Tolminska gastaldija leta 1377. Dr. MILKO KOS. (Konec.) Prebivalstvo Tolminskega. Prebivalstvo ozemlja, o katerem govori naš urbar, je bilo po večini podložnega kmetiškega stanu. Le prebivalstvo kraja Tolmina samega se je po stanu deloma razlikovalo od ostalega; tu so bili doma patriarhov! m i n i s t e r i a 1 i, katerih imena smo v enem prejšnjih odstavkov že slišali: Filip in njegovi bratje 238), .lankulin ali Jakutin 23"), Franca 240), Bratigoj24') in Arpucij iz Tolmina 242). Ti so imeli tukaj v Tolminu samem poleg kmetij svoja domovja, hiše, dvore, košane, vrtove in travnike 243). Okolica Tolmina in drugo ozemlje ob Soči, Idrijci in Bači je pa bilo naseljeno od Slovencev, ki so obdelovali ali kot kmetje h kmetiji spadajoče ozemlje ali pa kot manjši posestniki manjše zemljiške komplekse (sedimen domi, domus, curia, cosania). Skromne so bile njih življenske potrebščine, kar so rabili, so pridelali ali napravili sami, obrtnikom niso dali mnogo zaslužiti. Se največkrat se imenuje izmed teh v našem Urbarju kovač (faber), akoravno je tudi to ime lahko postalo osebno in ne znači več izvrševalca obrtniškega poklica. V Ciginju je imel neki Malens l'aber pol kmetije 244); v Volčah je živel kovač Mihael, kateri pa ni imel kmetije, temveč samo hišo s tremi travniki in tremi pašniki 245); nasprotno je imel v lluiuu v Sentvidski dekaniji Mtchtl fitber kar dve kmetiji24"); v Knezi je imela kovačeva žena (midier tabri) skupaj z nekim Jacliilom eno kmetijo 247). Kovač se imenuje ludi v Kozaršeah "*), V Volčah je bival lela L177 tudi čevljar (calcit'ex) Matevž24"), v Prapelnein Brdu pa le neka mulicr r/ilrifici2SM). V Otaležu je živel neki tkalec (tessedor) Juri ""■'), v Logarščih pa neki krnel /. im.....im ('Iabucar2SJ). Prebivalstvo tolminske gastaldije v srednjem veku je bilo slovenske narodnosti. Le patriarhovi minisleriali in lu in tam kaki patriarhovi oskrbniki so bili mogoče nemškega ali italijanskega "») 6, 8, II, 18, 17', 18, 22, 27, 57, 03, (Mi', (!8, 72', 7.'t, 74', 7(J, 77, 80', 10(1', 108, 108'. 17'. 88. J4°) 90. •,l) 18. 25, 71'. M») 17', 18, 18" '") 40.' *») 53'. -'") 5». "') 02. "H) 37. =") 42'. »") 72. "') 182. '") 75'. 11 rodu. Nemškega rodu so bili prebivalci rihtarije (Nemški) Rut, kamor so došli bržkone iz Pusterske doline za časa vladanja patriarha Bertolda (12 1 8 —1251 )253). Da imamo opraviti na Tolminskem s slovenskim prebivalstvom, to kažejo tudi osebna imena posameznikov. Ta imena sploh lahko delimo v dve veliki skupini: slovenska narodna imena ali imena slovenskemu jeziku prilagodena in tuja (latinska, romanska, germanska i. dr.) imena 254). Kar se prvih tiče dobimo med njimi še stara slovenska osebna imena kakor Bratigoj, Črnigoj, Držimer, Primota, Stanigoj i. dr. Na človeško postavo in zunanjost spominjajo imena Malic, Črni, Črna, Široki i. dr., na kraj, kjer je bil dotični doma ali odkoder je prišel: Bohinjec, Gorjanec i. dr. Sufiks -onja dobimo pri priimkih Prehogna in Sitogna in poleg teh še pri .lacogna in Vidogna, ki so od svetniških imen Jakob in Vid izpeljani nazivi. Germanska osebna imena so imeli posebno priseljenci v Nemškem Rutu. Tu, pa tudi drugod po Tolminskem dobimo imena kot Adalbert, Bernard, Hma, Erik, Herman, Konrad, Lampret, Lenart, Ulrik in Verner. Največ pa dobimo v našem viru latinskih in romanskih osebnih imen. Večinoma so imena svetnikov, po katerih se imenujejo tolminski kmetje v 14. stoletju 2SS). Na imena starega testamenta nas spominjajo imena Abrain, Adam, Elija in Daniel (z izpeljanko l)a-nielčič); na ona novega testamenta in apostolov (imena teh so prav pogosta) pa imena: Andrej, Filip, Jakob, Janez, Judež, Luka, Marko, Matevž, Pavel, Peter, Simon, Tomaž i. t. d. Ud krščanskih svetniških osebnih imen srednjega veka dobimo n. pr. imena Blaž, Boštjan, Florijan, Gregor, Julijan (Culianus), Jurij, Klemen, Leon, Lovrenc, Marinus, Marlin, Mihael, Nikolaj, Primož256), Štet' an in Urban. Vplivu oglejske cerkve je pripiso- 2") K. Tunis, Museo Provinciale (Ii (iori/.ia, Forum .lulii, 11, 11)1 1, 247—248. Pri določitvi posameznih imen sem se naslanjal med drugim na sledeča dela: Fr. Miklosich, Die Bildung der slavisehon Personennamen, Denkschriften der kaiserl. Akademie der Wissenschaften, phil.-hisl. Klasse, 10; Fr. Marelic, O narodnim imonima i prezimenima n Hrvata i Srha, Kad jugoslavensko akademije, 81, 82; ,1. C. .Mleček, Die Romanen in den Stallten Dalnialiens während dos Mittelalters, Denkschriften kot zgoraj, 48, ti); W Bruckner, Die Sprache der Langobarden, (Quellen und Forschungen zur Sprach- und Kulturgeschichte der german. VOlker, 75), Strassburg I8!)5; Föl'steinann, Altdeutsches Namenbuch, 2 dola, ,'t. izdaja; A. Stegenšok, Dekanija (iornjegrajska, Cerkveni spomeniki Lavantinske š| o cator. B re to (v stari im lacte ■o quoq. ■o vino )štruni pechora 'tu ■o vino po o ratione o brasado o pane pis tio apium iscunt nod o o. D. M o. n. a. o. o, Cd o. 54 d. 1 1 8 Je4d. J96d. 3 1 6 40d. 8 7 5 2 4 22 d. 60d. 14d. 8 d. 4d. X X 2 6 2 2 8 4 22 d. 52 d. 80d. 36d. lld. 4d. X 16 8 10 4 7 8 44 d. 72 d. 28 d. 16d. 8d. X 3 3 3 3 6 33 d. 54 d. 21 d. 3d. X 1 1 1 2 lld. 18d. 7d. Id. X 5 5 2 10 40 d. 90d. 171 d. X X (vredni 48 denarjev); 42 sirov (vrednih 1 marko in 44 denarjev); 236 denarjev (= 1 marka in 76 denarjev) pro serviciis; 823 denarjev ( 5 mark in 23 denarjev) pro vino trium poiesdanun; 84 denarjav pro ratione vacarum; 16 denarjev pro brasadollo; 20 denaijev za kruh ribičem; ratio apium; pravica do paše. 6. Rihtarija Rut. zapor, številka ime kraja v urbarju današnje ime kraja današnja občina število kmetij davek v novcih marka denar 1. Corithinich Koritnica Grahovo 10 320 2. Trasisga Stržišče Grahovo 9") 288 3. Lochas Obtoke Grahovo 4 2 4. Tertinich Trtnik Grahovo 4 128 5. Stenecn Vincniüercü 48 6. Grant Grant Grahovo 5 160 7. Bichinuel 2'/, 80 Skupna svota: 36 kmetij; davka v novcih: 2 marki in 1024 denarjev (= 6 mark in 64 denarjev). 7. Rihtarija Plužne. davek v novcih '> 41 Ime kraja današnje današnja E zapor, šl v urbarju ime kraja občina število k marka denar 1. Othalisach Otalež Cerkno 8 136 16 2. Pluslna Plužne Cerkno 8 136 16 3. Lasig Lazeč Cerkno 6 96 4. Mlačna superior Gor. Mlaka Cerkno 3 48 5. Jasbino inferior Dol. jazne Cerkno 6 192 6. Jasbino superior Gor. Jazne Cerkno 3 96 7. Mlacha inferior Dol. Mlaka Cerkno 2 16 Skupna svota: 36 kmetij; davka v novcih: 432 über in 320 denarjev (= 2 marki). Celokupna upravna celota tolminske gastaldije je na podlagi podatkov urbarja iz leta 1377 štela 104 vasi, katere so obstojale iz 546 kmetij, 27 košan, 12 hiš, 2 dvorov, 2 mlinov, 1 hleva, 1 „teretorium", 5 vrtov, 18 pašnikov oziroma travnikov in ene ledine. Od teh enot je bilo treba plačevati davka v novcih: 237 mark, 1355 libre in 148 denarjev; 279 starjev rži; 493 V2 starja drugega žita; 111 glav goveje živine „cum lacte" (vrednih 13 mark in 40 denarjev); 135 1/4 glave goveje živine „pro quoquina" (vrednih 8 mark in 107 V2 denarja); 58 1/2 glave goveje živine „pro vino" (vrednih 6 mark in 24 denarjev); 6 glav goveje živine „0 sv Jakobu" (vrednih 96 denarjev); 2 glavi goveje živine (pechora, vredni 48 denarjev); 31 koštrunov (28 od teh vrednih 3 marke in 6 denarjev); 1 kozlička; 24 kokoši; 120 jajc; 203 1/2 sira (vrednih 6 mark in 56 denarjev); 24 funtov sira; 5 sirov „pro honore"; 10 sirov „pro fictu" (vrednih 1 marko); 9 mark in 80 denarjev „pro serviciis" (o pustu, o sv. Juriju in o sv. Mihaelu); 18 mark in 46 denarjev za pojezdno vino; 50 denarjev za „bestiae polvicarum"; 70 denarjev za jerebice in orehe; 2 marki in 26 1/2 denarja „pro ratione vacarum"; 1 marko in 10 denarjev za pivo; 1 marko in 88 denarjev za seno ozir. travo; 134 denarjev „pro brasadollo"; 20 denarjev za kruh za ribiče ter poleg tega še neimenovano količino davščine imenovane „ratio apium" in pogače ob priliki pojezd. K temu imamo prišteti še 469 '/2 kozlička oziroma jagnjeta (vrednih 17 mark in 94 denarjev) in 469 koštruna (vrednih 46 mark in 149 denarjev), katere je od 546 kmetij gastaldije 469 in pol kmetije dajalo kot meso za (patriarhov) dvor (carnes curiae) 264). Opazke k statističnim tabelam. *) Kratice: d = denar; X = na dotičnem mestu urbarja ni omenjena visočina ali količina davka ali davščine. ') Glej tudi Vršno v čiginjski dekaniji. 2) Eno kmetijo v Seliščah so imeli Kilip in njegovi bratje i/. Tolmina. 3) Glej tudi Kamno v laderski dekaniji. To vas so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina. ^) Te pol kmetije so imeli Filip in njegovi bratje i/. Tolmina. 6) En kmet v (Jadri je plačeval patriarhu na leto po 198 skledic krožnikov, „slrucias" in kupic. 6 ") Popisani ste le dve kmetiji. 7) V resnici je popisanih le 10 in pol kmetije. 8) V resnici so popisane le štiri kmetije. g) Te kmetije je imel v fevd Arpucij i/. Tolmina. I0) Vse kmetije so spadale pod rožaški samostan in plačevale oglejski cerkvi na leto 10 denarjev; poleg tega je plačeval en „folinus" po 4 denarje. ") To vas so imeli Filip in njegovi bratje i/. Tolmina. IJ) Popisani sle le dve kmetiji. ") Popisanih je le pel in pol kmetije; dve od teh je imel ženski samostan pri Ogleju. ") Eno kmetijo je imela „ecclesia S. Sabadae". 15) Glej Čiginj v čiginjski dekaniji. 16) Popisanih je le deset kmetij; dve ste spadali pod eiginjsko dekanijo, ostale je imel Galucij iz Čedada. ") Te kmetije so plačevale „collectam vel debebant teuere equas pro mili-tibus de Sacco". IS) Glej tudi Kamno v tolminski dekaniji. '") Glej tudi Volče V tolminski dekaniji. 20) Glej tudi Vršno v tolminski dekaniji. 21) Glej tudi Čiginj v tolminski dekaniji. — Od peterih kmetij v Čigiuju ste tu popisani le dve. ") Pol kmetije so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina. 23) To poldrugo kmetijo so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina. 24) To in pa vas Daber ter dve in pol kmetije v Koritnici so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina. 25) Ena kmetija je bila last čedadskega kapitelja. 26) Eno kmetijo so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina. 27) Eno od teh dveh kmetij so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina. 28) Pet od teh kmetij je imel Arpucij iz Tolmina, dve in pol Filip in njegovi bratje iz Tolmina, eno pa samostan v Rožacu. 29) To vas so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina. 30) Te kmetije je imel rožaški samostan. 31) Popisanih je le šest kmetij; eno so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina. 33) Te kmetije je imel samostan v Gornjem Gradu. 33) O eni teh šesterih kmetij pravi urbar: „uuus (seil, niansus) l'uit divisalus inter heos tenentes dietam villam pro quo niehil solvere tenetur." 34) Tri od teh kmetij je imel Janculinus iz Tolmina. 35) To vas je imela Franca iz Tolmina. 36) Popisanih je le devet kmetij. 37) To vas so imeli v najemu „Lampret et socii" iz Labinj. M) Eno od teh kmetij so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina, ostalo pa „Mauas et socii" iz Znkriža. 3') Popisane so le štiri kmetije. 40) Sedem kmetij so imeli Filip in njegovi bratje i/. Tolmina. 41) Popisanih je le K) kmetij. 42) Popisanih je Je 8 kmetij. 43) Od plačevanja „carnes euriae" so bile od vasi in kmetij, katere so imeli Filip in njegovi bratje iz Tolmina, oproščene: ena kmetija v Seliščah, pol kmetije v Oblasti, poldruga kmetija v (Slovenski) Koritnici, vasi llert (2 kmetiji) in Daber (.'i kmetijo), ena kmetija v Laznicah, vas Slap (4 kmetije), ena kmetija v Pečinah, dve kmetiji v /akrižu in sodem kmetij V Sehreljah ; od ostalih tolminskih kmetij pa po ona kmetija v Čadri, Čiginju, vasi Trus in Pečinah ter sedem kmetij v Pra-petnem Brdu (8, 15, 40, 57, 66, 08, 72, 7:i, 77, 78, 80, 80', 100', 108'). Doberdö — Doberdob. (Imenoslovno - dijalektološka študija.) Spisal vseuč. prof. dr. R. NACHTIGALL. Potem vojnih poročil je postalo ime Doberdö za zadnjo slovensko vas 1 v zahodnem pasu goriškega Krasa sirom sveta znano. Oblika imena se naslanja seveda na zaznamovanje avstrijske specijalne in generalne karte (1 : 75.000 in 1 : 200.000) ter se nahaja že n. pr. v J. K. Kindermanna „Atlas von Innerösterreich" (Graz 1794, Nr. 11 in 12)2. Proti njej pa se je pojavil pri nas vsled sedanje navadne rabe hud odpor, pa se dandanes vseskozi piše in govori Doberdob. O obeh oblikah se je razpravljalo pri nas in drugod v dnevnikih večinoma po nestrokovnjakih precej mnogo3; vendar sledi iz nedavnih dopisov v slovenskem časopisju (n. pr. v „Slovencu" 15. nov. 1916), da vprašanje še danes ni popolnoma razjasnjeno in da še ni obče sprejete razlage. Dasi je vsako ime vredno poskusa razlage, kar je v Ljubljanskem Zvonu i. dr. gojil zlasti prerano umrli ravnatelj L. Pintar4, je vredno tega še posebno tako, ki se nahaja kar v dvojni obliki, katerih medsebojno razmerje je že na prvi pogled zanimivo. Že to bi ne glede na aktualno slavo kraja opravičevalo stro-kovnjaški pretres vprašanja; ali pisec sledeče razprave ima še svoj osebni povod, ker so slovenski dnevniki razglabljali o tem svoj čas v zvezi z njegovim imenom, in sicer radi tega, ker je zašel po neznanem mu naključju v javnost (prim. Slovenski Narod 26. okt. 1916) odlomek iz nekega njegovega privatnega dopisa, povzročenega po privatno doposlanem mu vprašanju. Pri tem se je odlomek obdal v listih s pripomnjami, s katerimi se pisec ne more strinjati5, a novi došli mu dopisi in podatki dokazujejo 1 Katar, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, str. 59 si. sledeče opisuje tamošnjo narodnostno mejo: Meja mod Slovenci in Italijani je skoro ista kakor med brdjem in nižino. Natančnejše od St. Ivana proti severu potok Lokavee, potem občinska meja med V e r m eg 1 i a n o m in Doberdobom, dalje okrajna meja med Gradiščem in Tržičem do vrha Št. Mihela in odtodi naravnost do Soče, pa tako, da so Koškini, ki spadajo pod Gradišče, še Slovenci. 2 Imenovano karto mi je dal na razpolago g. šolski svetnik prof. A. Kasprel, za kar se; mu, kakor tudi še za neke druge podatke, lepo zahvaljujem. Hvala tudi nekim drugim gospodom za njih podatke in sporočila. — „Tabula dueatus Carnioliae, Vindoriun Marchiae et llistriae" I. H. Ilomanna, izdana v Norimbergu (nahaja se na ljubljanskem magistratu), piše Dobardo z ar za samoglasniški r, kar odgovarja goriškemu izgovoru (gl. doli). ' Prim. dr. I. Šlebingerja »Bibliografija za 1. 1916". (Carniola VIII, 180), 4 Prim. dr. 1. Šlebingerja zaznamek krajevnih imen, ki jih je razlagal L. Pintar, v nekrologu L. Pintarja (Carniola Vil, 155). 5 Tako se tudi v gori navedeni bibliografiji za 1. 1!)1(! dr. I. Šlebingerja pod piščovim imenom ponatiskujo odlomek, ki ga pisee te razprave ni napisal in bi ga tudi ne mogel napisati, ker se protivi njegovemu znanstvenemu znanju. še vedno trajajoče zanimanje za razbistrejije zamotanega slučaja. O poslednjem se je uveril tudi v seminarju za slovansko filologijo na graškem vseučilišču, kjer ga je vidno zanimanje za stvar privelo celo k predavanju o tem predmetu, ki je, kakor upa pokazati, v mnogem naravnost principijalnega pomena. V sledečem se hoče potruditi, biti tudi nefilologu umeven; seveda pa je psihološki samo ob sebi jasno, da ima za strokovnjaka marsikaj dokazivno moč, kar je lajiku nedoumno. Gotovo ne more biti nobenega dvoma, da se dandanes splošno po Slovenskem, a posebej še po Goriškem piše in govori ter tudi uradno-slovensko rabi Doberdob. Za Goriško se je pisec sam prepričal o tem celo za tako bližnja kraja sosednjega dola zahodnega goriškega Krasa, kakor sta Dol in Opača sela, ker je imel priliko govoriti z dvema domačinoma odtain. O njih in njiju rabi in izgovoru imena bom poročal pozneje. Z navedeno, navidezno nekako občo rabo Doberdob in s predstavo, zvezano s tako obliko imena, pa ni vse opravljeno, ker nimamo le, kakor je bilo rečeno, na specijalni in generalni karti in pri Kinder-mannu že 1. 1794. zaznamovano Doberdö — Doberdo, temveč nahajamo Doberdo poleg Doberdob v Gemeindelexikon (VII. österreichisch-illyrisches Küstenland. Wien 1906, str. 26) in pri P. Kozlerju v imeniku k slovenskemu zemljevidu (Na Dunaju 1864, str. 7). Najvažnejše pa je, da tudi Fr. Zakrajšek v »jezikoslovni črtici", kakor jo sam imenuje, naslovljeni „Slovensko podnarečje na Primorskem" (Slovenski Glasnik 1866, XII 343) navaja „Doberdo ali Doberdob". Ako bi se namreč n. pr. pri Kozlerju tudi moglo reči, da je na drugem mestu stoječe Doberdo tuja raba, se o Zakrajšku ne more tega trditi. Pri njem ne stoji le na navedeni strani med imeni krajev, kjer je slišal narodne pesmi, in ki jih vseskozi podava le v slovenski obliki, na prvem mestu Doberdo, temveč se nahaja na str. 439. med raznim drugim dijalektološko-fonetičnim ma-terijalom celo tudi razlaga oblike Doberdo iz Doberdob, iz česar pač sledi, da jo je smatral s polnim pravom za domačo dijalektično obliko. Kot tako jo je moral poznati kjerkoli v okviru svojega „podnarecja", ki ga določa kot „podnarecje, ktero se govori okoli Gorice, to je, proti se-verju čez Koborid do koroške meje, na jugu do Trsta, torej nekaj tudi na Krasu, na zahodu onkraj Soče na Brdih in na vzhodu do Ipave" (str. 340), tedaj pred vsem po Goriškem. Besede „nekaj tudi na Krasu" se dajo po krajih, ki jih odtain navaja, še natančneje določiti. „Opacje selo" in „Doberdo ali Doberdob" (sir. 343 in dr.) pričata, da se dotika goriškega Krasa le v njega zahodnem pasu, kar je dijalektološki popolnoma pravilno* kakor vemo iz prof. K. Streklja razprave „Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes (Wien 1887 v Sitzunsberichte filozof. -histor. razr. dunajske akademije znanosti CXII1 l,str. 3—4), ki deli narečje goriškega Krasa na tri pasove: zahodni, srednji in jnžno-vzhodni in omenja, da se zahodni pas zelo tesno naslanja na goriško podnarečje vasi Miren, Bilje in Benče, o katerih govori tudi Zakrajšek; a imenovana kraja „Opacje selo" in „Doberdo ali Doberdob" sta ravno glavna kraja obeh panog zahodnega pasa, kakor se je mogoče prepričati že iz karte. Odkod je bil Zakrajšek, ne vem in ne morem dognati; na str. 340 govori le splošno, da „obcuje s tukajšnjim ljudstvom že od mladih nog in mnogo let celö tako rekoč z dnevnikom v roci". Vidi pa se iz njegove pri-pomnje „nekaj tudi na Krasu", da je dobro ločil narečje na jugu Gorice z njega sorodnostjo z zahodno-kraškim pasom od ostalega goriško-kra-škega narečja. Pa če bi tudi ne bil tam blizu doma, nam kaže drugi primer zapisa dijalektičnega izgovora krajevnega imena „Cvilovc" za Celovec (str. 439: „Cvilovc = Celovec: Cvilovške piščalke. Nps."), ki sta ga morala za našo dobo z Goriškega na novo odkriti Baudouin de Cour-tenay za Tolmin (Archiv für slav. Philologie XXVI 160) in Lessiak za zgornjo Baško dolino (ib. XXXII 189), da je Zakrajšek pazljivo motril in beležil dijalektični izgovor tudi krajevnih imen ter ga skušal po svoje pojasniti, bodisi že pravilno ali nepravilno: v „Cvilovc" se po njem v „vstavlja", v Doberdo" je b „izpadel" (str. 439). Rečeno potrjujejo tudi še drugi slučaji krajevnih imen, pri katerih Zakrajšek podava njih dijalektični izgovor in njega razlago kakor n. pr. na str. 344. Tarnova za Trnova in Gargar za Grgar, na str. 395. Štandrž za Šent Andraž, na str. 439. in 440. Štvrjen in Sv. Herjen za Šent in Sv. Florjan, na str. 400. Tomin in Tinin za Tolmin itd.; ital. Zgonico mu je po dijal. zgoniti (str. 440), a v nem. Ronlschein, ital. Ronzina (prim. še canalis Runzinae v 2. knjigi S. Rutarja o Goriški str. 130) za slov. Ročinj (str. 437) pravilno išče sled prvotnega nosnega o (gl. mojo razpravo Freisingensia II v Časopisu za zgodovino in narodop. 