Književna poročila
delavce: posebno velja to za tiste stroke, katerih avtorji so se že v prvem zvezku izkazali za manj sposobne in šibkejše v izrazu. Kajti lahko obvlada kdo svojo stroko do zadnje podrobnosti, vendar mora imeti za tako leksikografsko delo še nekak poseben tehničen dar: dar, da zna iz gošče dejstev in nevažnega^-JCo izluščiti najbistvenejše ter preliti to v kratek, točen, definitiven izraz. To kratk©) in pregnantno točnost v prvem sešitku pri nekaterih sotrudnikih pogrešamo. Založništvo dela, združeno gotovo z velikimi materijalnimi žrtvami, je p res vzela Zadružna gospodarska banka. S tem je vodstvo tega zavoda dokazalo, da pravilno pojmuje svojo kulturno dolžnost. Kajti tudi denarni zavodi niso nekaka izolirana, samo lastnim svrham služeča podjetja, marveč živ ud skup* nega narodovega telesa, z dolžnostjo, služiti temu organizmu, pospešujoč in so-gradeč kulturo ljudstva, med katerim in od katerega žive.      Fran Albrecht.
Drago Godina: Idealizem. Temeljna načela politične in gospodarske borbe s kapitalizmom.  Samozaložba.  Trst 1924.  Str. 189.
Knjiga nam že po naslovu obeta podati novo pojmovanje socijalnega vpra* sanja in je v resnici doslej najoriginalnejše delo te vrste pri nas. Borbo s kapita* lizmom hoče postaviti avtor na bazo idealističnega svetovnega naziranja. «Misel sama pa se poraja iz materije, ker se vzbuja iz vtisov, ki jih sprejema človeško telo, torej materija od obkrožujoče ga materije potom peterih čutov in iz potreb življenja in razmnoževanja človeka kot fizičnega bitja. Kakor hitro se je porodila, pa zaživi misel svoje samostojno življenje, se nadalje razvija ter stremi za tem, da se osvobodi od materije in nad njo zavlada.» To težnjo misli imenuje avtor borbo ideje proti materiji, boj idealizma z materijalizmom in identificira z njo na raznih mestih knjige še boj altruizma z egoizmom, željo za osvobojenje od materijalnih skrbi in za zavojevanje višjega duševnega življenja, skratka: ves boj za uveljavljenje višjih vrednot. Ta sila je spiritus agens zgodovine. Prvotno človeštvo je moralo skrbeti le za svoje materijalne potrebe. Šele boj za zmago ideje nad materijo, t. j. izpopolnjevanje tehnike, mu je omogočil, da je istim materijalnim potrebam zadostilo z manjšo energijo in ostalo moč po* rabilo za višje, duševno življenje. A le en del človeštva je bil tako srečen, namreč oni, ki je po razkolu v dve polovici, ki karakterizira drugo, politično dobo zgodovinskega razvoja, zavladal. To so bili izmenoma lastniki sužnjev, fevdalci in meščani. Zdaj je pa tehnika že tako daleč napredovala, da lahko že vse človeštvo uporabi ogromno večino svoje energije za čisto duševno delo, zato bo prišel proletarski prevrat, ki ga otvarja ruska revolucija.
Raj na zemlji nam obeta pisatelj, zato je vredno, da si njegovo zgradbo kritično ogledamo. Njegova trditev, da misel nastaja iz materije, more odgovar* jati dejstvom le v toliko, da se vse naše duševno življenje pričenja z občutki. S tem pa še ni rečeno, da je vse to duševno življenje usmerjeno na obvladanje prirode, t. j. na napredek tehnike. Tehnika kot sredstvo za dosego istega cilja z manjšim človeškim delom pa ima zopet vsestranske posledice in ne le to, da omogoča razvitek duševnega življenja. Nekaj povsem drugega je zopet nasprotje med egoizmom in altruizmom, med našim negativnim in pozitivnim polom, ki pa ne eksistira v tako jasni in ostri obliki, da bi se dala sploh jasno določiti, kaj šele iztrebiti egoistična stran naših čuvstev in stremljenj, kar pa bi bilo pred* pogoj za odstranitev nesoglasij med ljudmi in za bodoči raj. Kakor to razliko, tako poudarja in povečuje pisatelj tudi razliko med materijalnimi in duševnimi potrebami. Toda treba je le opazovati najmaterijalnejše potrebe, kakor ono po hrani, obleki, stanovanju,  da uvidimo, kako važno vlogo igra tudi tu  estetski,
759
Književna poročila
moralni, seksualni moment itd. Tudi tako zvane materijalne potrebe rastejo, se večajo ob napredku tehnike in zato moramo z žalostjo konštatirati, da je doba. ko bo vse človeštvo skrbelo malone samo za najčistejše kulturne cilje, še daleč.. . Pa tudi mnenje, da se človek za te kulturne vrednote kat eksohen začne zanimati šele tedaj, ko je zadostil materijalnim potrebam, je preveč materijalistično. Kakor da bi n. pr. pesniki izhajali le iz tako zvanih višjih stanov, med tem ko je vendar znano, kako malo interesa na kulturnem življenju ima vsaka pluto? kracija!
