identiteta Spolna Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 21 Pred kratkim se je v avstralski starševski reviji pojavil zapis Carolyn, ki je ponosno izjavila, da gre njen 15-letni sin »skozi menopavzo«. Sliši se zelo nenavadno, a Carolyn v bistvu govori o svoji hčeri, ki se že od 12. leta naprej identificira kot fant in je v procesu spremembe spola. Neskladje med biološkim spolom in spolno identiteto Pogled znanosti Mojca Belcl Magdič je študirala teologijo na Mednarodnem teološkem inštitutu v Gamingu (Avstrija), leta 2010 pa magistrirala na temo teologije družine in zakona na Papeškem teološkem inštitutu za znanosti o družini in zakonu v Rimu. Zaključuje doktorat na temo feminizma in teorije spola. V Sloveniji od leta 2015 piše in izvaja predavanja in seminarje s področja teorije spola. Carolynina hči jemlje zdravilo, ki zavira pu- berteto (t. i. puberty blockers), kar pa ima znatne stranske učinke. Carolyn jih opisuje kot 'minimalne': močna, a ne dolgo traja- joča menopavza ter možnost krhanja ko- sti zaradi izgube kalcija; obhaja jo slabost, veliko se poti in ima vročinske valove. Ko bo dopolnila 16 let, bo pričela jemati moški hormon testosteron, zaradi katerega bo pri- dobila nižji glas, zrasla ji bo brada. Sledila bo še operacija, pri kateri ji bodo odstranili prsi (Tate, b. d.). Govorimo o otroku, ki pri teh letih še ne sme imeti vozniškega izpita, pa vendar sme (s soglasjem staršev) trajno spremi- njati svoje telo. Ker govorimo o nečem tako radikalnem, nas seveda zanima, kaj o tem pravi znanost. Je za to stanje 'kriva' na- rava? Je trajno? Kakšne rezultate prinašajo različne terapije? Največje znanstveno poročilo doslej Na ta vprašanja nam največ odgovorov lahko ponudita dr. Paul R. McHugh in dr. Lawrence S. Mayer, 1 ki sta več let s poseb- no ekipo izvedencev z različnih področij preučevala vso obstoječo znanstveno litera- turo na temo spolne usmerjenosti, zdravja LGBT-skupnosti in spolne identitete. Do- gnanja sta strnila v obširno poročilo Spol- nost in spol: ugotovitve s področja biologije, psihologije in družboslovnih znanosti (2016). Znanstvenika sta najprej pojasnila nesklad- je med biološkim spolom in spolno identi- teto. Biološki spol je natančno opredeljena binarna lastnost, ki se pri moškem in ženski organizira glede na njuni vlogi pri repro- dukciji. Spolna identiteta pa je pri človeku bolj subjektivne narave in za večino ne predstavlja večjih težav, saj se ima večina bi- oloških moških za fante/moške, večina bio- loških žensk pa za dekleta/ženske. Nekateri pa doživljajo nekakšno vrzel med svojim bi- ološkim spolom in svojo spolno identiteto. Če je ta razklanost vir njihovega duševnega trpljenja, se jim postavi diagnoza »spolna disforija« (prej imenovana »motnja spolne identitete«) in spadajo med transseksualce. Genetika in nevroznanost Se izvor tega neskladja nahaja v telesu sa- mem? McHugh in Mayer sta že v začetku izpostavila, da zaradi relativno majhnega deleža transseksualcev v splošni populaciji obstajajo zgolj majhne raziskave, ki so po- skušale določiti biološki vzrok za občutje neskladnosti med biološkim spolom in spolno identiteto. S področja genetike sta predstavila študijo Nancy Segal, ki je kot psihologinja in genetičarka preučevala pri- mere enojajčnih dvojčkov (v paru enojajč- nih dvojčic je bila samo ena transseksual- ka). Po rezultatih študije je domnevala, da je v primeru dvojčic najverjetneje prišlo do neenakomerne izpostavljenosti moškim spolnim hormonom (čeprav njena študija ni predložila dokazov za to), in sklepala, da »transseksualnost najbrž ni povezana z velikim genom, po vsej verjetnosti pa je povezana z več genetskimi, epigenetskimi in razvojnimi vplivi in izkušnjami« (Segal, 2006: 356). McHugh in Mayer sta pregledala tudi štu- dije, ki so raziskovale vpliv možganov na razvoj spolne identitete. Ena izmed njih je bila raziskava Roberta Sapolskyja (2013), profesorja biologije na stanfordski univer- zi v Kaliforniji, v kateri je objavil rezultate svojih obsežnih raziskav s področja slikanja možganov ter predlagal nevrobiološko raz- lago za identifikacijo z nasprotnim spolom. Študije