Studienbibliothek Laibach
1 Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani	
|	38910	KNJIŽNICA!
| I >	1 .SPINDIER urednik !
S	\? CELJU	
	
'N	C	Čekovni račun 114.250	
	0 alkoholizmu	
	Cena 50 vin., po pošti 60 vin.	
		
|	Krško 1910 Tisk Zadružne tiskarne v Krškem	
' '
Tr.,. '- .	■■	■	' • - ■ \ ■	... ■ v ■■	:	.



'	s
%■	..'V-V '■
t/’ v; '	;5	■■ V- ,v:	r

/; ’V. v.:;	-
V

/>-■ .
■ •
'
,

K«'*;., j*i
■ J ; - .. r ; ;-/-v v/V- ;
■
. - f; '• ■

'
'
m
y J " .'.'V' '

'
*" X '


k':*;	' V \
■ • ■ %
-
-



'"r

f,'	‘y t: ... f- ■. ■
'h ■.	......J.	.,-4


.£:V:	..-/ 1




, . Š',
LJUDSKA KNJIŽNICA
'sn_/'
II. zvezek.
Alkoholizem
Njegov zdravstveni in socijalni pomen
Češki napisal dr. V. Novotny.
Za Slovence priredil A. O.
Cena 50 vinarjev, po pošti 60 vinarjev
Krško 1910
Tisk Zadružne tiskarne v Krškem
‘ :	ji •	•
38910
0
O bistvu alkoholizma.
Rešitev tega vprašanja se more po pravici pri-spodabljati razpletku gordijskega vozla, ki je delal tim večje težkoče, čim bolj se je trudilo stotero rok pri njegovem razvozljanju. Aleksandra Velikega, ki bi presekal vozel z ostrim mečem, ni, toda mnogo-ktera roka ga iz nerodnosti ,jii mnogoktera morda nalašč tim bolj zapleta.’
Alkoholizem je skeleča oteklina na narodnem telesu, protivna slehernemu zdravljenju. Poznamo zdravila, ki nimajo te sile, da bi zijajočo rano zacelile, temveč samo omejujejo gnojenje ter blažijo bolečine. In dokler ni boljših, so takšna zdravila v roki vestnega zdravnika dobra.
Kot najizdatnejše zdravilo se je izkazal ljudski pouk. Tudi smoter našega spisa obstoji v tem, poučiti široke, nepoučene ljudske kroge o zlih posledicah alkoholizma, ter opozoriti tudi na pomožna sredstva, ki jih bom skušal, koder se mi bo zdelo potrebno, kot nepristranski opazovatelj in zvest sin svojega naroda, razložiti.
Toda za ta cilj je prvi pogoj kratkost, ki ne pripušča razvijanja strokovnjaško - zdravstvenih in zdravniških vprašanj in ki ne trpi dolgih vrst neprebavljivih podatkov ter statističnih številk — nadalje pa jasnost v slogu, ki bi naj delala razpravo zapletenih problemov dostopno vsakomur, tudi manj omikanemu rojaku.
Prvi pogoj zadeva na težkočo. Nerad se loči strokovnjak od materijala, zbranega tekom let, tika-
jočega se stvari, za kojo je vnet. Drugega ni tako težko izpolniti, ako se loti čitatelj čitanja spisa s taisto vnemo, s katero je bil spisan.
Naj bi se to zgodilo, naj te vrstice ne zgrešijo svojega cilja, naj pridejo končno vsi rojaki do pravega spoznanja te kužne gnilobe, ki pustoši brez prestanka po naši domovini, nam sesa kri iz naših žil, uničuje duševno in nravno blagostanje, zahtevajoč za-se več in težjih žrtev nego najbolj krvave vojske.
Iznajdba opojnih pijač je bila jako lahka. Kakor hitro se je človek naučil pridobivati okusne sokove sadja in posebno vina iz njih mesovja in je poskusil si te sokove prihraniti za nadaljno uživanje, so mu le-ti zavreli — in iznajdba opojnih pijač je bila gotova. Zato bi bilo brezpredmetno, brskati v zgodovini po prvih pojavih opojljivih pijač, kajti one so tako stare kakor človeški rod ali vsaj ne mnogo mlajše. Gotovo pa je izdelovanje koncentriranih opojnih pijač iz poznejšega časa. Morda so bili Kitajci, ti najstarejši kulturni pijonirji sveta, ki so prvi izdelovali koncentriranejši destilat iz rože, ki se imenuje San-Ču. Gotovo je, da je bila pri nas alkemija, ki je prišla potom tajnostnih poskusov do poznanja koncentriranih opojnih destilatov in označila z besedo „spiritus vini" tudi njih pomen in način izdelovanja. Sčasoma je bil izdelani materijal obilnejši, porabljalo se je namesto vina tudi sadje druge vrste, končno vse, kar vsebuje škrob ali sladkor, obenem pa je sledila tudi spopolnitev in metoda izdelovanja, od kojih naj omenimo posebno frakcijonirano destilacijo in kemično izdelovanje, ki odstrani tudi zadnje ostanke vode. S cenejšim izdelovanjem in rastočim materijalom je pala tudi cena alkoholu in odprla se mu je pot do mnogih drugih obrti, kjer je neprecenljiv.
Žal, da ima alkohol izven teh izvrstnih lastno-
sti še jedno, ki je napravila iz njega bič in pogubo človeškega rodu — opojni vpliv na živčna središča, njegov živčni učinek. Z veleizdelovanjem in z iznajdbo manj dragih izdelkov, pridelanih ponajveč iz krompirja, sladkorjevega sirupa, celo iz lesenih odpadkov, se je cena alkoholu tako znižala, da je postal najcenejša opojna tekočina, ali njegova strupenost se je zvišala.
Prav ta uničujoči vpliv alkohola na človeške organe je rodil strašno prikazen, ki grozi podreti temelje rodbinskega, družabnega in državnega življenja in ki zahteva pozornost zdravnika in socijologa.
Stavimo si vprašanje, kaj se dogaja v organizmu zrelega, zdravega človeka po zavžitju srednje merice čistega, razmeroma najmanj škodljivega ethyl-nega alkohola v primesi s primerno množino vode.
Prvi in neposredni učinek se pojavi v prebavilih, predvsem na želodčni slinavki (sluznici) kot neka razdraženost, ki pospešuje delavnost želodčnih sten, zviša izločevanje strupenih sokov in vzbudi slast do jedi. To je dobro znano v krogih, kjer neprimeren način življenja, neprestano sedenje ali le-nuhanje ovira prebavo; steklenica konjaka ali druge močne opojne pijače pred obedom služi tu kot običajno dražilo polenelega prebavljanja in učinkuje redno — vsaj v začetku. Pozneje odpove in ne preostane nič drugega ko mero primerno zvišati kakor pri vsakem umetnem dražilu, ki se mu je telo privadilo. Pojavijo se sumljive posledice. Zdrav organi-nizem ne potrebuje nobenih dražil, najmanj opojnih, ki vedno le za kratek čas in nepopolno nadomestu-jejo razumen način življenja. Kjer tega ni, tam je pešanje neizogibno. Polagoma je treba merice poviševati, a te vplivajo na prebavo vedno grozneje, posebno ako se rabijo bolj koncentrirana žganja.
Vnamejo se želodčne slinavke in katar in silno
bljuvanje je neposredna posledica vsake take prenapetosti. Ako se to ponavlja, postane vnetje slinavke trajno, ona naraste kakor polip, pojavijo se znamenja prezgodnjega pljuvanja pijancev in novi življenski občutek vede k novemu popivanju. Slast do jedi slabi, sile pešajo.
Neprestano draženje slinavke z alkoholom vede neredko do želodčnih oteklin, in kakor dokazuje skušnja, je treba ravno v tem iskati vzrok ne malim odstotkom želodčnega raka.
Želodčnemu katarju se pridruži vedno tudi katar v drobju z nadležno drisko. Končna posledica pokvarjenih prebavil se pojavi v jetrih, ki se pri vsakem alkoholiku jako grdo zamastijo in se pogosto tudi vnamejo, čemur pijanec po daljših mukah navadno podleže.
Pijanci imajo veliko razpoloženje za bolezni dihal. Žnani so njihovi nadležni katari pljučne cevi, povzročeni in vzdrževani od bolnega stanja srca in stanic, pa tudi od nerednega življenja.
Alkoholiki imajo trd, hripav glas, posledica neprestanega draženja slinavke v grlu in goltancu, ki vzdržuje v vratu neprestan katar.
Ti in drugi vzroki pospešujejo pljučnico, ki se razvija tako usodepolno, da smo navajeni prerokovati pri alkoholikih pri pljučnici neugoden konec.
Nerazrešeno je dosedaj še vprašanje, je-li alkoholizem v neposredni zvezi z bičem moderne družbe — s tuberkulozo (jetiko). Izkušeni zdravniki se obotavljajo pridružiti se nauku J. Clarka, ki proglaša na podlagi številnih slučajev, da se razvija tuberkuloza ponajveč radi brezmernega popivanja. Gotovo pa je, da osebe, ki trpe na neprestanih katarjih pljučne cevi ali na začasni pljučnici, osebe, oslabele vsled prepičle hrane ali bolezni, tvorijo glavni kontingent sušičnih; če torej tudi ni alkoholizem s tu-
berkulozo v neposredni zvezi, je pa posredna zveza očividna.
Skušnja nas uči, da umrje od alkoholizma skoro da ravno toliko ljudi kakor od tuberkuloze. Pri tem pa moramo uvaževati, da se umrljivost vsled teh dveh pogubnih bolezni v taistem obsegu krije, zato namreč, ker je mnogo tuberkuloznih ljudi dobilo to bolezen ravno vsled popivanja, kakor smo razložili že zgoraj. Zato deluje tudi vsaka smotrena akcija, naperjena proti žganjarski kugi, obenem proti širjenju tuberkuloze, in programa obeh akcij se v tem smislu krijeta.
In če uvažujemo nadalje, da imata alkoholizem in tuberkuloza to skupno, da napravita iz celih vrst državljanov družabno brezkoristno, nesposobno breme, ki upropasča in izčrpuje občino, deželo in državo, ne da bi dajalo za vzdržan j e svoje eksistence kako odškodnino, razen bedno, malovredno, betežno potomstvo, tedaj razumemo, da mora postati polje, na kojem brsti to bilje, shajališče trojke: higijenika, zdravnika in narodnega gospodarja; delo teh treh bode tem bolj uspevalo, ker se bode bojevalo z orožjem prihodnosti — s človekoljubjem in ljubeznijo.
Se slabše kakor pljučam se pri tem godi ledvicam. Kakor znano, so one določene zato, da izločujejo iz krvi nepotrebne tekočine, kakor tudi ostanke neprebavljenih snovi, posebno scanino, ki so svojo nalogo v telesu izpolnile in se morajo sedaj, ko so popolnoma okisale, odstraniti iz telesa, ako naj ne učinkujejo strupeno. Njih izločevanje iz krvi se godi v oni kemični delavnici, v ledvicah, v kojih deluje dan in noč tisoč in tisoč mikroskopično drobnih re-tort. Zvesto in neumorno izpolnjujejo ledvice to jim stavljeno nalogo, odstranjujoč iz krvi nevarne strupene snovi. Hudo za telo, če nehajo delovati. Jeden dan zadostuje, da iz nakupičenja teh strupov v krvi
sledi smrtno zastrupljenje z najgroznejšimi znaki.
A glej, ta važni organ ni enakomerno zavarovan proti vsem v krvi krožečim snovem.
Mnogo strupov poznamo, ki škodujejo ledvicam, ako so zašli v kri, in v prvi vrsti moramo imenovati alkohol. Ta zaide v kri in se loti lahko tudi ledvic. Ledvice oskrbujejo njegovo izločevanje iz telesa, kolikor je v stanu njih življenska sila, žrtvujoč svoji nalogi tudi dele svojega organa; po trditvi Choduon-s k e g a je po čezmernem popivanju lahko najti v scalnici cilindroide, to je dele ledvičnega organa. — S stalnim draženjem se vzdržuje v ledvicah okrvav-ljenje, končno pa se pojavi, ako traja to draženje mesece in leta, vnetje. Ono napreduje pri alkoholiku polagoma, deli organa drug za drugim otrdijo, se zgubančijo, postanejo za delovanje nesposobni, in kmalu ne zmore več rešetni organ — ledvice, odstranjevati nepotrebne tekočine iz krvi — nastanejo otekline ; kmalu je nasičena kri tudi z otrovnimi snovmi, produkti telesnega razpada, pojavijo se znaki za-strupljenja, glavobol, bljuvanje.
To še ni vsel Radi polagoma napredujočega zastrupljenja trpi tudi srce, ki se razširi in prestane pravilno delovati; oškodovanje krvnega toka povzroča, da obole jetra in pljuča. Tudi vnetje mrežnice in popolno oslepljenje je lahko posledica te ledvične bolezni, ki jo običajno imenujemo Brightično bolezen.
To vse stori alkohol, ta tihotapski strup, a še več! Če je prišlo že tako daleč, pride lahko še do hujšega. V groznih krčih, kakor jih groznejših ne poznamo, v delirijih in konečno v topi nezavesti gine propali alkoholik, ki so mu nekega dne ledvice odpovedale službo. Trikrat sem imel v svoji praksi priložnost, gledati tak konec, in trikrat sem se tresel groze.
Vnetje ledvic je za alkoholizem tako pomembno,
da se najdejo opazovatelji (C h ri s t i s o n), ki devajo štiri petine Brightičnih bolezni na rovaš žganih pijač. Seveda ne podležejo vsi, ki si zastrupijo svoje telo z žganimi pijačami, tej bolezni, da, niti o njih večini tega ne moremo trditi, ker jih premine mnogo od drugih bolezni, dostikrat predno jih zaloti vnetje ledic. Nekateri opazovalci tudi zatrjujejo, da samo zastrup-ljenje z alkoholom ne zadošča za vnetje ledic, ampak samo v zvezi z drugimi slabimi okolnostmi, kakor je posebno pokvarjena hrana, oslabljenje organizma, neredno življenje, prehlajenje. — Naj veljal Tudi teh vzrokov pri alkoholiku gotovo ne zmanjka.