Sedanja faza boja ideje proti materiji je boj, ki ga bijeta vladajoče meščanstvo in proletarijat, ki bo priboril človeštvu vstop v tretjo fazo razvoja, v dobo svobodne družbe. Iz zakona svobodne konkurence sledi logično koncentracija kapitala, ki vodi zopet do razlastitve srednjih stanov. To je osnovna linija raz-voja, ki so ji podrejene vse druge: da se osvobodi pred seboj in drugimi neprijetnih moralnih obveznosti, je ustvarilo meščanstvo liberalizem, ki se bori proti veri, izvoru morale. V pohlepu za dobičkom je prešel kapitalizem meje naroda, v katerem «je zapopadena vsa dosedanja človeška kultura», a da narko* tizira množice, ki bi se upirale razlastitvi, je ustvaril nacijonalno^imperialistično ideologijo. Pred meščansko revolucijo je bilo — razen v obrti in manufakturi — tako proizvajanje kakor konsumiranje individualno, a po njej je zavladal kolektiv vizem najprej v konsumu, nato še do polovice v proizvajanju in le še organizacija produkcije in konsuma je individualistična. A zdaj bo zmagal kolektivizem na vsej črti, njegova zmaga je zmaga kulture. Ves ta proces se bo pa izvršil na narodni podlagi, in sicer v obliki boja potlačenih narodov, ki so kulturno nad primitivnimi, a pod zapadnoevropskimi, proti zatiralcem. Samo ti narodi imajo še pristno proletarsko duševnost, vsi zapadnoevropski so zmes kapitalističnega in malomeščanskega razreda, ki mu pripada tudi delavstvo. Dobiček kapitalistov ima svoj vir v izrabljanju brezplačnega dela strojev.
Ta del knjige pove dosti, a hira na bolezni racionalističnega konstrukterstva. Tekom zadnjih 50 let se je uveljavilo v narodnogospodarski vedi spoznanje, da sta sicer svobodna konkurenca in koncentracija kapitala dejstvi, da pa do one splošne razlastitve vseh po maloštevilnih ekspropriaterjih ne more priti, ker vplivajo razen teh faktorjev še drugi. Zakon, morala, običaji, lenoba, neznanje, osebna razmerja in znanja, predsodki, manjvredna inteligenca, vzgoja itd., ves ta svet činiteljev, ki ovirajo, da bi se vršil gospodarski razvoj človeške družbe po zakonu svobodne konkurence in iz njega logično deduciranih Marxovih teorij, onemogoča tudi, da bi se izvršila ona ekspropriacija, ki jo ima Marx za končni rezultat kapitalističnega razvoja in o kateri misli avtor, da jo bo preprečila le prej izvršena revolucija. A dočim opisuje dosti natančno postanek sodobnega gospodarskega ustroja, preide pisatelj s par besedami preko verskega in nacio* nalnega. Če izvaja ves postanek modernega svetovnega naziranja in vso inter* nacijonalno usmerjenost sodobne družbe le iz nenasitne želje kapitalizma po dobičku, greši težko proti naslovu svoje knjige, v historičnem materijalizmu ga dosega le malokateri marksist! Tudi o individualizmu in kolektivizmu nima fiksiranih pojmov, ne loči delitve dela in ločitve stanov — ki v svojih element tarnih znakih sovpadata z začetkom menjave produktov, t. j. trgovine, ki daje zopet inicijativo za iskanje vrednostnega merila, t. j. denarja — dovolj točno od kolektivnih udruženj producentov in konsumentov, pri katerih je eksistenca posameznika povsem odvisna od eksistence celote (n. pr. v tovarni, kjer ima delo vsakega izmed delavcev le pomen, če izvršujejo tudi ostali svoje delo, in je zato izročen na milost in nemilost lastniku). Zato prihaja do pogrešenih rezultatov,
760
Književna poročila
