med bivšimi vojaki. Leto za letom vidimo mnogo takih junakov na Brezjah na našem skupnem sestanku, in ni je sile, ki bi nam mogla preprečiti, da bi mi, bivši vojaki, vsako leto enkrat ne šli gori k Mariji potožiti svoje gorje in črpati novih moči. Letos bo to dine 10. julija in vem, da se bodo možje kljub krizi, kljub vsemu častno udeležili. Doslej nas nobena stvar ni mogla razdružiti. Kaj so nam vse očitali naši ekstremisti iz vseh taborov, mi smo šli pa mirno naprej in se nismo dali begati. Dočim drugod bivši vojaki in invalidi dan na dan paradi-rajo, napravljajo javne pohode, se košatijo v vseh mogočih uniformah, nas vse pa druži uniforma srca, možatosti in treznega gledanja v to razburkano življenje. Izraz «veteranarji» prepuščamo vsem tistim, ki so nas obkladali s tem priimkom, pa so umolknili, ko so videli trezen, veličasten nastop bivših vojakov na Brezjah, pri raznih prireditvah in sijajna zborovanja tovarišev invalidov, ki hočejo živeti, delati, ne pa prosjačiti za drobtine, ki padajo z bogatinove mize. «Hund und Katze, eckelhaften Hausvasallen, mogen keifen um die Brocken, die vom Herrentischa fallen.» W e b e r. Po naše je prav lepo to povedal Župančič: «Le pojdi, pa migaj z ušesom, odrgni si verigo z drobtinami.» (Dalje prihodnjič.) Ivan Rozina: Pot v robstvo Koncem oktobra 1. 1918., ko je po vseh slovanskih deželah bivše avstro-ogrske monarhije odmeval klic svobode ter so se vršile navdušene manifestacije osvobojenih narodov, s© je šele pričela avstrijska vojska v Tirolah na vseh položajih polagoma umikati. Takratni slovenski 17. polk, nazvan «železni», je prišel nekaj dni prej v rezervo na višine desno od Monte Ro-vera in Cost Alte na Chiesi in Capelli. Pričelo se je običajno čiščenje in dušenje uši, katerih smo se nalezli v postojankah nad Assa-Schlucht pri Cannovi. Dnevi so potekali brez posebnih dogodkov, le tu in tam nas je obiskal kak «Caproni», ki nas je navadno pustil pri miru. Noči so bile temne, zato je bil pogled na vrhove gora veličasten, kajti gore so žarele od strašnih požarov, ki so divjali po vsej fronti in bližnjem zaledju. Umikajoča se avstrijska armada je brezobzirno uničevala za seboj vsa skladišča z vsemi dobrotami v njih, katerih pomanjkanje so prej tako bridko občutili naši prazni želodci. Tako smo dočakali dan Vseh mrtvih, 1. november. Tega dne je rano v jutro izšlo' povelje, da moramo nemudoma odriniti proti Man- 4 drielle za kritje umikajoči se vojski. Toda čudo, nikomur se ni mudilo izvršiti povelja, čeprav je večina častnikov s polkovnikom Venturjem priganjala na vse pretege. Dosegli so baš nasproten učinek. Janezi so se uprli. Upor se je pričel pri tehnični stotniji — oddelku metalcev min, ker je bil poveljnik češki rojak poročnik Hubelbauer, mož kremenitega značaja, do skrajnosti dobrosrčen, saj je razdelil po večini vse svoje prejemke v naturi med svoje moštvo. Od tu se je upor razširil na ostali del polka. Polkovnik Ventur je sklical javno zborovanje vojakov, rotil in prosil, menda prvič v svojem vojaškem življenju, toda zaman. Vse je enodušno zahtevalo domov, da branijo svojo slovensko zemljo. Že naslednji dan smo pod poveljstvm podpolkovnika Celerja odrinili preko Carbonare in Vigolo Vatare ter dospeli na noč do Vigola. Prebivalstvo nas je vseskozi navdušeno pozdravljalo in vzlikalo, naj živi mir. Vsepovsod se je že poznal prevrat. Videli smo mnogo s črnilom politih in prevr-njenih spomenikov bivših avstrijskih veljakov. Med potjo smo dobili tudi prirastek 7. lovskega bataljona in Bosancev, ki so se z veseljem priključili našemu polku. Naslednji dan smo pričeli zadnjo etapo našega pohoda na Trient. Ob 5. popoldne smo se utaboriii tik pred Trientom. V mesto samo je odšel le en oddelek po živila. Vrnil se je precej pozno in nam sporočil malo razveseljivo vest, da soi tam že Italijani. Živil nam seveda ni prinesel. Podjetnejši fantje so se razkropili po okolici ter se nemoteno založili z vsemi različnimi živili in drugimi stvarmi. Vsega je bilo dovolj, saj je bil prevrat. Ceste so bile na debelo posute z moko, sladkoirjevim zdlrobom in drugo šaro. Vso noč nismo skoraj nič spali, zgodaj zjutraj smo odrinili z godbo na čelu in z vsemi trenskimi vozovi proti mestu. Obcestni jarki so bili polni orožja, srečavali smot posamezne skupine vojakov, ki so kuhali in se greli pri ognjih, ki so jih kurili kar s puškami. Cesta je postajala vedno bolj zatrpana z