Doslej smo zasledovali pogubni vpliv alkohola v vseh organih. Očividno je, da tu ne manjkajo niti spolni organi. Te žleze razpadajo vsled alkoholične razbrzdanosti tako hitro, da so pijanci navadno že v cvetu svojih let neplodni. Skoraj srečno lahko imenujemo okolnost, da narava smotreno omejuje plojenje nesrečnega, že od početka obremenjenega potomstva. K tej važni okolnosti se povrnemo še pozneje.
Konečno naj omenimo le še grozno umrljivost alkoholikov v dobah epidemije in njih umrljivost pri slučajnih boleznih, posebej pri nezgodah, ki jo pospešujeta dva momenta: deloma oslabljenje organizma, ki se zategadelj ne more upirati bolezni, deloma pa nepravilno in neredno življenje, ki bolezen shujšuje.
Tim večjo pozornost moramo posvetiti živčnim organom ter čutnim in duševnim sferam pijanca.
Spremembe v možganih, hrbtenjači in živcih izvirajo iz zastrupljajočega vpliva žganih pijač, ki deluje najrajši na živčevje, tako da razen jeter ni organa, ki bi bil pri pijancu bolj prepojen z alkoholom kakor možgani. Čim hujša je žganica, čim
težje oljevine vsebuje, tim pogubljivejši je učinek. Ravno tiste jako strupene vrste alkohola, ki se pridobivajo iz krompirja, sladkorjevega sirupa in lesovin, povzročajo te gnusne in prinaskutne pojave pri pijancih v žganjarnah. Ni dvoma, da odgovarjajo vedno dejanjskim bolezenskim spremembam v živčevju, o kojih pa si dozdaj ne moremo napraviti natančne sodbe. Pri degeneriranem alkoholiku najdemo pri preiskovanju možganov enkrat proti vsakemu pričakovanju malenkostne spremembe, drugo-krat zopet čisto drugačne, kakor smo jih pričakovali. Ni tukaj mesto, prerešetavati to vprašanje, ocenjevati uspehe kliničnega opazovanja, njih odnošaje k anatomičnim zaključkom, čudežne kemične eksperimente in še zanimivejše poizkuse na živalih. Vsa podlaga, na koji sloni zdravniški pojem alkoholizma, leži v rokah praktičnega zdravnika. Samo temu, ki živi med ljudstvom, je možno opazovati leta in leta jednega in taistega posameznika, s katerim se igra glodajoča strast, ceniti nravni in gmotni njegov propad ter pojave gasneče samobitnosti, potrpeti z njegovimi bolečinami, lečiti bolnega in umirajočega, tolažiti in opazovati. Komur je obenem dano, gledati brezuspešni boj boljše strani njegove duše proti kleti socijalni zapeljivki, kdor ima poleg tega neko podlago v omiki in kritiki, dovolj toplo srce in ljubezen do ljudstva, toraj v prvi vrsti praktični zdravnik, je poklican k rešitvi hvaležnega, a težkega problema: pojasniti pojem in obseg alkoholizma, izsle-dovati njegov izvor, oceniti njegov pomen. Neizmerna škoda, da se marsikatera zmožna roka ne upa prijeti za delo.
(_ Od bolezenskih sprememb, ki jih najdemo v živčevju, ni nobena za alkoholizem karakteristična, kajti te pojave najdemo tudi drugod, posebno pri zastrupljenju s fosforom, arzenom, svinčencem in —
menda — kot stalno prikazen pri kadilcih opija; zopet drastičen dokaz, kam je treba alkohol uvrstiti.
Kar se tiče možganskih kožic, prevladujejo spremembe na stenah krvnih žil v obliki tolščobne izpridbe sten, strjenja odvodnic, njih oskorjave, raz-pokanja sten in izlivov krvi. Obsežne spremembe v žilah ovirajo zopet prehranitev možganskih kožic, kar se pokaže v tem, da se zmočijo in odebele, da se pokrijejo z neko rudečo prevlako, ki jo najdemo z anatomično preiskavo brez izjeme pri pijancih iz navade posebno na temenu v obliki grahastih in večjih izrastkov, ki povzročajo, ko odebele tako, da tlačijo možgansko tkanino, znake porušene inteligence, otopelosti, groznega glavobola, končno krče, ki se razvijejo včasih do božjasti ali do delnega telesnega otrpnenja.
Na enakih bolezenskih premenah trpijo tudi krvne žilice, ki segajo z možganske površine v njihove notranje tkanine. Njih skorjaste stene se ne morejo zoperstavljati krvnemu tlaku, se razširijo in pri slučajnem navalu krvi v možgane ena ali druga izmed njih poči, na kar se razlije kri v bližnje tkanine. To povzroča mrtvoud, za pijance iz navade predmet strahu in groze in dostikrat tudi vzrok nagle smrti. Navadno leži krivda v čezmernem popivanju.
Oglejmo si zdravljenje živčne tkanine, pokvarjene vsled zastrupljenja z alkoholom. Najprvo se ozrimo na vidne spremembe, potem pa bomo posvetili pozornost bolezenskim stanjem, ki jim doslej ni bilo mogoče določiti anatomične podlage.
Možgani in hrbtenjača sta pri alkoholiku navadno pokvarjena. Je posebnost alkohola, da si izbere za delokrog svojega učinkovanja najrahlejši in najvažnejši organ človeškega telesa. Možgani, ta taj-nostni sklad vznositih idej, stvaritelj in vladar vsega duševnega življenja, organ, ki napravi iz človeka
ponosno bitje, kateremu je telesna narava za podlago: oni se kaznujejo prvi za zločin pogubonosne razbrzdanosti.
Prva žrtva za njimi so živci, najfinejši telesni organi, ki donašajo vse vtise do možganskega središča, nežna vlaknina, ki se v gostih mrežicah razpreda v vse organe in urejuje njihovo delovanje. Samo alkoholu, ki ima najmanjši kemični molekil izmed vseh snovij, je mogoče prodirati skoz anima-lične kožice, stene krvnih žil in pajčevinasto možgansko preprego do notranjih živčnih tkanin. V resnici, že od prvih dob svojih študij in takorekoč nezavedno se ob pogledu na bolnega ali umirajočega alkoholika vkljub svojemu prirojenemu sočutju nisem mogel ubraniti dojmu, kakor da gledam skoz razbita okna v pogorelo palačo, v koje nekoč sijajni notranjščini je videti samo še oškropljene in osmojene tramove, spojene z nerodnimi sponkami. Vsa ponosna lepota je uničena.
Za neposredni učinek alkoholičnega zastruplje-nja moramo smatrati polagoma napredujoče otrp-nenje, tisto bolezen, ki pošilja dandanes skoro največji kontingent nesrečnežev v norišnice, neozdravljiva bolezen zrele moške dobe. Za njen vzrok se smatrata dva škodljiva činitelja: čezmerni duševni napori in alkohol. V revnejših krogih, kjer vplivata ta dva činitelja enako na moške in ženske, učinkujeta enakomerno na oba spola. Ne v toliki meri na imo-vite ljudi, kjer odpade velik del gmotnih skrbi. Tu pride učinek alkoholizma v poštev šele z drugo boleznijo : sifilis, a tu je ravno tako polagoma se razvijajoče otrpnenje skoro izključno privilegij moških.
Ne moremo opisovati na tem mestu vseh, tudi najvažnejših možganskih in živčnih bolezni, ki izvirajo bodisi iz neposrednega vpliva pijančevanja, bodisi dedično iz alkoholizma starišev. Ne smemo pa
prezreti tukaj vpliva žganih pijač na obodno živčevje.
Vnetje živcev je za alkoholika usodepolno. Počivajoč v postelji — kar pri ugašajoči življenski energiji najrajši dela — čuti bolečine, kakorkoli se obrne, čestokrat povzroča že samo tlak odeje neznosne občutke. Na drugi strani je spojena hoja, da, celo vsaka kretnja z velikim naporom, ker otrpnejo polagoma napenjalne mišice, in bolnik hodi sklonjeno, s padajočimi koleni kakor v svinčenih škornjih. Pozneje se pridruži še pešanje mišičja, kar se pokaže posebno v rokah in nogah in z občutkom težke bolezni spojeni oslabelosti. Nadalje pa se vnamejo tudi živci, ki uravnavajo krvni pretok, srce jame tolči, pojavijo se znaki nezadostne kožne prehrane: to dokazujejo rudeči lišaji, mehurji in otekline, kakor tudi rudeče višnjevo pobarvana koža (na nosu), ki izgleda kakor leskeča, obolela.
Če niso odoleli mišični in žilni živci, če se vnamejo tudi vozli občutnih živcev, kako bi moglo odoleti finejše čutilno živčevje ? Oko, ta mikrokozem v človeškem telesu, trpi najprvo radi vnetja mrežnice, mavrice in stanične kožice, izpridba in opeša-nje vidnega živca pripravita obolelega kmalu ob ostrovidnost, oči mu jamejo pešati, dokler končno popolnoma ne oslepi. Dogodili so se tudi slučaji, ko se je pijanec, v strahu radi pojemanja vidne moči, odrekel pijančevanju — toda že prepozno, da bi bil mogel ustaviti pogubonosno vnetje, ki vodi k oslepljenju.
Vidimo, kako mukepolno je stanje pijanca, ki ga je doletelo živčno vnetje. Če pomislimo še na bodeče in žgoče občutke na telesu, dojme, ko da mu zamirajo roke in noge, nadalje na neobčutljivost podplat, kar povzroča prevračevanje in opotekanje, tako da napravlja revež tudi v treznem stanju vtis
pijanca, če pomislimo na duševno pobitost ter občutek sramu in zavrženosti, na zavest o brezuspešnosti vse borbe proti nevidnemu demonu in na strah pred bližajočim se koncem, končno na nebroj gmotnih skrbi, ki jih ne zmanjka, tedaj moremo samo z globokim sočutjem opazovati tok tega zastrupljenega življenja, ki se vleče brez nade in utehe. Če ne napravi kaka druga bolezen hitrega konca, pelje to k mukepol-nemu umiranju radi otrpnelega dihalnega mišičja — k zadušenju.
Morebiti se bo zdelo to opisovanje marsikomu nalašč pretirano, toda jaz jamčim za njegovo resničnost, ker sem sam mnogokrat opazoval take in enake pojave. Uvažite samo občeznano izkušnjo, da spadajo živčne bolezni k najgroznejšim, kajti one do-tirajo bolnika najčešče k samomoru. Vendar alkoholik v svojih mukah čestokrat nima niti te dobrote, da bi uničil samega sebe, kajti nedostaja mu duševne energije. Če pa vkljub temu trdi statistika, da spada pijančljivost k najštevilnejšim vzrokom samomora, posebno v moški dobi, verjamemo, da so na eni strani grozne muke, na drugi pa globoka duševna propalost in brezupnost takega telesno in duševno uničenega človeka brez vsake energije, ki mu stisnejo smrtno orožje v roko.
Sedaj, ko smo opisali v glavnih potezah bolez-njivo stanje živčnega sistema pri pijancu, ozrimo se na njegovo duševno notranjost in posvetimo svojo pozornost najprvo učinkom, ki jih napravi v duševni sferi močno alkoholično zastrupljenje. Že to spremeni radikalno, četudi samo začasno, cel značaj, in že vnaprej lahko rečemo, da se zgodi ta sprememba v škodo najnežnejše duševne strani. V tej meri, kakor raste pijanost, otopi polagoma delavnost možganskih osredij, počenši od najvišjega. Najprvo prestane delavnost človeških osredij, kojih pojavi so dika člo-
veška, po njih pridejo na vrsto živalska (animalična) osredja, nagoni in strasti; končno otrpnejo tudi ta, in kar preostane, je možgansko vegetativno delovanje, samo še telesno životarenje. V pijanem stanju prestane človek biti gospodar svoje volje, ne more več obvladati svojih nagonov in presojati posledic svojih del. Tudi najbolj trden značaj je v pijanosti zmožen nepostavnih dejanj. Beerova statistika govori jasno, in zadostuje, uvaževati le nekoliko podatkov iz obsežnih kriminalističnih izpiskov sodnega predsednika Saughenesi-ja. Iz njih sledi, da se zgodi 46% umorov, 63% pobojev, 68% roparskih napadov, 47% požigov in 6O"/0 nenravnih nasilij v pijanosti. Uvažujmo nadalje, koliko dragega časa se izgubi, koliko imetja in zdravja se zapravi, koliko nežnih, prijateljskih zvez se razdere, koliko nadebudnih značajev izgine v nesmiselnem pijančevanju.
Najhujša nesreča pa, ki izvira iz ponavljajočega se popivanja, je navada do nerednega življenja in žganih pijač, iz kojih požene strupeni plevel, kronični alkoholizem.
Ona višja osredja podležejo končno za vselej strupenemu vplivu žganih pijač in kar od samobitnosti ostane, so samo nizki živalski nagoni in strasti. Značaj kloni in se spremeni, da ga ni več spoznati, moška beseda pride ob veljavo, a samobitnost, v koji je nakupičena vsa energija, postane nezmožna za velika dejanja, ki zahtevajo le količkaj samozata-jevanja.
Najmanjši dojem, ki se kakor sapica dotakne zdravega duha, alkoholika silno razburi ali ga pa elegično užalosti do joka. Vznosita duševna gibčnost, ki napravi iz človeka človeško misleče in čuteče bitje, postane razvratna in smešna ali pa docela izgine. Kot primer omenim spolno ljubezen, nagon, ki se je ravno pri človeku ublažil in vzgojil do višjega
čustva v taki meri, da je postal podlaga zakonske in rodbinske ljubezni. Vse ker se je od pamtiveka v tem oziru vzgojilo krasnega, kar se je potom naravnega izbora v človeku omililo in očistilo, vse to vidimo pri pijancu potlačeno. Kar preostaja, je samo goli, z odurnim cinizmom gnusno pobarvani živalski nagon, ki ne zasluži več imena ljubezni, v katerem iščemo zastonj sledi nežne vabljivosti, lastne samo človeku. Navajati na tem mestu dokaze, ki jih ima vsaki zdravnik v obilni meri na razpolago, ni mogoče, ne manjka jih v oni najbogatejši praksi slehernega mislečega človeka, ki jo zovemo družabno življenje.