1915, XII 98 si.). Zakrajškovi pisavi Doberdo poleg Doberdob imamo tedaj prilagati s slovenskega dijalekto-loškega stališča polno vrednost in važnost, s tem pa pridobi pisava Doberdo tudi drugje na svojem pomenu. Ako pa je tako za sedaj navadno Doberdob zabeležena na vsega vpoštevanja vreden način tudi glasovna oblika Doberdo, se tudi ni več moči ogniti zahtevi po vprašanju o njunem medsebojnem razmerju. Zakrajšek je razlagal stvar zelo jednostavno in brez ovinkov in pomiselkov tako, kakor more biti lajiku najbolj po godu, posebno še z oziram na legendo o postanku Benetk, in kakor je tudi dandanes splošni slovenski javnosti najbolj verjetno in prepričevalno: „B je izpadel v: Doberdo iz dober dob (ime vasi na jugu od Gorice proti Trstu). Dokler niso Benečani posekali kraških gozdov, bilo je tudi v Ich krajih vse gosto zaraščeno z lepimi in trdnimi dobi: odtod ime" (str. 439). Glede Benelk in razgozdcnja vsega Krasa t je dol preko Črne gore prepuščam sodbo kritičnemu zgodovinarju in naravoslovcu. Pustimo tudi ob Strani neverjetnost zveze pojmov „dober" in „(lob, ki je v krajevnih imenih na vsem slovanskem svetu ni zaslediti, ker se prosto tako ne govori; manj važen je slučaj, da v lamošnjih krajih besede dob sedaj ne poznajo, temveč rabijo za lake vrste drevo le izraza hrast in cer (prim. Cerovlje severno-vzhodno od Devina ali Cerovo severno-zahodno od Gorice); svoje dni je bil izraz dob gotovo znan (prim. Dobbia zahodno od Tržiča). Jezikovno pa navedena razlaga nikakor ne more veljati, in bi je Zakrajšek v strokovnem jezikoslovnem spisu tudi ne bil smel zapisati brez vsakega ugovora že vsled popolnoma navadnega razloga, ker mu je in ker bi bil to edini primer takega odpada končnega soglasnika (zob je n. pr. po Zakrajšku zuob in pod.). Takega odpada končnih soglasnikov tudi sicer ne nahajamo v slovenskih narečjih. Na Gorenjskem in Koroškem prehajajo b, d, g na koncu v odgovarjajoče prepišnike (spirante) f, s, h, v Cirknem in sosednih krajih na Kranjskem ostaja njih zveneči izgovor (gl. Škrabec, Cvetje XIII 3), ali za Goriško ne pozna dijalektološka literatura niti tega, še manj kak prehod končnega b v w ali celo njegov odpad. Ako beremo pri Zakrajšku 'n boj pastir (Grahovo, str. 399) nam. en ubog pastir ali šunica (Slap, str. 432) nam. pšenica, sta to čisto drugačna fonetična pojava in nimata z rečenim nič opraviti: v prvem je j za zveneči h, ki nadomešča na Goriškem vsak g (gl. Zakr. str. 440); v drugem je pš prešlo preko vš v š, kar se je podobno razvilo tudi v drugih slovenskih narečjih. Jezik in posamezna narečja se ravnajo v svojem razvitku po gotovih trdnih zakonih, katerih se ne more poljubno prevračati ali celo izmišljati. Vsaka razlaga mora slediti le iz dognanih dejstev jezikovnega razvitja, in narečje, kateremu pripada razlage potrebni izraz, ima predvsem odločivno besedo. Dasi naša narečja še v mnogem niso povoljno in do konca preiskana, vendar so nam vsaj v glavnih potezah v toliko znana, da lehko izrečemo sodbo že na podlagi dostopnega gradiva. Izgovor Doberdo ni mogel postati, kakor smo videli, iz Doberdob. Staviti ga kar meni nič tebi nič na račun napačnega zapisa v avstrijski kartografiji ali videti v njem celo laško ali kako drugo spakedranko, že radi Zakrajškovega podatka in njegovega poskusa razlage nikakor ne gre. Pa tudi lingvistično samo po sebi bi bilo popolnoma nepravilno, misliti na možnost take pretvorbe v laških ustih. Po empirično lehko vzakonljiveni pojavu in po zatrdilu kolege italijanista prof. Iveja slovenska krajevna imena na soglasnik v laščini ne le ne odpahujejo slovenskega končnega soglasnika, temveč ravno narobe privzemajo k njemu še novo samoglasniško končnico: prim. Prosek — Prosecco nad Trstom, Zgonik (Zvonik) — Sgonico nad Prosekom, Grad — Grado ob morju naproti Trstu, Zagrad — Sagrado severno-zahodno od Doberdoba, Solkan — Salcano nad Gorico, Ročinj (Rončinj) — Ronzina nad Kanalom, Prosnid — Prossenicco v sredi med Kobaridom in Tarčenlom (Hular, Beneška Slovenija, str. .r)8.) itd. itd. 6 Doberdob bi se torej laški moral glasiti Doberdobo in pisati najbrže Doberdohbo, kakor se piše n. pr. Dobbia zahodno od Tržiča 6 Prof. H. Moringor mi je povedal, da je neki na Dunaju dobro znan „mon-signore" v razgovoru vsakemu nemškemu soglasniškemu končaju pridodajal samoglasnik e, n. pr. „Ilerre Professore, hahone sie gelesene" itd. Tudi I. Turgenjov pripoveduje v petem poglavju povesti „VoSnjijn vody", da jo neki Itulijanec v Frankfurtu nazival skoro vsakega Nemca „verroflukto spičeebubbio". Mislim, da Je to v vsej zvezi zelo zanimivo. in Sdobba, ustje Soče7. Dobbia je vsekako tudi drugod po Slovenskem nahajajoče se Dobje, n. pr. na Slovenskem Beneškem (Rutar, Ben. Slov. str. 43); Sdobba pa v svojem postanku nima nič opraviti z dobom. Laški ali romanski ni, kakor sem bil opozorjen po stavljenem mi vprašanju prof. Iveja in znamenitega romanista prof. Schuchardta. Koren je po mojem, da to mimogrede omenim, slovanski dob- kakor v dober, prim. Bernekerjev slovanski etimološki slovar in rus. zdöba po Dalja in Pavlovskega ruskih slovarjih „nepostna tvarina (kot primes v jedeh)", „mastna vlaga" in pod., zdöbnaja zemlja po podatku ruskega vseučiliščnika „mastna, plo-dovita zemlja" (zdöbnaja biilka je „maslen kruh", zdöbnaja devuška „bujno dekle"), zdöbrit' „gnojiti", izdoba „mascoba", „mast" itd. V če-ščini se po Kottovem slovarju poleg vasi tudi jeden pritok Orlice zove Zdobnice, s čimer se da zlasti primerjati pripomnja iz Rutarja; prim. še vas Zdobin — Izdobin po Sedlačkovem Mistop. slovniku histor. kräl. česk. (češ. zdoba „okrasek" kaže drug razvitek prvotnega pomena). Slovenski Zdoba kot ime za ustje Soče bi pomenilo tedaj prvotno „mehko, mastno in vlažno ali močvirnato zemljo", na kar spominja Paludo serrato nad ustjem, pa tudi ves kraj ob ustju, ki je nanesen še le po reki Soči. Kdor torej govori o obliki Doberdo kot laški spakedranki, govori popolnoma na slepo. Sploh pa je vsako aprioristično govoričenje o spake-drankah, predno se preiščejo vse možnosti, zelo ceno za razlage brez podlage, kakor vse, kar visi v zraku. Iz dosedanjega je, mislim, dovolj jasno, da je Doberdo dobro potrjeno kot slovenska oblika, in da ni moglo nastati iz Doberdob. V tem pa tiči vsa zainotanost vprašanja, a za nje razbistrenje je, razume se, kakor pri vseh podobnih vprašanjih, najvažneje, kako v kraju samem domačini izgovarjajo ne le ime, temveč tudi razne njegove sklonove oblike in izpeljanke iz njega, .laz sam žalibog nisem mogel posetiti kraja, ker tudi slutili nisem mogel, da boni moral kedaj takorekoč pro domo sua razpravljati o njegovem imenu. Pač pa so se mi nabrali po prijaznosti raznih povsem verodostojnih gospodov, katerim se tem potem lepo zahvaljujem, pa tudi po lastnem iskanju nezavisno jeden od drugega različni podatki, ki osvetljujejo stvar in s pomočjo filološko-lingvistične vede omogočujejo razlago o medsebojnem razmerju oblik Doberdo in Doberdob. Nabrane podatke hočem razvrstiti po njih smislu in pričeti z izpeljanko iz imena kot najbolj jednostavnini in radi tega tudi popolnoma jasnim in določnim slučajem, o katerem lehko poročam celo z besedami dotičnega gospoda. 1) Prof. .1. Koštial mi piše v dopisu s 3. XI. 1916: ..Prepričal sem se malo časa pred italij. vojno, ko sem bil dvakrat tam doli", „da se zovejo prebivalci vasi vedno le Dobr-dÖWci, nikdar ne Doberdobci, Doberdöpci" (podčrtane so besede že v 7 O njem pravi Rutar v prvi knjigi o (ioriški, str. 28: »Pri otoku Morosini zapusti Soča svojo staro strugo in se poslužuje struge nekdanje rečice /.dobe (Sdobba), zato sprejme tudi to ime in se v premnogih zavojih leno v morje vali." dopisu). „Pridevnik je tudi samo dobrdöwski (ne dobrdöpski)" 8. — 2) Drugi podatek se tiče sklonove oblike. G. stotnik nadinženir V. Škafa er ne se je vozil na kolesu še pred vojno iz Gorice po cesti črez Dol (Vallone) v Divin. Pred Dolom, kjer se cepi cesta južno-zahodno na Doberdob in južno črez Dol, je pokazal domačinu iz sosedne vasi v smeri proti Doberdobu ter ga vprašal, koliko je do vasi. Domačin mu je vprašaje odgovoril „Do Doberdola?" z 1, dasi je stalo na cestni tabli Doberdob z b. V Divinu je g. stotnik pogledal na karto ter z začudenjem pogrešal v njeni pisavi Doberdo končni 1. — Ostali podatki določajo predvsem imenovalnik, dasi narod krajevna imena rabi pred vsem v mestniku: tako mi domačin iz sosednjega Dola ni mogel povedati, kako se glasi imenovalnik za Dol — Vallone, trdil je le, da se pravi „v Doli"; pač pa je navadni samostavnik dol za kraške vdrtine kot že ne več lastno ime Dol izgovoril doli9 z ozkim o in diftongičnim u. Izrekel je slednjič sicer tudi imenovalnik 10 lastnega imena Dol ali očito že pod tujini knjižnim vplivom s čistim srednjim 1. Pretežna raba krajevnih imen v mestniku pojasnjuje tudi, zakaj se tuje oblike tako pogosto naslanjajo na mestni sklon kakor n. pr. v Laibach za Ljubljah kot mestnik k prvotnejši obliki imena v hnenovalniku množine Ljubljane, iz česar je naše sedanje Ljubljana ". Podatki, tičoči se imenovalnika, so sledeči. 3) Po sporočilu slušatelja g. cand. prof. .1. Vuge je izrazil njegov prijatelj bančni uradnik g. H rova t in iz istega Dola (Vallone), ko so slovenski listi govorili o imenu, pomiselke proti pisavi Doberdob; po njem se glasi ime Doberdöii. — 4) G. nadporočnik advokaturski koncipijent Dobrila iz Trsta je na izletu slišal v doberdobski gostilni razgovor goriške družbe z gostilničarjem o imenu kraja, pa so Goričani ugovarjali, zakaj se rabi Doberdob, ko se vendar pravi Doberdo". Tak izgovor je znan in navaden tudi g. nadpoiočiiiku: po njeni ima zadnji naglašeni O nekak „votel" glas. Ker natančne fonetične transskripcije od tiskarne ne moreni zahtevati, saj se še znaki Plcteršnikovega slovarja skoro v nobeni slovenski publikaciji ne sinejo rabiti, omenim, da bi se drugi del besede mogel beležili tudi döH in da je o poleg kratkosli napravil na me vtis tiste ozke kakovosti O, ki jo Pleteršnik zaznamuje s piko pod črko in ki „se bliža H .laz sani pišem vseskozi er, ker r ni čisto samoglasniškega značaja, kakor jo srbskohrvaški (prim. Skrabec, Cvetje XII 12 in dr.) in ker se tako tudi navadno piše. Goriškemu izgovoru še bolj odgovarjajoče piše llomaniiova karta (gl. gori) Dobardo (prim. Zakrajšek, sir. ,'144 o izgovoru ar za r). '' Ker tiskarna nima dijakriličnega znaka /.a diltongični izgovor samoglasnikov (iste oble, ali navzdol obrnjene črte kratkosli pod samoglasnikom), je stavec namesto tega stavil tu iu dalje znak kratkosli nad samoglasnikom. 10 Oziroma to/.ilnik na vprašanje „kam?" " Prim. V. Miklosieh »Ljubljana, Laibach" v Vodnikovem spomeniku. V Ljubljani, 185«), str. 182 si.; dr. Pr. Ramovš, Aich. t. slav. Piniol, XXXVI, 451 ; S. Škrabec, Jezikoslovni spisi. I, 1, str. ,'(2 si.; L. Pintar, Ljubi], /.von, XXVIII 243 si. in 310 si. in dr. glasu u" (Pleteršnik I, str. XI) ali ki se, kakor uči za Goriško Škrabec, „preliva iz o na u" (Cvetje XII 11): bil je primeroma isti, kakor v doü v izgovoru domačina iz Dola. H koncu je kratki ozki o neposredno prešel v slab diftongični u. Glede kratkosti (prim. tudi na karti Doberdö) naj pripomnim že tu, da izvira iz občega značaja tamošnjega narečja vsled lege ob jezikovni meji. Že Štrekelj je trdil (Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes str. 9, prim. tudi Ljublj. Zvon V, 239), da narečje goriškega Krasa ne pozna več muzikalnega elementa v naglasu, kakor se to še nahaja zlasti v centralnih narečjih slovenskega jezika (prim. dolenjski dolgo in potisnjeno, t. j. s padanjem tona, izgovorjeni samoglasnik v duii za dol) 12. Sam pa sem se prepričal iz govora dveh mož iz Dola, da je tam. tudi kvantiteta v primeri z občeslovensko precej reducirana, kar je tu pač vsled lege v obmejnem geografskem pasu, in kar je sicer v nekih slovanskih jezikih kakor v bolgarščini, ruščini in poljščini zopet vsled drugih pogojev kar vseskozi prodrlo; v češčini je ohranjena še kvantiteta, v srbsko-hrvaščini in slovenščini pa tudi muzikalni element v naglasu. Paralele za medsebojno asimilacijo jezikovno različnih obmejnih pasov, kakor je to na furlansko-slovenski meji, nahajamo pov-sodi, na Balkanu n. pr. med Albanci in z jedne strani na jugu Grki, z druge na vzhodu macedonskimi Slovani. Marsikateri izmed nas je pač gotovo že oddaleč na uho zamenjal obmejnega Slovenca z našega zahoda z njegovim romanskim sosedom. Velezanimiv je v tem oziru podatek bivšega župana v Opačih selih g. A. Marušiča, da sega obče znanje italijanskega jezika, torej italijansko-slovenska dvojezičnost13 do meje med Opačimi seli in Kostanjevico na srednjem goriškem Krasu, da se razteza tedaj le na njega zahodni pas, kakor smo ga določili gori, in ne več tudi na srednji. Doberdobci so po pripovedovanju g. A. Marušiča, ki preko štirideset let pozna ondotne kraje, še posebej začeli najemati zemljo v sosednji furlanski ravnini ter se tako precej izkopali iz prejšnje svoje kraške revščine. Ako hočemo tedaj v besedah zahodnega pasa in zlasti še njega najzahodnejše panoge, doberdobske planote in kotline (poleg vasi je tudi jezerce, ki nosi islo ime), spoznavati občeslovenske izraze, moramo na mislih imeti tudi ono fonetično premembo tamošnjega podnarečja, ki se je pojavila v splošni redukciji starih kvantitet in muzikalnih kvalitet prvotno-slovenskih samoglasnikov. Kratko döü odgovarja tako občeslov. doli. Izvestne razlike v kvantiteti in različni refleksi občeslovenskih glasov so, razume se, se vedno razločevati. — 5) G. stotnik H. Maister je v Doberdobu navlašč povprašal domačina, kako se vas imenuje: odgovoril mu je Doberdö a b t kjer je g. stotnik slišal „goltniski, odsekano kakor v dnö izgovorjen o", kateremu pa je sledil „kratek, izhuhnjen, 12 Mesto srbsko-hrvaškega in Pleteršnikovega znaka za potisnjeni povdarek (oble črte ali polukroga) sloji iz tiskarskih razlogov povsodi oglata strešica. 15 Pravi Italijani žive tudi skupno v Tržiški okolici, kjer se imenujejo Bizjaki. O tem in drugem razmeSčenju Italijanov In Kurlanov gl. pri Kutarju, Poknež. grof. (ioriška str. 02. nepopolen u, kakor če se za dö zapro usta". Ker so se pri izgovoru tega manj slišnega diftongičnega fl strnili na koncu ustnici, je bil slišen tudi dinamiški zelo slab b. Ko se je g. stotnik hotel še enkrat prepričati o takem izgovoru ter se zato napravil gluhega, je dotičnik na vse grlo zavpil Doberdö, kjer ni več zaprl ust; radi tega pa pri širokem ustnem raztvoru vsled krika tudi prejšnjega slabo slišnega Üb, kakor je samo ob sebi umevno, ni bilo več čuti. Slišal pa ga je zopet v izpeljavi Doberdo "bei. V izgovoru žensk je opazil g. stotnik obojni naglas zloženke Döber-dö14. Najbrže bo g. stotnik še sam kje poročal o vsem tem, zlasti pa tudi še podal zanimiv opis kraja, ki z ozirom na krajevno prvotnost imena (t. zv. doberdobska planota je sekundaren naziv!) potrjuje dalje doli predloženo razlago. Dasi se v podatkih nahajajo praktični neznan-stveni termini, kar nestrokovnjaku nikakor ni šteti v zlo, je vendar oče-vidno, da tiči za g. stotnika Maistra „goltniskim" in g. nadporočnika Dobrile „votlim" O ista stvar, kar bi bilo po Skrabcu pač „iz O na u se prelivajoč glas" (Cvetje XII 11). Novo in zanimivo je opazovanje g. stotnika Maistra o akustičnem vtisu slabo slišnega končnega b vsled hipnega strnjenja ustnic po kratkem nepopolnem diftongičnem u, ki je potrjen tudi po ostalih podatkih in ki bi na podlagi podatka g. nadin-ženirja Skaberneta popolnoma pravilno odgovarjal do malega občeslo-venskemu izgovoru končnega 1 (-1). Da se tudi na Goriškem res govori-fl za -t, prim. le pri Zakrajšku str. 341 vzäu, jau za vzel, djal itd., ali tudi na str. 433. „okou, dou = okoli, doli". Strojenje ustnic po fl s sekundarnim akustičnim rezultatom slabe artikulacije b bi se fonetično moglo razlagati iz sekundarne dialektične redukcije vseh fonein (fonetičnih oblik) v kvantitativnem in kvalitativnem pogledu, o čemer sem že gori govoril. Vendar se zdi, da se taka artikulacija in z njo zvezani akustični vtis ne pojavlja jednakomerno, kar bi seveda zaslužilo bližjo preiskavo, ki je sedaj nemogoča. Vsekako pa je mogoče iskati zvezo med obliko imena z b in opisanim akustičnim vtisom b. Sicer se vsi dosedaj podani podatki med seboj izpopolnjujejo (imen. Doberdö"1' po Maistru, Doberdo" — Doberdöü po Dobrih in llrovatinu, rod. do Doberdola po Skabernelu, izpelj. DoberdÖÜoi — l)oberdö"»ci in doberdöüski po Koštialu in Maistru), pa bi vprašanje o prvotnem imenu lehko bilo s leni že rešeno, ako bi ne preostala še cela vrsta drugih nejasnih točk, zlasti pa, ako bi ne imeli tudi navidezno nasprotujočih trditev in podatkov, .laz sam sem zasledil dva, ki jih lehko v mogoči natančnosti predstavim. Besede v Slovencu 15. nov. 191Ö in dr., ki a limine odklanjajo vse razen Doberdob, ker se baje le to in nič drugega tam ne rabi in tudi ne sliši, se 14 To je vsekako prvotnejši povdarok, ker v /.vezali pridevnoga imena s saniostavnim v rabi krajevnih imen nosi glavni stavčni naglas pridevnik (prim. Škrabec, .le/.ikosl. spisi I 1, str. '20). Ako se sicer naše ime v obeh oblikah dandanes sekundarno samo že na koncu naglasa, jo to znak, da se beseda že ne čuti več kot sestavljenka, pa jo delitev v „Dobor-döb" že radi lega le umetno namišljena. glase presplošno, da bi se bilo nanje ozirati15. 6) G. Žužič, lastnik trgovine in izdelovatelj dežnikov v Gradcu, doma iz Dola pri Opačih selili, pozna le obliko Doberdob — doberdobski, izgovarja jo pa nekam negotovo in brezbarvno. Ker mu izraz dob za drevo ni navaden, se njegov izgovor ne more naslanjati na to besedo. V tem slučaju bi pričakovali po izgovorjenih po njem primerih kakor ;'duob, puot „Weg", ml|oš itd. z refleksom za prvotno nosni o tudi v drugem delu imena d»ob (stcksl. dqb), ali poleg bolj indiferentnega dob sem slišal tudi izgovor s sledečo ozkostjo dol|b, kar bi bilo bližje refleksu za prvotno čisti o pod potisnjenim naglasom kakor ga je izgovoril n. pr. v douu, ;no"j, z;ol|n, ozir. nos. Ker živi v Gradcu že od 1. 1881., njegov izgovor in podatek sam po sebi ne vsebuje polne znanstvene vrednote. Dokazuje pa to naravnost primer, da je svojo občino Opača sela nazval Opačje sela, kakor je približno na Kozlerjevi karti (Opačji sela), a zapisal je Opatje selo, kakor se rabi za poštni naslov in kakor se sedaj v listih navadno piše; toda niti eno, niti drugo ni, kakor bomo videli, pravi narodni izgovor. Zato je njegova raba oblike Doberdob istega izvora in značaja kakor raba oblik Opačje sela — Opatje selo, t. j. poštno-uradna in časopisno-kn jižna. Zanimiv in važen pa je njegov podatek in izgovor vendar le, v kolikor se strinja z jednakimi podatki njegovega znanca iz Opačih sel, o katerem bom govoril pod sledečo številko. Predno pa pre-idem k njemu, naj omenim, da mi je neki drug starejši Gradčan — Goričan iz Tolmina, g. Kos, prodajalec premoga v Gradcu, ki je odšel z doma že početkom sedemdesetih let prejšnjega stoletja, torej sega njegov spomin prav v Zakrajškovo dobo, ravno narobe zatrdil, da se prav dobro spominja in da je uverjen, da se ne moti, da so zvali kraj Döber-döii; a oblika Doberdob mu je tuja. S svojim dvojnim naglasom Kosov podatek, ki sem ga vsled neke paralelnosti postavil obstran Zužičevemu, nnpnminjn sporočilo g. stotnika Maistra o izgovoru doberdobskih žensk Doher-do, le da kaže zadnji že gori razloženo redukcijo foneme. Kaj je doü v imenu, g. Kosu ni jasno, ker se je za primer spomnil imena goriške vasi Fodbido, ki ga je seveda popolnoma drugače izgovoril. — 7) G. A. Marušič, bivši župan v Opačih selili, sedaj črnovojnik v Gradcu, pozna, kakor že rečeno, tamošnji kraj že štirideset let in trdi kakor Žužič, da se govori le Doberdob — doberdobski; toda tudi on trdi, da se rabi in govori le Opatje selo, kar bi, kakor se zdi, moralo izključili vsak dvom, da je morda le kako drugače s stvarjo, saj je od tam doma in bil celo župan v isti občini! In vendar je drugače! Po daljšem času več ur se je namreč sani spomnil in povedal, da se njegovi občini po domače pravi prav za prav „v Opacelah" (gl. o tem dalje v razpravi). Opravičeni smo tedaj, tudi njegov podatek o Doberdobu ravno tako oceniti in ga smatrati za ravno tako sumljiv in iz istega vira kakor Žu-žičev. Tudi izgovor mu je bil povsem jednako negotov kakor pri Zužičii Svoječasen podlistek v Slovencu sem prezrl in mi ni dostopen. (v Doberdobi — v Doberdo"bi — v Doberduobi). Imenovalnik lastnega imena kraja „v Doli" je nazval knjižno Dol s srednjim 1, občni samo-stavnik dol pa po narodnem izgovoru doli; a sarnostavnik dob je tudi njemu neznan, oziroma v njegovem okraju ne v rabi. Podatka domačinov Žužiča in Marušiča ne nasprotujeta drugim navedenim podatkom ne več ne manj, nego razne splošne trditve ali tudi obča raba v pisavi, pričenši s cestno tablo ob Doberdobu. Najmanje pa more vse to ovreči z jedne strani bodisi realne podlage Zakrajškovega čuta za potrebo razlage slovensko-dialektične oblike Doberdo, bodisi z druge ostalih jed-nako se glasečih in medseboj se izpopolnjujočih sporočil, ki so potekla od oseb, o katerih popolni verodostojnosti ni najmanjšega povoda dvomiti ; a v zvezi s tem zadobi tudi pisava na kartah svoj pomen, posebno še, ko o kakem tujem spakedranstvu, kakor smo videli, ne more biti besede. Da, oblika Doberdö — Doberdöü — Döber-döu in pod. brez b ima po vsem celo več pravice, da se smatra za dialektično bolj avtohtono in samoraslo, nego oblika Doberdob z b; poleg tega pa prva, kakor že rečeno, ne more izhajati iz druge. Zato nam je priča tudi korenski samoglasnik. Ko bi bilo namreč Doberdob s prvotnim dob „Eiche", bi se moralo ime glasiti ne le s popolnoma slišnim b, temveč tudi z uo ali »o za prvotni nosni O v besedi dob iz *domb-, kakor to sledi iz dialekto-loške literature in kakor sem se iz izgovora Marušičevega in Zužičevcga sam prepričal za sosednji Dol. Zakrajšek navaja na str. 436. take odgovarjajoče, prvotno potisnjeno naglašene primere s prvotnim nosnim o kakor zuob, kuot, kuos, puot, muož 16 itd. O refleksu uo za nosni O pravi: „Dasi ta glas ni čist, vendar se sliši v njem še precej glasu u". Miklošič (Vergl. Gramm, der slav. Sprachen I2 317) uči po Zakrajšku in sporočilih I). Nemaniča in .1. Kosa (gl. ib. str. 592): „Im görz. wird a regelmässig durch u vertreten; daneben findet man, wie es scheint, in betonten Silben ohne unterschied der quantität, uo: muož, mužje; guoba. Iiluod. tuoča". Nas zanimajoča primera muož in hluud imata oba uo. Strekelj (Morphologie des Görzer Miltelkarstdial. str. 16 si.) podava v naših slučajih /. dolgim potisnjenim naglasom na prvotnem nosnem O redoma refleks u kakor v kiis, kiit, uniš, nip, siit, ziip }"düp itd. 17 in le izjemoma uo kakor v jiiok, biiobn (str. 23). Izraza dob ne navaja, ker ga pač ni našel v narodnem besednem zakladu, kakor ga tudi nista poznala Marušič in Žužič, mesto tega je hrast (str. 16). Narečje, ki ga Strekelj predstavlja, je srednji pas goriškega Krasa okrog Komna in Gor-janskega z vasmi Ščrbina, Komen, Gorjänsko, Mavhine, Nabrežina, Veliki dol, Pliskavica, Gäbrovica (str. 3—4). Zahodni pas, ki se tesno naslanja na narečje goriških Slovencev vasi Miren, BiTe in Henče obsega vasi " V množ. mužjfl ib. je korenski samoglasnik nonnglason in radi toga re floks u nam. uo. Drugje je /.a tak izgovor tudi še m uzrok. 17 Za kös, kol, mož, röb, sod, zob, golob, jök, boben. Šent Martin, kjer stanujejo kraški Bezjaki18), Doberdob, Jaml'e, Bresto-viea, Divin (Duino), Opače selo (sie!), Kostanevica, Temnica in Lipa. Južno-vzhodni pas se razteza preko ostalega goriškega Krasa. Med njim in narečjem Vipavske doline posreduje podnarečje, kakor se govori v dolini Branice — Raše od Rifenberka do Štijaka (str. 3). Strekelj smatra sicer narečje srednjega dela za glavnega predstavnika goriško-kraških narečij (str. 4), ali to more veljati le z neko omejitvijo. Strekelj sam priznava, kakor smo že naveli, da se govor zahodnega pasa tesno naslanja na narečje pod Gorico, kar je geografski popolnoma naravno; tudi prometne smeri ne gredo raditega od vzhoda proti zahodu, n. pr. od Komna proti Doberdobu, temveč od severa proti jugu, od Gorice preko Doberdoba in Dola na Tržič in Divin. O znanju romanščine samo v zahodnem pasu sem že gori govoril. To kaže, da geografska razčlenjenost in vsled tega tudi kulturni in jezikovni vali zahodni pas nekaj oddaljujejo od srednjega. .Jezikovno je to čutil že Zakrajšek (gl. gori), ki se goriškega Krasa dotika ravno le v opisanem zahodnem pasu. Potrjuje to tudi izgovor domačinov iz vzhodnejše panoge tega pasu, Dola in Opačih sel, g. Zužiča in Marušiča. Oba izgovarjata v naših primerih popolnoma jednako "O: r"ob, k^ot, lllog, mlloš, p"ot, }«l"ob ,9; izraz dob jima ni znan iz narečja, „v Doberdobi" izrekata tudi „v Doberdol|bi" (gl. gori)). Poleg refleksa "o pa se po sporočilu Marušičevem govori v Lokvici severno-VZhodno od Opačih sel od ceste v stran proti hribom še mnogo silnejši diflongični refleks, tako da ljudje iz Opačih sel celo zasmehujejo prebivalce Lokviee radi njih izgovarjanja ter jih nazivljajo s posebnim poudarkom na prvem zlogu „Lu6čkarji v Luökvici". Ta izgovor se je mogel tam seveda sam iz sebe razviti; v zvezi s tudi sicer se nahajajočim difton-gičnim refleksom uo pa je tudi prav verjetno, da so se v bolj stranskih seliščih ohranile starejše in lipičnejše nijanse v izgovoru, med tem ko se je ob večjih prometnih cestah in potih vsled vpliva mejnega tujega miljeja silnejše razvila sekundarna redukcija, o kateri sem že razpravljal. Lokvici odgovarja na drugo stran poti med Opačimi seli in Kostanjevico, južno-vzhodno od Opačih sel vas Hudi log (luog). Vidimo tedaj, da se zahodni pas glede refleksa piv. nosnega o razlikuje od Štreklje-vega srednjega in da stoji bliže opisu Zakrajška — Miklošiča. Divinsko narečje v ilalijansko-slovenskein, l. 1607. V Vidmu na Beneškem izdanem slovarju Gregorija Alasija da Sommaripa (gl. V. Oblak, Doneski k histo- H Po Katarju, Goriška, str. 02 so „Mizjaki" tudi pravi Italijani v Tržiški okolici. " Zadnji primer v svojem prvem zlogu spominja na Šlrckljov zapis. Po Št reki ju so da razložili tudi izgovor zab i pri Marušiču i pri Žužiču. Strekelj navaja str. 10 za rodilnik zuba, z'tba, zoba. Prvo je po imen. züp, zadnje vsled prehoda prv. potisnjenega naglasa na komu1, a drugo vsled zopetnega sekundarnega prehoda tega naglasa na koren, kar se nahaja tudi v sosednih kranjskih narečjih, n. pr. v Onem vrhu, v sredi med Vipavo in Idrijo. Imen. zftb je tedaj le abstrakcija ali analogna oblika po večini drugih sklonov. rični slovenski dialektologiji II 4, 9. Letopis Mat. Slov. 1891) stoji nekako v sredi med Strekljevimi podatki o srednjem in mojimi o zahodnem pasu: poleg „pot, golob, zob" piše Sommaripa tudi „blud" in „iouc"; vendar se zdi, da je v takih slučajih prevladal o gotove ozke kakovosti, ki je bila najbrž na potu k sedanjemu izgovoru, če ne že prav blizu njega. Pisava „iouc" bi nekako naravnost pričala za to, dasi je z ozirom na Strekljevo jfiok in zahodno-kraško j"ok glede stave u pač s pomoto. Kar se tiče refleksa u v „blud", je mogoče tudi drugega, nedivinskega izvora; saj jezik v knjigi, kakor je opazil Oblak (str. 3—4) ni jednoten ter je pisatelj brez dvojbe upotrebil tudi starejše tekste in morda celo kake pisane pripomočke, tudi narečje ni povsem identično z našim, prim. ei, e in 1 za i Lehko navcl dokaze; pa za In ni tu mosta in se zgodi Se drugje. 