vozovi, moštvom in konji. Bližali smo se mestu, v katerem je bila prava zmešnjava. Vršila se je še vedno ljuta borba. S streh soi se z zadnjimi silami borili posamezni avstrijski častniki z Italijani. Mimo nas so hitele dolge vrste Italijanov peš in na avtomobilih. Nikdo ni menda prav vedel, ali smo mi njihovi ali oni naši ujetniki, vsak je imel edino željo, da pride čimprej domov. S težkimi slutnjami smo se vlegli ta dan k počitku, saj nismo vedeli, kaj nam prinese prihodnji dan. Naslednji dan, 4. non vembra, smo se pričeli pogajati z Italijani. Dovolili so nam prost odhod, zato smo morali žrtvovati dosedanjega vodjo polka podpolkovnika Celerja in položiti orožje. Ker je bila železniška proga razdrta in preobložena največ zaradi tega, da se nas iznebe, so nam Italijani svetovali, oziroma odkazali, da se začasno ustavimo v Rivi. (Nadaljevanje sledi.) Ivan Šalamun: Velika noč leta 1917. na Peralbi Velikonočna sobota pred 15 leti. — Okoli enajstih dopoldne smo pravkar končali čiščemje naših snežnih rovov na Zollner-hohe v bližini prelaza Plocken na koroški fronti. Naša pod greben stisnjena baraka je bila že mesece varna pred granatami, saj je bila zaščitena s trdo sneženo odejo najmanj šestih metrov nad streho, dočimi je bil rov od vrat barake do izhoda nad osem metrov dolg. Ta izhod smo morali zaradi silne planinske burje vedno in vedno čistiti. Bilo> je težavno« delo, kajti vedno znova nam ga je sneg zamedel. Ko se je vihar polegel, smo se vrnili v svojo barako, sedli na postelje^ zbite iz desk, ter si zbujali spomine na velikonočno soboto pred tremi leti, ko v mladostni prešernosti 19letnih mladeničev niti sanjali nismo, kaj čaka človeštvo; ko smo nabijali topiče in streljali na hribčku nad domačo vasico ter se veselili velikonočnih darov in procesije pri župni cerkvi. Namesto domačih topičev so nam brundali italijanski 24centiimetrski možnarji, namesto velikonočnih blagoslovljenih jedi so nam dajali slabo in neokusno hrano, a procesijo smo si delali z lopatami in krampi, ko smo morali čistiti zasneženi rov. Ako smo prišli iz rova na prosto, smo videli za našo planino razstreljene vasi Mauten, Kotsehau, St. Stephan. Ušesa so se>„. sicer že davno privadila tuljenju sovražnih granat preko našega grebena in preko naših glav v omenjene vasi. — To soboto tega tuljenja globoko pod sneg nismo slišali. Odrezani smo bili od zunanjega sveta že okoli štiri tedne, venomer je brila snežna burja. Vse naše delo je bilo na ohranitvi dohoda iz naših rovov na prosto. Živeli smo te tedne večinoma od «zimske zaloge», v teku vseh štirih Poravnajte naročnino, saj znaša samo 10 Din letno. tednov, se nam je menda le enkrat posrečilo, da smo z vzpe-njačo, ki je vodila do artiljerijskih položajev, prejeli kruh in sveže meso. Ves čas smo otepali konzerve in prepečenec. Pošta je seveda počivala v dolini, edina vez z ostalim svetom je bil naš zelo masivno zgrajeni telefon. Pri diviziji v dolini sem imel tovariša telefonista iz! našega domačega kraja, ki sem ga naprosil, da je od časa do časa obveščal moje starše, da živim, četudi kot medved v brlogu, pod snežno odejo. Še eno vez smo imeli z zunanjim svetom: našo radiopostajo. Takrat je bila radiofonija šele v povojih. Naši mali prenosni detektorski aparati so bili v stanu sprejemati valove odnosno Morsejeve znake le na najvišjih točkah, o kakih ojačevalcih se nam takrat še sanjalo ni. Imeli smo strogo zapoved sprejemati edino le sovražnikove frontne depeše, ki so bile šifrirane — šifre so menjali vsaj vsakih 14 dni —, ter te depeše takoj oddati po telefonu armadnemu poveljstvu. Seveda sei teh strogih zapovedi nismo držali in smo v času, ko so dajale poročila velike stabilne postaje, kot n. pr. Dunaj, Budimpešta, Pariz, Lyon, Coltano (Rim), Malta itd., jemali ta časopisna poročila. Telegrafist Meier je prevedel francoska, italijanska in angleška poročila v nemščino in imeli smo vsako jutro najnovejši, necenzurirani dnevnik! Kako so nas častniki na našem položaju, tako pehotni kot artiljerijski, oblegali za novicami, si lahko vsakdo misli. Marsikatera cigareta «memphis» je priletela poleg obljube najstrožje molčečnosti v naše žepe. Strelski klub Moste, katerega člani so tudi člani Zveze bojevnikov, skupine Ljubljana-Moste. Pri tem premišljevanju naenkrat zabrni telefon: depeša radijskega referenta pri 10. armadnem poveljstvu. «Telegrafist Šalamon dodeljen postaji ,Fliegengitter*. Iz