Ą Corobnl zemlp. (Dalje.) »Tf, tT, tf!« Lokomotiva se je začela voziti ter je vlekla vagone po krasnem vrtu, postoječ pri vsaki poataji ter potem vozeč skozi predore in preko rnostov. Zvečer se je ustavila pred postajo, cez katero je razširjal ogromen hrast svoje veje. »Kam zdaj?« je vprašal Marko. Tedaj je za6'ela žoga poskakovati pred otrokoma. Sledila sta ji. Kmalu sta prispela do visoke ograje od samega zimzelena. Ko sta tako hodila ob ograji, sta nasla velika vrata, pokrita s samimi rcžami. Na vratih je visela zanjka. Marica je zanjo potegnila in vrata so se počasi odprla. Notri je bilo vse tiho. Po drevesnih vejah so visele raznobarvne svetilke, okrogle kakor žoge. Zrak je vonjal po mnogoštevilnih cveticah. Blizu vrat je stala navadna miza, na njej sta bila dva krožnika, polna velikih, z maslom namazanih kosov kruha. Tudi dve čaši z mlekom sta bili tam. Otroka sta si takoj mislila, da je vse to jima pripravljeno. Zato sta se brez premišljevanja lotila svoje večerje. »Kje bodeva spala?« je vprašal Marko, ko je bil vse pojedel. Komaj je to izgovoril, pa se je že začela z bližnjega drevesa spuščati lestvica iz vrvi ter se je spustila do same zemlje. Marko je začel po njej stopati navzgor. »Marica! Glej, tam je ena tudi zatel Lahko noč!« je rekel ter se je izgubll med vejevjem. Marica se je obrnila ter je videla na drugem drevesu enako lestvico. Tudi ona se je povzpela po njej kvišku, tesno držeč svojo punčko. Na drevesu so bila prirejena tla iz desk, na njih je stala enažna postelj. Na postelji sta ležali dve počnl srajci, ena za njo in ena za njeno punčko. Goste veje so zakrivale prostor od vseli strani. Deklica se je vlegla in je kmalu zaspala. III. Ko se je v jutro zbudila, je bilo solnce že visoko na nebu. Ves vrt je bil izpolnjen z veselim pticjim petjem in z brenčanjem žuželk. Neka ptica je pela: »Ku-ku, ku-ku, ku-ku.« Marica se je brž oblekla in se je podala po lestvi nizdol, kjer je Marko že sedel za mizo, na kateri je bil zajtrk. Po zajtrku sta se napotila do velikih vrat, katera so se odprla kar sama. Zunaj je stala ista lokomotiva z vagoni. Oba otroka sta veselo zaploskala. Marica je stopila v vagon, Marko pa je sedel na lokomotivo. Napravila je: »Tf! tf! tf!« pa je začela voziti s polno paro. Vozila sta se celo do poldneva. Tedaj se je lokomotiva ustavila pod košatim drevesom in tam je bila zopet pokrita miza za obed. Po obedu se otroka nista hotela več voziti, ampak šla sta do brega bistrega potočka in tam sta sedla. Nista še dolgo počivala, kar sta videla, da je z bližnjega drevesa skočila veverica na trato. Živalica je sedla na zadnjp noge, v sprednjih pa je držala lešnik, katerega je začela glodati. »Ob, glej veverico!« je vzkliknil Marko. Pobral je suho vejo in jo je vrgel proti živalici. Veverica se je okrenila proti otrokoma ter ju je ljubeznivo posmatrala. »Ujamem jo!« je vzkliknil Marko zopet in je skočil za živalico. Ali veverica je napravila par skokov, potem je zopet sedla, pogledala je prav smešno, kakor da bi hotela reči: »Taka igra mi prav ugaja. Daj, ujami me!« Pustila je, da se ji je deček približal na dva koraka. Tedaj pa se mu je prav zvijačno odmaknila. Tako ga je vodila za nos več ko dvajsetkrat. Deček je že bil ves poten, zaman se je trudil, da bi veverico ujel, kar mu je pomagal slučaj, da jo je le dobil v pest.