34 Za bog, visokost, noč, gospod, boljši, poboljšati, nebo, zlato, mesO, stö, toplötu, pokora. 37 Razlika proti ya\"oh v prvem zlogu je pač vsled cerkveno-knji/.nega vpliva. 3rt Za bog, döl, gospöd, gnöj, spröti, zvön. kovali radi stare končnice debla na - O - (prim. v čakavščini mestn. vläsi. Belič, Zametki po čakavskim govoram. Iz vestna petrogradske akademije XIV 2, str. 209). Pri končnici po deblih na - u imamo sicer v slovenščini široki O pod sekundarnim potegnjenim naglasom (prim. dolu iz dolu; glej dölü pri Škrabcu, Cvetje XIII 9 in XIV 10). Vsekako sem imel tudi tu vtis omenjenega pretvarjanja in bolj odprtega izgovora O. Podrobnejše zasledovati vprašanje nijans pri omenjenih samo dveh osebah ni bilo mogoče. Vendar lehko trdimo za Doberdobu sosednji Dol in Opača sela, da je tu 6 -*■ Ol1, pri tem pa že tudi v gotovih slučajih in pod gotovimi pogoji na prehodu k Ho druge kakovosti, nego je UO za nosni o. Tak prehod oH v Ho bi se dal razumeti posebno v zvezi s Skrabčevim naukom (Cvetje XII 11): „kjer se <5 [t. j. prv. dolgi e] izgovarja za le, se 6 za uo (tako zlasti na Beneškem)"29; imamo namreč na goriškem Krasu res le za ö (pri Štreklju le, v izgovoru Marušiča in Zužiča je: r'eč, d'elo, Det; pri Sommaripi je že drugo: el, e in i (o čemer gl. gori). Polne paralele seveda ni, ker ima tudi Strekelj Te, za 6 pa ii; vendar navaja tudi on strahüövf in pod. Na podlagi izgovora za C*: e! ali le je Miklošič delil slovenska narečja v vzhodni in zahodni pas; meja mu pa ni bila, kakor pravi Vergl. Gramm. I2 310, natanko znana. Vzhodni pas mu je obsegal Ogrsko, Štajersko, Hrvaško, vzhodno Kranjsko, slovensko Istro in Primorje, zahodni pa Koroško, severozahodno Kranjsko in slovensko Beneško (ib. 310 si.). Oblak se je sicer uprl tej delitvi (prim. Starejši slovenski teksti 12. Let. Mat. Slov. 1889; Ljublj. Zvon 1895, str. 311) ter razvil novo na podlagi starega reduciranega vokala, t. zv. polglasnika 1> (prim. Archiv XVI 163 si. in Doneski k histor. slov. dia-lektologiji I 8, Let. Mat. Slov. 1890). Vendar ne more biti dvoma, da je prehod od ei k le dijalektološki - geografično zelo zanimiv. Za Pivko n. pr. morem reči, da v refleksu za ß že ni več diftongičnega elementa, kakor je na Dolenjskem in kakor ga je pisal Trubar, glas je enoten s sledečo ozkostjo. Krelj iz Vipave v tem tudi ne sledi povsem Trubarju. Po izgovoru ženske iz Vrhpolja nad Vipavo je 8 tam ozek e s precejšnjim prehodom k l (el); vendar je glas še enoten. Če pa je glasnejše in s poudarkom izrekla kak (tudi isti primer) je bil slišati že tudi slab diflingonični 1 v el; tak razpad in prehod se je torej zgodil pri ener-gičnejši izreki. Posebno lep enoten izgovor el, ki je mogel napomniti moŽUOBl pretvorbe v 'e v nedaljnem sosedstvu, sem čul posebno v imenu za pritok Vipavščice Bela. Pretvorba ozkosti v nasprotno smer pada pač v okraj med Stijakom in Bifenberkom. Na Goriškem Krasu imamo že le. Vidimo tedaj, da je v jedni smeri meja ali prehod omenjenih refleksov približno za razvodno črto med Črnim in .Jadranskim morjem ob Nanosu. Pa o tem le mimogrede. Refleksi za 6 so po gornjem na Goriškem Krasu: oH -- ö — Uo — u; pri tem je fio druge kakovosti nego refleks za nosni O. V Prim. tudi koroško ie — ue. Mislim, da sem dijalektološko stran vprašanja dovolj obširno predstavil in da nauki dijaktologije, ki je tudi v meri, kakor se danes nahaja, predvsem merodajna pri presoji jezikovnih pojavov, dovolj jasno pričajo, da bi za naš kraj prvotno dob bilo d"ob, a dol je doli, ozir. reducirano doli z o, ki prehaja (po Škrabčevo, „ki se preliva") v u. Z druge strani nam ista metodologija dijalektološkega preiskovanja omogoča po dostopnem gradivu (Zakrajšek, podatki in dr.) povsem trdno in nedvoumno določitev dijalektičnega izgovora krajevnega imena in izpeljank iz njega v nekolikih isto predstavljajočih fonetičnih oblikah, kakor DoberdöL1, ozir. Doberdöüb, drugje tudi Doberdöii, ali z dvojnim naglasom Döber-dö" — Döber-döü, v izpeljankah Doberdö"bci — Doberdolici, doberdöiiski in pod. z istim ozkim O, ki se bliža u; nasprotno pa je izgovor pisanega Doberdob negotov: ali tudi jednak, ali drugačen, nikakor pa ne s pravim refleksom za prvi nosni o, kvečjemu tak kakor v gori opisanem izgovoru mestnika v „Doli". Pa če bi končno tudi bil kak Doberdob = j'«luob, se ne bi dali iz njega razlagati navedeni podatki in odgovarjajoča jim pisava Doberdo — Doberdö. Kadi tega vsega, ki se v glavnem niti ne da ovreči, smo linguistično znanstveno naravnost pri-morani, potem glasoslovnih zakonov izvajati krajevno ime iz prvotnega Doberdol in ne Doberdob, ali, kakor je to pri imenih z navadnimi nc-svojilnimi pridevniki običajno, najbrže z določno obliko pridevnika Do-bridol (prim. srb.-hrv. Dobri Do v zagr. akad. Itječniku i. dr.)30. V resnici tudi nahajamo na stari K1 o r i a n č i če v i karti Kranjske iz I. 1 744, ki se nahaja v posvetovalnici ljubljanskega magistrata in v kranjskem deželnem muzeju31, zapisano Doberdol (za Dol stoji Vallon). Hdino iz Doberdol pa je tudi mogoče priti na neprisiljen način do razlage rabe in pisave oblike Doberdob, medlem ko je narobe, kakor smo videli, stvar nemogoča. Ilistorično-iiijalektični ra/.vilek izgovora prvotnega Döber-döt je mogel preiti le sledeče faze: najpreje Döber- döü, dalje vsled redukcije Doberdö" — DoberdöL1, poleg katerega se je vsled nalahnega strnjenja ustnic na koncu razvila tudi dubletna oblika Doberdö"1', kakor je zlasti lepo razvideti iz opisa g. stotnika It. Maistra in kar je moglo dali prvi povod sedanjemu uradno-slovenskemu in knjižnemu Doberdob. Vsled fonetično Identičnega bilabijalnega značaja glasov ii in b je omenjeno slr-njenje ustnic pri reduciranem diflongu — öii povsem naravno in ni treba in niti ne prav mogoče seči po Zakrajškovem podatku (str. 439.), da se „v gorah posebno okoli Koborida sliši prav pogosto b mesto v". „Lahko bi se", pravi dalje, „po besednjaku vse tiste besede naštele, ktere imajo 50 Ki med soglasniki se je tudi na (ioriškem skrajšalo v smeri k samoglas-niškeinu r, prim. pršu, prjelen, krčim /a prišel, prijeten, kričim (Zakrajšek, str. MVA in i88)< Taka redukcija jo zadela še ru in re (ib.). " Naslov je: „Duenlus Cnrnioliae tabula cliorographica, jussu, BUmptÜque inelytorum provineiae slatiium geomelriee exhibita, per I, Dismani Klorinntscliitsch do (Irienfeld, Paroeli : et Consist: Arehid: Offloll Sillieiensis, et per Abrahamom Kaltselunidt aeri incisa. I.nlmci 1711." v kot sprednik ali srednik." Iz tega in primerov sledi namreč, da se to zgodi le s predsamoglasniškim v: prim. str. 439. benograd, birtnja-birtnje (prim. tudi sicer po slovenskem se nahajajočo izreko „birt" za „Wirt"), bidem, bino, bedrö „jasno", lobi, člebek, str. 341. bidu — bidTa (»okoli Tmina"), str. 396. benograd, bino, str. 396—7. člebek („sein slišal samo okoli Koborida") in str. 440. beženem = iz- (za prv. prefiks vy-). Na Kozlerjevi karti, pa tudi v Rutarjevi drugi knjigi o Goriški (str. 55) prim. n. pr. Prebačina za Prvačina, a pri Baudouin-u de Courtenay (Nektere opazke. Gorica 1873, str. 22) „člebk" (v govoru moža iz Čiginja pri Tolminu)32. Tak prehod w v b je znan v raznih nemških narečjih (prim. Grundriss der germanischen Philologie I2 717), pa ne smemo prezreti, da so se, kakor znano, naselili tudi na Goriškem, posebno na Tolminskem ob Bohinju, nemški kolonisti iz Tirolskega, kakor kaže na to že ime „Neinski rut" (prim. kar pravi o njih Baudouin str. 11 si. in 53). To tujo kolonizacijo na slovenskih tleh v preteklih dobah bi trebalo v zgodovinskih spisih bolj natančno predstavljati, nego se navadno dogaja (n. pr. v Rutarjevi knjigi o Goriški ali v Grudnovi zgodovini in dr. se skoro ne ali pa le prav malo omenja). Celotna študija o njej bi bila vsestranski važna in zanimiva 33. V našem slučaju dokazuje že podatek o središču omenjene posebnosti v tolminskem in kobaridskem okraju, da je nastala v zvezi z nemško ter se razprostrla menda tudi preko svojih prvotnih mej nemških naselbin. Ako v novovisokoneniščini po Grundrissu str. 718. tudi končni w prehaja v b, n. pr. v Wittib poleg Wittwe, je v tem že ložje nahajati prototip za razvitek sekundarnega končnega b v imenu Doberdol), vendar je fonetični pogoj tu, kakor smo videli, lehko tudi že čisto drug, redukcija pod vplivom že drugega tujega miljeja. Oblika Doberdob izvira tedaj lehko iz dijalektičnega,a napačno razumljenega izgovora za Doberdol, še bolj resnično pa morda iz take zabeležbe lega izgovora, pri čemer je zelo mogoče že s samega početka igrala ulogo napačna kombinacija z dob „Eiche". Naroda ne smemo kriviti za to, saj deloma še dandanes doma v kraju izgovarja, kar se je organično razvilo V lastnem narečju iz prvotne besede, kakor govori tudi še „v Opacelah", dasi se navadno rabi in piše Opatje selo. Zato pa v obliki Doberdol) tudi ni videli morebiti prave t. zv. narodne etimologije, zamenjave besede gotovega porekla z drugo po glasovih podobno; saj mu beseda dob niti ni znana. Kot klasični primer neke narodne etimologije naj navedem le po hrvaškem zagrebškem akadeiiiičnein slovarju srb.-hrv. Drenöpolje 33 Prim. tudi zamenjavo b —W v nemških oblikah krajevnih imon kakor n. pr. Begunje — Wigaun itd. 33 Spis .1. Vrhoven „(irninnstvo in njega vpliv na Slovanslvo v srednjem veku" (LJubljana 187!), izd. Matica Slovenska) je nekaj druzega in tako isto ne podaja podrobnih dat za slovensko zemljo. Z nemškega stališča se havi s tem vprašanjem n. pr. O. Kaemmel, Die Entstehung des österreichischen Deutschtums. I Die Anhinge deutsehen Lebens in Österreich bis zum Ausgang der Karolingerzeit (Leipzig IH7!)) i. dr., ali tudi to ne odgovarja našim znanstvenim potrebam. „Adrianopel" (bolg. je danes Odrin, tur. Edirne), kakor bi bilo iz slovanskega dren in polje, pa je iz grškega Hadrianu polis „Hadrianovo mesto"! Seveda bi tudi tu lehko kdo rekel, kaj Hadrijan! Drenopolje je samo po sebi umljivo, dren in polje sta povsod doma! Dijalektična izgovarjava Doberdöüb je mogla sicer sama dati povod k pisavi Doberdob, ali kdo jo je prvi zapisal in tako odprl vrata sedanji obči in tudi v tamošnjem lokalnem prometu vkoreninjeni rabi in zameni z dob „Eiche", se-Ii je to zgodilo v občinski ali šolski pisarni ali drugače, ne morem določiti, sili pa me k takemu sklepu neizogibno celokupnost vseh podanih podatkov in razmišljanj. Želeti bi seveda bilo, da bi vedeli poleg oblike „Doberdol" na karti iz 1. 1744 tudi še za vse druge starejše historične oblike imena ter imeli sploh celo zgodovino njega pisave, ali to mi ni dostopno; morebiti pridejo na sled tej stvari naši zgodovinarji. G. ravnatelj prof. dr. Mantuani je bil tako ljubezniv, za kar mu izrekam srčno zahvalo, da me je opozoril, da je našel v starih urbarjih enkrat zapisano „Doberdob". O tem mi piše (v dopisu od 2. avg. 1917): „V Gorici je živel koncem 15. in začetkom 16. veka neki „Rasehawer," ki je imel mnogo posestev na Goriškem in drugodi. Tudi na Doberdobu. L. 1524. je zasnoval urbar svojih posestev in dohodkov. Na listu 96 a beleži zemljišče na Doberdobu in piše: Doberdob. Mož je utegnil biti Nemec, ker je pisan urbar v nemščini. .leli bil zmožen čuti prelivajoče se glasove, to je dvomno; da je napisal b ob koncu, je umljivo, ker so ga pisali Nemci takrat navadno na mestih, kedar sta se sklepali ustnici (umi) mesto um, fromb mesto fromm, frembd mesto fremd itd. — Za „Dol" ima „Urbar des Ambt zu Görtz" iz 1. 1564. na listu 238 „Doli". Iz pisave „Doli" bi se hotelo sklepati na izgovor končnega l, kakor se je tedaj po Dolenjskem po učenju in pisanju naših prvih protestan-tovskih pisateljev res še govorilo. Toda na podlagi tega ne smemo sklepati o tem tudi za vse drugo slovensko ozemlje. Na Koroškem, Gorenjskem in na krajnjem zapadli se je prehod 1 v fl, oziroma w, izvršil mnogo preje nego na Dolenjskem, kjer se je prvotnejši izgovor nedaleč od Trubarjeve ožje domovine okoli SI. Vida pri Zatičini ohranil deloma celo do naših dni (prim. F. Metelko, Lehrgebäude der slow. Sprache str. 7, dr. K. Strekelj, o Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah str. 63 i. dr.)34 Za Koroško navaja Dalmatin v „registru" kokauniza, razven tega piše mauha, kar kaže na pol preko Koroške (prim. Škrabec, ("vetje XII 4). Ker rabi A. da Sommaripa (1607) dosledno za končni I — u (w), za sonantični l — ou, o, u (prim. Oblak, Doneski II 12), moramo misliti, da se je ta prehod pričel za njega divinsko in tedaj tudi goriško-kraško narečje mnogo preje. V to smer kažejo tudi notranjski pisatelji XVII. stol. kakor M. Kaslelec ali tudi p. Janez od Sv. Križa (prim. Škrabec I. c.). Najvažnejše pa je, da piše Vipavčan Krelj že I. 1567 pod vplivom svojega 34 (i. ravnatelj A. Črnivec mi je zatrdil, da je slišal I pri Zatičini še od sture generacije in da inlujsi tak izgovor ni več prijal. domačega narečja vovno, zhovnar, vouk (prim. Oblak, Zur Sprache Krell's v Archiv f. slav. Philol. XIX 336). Radi tega tudi pisavi krajevnega imena „Doli" iz 1. 1564. ni pripisovati nobenega odločilnega pomena. Da se v pisavi krajevnih imen po tradiciji še ohranja starejši izgovor, ko ga v istinitem življenju jezika že več ni, lepo kaže n. pr. pisava Lonk za „Loka" še koncem XIII. stol., ko gotovo že ni bilo več nosnega izgovora v ta-mošnjem narečju (prim. pisateljeva razprava „Freisingensia" II, str. 84). Ako pa se je sredi XVI. stol. po podatkih naše historične dijalek-tologije na goriškem Krasu brez dvoma že govorilo fl za končni t, se je moral tudi okoli 1. 1524. najmanje že nahajati prehod takega glasovnega razvitja, s katerim se da prekrasno združiti gori omenjena pisava po Nemcu napisanega urbarja. V slučaju, da je to najstarejši zapis in vir oblike „Doberdob", nam bi postal njen postanek po vsem rečenem takoj umljiv, umljiva pa tudi pot iz urbarjev do izvestne uradne rabe in med narod kot že stara dubleta poleg refleksov prvotnega slovenskega poimenovanja „Doberdol"; le vir bi ji bil drug in ne dijalektično-fonetičen. Da pa je Nemec prvi zapisal ime, temu se je najmanje začuditi. Slučaji knjižne zamene niso tako redki, kakor bi se moglo morebiti misliti, naleteti jih je ravno nasprotno celo pogosto. Kot nekaj podobnega in na prvi pogled morda še bolj čudnega naj najpreje nakratko navedeni navidezno po dijalektičnem izgovoru popolnoma pravilno pisavo z navidezno povsem jasnim pomenom imena Celovec za srednjekoroško Ci.loi'c — Cloiic (prim. Lessiak, Archiv für slav. Philol. XXVII 421), kakor da je od korena cel- v celina i. dr. (prim. I. Scheinigg, Archiv XXVII 153), dasi to ni res in znanstveno tudi ne vtemeljivo. Srednjekoroško 1 priča za prvotno lj (prim. starejšo slovensko pisavo Celjovec, n. pr. Trdine v prvi dobi njegovega pisateljevanja 35), kajti \ postane fi (w) in bi se tedaj moralo glasiti Cwoue, ako bi bilo izvajati od cet-ov - (prim. bvalni blago, (Ivä^a36 dlaka, hvava =- hvala, ('vop ----- klop, povu = kolo, masvo — maslo, debvo deblo itd. Kres, I 460 v .1. Scheinigga razpravi o rožanskeni narečju na Koroškem.) Iz istega vzroka odpade tudi razlaga L. Pinlarja iz stvotT» (Archiv XXVI 635 in XXXI 382). Poleg tega imamo na zahodu in vzhodu dijalektične oblike, ki ne kažejo le v isto smer, temveč še naravnost podajajo prvotnejšo obliko imena. Baudonin de Courtenay je zasledil na Tolminskem obliko Cvolöuc (Archiv XXVI 160), Lessiak v zgornji dolini rečice Bače na Goriškem Cvilouc (Archiv XXXII 189), a v Ziljski dolini na Koroškem COblÖUO (Archiv XXVII 412). K temu lehko še jaz z jedne strani opozorim na pozabljeno ali neopaženo Zakrajškovo obliko CvllOVC in cvilovške piščalke v narodni pesmi (str. 439), z druge strani pa moreni dodati še novo dejstvo, da se ista oblika kakor na 15 Prim. Kopitar, (ilagolita Clozinnus XI.I: „Klagenl'urt Slaviš est Celöv'c sive malis Ci.ljöv'e" (obliki imena sta tiskani s cirilico). 36 Z znakom „spirilus asper" zaznamuje Scheinigg (prim. 1. c. str. 414) koroški izgovor soglasnika k kol „slab nastavek v grlu". Je to v grlu artikuliran eksploziven soglasni!;, ki hi ga bilo bolje zaznamovali s „spiritus lenis". Goriškem govori tudi na Štajerskem po sosedstvu s Koroško, in sicer v Gornji Savinjski dolini (po sporočilu slušatelja g. B. Pozniča iz Šinartna pri Gornjem gradu) in nad Celjem (natančnejše v Novi cerkvi pri Vojniku po sporočilu nekdanjega slušatelja .). Pinterja odtam). Že na podlagi tega nimamo nobenega povoda dvomiti, da je bil prvotni koren v imenu cvil- (prim slov. cviliti — cveliti). Potrjujejo nam pa to še poleg drugega izraz cviliti kot bajeslovni ali pravzaprav praznoverski terminus technicus (prim. J. Pajek, Črtice iz duševnega žitka štaj. Slovencev str. 108: „Čuje se večkrat v zraku cviljenje od Navja."37), slovanska krajevna imena iz istega korena kakor n. pr. češ. Kvilice (Sedlaček, Mistop. slovnik histor. kräl. češk.) i. dr., pa tudi nemško ime za Celovec — Klagenfurt (ne glede na druga pojasnila). Prvotna oblika je tedaj bila *Cviljavl>cl> s sufiksom — av — (prim. po Scheiniggu v rožanskem narečju norčov = norčav. Kres I. 621). Vprav argumentum ad hominem pa je za naše vprašanje, kako pride v navado knjižna oblika imena namesto dijalektične narodne, slučaju Doberdö — Doberdob popolnoma paralelni slučaj Opača sela (Opacela) — Opatje selo. Tudi o tem imenu so pisali slovenski dnevniki o priliki navajanja v vojnih poročilih ter so se po pravici odločno izrekli proti pravcatemu inonstrumu pisave na kartah in v oficijalnih poročilih Oppacchia sella. Ali Opatje selo, kar so predlagali po obči rabi in kar je tudi uradno - slovenska oblika na pošti, v občini in v šoli (prim. že navedeni Gemeindelexikon str. 14. ali tudi S. Kutarja drugi del o Goriški str. 123), ni le nedijalektična, torej v svojem narečju neorganska tvorba, temveč tudi kot taka ne odgovarja glasoslovnim zakonom tamošnjega kraja. Pa tudi sicer vlada v podatkih navidezno velika zmešnjava. Zakrajšek je pisal Opačje selo (str. 343), kar navaja kot dubleto tudi Gemeindelexikon; isto piše Kozler v imeniku k zemljevidu (sir. 17), na karti pa ima Opačji Sela. Strekelj je zapisal Opače selo (str. 3); g. Hro-vatin, ki je odtam iz Dola doma, pa je g. Vugi (gl. gori) imenoval kraj nekako Opača — Opačja sela z mehkim afrikatnim (zaporno - prepišnim) glasom med čj in Čj. G. Žužič, ki je tudi iz Dola doma, kakor g. Ilro-vatin, je, kakor sem že gori omenil, nazval kraj Opačje sela, zapisal pa Opatje selo, kakor, „se piše poštni naslov." Že iz dosedanjega sledi, da je prava narodna, dijalektična oblika prvič v množini (Hrovatin, Žužič, Kozlerjeva karta) in da se drugič izgovarja z mehko afrikalo č (Strekelj, llrovalin), ki se sicer v navadni pisavi nadomešča po večini slovenskih narečij in po književnem jeziku s č, ki pa se je za prvotno skupino — tj — (— kj —) še ohranila na zahodu (prim. Miklošič, Vergl. Gramm. I2 340 si.). Strekelj jo primerja srh.-brv. i (str. 8), Zakrajšek istrskemu č (str. 344 v primeru hči „na Krasu"). Po Škrabcu se na Goriškem „semtertja" govori za ta č tudi k, n. pr. hki, pekina (Cvetje XII 12 3B). 37 Prim. tudi Se n. pr. Dr. I. Machal, BAjeslovl slovanske. V Pra/.e 1907, str. 72 si. To isto je tudi v istega „Niikres slovanskeho biljeslovf. Praha 1891. 