Iz češke literature. Dokaz notranje moči češkega naroda je, da ni utrpelo literarno gibanje vsled vojske nobene velike škode. Nekoliko časopisov je pač poginilo, ali bili so vsi ti listi mladi, sigurno dosedaj ne ukoreninjeni. Toda stari časniki, beletristični in tudi znanstveni, večinoma viharju časa pogumno kljubujejo. Na knjižnem sejmu je seveda bila začetkoma znatna tesnoba, toda obilna žetev v ravno preteklem letu po-kazuje, da je nevarnost že minila. Narod hrepeni po zdravilu in okrepljenju umetnosti in pisatelji mu večinoma olajšavo tudi podajejo. .
Skupen značaj najboljših novih knjig je zaupanje v bodočnost. Izvira iz vere v neomahljivo notranjo moč naroda. Vojska nas je zdramila, da pretehtamo svojo kulturno in drugo preteklost in pregledamo sedanjost; iz rezultatov spoznamo, kar smo že dolga leta čutili, namreč da najboljša jamščina naše prihodnosti je ravno v nas samih, v povrnitvi iz tujine k rodni zemlji in k ljudstvu in v okrepčanju idealizma. Dediščina, češtvo daje nam moč in up. To ljudstvo, ki je preživelo čase od Bele Gore sem, ta narod, ki je čez kratkih sto let na vseh poljih človeškega delanja dohitel in dosegel velike narode, bode živel in ne umre vekomaj, samo da ne izda sam sebe.
Vrnitev k rodbini, ljudstvu in zemlji, čut skupnosti, zavest iste usode nas vseh in odgovornost glede njene oblike, novo, globlje, bolj resnobno človeštvo govori glasno iz prvih beletrističnih bukev iz leta 1916. Mimo dobro znanih pisateljev staršega rodu, kakor je Jira-sek, Krasnohorska, Čapek, Sova, Salda, Svobodova i. dr., so se zglasili tudi mlajši, n. pr. Sezima, Benešova, Tilschova in novinci; izmed teh sta podala prav plemenite knjige oba vojnika Kfička in Weiner.
Še odločneje se kažejo ti-le motivi, vrnitev k do-movju in priprava novega, bolj krščanskega človeštva, iz esajev in znanstvenih del. F. V. Krejči je poskusil v esajih »Doba« določiti razmerje češkega olikanca do usodotvorne sedanjosti. Literarne esaje pa in študije se pečajo malodane izključno s posestvom, češki kritiki danes najdražjim, namreč z literaturo domačo. Gotovo je pomembno, da je najbolj češki pesnik Sladek postal predmet dveh knjig, življenjepisa Strejčko-vega in analize Chalupnega. Marten je izdal skupno svoje izborne esaje o treh prvih čeških pesnikih, Machi, Zeverju in Bfezini; o Machi je napisal monografijo tudi Krejči. Eden prvih čeških kritikov Novak je izdal knjigo kritik in študij (»Zvony domova«), v kateri obdeluje vrsto starih in novih pisateljev od Husa do Sove. Niti Prochazkovi »Rozhovorv s knihami, obrazv i lidmi« niso brez stika z domačo kulturo.
Med ta zbor pisateljev, ki krepijo češko samozavest, je vstopil začetkom tega leta Jan Machal z delom o češki drami (»Dejinv českeho dramata«, F. Topič v Praze, cena K 3-20, str, 244). Tudi iz nje se glasi ponos nad rodovito preteklostjo in sveža nada v bodočnost.