novega položaja se mora telefonično javiti v teku 24 ur.» — O, jej, jej, «Fliegen-gitter»! Kritno ime za najbolj razvpito postajo na vsej koroški fronti, ki je bila šele tik pred zimo ustanovljena na gorovju Peralba, prav na italijanski zemlji ob stiku koroško-tirolske dežele. Tovariši so me pomilovalno gledali, v srcu se je pa gotovo* vsak veselil, da ni ta «prijetna» dodelitev zadela njega baš za velikonočne praznike. Pa kaj, povelje je povelje, posebno če pride naravnost od armadnega poveljstva! — V teku 24 ur! — Bojni posvet. — Kako priti najprvo v dolino, ko so vse poti zasute od lavin, ki se še vedno trgajo. Po ruskih ujetnikih minulo poletje zgrajena serpentinska cesta iz doline na našo planino sploh ni bila uporabna, toda pot je bila še najbolj varna, ker so se pričenjala posamezna drevesa že kakih 500 m pod našo planino. Zaradi tega se tukaj ni bilo bati plazov. Kmalu sem imel vso prtljago v nahrbtniku, na katerega si še obesim snežne čevlje), karabinko vržem čez hrbet, na noge pa privežem smuči. Poslovim se, dva tovariša me s smučkami spremljata in šlo je po varnih mestih planine do roba gozda, kjer sem smučke izročil tovarišema in navezal snežke. V dobri uri sem bil skozi gozd v dolini, nato sem pa krevsal gotovo šest ur, da sem prišel v noči do vasice Lessach. 5 Drugo jutro, velikonočna nedelja, krasen dan! Iz doline se mi kažejo na daleč v ozadju od solnčnih žarkov lesketajoča gorstva. Tam gori na tistih skalah je «Fliegengitter»! Pogled na te navpične, razmetane, gole pečine mi je vzel skoraj vso ko-rajžo. Premišljujem, kako bom pač prišel v te skale. Toda s posredovanjem prijaznega računskega podčastnika, ki mi je tudi ohrabril moje srce* z dvema zavojčkoma tnrškesra cigaretnega tobaka, sem srečno poslal svoj nahrbtnik naprej z vzpe-njačo. Sam sem jo tedaj mahnil v skale skozi raztrgane soteske, po po lavinah vsekani poti, vedno polagoma navkreber. Srečaval sem siromašne ruske ujetnike, ki so vlačili na polo- žaje na ramah vsak po dve poleni drv, kajti okolica Peralbe se je odjikovala s popolno goloto, le tu in tam je kak pritlikav grmič spominjal na rastlinstvo. Naša postojanke so bile na severni strani, dočim soi jih imeli Italijani na južni strani. Po kakih petih urah gaženja, plezanja, skakanja in padanja sem vendar srečno privlekel svoje izmučene kosti nepoškodovane do bataljonskih položajev na tako^ zvanem Oregoni-prelazu, menda kakih 2300 metrov visoko. Ta prelaz je svoječasno tvoril mejo med Avstrijo in Italijo. 11 onta je bila precej mirna. Le včasih je malo zagrmelo, menda bolj v čast veliki noči nego zares. Obe strani sta praznovali velikonoč v nedogovorjenem premirju. Pri bataljonskem položaju, seve popolnoma prepletenem s sneženimi katakombami, sem se nekoliko! odpočil ter telefonieno javil našemu «Fliegengitterju», da sem srečno prišel do vznožja njih e je pa kot grom razlegalo strahovito rjovenje eksplo- lirajočih težkih min, ki je tako, da človeku pretrese mozeg in kosti. Bevskanje malih hazen-topieev je spopol-njevalo peklenski koncert. Celo skale so letele v zrak in toča lomečega se kamenja je padala do naših rovov, tako Ja smo morali gledati, kako spravimo lastne glave na vrarno. Nemška artiljerija je sprva molčala, potem pa začela odgovarjati toda zelo poredko. Opazili smo, da je je malo in da mora štediti z municijo. Preciznosti v streljanju jim ni bilo mogoče odrekati, kajti naša četna rezerva je dobila kar dve granati, ki pa — bil je skoro čudež — nista naredili nikake škode. Ena je padla samo meter od velike zemunce, v kateri je imel prostora cel vod, druga pa le pol metra od nje in je izkopala veliko, io zemunice segajočo jamo, ter pokrila njeno streho s celo plastjo padajočega kamenja, peska in prsti. Tretji dan bombardiranja, ki je trajalo dnevno po več ur, so bile podane patrole proti sovražniku. Našle so prve sovražnikove rove skoro zasute in polne mrličev. Napad topništva je bil namreč nepričakovan in sovražnik ni imel več časa, da bi umaknil svoje čete iz prvih rovov v zadaj ležeče zavarovane zaklone. Sami smo imeli ob tej priliki od padajočega kamenja in lastne artiljerije ter bolgarskih ročnih bomb komaj tri ranjence, med njimi dva prostovoljca. Izgube zaradi lastne artiljerije so nastale le zaradi preobremenitve topov in njih izrabi, ne pa natančnosti v merjenju. Saj so bili srbski top džije-topni carji znani kot izborni strelci. Razen tega so jim