38 Prim. tudi Miklošič 1. c. str. 341. Zanimivo je, da podava Kozler na karti in v imeniku za kraj v sredi med Cirknim, Kanalom in Tolminom Pekina (laški Pechina), medtem ko stoji na specialni in generalni karti Pečine. Različna končnica v pridevniku Opačji (Kozler) in Opačje (Žužič) se razlaga iz redukcijskega samoglasnika, t. zv. polglasnika t za e v množini srednjega spola (prim. Strekelj str. 72 in 42). Restituirana dijalektična oblika bi bila tedaj po vsem množ. sr. sp. Opačt sell>, kar je po izgovoru tudi moglo dati povod za pisavo v jednini. Vse dosedaj rečeno pa prekrasno osvetljuje in potrjuje dogodek z Marušičem, ki sem ga moral že gori omeniti. Bivši župan prav v Opačih selih in odtam tudi doma mi je večkrat odločno zatrdil, da se njegova občina nedvomno imenuje Opatje selo, dasi sem ga opozarjal na tako avtoriteto, kakor je bil prof. Strekelj, sam ožji mu sorojak s srednjega Krasa. Štrekljev podatek Opače selo je tako isto odločno zanikal. Kdo pa si more predstaviti moje veselje, ko se je po daljšem času (več urah) nenadoma sam spomnil, da kmetje med seboj prav za prav „po domače" pravijo kraju „v Opacelah". Samo ob sebi se razume, da „v Opacelah" (v dijalektični obliki mestnika množine na — ah) fonetično ne more biti drugo, nego skrčeni izgovor, t. zv. haplologija (prim. lat. nutrix iz * nutritrix, stcksl. dobryje iz *dobry-jeje itd. Brugmann, Grundriss der vergl. Gramm, der indogerm. Sprachen I 2 2, str. 857 si.; Vondrak, Vergl. slav. Gramm. I 385; prim. še n. pr. rus. blizorukij »kratkoviden" iz blizo-zorokij z zorok - = slov. zrak in korenom, kakor je v „zreti".) V našem slučaju se je „v Opacelah" moglo skrčiti le iz »v Opačih + selah" (gl. Strekelj str. 72), morda preko „v Opači. ■+ selah" z nesklanjanim prvini delom kakor n. pr. v „v Dohrepolah" na Dolenjskem31'. Č + s (t. j. ts 4- *) je dalo po asimilaciji prvega soglasnika k drugemu c (t. j. ts) ravno tako kakor n. pr. v nocoj iz noč - so-. Psihološki se opisana, skoro neverjetna pozabljivost Marušičeva, kakor sem opazil, tako razlaga, da mu je izraz Opatje selo res jedino navaden, ker se rabi v lamošnjein lokalnem prometu in ker tudi ve za sedanjo občo rabo; z druge strani me pa ni mogel prav razumeti, da hočem jaz izvedeti podatke iz najpriprostejše govorice, če so še tako skriti, saj je zelo mogoče, da se taka stvar v kraju sploh že v obče pozablja, ker jo izpodrinja uradna ali knjižna raba. Omeniti je pa tudi to, kar dijalektolog na vsakem koraku naleti, da se priprost človek pred izobražencem in zlasti še pred izprašujočim dijalektologom nekako sramuje svoje domače govorice in jo, kolikor le more, pretvarja v književno šolsko obliko, ki se mu zdi lepša in znak višje olike, kar sicer velja, le dijalektologu kazi veselje, kakor hi se n. pr. tudi botanik lepo zahvalil, ako bi mu kdo ponudil umetno cvetko mesto naravne, in če je ta še tako nekazna. Mislim, da se da takemu mojemu pojasnilu težko kaj ugovarjati; a kakor je tu z Opatjim selom proti „Opacelah", tako je približno tudi z Dober- 39 Prim. Levstik v »Popotovanju iz Litije do Čateža": »v Dobrepoljali, po Dobrepoljah" (Zbrani spisi III 180 si.). Škrabec, Cvetje XIII 2 razlaga sicer Dobre-polje iz Dobrojepolje, ali jaz temu ne morem povsem pritrditi. dobom proti „DoberdöU" — oboje prvo je uradno - slovensko proti neoficijalni obliki priproste govorice, ki je našla svoj odmev tudi na avstrijski specijalni in generalni karti po skoro vseskozi jima lastnem in vse hvale vrednem pravilu. Po postanku je pridevnik opač — opač (v navadni pisavi) svojivni pridevnik iz prvotnega * opat - j -, kar se v krajevnih imenih pogosto nahaja, n. pr. Ruperč vrh, Janče, Štepanja vas, Slovenj Gradec, Banja Loka, Carigrad (za Carj-grad) itd. Pridevnik opač sam se vporablja tudi še sicer v krajevnih imenih po Slovenskem in sosednjem Hrvaškem: n. pr. Opatče po Kozlerju na Koroškem in Apače, nem. Abstall, po istem na Štajerskem blizu Radgone, „Opace zdola Ceste" in „Opace zgora Ceste" po navedeni izdaji „Gemeindelexikon" str. 90 kot „Ortsbestandteile" znane Opatije. Sufiks — ija v Opatija sploh ni prvotno slovenski in slovanski, temveč tuj (prim. Miklošič, Vergl. Gramm. II 69 si.; Vondräk, Vergl. slav. Gramm. I 405). O sufiksu — l>j — v pridevniku opatji iz *opatl>j - se tega ne more reči, vendar se ne nahaja v naštetih krajevnih imenih. Splošnemu občinstvu je menda zato priročnejši, ker bolje spominja na zvezo z opat. Kdo, zakaj in kako je spravil v tem slučaju to obliko na dan, morem seveda še manje določiti nego gori glede Doberdoba. Nedvomno pa je tu popolnoma jasno, da nima nobene zveze z organično dijalektično obliko Opačl> seli. in da je drugega — nenarodnega, umetnega izvora40. Ako ni bilo kako knjižno modrovanje vzrok, je moglo dati povod pisavi s tj i opazovanje, da se tudi sekundarno tj iz - tl>j - pretvarja na Goriškem v č n. pr. v treči (prim. Zakrajšek str. 438 in Miklošič, Vergl. Gramm. 1 2 341). Iz tega pa tudi sledi, da je izgovor Opatje selo za tamošnje kraje že kot tak nemogoč. Pisavo na kartah Oppacchia sella imamo pač brati Opačja sela ali še preje Opača sela z mehkim č (čj), kakor je omenjeno v podatku g. Hrovatina. Vsekako stoji to, kar je skrito za črkami, zelo blizu dialektičnemu izgovoru. Da se kartografija poslužuje takih oblik, je popolnoma pravilno, seveda so pri tem žalibog uvekovečene prepogosto tudi različne napake, nastale vsled slabega razumevanja ali slabega zapisovanja imen. Predvsem pa je grajati način transskripcije, ki je tudi za geografsko vedo že zastarel in, razume se, vse preje, nego znanstveno-fonetičen. Čemu se dandanes ne vporablja že precej obče sprejeta lingvistična transskripeija glasov, je težko uineti. Kaj je treba v Oppacchia sella že dvojnih pp in II (zadnje radi kratkosli e? ki pa ni popolna)? Pisava ceh za c* — č pa je neverjetno starikava. Kak A. da Sonunaiipa je mogel še pisali kclii za kči (hči), noch za noč, trechi za treči, chilto za čisto itd. (gl. pri 40 Prim. H. Poruška dokazano razlago imena Višarje (Carniola lil '209): „Visarje je učeno izmišljena oblika" za pravo slovensko l.usarjo. Zanimiv podoben slučaj jo tudi ime Okoslavei za vas v gornjeradgonskem okraju. Strekelj pravi (Čas. za zgod. in narodop. III 54): „Pri nas se je iz pravilno dijalektične oblike Vukoslavei, kjer se je v smatral za predlog, naredilo naposled Okoslavei, naslonivSi besedo na oko, od katere pa se ne delajo osebna imena" (in po njih seveda tudi krajevna). Taki in podobni primeri bi se mogli poljubno pomnožiti. Oblaku), ali v našem veku bi za slovenska imena posebno še v njih dijalektični obliki le pričakovali prikladnejši jim fonetično - transskriptiven način. Laški način transkripcije tudi ne more in ne sme biti uzorec (Pechina je lehko dial. slov. Pekina). Glede vprašanja o književni rabi oblike Opatje selo in temu podobnih, je moje mnenje, da ni priporočati, klepati in davati raznim krajevnim ali mestnim imenom umetno knjižno obliko in bi tudi ne bilo vselej izvršljivo, ker se mnogokrat ne ve za etimološki izvor. To velja tudi za glasove, v kolikor se dajo označiti z znaki pismenega jezika. Dalmatinski Split n. pr. je Split in ne Spljet, bosensko Livno je Livno in ne Hlijevno, ker se v dotičnih krajih prvotno ž izgovarja kot I, naj je tudi v književnem jeziku zato ije — je. Zagrebški akademični slovar se sicer vpira pisavi Livno in hoče Hlijevno, ali s tega stališča bi morali tudi mi pisati Cviljavec mesto Celovec, a to bi menda nobenemu ne prišlo na misel. Konsekventnost do kraja ni v nobenem pismenem jeziku izvedljiva in čim bolj se odtujuje od življenja in oddaljuje v umetno teorijo, tem preje lehko doživi, da se pozabi in preide preko nje na dnevni življenjski red. Najbolj smešne bi pa bile take označbe krajev na kartah, ki imajo vendar beležiti praktično vporabljive in resnično živeče oblike imen, ne pa biti zbirka za ljubitelja pravih in nepravih etimologij. Da, meni celo niti na misel ne hodi, potegovati se morda za pisavo Opača sela mesto Opatje selo, dasi sam prvo pišem, ali celo za stari izgovor Dober-dol; obča raba je v tem drugem slučaju tudi moja raba, ker je prvotno tu že preveč oddaljeno. Mogel bi pa odločiti v tem slučaju kak pravi narodni dijalektični mestnik, ki je morda tako kje skrit kakor „v Opacelah" (prim. sicer podatek g. nadinž. Skaberneta o rodivniku). Pisava in tudi izgovor Doberdo spominja zelo na sosednje hrvaško dö iz drio za dol. V neposredni hrvaško - čakavski soseščini je bil prehod v dö najbrže drugačen, nego sicer v srpsko - hrvaščini: mogel je namreč — 1 pod gotovimi pogoji odpasti (gl. Leskien, Gramm, der serbo-kroat. Sprache. Heidelberg 1914, str. 112 si). Moglo bi se tedaj tudi misliti, da je doberdobski izgovor v nekih ozirih lehko že na potu k temu. Slabo slišno fl bi se bilo potem razvilo iz O". Toda lega ne potrjujejo dijalektološki podatki, čeprav je končni diftongični fl slabeje artikuliran nego drugod po Slovenskem. Toda o tem dalje razpravljali ni tu mesta. Pisava in po njej izgovor Doberdob ima to malo neprijetnost v sebi, da navaja k napačni predstavi pomena besede, prvotnemu pojmu poVBem tujega. Naravno je tudi, da take predstave vsled pisave, ki je prišla že v občo navado, lehko vedejo celo do nepremagljivih prepričanj, posebno ako so se še kategorično ex cathedra brez dokaza potrdile hitro čitajočemu občinstvu v razširjenem časopisju. Tedaj se lehko kdo še vjezi, ako hoče drugi priti stvari do jedra in začne trditi drugo. Toda to zlo ni veliko! Saj je v navadnem življenju naposled razmeroma res vse eno, ali je kaj Dob ali Dol in kar si kdo pod tem predstavlja. Komur pa je do znanstvenega spoznanja, kako je in kako je bilo, temu je potreba tudi znanstvenega preiskavanja, tedaj pa ono ni več vse eno, temveč je celo glavno vprašanje, ali je izhajati v našem slučaju od d"ob ali dolKb)! To vprašanje je tu vprav matematične natančnosti in povsem naravoslovne eksaktnosti, kakor ima linguistična metoda in vmes posebno še metoda prave znanstvene fonetike sploh mnogo skupnega z eksaktno metodo naravoslovja. S tem bi bilo spočetka stavljeno vprašanje o razmerju med fonetičnima oblikama imena Doberdö — Doberdob z lingvistično - fonetične strani, mislim, dovolj obširno in za malokaj jezikovno - strokovno izobraženega in mislečega človeka tudi dovolj jasno osvetljeno in pojasnjeno. Vrinja se pa še drugo, tudi zanimivo in važno vprašanje, ki je tako isto odločivnega pomena, o postanku in načinu naziva za kraj po pomenu. V tem pogledu je še danes za presojo tega glavna podlaga Miklošičeva razprava „Die slav. Ortsnamen aus Appellativen" I — II. (Dunaj, 1872 in 1874 v Denkschr. filoz. - histor. razr. dunajske akamije znanosti, XXI in XXIII zv.). Tu nahajamo pod dobri. (II 17) naravnost imena kakor Dobrodo (J. Gavrilovič, Kječnik geografijsko-statisticnyj Srbije. U Beogradu 1846)4I, Dobrodoli (Daničič, Kječnik iz književnih starina srpskih. U Beogradu 1863 — 4)42, Dobrii doli (ib.)43 in Dobrodoljane (ib.)44. Iz zagrebškega akademičnega „Hjecnika" moremo dodati k temu razen navedenega v pripombah še sledeče: Döbri Dö, Döbröga Döla,45 ime mjestima. «) mjesto v Metohiji XIV vijeka (i u Danic, rječn. Dobryji. Doli.. Monum. serb. 94, 1. 1330). — b) selo u Srbiji u okrugu užičkom. — c) selo u Srbiji u okrugu topličkom. — d) pomiiie se Dobri Doli. kao mjesto prije našega vremena, može biti koje od tri predašiia. — 0) seoce u Hercegovini blizu Kavna. — Döbri Dölac, potok v Srbiji (silazi u Tisnicu ispod sastavka Velike sa Crnoin Tisnicom desno sa Berevine). — Dobrödöl'e, mjesto pod nivaina u Srbiji u okrugu sine-derevskom. N'iva u Dobrodolu. — Dobrödöska (t. j. Dobrodolska), voda 41 Prim. k temu v zagrebškem akademičnoni „Rjecnikti lirv. ili srp. jezika" 11 522: Dobrodo (Dobrodo), Dobrodolu (Dobrodolu), ime mjestimn. Stariji jo oblik Dobrodoli. (tako je i 11 Daničičevu rječniku) a i 11 naše vrijemo dolazi kod kaj-kavaea Dobrodol. /1) kao mjesto u Srbiji 11 sadašuem okrugu p o ža re v;i čk 0111 pomihe se XIV vijeka. (Monum. seri), lili), I. l.'iHl) i u naše vrijemo ima u istom okrugu više mjosta tako nazvanijoh. — b) selo u Srbiji u o k r u g u p i r o t s k o 111. — c) seoce u Hrvatskoj u podzupaniji zngrcbaekoj: Dobrodol. — d) seoce (postara) u Srijeinu u p od/. 11 pa n i j i rumskoj pomiiie se još XV vijeka. 43 V akad. rječn.: Dobrodoli, ime jednomo ili dvjeina mjestima u Metohiji blizu Dečana. Dolazi XIV vijeka i u Daničičevu rječniku. 43 V akad. rječn.: Dobri doli, ime planini. Dolazi krajem XIII ili počekoiu XIV vijeka. „Dobrii Doli" planina koju je krat Milulin dao llilandaru (Monum. serb. 69, 1. 129:)—1302. Danic, rječn.). 44 V akad. rječn.: Dobrödol'Ani, selo u Meloh iji XIV. vijeka. „Dobrodol'ane" (stariji oblik) selo blizu Prizrena (Monum. serb. 59, I. 129,'t i:«)2, ib. H(i, I. 1.T27. Daničič, Kječnik). skyj dolazi XIV vijeka: „do mede dobrodolhske" (I)anič. Rječn.). — Iz Miklošiča in akademičnega „Rjecnika" razvidiino, da se nahaja krajevno ime Dobridol ali izpeljanka iz njega v srbsko - hrvaščini prav zelo pogosto. Nahajamo je pa tudi izven tega ozemlja, n. pr. v Macedoniji po stari generalnoštabni karti severno - zahodno od Velesa Dobridol, na kar me je opozoril g. šolski svetnik prof. Kaspret. Da imamo take pripomočke, kakor je neprecenljivi akademični „Rjecnik", tudi za sosednje jezike in narečja, mogli bi te podatke še dalje in obilniše izpopolniti. Pa ne samo z „dober" se veže Dol, tudi z nasprotnim pojmom „zel", „ljut" in. pod. n. pr. po Miklošiču (ib.) Zlodo (prim. gori Dobrodo) v Srbiji, Ljuti Dolac (prim. gori Dobri Dolac) v Hercegovini. V tej zvezi je tako isto zelo zanimivo, da imamo z jedne strani z „dober" označeno tudi „log" v Dobry Lug „Doberlug" na Lužiškem (gl. pri Miklošiču I.e. po ,1. Zwahr-a „Nieder-lausitzisch-wendisch-deutsches Handwörterbuch. Spremberg 1847"), z druge strani pa nahajamo na našem goriškem Krasu, a to prav v njega zahodnem pasu južno-vzhodno od Opačih sel (južno od Lokvice) — „Hudi log". Pri Dob ni zaslediti označbe z „dober", ni pri Miklošiču, ni v akademičnem „Rjecniku", kar znači, da tega nikdar ni bilo, kar pa je tudi popolnoma naravno, ker se o drevesu ne more reči, da je „dober". Pod dabl beremo pri Miklošiču (II 15 si.) le sledeča epitheta: Lepi dob „Schönaich" (po Valvazorju), Rydoduby (v Galiciji), Peru nov yj Dub (.1. Šaranevič, Izsledovanie na poli otečestvennoj geografu i istorii. Vo Lhvove 1869), Černodub (na Češkem), W i 1 i Damb (t. j. Veliki Dob) „magna quereus" (na Poitiorjanskem, po Hasselbacha in Kosegartena „Codex Pomeraniae diploinaticus". I. Greifswald 1862); prim. še Stil-y Dubi „Viereichen" (na Lužiškem). V zagrebškem akademičnem „Rjecniku" (II. 8:58) nahajam le Bab in Dub blizu Zadra v Dalmaciji (po A. Kačiča Miošiča znamenitem „Razgovor ugodni naroda slovinskoga." Mleci 1756, 2.'J8 »•). „Dob" je ledaj le „lep", „črn", „velik", „babin", „perunov" itd., nikakor pa ne „dober", ali „zel", ozir. „ljut", „hud", kar pa je lehko, kakor smo videli, celi „log", a zlasti „dol". Zadnji slučaji pri Miklošiču celo nadkriljujejo druge zveze pojma „dober" kakor n. pr. s „polje", „kuča", „zdenci", „selo", izvzemši jedino „voda"; |>ogosto je seveda ludi „polje". Ne le „dob" ni „dober", tudi vsem Slovanom tako priljubljena „lipa" ne, še manj kak „hrast", „cer" ali podobno, dasi se v krajevnih imenih neštetokrat vporabljajo. Tudi pri „lös" ni zaslediti lega izraza. Mislim, da je po predhodnem neovržno, da se res nahajajo v etnično identičnem mil je ju krajevni nazivi Dobri - dol, in da jim odgovarjajo celo tvorbe z nasprotnim pojmom. Radi lega ni le popolnoma mogoč naš „Doberdol" na zahodnem Krasu, temveč je pripisovati važen pomen ludi nazivu „Hudi log", ki ne leži le v istem pasu goriškega Krasa, temveč poleg lega še ob „Dolu" (Vallone), tekočem paralelno z Doberdobom, in sicer kar tako, da je »Hudi log" na eni strani, Doberdob na drugi strani Dola. Ta Dol se odcepi kot stara cesta od goriške, ki pelje čez Doberdob na Tržič, nekaj severno-vzhodno od Doberdoba in se razteza na jug proti Divinu (na južnem koncu so Jaml'e z nazivom po „jami"). Kako blizu je oboje, to se pravi v najbližjem, neposrednem sosedstvu, se lehko vsak prepriča iz karte: Doberdob leži neposredno poleg Dola, le v drugi kotlinski panogi, ki se Dolu najbolj približa z jezercem, nazvanim z istimi oblikami imena kakor Doberdob. Nazvanje „dobrdobska planota" je pač sekundarno: na to kaže že jezero4''; sicer pa more biti srb.-hrv. Dobrido „dol", „potok" in „planina" (gl. gori). Ne brez vzroka gre ravno tam čez tudi velika goriška cesta. Naravnost dokaziven argument pa nudi podroben študij specijalne karte glede navpične obrazbe obeh omenjenih panog. Od juga proti severu se vzpenja Dol od 45 do 85 in pada potem na 71 in 59, na kar se do cepljenja obeh cest zopet dvigne na 66. Ob obeh straneh imamo proti vzhodu 175, 208, 209, 172, 187, proti zahodu 144, 164, 153. V črti doberdobskega jezera pa nahajamo sledeče številke: 10, 16, 6 (jezero), 14, 92 (vas Doberdob), odkoder cesta proti jugozahodu pada (88, 45, 11), medtem ko se v nasprotni smeri še nekaj vzdiguje (116), odkoder zopet pade na 66 (gl. gori). Ob črti jezerske kotline imamo na obeh straneh proti vzhodu 144, 164 in dalje od vasi Doberdoba 153, proti zahodu pa 140, 74, 88 in zahodno od vasi 118. Ako postavimo glavne šlevilke vštric, dobimo tabelo: zahodna stran jezerska črta vzhodna stran Mislim, da te številke dovolj jasno govore za to, da se tu nahaja pravi pravcati dol, ki je mnogo bolj zarezan in globok, nego „Dol" imenovani. Kadi tega bo pač tudi „dober dol". Vsakako pa ima vas po „dolu" ime in no narobe, a po vasi še planota, za kar se lehko dobe paralele. Ko so se Slovenci doselili in je nastalo ime, ni bilo še cestne proge, pomembna pa je bila za naselitev predvsem označena jezerska črta. Tudi jezikovno leži oboje, kakor smo videli, v istem govornem pasu severno - zahodnega goriškega Krasa. Ne vriva se-li po vsem toni Opravičeno v ospredje domneva, da je Doberdob s svojim prvotnim nazivom Dobridol le nekaka diferencijacija, neko razlikovanje v poimenovanju z ozirom na sosednji samo - Dol. V čem sestoji „dobrota" zahodnega Dola proti vzliodnejšemu samo - Dolu, kaj je dalo povod k takemu razlikovanju, ne veni, ker nisem mogel študirati značaja kraja, kakor tudi ne vem, zakaj se imenuje na drugo stran Dola narobe „Hudi log". Vsekako pa sledi že iz navedenih obilnih »Dobrih dolov", kalerim sloje nasproti tudi „Zli Doli", velika lahkota možnosti lake označbe. V 40 O o/.ki geološki sliki planote in dola, o/.ir. doline na Krasu gl. še doli. 140 74 88 118 14 92 (vas) 6 (.jezero) 144 85 164 153 obče naj omenim, da je „dobrota" zelo mogoče kakega fizičnega značaja (vsled zemlje, kraške burje itd.), lehko pa bi bila, kakor vemo iz drugih mnogih slovanskih krajevnih imen, tudi psihičnega izvora, t. j. v zvezi z nekdanjim bajeslovjem ali poznejšim praznoverjem. Pri tem nahajamo večkrat antitezo v sosedstvu, o čemer pripravlja dr. Peisker razpravo. Najbrže pa bo vzrok, kakor sem gori omenil, v globoki zarezi, napolnjeni celo z vodo, na Krasu veliko redkostjo. Kaj drugega iskati v prvem delu zloženke, kakor se to n. pr. trdi v dopisu v Slovenskem Narodu 26. okt. 1916 v pripomnji k citatu iz mojega privatnega dopisa, da je namreč „dober" pridevnik iz prvotnega da.brT> kot starejše dublete k da.b'i> (prim. Dobrova — Dobrava in sr. - bolg. da.bri> „silva". Miklošič. Lex. palaeoslov.), torej Doberdol „Eichental", ne gre, ker nimamo povsem odgovarjajočih nazivov z da.br-, pač pa ravno narobe tvorbe z dober „gut". Tudi po pomenu ni da.bri> isto kar dqb'b. Da je v mnogoštevilnih srbsko - hrvaških imenih Dobri Do in pod. „dobri" „gut", dokazuje že glasovna oblika, ki bi v srbsko-hrvaščini se morala sicer glasiti „dub -" (prim. dub „Eiche", Dubrovnik itd.), ker je nosni o dal tam u. O kaki morebitni narodni etimologiji bi bilo že samo po sebi težko govoriti, odklanja pa to naravnost po pomenu nasprotni naziv kakor Zlodo, L'uti Dolac ali tudi slovenski goriško - kraški „Hudi log". S tem pa nečem trditi, da se ne bi vezali z „dol" tudi izrazi za drevje, prim. po Daničičevem „Kjecniku" Lipova Prodoli., pri Postojni Hrastov Dol ali na Dolenjskem blizu Toplic (po sporočilu g. dr. Derganca) Dobindol (izgov. Dobindofi — Dobindu), nem. „Eichental"47. Nahaja se gotovo tudi naziv Dobra, n. pr. severno - vzhodno od Kormina nad Medano. G. stotnik K. Meister je našel v Czoernigovi knjigi o Goriški že za 1. 1292 Dobro kot „Holzfeld" in na Dolnjem Avstrijskem Dobra „Waldhütte"; poljski je dabrza „Eichwald" (gl. Bernekerjev etimol. slovar). To bi se dalo še pomnožiti, ali v primeri s prvim ne odločuje prav nič in torej ne more priti v pošlev; tudi je po pomenu drugo in sicer predvsem kolektivni izraz za gozd (hrastov gozd). Nazivi z dol se nahajajo zlasti v južnih krajih, kakor se lehko prepričamo že iz akademičnega „Ujecnika" vprav neštetokrat, pozna jih pa tudi isti kraški in sosednji svel: prim. Veliki in Mali dol na goriškem srednjem Krasu južno in severno - vzhodno od Komna, Kanji dol pod Črnim vrhom (Črni hrib je tudi med Doberdobom in Dolom), .lavorjev dol severno od Spodnje Idrije, Hrastov dol pri Postojni (tu je po sporočilu g. iz Postojne v okolici sploh vse polno „dolov" ne vasi: Bukov, Voden itd., isto je po Dolenjskem48), Dol nad Solkanom, Komaudol na slovenskem Beneškem in Dol, potok v Reziji (Butar, Beneška Slovenija str. .r)K in 11) itd. Imen z „dob" s Krasa ne morem navesti; izraz sam se 47 Prim., kar govori o tem imenu, ki ga pa navaja v obliki Dobni dol, I.. Pintar v Ljublj. Zvonu XXXV 828 si. 4" Vasi gl. v II. l'Yeveija Alphah. Verzeichnis aller Ortsclinfts- u. Schlösser-Nainen des Herzogtums Krain in deutsch u. krainiseher Sprache. Laibach, 1846. dandanes ne pozna več (gl. gori). Naziv „dol" pa je tu sploh običajni ter-minus technicus za kraške kotline („trichterförmige Vertiefung", „Einsturztal") in ne „dolina", kar rabi kot termin „Doline" geološka in geografska veda. To je bilo mnenje prof. Orožna (po sporočilu g. šolskega svetnika prof. Kaspreta). To razvidimo lehko tudi iz Orožnove prve knjige o Vojvodini Kranjski, kjer na str. 65 si. med dr. tako opisuje Kras: „Na Krasu je obilo ponikev49, rup, kadunj ali dolov, koliševk in prirodnih predorov. Nadalje ga značijo mnoge votline, suhe jame, okapnice, ledenice, ponikalnice in občasne jezerske kotline." „Razni potresi so povzročili razne kadunjaste dole, rupe in jame." „0 tvoritvi „dolin"50 so mnenja različna". Doline so daljše in se raztezajo ob kaki vodi. n. pr. na Notranjskem po Orožnu (str. 71 si.): 1) Planinska z Unico, 2) Pivška s Pivko, 3) dolina Nanosice, 4) močvirna Cerkniška s Cerkniškim jezerom, 5) Loška s potokom Obrhom, 6) Vipavska s pritoki Vipave in Vipavščico in 7) Reška z Reko. Kar se tiče zveze med planoto in doli na Krasu, je omeniti, da je kras sploh ves planota, ki je pretrgana z jedne strani „po nizkih, valovitih in malone vzporednih gričih in gorah" (Orožen str. 64), z druge stani pa po vdrtinah, o katerih je bilo prej govora. Tudi Rutar v knjigi o Goriški govori na str. 9 o kraški planoti, dolih in dolinah v istem zmislu: „Kraska planota je obrobljena z golimi, precej visokimi hribi in pogorji. Površje je zelo neravno, nahaja se vse polno dolov in kotlinic ter malih goličav..." „Kjer se nahaja med Krasom kaka dolina (n. pr. ob potoku Raša), ondi so pobočja nenavadno strma, in struga je prav globoko zajedena" itd. O raznih drugih razlagah, ki so bile brati v različnih, posebno v nemških časopisih (med drugimi zlasti v Neue Freie Presse), po dosedaj rečenem ni vredno govoriti. Za primer bodi „Doberdo = do brda", kar se radi naglasa v Doberdö in radi prefiksa že samo po sebi onemogočuje. „Doberdob" je torej prvotno „Dobridol": 1) Doberdo ni nikaka spakedranka, ampak že po Zakrajšku prava slovenska dijalektična oblika51, tujka bi bila „Doberdobbo". 2) Doberdo ni moglo postati iz „Doberdob". 3) Dijalektični izgovor obeh oblik priča za prvotni ustni in ne nosni o v korenu druoega dela. 4) Na karti iz I. 1744, sestavljeni od Slovenca, stoji Doberdol. 5) Zaznamovanje „Doberdob" se med slovanskimi kraji ne le ne nahaja, temveč bi bilo jezikovno sploh nenavadno, pač pa je zaznamovanje „Dobridol" zelo pogosto in povsem navadna stvar. 6) Doberdol) urbarja iz 1. 1524 je pisan od Nemca, kateremu je bilo in je po značaju njegovega narečja tudi moralo biti običajno sklepali labijalni končaj besede z b. 7) Doli iz I. 1564 seje moralo izgovarjati že z ii. 8) 40 Prim. tudi k temu iu drugim izrazom mnoga odgovarjajoča krajevna imena na Krasu. ,n Med narekovajne znake jo postavil besedo Orožen sum. 51 Sevoda pa je taka pisava znanstveno dijalektoloild nenutančna in no odgovarja resničnemu izgovoru. /. drugo strani zveni izgovor „Doberdö" iz tujih ust, razume se, tuje in popačeno. „Doberdol" je poleg Dola, ali z mnogo bolj globoko zarezo z jezerom višine 6 proti Dolu z okoli 50. 