Machal je profesor slovanskih literatur na praškem vseučilišču; poleg množine posameznih slovanskih študij (n. pr. o Tolstoju) je napisal dve skupni deli: »Slovanske bajeslovi« in »O bohatyrskem eposu slovanskem«. Ali glavno ga je zanimala češka literatura. Tu ni dosedaj lahko razločiti, kateri del njegovega delovanja  je   pomembnejši,   ali  učiteljevanje  ali  pisatelje-
184
vanje, V predavanjih je skrbel od začetka skoraj izključno za novočeško literaturo, posebno pa za moderno, od Nerude do sedanjosti- Ta predavanja so bila svoj čas edina zanesljiva in podrobna slika sočasne literature, in cela vrsta mlajših literarnih delavcev se ravno njim zahvaljuje za prvo poučenje in izpodbudo. Vobče lahko rečemo, da je češko literarnohistorično mladino vzgojil Machal, vzporedno seveda s profesorjem Vlčkom, ki pa je deloval več s pisano besedo.
Kot pisatelj se je Machal naprej pečal z dobo pre-rojenja; sem spadajo razprave o Šafafiku, Puchmajerju, Klieperi, Čelakovskem in drugih. V veliki Laichterjevi »Literaturi češki XIX. stoletja« ima doneske o starejšem romanu in drami. Z razširjenjem in dopolnjenjem onih člankov je postalo delo »O češkem romanu novor dobem« (1902). In celotni popis dramatičnega razvoja so letošnje »Dejinv«.
To delo pač dobro in natančno o predmetu informira, naslanjajoč se na strokovno tujo in češko literaturo in tudi na lastno branje. Stara drama obsega 93 strani. Staročeške skladbe liturgičnega izvira (latinsko-češke igre treh Marij, igre Gospodovega vstajenja in pasionske igre) raziskuje avtor na podlagi lastnega proučevanja, dramo pa ob renesanci in reformaciji največ na podlagi študij F. Menšikovih. Obe ti obliki vsaja pisatelj v splošni evropski okvir in slika seveda tudi razvoj sceniške umetnosti pri nas in drugod. Posebej zanimivo  je  zadnje  poglavje  o  prosto  narodnih  igrah.
Zgodovino novočeške drame deli v pet oddelkov; prvi je doba početkov (prebujenja), najvažnejši pisatelj Štepanek; drugi sega od Kliepere do Tyla in Kolarja (doba romantična); tretji obsega dobo začasnega gledališča (doba shakespearovska), ko so bili najimenitnejši dramatiki Halek, Vlček, Jefabek, Boždech; četrti se peča s prvimi leti v Narodnem gledališču (doba eklek-tična), v katerih sta bila slavna zlasti Zeyer in Vrch-licky; končno peti oddelek proučuje igre iz konca stoletja (doba moderna ali realistična) z najznatnejšimi imeni: Stroupežnicky, Šimaček, Svoboda, Jirasek in Hilbert. Tudi tu avtor veže češko dramo z občno-evropskim literarnim razvojem,
Knjiga je izšla v knjižnici, ki je odločena za srednješolske učence, in odtod si razložimo njeno metodo; je deskriptivna in objektivno, trezno presojajoča, brez sintetičnih historičnih sklepov in psihologično estetičnih raziskav. Nje pomen je, da je to prva splošna historija češke drame in da zbira izteke dosedanjega proučena-                                                         Dr. Sfribrnv.