poveljevali tudi izkušeni častniki. Natančno merjenje je pa otežkočala tudi bližina obeh nasprotnih si bojnih črt, ki sta bili na več mestih samo po nekaj desetin metrov vsaksebi. Seveda je bilo razburjenemu moštvu to težko dopovedati in, ce bi se bil tedaj kateri od «sivih sokolova»-topdžija po nesreči zaletel v kraljestvo naših «surih orlova», bogme, najbrže bi bil izgubil precej perja. Saj je v vseh vojskah znana velika ljubezen, ki vlada zlasti v mirni dobi med raznimi vrstami orožja. Kadar ise je torej pripetila kaka nezgoda — težkih izgub k sreči nismo imeli skoro nikdar —, smo spustili v zrak po dogovoru barvaste rakete, ki so opozorile častnika-opazovalca, naj topovski ogenj preloži naprej. Z izmenjavo starega, izrabljenega topovskega materiala in dovozom novih, prvovrstnih topov, ki so že začeli prihajati na fronto, so se ti primeri vedno bolj redčili in končno tudi izginili. Zajemljiva je psihološka analiza vojaka za časa topovskega ognja, ki je osredotočen na sovražne rove. Mogel sem opazovati, da je na frontnih odsekih, kjer se običajno niso vodile ogorčene borbe, v takih primerih med moštvom prevladoval nad jezo ali celo sovraštvom do sovražnika čut pomilovanja nad nesrečneži, ki so jih granate tuleč trgale na kose, mrcvarile in mesarile mine, ubijali šrapneli in zasipala toča železja, kamenja in prsti. Sam sem bil nekoč priča, ko je ob taki priliki moj narednik Mihajlo, star frontni lev, ki je prestal že nebroj bitk in prask v treh vojnah, opazujoč učinek eksplozij skozi trieder, zdajci odložil daljnogled in razburjen, toda brez sence veselja ali škodoželjnosti rekel okoli stoječim vojakom: «Tale granata — in pokazal je s prstom na ogromen steber črnobelega dima prsti in kamenja, ki se je med bobnenjem eksplozije dvigal kot velikanska pahljača na vrhu bližnjega hriba — je pravkar raztrgala enega Bolgara. Videl sem roko in nogo, kako sta leteli v zrak!» Mislil sem, da bo tem besedam sledil škodoželjen smeh veselja ali zadoščenja nad smrtjo sovražnika, ki je bil sokriv tolikega njihovega gorja, trpljenja in dolgoletne ločitve od dragih domačih. Toda nič tega. Obrazi so se možem zresnili, nihče ni odgovoril. Bral isem jim iz oči misel: Danes tebi, jutri meni. Občutek človeškega usmiljenja je zmagal nad maščevalnostjo, človečnost nad div-jaštvom. Resni obrazi so govorili: Človek je kakor jaz, z Slovenska zemlja: Njivica v Beneški Sloveniji. dušo in srcem, ki mora ubogati povelja višjih in ki je padel na svojem mestu kot junak. Čisto drulgačno razpoloženje pa vlada med borci na onih delih fronte, kjer ise vrše med nasprotnikoma pogosti težki in ogorčeni boji. Tu prevladuje le ena misel: Povrniti mu milo za drago! Čim večje so izgube na lastni strani, tem večja je tudi želja, poravnati račun z obrestmi. Razume se, da tako mišljenje nima ničesar skupnega s krščansko ljubeznijo. Vojak, ki je gledal tisočkrat smrti v oči, ki je videl svoje najboljše prijatelje mrtve, ali kar je še hujše, za vse življenje pohabljene, padati okoli sebe, ki je bil že morda sam enkrat ali večkrat ranjen, postane trd, maščevalen, da, celo krut do sovražnika, v katerem vidi vtelešeno svojo nesrečo in katerega stremi zato tudi z vsemi silami uničiti. Več če mu škoduje, bolje zanj. Zato so smrt bruhajoče salve topov, ki kot z orjaškimi kladivi razbijajo protivnikove pozicije in jih rušijo v prah, bobnenje zemlje ob silnih udarcih izstrelkov, kriki in tuljenje ranjencev in smrtno ječanje umirajočih za njegova ušesa prijetna godba. Zaveda se, da je sovražnikova poguba njegova rešitev, da je to maščevanje za padle tovariše in edina pot za dosego cilja — zmagovalnega konca vojne. To sovražno-maščevalno razpoloženje proti nasprotniku pa traja le toliko časa, dokler mu ta stoji nasproti z orožjem v roki. V ranjencu ali v neoboroženem ujetniku pa naš vojak ne gleda sovražnika, temveč brata, človeka, kateremu z usmiljenim srcem pomaga v nesreči in potrebi. Dobe se sicer sadistični tipi, ki z naslado mučijo ali ubijajo tudi ranjenega ali ujetega nasprotnika, toda ti so k sreči redki. O srbskem vojaku morem reči po lastnih izkušnjah, da je do sovražnika, ki je neoborožen ali ranjen padel v njegove roke, viteški in plemenit. Tega se pa z enako pravico ne bi moglo trditi o njegovem bivšem nasprotniku: preočitno še polje v njegovih žilah fino-tatarska kri. Iz organizacije Tabor slovenskih vojakov iz svetovne vojne bo letos na