9) V navadni rabi nahajajoče se oblike krajevnih imen imajo zelo mnogokrat pismen vir ter ne odgovarjajo neposrednemu in pravilnemu refleksu prvotne tvorbe. Navedel bi lehko še kaj, ali naj bo zadosti! S tem sem po možnosti sine ira et studio poskusil s stališča svoje stroke, slovanskega jezikoslovja, razložiti zanimajoče nas vprašanje, pa vabim vse, ki bi imeli še kaj novega dodati, kake nove podatke ali pomiselke, naj jih blagovolijo objaviti ali tudi sporočiti meni. V kake polemike z nestrokovnjaškimi trditvami ali prepričanji brez dokazov se seveda ne mislim spuščati. Dokler se ne ovržejo podani podatki imenovanih dostovernih oseb in dijalektološke literature o istinitem izgovoru v tamošnjem narečju in se ne dokažejo navedenim nasprotujoča dejstva, da se n. pr. v Doberdobu govori o -* u za nosni O, ali dol kot duou in da more b na koncu prehajati v üb — ü, ali pod gotovimi pogoji celo odpasti itd., tako dolgo z Doberdobom kot že prvotno glasovno obliko ni in ne more biti nič; pač pa me vse rečeno metodiški neizogibno vede do sklepov v obrazloženem zmislu, dasi bi v nasprotnem slučaju takoj rad pripoznal, da se motim. Moj sklep tedaj ni nikaka trma, temveč le neobhodna konkluzija iz faktov. Ko bi namreč hotel narobe izvajati Doberdö iz Doberdob, kakor se to po navadi dela, bi se moral skoro vseskozi postaviti izven dostopnih mi faktov in operirati z drugimi le ad hoc izmišljenimi in nikjer ne potrjenimi ali pa prav oddaljenimi. Priznavam pa, da so podatki bolj slučajnega značaja, ker ne slone na sistematičnem in podrobnem študiju onega narečja; ali to je sedaj tudi v kaki gruči beguncev v polni in zadostni meri nemogoče. Vendar pa tudi mislim, da je vse važno in odločujoče vsaj v glavnih potezah toliko znano in jasno, da nikakor ne gre morda trditi o popolnem in obupavnem „nescimus", ker bi ne bilo niti resnično, niti potrebno, ako se je že pojavila želja po razlagi. Poskus velja, enkrat tudi strokovno pretresti stvar. Gotovo pa je najiskrenejša želja mene samega, da se v obče še dalje izpopolni naše brezdvomno še vedno pomankljivo dijalektološko znanje. Torej na skorajšnje svidenje v — Dobrem dolu ali pa Doberdobu! Gradec, na Sv. treh kraljev dan (z dodatki avg. nies.) li)17. Ein Zusammenstoß der Landstände von Krain mitderOrientalischen Kompagnie. Die Schäden des 30 jährigen Krieges waren auch in den österreichischen Erblanden schwer fühlbar, obwohl diese in ihrer Mehrzahl von unmittelbaren Kriegsnöten verschont geblieben waren. Trotz des Friedenschlußes zeigte das Städtewesen überall tiefen Verfall, Handel und Gewerbe waren verdorrt, die Länder durchaus verarmt, die Staatseinkünfte elend. Dringend ersehnte Abhilfe versprachen die Pläne der sogenannten Merkantilisten - Schule, welche Hebung des allgemeinen Wohlstands und damit auch Hebung der finanziellen Leistungsfähigkeit der Erblande in sichere Aussicht stellten. Die anregenden Gedanken des kaiserlichen Komnierzienrats Dr. Johann Joachim Becher, eines gewandten, tätigen und wirtschaftsverständigen Mannes sowie seiner Nachfolger Schröder, Hörnigk u. A. haben den Lehren des Merkantilismus am kaiserlichen Hofe Eingang verschafft und die Behandlung wirtschaftlicher Fragen gewann in der 2. Hälfte des 17. Jahrh. hier an Bedeutung. Man errinnerte sich nun auch in den Kanzleien zu Wien und Graz wieder an den Wert des eigenen Küstengebiets mit seinen guten Häfen und einer seetüchtigen Bevölkerung, schüchterne Anläufe zur Belebung der österreichischen Seeschiffahrt wurden unternommen und trotz der Feindseligkeiten Venedigs fortgesetzt, nebstbei gab es allerhand Versuche zur Einrichtung von Manufakturen und zur Hebung des „Kommerziums". Die ersten tastenden Anfänge auf diesem Gebiet fallen in die lange Regierungszeit Kaiser Leopolds L; die zwar kurze aber entschiedene Herrschertiitigkeit Kaiser Josephs 1. hat das Begonnene kräftig gefördert, zur Entwicklung gelangle die ausgestreute Saat aber erst unter Kaiser Karl VI. Neben dem Prinzen Eugen, der in den Kaiser unausgesetzt drang die politische Lage auszunützen um Seegeltung auf der Adria zu gewinnen, wirkte in jenen Jahren auch der Landeshauptmann von Kärnten Haunibal Alfons Fürst von Porzin in I landelsfragen als starke treibende Kraft. Schon 1714 hatte er dem Herrscher eine Denkschrift zur liebung des österreichischen Handels und Verkehrs überreicht, 1717 zum Vorsitzenden des neu angeordneten Von Arnold LUSCHIN von EBENGREUTH. „Conferentlal Congressus in puncto liberae Navigationis in dem Adriatico und Introducierung und Einrichtung des Commercii" ernannt, erledigte er zu Graz vom 9. April bis 3. September 1717 in etwa 20 Sitzungen eine ganze Reihe wichtiger Vorarbeiten. Auch an dem Zustandekommen des kaiserlichen Patents zur „Einricht-Be-förderung und Vermehrung des Kommerzii in allen Unsern Erbkönigreichen und Landen, vornehmlich aber in Unsern gesambten innerösterreichischen Erblanden und Meerporten" war er beteiligt. Mit der Erlassung dieses Patents durch Kaiser Karl VI. (2. Juni 1717) waren die Ansprüche Venedigs auf ausschließliche Herrschaft in der Adria endgiltig zurückgewiesen 1). Das Jahr 1718 brachte den Frieden von Passarowitz und den österreichischen Handelsvertrag mit der Pforte, welcher den Unterthanen beider Staaten freien Handel zu Wasser und zu Lande gegen Bezahlung eines Wertzolls von 3 °/0 gestattete. Im folgenden Jahr erfloß am 18. März die Erklärung von Triest und Fiume zu Freihäfen und am 27. Mai 1719 das Privilegium für die kaiserliche Orientalische Kompagnie. Sie war vorerst für den Großhandel mit der Türkei auf der Donau und zu Lande bestimmt, verlegte aber ihren Betrieb bald auch an die Seeküste, wo sie Niederlassungen zu Triest und Fiume einrichtete und den Seehandel in ihre Hand zu bekommen suchte. Im Jahre 1722 erwirkte sie die Erlaubnis zum Bau von größeren Schiffen und zur Erzeugung aller zum Schiffbau nötigen Dinge zu Triest, Fiume oder Buccari, zum Betrieb einer Zuckerfabrik u. dgl. in. Von der Gunst des Kaisers getragen und mit einem Stabe geschäftstüchtiger Beamten umgeben, unter welchen ein Krainer, der junge Franz von Raigerefeld, ein Sohn des landschaftlichen Buchhalters Sebastian von Raigersfeld als ihr Vertreter erst zu Fiume und dann in Triest tätig war, gelangte die Orientalische Kompagnie schnell zu einer einflußreichen Stellung. Sie machte alsbald von ihren Ermächtigungen Gebrauch, ließ Holz zum Schiffbaue schlagen und nahm 1723 mit ihren drei Schiffen Primogenito, s. Leopoldo und s. Francesco Xaverio, die der Leitung des obgenannten Franz von Raigersfeld anvertraut waren, den unmittelbaren Handel mit Portugal auf. Sie trachtete überdies lohnendere Absatzverhältnisse zu Lande zu gewinnen und drang auf Verbesserung der Strassen und auf Anlage neuer Wege. Ihre Rührigkeit war jedoch keineswegs nach jedermanns Geschmack und war einflußreichen Kreisen der Bevölkerung unbequem, welche Aufreclühaltung der hergebrachten ') Nllhores in meinem Akademievorlrng: Österreichs Anfänge in der Adriu. Wien lttlü. Zustände wünschten. Das führte zu mancherlei Streitigkeiten. Die Altstadt Triest und die kaiserlichen Behörden beschwerten sich wiederholt gegen angebliche Übergriffe der Orientalischen Kompagnie und ihrer Bediensteten, die Landstände von Krain hingegen bekämpften die der Kompagnie zugeschriebenen Vorschläge zu Wegebesserungen und zur Anlage neuer Straßen, „als wodurch das Land Crain in das genzliche Aufliegen geraten müßte." Den Anstoß zu dieser schweren Beschuldigung gab eine Eingabe der Stadt Laibach an den im November 1722 versammelten Landtag von Krain. Bürgermeister, Richter und Rat der landesfürstlichen Hauptstadt Laibach, heißt es in dieser, hätten nicht ohne Befremden und Bestürzung glaubwürdig vernommen, daß die Orientalische Kompagnie nicht bloß eine Straße von Triest nach Prossek durch das görzische nach Villach und weiters über Salzburg ins H. römische Reich schon in Angriff genommen habe, sondern auch noch eine zweite von Buccari nach Karlstadt plane. Beide Straßen würden zur Umgehung des Herzogtums Krain und der übrigen österreichischen Erblande führen, sie würden die Brückengefälle erheblich schmälern, den wenigen Handel und Wandel hintertreiben, der noch besteht, den Handwerkern und Wirten sicheren Gewinn nehmen, auf welchen sie beim Warendurchzug rechnen können und die armen Landesuntertanen völlig ihres Verdienstes aus Fuhr- und Vor-spannleistungen berauben. Da wie gesagt durch diese Straßen, die bei feindlichen Einfällen eher schädlich als dienlich sein dürften, das Land Krain in äußerste Notlage gestürzt würde, so wende sich die Stadt an den Landtag vertrauensvoll mit der Bitte, dieser wolle diese dem ganzen Lande drohende Schädigung und die Schädlichkeit der von der Orientalischen Kompagnie geplanten Straßen dem Kaiser mit Nachdruck allergehorsamst vorstellen. Den Landständen von Krain kam diese Beschwerde sehr gelegen, weil sie den zur Hebung von Handel und Verkehr getroffenen Anordnungen keinen guten Erfolg zutrauten und von den Maßregeln der Regierung nur mancherlei neue Anforderungen und Schmälerung der ihnen verbliebenen Landesgefälle befürchteten. Ihre Vorstellungen gegen das Beginnen der Orientalischen Kompagnie an Kaiser Karl VI., die sie im Landtag am 18. Nov. 1722 beschloßen, lauteten daher trotz scheinbarer Zustimmung viel entschiedener, als die Eingabe der Laibacher. Die treu allergehorsainsten Landstände des Herzogtums Krain, beginnt ihr Aktenstück, haben den kaiserlichen Absichten zur Einführung des erwünschlichen freien Coininerciums allen nur möglichen Vorschub geleistet und haben na- mentlich die Landstraßen auf die Allergnädigst vorgeschriebene Weise auf einen solchen Stand zu bringen getrachtet, „daß sie wohl ohne Ruhm zu melden, keinem Land in Europa nachgeben". Dies habe in Ansehen des ungeheuren Gebirges und der meist felsigen oder sumpfigen Beschaffenheit des Bodens nur mit dem Aufwand vieler Tausend Gulden und „mit des armen Landtunterthan unbeschreiblicher Mühe und Arbeit" geleistet werden können. Die Landstände hätten ferner, um den erhofften Verkehr zu fördern, nicht bloß ein Drittel von den Wegegeldern nachgelassen, die ihnen 1631 bei Übernahme der Hof- und Kriegschulden vom Kaiser eingeräumt worden seien, aber nicht einmal zur Deckung der schuldigen Interessen hinreichen, sondern darüber hinaus „zu deren Negotianten einzigen Nutzen" sich noch zu einer weiter gehenden Minderung der Mauten bereit erklärt. Um so schmerzlicher empfinden sie die Absichten der privilegierten Orientalischen Kompagnie, welche laut beiliegender Denkschrift des bürgerlichen Magistrats von Laibach die Anlage von vier neuen Straßen plane, und zwar einer — schon begonnenen — von S. Johann bei Tibein nach Friaul, einer zweiten von Triest über Prossekh und Görz nach Villach und weiter ins Römische Reich, einer dritten von Buccari gegen die Kulpa und einer vierten von Zeng über den sogenannten Capellenberg nach Kroatien. Diese Straßen würden dazu führen, Krain aus dem hergebrachten Verkehr auszuschalten. Sie würden den Untertan um den Frachtlohn, die Wirte und Handwerker um den aus der Durchfuhr gezogenen Gewinn, die Städte um den Ertrag der Brückenmauten und die Landschaft selbst um das noch erübrigende Einkommen aus den Wegegeldern, bringen. Namentlich würde die vom Grafen Lois von Thurn bereits in Angriff genommene Straße von S. Johann bei Tibein nach Friaul den Handel „mit gänzlicher Evitierung dieses Landes" nach den vom Kaiser als Porti morti erklärten Orten Aquileja, Fiumi-cello, S. Giovanni di Duino und Porcennis und weiters ins Venezianische leiten. Die größten Hedenken hege indessen die Landschaft gegen die nach dem Kulpfluß und über die Capella nach Kroatien gerichteten Straßenzüge. In diesen Gegenden seien bisher die Wäl-dor zum Grenzschutz sowohl in Friedens- als in Kriegszeiten verhackt und durch die Grenzmiliz zur Abwehr erbfeindlicher Einfälle wie auch gegen Einbrüche von türkischen oder wallaclüschen Räubern stark besetzt gewesen und diese Sicherung solle nun aufgegeben werden, nur um den Kaufleuten eine halbe Tagreise Weges und die damit verbundenen Kosten zu ersparen? Die Landschaft begreife dies schädliche uiid landverderbliehe Vorgehen der Orientalischen Kompagnie umsoweniger, als sie zur Einführung des Commercij dieser Kompagnie alle nur möglichen und ohne Untergang des Landes zulässigen Mittel und Wege eingeschlagen habe. Sie müsse daher schließen, daß die Orientalische Kompagnie entgegen den landesväterlichen Absichten des Kaisers sich einen ungewöhnlichen Nutzen auf Kosten der innerösterreichischen Erblande und der kaiserlichen Mautgefälle herausschlagen wolle. Um aber die Größe der Förderung zu ermessen, welche der Orientalischen Kompagnie durch die kaiserlichen Anordnungen unter Mitwirkung der Landschaft Krain schon widerfahren sei, wolle man erwägen, daß selbst während des früheren geringen Handels und Wandels, zu einer Zeit als der Drittel Nachlaß an den kaiserlichen und landschaftlichen Mautgebühren nicht gewährt wurde und die Straßen noch nicht in ihren jetzt „wunderwürdigen Stand" gebracht waren, manche Kaufleute in Krain zu Reichtum gelangten. Man beachte, um von Geringeren zu schweigen, daß weiland Baron Rigoni, der Jacob von Schellenburg, oder Peter Antoni Codeiii, Franz von Oblakh, von Sche-galla, Mathias Warnuß, Jugouitz und Thombschitß durch den bloßen Handel und Wandel inner 20—30 Jahren die Mittel zum Ankauf vornehmer Herrschaften und Güter und eine nicht geringe Capitals-Sununa zu erwerben wußten2). Die Schlußbitte der Landschaft ging dahin, der Kaiser wolle dem von der Orientalischen Kompagnie beabsichtigten Übel steuern, die geplanten schädlichen Straßen die der i. ö. Lande Untergang unvermeidlich nach sich ziehen würden, abstellen und das Commerzium Uber Triest durch Krain, Kärnten und Steiermark auf den herkömmlichen Straßen belassen, auch das kaiserliche Generale wegen der Porti morti neuerlich einschärfen. Prüfen wir nun an der Hand der in den Hofkammerarchiven zu Graz und Wien befindlichen Akten die Angaben dieser Beschwerdeschriften, so steht zunächst fest, daß das Auftreten der Orientalischen Kompagnie vielfach als Übergriff empfunden wurde. Die kaiserl. Waldbehörden klagten über das Vorgehen der Kompagnie Bediensteten bei Schlägerung des Schiffbauholzes (1721 ff.) die i. ö. Hofkammer befahl 1722 das Niederreißen eines von der Kompagnie zu Fiume auf ärarischem Grunde eigenmächtig errichteten Holzschuppens, Streitigkeiten über den von der Kompagnie mit der Stadt Triest am 28. Dezember 1720 errichteten Vertrag machten Anfang 1723 eine Reise des Präsidenten der Commission in Com-merzisachen nötig (i. ö. HKA, 1723 April n. 67), es steht fest, daß J) BfgtAfenngen tO dieser Liste bietet Mllllnors Algo V—Vll „Di« Zukunft der Stadt 1.1111)11011" zumal Bd. VI, 14, 47, (10, 78, Ol, 118, 154. der Handel der Kompagnie auch nach den sogenannten Porti morti ging, wo er im allgemeinen verboten war, weil es hier an zollämtlicher Überwachung fehlte; es ging ferner das Gerücht, daß die Kompagnie den Seehandel nach Triest geradezu zu monopolisieren trachte. Andere Angaben der Landstände sind indessen nur mit Vorsicht zu benützen. Es ist begreiflich, daß sie sich gegen Straßen kehrten, von welchen sie die Ablenkung des Verkehrs von ihrem Lande befürchteten, dagegen sind ihre Versicherungen von der Freude und dem werktätigen Wohlwollen, mit dem sie die Maßregeln des Kaisers zur Hebung von Handel und Verkehr begrüßt hätten, nur schön klingende Worte. Zumal die Verbesserung der Wege, deren sich die Landstände in ihrer Eingabe so sehr berühmten, war keineswegs ihr Verdienst, sondern mußte ihrem zähem Widerstand durch langwierige Verhandlungen abgerungen werden. Unterm 13. April 1718 hatte Kaiser Karl VI sein Mißfallen darüber ausgesprochen, daß die von ihm so angelegentlich und allen Ernstes befohlene Ausbesserung und Erweiterung der Wege und Straßen3) im Herzogtum Krain durch untätiges Verhalten der Stände gehemmt werde, trotzdem hat es noch mehrerer Sitzungen der kaiserlichen Commerci-Commission (6 in der Zeit vom 24. Mai — 16. Juni 1719) bedurft, ehe durch die Beredsamkeit des Fürsten von Porzia erst die Landschaft von Steiermark, dann jene von Kärnten und zuletzt auch noch die Krainer dazu gebracht wurden, die erforderliche Landrobat zu bewilligen. Ebenso schief war aber auch die Stellung der krainerischen Land-stände zu den neu vorgeschlagenen Straßen. Es zeigt wenig Verständnis für die tatsächliche Machtlage, wenn die Stände vier Jahre nach dem Frieden von Passarowitz noch an der Vorstellung festhielten, daß Kroatien und die Hinterlande nur durch Waldverhaue gegen die Türkei und wallachische Grenzräuber geschützt werden könnten. In den Kreisen der Regierung betrachtete man diese Dinge 3) Eigentümlicherweise begegnet uns der gleiche Gedanke hei Marco Kosca-rini, der als venotianischer Staatsmann das Aufblühen von Triest für seine Vaterstadt unendlich fürchtete und daher alle Bemühungen des Kaisers zur Hebung dos Handels an der österreichischen Seeküsto mit dem Vorgeben, sie seien vergeblich und aberwitzig heftig bekämpfte. Im ersten Much seiner Historia arcana, die dor als Doge von Venedig verstorbene Verfasser im Jahro 1711!) als Gesandter der Republik am Kaisorhol'e zu Wien vollendete, spricht er u. A. „Von der Versehwondung von Staatsgeldern für progetti in caminati da Sua Maesta" und führt dann fort: E sopra lutto avenne ciö in quoll' ostinato pensiero, dl istituire com-mercio solle spiagie dol Adrialico, dovo ehe a versare tesori nello s trade real i (che Di o »on v ogli a ser v a no un tempo d i comodo a car reg -giaro lo bagaglie dogli esorciti otlomani.) u. s. w. Historia arana S. 85 in Archivio Slorieo Italiano, Vol. V. Florenz 18411. H* weit ruhiger und hatte man schon 1718 ohne eine Anregung von der Orientalischen Kompagnie abzuwarten, den Beamten zu Zeng, Carlopago und Buccari Berichte abverlangt „wie und wasgestalten zu Befürderung des Commercii der Weg über den Berg Khapl oder Capella im Carlstädter Generalat zugerichtet werden könnte (I. Ö. H. K. A. 1718 Sept. n. 5.) Die offensichtigen Unrichtigkeiten und Übertreibungen der Landtagsbeschwerde führten darum zu einem ganz anderen als dem beabsichtigten Erfolg. Der Kaiser überwies sie an die i. ö. Geheime Stelle und diese gab am 26. Jänner 1723 eine Abschrift an die i. ö. Hofkammer mit dem Auftrag ganz fürdersamben Bericht und rätliche Wohlmeinung über die Behauptung der krainischen Landstände zu erstatten, daß durch die beabsichtigte Abänderung der Commerci Straßen das Land Krain „in das gänzliche Aufliegen" geraten müßte. Die Hofkammer gab ihrerseits am 13. Februar (I. Ö. HKA. 1723, Febr. n. 38) die Anfrage mit gleichen Worten an die Oberämter Laibach und Triest weiter, von da ab verliert sich aber jede weitere Spur dieser Angelegenheit aus den Akten. Wir erfahren weder ob und was die Oberbeamten von Laibach und Triest antworteten, noch was die Hofkammer nach Hof berichtet und was der Kaiser zuletzt in der Sache verfügt hat. Die Eingabe der Stände ist wohl im Wege amtlicher Erhebungen ruhmlos begraben worden. Beilagen. Aus dem Akt des I. (). Hof- und Kummerurchiv 17, 23. Febr. Nr. 38 d. z. im k. k. Statthaltoreinrchiv Graz. 1. 1723, 2(i. .liinner Graz. Zusohrift der i. <>. Geheimen Stelle an die i. ö. Hofkammer: Oboi' den in Copia hierboyliogenden von einer eins. I." in Crain de dato 18. Novembris letzthin anhero erlassenen Beschwer Bericht wegen von der Orientalischen Compagnie zu Bewirken vorhabenden Ahlinderimg der Commorcy Straßen durch das Land Crain, wie selbe darin mit mehreren specifieirler zu ersehen seiud, als wardureh das Land Crain in das genzliehe Aufliegen gornlhen miesle, wolle Sie I. 0. Hofcammer ihren ganz fürdersiimben Bericht und rathliche Wohlmeinung zu erstallen belieben Kx Consilio Sacra' Cuts: Majostatis Ultimo, den 16. .lonnor 1723. Franz Curl Schober in. p. Auf dem Umschlag: pnos: 13. Febr. 1723 und der Vermerk: Fxpediiilur el fiant eopiie duie von den inliegenden Key lagen, deren eine der Verordnung an die Oherheamble zu l.nybiich, die andere an die von Triest hoyzimehlieUen ist den 13 Febr. 1723. Factum est. — Das Konzept der von der i. d. Hofkammer in dieser Angelegenheit an die Oberbeamten zu Triest und Laibach gerichteten Zuschriften um „ganz lürdersamon Bericht und Wohlmeinung" vom 13. Februar 1723 mit eigenhändiger Unterschrift des Grafen I. C. Lesiie eröffnet den Akt des I. Ö. Hofkammerarcliivs, 1723 Febr. Nr. 38. 2. 1722 18. November Laibach. Allerdurchleuchtigister allergnädigster Erblandsfürst und Herr, Herr. Euer Köm. Key. Majestät, &c. seind unser allergehorsamste Dienste in pflichtschuldigster Treue jederzeit anvor bereit. Obwohlen zur Vollziehung Euer Key: und König: Catholischen Majestät in Einführung des erwünschlichen und dero getreuesten Ländern höchst erspriefslich fallenden freyen Coinmercü und Manufacturen allergnädigst gefafsten Absichten die treu allergehorsambsten Landtstände des Herzogthumbs Crain allen nur möglichen Vorschub zu geben und also andurch auch dieses getreueste Land die Früchte dessen genießen zu khönen, an ihnen nichts erwinden lassen; zumahlen selbige die Landstrassen auf die Allergnädigst vorgeschriebene Weiß in einen solchen Stand zu bringen beflissen, daß sie wohl ohne Ruehmb zu melden, kheinem Land in Europa nicht nachgeben, und viel leicht diese, obschon mit des armen Landt-Unterthan unbeschreiblicher Mühe und Arbeith in Ansehen des Ungeheuern Gebirgs und meistens felsigen oder sumpfigen Lands und mit großen auf viel tausend Gulden sich belaufenden Unkosten, alle andere übertroffen werden, zugleich auch in Zuversicht der verhoffenden Frequenz des Commercy von ihren ihnen einge-raumblen Mitldings Gefühlen, welche zu Bezahlung des Interesse deren in 1631. Jahr übernomenen Hoff- und Kriegs- auch aigenen damals gehabten Schulden Bichl zulänglich, nicht allein ein Drittel calirl, sondern sogar über dieses in eine weitere billiche und denen Negotianten zu großen Profit gedeyende Moderation eingelassen, iumitls aber und bis zu Ersetzung dieses Calo, so durch die Frequenz zu verhoffen ist, dem ohne das allzuhart bedrängenden Landinsassen mit dem 4) Fundo suppletorio zu beschweren bemüssigel worden. Alle diese zu deren Negotianten einzigen Nutzen von denen getreuesten Ständen vorgenomene Veranstaltungen haben billich erster-deut treu allergehorsamste Landstände der Einführung des Commereii versicheren sollen, doch gleichwohl müssen selbige von unterschiedlichen, sonderheitlich aber von dem5) bürgerlichen Magistrat allhier zu Laybach aus ihrem an die unter heutigen Dato versamblete geist- und weltliche treu allergehorsamste Landstände übergebenen und hiebei sub A. ligenden Memorial vernehmen, welcher gestalt die von Kuer Key und Cath: Mayt. privilegirte Orientalische Compagnie unterschiedliche neue Strassen und zwar eine durch St. Johann bey Tybein ins Friaul, die andere von Triest durch Prossekh und Grafschaft Görtz nacher Villach ins Kärnlhen und weiter in das Komische Keich, die 8j* von Buccari gegen den Kulpfluss, dan die vierte über Zeug und sogenannte Capellenberg ins Croaten projectirt, auch zum Theil als über Tybein durch den Grafen Lois von Thum würklich herrichten lasset nicht minder ihre Waaren in die von Euer Key: und Cath: Mayt. decla-rirto Porti Morti als Aquileia, Fiumieello, st. Giovanni di Duino und Porcenis einführen und also durch Friaul mil gänzlicher Evltirung dieses Lands (obzwar die Orientalische Compagnie aldar einwenden khönle, daß solches aus einer Frembdo in die andere und also ausser der Erbländer trausitiroude Waaren, auch vormahlens durch dises Land nicht passirel, so ist doch gewiß und wahr, daß nur diese von denen, denen getreuesten Ständen von Centen 5 und respective 10 xr zugestanden worden, die Frequenz, nicht aber die Consumowaaren, die allezeit 4) Ms. hat „den". 