O bistvu žganih pijač.
Zdravstveni pomen alkohola je rezultanta dveh činjenic: 1. zdravstvenega stanja pijančevega telesa,
2.	vpliva žgane pijače, izvirajočega iz njene moči in množine.
Prvi moment, ki se tiče fizičnega stanja pijančevega telesa, smo že omenili, preostaje še drugi.
Žganice se pijejo vedno le zredčene (destilirane), a za običajno rabo je možno smatrati 50 odstotno ločnico za mejo koncentriranosti; samo vtrjeni pijanci preneso še silnejše ločnice.
Poznamo troje vrst alkoholičnih pijač, pivo, vino in žganje; oglejmo si le-te.
PIVO je najslabša žganica; ima najmanj alkohola in najmanj drugih postranskih vplivajočih snovi. Za zdravega človeka je izmed vseh žganih pijač še najbolj pripustljivo, deloma za to, ker ima običajno le 3—5 odstotkov alkohola (težka angleška in bavar-
ska piva, ale, porter do 10 odstotkov) in napravi toraj v zdravstvenem oziru najmanj škode, — deloma zato, ker se izdeluje v velikih množinah in skoraj od začetka do konca pod uradnim nadzorstvom, tako da njegovo potvarjanje ni tako lahko mogoče, ko pri drugih žganicah. Pri vsem tem je še dosti snovi, s katerimi se kazi pivo. Znano je, da nadomešča marsikateri pivar dragi hmelj z lesom kvasije, grenico, z mlado jelovino itd., s kojim se nadome-stuje deloma gorčica, deloma hmeljeva smola, da se dodava namesto dragega in visoko obdačenega sladu glicerin in da se razventega barva pivo z umetnimi barvili; to vse še ni najslabše! Pač pa je žalostno, če seže brezvestni pivar k pravim strupom, pridava kislino, zobnjak, tišino, teloh. To so primeroma redki prestopki, toda tudi pri nas uradno dokazani, posebno pa čitamo v poročilih iz Nemčije o teh raznih „zdravniških" ali „otroških" vrstah piva naravnost romantične stvari. — Povzroča-li sveže natočeno pivo, povžito v zmerni meri, pri zdravih ljudeh glavobol, slabovoljnost, tolčenje srca, prebavne težkoče, dristo, tedaj vsebuje gotovo kako nepravilno snov. — Da niti sicer dobro pivo ni za organizem brezpomembno, če se ga použiva dalje in mnogo, je ravnotako znano. Posebno vnetje ledvic se opazuje pri nezmernih pivcih, kar je popolnoma razumljivo, če pomislimo, kako ogromne množine piva preplavijo dan na dan pijančeve ledvice. Po vsej pravici se deva zamastenje srca, oskorjava žil in mrtvoud na račun čezmernega popivanja piva.
Pivo vsebuje tudi gotove množine redilnih, iz. sladu pridelanih delov, takozvanih ekstraktnih snovi. Te so: škrob, sladkor, dekstrin in beljakovine — poleg gotove množine neorganskih soli, vsega skupaj največ 3 odstotke. Knappe je izračunal, da vsebuje 1 kg posušenega kruha več redilnih snovi kakor
14 hektolitrov piva. To dejstvo morda zadostuje, da se ohladijo preognjeviti ditirambi o redilnosti piva. Naj nam nikdo ne pride z bajko o čudovitem redilnem učinkovanju piva in z davno že premagano frazo o tekočem kruhu! Pivo je pijača — in nič več! —, ki se pije običajno radi tega, ker se v gostilni ne more sedeti zastonj, dostikrat tudi z namenom, si zboljšati duševno razpoloženje, razmeroma malokrat iz resnične potrebe (da pogasimo žejo), gotovo pa nikdar, da bi potolažili glad. Navadno se sliši, da mora imeti pivo, ako naj diši, dobro podlago, to se pravi, prej je treba izdatne večerje. S tem je povedano dovolj!
Jedno dobro (povsem relativno) lastnost ima vendar pitje piva; — vemo, da piva navajeni ljudje redkokrat zapadejo v popivanje žganja.
Pri opisovanju alkohola se moramo spomniti tudi VINA, ki ga imamo v naših pokrajinah v iz-obilici. Ko bi našim kmetovalcem ne bilo treba tega žlahtnega pridelka svojih vinogradov prodajati in si namesto tega za drag denar kupovati strupa v obliki slabega žganja, bi bilo vsekakor boljše. Zakaj pokazalo se je, da je vino, oziroma zmerno uživanje vina močno orožje proti alkoholizmu, kakor smo videli to v prekmorskih pokrajinah, koder se je vinoreja obnesla. Pustimo ob strani Avstralijo, ta narobe-svet, kjer se je spreminjalo zlato v žganje in žganje v zlato, kjer so zapili celo zlatokopi drago kovino v žganjarnah, kojih imetniki so postajali milijonarji. Tam je poraba žganja po vpeljavi trte znatno padla. Nasprotno pa poglejmo žalosten primer alko-holizovanja slovaške zemlje, kjer je pokončala filoksera krasne vinograde in se je radi pomanjkanja navajenega vina vrglo ljudstvo na žganje. Vidimo tudi pri poljskih delavcih, da se počasi odvadijo nezmernemu
popivanju žganja, če delajo v krajih, kjer imajo vina v obilici. Naši narodni gospodarji bi se morali na to dejstvo ozirati, kajti jaz mislim, da bi se na kmetih dali doseči podobni uspehi tudi s sadnim moštom vsaj za dobo največje porabe žganih pijač, v času žetve.
Sicer pa za zdravega človeka tudi vino ni potrebna pijača, nasprotno je ravno tako kakor pivo le potrata. Kar mu daje vrednost cenejšega in manj škodljivega nadomestila za druge žganice, je to, da je zdravju v manjši meri škodljivo in da tam, koder ga je v toliki množini, da se lahko daje delavstvu, navadno ni pokvarjeno. Tod je navadno domač pridelek, ker rafiniranosti, ki bi primešavala strupene snovi, med poljedelci navadno ni najti.
Navadna priprava, ki šele napravi iz grozdnega soka vino, ne učinkuje slabo na njegovo kakovost. — Kar pa gre skoz roke veleobrtnika-špekulanta, navadno ni več vino, da, občinstvu pridejo pogo-stoma tekočine v roko, v kojih je vse, barva, iskra, alkohol, sladkor in duh, umetno napravljeno. Takšne tekočine, dostikrat tudi zdravju škodljive, se razlikujejo od navadnega žganja le v tem, da so dražje.
Baviti se moramo še z ŽGANJEM. Pri nas se označuje s tem imenom voda — dostikrat sumljivega izvora — znečiščena z gotovo mero hlapljivega olja, običajno janeževega, oslajena s slabim krompirjevim sirupom (do nedavnega s saharinom) in pokvarjena še z mnogimi drugimi alkoholičnimi tvarinami, kojih glavni del tvori posebno strupeni amylnati alkohol. S tem nektarjem, ki mu je cena dva- do do trikrat nižja kakor se prodaja,, se zaliva naše ljudstvo po steklenicah, često tudi po litrih, baje s tem namenom, da si pogasi žejo, potolaži glad, osveži izčrpane sile in končno, da — pride v prijetno sta-
nje pijanosti. V Ameriki dela kot obrambno sredstvo proti kačjemu strupu, kakor je to dokazal Lacerda Filho v Rio de Janeiro, baje pravcate čudeže. Pri nas zgubi ta svetla stran žganjarskega popivanja na ceni vsled tega, ker si pijanci, premagani od izdajalske tekočine, zberejo svoje senčnato zavetišče veliko rajši pod gostilniškimi klopmi za odpočitek trudnih udov, kakor pa v vonjivi gozdni senci, in jih toraj gadji piki ne nadlegujejo preveč.
Glavni in bistveni del vsakega žganja je sam alkohol, ki je dandanes vsled ostrega državnega nadzorstva precej čist izdelek destilacije, ki mu vzame do zadostne čistosti vse močnejše, strupene oljevine, čeravno porabljeni materijal ni bil ravno najboljše kakovosti. Rekel bi celo, da raste s ceno žganja tudi njegova zdravstvena malovrednost. Kar zvišuje žganju in likerjem ceno, ni alkoholova kakovost, ki ostane povsod enaka, ampak oni aroma, ki se hoče dobiti brez velikih zdravstvenih pomislekov z razmeroma dostikrat jako strupenimi stvarmi. Kjerkoli se prideluje žganje potom destilacije iz aromatičnih rastlin, je dražje, a manj nevarno, četudi ima marsikatero, kakor n. pr. absint, žalostno zgodovino za seboj. Dandanašnja industrija porablja salicilove, benzoove kisline, aceton, da, celo mineralne strupe. Mnoge teh snovi so kakor nalašč ustvarjene, da povečujejo strupeni vpliv čistega alkohola in povišajo pogubni vpliv na živčevje. Škodljiv vpliv na zdravje imajo posebno one esence, ki večinoma vsebujejo eter, alkohol in hlapljiva olja v zvezi z imenovanimi strupi.
Naše ljudstvo ima o škodljivem vplivu raznih žganic vsled mnogoletne skušnje precej pravilne pojme, če pravi: čimdražje je žganje, tem bolj spod-kopuje zdravje. V resnici se da potom kemične preiskave raznih žganic dokazati, da vsebujejo razen
manjše ali večje množine alkohola ravno te najdražje žganice, namreč pravi jamajski rum in naravni konjak, največ strupenih snovi, to je močnejših alkoholov in enakih primesi, ki jih nimajo one cenene vrste, pridelane iz industrijalnega alkohola.
Razmeroma se kakovost žganja tekom zadnjih let ni nič zboljšala, kar spričo stalnega napredovanja v izdelovanju ni dobro znamenje, še važnejša pa je okolnost, da poraba žganic razmeroma raste.
Socijalni vplivi.
Alkohol in družina.
Kakor močna trdnjava stoji rodbinsko življenje v valovih in burji javnega življenja, edina podlaga vse družbe. Groza nas obide, ako vidimo, da pod-kopujejo pritoki tudi te granitne temelje in s tem ogrožujejo celo družbo. Rušeči kremplji alkohola so se zajedli že pregloboko v posvečeno rodbinsko telo, da bi moglo ostati to neopaženo. Poznam mnogo-katero, po občnem mnenju dobro urejeno rodbino, kjer dosega letna poraba ogromno množino, in od nikogar opazovano, od nikogar sluteno zastrupljenje se pojavlja v znamenjih, ki se jim išče vzroka čisto drugod. Vsak važnejši dan se proslavi z alkoholom. Vsi prazniki in nedelje, kar jih je v koledarju, godovi, rojstni, krstni in smrtni dnovi ter obiski so povod za uporabo žganih pijač v tolikih množinah, da vzbuja grozo. Vsak dan se pijo žganice „samo tako" iz navade. Čaj se pije z rumom, ki vsebuje več alkohola nego najmočnejše žganje; mamica dela punč, zvečer pije še kuminovec, da bi dete, ki je nosi na
prsih, lepo spalo, hčerka sreblje vino — radi lepote; oče konjak radi teka in prebave; sin vse, kar se spodobi. Še neodvajenemu detetu se podaja za okrepčilo dobro vino vabljive vinjete. O ogromnih množinah piva, popitega doma in v gostilni, niti ne govorim.
Naglo kakor strela trešči v rodbino katastrofa.
Očeta reditelja prineso iz pisarne, iz trgovine, iz delavnice v krčih, v nezavesti. Zadel ga je mrtvoud, v malo dneh je mrtev, a rodbina je naenkrat v naj-žalostnejšem položaju.
Krivda se vali na vse mogoče; na skrbi — ki so prisojene vsakemu človeku; na delo — ki vendar prinaša samo blagoslov — itd. Kdor bi pri pogrebu omenil, da je ta mož použil ogromne količine žganic, da je bil alkoholik, da je bila katastrofa prej-alislej neizogibna, ta bi razžalil in razjaril celo rodbino in vse sorodstvo.
In vendar je temu tako.
Drugi primer: Sin takšne, recimo srednjeme-ščanske rodbine doraste in začne s študijami. Prva leta prebije v rodnem mestu, kjer je pod skrbnim nadzorstvom starišev in profesorjev vsaka očitnejša ekscentričnost izključena, — seveda razen onih prej popisanih rodbinskih ekscesov. V svrho nadaljnih študij se pošlje fanta v večje mesto, kjer prebije študijska leta pod slabim nadzorstvom gospodinje ali pa popolnoma brez nadzorstva. O ekstravagancah mladega gospoda prihajajo čimdalje neugodnejše novice; noben znesek, ki mu ga pošljejo od doma, ne zadostuje več za pohajkovanja in popivanja. Končno ga vzame oče, videč brezuspešnost vsega truda, domu. Uničene nadel — — dokler ne najde tok teh dogodkov hitrega konca v poneverjenju, samomoru ali — vojaščini. Potem pa se išče po vzrokih vsega, kar se je zgodilo in kar se ne bi smelo zgoditi. Da
je bil fant takorekoč od prve mladosti tekom let sistematično zastrupljan z alkoholom, kojemu se je organizem privadil tako, da ni mogel več brez njega strpeti, da sin ni mogel videti v očetu posebno spodbujajočega vzora, da tedaj niti slaba gospodinja niti slaba družba ni zakrivila toliko kakor stariši sami, to nikomur ne pride na misel.
Take odnošaje najdemo v marsikateri „pošteni" meščanski rodbini.