kakor: konsum je kolektivističen, produkcija le na pol; prva etapa socijalizacije je socijalizacija trgovine itd. Tudi nima kapitalistični dobiček izvora v brez* plačnem delu strojev (kar je v nasprotju s trditvijo na str. 114., da je odvisna vrednost produkta od množine dela, potrebne za njegovo produkcijo), ampak v neplačanem delu, ker ima «brezplačno delo strojev« na razpolago vsakdo in stroji brez ljudi sploh ne producirajo ničesar (govoriti torej ni mogoče o delu strojev, ampak le o delu ljudi, ki je produktivnejše vsled uporabe strojev), med tem ko je za najetje delavcev treba kapitala. Tudi ni pravilno mnenje, da je mogoča postopna socijalizacija v kolektivističnih panogah gospodarstva (n. pr. najprej socijalizacija trgovine), ker bi se kapital, ki mu je zaprta ena gospodarska panoga, obrnil v drugo; načrt, izvesti v industriji najprej prehod iz zasebne lastnine v lastnino vseh v dotični tovarni uslužbenih in potem šele v last celote, pa je ob istočasni socijalizaciji trgovine nemogoč, ker itak že takoj v začetku država preko trgovine določa vse cene in je torej medsebojna konkurenca, ki jo avtor  za  začetek še nekako pripušča, nemogoča.
Glede naziranja o denarju je omeniti, da je čisto vseeno, ali ga kdo označa kot od države diktirano merilo vrednosti blaga ali pa kot «jamstvo, da je delo dotičnika, ki ga ima, človeški družbi potrebno in da bo zanj dobil enakovredno protivrednost«. Njegov načrt nadomestitve denarja z nakaznicami na blago v državnih skladiščih pa bo mogoč šele tedaj, ko bodo vsi produkti od trenutka produkcije do konsuma last enega ¦— države. To pa predpostavlja zopet popolno koncentracijo kapitala, bodisi še pred ali pa vsaj kmalu po tako zvani proletarski revoluciji, kar je sicer nujen predpogoj za idealno družbo, idealno vsaj z gospo* darskega stališča, vendar pa vsled vpliva zgoraj omenjenih činiteljev po moji sodbi utopično.
In tako prihajamo vedno zopet do uverjenja, da je treba opustiti nado na definitivno rešitev socijalnega vprašanja, na popolno odstranitev egoizma, indi* vidualizma, konfliktov med ljudmi, v kar veruje tudi avtor te knjige, in da se moramo truditi le, da dobimo naši dobi primerno in dosegljivo formulo za družbo po socijalnem prelomu, pred katerim nedvomno stojimo. Žal, da je analiza sodobnega gospodarstva, politike, narodnosti in verstva v «Idealizmu» preveč   netočna   in   pomanjkljiva,   da   bi   mogla   pomagati   na   tej   poti!
F. Zwitter.
Edmond About: Kralj gora. Iz francoščine prestavila Kristina Hafnerjeva. Ljudske knjižnice 20. zvezek. Cena Din 18"—, vezana Din 30—. Založila Jugoslov. knjigarna v Ljubljani, 1925. Str. 254.
Pisec teh vrstic je pred nekaj leti nasvetoval, naj se posloveni kaj iz Abouta (1828. do 1885.). Tako smo dobili predlani skrbno prirejeni Tavzesov prevod «Notarjev nos». Avtor, po rodu Lorenčan, je nekaj časa posečal Atensko šolo, odkoder je prinesel s seboj zabavno satiro «Svobodna Grčija» (1855). V tem kakor v ostalih svojih spisih se kaže pristnega Voltairovca po duhu in po slogu. Zabavno zna kramljati kot izurjen novinar. To je bil namreč v poglavitnem njegov poklic, kjer je zastopal antiklerikalno strujo v bonapartistični stranki. Nemško^francoska vojna ga je spreobrnila v vnetega republikanca in ga do* končno pahnila v časnikarstvo: ustanovil je republikansko glasilo Le XIXe siecle. V gledališču je večkrat pogorel s svojimi igrami. Vendar pa je kot izvrsten pri; povednik leto  dni pred smrtjo postal nesmrtnik Francoske akademije.
Na novo oživljena Ljudska knjižnica je za «Kazanom, volčjim psom» po* natisnila iz «Slovenca» gorenjo povest, ki se vrši v sosedni Grški ob  času po
761