5) Ms. hat „den". gleich seynd, beybringen sollen und also dieses Einwenden unstatthaft ist) verführen lasse. Dannerhero clar abnehmen müssen, wie das in dieses Land khein Commercium eingeführt, viel weniger aber eine Frequenz zu hoffen ist, mithin unumb-gänglich das ganze Land mit allen Insassen und Unterthanen in den .äußersten Ruin verfallen mues. Wie schmerzlich und betrüblich hingegen solches diesen treu allergehorsamsten Landständen zu Gemüth tringet, allermassen durch solches Vorhaben selbige so viel Tausend Gulden zu dem kostbaren Straßen Reparations Werkh vergebens angewendet, den armen Unterthan mit Landstraßenreparations-Robath auf das äußerste entkräftet, die Mitldingsgeföhlen caliret, und den ohnedies schwer beladenen Landsinsassen mit dem 6) Fundo suppletorio ohne einzigen Nutzen und zu Hoffen habenden Conimercii beleget, ja des vorigen durch dieses Land geloffenen Handl und Wandels entsetzet werden, wormit zugleich der Unterthan umb die Fracht, der Gastgeb und Handwerkhsmann umb den sonst bey durch dieses Land practicirenden Straßen gehabten Gewinn, die Städte umb ihre Prugg-Mäuth, ja die getreueste Landschaft selbsten umb die noch übrige Mitldings-Geföhl gebracht wird, das allemeiste aber, so annebst dem ganzen Land bedenklich fallen mues ist, daß die nach den Kulpfluß und über die Capellen einzurichten vorhabende Straßen, an welichen Orten bis anhero sowohl zu Kriegs als Friedenszeiten die Wälder verhackt und durch die ablösende Commando von der Gräniz Miliz zu Verhüthung sowohl der Erbfeindlichen Einfälle, als auch der Türkhisch -und Wallachischen Rauber starkh auch beständig verwahret worden, nun umb ein halbe Tagreys dem Negotianten zu gewinnen und etwo einen geringen Nutz bey-zuschaffen, denen Feinden die fügliche Gelegenheit zum Einfall und Übersehwemen des Lands, denen Wallachen und selbigem Raubgesindel aber ihre Rauberey und Bosheiten zu verüben die erwünschliche dem Land aber sehr betrübliche und Euer Key: May: als Herrn und Landsfürsten über die Maßen nachdenkhliche Gelegenheit gegeben wird, lassen Solches Euer Key: und Cath: M<- die treu allergehorsamste Landstände landvälerlich und allergn. beherzigen, welches schädliche und landverderbliche Vorhaben selbige umb so weniger begreifen khönnen, als sye zu Einführung des Commercij der Orientalischen Compagnie alle nur mögliche und ohne Untergang des Lands zulässliche Mittl und Weeg ergriffen. Demnach unumb-gänglich schließen müssen, die Orientalische Compagnie wolle Euer Key: und König: Cath: May: allergnädigisten und mildreichsten Intentionen zugegen sich einen ungemeinen Nutzen mit Unterdrückung der I. Ö. Erbländer und Abbruch Euer May &e. selbst eigenen Mnulh Gefühlen und des noch geringen landschaftlichen M Klidings zu bereichen, die so schädliche Straßen deren theils und zwar die auf Tybein zuhaltende auf Key: gehaltener Commission von Euer Key: Mayt: allergnädigsten Vorfahren allschon allergn. abgestellt worden, wie ingleichen die declarirte Porti Morl i zugegen denen landsfürstlichen Generalion propria Authoritato widorumben omporzubringen unternehmen; Darumbon und damit Euer Kay: Mt: allergnädigst erkhenen mögen, was der Orientalischen Compagnie durch die allergn. landsfürstliche Anordnungen und allergehorsamste Beywürkhung dieser getreuen Landschaft vor ein Emolumenlum zugewachsen, khönon die Iren allergehorsamslo Landstände allhier allorunterlhänigsl vorzustellen nicht umbgehen, wasmassen die allhiesige Landinsassen noch bey den vorigen geringen Handl und Wandl. da weder das Drittel von denen landsfürstlichen Mauth- und landschaftlichen Mittldings Geföhlen caliret, noch die Straßen in jetzt wunderwürdigen Stand gebracht worden, einen großen Nutzen sieh erworben, allermassen in denen I. ('). Länder bokant, 6) Ms. hat „den". was der Baron Rigoni, der Jacob von Schellenburg, beede nunmehr seelige, Peter Antoni Codeiii, Franz von Oblakh, von Schegalla, Mathias Warnuß, Jugouitz und Thombschitß, anderer geringem zu geschweigen sich durch den blosen Handl und Wandl inner 20 und 30 Jahren vor ansehnliche und namhafte Mittl erworben, daß theilß deren vornehme Herrschaften und Güter erkaufet, und noch anbey eine nicht geringe Capitals Summa erhalten. Wari nun die der Orietalischen Compagnie zugestandene der Key: Mauth-und landschaftlichen Mittlding Erringerung, so nicht allein jedes umb ein Drittel Ding caliret, sondern diese letzteren noch weiter und über das calirte Drittel moderirt, die Straßen in einen so erwünschlichen Stand gesetzt worden, wormit au-h bey der Fracht ein nicht weniges erspart wird, allergn. erwogen werden, mues sich ohnschwer äusseren, was für einen Vortheil und ungemeinen Nutzen und Gewinn gemelter Compagnie zu geniessen vergönnet worden, und sollte noch selbe dabey Uber so große landschaftliche Willfährigkeit das getreueste Land so schwer truckhen, und in den äußersten Ruin zu stürzen, dem Erbfeind Selbsten das Land anzufallen begutende Straßen zu bauen suchen? Gleichwie aber alle diese vorhabende Unternehmung Euer Key: und König: Cath: M1 allergnädigster und landsfürstlicher Intention diametral zu gegenstehen, allergn. anerwogen Euer Key: und König: Cath M1 &c. durch das Commercium haubtsächlich nur denen getreuesten I. Ö. Erblanden, als welche von soviel sajculis vor Allerhöchst dieselben und dero Allerdurchleuchtigstes Erzhaus Blut und Guet aufgesetzet und mit unbemackhlter Treu beständig und allerunterthänigst beyge-pflichtet umb Selbe sowohl in Kriegs- als Friedenszeiten Euer Ml und dem Glorreichsten Erzhaus unter die Armb greifen zu khönnen, aufzuhelfen allergnädigst abgezielet, demnach die getreuesten I. Ü. Stände zu dem auf viel Tausend Gulden sich belaufenden Straßen Reparations Unkosten vermöget, die zu Bezahl- und Verinteressierung der in 1630 (!) übernommenen Hoff und Kriegs auch damals gehabten eigenen Schulden eingeraumbte und zu solchem Ende nicht erkleckhliche Mittldings-Geföhlen nebst denen landsfürstlichen Mauthen umb '/3 caliret und die orsteren noch weiters zu moderiren Vorhabens, dagegen die Ersetzung dessen mit der durch das Commercium hoffenden Frequenz inhalt so vielfältiger Key. Resolutionen allergn. vertröstet, sonderheitlich aber die Allergn. Erhlands-Fürsten dieses getreueste band zu conserviren vor denen Erbfeindlichen Anfällen und Überschwemmungen zu bewahren, I.andväterlich und mildreichist sich angelegen sein lassen; solchem nach die Treuallergehorsamsten Landstände allerunterthänigst gehorsamst bitten, Euer Key: und König: Cath. M1 &c. geruhen diesen vorhabenden Übel bey denen ohne das der Orientalischen Compagnie gonuglich und reichlich allergn. vergönnten Vortheilen zeitlich allergn: zu steuern, die zu errichten vermeinende schädlichen Straßen so der I. Ö. Landen Untergang unumgänglichen nach sich ziehen müßten, allergn. abzustellen, das Commercium über Triest durch Crain und folgbar durch Kamt hon und Steyer gleichwie bis anhero die Straßen gepflogen worden, einrichten zu lassen mithin die allergnd: verlrüstete Frequenz beyzuschaffen und das Allergn. Generale wegon der declarirten Porti Morti Allergn. zu erfrischen, sonslon aber mit Key : und landsfürstlichen Ungnaden das Land nicht anzusehen, da die treuallergehorsamsle Landstände dieses Herzoglhunibs Crain sich den Ferrn sehr kostbaren Straßen Reparations-Unkosten zu entziehen, dem mit der Landslraßen-robalh gänzlich abgematteten Unlherthan bey seinen noch habenden und geschwächten Kräften zu erhalten, dio Miltldings Taril'l'a in ihren alten Schwung zu bringen umb das getreueste Land mit Entgang desCalo und Moderation, auch den Landinsassen mit dem Fundo suppletorio (welches alles nur zu Beförderung des Commerey und in Ansehung der hoffenden Frequenz allergn. zugestanden worden) nicht in den eußersten Ruin und Untergang verfallen zu lassen, bemüßiget wurde, dahingegen und bey den durch dieses Land einrichtenden Commercio sich die Treuallergeh: Landstände gegen der Orientalischen Compagnie zu aller billicher Willfährigkeit erklären, nebst Euer Rom. Keys, und König. Cath. M' &c. zu beharrlichen Kay. &c. sich empfehlen. Datum Laybach unter wehrendem Landtag den 18. November 1722. N. die gesambte geist- und weltliche getreueste Landstände des Herzogthumbs Crain und der incorporirten Herrschaften Windisch March, Möttling, Ysterreich, Karst und Poykh. 3. Hochlöbliche Landtstände Hochwürdigst, durchleuchtig, Hochgeborne Fürsten &c. Wir müßen glaubwirdig und nicht ohne Befrembden und Bestirzung ver-nemben, wasmaßen die Orientalische Compagnie nicht allein eine Straßen von Triest über Prossek durch das Görzerische auf Villach zue, von danen über Salzburg in das Römisch Reich, sondern auch über Puccari gegen Kulpfluß und nach Carlstatt, volgents ins ganze Croaten mit genzlicher Ausschließung des gesambten Herzogtumbs Crain und der übrigen österreichischen Erbländer, einfolglich auch dieser landsfürstlichen Haubtstatt Laybach ein newe gar bedenkhliche, nachtheilige und sehr schädliche Straßen zu errichten Vorhabens, ja fest in dem Werkh begriffen seye. Umb daß aber dieses Unternemben nicht allein der Haubtstatt Laybach, als welche noch einzig und allein unter allen andern im Land ligenden Stätten ist, die ihre schuldige praestationes und sonst andere aufhabende publica onera jährlichen abführen kan, zu vollständiger Unterdrückung angestehen, in Bedenken daß hierdurch die von denen onerosen Prüggen abnembende Pruggeföhl geschmelert, der annoch in wenigen bestehende Handl und Wandl hintertrieben und völlig ruiniert auch der Hantwerkhsman und Gastgöb des bey practicierender Durchrays und Landstraßen unumbgänglich zu hoffen habenden Gewinns entsetzet wurde, sondern auch dem ganzen löblichen Landt, anerwogen mitls dessen der arme Lands Unterthan seines völligen Verdienst», den er bishero sowohl mit denen Fuhren, als sonst in anderwegen darbey gehabt, beraubet, und also durch diese Straßen, die auch in feindlichen Conjuncturn, darvor der Allerhöchste sein wolle, mehr schädlich als dienlich fallen, derfte, das ganze Land in die eußerste Noth gestürzet wurde. Als gelanget an Euer llochfürstliche Gnaden, llochgroß: Excellenzen &c. unser gehorsamhstes Mitten: die geruhen aus angehorner Vorsichtigkeit sich sowohl dieser Landtst'ürstlichen Haubtstadt Laybach, als welche in dem allgemeinen Mitleiden begriffen und bis anhero mit größter Mühe und Sorgfältigkeit sich unter allen andern Stätten allein bey denen Contributionscräften erhalten, darunter laufende beschwersainhe Anlicgenheit, als auch des ganzen Lants darbey obwaltende Ungeniglichkeit ja Untergang zu Gcmüth zu nemben, mit deren Vielver|mö]genheit ein und des andern Kntgang und Noth Seiner Kay. Mayt: mit Naehdruckh aller gehorsamst fürzustellen, umb allorgnedigste Kemedier- und Abstellung solch fürhabenden sehr schödlichen Heginnens, auch mit Beyschließung dieses unseren wehmütigen Exeurses, weilen dieser als ein gemeinschaftliches Werkh anzusehen ist, allergehorsumbst zu bilten, da wir uns dieser Gewerung gehorsamst zu vertrösten hilliche Hoffnung haben können. Uns empfehlend Kuer et'- Gehorsamhe N. Bürgermeister, Richter und Rath der Landsfürstlichen Hauhtstal Laybach. Naše ujede. Spisal dr. Janko PONEBŠEK. Beloglavi jastreb, gyps fulvus (Gm.). (Dalje.) Pogosteje kakor v katerokoli dozdaj naštetih avstrijskih kronovin se je zaletel beloglavi jastreb na Kranjsko. Erjavec pripoveduje po Freyer ju, da so ga ubili 1. 1775 na Šmarni gori, 1. 1835 pa so enega živega vjeli v Dolu pod Ljubljano in ga poslali na Dunaj. Okoli 1. 1870 je ustrelil Jos. Žvokelj na razvalini nad Vipavo beloglavega jastreba, ki ga je dal zase nagatiti grof Lanthieri (ces. svet. R. Achtschin po dopisnici). Desetim ann poroča, da so ubili 20. septembra 1884 v Sori enoletnega jastreba, ki je nagačen v kabinetu ljubljanske realke22). Schulz pravi, da se nahaja posamič na Gorenjskem. V svojem poznejšem spisu trdi, da ga opazujejo na Kranjskem redkokdaj in le posamič 23). Po njegovi navedbi je ustrelil Fr. Baša 22. junija 1891 v Trnovem pri Ilirski Bistrici samca, ki je meril čez razprostrte peruti 2610»?»» in je tehtal 6"5&') Antonio Valle: Note ornitologiche. Bollettino della Sociota adriatica di scien/.e nabirali in Triosto 188.r>, 1, štev. 1 (d'ostratlo). - Ornis 1887, 2G. i2) Ornilhologische Notizen aus Istrien. Z. f. O. 1885, 345. ") österr. Korst-Zeitung 1892, 8(i. 34) O. M. Seh. 190(1, 438. ") O. .1. 1914, 161. ") (). .). 1912, 144; 1914, 20. ") .1. t. O. 1882, 82. w) Antonio Valle: Note ornitologiche. Bollettino ild., 1885, 1 (d'estratto). Dr. Bern. S c h i a v u z z i: Materiali por uu' avifauna del Litorale austro-ungarico. Bollettino itd., 1887, 10, slev. 1 (d'estratto). O. M. Sch. 1900, 381. ") J. f. O. 1883, 52. 4U) O. J. 1914, 7. Broda v Sisek, na Savi 6 beloglavih jastrebov41). Prof. dr. E. Rössler ga je opazoval 1. 1912 vedno v jatah po 18, 7 in 6 skupaj in sicer 18. maja pri Boljevcih, 24. maja pri Kupinovem, 27. maja pa nad Kupinskim kotom42). — Na Hrvaškem je beloglavi jastreb klatež, stalna ptica pa v hrvaškem Primorju. Tam sicer ne gnezdi, zato pa tem številneje na bližnjih, deloma nedostopnih skalnatih otočkih Prvič, Goli, Sveti Grgur, posebno na Pagu43). L. 1878 so ga ustrelili pri Varaždinu; 24. junija 1884 je dobil zagrebški Narodni muzej iz Senjske drage pri Reki živega odraslega samca44). Cesarjevič Rudolf je ustrelil v nekoliko minutah tri stare zelo velike plešce in vzel iz gnezda dva že skoraj godna mladiča 23. aprila 1886 zvečer na nekem skalnatem otočku v Reškem zalivu 45). V Narodnem muzeju v Zagrebu je skupaj 15 plešcev in sicer največ iz okolice Reke in s sosednjih otokov46). Vrhtega ima Št. grof Erdödy v svoji zbirki v Jaški več beloglavih jastrebov iz hrvaškega Pri-morja47). — V Dalmaciji je pogostejši kakor rjavi jastreb. Po Kolom-batoviču je v gorah navadno stalna ptica, ki se prikaže spomladi in jeseni tudi v nižino48). Stalen je tudi na dalmatinskih otokih49). Na Hvaru ga je opazoval prof. dr. Gv. Schiebel 8., 9. in 20. maja 1907 pri Jelši5C), prof. dr. E. Rössler 17. aprila 1914 zvečer na otoku Lastovo 51). Na Ogrskem ni tako pogost kakor rjavi jastreb, pa se vendar nahaja povsod, posebno v južnih krajih dežele, kjer gnezdi februarja in marca. V gorkih zimah jih ostane nekaj na svojih poletnih bivališčih. V muzeju v Budimpešti je 11 plešcev. — Na Sedmograškem, kjer je našel v časih, ko še ni bilo železnic, mnogo plena52), v zadnjih desetletjih vidno pojema53). Gnezdi v gorovju in se seli na zimo. V Bosni in Hercegovini je plešec še dandanes pogostejša stalna ptica kot sivi jastreb54), ker se zna žilaveje v bran postaviti na- *') Prilog fauni zapadnc Slavonije. Glasnik hrv. naravoslov. društva 1887, 34. ") Beiträge zur Ornithofauna Siriniens. O. J. 1913, 182-183. «) Prot. Dr. M. Hirt z: Zur Ornithofauna oroatioa. 0. J. 1914, 7. **) Ornis 1887, 25. 45) Ornithologische Notizen aus dem Süden. M. ü. V. W. 1886, 147, ozir. v hrvaški prestavi Ignacija Barl ulica: Ornitoložke hilježke s juga. Glasnik hrv. naravoslov. društva 1887, 8. 44) Glasnik hrv. naravoslov. društva 1902, 42. 47) Prof. Dr. M. II i r t z 1. c. 4N) I. Jahresber. (1882) itd., 19. - Ornis 1885, 237; 1887, 20; 1888, 34. - V: Jah-rosber. (1886) itd., 39. <») Aquila 1903, 82. M) O. J. 1907, 180, 181 in 190; 1908, 3. ") Boiträgo zur Ornis Süddalmaticns. Aus „Glasnik hrvat. prirodosl. društva" 1915, 22 (posobni odtis). ") Job. v. Csato: Die Verbreitung und Lebensweise der Tagraubvögel in Siebenbürgen. M. O. V. W. 1892, 210-212. ") Aquila 1904 , 365. 54) M. O. V. W. 1881, 11; 1882, 27. - O. M. Sch. 1889, 319; 1900, 353, 369. predujoči kulturi in njenim posledicam. Dasiravno je beloglavi jastreb izginil veliko prej iz večjih mest, predno so avstro-ogrske čete zasedle ti dve deželi, je ostal vendar njim zvest tako, da živi in gnezdi še vedno v bližnji okolici. V največjem številu se nahaja v gorah srednjih in južnih pokrajin. Seveda se je njegovo število dandanes tudi v Bosni in Hercegovini izdatno skrčilo 55) in sčasoma bo popolnoma izginil iz teh dežel. L. 1891 je bilo 6 beloglavih jastrebov v sarajevskem muzeju 56), 1. 1899 pa že 16 57). Tudi v Črnigori je stalen in pogost gnezdilec, ki se poleti preseli v višje gorovje, proti zimi se pa podajo nekatere ptice te vrste proti jugu, kjer je v tem letnem času precej redkejši. Ljudstvo ga ne preganja. — Glede Albanije nimam nobenih zanesljivih podatkov58), sodim pa, da bo tudi za Albanijo veljalo to, kar velja za Balkan sploh. V Srbiji ga O. Reiser na svojem potovanju ni opazil59). E. pl. Dombro wski meni, da ob Donavi ni tako številen, kakor bi mislili. Samo enkrat, 26. septembra 1890, jih je videl 42 skupaj pri mrhovini60). Isti ornitolog pravi, da je v ravnini ob Savi zelo redek, pač zato, ker ta plaha ptica tam nima miru. Videl je le novembra 1893 dvakrat po dva mladiča, junija 1894 pa je dobil starega samca iz Drenovca. Dalje pripoveduje, da gnezdi pri Zvorniku posamezno, pri Lazah in Gornjih Postenjah južno Krupanja pa v obširnih naselbinah 61). V belgrajskem muzeju sta dva mršnjika brez navedbe spola: iz aprila 1879 iz Ljubostinje pri Valjevu in z dne 25. julija (brez letnice) s Sičevske klisure62). Na Grškem, kjer so ga naravoslovci najprej dognali, je na kopnem pogostejši kot na otokih, kjer ga najdemo le semtertje. Najpogostejši je v srednji Grški in sicer v zapadnem delu : v Akarnaniji in Etoliji. Prva obširna in zanesljiva poročila o gnezdenju plešca na Grškem nam je podal dr. Kriiper63). O. Reiser ga našteva med pticami, ki jih je opazoval na otoku Krtu M). Drugi so ga našli na otokih Cipru in Naksu 65). Za južno Macedonijo, posebno v okolici Soluna, ga je dokazal 1. 1836 dr. Em. F r i v a 1 d s z k y 66). Da je plešec v Maeedoniji zelo pogost, so ") O. M. Sch. 1906, 382. 56) Die Vogelsammlung., 1. ") Ornis, X. letn., 178. M) O. .1. 1911, 49. "j Izvještaj o uspjchu ornitoloških potovanja u Srbiji god. 1899. i 1900. Glasnik zenialjskog muzeja u Bosni i Hercegovini 1904, 125-152. 60) Gesammelle ornithologisclie Beobachtungen aus dem Jahre 1890. M O. V. W. 1891, 19. 61) Grundlagen einer Ornis Nordwestserbiens. Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien und dor Hercegovina 1897, 533, štev. 1. ") Spisak ptica u muzeju srpske zemlje. Priloga Prosvelnoga glasnika 1904, 16, zap. št. 135. •*) Omith. Nolilzen über Griechenland. J. f. O. 1802, J04-3ÖH. M) Otok Krt' (Corfu) u ornitološkent pogledu Glasnik zenialjskog muzoja u Bosni i Hercegovini 1906, 209-216. ") J. !'. O. 1879, 386. - O. M. Sch. 1895, 186. - J. r. O. 1863, 406. Aquila 1902, 208. dognali popolnoma zanesljivo v zadnjem času °7). V Bolgariji je prav pogost, posebno v Dobrudži68). V brežnem skalovju ob dolenjem toku Jantre, ki se izliva pri Svistovu v Donavo, pa gnezdi beloglavi jastreb v velikem številu. V Rum unij i je najpogostejši jastreb; gnezdi v Dobrudži, v Karpatih in ob Donavi. — Okoli Carigrada je precej redek69). V Italiji je zelo pogost in navaden ptič na Sardiniji in Siciliji, dovolj pogost je tudi v alpah okoli Nize in v Furlaniji. Sicer je od Ka-labrije do Venecije ni pokrajine, kamor bi se mršnjik ne bil slučajno prikazal70). Pogosto živi v Španiji do Pirenejev in tam tudi gnezdi. Na otokih Sredozemskega morja ga najdemo semtertje, posebno redkokdaj na Balearih71). V Egiptu je povsod razširjen72), v Al žiru je redkejši kakor v Tunisu73), kjer pa tudi zelo hitro pojema74). V Mali Aziji je stalna ptica in gnezdi v .loniji75). Beloglavemu jastrebu ugajajo posebno skalnate pokrajine brez dreves, bodisi nižave ali pa prostrano gorovje, ako so tla neobdelana. Zato je pogost na Krasu, kjer je opazoval R a n z o n i včasih po 7 do 8 jastrebov76). Prenočuje po votlinah v skalovju in v skalnih globelih. V Abesiniji živi do 3428 m visoko 77). Lahko se trdi, da se polagoma širi proti severu v pokrajinah, kjer je izginil brkati ser. * * * Mršnjik je boječ in len kakor rjavi jastreb, vendar še veliko bolj požrešen in nevoščljiv, posebno če vidi, da si je priboril sosed boljši in večji kos mrhovine. Na tleh ni tako neokreten, kakor bi na prvi pogled mislili; koraka sicer počasi ali vztrajno ter napravi, če je treba, tudi nekaj skokov. Enako rjavemu jastrebu je spretnejši v zraku; podoben mu je tudi v letanju, le da je plešec precej vitkejši. Leteč drži noge nazaj stegnjene in kremplje sklenjene (zaprte), kakor drugi jastrebi78). Plešec je zaspanec kakor skoraj vse ujede. Pozno dopoldne, ko je solnce že visoko, zapusti svoje prenočišče ter se povzpne v mičnih krivinah do nedogledne višine, kjer plava, ne da bi zamahnil s perutmi, toliko časa, dokler njegovo bistro oko ne zazre zaželjenega plena. Nato se spusti, če je vse varno, v krivinah počasi in oprezno blizu mrhovine na tla. «7) Deutsche .Uiger-Zeitung, 66. zv., 771. <■*) Aquila 1898, 19, 110; 1909, 161. - .1. f. O. 1859, 379-380. 6") Fritz Braun: Tiergeographische Kragen. I. Fortsetzung 1909, 12. 70) Conte Dott. E. Arrigoni Dogli Oddi: Manuale di ornitologia ila-liaua, 3—4 (posebnega dela). 71) J. f. O. 1862, 245. — Dr. A. v. .Jordans: Die Vogelfauna Mallorcas. Falco 1914, 116. ") Prof. Dr. A. Koenig, Die Geier Ägyptens. .1. f. O. 1907, 72. ") .1. f. 0. 1900, 79, 94, 96. ,4) .1. f. 0. 1909, 203. ") J. f. (). 