Poglejmo sedaj malo globje v kmečko življenje. Žganice se tu ne pijejo v manjših količinah, samo kakovost je slabša, a učinki so vendar taisti. Žganje je vedno pri hiši radi delavstva in služinčadi, ki bi brez navajene mere gospodarju utekala; ker pride žganje v vasi na drago, se gre ponj s sodčkom v mesto. Zapeljivemu vonju mamila ne odoli nikdo, kdor ima pristop do njega v shrambo, v prvi vrsti pač gospodinja. Sicer ji tekne lepo „mešana" od Žida, še bolj pa rozolija, ki jo ji lončarica, krošnjarka ali kaka druga postopačka skrivaj ponudi, ali če ni boljšega, tekne tudi „čista". Gospodar načeloma druge ne pije, ali tudi to samo na tihem. Medtem ko dobivajo njegovi posli vsak dan redno jim odmerjeno merico in dela pri njih vsled težkega dela na polju in v gozdu hitra menjava snovi in obilno potenje te sicer strupene požirke skoroda neškodljive, je to pri marsikaterem gospodarju drugače. Ni mu treba vedno delati, in dostikrat, ko bi blagodejnega vpliva dela najbolj potreboval, to je, kadar mu izpita količina žganice zleze v glavo, se uda brezdelju. Alkohol pa ima to potuhnjeno lastnost, da se rad v telesu nakopiči, da vabi, ko zajde v kri, k novim mericam, da, jih pozneje celo zahteva. Služinčad ostaja čim dalje tem bolj brez nadzorstva, gospodarstvo peša, dolgovi rastejo, že si šepečejo pri sosedu marsikaj in računajo, kdaj bo vsega
konec.
Nekega dne pride gospodar v groznem stanju domu. Kakor običajno, je pijan, ali pri tem budi nje govo obnašanje začudenje in strah. Je nemiren, govori raztreseno, boji se strahov, ki jih ni, trese se ko list in naenkrat — začne razsajati. Delirij, pijanska blaznosti Cela hiša je po koncu, cela rodbina je preplašena radi gospodarjeve zblaznelosti. Pride zdravnik in po nekaterih poskusih pomiri bolnika, ki vidi neprenehoma strašne prikazni, gnusne živali in satane ter se potaplja v potu. Končno se pomiri tudi rodbina, in gospodinja pripoveduje oprezno, da se gospodar pravda, da ima skrbi, ki ga mučijo in vzne-mirjajo in da se je morda na potu v mesto prehladil.
To je navadno začetek konca v naših kmečkih naselbinah, in le prečestokrat je konec prodaja posestva ali parcelacija.
Menda ni niti enega zdravnika, ki bi ne bil že kedaj priča takega ali podobnega dramatičnega zvr-šctka, kakoršen bi privedel lahko marsikaterega „pri-jatelja zmernega vživanja žganja" na pot spoznanja, kako nevarnega gosta trpi pod svojo streho. Tekom nedolge vrste let, kar delujem kot zdravnik na deželi, sem videl mnogo lepih kmetij, ki so propale vsled alkohola.
Sedaj pa pomislimo, da ta moment ni največja nesreča, ki zadene navadno kmečke rodbine. Od očetov podedovano imetje, ki je del naše domovine, mora biti vsakemu sveto. Končno vendar tuintam vsled predčasne gospodarjeve smrti ne pride do gmotne katastrofe in v znatnem odstotku slučajev še ni vse izgubljeno. — Vendar je neko drugo, ne manj dragoceno, če ne dragocenejše imetje, kateremu grozi še večja nevarnost. Človekoljubni Glad-stone je rekel: „Alkohol decimuje bolj ko glad in
pomori več kot vojska: on tudi onečašča." Nravna vrednost človeka izgine, njegova čast, njegovo človeško dostojanstvo. To izgine z alkoholom za vselej. Pozabivši na svoje dolžnosti in prepustivši se svoji strasti pade pijanec na stopnjo nerazsodnega bitja in tira v pogubo ne samo sebe, temveč tudi svojo rodbino, ki jo upropašča v gmotnem in uničuje dostikrat tudi v nravnem oziru. S tem prihajam do novega, važnega momenta, do vpliva alkohola na potomstvo. Ni dovolj, da žrtvuje pijanec svoji strasti svojo bitnost in svojo gmotno eksistenco. Krivda te nenaravne žrtve je prevelika, da bi se mogla poravnati z enim samim človeškim življenjem in samo z gmotno zgubo. Pravzaprav najtragičnejša je okolnost, da trpi kazen potomstvo.
Da pa bomo razumeli, kako posega alkohol v generacijo, naj nam bo dovoljeno se baviti — kolikor mogoče nakratko — z nauki o tajnostni sili, ki jo zovemo dedičnost.
Dartvin je bil, ki je povišal ta nauk v višjo vedo in v poznejših letih posebno Ribot, še pozneje tudi Weismann, ki so razvili njene odnošaje napram človeškemu razvoju. Weismann uči, da se pri plojenju novega bitja izloči od očetovega in materinega stvora neka snov, ki se spoji v eno, postane del zarodka, v katerem pa se zopet razcepi na dvoje: polovica služi razvoju novorastočega organizma, druga polovica pa se ohrani kot zaloga za bodoče novo plo-jenje, pri kojem se odigra taisti proces. Vsaka polovica, obsegajoča materine in očetove elemente, je nositeljica lastnostij obeh starišev. Pri nadaljni ploditvi sila izvirnih elementov polagoma bolj in bolj slabi, tako kakor se drevesna korenina, čim globje se zarije v zemljo, deli od mesta do mesta v dva dela, pri čemur zgubiva sama na sili, dokler se kot droben lasek ne skonča. Ta nauk gre za
ciljem, pojasniti način prenašanja lastnostij od poko-lenja do pokolenja in sočasno njih slabljenje, dokler se popolnoma ne zgube.
Ako pa že oslabela korenina požene kar naenkrat na zemeljsko površje zeleno brstje, ki jo znova okrepči, imamo tu sliko zanimivega pojava, tako-zvanega atavizma, ko stare rodbinske posebnosti, ki so od roda do roda slabele, naenkrat zopet z novo močjo oživijo. Pojavijo se lastnosti, ki jih je imel ded ali praded, ki so pri sinu čisto izginile, a pri vnuku ali pravnuku z novo silo oživijo.
Ti a razvojni zakon vendar ne pride v življenju do polne veljave, kajti človek ni redno delujoč stroj in življenje ni igrokaz z vedno taistim dejanjem in taistim koncem.
Pridružijo se najrazličnejši vplivi, ki posežejo z mogočno silo v razvoj in spremenijo pravilni tok, tako da vplivajo na novo rojeno bitje razven starih rodbinskih lastnosti, po očetu ali materi podedovanih, še nove posledice zunanjih moči.'
Dobri vplivi delujejo v ugodni smeri, medtem ko vedejo slabi do poslabšanja generacije. Mnogo-k at eri izmed ravno navedenih vplivov se pojavi na novem bitju takoj pri rojstvu, medtem ko pridejo drugi šele v gotovi dobi, včasih še le po letih na dan.
Človek, ki ga je trda usoda obsodila k mučnemu telesnemu ali duševnemu delu in ki je v dobi energičnega delovanja zaplodil sina, sme pričakovati, da je dal temu detetu za krstno darilo zaklad: pridne roke in energijo. Nasprotno pa bode kazalo dete, zaplojeno od lene propalice, skoro gotovo slaba na-gnenja. Od bolnega človeka rojeno dete pač čestokrat samo oboli.
Toraj: alkoholizem je v resnici j eden najmogočnejših zunanjih vplivov, ki se pojavlja v svojih učinkih na potomstvu. Je ona grozovita pošast, ki ob zakonski
postelji iztegne svojo omrtvelo roko na komaj spočeto bitje ter mu ne določi nikdar boljše, ampak vedno slabšo usodo. Od očeta-pijanca se porodi vedno le bitje, ki nosi na sebi v gotovi smeri znake degeneracije, najsibodo že telesni ali duševni. Sam sem opazoval večkrat take odnošaje v rodbinah, kjer je oče zapadel pijančevanju šele v poznejši dobi svojega življenja. Otroci, rojeni v dobi, ko še oče ni popival, so vedno boljši, nego otroci od očeta-pijanca. Na to staro skušnjo je opozoril že dr. Day. Da, Quatrefages, odlični francoski antropolog, nam je dokazal, da ima velik vpliv na poslabšanje potomstva celo dejstvo, če je sicer reden in trezen mož zaplodil otroka v stanju slučajne pijanosti; tudi pri takih otrocih se pojavlja zmanjšanje inteligence, otopelost, neplodnost in mnogokrat tudi telesne hibe.
Toda s tem še ni polna mera propadu alkoholikovega potomstva, da, pri starih navajenih pijancih ni mogoče niti imenovati vseh defektov in izrodkov, ki se lahko pojavijo na potomstvu.
(J^rvo je nagnenje do žganih pijač, ki vzplamti v potomcih. „Pijanec rodi pijanca" — pravi že Aristotel in cela vrsta opazovalcev to potrjuje. Sam opazujem že več let celo vrsto pijanskih rodbin, kjer žene ne-odoljiva sila otroke moškega in ženskega spola, ko dosežejo gotova leta, k pijančevanju. Večkrat se podeduje takozvana dipsomaniju t. j. žeja po žganih napojih, včasi samo oslabljenje volje, ki ni zmožna odoleti zapeljivosti slučajnih okolnosti — kar pa je v posledicah eno in isto.
Včasi zopet se razvijajo dejanjske nepravilnosti, tičoče se duševne sfere; nedostatki duševnega življenja so lahko mnogovrstni.
Ribot opisuje slučaje, ko je postal alkoholik oče otroka, obremenjenega s halucinacijami in čudaštvom, drugič zopet z melanholijo in zmočenostjo,
iz kojih so izšli zopet zabiti otroci, ter so se v generaciji vnukov in pravnukov te lastnosti pojavile v pravih telesnih hibah in se izvrgle v pravcati kre-tinizem. Četudi morda ta izvajanja niso neoporekljiva, se jim vendar ne more odrekati zrna resnice. — Po soglasni sodbi drugih učenjakov (Haller, Seguin) je možno pri polovici ali tretjini vseh duševnih bo-leznij določiti dedičnost. Koliko izmed teh dedično obremenjenih nesrečnežev imajo na vesti alkoholični predniki, tega niti približno ni mogoče določiti — vendar so to v resnici atavistični vplivi, ki se večinoma ne dajo zasledovati.
Čestokrat trpijo otroci pijancev na božjasti; ta se lahko v dedično obremenjeni generaciji pojavlja na dvojen način. Ena je prirojena živčna bolezen, ki je kakor drugovrstne živčne bolezni kazen za nestor-jene grehe, kazen, s kojo se kaznujejo na otrocih grehi očetov. To so neozdravljivi slučaji.
Drugod zopet se pokaže božjast pri obremenjenih otrocih samo v obliki prirojene strastne pijančljivosti, tako da se vdajo, ko dosežejo neko gotovo starost, brezmernemu popivanju; v takih slučajih je božjast naravnost pojav zastrupljenja živčnega sistema, ki je pri mladih ljudeh napram alkoholovemu strupu jako občutljiv in taki slučaji se dado ozdraviti, ako se nadaljno popivanje žganic opusti.
Obe vrsti slučajev sem videl — v dobrih rodbinah.
Končno se pripetijo slučaji, da se pojavijo v generaciji, obremenjeni z alkoholizmom in gotovo tudi drugimi vplivi, očividni telesni znaki rodne pro-palosti, otopelost čutil, gluhonemost, prirojene očesne napake, ki lahko v nadaljnih generacijah preidejo v slaboumnost.
Opisovanja teh težkih problemov, večinoma strokovnjaški še nepreiskanih, se nočem lotiti.
Da zadene razen alkoholizma tudi druge vplive precejšnja krivda, osobito siromaštvo in bedo v zvezi z nezdravimi stanovanji in hrano, neredno življenje in razne ekscentričnosti, ki tvorijo roko v roki z žganično kugo eno samo sklenjeno verigo, kdo bi o tem dvomil ?
Narodi bi morali zginiti, utoniti v napredujoči degeneraciji, ko bi ne bilo naravne reakcije. Vendar se narava, ostra in neizprosna, najbolj trudi, da popravi grehe, ki jih človek dela na sebi. Natančno odtehta krivdo in kazen, je neusmiljena, toda nikoli nepomirljiva; samo primerno spravno žrtev zahteva. Spolne funkcije, ta najvišji pojav animaličnega življenja, je spojila najtesnejše z živčnim delovanjem.
Čimbolj propada živčni sistem, tem slabša in neiz-datnejša je plodna sposobnost. Alkoholik v degeneriranem stanju je skoraj vedno za ploditev nesposoben. Če se od tako upropaščenega bitja vendar rodijo otroci, so le-ti, če sploh dosežejo zrelostno dobo, za ploditev nezmožni. Vsled alkoholizma plodnost izgine — rodbina izumira. Lippich je izračunal, da je pri pijanskih rodbinah povprečno število otrok 1’3, pri ostalih 4'3, tako da pijančevanje uniči a/3 plodnosti. Pri možu znižuje funkcije spolnih žlez, pri ženski povzroča izpovitja. Kakor iztrebi narava tuja telesa, ki so se vjedla do živih tkanin, potom gnilobe, ravno tako hoče tudi iz narodnega telesa iztrebiti ta nered in pogibelj, ki je grozila s propadom že celemu ustroju. Ostane globoka rana, ali ta končno tudi zaceli. — Telo ostane oslabljeno, morda čisto ob robu groba, vendar okreva tudi ono pod čudesnim vplivom življenske sile, ki mu jo podaja dobrotljiva priroda.
Celi rodovi, pokolenja in narodi lahko na tak način izginejo, a na njihova mesta vstajajo nova, silna in sveža pokolenja. Morda leži baš v tem momentu slavna bodočnost židovskega plemena, ki je
morebiti edino tej pogibelji, večji nego vse zgodovinske in elementarne katastrofe, vedno najbolj zmagoslavno odolelo.
Učimo se iz lastne škode in tujega uspeha I
Alkohol in šola.
Videli smo pogubonosno učinkovanje alkohola v rodbini, zasledovali smo njegov vpliv v sadovih, izzorelih iz cvetja rodbinske ljubezni — v potomstvu. Razširimo zdaj svojo nalogo in opazujmo učinke žganic v družabnem življenju.