Avstrijska slava v prvih dneh svetovne vojne, Pavel Flere. Str. 103. K 1-15. — Izdala c. kr, zaloga šolskih knjig na Dunaju, To dejstvo in pa, da je izšla knjižica med vojno, ne moreta opravičiti spisa niti za silo. Morda si nismo še na jasnem, česa je treba za dober mladinski spis, A eno je gotovo: dobrega jezika, umevnosti in jasnosti, preproste resničnosti in odkritosrčnosti ter pisateljske vesti. Mnogo sem prezrl, a to poudarim. Ne trdim, da spisu, o katerem govorim, manjka vsega tega, a manjka mu mnogo. Glavna hiba, mislim, pa je, da je skozi in skozi nenaraven, narejen, »šolmaštrski«. Ko sem ga bral, mi je vedno stal pred očmi učitelj z dvignjenim kazalcem in moralnim izrekom na ustnah. Res je, da je snov kočljiva in je treba doseči »namen«, a namen se doseže le z dobrim spisom,
Če ga je pisatelj sprejel, je moral imeti srce in vest zanj in bi ga moral obdelati po srcu in po vesti. Poleg šolskega sloga Končnikovih beril je v spisu še nekaj notranjih momentov, ki jim ne morem pritrditi. Deček se n. pr. sramuje solz, ki jih joče za očetom (oziroma »naj se jih sramuje«)! Ali je zdaj mar čas, da se otroci smejejo? Polno je takih nezvočnosti. Bramba domovine je potrebna in najvišja dolžnost, dokler imamo sovražnikov. A kadar sovražnikov ne bo več? Učimo se tudi, pridobivati prijateljev! — Če je bila knjižica pisana za izredni vojni čas, naj bi bilo, a če je pisana za po vojni, ne bo pripomogla k zdravemu patrijotizmu. Sicer so v knjižici tudi lepi opisi in razlage. Res bi rabili za mladino leposloven opis preteklih in težkih dni, ki bi bil pisan za prihodnje dni, a lepo in — resnično, radi lepote in resnice same. Kaj smo pretrpeli! V dejanju, ki je živo, se jasneje izraža patrijotizem kot v pisani besedi in poleg tega bi znali, da smo — možje.
France Bevk.
Fran Bohuslav: Za črnim zastorom. (Igralčevi zabeležki.) Ta 40 strani obsegajoča knjižica, z avtorjevim podpisom s svinčnikom in sliko, ni namenjena kritiki, kot pravi sam, a naj jo omenim samo kronično. Knjižica je posvečena Ljubljančanom. Vse pesmi so tožba iz strašne samote in teme, in pogovor z onimi, ki so ga ljubili in ki jih je ljubil sam. Vid in vonj je izgubil; za vedno se je zagrnil črn zastor pred njegovimi očmi,    občinstvo   v   parterju   ne   šumi,    aplavz   ga   ne
»Zakaj si mi, solnce, za vek zatonilo? Ne čutiš li, kako igralec drhti po mali ulogi? —«
Ali:      »Niti z vonjem več sladiti
si ne morem grenkih dni. . .«
V drugem oddelku knjižice nam pa je povedal nekaj bridkih resnic. Berimo jih!                France Bevk.
Pedagoški letopis za 1. 1915., XV. zvezek. Na svetlo daje Slovenska Šolska Matica v Ljubljani. Uredil H. Schreiner.   Ljubljana, 1916.
Uvodnih 18 strani obsega »Sodelovanje slovenskega učiteljstva pri svetovni vojni«, sestavil Jos, Schmo-ranzer. Poročilo, ki prinaša statistične podatke do konca leta 1915., po poročevalčevi izjavi še ni popolno, treba ga bo semintja popravljati in spopolnjevati. Raz-vidnica prinaša število mobiliziranih, pogrešanih, ujetih, ranjenih, padlih in odlikovanih učnih moči, in sicer na slovenskih srednjih šolah, po nadzorniških okrajih ljudskih šol ter še nenastavljenih absolviranih učiteljiščni-kov. Padlih zaznamuje 39, odlikovanih 52 in 4 učiteljice v samaritanski službi.