1908, 553 in 556. ") A. Hugos Jagd-Zeitung 1880, 389. ") .1. f. O. 1910, 234. '") O. M. B. 1894, 5—6, 53-54. — ü. M. Sch. 1895, 283—285. Potem se poda peš v velikih skokih, z vodoravno iztegnjenim vratom, razprostrtih, mahljajočih peruti k plenu, kjer se prične prerivanje, kav-sanje, pehanje, drvenje, ki ga more popisati le, kdor je to videl. Po končani gostiji se začne prebavljanje, ki traja včasih tudi po več ur. Nudi nam odurno sliko prebavljajočih živali sploh, ki jim je deveta briga za vse, kar se godi okoli njih. Tak beloglavi jastreb povešenega repa, visečih perutnic in poniknjene glave je pa tem ostudnejši, ker je čez in čez zamazan s krvjo in sluzom, ter se ga drže kosci preobile jedi. Gorje pa vsemu, kar se mu približa in ga spravi resno v zadrego. S kljunom namreč lahko nevarno rani nasprotnika. Ko je prebava končana, se poda beloglavi jastreb do bližnje vode, da se skoplje in napije. Po naravi si dva mršnjika nista enaka. Dobimo zelo mile, pa tudi zelo hudobne, da naravnost krvoločne ptice. Dasiravno živi in gnezdi v družbi v naselbinah, vendar ostane celo svoje življenje prepirljiv. Iz nosnic mu teče smrdljiva tekočina; iz života prihaja duh po mrhovini, ki ga tudi nagačena ptica ne izgubi zlahka. Za mraz je veliko bolj občutljiv kakor rjavi jastreb, sicer je pa zelo trdoživ; težko ranjen leti lahko še 100 korakov daleč, dokler ne pade mrtev na tla. Brani se v sili tudi z močnimi kremplji ter zadaja prav občutne rane. Kadar se spuščajo plešci na mrhovino, se slišijo po-stolkinemu glasu podobni žvrgoleči glasovi, pri mrhovini tiho, hripavo hreščanje, močno podobno svinjskemu kruljenju79), v strahu in sili pa oslovskemu riganju podobni posamezni hripavi glasovi; nikdar pa ne slišimo čistega in ostrega glasu. Vsa čutila so dobro razvita, najbolj pa vid in vonj. Plešec se v jetništvu le izjemoma udomači, vedno je malo boječ in potuhnjen; zato se morajo strežaji pred njim zelo paziti. Nasprotno se pa iz gnezda vzeti mladič privadi človeka nenavadno hitro. Hrana beloglavega jastreba je v prvi vrsti mrhovina; žre tudi žabe in druge dvoživke, večje hrošče, gliste, polže in sploh vse, kar dobi po naključju. Živih živali se loti le redkokdaj v sili. Žival pritisne z močnimi kremplji na tla in jo načne na trebuhu ter trga z nje kos za kosom s svojim kakor nož ostrini kljunom. Kože sesalcev se ne dotakne. Plešec lahko prebije tudi po 10 dni brez vsakršne hrane. Žre najraje srce in jetra ter rad gloda kosti. Mrtvili ptičev se loti le, če smo jih na kakem mestu oskubili. Izbljuvkov ne dela in ne izmotava. Svežo vodo rad sreba. * * Plešec gnezdi zgodaj spomladi in le enkrat na leto80). Gnezdo si stavi v prepadih, na robovih in v linah strmih skalnih sten; najti ga ni težko, ker je skalovje pod njim kakor bi bilo pobeljeno. V pokrajinah, kjer je plešec pogost, je več gnezd blizu skupaj. V Bkalovju na levem bregu Narente so gnezdili beloglavi jastrebi v dveh nadstropjih po '.i in M0) .1. f. O. 18. 7 parov, naselbina vrh naselbine81). Na drevesih pa najdemo njegovo gnezdo le takrat, če je zasedel kako zapuščeno gnezdo rjavega jastreba, kakor na Fruški gori in v Dobrudži, kjer so tudi našli na nekemu ja-gnedu poleg mršnjikovega gnezda še gnezdi ribjega orla in rjastega ška-rnjeka82). Gnezdo je veliko in površno zneseno iz palic, suhih vej in dračja. Plitva kotanja je postlana s koreninami in mahom, s slamo ali pa tudi trstjem. Glede števila jajc, ki jih znese med koncem januarja in sredo aprila, si oologi niso edini. O. Reiser pravi, da ni našel še nikoli več kakor eno jajce ali enega mladiča, če so jih pa našli res več, da je to zelo redko83). Reiserju se je pridružil E. Hartert v svojem uvodoma navedenem delu. Gola pravljica so vse drugačne trditve, tudi znamenitih oologov, kakor sta Rey in Krause, da bi namreč znesla samica navadno dva oziroma tri jajca. Rey je omejil pozneje to svojo navedbo na španska gnezda84), čemur odločno ugovarja Francos C. R. ,1 o u rda i n85). Enako pretirano je tudi nasprotno mnenje, češ, še nikoli ni nobena samica znesla več kakor eno jajce, in če so našli dve jajci, sta znesli dve samici v isto gnezdo. Reiserjevo trditev trdovratno podpira prof. dr. A. K o en ig s svojimi in izkušnjami drugih ornitologov86). Jajca so čisto bela ali pa vsled nesnage rumenkasta ali rjavkasta, velikokrat tudi bledordečkaste barve. Oblike so močno trebušaste, lupina je zelo grbasta in ima goste vozaljčke, posebno na topem koncu, lzpi-hano jajce je proti solncu svetlozeleno ali modrozeleno, pozneje rumeno-zeleno in rumenkastozeleno prozorno; po tem se razločujejo jajca plešca od jajc rjavega jastreba. Jajca merijo poprečno največja 99 X 71'5 mm, najmanjša 84'5 X 67 mm; tehtajo poprečno najtežja 8215 g, najlažja 21 g. 40 jajc, ki jih je izmeril Rey, merijo poprečno 924 X 692 mm; največji 99 X 7F5 in 93 X 723 mm, najmanjši 84\5 X 67 in 90 X 64 mm. Teža je med 21 in 27 <7. Po Jourdainu meri 59 jajc iz Španije in Alžira poprečno 92"01 X 701 mm, največji 101 2 X 738 in 94 X 75 mm, najmanjši 82\3 X 677 in 95 X 66 mm; in 19 jajc, ki jih je izmeril R. pl. Dombrowski meri poprečno 92'3 X 69'1 mm, največje 95 X 72"1 mm, najmanjše 85 X 67"5 mm. Valita samec in samica ter izvalita v 30 dneh mladiča, ki zelo hitro raste, ali vendar ni pred 3 meseci goden. Njegovo perje je večinoma rjaste barve. V perju in drobu žive 4 vrste zajedalcev. Škodujejo mu tudi mnoge ptice, ki pokončajo njegovo gnezdo, predno se vrne s svojih poletov. Njegov največji sovražnik je človek. Hl) O. M. Sch. 1905, 186. H2) VVaidmannshoil 1905, 388, 405-408. H3) Vom Horsten des Weiltkoptgoiors ((iyps fulvus). O. M. V. W. 1891, 3—4. H4) Chor die (.ielogozuhl bei Oyps fulvus (Gm.). O. M. B. 1907, 164 -165. "') Ober die Gelegezahl bei (iyps fulvus 0. M. B. 1907, 196—197. B4) Die (Joier Ägyptiens. .1. f. 0. 1907, 71-70. Plešca najlažje ujamejo pri mrhovini, kadar se tako nažre, da se ne more dvigniti od tal. Love ga tudi v raznovrste skobce in na gnezdu na limanice. Koristi zelo veliko, posebno v jutrovih deželah, kjer odstranja mrhovino, ki bi sicer okuževala zrak. Egipčani strojijo njegovo kožo. Doslej ni dokazano, da bi se lotil tudi živih živali. Sicer bi bila pa škoda tudi v tem slučaju tako malenkostna, da bi se ne izplačalo o njej govoriti. Mršnjik je potreben in vreden popolne zaščite. Nesmiselno ravnajo torej lovci, ki streljajo to koristno ptico, namesto da bi jo ščitili kot naravni spomenik. Egiptovski jastreb, neophron percnopterus ') (L.). Navadna imena. Slovensko: egiptovski jastreb (Erjavec), mrhar (Erjavec); hrvaško: bieli orao, erkavica biela, sveti Iješinar (Brusina); češko: sup mrehožrout; poljsko: scierwnik biaty, sep egipski; ru9ko: stervjatnik; nemško: schmutziger Aasvogel, weißer Aasfresser, weißer Geier, aschgrauer Geier, weißköpfiger Geier, norwegischer Geier, ägyptischer Aasgeier, ägyptischer Erdgeier, Dungeier, Mistgeier, Kotgeier, kleiner weißer Geier der Alten, arabischer Geier, Pyreniiengeier, weißer Kischgeier, weißer Huhnergeier, weißer Hüneraar, Raehain, TJrigurap, Alimoche, brauner Erdgeier, schwarzer Erdgeier, brauner Dunggeier, Malthesergeier; italijansko: capovaccaio; francosko: nčophron percnoptöre, catharte alimoche; angleško: Egyptian Vulture, Ashcoloured Vulture, Maltese Vulture. Znanstvene soznačnice: Vultur percnopterus, Linn6J). Vultur aegyp-tius, Hrisson. Vultur meleagris, Pallas. Vultur albus, Daudin. Vultur fulvus, Bod-daert3). Vultur stercorarius, La Peyrouse. Vultur albicans, Meisner. Percnopterus aegyptiacus, Stephenson. Cathartes percnopterus. Temminok. Cathartes europacus, Brehm. Keuserling-lilasiux, Die Wirbeltiere Europas, XXVII, štev. 1,133, štev. 1. — H. Graf v. der Mulde, Beiträge zur Ornithologie Griechenlands, 9—10, štev. 1. — Dr. Ii. A. Linderniai/er, Die Vogel Griechenlands, 5—0. — Fritsch, 0, tab. 1, sl. 1—2. — Schödler-Krjavec, Knjiga prirode. VI. del, Zoologija, 297, pod. 123. — V. Ii. v. Tschusi zu Schmidhoffen, Die Vögel Salzburgs, 1, štev. 1. — Madaräsz, Z. f. (). 1884, 245, štev. 3. — Ornis Carinthiae, 22, štev. 3. — ./. Frivaldszku, Aves llungariae, 2, štev. 3. — A. ./. Jäckel, 1. c., 1, štev. 1. — Ornis balcanica, IL zv., 131—133; Iii. NU, 402 -400; IV. zv., 109-110. — Naumann, V. zv., 303—308, tab. 62, sl. 1-2, tab. 71, sl. 6—9. - Brehm, 6. zv., 455—459. - üjuraMn, dio II., 114. — llcnnicke, Die Raubvögel Mitteleuropas, 223—225, tab. 58. — C. Doli. E. Arriyoni Deffll Oddi: Manuale di ornitologia italiana, 4—7 (posebnega dela). — Hennicke, 64, tab. 31. ~ C. G. Friderich-liau, Naturgeschichte der deutschen Vögel itd., 380 - 381, tab. 25, sl. 1. — Schaff, 317—318. — Dr. K. Klein, Naši ptici, 70, Stev. 147. -K. Kiu'.iourek: Velky prirodopis ptäkü. I. dil, 517—518. — Ornis Romaniac, 437 do 440. — Reichenow, Die Vögel, I. zv., 366. — Harterl, 1200-1202, štev. 1619, sl. 201. Roy, 11—12, tab. 3, sl. 1—4. — G. Krause, Oologia universalis palaearetica, soš. 17 in 34. — Szielasko, Die Bedeutung der Eischalonstruktur itd. .1. f. O. 1913, 282, štev. 205. ♦ * * ') Neophron je bilo mitologieuo bilje, ki ga je Jupiter izpremenil v jastreba. (J. f. O. 1907, 59). ») ne: Vultur percnopterus, Pallas. J) ne: Vultur fulvus, (imeliu. Razmeroma tanki kljun iztegnjen in slaboten; po glavi, ob straneh in na grlu gol; zadaj od glave do grla pernat krežljec. Perutnice rjavo-črne, 2. in 3. vrste na zadnji polovici zunanjega banderca svetlosive. Rep klinast. Krempelj srednjega prsta dolg in malo, krempelj zadnjega prsta velik in močno zakrivljen. Stara ptica umazano belkasta, mlade ptice temnorjave. Ta najmanjši jastreb je iztegnjenega života in malo večji kakor fazan. Dolg je 600—680 mm in razprostrtih peruti meri 1500—1600 mm, rep 215 mm, kljun 70 mm. Precej tanki, stisnjeni, ravni, na koncu kljukasto zakrivljeni dolgi kljun pokriva od korena do srede voščenica, ki Krjavre-iSchödIcr, Živalstvo. Egiptovski jastreb, neophron percnopterus (L.). je pri starih pticah živo, v mladosti pa umazano rumena. Sredi voščenice, blizu roba gornjega kljuna, so podolgasle, vodoravne in odprte nosnice. Golša je gola in vzbuhiijena. Bistro oko ima temnordečo, pri mladih pticah rjavo Baronico. Perutnice so proti koncu nekoliko zožene; prvo letalno pero je kratko, drugo nekoliko daljše, tretje pa najdaljše. Krovno perje je pri doraslih pticah zamazano belo, le na hrbtu in na trebuhu nekoliko čistejše barve. Belkasta barva vratnega in prsnega perja prehaja v zamazano rumeno. Letalna peresa so črna; perje na ramah je sivkaslo. Mladiči so enakomerno teninorjavi, le perje v kreželjcu je še nekoliko temnejše kakor ostalo. Noge so razmeroma velike in krepke, kremplji zelo različno zakrivljeni. Krak je od petnega sklepa navzdol spredaj nekoliko pernat, sicer debelo mrežast in z deščicami pokrit. Zelo različno dolge, na podplatih fino bradavičaste prste pokrivajo zgoraj veliki ščiti. Med srednjim in zunanjim prstom je razvita kožica, ki sega do prvega členka srednjega prsta, med srednjim in notranjim prstom je manjša mrežica. Krempelj zadnjega prsta je najdaljši in s krempljem notranjega prsta najbolj zakrivljen. Krempelj srednjega prsta je plitvo zapognjen; krempelj zunanjega prsta je najmanjši in slabo, pa vendar bolj zakrivljen kakor na srednjem prstu. Kremplji so zgoraj okrogli, zdolaj dvorobati, črni ali črnorjavi. Goli deli noge so pri starih mrharjih živorumeni, pri mladih pa umazano rumenosivi. Mere so te-le: krak 82 — lOOttM», od teh približno 25—26 mm pernatih; brez kremplja krempelj v loku krempelj v tetivi zunanji prst 36—43 mm 17— 20 mm 12»»»» srednji prst 60—69»»» 24—26 mm 20—21 mm znotranji prst 30—35 mm 26—27 mm 16—17 mm zadnji prst 20—28 »»m 24—28 »m« 16—18»»»» Naslikana noga (tab. X.) je nekega poleti 1901 v Hercegovini ustreljenega samca. Znana je neka čisto bela ptica te vrste4). Sorodnika sta mu neophron pileatus, Burchell, ki prebiva v srednji Afriki od Senegala do Abesinije, proti jugu do Rta dobre nade, ne pa v severni Afriki. V Indiji živi neophron ginginianus, L a t ha m. * * Egiptovski jastreb je ptica islama; navade inohamedancev zelo ugajajo temu jastrebu. Kjer še dandanes vlada polumesec, tam živi tudi mrhar5). Živi v južni Evropi do južne Francoske, v zapadni Švici, do Kaspiškega jezera in Kirgiške stepe; posamezni so se zaleteli tudi do Orenburga. V Aziji je razširjen do Perzije, Turkestana, Afganistana in severne Zahodne Indije. V Afriki ga najdemo na severu od Sahare do Sredozemskega morja, na Kanarskih, Kapverdskih otokih, v severovzhodni, vzhodni in južni Afriki. Redkokdaj se priklati v srednjo Evropo, še redkeje pa v severne kraje. Na Angleškem so ustrelili doslej dva. Navedbe o tem jastrebu niso ravno točne, ker ljudstvo v nekaterih deželah imenuje „mrharja" vsakega jastreba sploh6). Iz zanesljivejših virov pa posnemamo o njegovi geografični razširjenosti naslednje: Na Avsto-Ogrskem so opazovali posameznike v nekaterih krono-vinah. Na Nižjem Avstrijskem so ustrelili edinega 1. junija 1888 7). Prof. Ho no m i ga omenja med pticami Tre n lina8). Na So I nog laškem so ga opazovali enkrat1'). Na Štajerskem so ustrelili dva: «) .1. f. O. 1889, 121. 5) M. O. V. W. 1879, 106. ') Waidmannsheil 1883, 174. ') O. .1. 1916, 43. x) M. O. V. W. 1889, 446. ') Aug. Mojsisovics v. Mojsvar: Das Ti erleben der osterr-ungar. Tiefebenen, 75. 1. 1871 pri Mariboru in 1. 1885 pri Sv. Marjeti na Pohorju10). Na Koroškem se prikaže skoraj vsako leto posamič, toda le v visokem gorovju 11). Cesarjevič Rudolf meni, da se zaleti semtertje v Istro, čeprav redkokdaj12). V Narodnem muzeju v Zagrebu imajo 3 egiptovske jastrebe, ki so pa vsi v Dalmaciji ustreljeni13). V Dalmaciji, odkoder so ga dobili že 1. 1838 in 1. 1856 (dva mladiča iz Spljita)14), se nahaja v gorovju vedno, posebno ob selitvi, vendar ne preveč pogosto15). Kolom-batovič meni, da v deželi tudi gnezdi16) ter, da od marca do avgusta ni redek, posebno v dolini Narente 17). Dne 6. maja 1912 so ustrelili pri Budvi dva mrharja, ki sta imela prazni golši, želodca pa napolnjena z ličinkami zapljunkaric in kosci čreves poginulega psa 1S). Na Ogrskem so opazovali mrharja že v prejšnjih stoletjih v jugovzhodnih pokrajinah. Cesarjevič Rudolf trdi, da je redkejši kakor v Bosni in Hercegovini, da pa vendar redno gnezdi po obrobnem gorovju pri Oršovi, med Donavo in Dravo 19). Pri Mehadiji so opazovali, da se prikaže sredi maja ter odide že v prvi polovici avgusta proti jugu. Na Sedmograškem je gnezdil še v sredi preteklega stoletja v jugoza-padnem kotu dežele, dandanes pa opazujejo le posamezne ptice, ki se zalete iz sosednje Ogrske ali Romunske20) V B u k o v i n i ga opazujejo ob selitvi konec marca in konec septembra po redkem 21). V Bosni in Hercegovini je selilec in zelo redek22); nahaja se posebno v južnih hercegovinskih okrajih, okoli Mostara, ali v severni Hercegovini ga vidijo redkokdaj23). V deželnem muzeju v Sarajevu imajo dva samca iz Gornje Tuzle in iz Stolca (Popovo polje) v Hercegovini24), 1. 1899 pa že skupino 13 ptic25). V Srbiji je mrhar zelo redek in muzej srbske zemlje v Belgradu ima samo samca, ustreljenega dne 23. aprila 1904 pri Cum. Česmi v piroškem okraju26). V Črni gori gnezdi v pre- ">) Mitteil, des naturw. Vereines f. Steierm. 1890, LXXXV. .1. f. (). 1892, 124. ") I. Jahresber. (1882) itd., 20. - Ornis 1887, 27; 1889,406. I2) J. f. 0. 1883, 52—53. ") Glasnik hrv. naravoslov. društva 1902, 43. '*) Verh. der zool.-botan. Ges. 1871, 690; 1857, 556. I5) ,1. f. O. 1883, 53; 1904, 84. 1. Jahresber. (1882) itd., 20. Ornis 1885, 238; 1887, 27; 1888, 35; 1889, 406. V. Jahresber. (1886) itd., 40. O. J. 1891, 20. ">) 1. Jahresber. (1882) itd., 20. Glasnik hrv. naravoslov. društva 1887, 7—8. ") Aquila 1903, 82. '«) Aquila 1912, 471. ") J. f. O. 1883, 53. 30) Aquila 1906, 163. — M. O. V. W. 1892, 212, štev. 3; 1896, 91, štev. 3. - Aquila 1908, 229. -') Ornis 1885, 238; 1887, 26; 1888, 34; 1889, 400. V. Jahresber. (1886) itd., 40. ") O. M. Sch. 1898, 320; 1905, 28. — O. J. 1903, 24. - M. O. V. W. 1881, 11 ; 1889, 295. 2i) Glasnik zein. muzeja u Bosni i Hercegovini 1889, 54—55. 24) Die Vogelsammlung Itd , 2. ") Ornis 1899, 178. -'") Milteil. über die Vogelwelt 1906, 122. cejšnjem številu; prezimuje jih le nekaj v deželi, v začetku maja pride z juga27). Isto se približno lahko reče za Albanijo28). Na Grškem so že mrharja dognali, predno so bile znane mnoge druge ptičje vrste. Prezimujočega so ga opazovali tamkaj samo enkrat; na zimo se namreč vedno preseli na jug. Na kopnem je pogostejši kakor na otokih. O. Reiser ga omenja med pticami, ki jih je opazoval na otoku Krfu29). Odkar so Turki zapustili Grško, tam vidno pojema. V Macedoniji je znatno redkejši kakor njegova sorodnika.30). Po Bolgariji je zelo razširjen, kjer seveda gnezdi31). Tudi v Dobrudži je pogost, kjer gnezdi dandanes morda še kakih 10 —12 parov. Na severovzhodu te pokrajine je redek32). Na Romunskem je najredkejši jastreb in pogostejši le ob Donavi, kjer ga večkrat opazujejo. Prikaže se v marcu in odide v septembru. Ob Dnjestru na besarabski meji celo gnezdi33). V okolici Štambula in drugod na polotoku je mrhar redek, njegovo število se krči od leta do leta. V Italiji ni posebno pogost, toda stalen, deloma pa tudi selilec, ki se prikaže meseca marca, septembra pa zopet odide proti jugu. Opazovali so ga v nekaterih južnih pokrajinah, kakor ob Tarentu in na Siciliji. Prikaže se na Malti in v Kalabriji; na Sardiniji ga ni. Na Balearih je veliko redkejši kakor rjavi jastreb in opazovali so ga posamič kvečemu 3—4 skupaj; na teh otokih gnezdi in se seli od tam septembra 34). V S red o z e m s k e m morju je sploh razširjen do zapadne kotline35). V Mali Aziji in po srednji Aziji je povsod razširjen, ali nikjer ni mnogoštevilen; tam tudi gnezdi, čez zimo se preseli na jug 36). Mrharju so najljubše gorate pokrajine, kjer si poišče globoke skalne globeli, da tam prenočuje; biva splošno po enakih krajih kakor beloglavi jastreb. Ogiblje se posebno večjih gozdov, tudi na drevje rad ne seda. Suhe pustinje mu bolj ugajajo kakor rodovitne in obdelane pokrajine. V Abesiniji živi do 3142 m visoko37). * * Morda ni ptiča, ki bi bil odurnejše zunanjosti in ki bi imel tako malo prikupljivih navad in razvad kakor mrhar. Iz nosnic se mu cedi ") O. .1. 1891, 20; 1900, 167, 188; 1901, 05. ■») O. .1. 1900, 183; 1911, 50. 39) Glasnik zoni. muzeja U Bosni i Hercegovini 1906, 218. "') I). .l.-Z. 69. zv., 27. 3I) J. f. O. 1859, 379. ") Aquila 1898, 110. J. f. 0. 1877, 60. 33) .). C. O. 1862, 231. 3<) Dr. A. v. Jordana, os reeenem mestu 116 -117. - J. f. O. 1862, 244—246. 35) .). f. O. 1873, 343. ">) 0. .1. 1900, 4. .1. f. O. 1008, 666; 1018, 23-24; 1914, 59. 31) 11. Krolin: lloheuverbroitung der Vogel. J. f. O. 1916, 229—240. smrdljiva tekočina, njegovo perje izpuhteva neznosen smrad po mrhovini, ki ga ohrani tudi nagačena ptica tako dolgo, dokler popolnoma ne razpade. Mrhar je vobče otožna in lena ptica. Kadar se nažre, sedi včasih po cele ure nepremično na istem mestu ter čaka, dokler želodec ne opozori, da si bo treba zopet poiskati živeža. Po tleh koraka kakor krokar in tudi kadar leti, je bolj podoben krokarjem kakor ujedam. Leta zelo mično in bolj okretno kakor njegovi sorodniki. Očividci trdijo, da je ni lepše in mičnejše ptice v zraku kot je leteči mrhar.38). Včasih plava igraje se po cele ure v zraku. Če je namenjen na večjo razdaljo, zamahne 5—7 krat počasi s perutnicama ter leti nato dalj časa naprej iztegnjenega vratu, v marsičem podoben leteči štorklji. Kadar najde kaj užitnega, se poda ponosno stopajoč do plena. Padli živali izkljuje najprej oči, potem poskuša priti do drobovja. Mrhar je neokreten počasnež, ki ima bistro oko in tanek vonj. V jutrovih in južnih deželah ga ne preganjajo, temveč ga ščitijo kot zelo koristno in za te kraje neobhodno potrebno ptico. Zato mrhar v teh deželah ni plašen. Egiptovski jastreb je družen ptič, ki rad biva v človeški bližini. Zato se ne smemo čuditi, če nam poročajo pisatelji, med njimi tudi Alleon, da se je izleglo še 1. 1868 v Carigradu okoli tisoč mladičev te vrste; komaj 40 let pozneje pa ni našel Fr. Braun v tem mestu niti enega gnezda več.39) Navadno živi mrhar v parih ali v manjših družbah, nikdar pa ne v takih jatah kakor pravi jastrebi. Za mraz in gorkoto je zelo občutljiv, sicer je trdoživ. Redkokdaj ga vidimo na kakem drevesu; navadno poseda po skalah, kamenju in po tleh, zato si perje močno oguli. V Egiptu poseda v mestu po strehah in se spusti celo na cestni tlak 40). V Siliciji, v Mali Aziji se greje razprostrtih peruti ob obali na razbeljenih sipinah, se koplje v pesku in si čisti perje41). Sicer se pa ravnajo navade in življenje egiptovskega jastreba popolnoma po kraju, kjer živi42). Njegov glas je podoben mišarjevemu, mladiči pa neprijetno žvižgajo; v jezi, kadar se pretepa z drugimi pticami za hrano, sika. Ta ptica se kmalu udomači, posebno mladiči, vendar se je človek kmalu naveliča. Mrhar najraje žre mrhovino, bodisi svežo ali pa že gnilo. Ponekod je njegov glavni živež navadna evropska kornjača. V vročih deželah pobira z drugo nesnago celo človeško in živalsko blato. Po krvi zaklanih živali močno hrepeni; poželjivo gleda od blizu, kako kaplja kri, ter hlastno sreba smrdljivo goščo, ki jo spretno ulovi s koncem kljuna. Drobovje in večje kose mišic dene med prste in jih spretno razpara in zdrobi z ostrino svojega kljuna. Voda mu je neobhodno potrebna, ker jo rad pije in sc koplje v nji43). Ako ni mrhovine, išče v gnoju vsakovrstno črvad ,H) Prot. dr. A. Koenig: Die Geier Ägyptens. J. f. O. 1007, 59—67. ") J. t. 0. 1900, 85. 40) Aquila 1899, 88. ") 0. M. Sch. 1895, 186. ") M. 0. V. W. 1879, 107. •*) Prof. dr. A. Koenig, na rečeneni mostu, 62—64. in žuželke, lovi podgane, miši, kuščarice, kače, žabe in druge dvoživke. Na Kanarskih otokih ga dolže, da krade pavicam jajca. Žre pa tudi ribe44). * Egiptovski jastreb gnezdi v deželah ob Sredozemskem morju, vzhodno do Turkestana, Perzije, Arabije in na Kanarskih otokih. V Evropi gnezdi na Španskem, v zapadni Švici (Mont Saleve), v Dalmaciji, Bosni in Hercegovini, v južni Ogrski in južnozapadni Sedmograški, v Bukovini, Rumuniji, Bolgariji, Črnigori in na Grškem. Najsevernejši kraj, kjer gnezdi, so Chonchowieckega skale ob izlivu Ladowa v Dnjester45). Gnezdilna doba traja od srede aprila do srede maja, v Egiptu od začetka januarja do konca marca46). Spatz je našel pri Gabesu 14. marca sveže gnezdo 2 jajc47), o. E. Schmitz pa v Palestini (Hesme) 28. aprila48). Gnezdi le enkrat na leto, po drugih virih včasih tudi dvakrat4g). Gnezdo je na strmih nepristopnih skalah, redkokdaj na drevju in v naselbinah. V Carigradu gnezdi na cipresah in mošejah, v Egiptu na piramidah, v Indiji na pagodah, mošejah, velikih poslopjih in na grobnih spomenikih. Gnezdo je zneseno iz posameznih vej in mladik. Zgoraj je obloženo z živalskimi ostanki, posebno z dlako, s kožami in perjem, s cunjami in travo; našli so pa tudi že suhe odpadke goveje živine. Samica znese dve jajci, ki jih izvali v 28—30 dneh; redka so posamezna jajca. Vse navedbe in trditve o 3 ali celo 4 jajcih, kakor tudi, da vrže samica predno začne valiti, iz gnezda tretje jajce5U), so bajke, .lajca so ovalna, redkokdaj podolgasta, brez leska in imajo na umazano belem ali rumenkastem dnu zamazane, več ali manj razločno omejene rjastorjave ali tenmordeče lise, ki zakrijejo včasih popolnoma temeljno barvo. Posebno na topem koncu se zgoste večkrat te lise. Lupina je debela in proti luči rdečerumeno prozorna, po drugih rumeno ali rdeč-kastorumeno 51), po čemer se razločujejo od jajc ribjega orla, ki so sveža inodrozeleno, pozneje zelenkastobelo prozorna. Merijo največja 76"4 X51'7»«w, najmanjša 597 X 477 mm, tehtajo najtežja II 25 najlažja 7'I5<7. 