Ko se izvije otrok iz materinega naročja in do-raste, pride do svojega prava novi, izmed vseh najvažnejši činitelj, šola.
Roditelji so primorani pošiljati svojega otroka, če je za to sposoben, v šolo. S tem svojim pravom pa prevzame šola tudi težke obveznosti in dolžnosti, kar se tiče pospeševanja telesnega in duševnega razvoja. Daši smatramo šolo z ozirom na telesni razvoj za neob-hodno zlo, škodljivo telesnim silam, moramo vendar pripoznati, da ta žrtev, darovana telesnemu razvoju otroka, ni velika v primeri z ogromnimi duševnimi koristmi šolskega pouka. Sicer pa se dado te telesnemu razvitku otroka grozeče neugodnosti, ki izvirajo iz bivanja v zaprtem in z otroci natlačenem prostoru, z razumno upravo znatno zmanjšati. Da pa gremo za svojim ciljem, moramo izpustiti vse, kar je po našem mnenju v šolski higijeni nedostatnega, in si ogledati šolo samo z ozirom na alkoholizem.
Ako uvažujemo odločilni vpliv, ki ga ima šola na razvoj slabih navad, strastij in razvad s tem, da ovira njih zarodke, bodisi poganjajoče iz prirojenega nagnenja, bodisi vsajene v mlado dušo od nezgodne
roke, gledamo z začudenjem, da v vprašanju alkoholizma, ki je radi higijenične in narodnogospodarske važnosti obrnilo nase pozornost vseh javnih činiteljev, šola ne stori skoro ničesar. Saj se že vsaka opomba o žganjarski razvadi smatra v šoli za nedostojnost, ki draži boleznjivo birokratsko ozkosrčnost do pohujšanja; nepristranski opazovalec ne ve, ali bi se pri takih pojavih bolj smejal ali bolj jezil. V našem kraju pijo žganje v manjši ali vet ji meri vsi ubož-nejši prebivalci in velik del premožnejših. Vem pa iz lastne skušnje, da ga tam, kjer so začeli piti žganje, tudi svojim otrokom ne odreko. Ravnotako pa mi je znana tudi pretirana občutljivost teh ljudij napram vsaki kritiki, ki se dotakne njihovih napak. Učitelj, ki je dandanes spoznal obseg in pomen te pogubne razvade in bi hotel po svoji vesti in brezobzirno karati ter kaznovati otroka, da ga privede k poboljšanju, naleti brž na odpor nerazumnih roditeljev, ki se širi dalje in dalje kakor kolobar na vodi, če zalučiš kamen vanjo. Roditelji smatrajo to za kršenje svoje avtoritete in najdejo v nezavedni občini pri merodajnih činiteljih vedno več poslušnih ušes, kakor ubogi učitelj, ki razen tega — ni domačin. Prepričan sem, da bi dosleden in resen učitelj prišel v konflikt s predstojniki in če bi se pozival še tako na svoj čisti razum, na svoje pedagogično prepričanje, na svoje zasebne higijenične študije! Kaj mu pomaga to, ko pa nima niti enega edinega paragrafa, ki bi ga ščitil? V celi naši šolski zakonodaji ni niti enega odstavka, ki bi spodbujal ali upravičeval učitelja za delovanje zoper alkoholizem. Govori se o vsem mogočem, o zraku, o vodi, kurjavi, zračenju, telovadbi in preobtežbi — le te grozne nesreče, ki v resnici pokončuje in uničuje cvet naroda, kakor bi je sploh ne bilo! Pozabilo se je nanjo kakor nalašč. — In če omenjam tu učitelja, ki mu le prepričanje in značaj
narekujeta delo v korist higijeni, omenjam pač žalibog, da moram to konstatirati — izjemo! Kdo si bo dal osmoditi prste, kdo si bo po nepotrebnem delal neprijatelje v občini! In vendar se jih najde še dosti.*
Končno učiteljstvu nedostaje higijenične zavesti. To sicer ni njegova krivda! Prepričali smo se že to-likokrat o idealnem stremljenju, vzcvetajočem sredi učiteljstva, celo o stremljenju po akademični na-obrazbi, da ne verujemo v nedostatek dobre volje med učiteljstvom. Razširjenje učne snovi v smislu praktične potrebe, pomnožene zahteve pri skušnjah z opustitvo gotove kakovosti šolske ozkosrčnosti, končno morda tudi podaljšanje učne dobe bi ne naletelo, osobito po dosegi častnejših eksistenčnih predpogojev, nikjer na odpor, omogočilo pa bi popolnejšo higijenično izobrazbo, ki je dandanes ne-obhodno potrebna. Z odredbo učnega ministrstva z dne 12. prosinca 1891 je sicer vpeljan na učiteljiščih nekak higijeničen pouk „v okvirju naravoslovja" potom plačanih zdravnikov - docentov, ali obenem orrtejen z določbo „v patologične procese se podrobneje ne spuščati." Da ozkosrčno šušmarstvo, razne knajparije in „strokovnjaška" obravnavanja zdravniških problemov učiteljstvu ne zadostujejo, je dokazala skušnja. Žalostnih dokazov je žal mnogo preveč.
Kako se naj zdravnik-docent predrzne, spregovoriti mladim bodočim učiteljem o pomenu in pustošenju alkoholizma, a se pri tem izogne pato-logičnim opazkam, to je, boleznopisnim in socijalnim, tega si ne morem razlagati. Jaz bi tega ne zmogel. V enoletnem tečaju, ki je pristopen absolviranim
Pripomnimo ponovno, da je ta knjižica spisana že pred precejšnjim številom let in da je danes v tem oziru na Češkem in pri nas že vendar v mnogem oziru na boljšem.
Op. prev.
srednješolskim dijakom, pa še tudi teh higijeničnih odlomkov ni.
Tako prihajajo učitelji iz zavoda, ne da bi bili le količkaj s teoretične strani zvedeli o žganjarski kugi in o svoji nravni dolžnosti, jo ovirati. Čudno pa je, čemu dotična določba nadalje pravi, „da je učitelj na deželi poklican in da mora biti zmožen, vplivati s šolo na zboljšanje zdravstvenih odnošajev v rodbinah". Mi zdravniki uvažujemo higijenično delavnost učiteljev na deželi preveč, da bi mogli to njihovo delavnost podcenjevati. A ne moremo se zadovoljiti s tem, da bi smatrali za zadostno higijenično delavnost, če ta ali oni učitelj svoje zdravniško znanje z zasebnim čitanjem izpopolnuje. To se ne sme smatrati za zadostno, in če naj v zdravniških problemih, tičočih se delovanja šole pri omejevanju alkoholizma v rodbini, pridemo naprej, zares ne preostaja nič drugega kakor začeti z delom od kraja. Pri reševanju tega vprašanja pridemo vedno k novim vzrokom, ki govore za to, da se upelje institucija šolskih zdravnikov in sicer ne samo v mestih, ampak tudi na deželi. Zdravnikov dandanes nikjer ne manjka in vsako polovičarstvo pri rešenju tega projekta bi se kaznovalo z nepovoljnim uspehom, kajti ravno na deželi napravi alkoholizem največ škode in ravno potom ljudskih šol na deželi bi ga mogli najbolj omejiti. V to svrho pa moramo skrbeti za pravilen stik zdravnikov z učitelji. V. Ronne pravi: Zdravniški obiski so šoli najmanj ravno tako potrebni, kakor cerkvena vizitacija.
Iz teh vzrokov stavimo tele zahteve:
1.	Higijenična izobrazba učiteljskega naraščaja se naj zviša, posebno z ozirom na nauk o socijalno-patologičnem pomenu alkoholizma na deželi.
2.	Naj se organizujejo počitniški higijenični tečaji za učiteljstvo, kjer bi naj dobri zdravniki dali
na razpolago svoje izkušnje in znanje.
3.	Naj se povsod upelje institucija šolskih zdravnikov, ne samo v mestih, temveč tudi na deželi.
4.	Ministrske odredbe in predpisi, tičoči se šolskega zdravilstva, se naj popravijo in spopolnijo v smislu boja proti alkoholizmu.
Alkohol in industrija.
Eden glavnih virov alkoholizma je moderna veleindustrija; njena središča, tovarne, veledelavnice, plavži, rudniki, ki so se dozdevali včasih predpogojem narodne blaginje, so postali grobovi telesne in nravne eksistence narodov. Okoliški prebivalci teh središč, vabljeni od na videz lahkega zaslužka ter od telesnih užitkov, ki so jim v kmečkem miru nepristopni, in videč dostikrat brezuspešnost svojega kmetijskega dela, ki jim donaša od leta do leta manj dobička, radostno blagrujejo dano jim priložnost in se strmoglavijo v vrtinec pestrega tovarniškega življenja.
Mi, oddaljeni opazovalci, ne moremo dobro zasledovati podrobnosti nesrečnega življenja, polnega truda, oguljufanih nad in zlomljene sreče. Mi čitamo samo o izkoriščanju delavcev v kantinah, česar nadzorniki dosedaj niso mogli zabraniti, o varnostnih in zdravstvenih odredbah, ki se vedno spo-polnjujejo in vedno zopet odrečejo, in o groznem propadanju, s katerim decimujeta alkoholizem in tuberkuloza delavstvo v razmeroma mladih letih.
Nam pride pred oči samo ona izbrozgana mlaka, ki jo vrtoglavo tovarniško življenje vrže na površje in v grizečih kapljah škropi po naših pokrajinah. Vidimo navadno obubožana bitja, ki so postala vsled bolezni in nezmožnosti za tovarniško delo nespo-
sobna, a se vračajo vendar, izžeta od strasti, nazaj na tiho deželo, odkoder so izšla, razširjajoč tukaj dobrote v njihovih glavah zmedenih idej mednarodnega socijalizma, da, celo anarhije. Pri steklenici žganja kratkočasijo svoje „neumne" tovariše in pridobivajo nenasitnemu molohu alkoholizma, tuberkuloze in prostitucije nove žrtve. — In že so zahlepeli tupatam kmetje po novotariji in segajo z željnimi rokami po zlati zarji, ki se razstira zvečer nad skupino tovarn, z željo, znebiti se pri prvi priložnosti imetka, ki je prehajal skozi stoletja v njih rodbini od očeta na sina, kjer se spreminja zemlja, stokrat prerahljana, stokrat zopet v trdo grudo, ki ne nudi življenskih sredstev.
Nujna dolžnost in v istini prvi življenski interes državnega ustroja je, da se na deželi ta vedno bolj izginjajoča ljubezen do rodne grude oživi, kajti z izseljevanjem kmečkega prebivalstva v obrtna središča, ki se vrača kot ubožani proletarijat zopet v rodne občine, se pospešuje pri kmečkem ljudstvu nravna pokvarjenost, alkoholizem in tuberkuloza.
Odpomoč proti alkoholizmu.
Je-li boj proti alkoholizmu upravičen s pri-rodoznanstvenega stališča ?
Predno podam odgovor, naj mi bo dovoljen kratek uvod.
Priroda, ki stremi od nepopolnega k boljšemu, pusti silnejše pri življenju, dočim nesposobne po-tlačuje in uničuje. Sredstvo v dosego tega cilja je boj za življenje, ki ga mora izbojevati vsaki človek. Najprej zginejo vsled prirojene slabotnosti nesposobna bitja, potem pride vrsta otroških bolezni, posebno
izprijena hrana, vsled koje podleže vse, kar je slabotno. Nalezljive skrofulozne bolezni zopet zmanjšajo število izvoljenih, a kar preostane, odrašča za eksistenčni boj, ki ga izbojujejo zopet samo najmočnejši. Ti pa tvorijo cvet družbe, ki je tim dragocenejši, iz čim ostrejšega boja je izšel.
Dosem je vse v redu in ker smo se podvrgli prepričevalnemu dejstvu, se mimogrede vprašamo: čemu omejevati ta koristni boj z zdravniško-higije-ničnimi pripomočki, čemu ne puščati narave v njenem pravu?
In vendar je stvar kočljiva. Predvsem podležejo v borbi za življenje razen slabih tudi močni; difte-ritis ne dela razločka, ampak zahteva žrtev od vseh, ki so okuženju podlegli, ponajveč od silnih, krepkih in nadepolnih bitij. In če gremo še dalje, pridemo po skrivljenih potih raznih bolezni k tuberkulozi. Tu pride že naravoslovec v hud spor s socijologom in težki dvomi obidejo tistega, ki ima določiti, je-li tuberkuloza človeški rod zboljšala ali ne. Na eni strani gledamo tu pravo sliko borbe za življenje z vsemi grozotami in posledicami. Kužnemu vplivu podleže po navadi slabi, manj sposobni organizem, in izumira v nadaljnih pokolenjih vsled prirojene dispozicije. Na drugi strani pa zadene naša filozofija na važno sporno točko: okuženje ne izbira, ampak jemlje zaporedoma. S slabimi gine obenem tudi močni, a okuženju ne odoli pri' danih odnosajih nikdo. Da, ravno nasprotno, vsled okuženja se razvije iz krepkih in sposobnih bitij nesposobna in betežna generacija. Dočim je pridobilo človeško pokolenje po Škrlatici, legarju, influenci na moči, po tuberkulozi izgubiva. Tu ne velja nobeno razkuženje organizma, tu ni od-pomoči za onega, ki je okuženje prestal, niti za njegovo pokolenje. Tu so samo higijenične priprave na mestu.
Drugi primer: Indijski, vedno okuženi narod, je pal v suženjstvo in njegov gospodar je postala silna, vedno zoper okuženje se braneča Anglija.
Vrnimo se k vprašanju alkoholizma! Tudi pri njegovem reševanju so se našli raziskovalci, ki so se postavili na stališče darvinizma in dokazovali, — da je žganjarska kuga za ljudstvo — dobrota. Z navdušenjem je bila sprejeta knjiga slavnega Havkrafla, baveča se s tem predmetom, v koji je jasno dokazano, da je žganjarska kuga ljudski blagor, ker osvo-boja narode slabih bitij, nesposobnih, odoleti zapeljivi steklenici, polni žganega strupa, ker osvoboja občino nravnih propalic, degenerirancev, nerednežev in postopačev. Kakor so kužne bolezni koristile ljudstvu, osvobodivši ga manj sposobnih članov, tako deluje tudi alkoholizem, ko ločuje plevel od težkega zrna.