Brezjah dne 10. julija. Spored objavimo v kratkem. Za polovično vožnjo je že zaprošeno. Tovariši, pripravite se, da bo naša manifestacija čim lepša! Članarina za leto 1932. Po sklepu občnega zhora plačujejo skupine osrednjemu odboru za vsakega člana 4 Din, in sicer 3 Din za osrednjo blagajno in 1 Din za tiskovni sklad «Bojev~ nika». Čekovni račun št. 14.160. Skupine in člane opozarjamo, da dobe vsa navodila v Ljubljani pri tajniku na Dunajski cesti št. 14 («Orient»). Tja pošiljajte tudi vse dopise za list in pa za Zvezo. Zlasti prosimo vse tovariše, naj nam poročajo o delu skupin, o težnjah in o doživljajih z bojišč. Pošljite nam tudi slike s front in zaledja, dalje slike spomenikov; naš list jih bo rad prinašal, kolikor bo dopuščal prostor. Za vojni muzej zbira naša Zveza zanimivosti z bojišč, predvsem slike* dnevnike, knjige itd. Vse tovariše, ki lahko te stvari pogrešajo, prosimo^ da jih poklonijo naši Zvezi. Radi izdaje knjige o spomenikih vojnih žrtev potrebujemo slike vseh spomenikov, ki so bili postavljeni v Dravski banovini vojnim žrtvam, Zaradi tega prosimo zlasti vse občinske ali župne urade, naj nam pošljejo slike vojnih spomenikov in vojaških grobišč s kratkim opisom slavnosti odkritja in vseh na spomeniku vklesanih imen padlih tovarišev. Tiskovni sklad. Občni zbor Zveze bojevnikov je sklenil, da se za naš list nabira tiskovni sklad, ki naj obstoji iz prispevka skupin po 1 Din od člana, iz dela dobička skupinskih prireditev in iz prostovoljnih prispevkov. Kolporterji in prodajalci, ki bi hoteli prodajati naš list, naj se zglase v trgovini «Orient», Ljubljana, Dunajska cesta št. 14. Nove skupine naj se ustanavljajo po novem zakonu o društvih, ki je izšel v Službenem listu kraljevske banske uprave Dravske banovine št. 403/60 iz leta 1931. Pravila za skupine in podrobna navodila se dobe pri tajniku Ivanu Rozini, Ljubljana, Dunajska cesta št. 14 («Orient«), kamor naj se pošiljajo tudi vsi dopisi za Zvezo in za list. Čekovni račun št. 14.160. Za tiskovni sklad «Bojevnika» so darovali: Avgust Jenko (Ljubljana) 100 Din, Alojzij Štrukelj (Leskovec) 30 Din, Janez Jecl (Mestinje, p. Podplat) 30 Din, Jože Pire (Ljubljana) 20 Din. Skupine. Ustanovila se je nova skupina Ljubljana-Sv. Peter. Na novo se snujejo skupine v Dobovcu, Hrastniku, Gotovljah in Ločah pri Poljčanah. Ustanovni občni zbor skupine Zveze bojevnikov Ljubljana-Sv. Peter se je vršil v sredo 13. marca v gostilni g. Zupančiča Leopolda ob lepi udeležbi bivših vojakov iz svetovne vojne. Tovariš Jože Pire je očrtal smernice Zveze bojevnikov in poročal o nalogah nove skupine. Nato je bil soglasno izvoljen za predsednika tovariš Leopold Zupančič, za odbornike Rudolf Wagner, Franc Beline, Alojzij Turšič, Ivo Žan, Ivan Jančar, Jože Pire, Venčeslav Kubelka, Franc Vrhoivec in Anton Pišek, za preglednika pa Ivan Gajšek in Drago Dinter. Namen skupine je v glavnem, da lajša socijalno bedo svojih članov in pomoči potrebnih vojnih vdov in sirot, dalje pa tudi da posveča skrb spomeniku vojnih žrtev ob šentpeterski cerkvi. Upamo, da bo lepa zamisel združila v tej organizaciji vse bivše vojake šentpeterskega in poljanskega okraja, za katere je v prvi vrsti namenjena. Križe pri Tržiču. Pri nas obstoja podružnica Zveze že od leta 1926. Dne 15. maja 1928. smo odkrili spomenik vojnim žrtvam, po odkritju smo pa tiho delali v smislu društvenih pravil. Mnogo članov je med tem odstopilo, ker so mislili, da je Zveza z odkritjem spomenika izvršila svojo nalogo. Velika vrzel je nastala v podružnici, ko je umrl nais agilni tajnik, šolski upravitelj Aleksander Jeločnik. Sedaj skušamo poživeti organizacijo po novih društvenih pravilih in bomo v kratkem slicali občni zbor. Resnica o oboroževanju («Esperanto», glasilo Splošne esperantske zveze v Ženevi, štev. 3. 1932.) V Ženevi se bodo zbrali zastopniki 61 držav, da razpravljajo o oboroževanju in da se razgovore o izdatkih vseh držav za vojaške namene. Društvo narodov je objavilo podrobne podatke o oboroževanju, kolikor so mu jih razne vlade poslale. Za oboroževanje se po teh podatkih izda skupno čez 5.000,000.000 dolarjev. To so pa le neposredni izdatki za armade in mornarice, medtem ko so vsi posredni izdatki skriti v drugih delili državnih proračunov, ker se te prakse poslužujejo skoro vse države. Knjiga Ottona Lehmana-Russbulta «Revolucija miru», ki je izšla pred kratkim v nemškem jeziku, nam precej jasno prikazuje oborožitveni položaj. Po Lehmanovih računih, ki jih do danes ni ovrgel noben strokovnjak, bi bili oborožitveni stroški naslednji: Dolarjev Izdatki po uradnem dokumentu Društva narodov 5*0 milijard Pod drugimi partijami v splošnih proračunih . . 