slikanja možganov odraslih trans- Zaviranje pubertete tako pri dečkih kot pri deklicah negativno vpliva na razvoj njihove rasti ter povečuje tve- ganje za nizko mineralno gostoto kosti. Avtorji opozarjajo še na druge možne škodljive učinke, kot so akne, visok krvni pritisk, pridobivanje teže, nenormalna toleranca za glukozo, rak na dojki, bolezni jeter, tromboza ter bolezni srca in ožilja (Hruz, Mayer in McHugh, 2017: 9). identiteta Spolna 22 Vzgoja, junij 2020, letnik XXII/2, številka 86 seksualcev so pokazale, da zanje lahko ve- lja, da imajo možganske strukture bolj po- dobne njihovi želeni spolni identiteti kot pa njihovemu biološkemu spolu. Čeprav teza Sapolskyja ostaja zunaj uve- ljavljenega znanstvenega mnenja, so bili nanjo pozorni zlasti posamezniki, ki čutijo, da so nasprotnega spola, četudi njihova te- lesa niso zaznamovana z genetskimi in hor- monskimi nepravilnostmi. McHugh in Mayer sta ob tem izpostavila, da še ne obstajajo longitudinalne študije ali študije, osredotočene na možgane otrok, ki so se v odrasli dobi identificirali z naspro- tnim spolom. Pomanjkanje teh raziskav močno omejuje trenutno sposobnost razu- mevanja vzročnih odnosov med morfolo- gijo in funkcionalno dejavnostjo možganov ter kasnejšim razvojem spolne identitete, ki se razlikuje od biološkega spola. Pojasnila sta, da študije slikanja možganov – ne glede na ugotovitve – ne morejo pripeljati do za- ključnega sklepa, da je transseksualnost pri- rojena oz. posledica določenega biološkega stanja možganov. Transseksualnost pri otrocih Nevrobiološke in genetske raziskave nam torej ponujajo slabo osnovo za to, da bi transseksualnost slonela na bioloških teme- ljih. Prav tako pa obstaja malo dokazov, ki bi potrjevali, da je spolna disforija pri otro- cih prisotna celo življenje. Številne študije 2 pričajo o tem, da velik od- stotek pubertetnikov (od 60 do 90 %) 3 do pričetka odrasle dobe sprejme svoj biolo- ški spol. Še vedno pa ni jasno, zakaj spolna disforija pri nekaterih otrocih izgine, pri drugih pa ostane. Kot opozarja DSM-5: »Ni jasno, ali bodo otroci, ki se jih spodbuja ali podpira, naj v javnosti živijo svoj 'želeni spol', tudi dlje ostali v tem spolu, kajti tem otrokom še ni nihče sledil dolgoročno in sistematično« (APA, 2013: 455). McHugh in Mayer navajata, da je potrebnih še več raziskav na tem področju; tako starši kot terapevti pa so negotovi, ko opazujejo ve- denje teh otrok. Terapevtska obravnava otrok Terapevtske odločitve glede otrok, ki čutijo spolno disforijo, so zelo različne: od psiho- socialnih terapij, pogovorov in iger, ko tera- pevti pomagajo pri psihopatoloških težavah in pomagajo otrokom sprejeti svoj biološki spol, 4 do terapij, ko otrokom že v rani mla- dosti dajejo zdravila, ki zavirajo puberteto. Slednje je vedno bolj razširjeno, 5 saj klini- ke s psihosocialno pomočjo zaradi pritiska aktivistov zapirajo (Kanada, Nizozemska). A pri t. i. 'zaviralnih' terapijah je premalo znano, da prinašajo številne negativne po- sledice (Dhejne idr., 2011) in da obljube o izboljšanju psihološkega stanja po hormon- skih dodatkih in kirurškem posegu večino- ma ostajajo neizpolnjene (Hruz, Mayer in McHugh, 2017: 9). Toliko bolj pa ostajajo v senci bivši transseksualci, ki so javno pri- znali, da spremembo spola obžalujejo. 6 Zaključek »Spolna identiteta pri otrocih je elastična (skozi čas se lahko spreminja) in plastična (lahko jo oblikujejo npr. odobravanje star- šev in socialne razmere)« (Bussey, 2011: 608). To pomeni, da gre za zelo občutljivo stvar, ki si zasluži nadaljnje znanstvene razi- skave. Po mnenju McHugha in Mayerja naj te ne bodo samo s področja biologije, tem- več tudi s področja družinske dinamike in socialnih znanosti (socialna izključenost, težave v razvoju, ki jih občuti posameznik z znaki spolne disforije) (Mayer in McHu- gh, 2016: 107–108). Še bolj pa znanstveni- ki opozarjajo na težavnost hormonske in kirurške terapije, ki do danes ne sloni na nikakršni znanosti, temveč je še vedno eks- perimentalna – »je eksperiment, ki se izvaja na nenadzorovan in nesistematičen način« (Hruz, Mayer in McHugh, 2017: 7). Literatura • American Psychiatric Association (2013): Gender Dysphoria. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders – 5 (DSM-5). American Psychiatric Publishing, Arlington, str. 455. • Bussey, Kay (2011): Gender Identity Development. V S. J. Schwartz; K. Luyckx; V . L. Vignoles (ur.): Handbook of Identity Theory and Research, str. 603–628. Springer science. • Cantor, James (2016): Do trans-kids stay trans- when they grow up? Sexology Today!, 11. 1. 2016. Dostopno na spletni strani: http://www.sexologytoday.org/2016/01/do-trans-kids- -stay-trans-when-they-grow_99.html. • Dhejne, Cecilia idr. (2011): Long-Term Follow-Up of Trans- sexual Persons Undergoing Sex Reassignment Surgery: Co- hort Study in Sweden. PLOS ONE 6(2): e16885. • Drummond, Kelley D. idr. (2008): A follow-up study of girls with gender identity disorder. Developmental Psychology, 44(1), str. 34–45. • Hruz, Paul W .; Mayer, Lawrence S.; McHugh, Paul R. (2017): Growing Pains: Problems with Puberty Suppression in Tre- ating Gender Dysphoria. The New Atlantis, št. 52, str. 3–36. • Mayer, Lawrence S.; McHugh, Paul R. (2016): Sexuality and Gender: Findings from the Biological, Psychological, and So- cial Sciences. The New Atlantis, št. 50, str. 7–9. Dostopno na spletni strani: https://www.thenewatlantis.com/publications/ preface-sexuality-and-gender. • Sapolsky, Robert (2013): Caught Between Male and Female. Wall Street Journal, 6. 12. 2013. • Segal, Nancy (2006): Two Monozygotic Twin Pairs Discordant for Female-to-Male Transsexualism. Archives of Sexual Beha- vior, 35(3), str. 347–358. • Singal, Jesse (2016): What’s Missing From the Conversation About Transgender Kids. Gender Dysphoria, 25. 7. 2016. Do- stopno na spletni strani: https://www.thecut.com/2016/07/ whats-missing-from-the-conversation-about-transgender- -kids.html. • Tate, Carolyn (b. d.): My 15-year-old transgender son is going through menopause – and I'm so proud of him. Dostopno na spletni strani: http://www.essentialkids.com.au/health/health- -wellbeing/my-15yearold-transgender-son-is-going-through- -menopause--and-im-so-proud-of-him-20200416-h1nfe0. Opombe 1 Dr. Paul R. McHugh je profesor psihiatrije in vedenjskih znanosti na John Hopkins University in velja za enega najpo- membnejših ameriških psihiatrov v zadnjih petdesetih letih. Dr. Lawrence S. Mayer je profesor na oddelku za psihiatrijo na John Hopkins University in profesor statistike in biostatistike na državni univerzi v Arizoni. 2 Cantor (2016) navaja povezave do 11 študij. 3 Raziskava na Nizozemskem je pokazala še višji odstotek, kar 88 % (Singal, 2016). 4 Npr. raziskovalec in terapevt Kenneth z Univerze v Torontu je otrokom ponujal psihosocialne terapije. S sodelavci je opravil tudi nadaljevalno študijo o otrocih, ki so jih v tridesetih letih zdravili v njihovem centru za duševno zdravje in zasvojenost v Torontu. Ugotovil je, da je motnja spolne identitete, ki jo je zdravil pri svojih pacientih, ostala prisotna le pri 3 od 25 de- klet (Drummond, 2008). 5 Npr.: Gender Identity Development Service (GIDS) na klini- ki Tavistock v Veliki Britaniji je leta 2009/10 obravnavala 94 otrok s spolno disforijo, leta 2016/17 že 1986 otrok (kar pome- ni 2000-odstotni porast), leta 2018/19 pa že 2590 takih otrok. 6 Več o tem na strani sexchangeregret.com. Leta 2011 je Cecilia Dhejne s sodelavci iz Karolinskega inštituta in Univerze v Gothen- burghu na Švedskem objavila eno največjih in dobro zasnovanih študij, s katerimi je preučila rezultate 324 transseksualcev. Raziskovala je njihovo umrljivost, obolevnost in stopnjo kaznivih dejanj. V primerjavi s kontrolnimi skupinami so imeli transseksu- alci po operaciji približno trikrat večje tveganje za hospitalizacijo v psihiatričnih bol- nišnicah. Ugotovljeno je bilo skoraj trikrat večje tveganje za umrljivost zaradi različ- nih vzrokov, izpostavljeni so bili večjemu tveganju za storitve kaznivih dejanj, zaradi katerih so bili tudi obsojeni. Najbolj zaskrbljujoč je podatek, da so do 4,9-krat bolj dojemljivi za poskus samomora in da 19,1-krat bolj verjetno za posledicami le-tega umrejo (Dhejne idr., 2011: e16885).