Zdi se, kakor da je temu težko oporekati. Vendar uvažujmo okolnosti in predložimo si v to svrho nekaj suhih vprašanj.
Ali je žganjepitje bolezen? —Nikakor, ampak samo slaba navada, ki s stopnjujočo se zlorabo šele vodi k bolezni. Odkod toraj pravica, jo prištevati med bolezni, ki morijo ljudstvo in je na ta način (po Darvvinovi teoriji) vodijo do boljšega stanja?
In dalje: je-li sploh možno smatrati alkoholizem za komponento večne borbe za življenje? Gotovo ne! Alkohol je vendar le umetni pridelek človeka, iznajden še le v nedavni dobi, bič, ki si ga je spletel človek sam; narava tu ni zakrivila ničesarI
Končno: je-li v resnici uničuje alkohol samo nravne slabotneže in s tem ljudstvu dela usluge ? — Niti od daleč ne! Nasprotno takorekoč dan na dan opazujemo, da podlegajo pogubi vzorni, nravni, močni in dedično neobremenjeni ljudje, kakor hitro so zabredli vsled zunanjih vplivov v pijančevanje. Cele od žganja okužene pokrajine, kjer so do malih
odstotkov vsi prebivalci vdani čezmernemu žganje-pitju, in sicer kmečki ljudje, prej krepki, močni in zdravi, so nam žalosten dokaz, da ne pospešuje žganjarske kuge naravni izbor, temveč priprosta navada, ki se lahko razvije v strast. Če bi pa hotel kdo trditi, da pijančevanju vdano ljudstvo postaja v poznejših generacijah boljše, ga opozorimo na cele dele naše domovine (velik del Gorenjske, vzhodne Štajerske itd.), kjer se ti učinki na generaciji lahko tako-rekoč z roko otipljejo. Treba je res že prav posebne, premišljene zamenjave vzrokov in posledic, ako se naj posreči dokaz, da alkoholizem zboljšuje človeško pokolenje, kakor se je to „posrečilo" v imenovani knjigi. Take teorije, udejstvene v življenju, so sposobne uničiti v težkem življenjskem boju zaupanje v samega sebe, in se jih lahko mirno uvrsti v one žalostne vrste zofističnih razlag, ki pobijajo prirojena čuvstva ljubezni in zdravega, sebe ohranjujočega egoizma. Slab vojak, ki pred bitko filozofira in vrže puško v koruzo, slab pa tudi zdravnik, ki v bolniku namesto zaupanja v ozdravljenje utrjuje prepričanje o bližajoči se smrti.
Če ima alkoholizem v borbi za življenje svoj pomen, obstoji ta samo v tem, da slabi telesno in nravno moč in dela človeka za tekmovanje nesposobnega. Zato je njegovo zatiranje upravičeno.
Ali je boj proti alkoholizmu opravičen iz so~ cijalnega stališča?
Žganjarska kuga posega v enaki meri v zdravstvene odnošaje kakor v kulturno in socijalno življenje narodov. Že iz tega sledi, da je za obrambo ogroženih interesov razven higijenika upravičen tudi narodni gospodar. Ta in oni zahteva, naj se proti alkoholikom
uporabljajo tudi represalije, in naj se zloraba alkohola zakonitim potom omeji.
Tu pa nastane vprašanje, je-li možno spojiti to omejevanje z zajamčeno svobodo samoodločbe, za-sigurane slehernemu državljanu, in ali ne bi s takim početjem javnost prekoračila svojega delokroga. Ni se pojavila doslej še tako neumna misel, da bi ne bila našla apostolov in zagovornikov. Dobro so nam še v spominu teorije o svobodni ljubezni (ki so se tudi pri nas sprejemale z odprtimi rokami). Tudi neomejena prostitucija je našla legijo zagovornikov v Angliji in drugod, in to celo med ženskami. Ni nesmisli, ki bi ne našla gotovih privržencev. Tudi v pijančevanju najdejo ljudje, seveda večinoma pijanci sami, nekakšno pravo samoodločbe, češ da sme vsakdo skrbeti za svoje zdravje, kakor dobro pač zna, in mu po svoji volji tudi škodovati. Kako ? Mar nima država nadzorstvene pravice nad prodajo strupov in živil? In ne sledi mar iz predstoječega opisa jasno, da je žganjarski strup pogubljivejši ko vsi drugi ? — Kar se pa tiče prava samoodločbe, bi morebiti ne bilo ničesar oporekati, če bi se dotikalo oškodovanje z alkoholom samo pijanca. Dokler pa so oškodovane tudi rodbine, dokler se uničuje narodno imetje in je v nevarnosti pijančevo potomstvo, tako dolgo se družbi ne more odrekati pravica samoobrambe. Kadar so ogroženi interesi celote, nastane pravo in dolžnost, jim podrediti interese posameznika.
Obramba z javnimi odredbami.
O alkoholizmu prevladujejo dosedaj v odločujočih krogih zelo različni nazori, in ti nazori služijo vendar za podlago cele akcije. Dočim se obravnava o epidemičnosti vseh nalezljivih bolezni in kug, se
delajo seznami nesrečnežev, ki imajo neozdravljive bolezni, kretenov in defektnih oseb, in se govori o vzrokih smrti z najzanesljivejšo natančnostjo, se alkoholizma, najgroznejše in poleg tega permanentne epidemije, v njegovem pustošenju prav nič ne kontrolira. Tisti gospodje okoli zelene mize ne vedo o nji skoro ničesar, in vendar se je o tem že toliko napisalo. Kogar je volja o nji čitati, jo najde opisano v upalih zakrvavljenih očeh delavca, v otopelem izrazu zabuhlega obraza kmeta-pijanca in v zemljiških knjigah, in kmalu pride do spoznanja, kako zagonetna in čudesna je ta epidemija, ki se ne pusti omejevati s karbolom in desinfekcijo, ki se ne zmeni niti za slavne uradne komisije. O njej ve zdravniška statistika le toliko, da pride v Cislajtaniji na osebo 6'5 litrov alkohola na leto, kar bi, če odštejemo in-dustrijalni konzum, odgovarjalo približno l/4 hektolitru žganja za osebo. Seveda bi bilo treba k temu še priračunati porabo drugih opojnih pijač, ki niso, kakor smo dokazali, brez upliva na zdravje, posebno vina, konjaka, piva itd. — Da se najdejo občine, kjer odpade na vsako glavo hektoliter žganja, da, še celo mnogo več, to še ni znano, ker se poraba žganic, izvzemši piva, ne kontrolira.
Kaj stori javna uprava za omejitev žganjarske kuge? Zelo malo in še to je dvomljive vrednosti. Žganje se je podražilo, in ko je pečenka začela izvrstno tekniti, to je, ko se je zaznalo za ta mastni vir dohodkov, so se zvišale cene do vrtoglave višine. Na žganju se je začelo pasti vse. Iz strupene tvarine se je napravila molzna krava in poželjivo se izrablja gospodarska zadrega za zvišanje javnih dohodkov. Od začetka je bila samo država, ki je porabila konzum žganja za saniranje svojih! financ, prišle pa so tudi občine, ki so, videč ta izdatni, če tudi nečisti vir dohodkov, vpeljale davek na žganje,
in končno se je oglasila tudi dežela za svoj delež. Kdo plača to? Ti, ki bi se jim imelo najbolj prizanesti, revni mali posestniki, obrtniki in ubožni proletariat. Tudi to je progresiven davek, ali v obratnem smislu, stopnjujoč se od zgoraj navzdol. Če si pa sedaj dobro ogledamo posledice, povzročene po podraževanju žganja, si moramo pripoznati, da niso v nobenem oziru pomirljive, — nasprotno, od časa, ko se je jelo žganje podraževati, je žganjarska kuga narasla. Nočem trditi, da je baš to podraženje razvoj kuge v tako škodljivi meri pospešilo, trdim samo, da ga ni zaustavilo, kar pa je sicer čisto samoobsebi umevno. Računalo se je z žganjem, ne pa z ljudmi. Ko se je podražil tobak, njegov konzum ni padel, ampak se je zvišal. Ravno tako je tudi z žganjem. Kdor se mu je privadil, ga ne opusti več, tudi če bi ga moral z zlatom plačevati, dokler je sploh plačevati zmožen. Siromak pa je kmalu s svojimi financami pri kraju, posebno, kakor se to dogaja, delavec ali kmet, ki ne zna varčevati. Kar ima, zapije, a po navadi nima tega v izobilju. Potem mora delati, in sicer težko delati, da si pridela kaj za življenje in novo merico žganja. Tako je delal prej in tako dela poslej. Običajno toraj izpite merice navadno niso prevelike, toda pri težkem delu, ki mu je siromak zasužnjen, ne ravno tako nenevarne. On pije neprestano ali ne čez mero. Kar mu od nabave 'najnujnejših potreb preostane, to zapije, vseeno je-li žganje za en groš dražje ali cenejše. Pri premožnejšem kmetu ali obrtniku je temu drugače. Ta si lahko privošči žganje, in si ga privošči, če je tudi dražje. Kakor hitro se privadi, je izgubljen. Kajti s privado zgubi ljubezen in veselje do dela in strmoglavi s podvojeno naglico v pogubo. Vdan enkrat pijači, žrtvuje svoji strasti vse, kar bi mu moralo biti najdražje, svojo čast in dostojanstvo, blagor svoje rodbine in svoje lastno živ-
ljenje. Pri nas se pravi pijancu, da bi se napil iz steklenice tudi, če bi sedela smrt ob njenem robu. Tak človek se ne bo zmenil za višjo ceno žganja, tudi če bi ga moral z zlatom poplačati. Konečno: posli morajo žganje imeti, sicer uhajajo gospodarju od dela. Če ga ne dobijo, pojdejo drugam, — in naposled jim je odprta pot v tovarne, in tam se napijejo po svoji volji.
Tako se z vednim obdačevanjem žganja doseže samo to, da se obtežijo siromašnemu ljudstvu eksistenčni pogoji.
Niti na misel mi ne pride, da bi govoril proti visoki ceni špirita. Hotel sem samo dokazati, da obdačevanje žganja nima ničesar opraviti z bojem proti alkoholizmu. Vsakteri izmed nas bi postal mahoma privrženec tega sistema, če bi se ti tako pridobljeni milijoni primerno in častno uporabljali za obrambne namene proti žganjarski kugi, kakor je to na Ruskem načelno proglašeno, — posebej pač za ustanavljanje zavodov za pijance. Ako pa se že ti dohodki uporabljajo v čisto druge namene, naj se vsaj dozna, da je ta davek naložen najubožnejšemu ljudstvu in da ni njegov smoter omejitev žganjarske kuge, temveč samo zvišanje državnih dohodkov. Občine, ki so vpeljale davek na žganje, priznavajo to indirektno s tem, da opravičujejo svoje postopanje z nedostatkom drugih dohodkov, velikimi podjetji, končno tudi s pivnim soldom, ki se ga pivci žganja izognejo, le omejitev žganjarske kuge, za kojo bi imela naša samouprava pri količkaj dobri volji sredstev zadosti, je vedno postranski smoter. Da je žganje za marsikatero občino pravi blagor, brez katerega bi se slabo gospodarilo, ki jo iznebi nesposobnih in betežnih individijev, bremen občinske uprave, je obče-znano, toda nihče pri tem ne uvažuje, je-li takšna metoda v soglasju z zahtevami človečnosti in je-li
pametna z ozirom na to, da mesto enega malopridneža zasedeta po navadi dva nova.
Proti ustanavljanju novih gostiln se vsled svaštev v naših občinah ničesar ne stori, in če je premalo prebivalstva za ustanovitev nove gostilne, se ustanovi prodajalna žganja, ki igra v naših občinah isto — če ne hujšo — ulogo kakor gostilne.
To so sicer občeznane stvari in moj namen ni, predlagati nova obrambna sredstva proti alkoholizmu. Hotel sem samo povedati, da se mi zdi dosedanje postopanje v borbi proti alkoholizmu neprimerno in osobito ne iskreno, in da končno ne preostaja drugega, nego da se stvar javno dozna. Da hoče dežela, izsesana in ob robu finančne krize, tudi od žganja imeti svoj profit, če nima sredstev za prehranjevanje svojih učiteljev, je naravno. Da pa pobira država krvavi davek pod pretvezo boja proti alkoholizmu, dočim se od velikih iz tega izvirajočih dohodkov žrtvuje tako malo za ta boj, s tem se naravni čut nikakor ne more sprijazniti. Pomisleke vzbuja dejstvo, da stoji pri nas pijanec izven zakona, da sme vsakdo brez kazni segati po časti in dobrem imenu vsakogar, samo če dokaže, da je bil (po običajnem terminu) pijan „kakor zakon zahteva". V državah, koder se bojuje z alkoholizmom silen boj, posebno na Ruskem ali na Švedskem, Nizozemskem itd., se kaznujejo v pijanosti storjeni zločini s poostrenimi kaznimi. Mi imamo zakon, po kojem se kaznuje že sama pijanost z zaporom do enega meseca ali z globo 100 K. Ali smo že kdaj slišali, da bi bil kdo kaznovan samo radi pijanosti ?
Kako nas more navdajati upanje, da se posluži država v bližnji bodočnosti represalij za energično iztrebljenje žganjarske kuge, ko pa vidimo povsod stalno tendenco posnemanja sosedne države, ki si je s svojo žganjarsko politiko pridobila tako žalostne