0*5 Vojaške pokojnine.........t . . 2*5 Posredni izdatki, ki vendar služijo vojnim namenom, kakor gradbe strategičnih cest, železnic itd.............., . . 2-5 Skupaj 10*5 milijard Število vojaštva v stalnih armadah vsega sveta znaša 6,900.000 mož. Izmed teh ji je v Evropi 3*9 milijonov, evropskih kolonijalnih vojakov 6*7 milijonov, rezerv 39*— milijonov. V primeri s predvojnim časom so porastli skupni izdatki za oboroževanje do sto odstotkov. V letu 1908. se je porabila približno poldruga milijarda dolarjev. V letu 1913. so znašali ti izdatki že pet milijard dolarjev. V teku štirih vojnih let so države porabile za oboroževanje 250 milijard dolarjev. Ko je bilo vse izčrpano, je prišel konec vojne in sledilo je zmanjšanje vojnih izdatkov. Vendar je bilo vojno' stanje h koncu vojne isto kot leta 1913. Toda od leta 1924. so vojni izdatki rastli neprenehoma. Lord Robert Cecil računa sedanji dnevni izdatek za vojne namene do milijona dolarjev, a natančnejši računi dosežejo gotovoi dnevno dva milijona dolarjev. Armade razpolagajo danes s sledečim težkim orožjem: 19.700 bojno opremljenih letal, 6200 tankov, 46.300 topov in metalcev min, 4800 ladijskih topov, 256.000 strojnih pušk. K temu treba prišteti približno toliko rezervnega materiala. 8 Mornarice v vseh vodah štejejo: 115 velikih bojnih ladij, 2051 križark in drugih vojnih ladij. Vseh skupaj s 5,705.000 tonami. Vzrok porasta števila strojnih pušk je pripisati sledečim dejstvom: H koncu vojne je imela divizija 75 strojnih pušk, leta 1924. že 500 in danes najmanj 1000. More se računati, da pride na deset mož pehote ena strojna puška. Po sodbi švicarskega polkovnika Gertseha ima vsaka strojna puška bojne vrednosti 250 najboljših strelcev. Zadnji vojna je zahtevala 10 milijonov mrtvih. Njeni stroški so bili, vštevši opustošenja, okoli 250 milijard dolarjev. Usmrtitev enega človeka je stala med vojno torej 25.000 dolarjev. Vzgoja človeka, dokler si more sam služiti vsakdanji kruh, t. j. do 16. leta, se lahko računa, da stane 3.750 dolarjev, medtem ko stane usmrtitev v mnogo krajšem času šestkrat toliko. «Se li zadovoljujete s takšnim položajem,» je vprašal Lord Cecil na mirovnem sestanku, «da se vsak dan izdaja en milijon dolarjev za oboroževanje, medtem ko grozi vedno večjemu številu ljudi beda in brezposelnost in primanjkuje sredstev, da bi se moglo tem ljudem pomagati?» Razorožitvena konferenca bo morala najti rešitev vprašanja razorožitve, ker sicer zadene narode še hujša vojna vihra kot je bila svetovna vojna z vsemi svojimi posledicami. Mrzlično oboroževanje, zaradi katerega trpijo vse države kakor za neozdravljivo boleznijo, je največji vzrok svetovne krize. Brez močne in velike omejitve oboroževanja ni mogoče misliti na premostitev svetovne gospodarske krize in na obnovo dobrin težko preizkušenega človeštva. To je vse, kar zna razen madžarščine. Tem zgovornajše pa je puškino kopito, ki ga mora starec le prepogosto občutiti na svojem hrbtu. Nisem si mogel kaj, da sem nahrulil brezsrčnega bandita, kar je imelo uspeh le dotlej, dokler ni izginil izpred oči. Iz gruče pred cerkvijo se je kmalu razvila vrsta voz in pešcev, ki so s svojim bornim premakljivim imetjem zapuščali vas. S solznimi očmi in bridkostjo v srcu so; se ozirali nazaj na domačo vas, nevedei, ali se bodo še kdaj vrnili in če ne bodo našli mesto prijaznih hišic le še kupe pepela. Mir? — Po telefonskih žicah so skrivnostno švigale vesti, da je v sovražnih jarkih vriskanje in razposajeno veselje. — ^Sovražnik ne strelja več.» — «Na fronti je mirno.» — «Na za-kopih je sovražnik izobesil belo zastavo.» — «Parlamentarji prihajajo, naši jim gredo naproti.» — «Vršijo se razgovori.» — Tako so se podile vesti druga za drugo. Ko se je izvedelo, za kaj gre, je povsod zavladalo veliko* veselje, zlasti ko je dospela vest, da mora mirovati orožje. Bila je torej na pohodu zares prava velika doba, ne ona, o kateri se nam vedno pripovedovali, hoteč nas podžgati za nove morije. Vse je bilo prerojeno, vse na novo oživljeno. «Bliža sei blagi mir!», je šlo od ust do ust. « Vojni bog umira, angelj miru prihaja!» To je bilo na severu! Na jugu pa so se temni oblaki bolj