Od 19. do 78. strani prinaša Letopis vzgojeslovno razpravo H. Schreinerja: »Mladinsko skrbstvo, oziroma mladinska zavetišča«. Novi dobi gremo nasproti, dobi, ki bo zahtevala preosnove v pedagogiki. Zlasti bo v bodoče treba vzgojiteljem posvečati več zanimanja in skrbi šoli odrastli mladini. V odstavku »Šola in dom« dokazuje pisatelj, da šola in dom ne zadostujeta za dosego smotra, ki ga ima vzgoja; šola in dom ne vzgojita še značaja, celega človeka. Temu ne-dostatku se bo v bodoče odpomoglo predvsem na dva načina.  Šola mora postati v prvi vrsti vzgajališče, ne
sme biti več samo učilnica. Pouk bodi v ljudski šoli najprej vzgojno sredstvo in šele na drugem mestu sme biti smoter sam zase (30). Tudi domači vzgoji bo treba poiskati nadomestil in dopolnil zlasti tam, kjer so otroci v prostem času brez nadzorstva, kjer starši ne znajo in ne morejo vzgojno vplivati nanje. In tu bodo morali poseči vmes spet učitelji-vzgojitelji, ki bodo mladini ob prostem času preskrbeli primernega posla. Po različni tozadevni literaturi opisuje g. pisatelj v drugem poglavju notranje uredbe teh zavetišč za šolsko mladino. Taka otroška zavetišča so zlasti potrebna za obrtne kraje in po mestih — zelo koristna pa tudi po deželi. Veliko večje važnosti pa so mladinska zavetišča za mladino, ki je šoli odrastla. Ta mladina je vodstva prav posebno potrebna; ker druščino mora imeti, si jo išče sama, ako nima človeka, ki bi ji pokazal pot v dobro društvo. Ustanove naj se za to mladino zavetišča, ki naj nudijo tej mladini primerne zabave, vzgoje za življenje in poštene družbe. V zavetišču mora biti prostora samo-delavnosti in samovladi. Prvo in glavno pravilo bodi: Nič opojnih pijač in nič tobaka! (51.) Podrobno se naštevajo razna vzgojna in zabavna sredstva. Pomenljive so besede, ki jih je podčrtal g. pisatelj, namreč da mora zavetiška vzgoja vzgajati značaje na »nravno-nabožni podlagi« (57, 58, 59). Ko govori v nadaljnjem poglavju o »Selcih in stezosledcih«, pazi pisatelj na to, da vse tozadevne vzgojne pripomočke podredi načelom, ki jih je razvijal in postavil v prejšnjih poglavjih. Na koncu tega dela sam piše dobesedno: Iz malih podatkov, ki sem jih navedel, je razvidno, da zasledujejo izsledovalci vobče iste smotre kakor zavetišča (67). Na strani 66. pa poudarja: Vodilna misel vsega dejanja in nehanja izsledovalca pa mora biti vselej: vse za narod in očet-njavo, za cesarja in Boga. Pri izvajanjih v zadnjem delu pod naslovom: »Vojaška priprava mladine in domovinska vzgoja« bo vzgojiteljem zlasti treba paziti na navedeni resni citat iz F. W. Foersterja. Dobro so utemeljeni razlogi za vojaško pripravo, lepo je naslikana romantika, ki jo nudi mladini taka vzgoja, idealni so tudi obetani uspehi; nad vse važen pa je stavek, ki naj se res v dejanju drži: Tako vplivanje na mladino menda ni nikako »povojačevanje« (militarizovanje) šole (74). Letopis prinaša v nadaljnjem »Poročilo o delovanju Slovenske Šolske Matice 1. 1915. Sestavil M. Pire,« ter »Skupni pregled Slovenske Šolske Matice. Sestavil J. Dimnik.«                                                                  i/ q
Glasba.
Otajstveni uznik — Evharistični jetnik. Spjevala M. Elizabeta; preveo prof. Fr. Rožič, Uglasbio P, Hu-golin Sattner. Zagreb. Tiskala »Nadbiskupska tiskara«.
Pravzaprav bi moral slovenski naslov spredaj stati. Zakaj komponirano je očividno slovensko besedilo, de-klamacija je v slovenščini lepa, vznesena, hrvaščini dela včasih na najmarkantnejših mestih precejšnjo silo, tako da bo imel hrvatski pevec tu in tam težavo, krepak muzikalični akcent spraviti z nepoudarjenim besedilom v soglasje:  n,  pr,  slovenščina:
moj evharistični Gospod; Tebe ne zazre nikdar.
hrvaščina:
moj Gospode otajstveni; Tebe nitko ne gleda,
13
185