zasluge za „nekulturne" narode. V letu 1898. je bilo poslanih v nemške kolonije v Afriki 10.000 zabojev žganja, obsegajočih po 12 steklenic krasne zunanjosti z navadno vsebino, ki so se prodajale zamorcem steklenica po 8 mark. To je toraj pot k državnemu blagostanju ? Ko bi se ničesar drugega ne storilo, nego da bi se prepovedalo žganjepitje med vojaštvom, k čemur ima vojni erar polno pravico in tudi polno fizično moč, bi to pomenjalo mnogo več, kakor vse obda-čevanje žganja, kajti vojaške kantine v zvezi s potujočimi prodajalci žganja na vežbališčih in orožnih vajah so pravcata gnezda žganjarskega okuženja, ki se prime mladega državljanskega naraščaja s tem večjo intenzivnostjo. Imam navado, pogovoriti se pri vsaki priložnosti z ljudmi, s kojimi po naključju pridem v dotiko, in spoznal sem mnogo pijancev, ki so po lastni izpovedi prinesli to razvado od vojaščine.
Upam, da se te moje odkrite besede ne bodo slabo tolmačile, ker so bile zapisane z dobrim namenom.
Ne zdi se mi več potrebno, opisovati na dolgo in široko sredstva, kojih bi se trebalo proti žganjar-skemu okuževanju v javnem in zasebnem življenju posluževati, kajti iz kratkega popisa vseh činiteljev, ki vplivajo na razširjanje kuge, sledijo ta sredstva sama od sebe.
Govoril sem o rodbini, o odnošajih rodbinskega življenja napram alkoholični betežnosti. K temu nimam drugega dodati, nego to, da smatram za najpogub-nejše, če se daje alkohol zdravim otrokom v kteri-koli obliki, kajti pri otroku postane privada druga narava. Čital sem v nekem strokovnem listu, da čez eno leto star otrok boljše prebavlja, ako se mu da od časa do časa nekaj piva ali vina, baje ’/io litra dnevno. Daj nam samo Bog tako zdrav želodec, kakor ga ima otrok, ko začne hoditi!
Gram alkohola, kar ga je v tej merici, baje ne škoduje. Po mojem mnenju pa je tu važnejše pomisliti, da se otrok pri tem žganice privadi, kajti otroški organizem je napram alkoholu najobčutljivejši. Ne smemo pozabiti, če se že otrokom alkohol dovoli, da nikdo ne more jamčiti, da se bode vedno skrbno držala primerna merica. In potem, kako se ga more odreči starejšim otrokom, seveda v razmeroma večji merici, če se ga podaja malemu otroku? Nadalje ne smemo pozabiti, da postane v kmečkih družinah, kjer je žganje vedno vsakemu pristopno, navada žganjepitja nevarna — železna srajca; osobito tukaj ni nikoli najskrbnejše pozornosti preveč in baš tu je najbolj na mestu proglasiti žganjepitje pri zdravih otrocih enostavno in brez izjeme za škodljivo, kakor je to v resnici. Vsakdo naj bo prepričan, da je pri otrocih in mladih ljudeh prva izpita steklenica najpogubnejša.
Pri zdravljenju boleznij služi opojna pijača zdravniku dobro kot okrepčevalno zdravilo, toda če se gre za ohranitev življenja, je treba prevzeti gotov riziko. V takih slučajih pa se razumni zdravnik omeji na najnujnejšo merico in pokaže občinstvu, da moderna zdravniška veda okrepčevalnega vpliva žganice na srce nikakor ne precenjuje. Morda je to pomenljivo pri vročinskih boleznih, trajajočih le malo dni, ali dražiti srce z alkoholom pri boleznih, ki se vlečejo skoz tedne in mesce, pri legarju, pri vročni-cah porodnic itd. je nesmisel, ki jo čuti dandanes vsak zdravnik.
Z ozirom na odstavek o rodbinski alkoholični betežnosti se nam tu ni mogoče spuščati v zapleteno vprašanje zakona v teh rodbinah in v njega posledice, samo na to naj še opozorim, da bi moral vsak-teri imeti pred očmi nevarnost, ki preti njegovi rodbini iz sorodstva z alkoholično rodbino.
Tudi z ozirom na šolo sem hotel povedati svoje pošteno prepričanje. Opomnim samo, da je k razširjanju alkoholične kuge mnogo prispevala tudi prejšnja šolska vzgoja, ki se je omejevala zgolj na mrtvo črko, in pošiljala iz šolskih sob v življenje ljudi, ki ne vedo, kako bi uporabljali prosti čas boljše, nego da čepijo v gostilnah pri steklenici piva ali žganja. Iz tega ozira se mi zdi, da je bilo napačno, določiti eno in isto učno osnovo za kmečke in mestne šole, tako da se poučujejo stvari, ki ne morejo vzbujati zanimanja, dočim se zanemarjajo mnogi za bodoče življenje prevažni predmeti. Ko bi se osredotočila dečkova pozornost na ideje in izvrševanje njegovega bodočega poklica, bi prinesel že iz šole zanimanje zanj in ne zapadel bi tako lahko slabim vplivom.
Niti za telesno vzgojo se ni s pomočjo telovadbe, dasi se je v poslednjih letih tozadevno mnogo storilo, skrbelo toliko, kolikor je treba, da se doseže zdravo ravnotežje telesne in duševne vzgoje. Oslabeli organizem se ne more upreti nravno slabo uplivajočim zapeljivostim življenja in zato podleže nižjim nagonom duha, strastem. Nikdar se ne polaga preveč važnosti na gibanje v sredi svobodne narave, ki krepča in dviguje. Dejstvo je pa na drugi strani tudi, da je učiteljeva pravica danes tako omejena, da svojega poklica v borbi proti alkoholizmu ne more izvrševati.
Na kmetih je važen tudi gospodarski namen šole, in navesti hočem tu samo eden moment. Močno orožje proti alkoholizmu so nadomestila žganic, posebno vino in mošt. Poslednji se izdeluje lahko doma in posebno ob času žetve bi se z njim omejilo žganje-pitje. Kjer pa vlada za sadjarstvo ničesar ne stori, je zanemarjeno in obsežna ozemlja se pustijo gola ali pa se nasadijo z drevjem samo zaradi lesu, ki ne zahteva negovanja; šola pa, ki bi mogla v tej stvari mnogokaj storiti, je v tem oziru skoro brez
koristi; tudi še ta rudiment šolskih vrtcev, s pomočjo katerih bi se imela buditi v mladini ljubezen do narave, posebno pa širiti praktična znanost cepljenja, mora v stran, enostavno iz razloga zasebne koristi.
Z ozirom na tovarniško delavstvo ima država važno nalogo potruditi se in preiskati s posredovanjem svojih zdravstvenih nadzornikov izvore alkoholizma in storiti posebno izsesavanju delavstva po kantinah konec.
Kmetijsko delavstvo bi sploh ne smelo dobiti žganja in tu bi se morali osobito naši prosvitljeni samoupravni zbori zastaviti s svojim delovanjem za to, da skusijo spraviti delavstvo do spoznanja, da mu žganje ne daje moči pri delu, ampak da samo za kratek čas okrepča, namreč razburi, razdraži živčevje, da pa se pokaže po iztreznenju tim večja izguba moči in slabost, spojena z izgubo življenske energije. Brezvestnemu gospodarju se gre vedno za to, da za kratek čas vdinjane ljudi kolikor mogoče izkoristi, kajti znana je stara resnica, da tisti, ki dela z izposojenim konjem, vedno boljše izhaja, če rabi bič namesto krme. Žganje je takšen bič, ki ne vliva moči, ampak jih le izčrpa. Priprosti in neomikani človek si rad privošči to kratkotrajno okrepčilo in za ceno hlastnega požirka rad žrtvuje tudi del svojih telesnih sil. Ravno temu bi se moralo v okom priti z razumnim poučevanjem, in kjer je treba, tudi z ostrejšimi sredstvi. Kmeta je sicer težko pridobiti kot bojevnika za to idejo. Kjerkoli vprašaš kmeta, bi-li ne hotel delati za obrambo proti žganjarski kugi; nobeden se ne bo temu načelu protivil, niti tisti ne, ki sam pije žganje — (odija, da podpira žganjarsko kugo, si nobeden prostovoljno ne natveze, kajti vsak sam na sebi spoznava to strupeno nevarnost, ki upro-pašča življenje in premoženjeI) — pri tem pa vsak skomizgne z rameni, vsak te stereotipno opozori na
to, da bi brez žganja ne dobil ljudij za delo.
V družabnem življenju ni v borbi zoper alkoholizem izdatnejšega orožja, kakor poučevanje ljudstva in širjenje zavednosti. Dobre knjige, razpravljajoče o pomenu alkoholizma, predavanja, poučevanje ljudstva od inteligentnih oseb zmore veliko. Posebno učitelj, zdravnik in duhovnik so v to v prvi vrsti poklicani. Seveda je tu treba pridno zastaviti z delom, ne samo z besedo, ampak tudi drugače, po prislovici, da besede mičejo, vzgledi vlečejo . . .
Končno pripada nemajhen del naloge tudi družbi sami, kajti ravno v spontanih izjavah iz njene srede se najboljše zrcalijo družabne potrebe. Tu so se izkazali v borbi proti žganjarski kugi najbolj zmcr-nostni krožki, ki se ustanavljajo na Avstrijskem od 1. 1894. Tudi na Slovenskem jih že poznamo. Na Češkem n. pr. jih organizira poljedelski svet. Njihova naloga je: ustanavljati jedilnice za ubožce in delavstvo, to je prostore, kjer je mogoče dobiti za mal denar izdatno hrano ter ljudske pijače, čaj in kavo, dalje ustanavljanje ljudskih knjižnic, organizacija podpornih društev za ubožce, skrb za dobro ljudsko zabavo.
Kar se tiče obrambe proti alkoholizmu z ustanavljanjem zavodov po načelu svobodnih gospodarskih kolonij, kjer bi se zdravili alkoholiki z izklju-čenjem vseh duševno bolnih in degeneriranih indi-vidijev od svoje strasti: ta projekt, ki se je v drugih deželah dobro obnesel, smatra vsakteri človekoljub za najboljši, Seveda je treba kapitala, ki bi ga morala iz zgoraj navedenih vzrokov nuditi država sama. Upajmo, da dospe tudi zasebna dobrotljivost dalekovidnih človekoljubov sčasoma do vtelešenja te misli tudi pri nas.
in
8
u
NfiRODNR IM UNIUERZITETNfi KNJI2NICR
00000436378
Vaše blagorodje!
Izobrazbo slovenskega ljudstva na vseh poljih človeškega znanja smatram z vsemi drugimi zavednimi prijatelji naroda vred za predpogoj in temelj narodovega obstanka in napredka v težavnem boju z mogočnimi nasprotniki doma in med sosedi.
Zato sem sklenil nadaljevati svoje v I. 1906 započeto — pozneje vsled raznih ovir zaustavljeno — izdajanje „Ljudske knjižnice'', v kateri bi sčasoma podal našemu narodu kolikor mogoče dobro zbirko poučnih knjig iz vseh strok človeškega znanja.
Alkoholizem ali žganjarsko kugo smatram za eno največjih nesreč, ki mori naš narod, zato kot II. zvezek svoje „Ljudske knjižnice" podajem pričujoči spis znanega češkega zdravnika-pisatelja. Za današnje razmere, ko je abstinenčno gibanje že tudi med nami Slovenci pognalo svoje korenine, bo smatral morda marsikdo pričujočo knjižico, ki je v češkem izvirniku izšla že pred precejšnjim številom let, za brezpredmetno in nepotrebno. Meni se to ne zdi. Vsak pouk širših mas naroda — in tem je pričujoča knjižica tudi namenjena — mora biti v boju proti žganjarski kugi dobrodošel, ker dejstvo je, da se slednja na Slovenskem ni zmanjšala, odkar se je pričelo abstinenčno gibanje, ampak v mnogih pokrajinah na našo veliko žalost neizmerno povečala.
Bodi torej tudi ta knjižica dobrodošel prispevek v tem težavnem delu za ozdravljenje težke rane, ki jo našemu narodu seka alkoholizem.
„Ljudska knjižnica" bode odzdaj naprej izhajala redno in sicer vsako leto po 6 zvezkov, bodisi posamezno, bodisi — obsegajoč enotno delo — po več zvezkov skupaj.
Opozarjamo osobito, da kdor hoče postati stalen naročnik knjižnice, dobi vseh 6 zvezkov za celoletno naročnino 2 K, ako mi to naznani in vpošlje znesek vnaprej.
Za prihodnje zvezke se pripravljata dve krasni deli: 1) spis ohigi-jeni na deželi in 2) spis o postanku človeka (v materinem telesu), njegovem razvoju in koncu. Slednja knjiga bo opremljena s slikami.
Vabim vse, ki so sprejeli pričujočo knjižico, da ostanejo, če ne stalni letni naročniki, pa stalni odjemalci moje „Ljudske knjižnice". Knjižice. pa naj romajo med narod in naj izpolnjujejo nalogo, kateri so namenjene: prosvetno delo.
VEKOSLAV ŠPINDLER
urednik
CELJE, dan poštnega pečata.	Celje, Dolgopolje I.
Pozorf
Ker mora v mojem in odjemalcev interesu vladati v razpošiljanju knjižic gotov red, opozarjam na sledeče:
1.	Kdor knjižice noče sprejeti, naj jo takoj vrne v istem ovitku, v katerem jo je sprejel, na katerem naj samo prečrta svoj naslov in zapiše zraven: Nazaj! Se ne sprejme!
2.	Kdor knjižice tekom osmih dni ne vrne, se ga smatra za njenega odjemnika in jo mora plačati. Istotako mora knjižico plačati vsakdo, ki bi jo vrnil v hudo poškodovanem stanju (prerezano, polito, zamazano itd.).
3.	Vsota za knjižico se naj odpošlje najkasneje tekom 20 dni od dneva prejema, ker se tako ogne vsakdo neprijetnim opominom. Vsota naj se pošlje po v knjižici priloženi položnici (šeku).
P. n. odjemalci se naj po teh pravilih ravnajo in dobri si bomo.
Vekoslav Špindler.
Mi:
' '	,* ■’1	f ■	"■; •	,	■ ■■ •.