in bolj kopičili... Ni nam še bilo dano, da bi se kmalu vrnili domov. F. S k o b 1 Dogodki Prispevajte za naš tiskovni sklad «11 i r i j a». — V Št. Hipolitu nas je bilo pri brzojavnem polku lepo število Slovencev. V eni sobi 9. stotnije smo imeli svoj kader. Tam smo se v prostih urah zbirali na neprisiljeno kramljanje. Da smo pri tem dostikrat govorili o zločinu Avstrije, ki je izzvala vojno, in o usodi Slovencev, je razumljivo. Bili smo si zlasti edini v tem, da se nahaja Slovenija v prav nesrečnem kotu, da nas bodo ob koncu vojne raztrgali in da si bodo Italijani privoščili precej velik kos. Večkrat se nam je iz sosednje sobe pridružil službujoči narednik F. ter vselej vprašal, kaj je pogruntala «Ilirija». Razume se, da smo med' seboj vedno govorili slovenski, in to precej neženirano. Čehov se nam ni bilo treba bati, Nemci in Madžari pa nas niso razumeli. Poslednje počivališče. — Tik za prisia^o v llek-lincu šumi zelen gozdič. V gozdiču ob poti je pokopališče za kolero umrlih, pa tudi drugih vojakov iz začasne bolnice v Reklincu. Grobovi so na lepem prostoru med visokim in košatim drevjem. Koliko nad in življenjske sile je pokopanih v hladni tuji zemlji! Vsi, ki tam počivajo, so upali na povratek v domovino. Mnoge izmed njih so pokosila ognjena žrela, še več pa jih je položila v zemljo zavratna kolera. Dočim je to pokopališče, kakor mnogo drugih, bilo obdano z lepo ograjo iz neolupljenih brezovih drogov, je nešteto po-edinih grobov razsejanih po širnih poljanah Galicije, za katere danes gotovo že nihče ne ve. Izgnanci. — Izdano je bilo povelje, da mora vse civilno prebivalstvo zapustiti vas. S seboj naj vzame kar le more, ker ne bo moglo hoditi v vas po živila, niti po druge stvari. V mrzlem jesenskem jutru so se ljudje zbirali pred cerkvijo. Od spodnjega konca vasi sem tira huzar na konju sivega starca, ki komaj premika noge. Venomer ga priganja: «Hajdi, stari 1» Preden oddaste sobnoslikarska in pleskarska dela, zahtevajte, da Vam napravi zanje ponudbo tvrdka TONE MALGAJ DRUŽBA Z O. Z. pleskarstvo, ličarstvo, sobo- in črkoslikarstvo LJUBLJANA KOLODVORSKA ULICA št. 6 Najmodernejši sobnoslikarski vzorci vedno na razpolago. Solidna in točna postrežba z večletnim jamstvom. Priporoča se koncesionirano elektrotehnično podjetje Havliček Fran Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 5 Telefon 3421 Napeljavanje in popravljanje električnih naprav v mestu in na deželi ter priznani oddelek za hišne telefone in zvonila. Strokovno popravljanje elektrotehničnih aparatov, likalni- kov itd. — Racionalizacija obratov. Proračuni brezplačno. Cene zmerne. MODROCE — OTOMANE — DIVANE NIZKE CENE IGNACIJ NAROBE TAPETNIK IN DEKORATER LJUBLJANA GOSPOSVETSKA CESTA ŠT. 16 (PRI LEVU) SOLIDNO BLAGO FRAN JE2ERSEK parna pekarna in trgovina s kurivom MOSTE, Zaloška cesta 4 se priporoča Cene zmerne <— Postrežba točna Kurivo tudi na obroke RODE IVAN - mesar VOD IVI AT podružnica Zelena jama se toplo priporoča vsem odjemalcem in prijateljem. Postrežba J točna in solidna. Splošno strojno mizarstvo I. PRAZNIK LJUBLJANA, ZAVRTI ŠT. 9 izdeluje vsa delafspadajoča v njegovo stroko po konkurenčnih cenah in se toplo priporoča JOŠKO GODIC stavbni pleskar, ličar in sobni slikar MOSTE, POLJSKA POT ŠT. 32 izvršuje vsa naročila spadajoča v njegov obrt po konkurenčnih cenah. KAREL ŠTRUKELJ mesarija, podružnica v Zeleni j a m i, Tovarniška ulica se toplo priporoča vsem znancem in tovarišem. Postrežba točna in solidna. Mestna hranilnica ljubljanska Ljubljana - Prešernova ulica št. 3 je največja regulativna hranilnica v Jugoslaviji. Ima vlog nad 480,000.000 Din. Za vse vloge jamči ljubljanska mestna občina z vsem svojim premoženjem in z vso svojo davčno močjo. Vse naložbe obrestuje kar najbolj ugodno. Posojila se dovoljujejo na posestva, menice in vrednostne papirje čim najceneje. — Za male trgovce in obrtnike ima posebno kreditno društvo, za pupilne naložbe pa sodni depozitni oddelek. Za varčevanje mladine izdaja domače hranilnike, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice. Telefon št. 2016 in 2616. Poštni čekovni račun št 10.533. Uradne ure za stranke so od 8. do 12. in pol. NIZKE CENE. Velika zaloga dvokoles Tribuna, Styria, Diirkopp, Pariš, Record, Sachsovih motorjev, šivalnih strojev, otroških vozičkov najnovejših modelov. Izdelujejo se tudi vozički po naročnikovem okusu, prevozni triciklji, invalidski vozički, posamezni deli in pnevmatika. Prodaja na obroke. Ceniki franko. «TRIBUNA» F. B. L. tovarna dvokoles in otroških vozičkov Ljubljana, Karlovšfca cesta 4 Dentist tehnik H. FRANKEN VODMAT, Krekova ulica Ordinira od 9. do 12. ure dopolden in od h do 8. ure popoldne. Ekstrakcija (izdiranje) ob zobnem nadomeščanju brezplačno Za tovariše bojevnike poseben popust ZAPLOTNIK ANDREJ SPLOŠNO ČEVLJARSTVO LJUBLJANA ZRINSKEGA CESTA ŠT. 5 se priporoča za izvrševanje vseh v čevljarstvo spadajočih del. - Cene zmerne. — Postrežba točna. 10 PINTAR ERNEST brivec za dame in gospode v Mostah, Pokopališka ulica št. 4 se cenjenemu občinstva najtopleje priporoča. Garantirano prvovrstna postrežba. ALOJZIJ VRABEC LJUBLJANA SV. PETRA NASIP ŠTEV. 41 Izvršuje vsa v splošno k 1 e-p a r s t v o spadajoča dela. Postrežba točna. — Cene zmerne. Moške obleke, plašče, suknje, izdeluje elegantno in strokovnjaško IVAN KOVIC ¦MODNO KROJAŠTVO MOSTE, Zaloška c. Cene solidne. — Postrežba točna. TISKARNA ANDREJ SEVER LJUBLJANA-MOSTE ZALOŠKA CESTA 25 ¦* TISKpVINE ZA TRGOVCE, URADE ITD. LEPAKI,. LETAKI, CENIKI, VIZITKE ITD. RNTON KOZINO fTlEHRHIK ŠmRRTinSKR CESTR ŠT. 8 se priporoča za usa u mehanično stroko spadajoča dela mM* m m miiMmm^nA if _^«^^»%MSM«^^MM FRRHC DOLIHRR PRRNR PEKRRNR IH 5LR5Č1ČRRHR L1UBL1RNR PRED ŠKOmO IN P0L1RH5KR CE5TR št. Z9 SE PR1POROČR Franc Zaletel domača veležganjarna in destilerija v St.Vid nad Ljubljano priporoča vse vrste domačega žganja, ruma, - vinjaka in likerjev kakor tudi pristni gorski malinovec Tvrdka je bila ustanovljena" leta 1796 Točna in solidna postrežba 11 Kriza! Te pošasti se ni bati gospodinji, ki zna kupovati, kajti ona dobro ve: Poceni le, kar dobro je. Pridi, prepričaj se9 ne boš se kesala, če blago pri nas boš izbrala! Za perilo: Trpežna rjava kontenina, široka 78 cm, meter Din 8-— in Din 5'— Trpežna rjava kontenina, široka 150 cm, meter Din 18*— in Din 16*— Sifon za perilo, meter Din 13-—, 11*—, 10*—, 9*— in Din 6*— Belo platno za rjuhe, šir. 150 cm, Din 24-—, 20*— in Din 17*— ^ Brisače, zelo trpežne, meter Din 8*50 Brisače, kuhinjske, čisto platno, ena Din 8*— Brisače, frotirke, najboljše, po Din 28*—, 10-—, 950 in Din ?*— Gradi za žimnice (madrace), zelo močan, meter Din 30'— Odeje (kovtri) klotasti in rožasti, komad Din 180*— in Din 150*— Srajce, moške, močne in lepo izdelane od Din 35*— naprej Spodnje hlače, moške od Din 21*— naprej Moške nogavice, boljše kakovosti od Din 8*— naprej Oksforti in cefirji za srajce Ostanki po smešno nizki ceni. od Din 6*50 naprej Za obleke: Pralna svila najboljše vrste, krasni vzorci, meter Din 17*— in Din 11*50 Deleni, dobro pralni, najnovejši vzorci, meter Din 1150 in Din 10*-— Poplini v vseh barvah3 meter samo Din 15*— Opal batist v vseh barvah, meter samo Din 9*50 Dvojni tisk (druk) na obeh straneh, izredno močen meter Din 12*— Tisk (druk) za predpasnike meter samo Din 8*50 Čisto volneno blago za ženske obleke v vseh barvah od Din 30"— naprej Crepa de Chine v vseh barvah, meter samo Din 57*— Blago za plašče, kostume, najlepša izbira po najnižji ceni. Trpežno in lepo blago za moške obleke po izredno nizki ceni. Ostanki skoraj zastonj! Ženske nogavice, flor in svila, par Din 19*50, 16'—, 14— in Din 8*— Dobro blago, nizke cene, to je naše geslo. Oglejte si našo zalogo, kupite nekaj malega, da se prepričate, in uverjeni smo, da Vas po poizkusu smemo smatrati za našo trajno stranko! Z odličnim spoštovanjem se Vam priporoča manufakturna trgovina M. H. Skofič, Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 17. Vsak kolesar se odloči za to, da mu popravi kolo, šivaini stroj in gramofon mehanična delavnica STANE RAKOŠ MOSTE — VODMAT Društvena ulica ker je pri njej najbolje postre-žen s popravilom in nizko ceno. Iz zaloge si izbere kolo raznih znamk, pneumatiko, olje itd. Nove pošiljke so tu. Nižje cene! Nižje cene! VINKO RAVBAR čevljarski mojster na Selu se toplo priporoča za vsa v njegovo stroko spadajoča dela, ki jih izvršuje najbolje, najhitreje in najceneje. Oglašujte v ..Bojevniku" Kavarna «CentraI» in vinotoč vljudno vabi na pokušnjo pristnih štajerskih in dolenjskih vin, ki jim je cena od 10 Din navzgor. Klavir na razpolago. Za obisk se priporoča Ana Miholič. Izdaja Konzorcij lista »Bojevnik" (za konzorcij Ivo Marinko). — Odgovorni urednik Rudolf Wagner. Tisk Delniške tiskarne d. d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožic. — Vsi v Ljubljani.