7

s*'/J
-i/3S
,

'
,



.
V".,

S
■ ri-. ■
11
"'H
■ -'ra
7 777
... ,	- 7' y ^.v'"w.v;	■ v ..
,y ■ : • *• 'v '	'
';777 ,-.‘'7.'',";: 7--" '

;7



77	7	7<.
V

77
m

m

*i!
vi

v?™
1«
■

; *■;
; :'(/ i

f
■	■- .. ■.	■	■	■ v, ■	t;&
7 ■'1' V,7
7
■ ; ; ^.V	vjil
■
■
-■■ J' 77-’. ,;v ^V-r : 777777.7
:il|v ifS
	
7	7 ' 1	*
:;v«i


7“
■rfo

•>7;-v' .02
,»	1	■■ ‘'7 7 v' ,
7-
>1
; V '■ mi	■ '■
■■■ ' ' ' ' • - ■ ■ ■
iPf- '	■ 7
...'I,
M ’ '
'
iiZr. r
~	.	■ 1 .“i , J v
‘r ' f .,	, ,.
rH

..""v'- ■■	■’ ’	, j ,	■.,	,.i .■ ■’	■
7777 7	.7 '	-f-'--’ '	V’v7.


77;.-7

"i*
V;"‘	:v:
■ I


m: s-
■M
'

■
r;.. v



l
■

..
%<■£


<f 'Iv,


^:C«s
■
$$£?