100 jajc iz južne Evrope in severne Afrike (56 .lourdain, 44 Roy), ki jih je izmeril .lourdain, merijo poprečno 66M8 X 50 mm. Prof. dr. Koenig je izmeril in natanko opisal (i gnezd iz Egipta52). Če se samica ponesreči, nadaljuje samec valitev. Mladiči zelo hitro rastejo ter zapuste gnezdo v zgornjem Egiptu že marca, .leseni se mladiči golijo, pravo perje jim zrasle šele četrto leto 53). Mladiči so zelo občutljivi. ") J. f. 0. 1854, 448. <5) Grfl. Dziedus/.ycki'sches Museum in Lemberg. I. Abt. Zoologie. Wirbeltiere. II. Vogel, 1. ") .1. f. (). 1868, Exh. 88 «) .1. f. 0. 18!)4, 350. «) Z. f. 0. u. O. XIX. lein., 147. M) 0. .1. 1011, 211. 5Ü) .1. f. (). 1864, 54 51) .1. f. (). 1880, 002. ") J. f. O. 1907, 65-67. ") .1. f. (). 1853, 190. Najhujši mrharjev sovražnik je človek, ki ga neusmiljeno preganja in po nepotrebnem pokončuje tudi s strupom. Škodljivi so mu. človeški izumi in naprave, ki mu prikrajšujejo hrano, da se mora umikati pred prodirajočo kulturo, čeravno se izredno hitro privadi vsem izpremembam in novim razmeram. V njegovem drobovju in perju žive, kolikor je do-zdaj znano, 4 vrste nadležnih zajedalcev. Streljajo in love ga na vsakovrstne načine; najlažje ga zalotijo pri mrhovini. Iz hrane mrharja najbolje razvidimo, da je zelo koristen, posebno v južnih, vročih pokrajinah, kjer nadomešča zdravstvene oblasti. Stari Egipčani so znali ceniti njegovo važnost v polni meri ter so ga oveko-večevali na ploščah nagrobnih kamnov, na zunanjih in notranjih stenah piramid, na starih stavbah svetišč; z njegovim imenom se začne tudi arabska abeceda. Prebivalci grškega otočja strojijo njegovo trpežno kožo, pustijo na njej puh ter jo rabijo kot dragoceno kožuhovino. O kakršnikoli resni škodi, ki bi jo naredil mrhar, ne moremo govoriti. Mrharja bi morali v evropskih pokrajinah, odkoder ga še niso pregnali, ščititi ne le kot koristno in potrebno ptico, temveč tudi kot naravni spomenik. Brkati ser, gypaStus barbatus (L.). Navadna imen a. Slovensko: bradač (Erjavec), brkati ser (Erjavec), ser (Erjavec), sop (Erjavec); hrvaško: bradan, bradaš, bradati jastrieb, crvenjak, kq-stober, kostoberina žntoglava, kostolom, kraguj bradati (Brusina), mrki oro, pe-peljar, sivi krstaš, 7.er, žutelj, žntoglava; češko: orlosup bradaty, sup bradaty; poljsko: ortosep brodaty; rusko: borodač; nemško: Bartgeier, weißköpfiger Geieradler, sehwarzköpfiger Geieradler, hurtiger Geieradler, Bartadler, Bartfalke, Lämmergeier, Gemsengeier, Goldgeier, Greifgeier, .lochgeier, Lämmergeier der Alpen, schweizerischer Lämmergeier, weißköpt'iger Geier, Weißkopf, Grimmer; italijansko: avvoltoio degli agnelli; francosko: gypaete barbu; angleško: Bearded Vulture. Znanstvene soznačnice: Gypaetus barbatus, Linne. Gypaetus alpinus, Daudin. Gypaetus aureus, Daudin. Gypaetus castaneus, Daudin. Gypaetus graudis, Storr. Gypaetus haemahalanus, Hutton. Gypaütus leucocephalus, Meyer in Wolf. Gypaetus melanocephalus, Meyer in Wolf. Gypaütus oceidentalis, Brehm. Gypaetus orientalis, Brehm. Vultur barbatus, Linne. Vultur aureus, Gesner. Vultur niger, Brisson. Vultur barharus, Latham. Vultur leucocephalus, Brehm '). Vultur alpinus, Brehm. Vultur baeticus, Aldrovandi. Falco barbatus, Brehm. Kalco magnus, Samuel Gmelin. Aiplila harbata, Schrank, Phene ossifraga, Savigny. Phene gigantea, Savigny. Keyserling-Blasius: Die Wirbeltiere Europa's, XXVIII, štev. 5, 134, štev. 5. — Freyer, 7, štev. 3. - //. Graf von der Mühle, Beiträge zur Ornithologie Griechenlands, 12—13, štev. 4. — ./. Hlnterberger, Die Vögel von Österreich ob der Eons itd., 7, štev. 3. — A. Ii. i>. Lindermayer, Die Vögel Griechenlands, 10—11, štev. 4. — Erjavec, IV. del, 203—208, štev. 55, sl. 50. — Erlisch, 6—7, tab. 1, sl. 6 in 7. — Schödler-Erjavec, Knjiga prirode, IV. del, 298. — V. R. v. Tschusl zu Schniidlwffen, Die Vögel Salzburgs, 2—3, štev. 3. - Madaräsz, Z. f. O. 1884, 248-249. - Ornis Carinlhiae, 22—23, štev. 4. - Ed. v. Czi/nk: Der Bart- oder ') ne: Vidtur loucoeophalus, Meyer in Wolf. (ijuniMin, PUOe M. Brkati ser, fjypaüüis barbatus (L.). SC Lämmergeier (Gypaetus barbatus, Linn.)- 0. J. 1890, 45—55. — J. Frivaldszky : Aves Hungariae, 8—9, štev. 13. — A. J. Jäckel, 1. e., 4. — Ed. o. Czynk: Der Bart- oder Lämmergeier (Gypaetus barbatus, Linn.). Aquila 1894, 136—151. — Ornis balcanica, II. zv., 129-131; III. zv., 386—396; IV. zv., 108—109. - Naumann, V. zv., 292-301 (tab. 60 in 61, tab. 70, sl. 18).' - Brehm, 6. zv., 415—437. — Gjurašin, dio IL, 105—112, naslovna slika. — Hennicke, Die Raubvögel Mitteleuropas, 202—223, tab. 56 in 57. — C. Dott. E. Arrigoni Degli Oddi: Manuale di ornitologia italiana, 7—9 (posebnega dela). — Hennicke, 63, tab. 30. — C. G. Fri-derich - Bau: Naturgeschichte der deutschen Vögel, 386—388, tab. 25, sl. 4. — Schaff, 318—322. — Dr. Friedrich Knauer: Zur Naturgeschichte des Bartgeiers. Wiener Zeitung 1908, štev. 12, 6-7, in štev. 13, 6. - Dr. E. Klein: Naši ptici, 71 — 72. — K. Knežourek: Velky prirodopis ptäkü. I. dil, 530—535. — Ornis Ho maniae, 440—446. - Reichenow, Die Vögel, I. zv., 397-398. - Hartert, 1146-1199, štev. 1617 in 1618. — Wilhelm Thimm: Schutz dem Bartgeier! O. M. Sch. 1916, 173—178. — V. R. v. Tschusi zu Sclunidhoffen: Über das einstige Vorkommen des Bartgeiers (Gypaetus barbatus L.) im österr. Alpengebiete. J. f. O. 1917, II. zv., 269-277. Rey, 12—13, tab. 4, sl. 5. — G. Krause: üologia universalis palaearctica, seš. 16. — Szielasko: Die Bedeutung der Eischalenstruktur itd. J. f. O. 1913, 282—283, štev. 206. * Glava porasla z volnatim perjem; ob kljunovem korenu, preko vosčenice in nosnic trdo, ščetinasto perje; na podbradku naprej štrleča ščetinastopernata brada. Prvo letalno pero je mnogo krajše kot drugo, to pa komaj krajše kot tretje, ki je najdaljše. Rebrca letalnih in krmilnih peres na zunanji strani bela. Izmed sprednjih prstov srednji najdaljši; krak pernat; noge sivomodre. Brkati ser, ki so mu odkazali sistetnatiki mesto med jastrebi in orli, se razlikuje po popolnoma pernati glavi od drugih jastrebov. Nasprotno nas pa spominjajo prsti na jastrebe, ker je srednji veliko daljši kakor ostala dva sprednja; tudi vilice so zraščene s sprednjim robom grodnice kakor pri jastrebih. S podolgovatim volnatim petjem pokrita glava je majhna in ima ploščato čelo. Navspred se zožuje v krepak iztegnjen kljun črne barve. Gornja čeljust je od začetka ravna, potem se napenja in prehaja ob koncu v veliko kljuko. Voščenico in koren spodnje čeljusti porašča trdo, naprej obrnjeno ščetinasto perje. Značilen za brkatega sera je šop šče-tinaslih peres na podbradku, ki mu napravlja naprej štrleče brke (ime). Nosnici sta podolgasto ovalni in ležita poševno navzgor; pri evropski vrsti sta obraščeni s trdimi ščetinami. Veliko oko ima svetlorumeno ša-renico, obdano z zaročim kolobarjem. Zelo dolge perutnice segajo do konca repa, v katerem je 12 širokih peres. Kep je stopnjat in meri dve tretjini penili. Krovno perje na glavi, po vratu in na trebušni strani je belo in bolj ali manj rjaslo zamazano. Ščetine ob kljunu in na podbradku so črne, črna je tudi lisa nad obrvmi. Lica, teme in včasih tudi grlo so črno črtkana; teme obroblja zadaj trak črnih črt. Hrbet, peruti in rep so sivozaprašene črnikaste barve. Samica, ki je navadno večja kot samec, ima bledejše barve, mlada ptica je popolnoma drugačne barve kakor odrasla, vobče je temnejša in bolj enobarvna. Noge so kratke in sivomodre. Krak, ki je tako dolg kakor srednji prst, je skoraj popolnoma porastel s perjem, le najspodnejši del je gol, sicer je pokrit s ščitci. Najdaljši je srednji prst, ki je zvezan na korenu z zunanjim po ozki kožici. Zadnji prst je skoraj tako dolg kakor zunanji. Kratki črni kremplji so debeli in le malo zakrivljeni, zato niso posebno ostri. Najmočnejši so kremplji prvega in drugega prsta. Brkati ser meri po dolgem 1080 mm, čez razprostrte peruti 2351 mm; peruti merijo 805 mm, rep 515 mm. Kljun je več kakor dvakrat tako dolg kot visok in meri v loku 107 mm. Krak ima 84 do 95 mm; brez kremplja krempelj v loku krempelj v tetivi zunanji prst 48—49 mm 24—30 mm 18—19 mm srednji prst 75—78 m?« 28—31 mm 18— 20 mm /.notranji prst 40—41 mm 34—44 mm 22—24 mm zadnji prst 35—38 mm 36—46 mm 23—24 mm Naslikana noga (tab. XI.) je nekega, meseca marca 1901 v Bolgariji ustreljenega sanica. Znane so štiri premene brkatega sera in sicer: gypaetus .sub-alpinus, Brehm, na Sardiniji, gypaetus atlantis, Erlanger, v gorovju Atlas, gypaetus ossifragus, Savigny, v severovzhodni Afriki, in gypaetus m e r i d i o n a 1 i s, Keyserling-Blasius, v južni Afriki. * * * Brkati ser je že odnekdaj razširjen čez prostrano ozemlje ter se nahaja v posameznih deželah bolj ali manj pogosto. Živi še dandanes na Portugalskem, Španskem, Korsiki, Sardiniji, v Bosni in Hercegovini, na Sedinograškem, v Orni gori, Albaniji, na (irskem, v Bolgariji, Romuniji, na Turškem, v Mali Aziji, na Kavkazu, v Perziji, Turkeslanu, Trans-kaspiji, Sibiriji, Tibetu, Mandžuriji, na Himalaji, v Kini, Tunisu in Arabiji, pa tudi v Kaplandiji ga še dobe. — Na nemških tleh ne živi več. Na Bavarskem so ustrelili zadnjega 1. 1855. Dalje časa se je obdržal v Švici, kjer je v 13 muzejih različnih kantonov nagačenih 48 brkatih serov. Zadnjega živega sera so ujeli v Švici I. 1869. Še 25 let so opazovali lovci zapuščeno samico, ki je prebivala v I.oetschentalskili alpali, dokler je niso našli pozimi 1886 mrtve pri načeti, s strihninom zastrupljeni lisici. Na Avstro-Ogrskem so ga v severnih kronovinah opazovali menda samo v Šleziji2). Zadnjega brkatega sera so ustrelili na Gorenjem Avstrijskem 3. febr. 1824; bila je samica z že precej razvitima jajcema. Zadnji par je gnezdil tam 1. 1835 in izginil brez sledu s popol- J) Ii. Holewa, Die Vogelfauna in Schlesien, 28, štev. 302. noma godnima mladičema. Na Solnograškem so ustrelili zadnjega 1. 1843 pri Gasteinu. Vse poznejše navedbe so pomotne in se nanašajo ali na plešca, ali pa na planinskega orla3). Na Nižje Avstrijsko se je zaletel semtertje v začetku prejšnjega stoletja 4). Veliko prej je izginil na Štajerskem; bila sta star in mlad samec, ki ju je dobil 1. 1809 pl. Wittmanstetten in sta zdaj v prirodopisnem muzeju na Dunaju 5). Na Pred ari skem je živel v južnih in vzhodnih Alpah6). Neverjetno dolgo je kljuboval vsemu zalezovanju in drugim sovražnim vplivom na Tirolskem. Zadnja dva sta bila ustreljena 1. 1882; 1. 1897 so videli krožiti zopet 3 brkate sere. Vse poznejše navedbe so pomotne. Na Koroškem je izginil 1. 1881. Že Valvasor pripoveduje, da so na Kranjskem, posebno na Gorenjskem in okoli Polhovega gradca, izredno veliki planinski orli, ki odnašajo žive ovce7). F rey er navaja brkatega sera med pticami Kranjske; dokaz za to svojo trditev si je izposodil iz sosedne Koroške. Tudi cesarjevič Rudolf sodi, da je živel brkati ser na Kranjskem8). Kakor v sosednjih deželah tako je dandanes izginil tudi pri nas. Natančnejših njegovih sledov na Kranjskem dozdaj nisem mogel izsledili. V Istro se po mnenju cesarjeviča Rudolfa zelo redkokdaj prikaže9). V Hrvaški in Slavoniji so videli spomladi 1. 1852 dva sera pri Zemunu, ki sta se po hudem boju z domačimi jastrebi in orli ranjena spustila na zemljo. Na Ogrskem so opazovali brkatega sera samo v jugovzhodnem delu dežele, odkoder je priletel posebno jeseni in pozimi v bližino mest, da pospravi nezakopano mrhovino. Muzej v Budimpešti ima 9 nagačenih brkatih serov. Na S e d m o g r a š k e m živi v visokem gorovju10). V Bilko vini so ga opazovali semtertje na najvišjih gorah11) na ogrski in sedmograški meji 12). V Dalmaciji, kamor se zaleti včasih iz sosednje Hercegovine, po mnenju cesarjeviča Rudolfa ni tako posebno redek13). Kolom-batovič je videl ustreljenega na dalmatinski meji14). V Bosni in Hercegovini živi in gnezdi še v precejšnjem številu, vendar so mu tudi tu dnevi šteti. Prvi, ki so ga v teh deželah nepobitno dognali, so bili avstrijski častniki l. 1878 in 1879. Dandanes je omejen na 3 okrožja. Središče največjega okrožja je ob meji gaškega in fočanskega okraja, kjer so najvišje planine severnega Balkana: Maglič, Volujak, Lebršnik itd. 3) V. K. v. Tschusi zu S c h m i d h o f f en, Übersicht der Vögel Oberösterreichs und Salzburgs, 29—30. A) (). .1. 1910, 43. 5) Verh. der zool.-botan. Ges. 1871, 689—690. 6) Ravnotam 1868, 244. 7) Valvasor: Die Ehre des Herzogtums Krain, III. knjiga, 443—444. ") .1. f. O. 1883, 53. ") ,I. f. O. 1883, 53. "') M. O. V. W. 1892, 223. — Aquila 1900, Kil. ") O. .1. 1894, 206. '-') Ornis 1888, 35. ") .1. f. O. 1883, 53. '«) 1. Jahresber. (1882) itd., 20. Drugo nekoliko manjše okrožje se razprostira severno od prvega in obsega Treskavico, Visočico, Prestico, posebno pa Prenj. Tretje najmanjše okrožje obsega VTašič in njegove razrastke severno od Travnika. Odtod se zaleti v sosedne pokrajine.15) V sarajevskem muzeju jih je bilo 1. 1899 dvanajst, večinoma iz Hercegovine 15). V Črni gori in severni Albaniji mu ugaja malo pokrajin, vendar je pa dokazano, da v teh deželah živi in semtertje tudi gnezdi17). Po navedbah Reise rja živi in gnezdi v Srbiji na najvišjih grebenih: na 2186 m visokem Midzoru ob bolgarski meji, na Babinem zubu, Stari planini, Suvi planini in na klisuri Sičevo. Samec, ki ga imajo v belgrajskem muzeju, je bil ujet dne 21. januarja 1901 pri Baltaberilovcu18). V gorati Grčiji, kjer ga je Kriiper natanko dognal19), živi po srednjevisokem gorovju, pa tudi v ravnini, če so blizu strme skalne globeli. Nahaja se še dandanes manj ali bolj pogosto v vseh delih dežele 20). Na Bolgarskem je veliko bolj redek21). V Rumuniji se nahaja v mejnem gorovju proti Sedmograški. V zadnjem času imamo iz M a cell o ni je o njem zanesljiva poročila22). Na Sardiniji23) je ser redka prikazen. Dr. Schiebel je našel na K o r s i k i samo letalno pero brkatega sera 24). V Mali Aziji je stalen in gnezdi v okolici Smirne.25) V deželah ot) Sredozemskem morju sega do zapadne kotline tega morja26). Brkatega sera opazujejo navadno posamič, kvečemu v jatah po 5 ptic skupaj, redkokdaj pa po 7 ali 8 27). Samec in samica imata lovišče približno v obsegu enega km2, ki ga redno preiščeta vsak dan. Živi v nedostopnih višinah, kjer bivata divja koza in svizec. Rad de ga je dognal v Kavkazu 2000 m visoko28). * * * Tega pradobnega velikana med pticami ni mogoče zamenjati s planinskim orlom, ker ga razločuje že od daleč dolgi, klinasti in stopnjati rep; od blizu ga pa precej spoznamo po glavi, kozji podobni. Leteči brkati ser je mnogo veličaslnejši kakor leteči orel. Njegove dolge, po ") M. O. V. W. 1886, 147. Glasnik hrv. naravoslov. društva 1887, 7. Glasnik /.oni. muzeja u Bosni i Hercegovini 1889, .r).r)—57. l.ovačko-riharski vjesnik 1895, 177 — 180. — Laska, na označenem mestu, 55. '") Die Vogelsammlung itd., 2. — Ornis 1899, 178. ") O. .1. 1900, 175, 184; 1901, 04—65. IH) Mitteil. Uber die Vogelwelt 1906, 188. '") .1. f. O. 1862, 878—879. 2°) .1. f. O. 1905, 663. 2I) .1 f. 0. 1859, 380. --') 1). .).-/.., 07. zv., 552—554 ; 0. M. Seh. 1917, 238. ■'') .1. t. (). 1902, 400. -M) Meine ornith. Krühlings-Studionreiso nach Corsiea (1910). Programm des Slaals-Obergymnasiums zu Klageufurt 1010/11, 20. -"•) .1. f. <). 1908, 556. -«) .1. f (). 1873, 848. 27) J. f. 0. 1001, 119. 2H) .1. f. (). 1910, 236. sokolovo zožene perutnice ga neso, ne da bi mu bilo treba z njimi le enkrat zamahniti, v nedogledne višine, odkoder zapazi z bistrim očesom takoj svoj plen na zemlji. Spušča se potem počasi vedno nižje in nižje, pridrvi od strani kakor blisk na ubogo žrtev ter jo pahne v prepad, še predno ta opazi drznega napadalca. Njegovo pravo orožje niso noge oziroma kremplji, ampak svojo moč ima v kreljutih. Zato trdijo nekateri prirodopisci po vsej pravici, da odnaša le manjši plen, ter da ne more dvigniti od tal odrasle divje koze ali stare ovce. O njegovih lastnostih so si prirodopisci zelo nasprotni. Na ptico vplivajo namreč podnebje in druge okolnosti ozemlja, kjer živi. Ako ne more dobiti brkati ser zadosti svojega navadnega živeža, je zelo predrzen ropar. V Karpatih se nikoli ne poda na lov pred 8. uro zjutraj. Če leti, drži vrat iztegnjen vodoravno naprej. Na tleh koraca, kakor jastrebi, po krokarjevo. Kakor tudi druge ptice, ki imajo kratke noge in dolge perutnice, se brkati ser prav težko vzdigne od tal, zlasti če se je do sitega nažrl. Zato se najraje useda na visoke skale, nad prepade, na drevje pa le tedaj, kadar išče vejevja za gnezdo, sicer le na parobke ali pa na gladke veje bukev ali borovcev, kakor je opazoval Reiser v okolici Sarajeva. Rdeča barva ga zelo razburi in tako razdraži, da rdeče oblečenega človeka takoj napade. Glas je podoben rahlemu žvižganju mladih mišarjev. Pravijo, da naznanja s svojim glasom grdo vreme. Obstreljeni ali v past vjet brkati ser se srdito brani s kljunom. Voda mu je neobhodno potrebna, ne toliko, da jo pije, temveč da se v nji koplje. V jetništvu izgubi brkati ser ves pogum in vso predrznost, posebno če se je od mladosti privadil človeka. O dobrohotnosti in krotkosti ujetih brkatih serov beremo v vsakem večjem spisu prav mične dogodbice. O hrani brkatega sera sodijo prirodopisci ravnotako različno kakor o njegovih lastnostih; tudi ta je odvisna od podnebja in od pokrajine, kjer ser živi. Zamenjali so ga prepogostokrat s planinskim orlom; na njegov rovaš je šlo tudi veliko zlodejstev, ki jih imata medved ali divji prašič na vesti. Na Španskem in Grškem, kjer biva v srednjem gorovju in v ravnilu, se hrani z mrhovino, kostmi, želvami in malimi sesalci. Tudi v Kavkazu ni posebno srdit ropar. O abesinskem seru trdijo zopet, da se hrani posebno s kostmi in drugimi odpadki klavnic, da se loti poginulih živali in človeških trupel, ter da lovi samo v največji sili. V Egiptu jc pobral ustreljeno kotorno (skalno jerebico) izpred lovca29). V Švici se loti le v skrajni sili večjih živali. Splošno se lahko reče, da so mlade divje koze, mlade ovce, koze, manjši psi, lisice, mačke, zajci, marmotice in drugi manjši glodalci, vrane, želve, ostanki na klavnicah, vsakovrstne kosti in mrhovina, njegov vsakdanji živež. Manjše živali požre z dlako in kožo vred; na kosti je posebno pohlepen. Večjim živalim izkljuje najprej oči, potem jim razpara trebuh; večjo mrho žre -') Ornis VI. leln., 500. včasih po ves teden. Novejši pisatelji dvomijo, da bi spuščal velike kosti iz višave na skalovje zato, da se razdrobe in potem pogoltne njih posamezne kosce 3ü). Da bi se lotil odraslega človeka, je menda bajka. * Gnezdi vedno v visokem gorovju in posamezno. Velikansko gnezdo je zneseno iz krepeljcev in je različno veliko, ima IV2 m v premeru in je 1 m visoko. Rob je narejen iz vejic, resja, dračja in kosti; postlano je gosto z ovčjo volno in kozjo dlako. Toda gnezdo ni vedno enotno narejeno; večkrat leže jajca in pozneje mladiči na golem kamenju. Gnezdo postavi ser na težko dostopne skalne robove in razpokline, v visoke, strme skalnate stene, vselej blizu kake gorske vode in rodovitnih pašnikov. Gnezdilna doba se začne že konec decembra in traja do konca maja, kakor pač nanese podnebje in vreme. Na Grškem n. pr. se začne že decembra in januarja31), ko leži v gorah 1 m debelo snega; februarja v Bosni, maja v Himalaji. V bližini njegovega gnezda so našli enkrat krokarjevo gnezdo s 4 jajci32). Samica znese večinoma dve, redkokdaj eno samo, za veliko ptico primeroma malo jajce. V gnezdu najdemo redno le enega mladiča, ker slabotnejši navadno pogine. Gnezdi samo enkrat na leto. Jajca so ovalna in okroglasta, najširša ob ekvatorju. Lupina je brez bleska in je debelega zrna; v globinah najdemo drobna apnena Zrn Ca kakor fin pesek. Večkrat se dobe tudi vozelčki na obeh koncih. I/.pihana jajca so proti luči pomarančastoruineno prozorna. Merijo največja 91*6 X 67-8 mm, najmanjša 75'2 X 61*1 mm, tehtajo najtežja 27-98 g, najlažja 17'30b, entstand bei oberirdischer Entwässerung als Hauptflußrlnne das Tal der oberen Reka, das heule bei St. Kanzian endot. Damals aber setzte; es sich in ehe Terrainfurche von Veliki 1 Brestovica fort uml erreichte beim heutigen Timavo den westlichen Karstrand. Später entstand elie große; Briichlinie; Veliki dol Doberdob (»Dobri dol*) und os sank an ihr der Karsistreiten von Nahre/.ina im Verhältnis zu jenem von Kostanjevica ab. Durch diese Verwerfung erscheint das weiter westlich gelegene jetzige Trockental Dol (Vallone) von Opalje selo in zwei Stufen von verschiedener Höhenlage zerschnitten. — Im Laufe der Hebungs- und Erosionsperiode versiegte infolge der Tieferlegung der Erosionsbasis das Flußsystem des Karstes und es entstanden die heutige Reka und der Timavo, sowie der Lokavec-Haeh bei Monfalcone. Durch die nachfolgende quartäre Senkung der Küstengegend ist die Felssohle des Timavo und des Lokavec unter den Grundwasserspiegel geraten und mit Anschwemmungen zugeschüttet worden. 2, Im Görz-Wippaeher Flyschslreifen hat sich wegen der leichten Zerstörbarkeit des Gesteins die alte Landoberfläche im Zusammenhange nicht erhalten, doch nehmen die Höhen gleichfalls von SO nach NW ab (bei I'raewald 000 in, bei Görz '^00 tri). In noch bedeutendere Höhe erscheint der Hochkarst gehoben. Die Ebenheit von Ternovo (im Mittel 800 in) dacht aber gleichfalls gegen W ab (Quellgebiet der Idrica 1000—1100 in, im W 700 in). Aufgesetzt sind Höhen (Mrzavec 1406 in, Goljak 1400 in), die denen des Triester Karstes entsprechen. Gleiche Erhebungsverhältnisse zeigt der Birnbaumer Wald Der Adelsberger und der Loitseher Karst schließen «Ich an. Nördlich von der Idrianer Bruch- und Verwerfungslinie erscheint das St. Veits Plateau (000 700 in) als gesunken, die Gereuter Fläche hält sich wieder in 800 -700 in Höhe. In die jetzt hochliegenden Verebnungen erscheinen erloschene Täler eingeschnitten. Eine morphologische Merkwürdigkeit ist das Trockental von Čepovan, das in N und S unvermittelt abgeschnitten ist hoch über den jetzigen Talböden der Umgebung. Es ist offenbar infolge einer Hebung der Ternovaner Ebenheit eingefurcht worden. Es wurde schließlich außer Gebrauch gesetzt, als die Talfurche Sa. Luzia—Görz die Batwässerung an sich zog, indem sie in ihre weichere Gesteinsunterlage rascher einschnitt als der Fluß im Čepovaner Tal Wahrscheinlich reichte die Längstalstreeke des Isonzo über Sa. Luzia bis zum Nordende der Čepovaner FurChe, so daß diese die vereinigten Wässer des Isonzo- und des Idrica Gebietes nach Süden führte, bis die von einem Voralpenfluß eingetiefte Talstrecke Sa. Luzia -Görz ihre Rolle übernahm. Die Fortsetzung des Čepovaner Tales ist nicht im Dol von Opalje selo zu suchen, sondern sie liegt wohl unter dem jetzigen Isonzobetl entlang des W-Randes des Triester Karstes unter diluvialer Anschüttung begraben. Der Hügel von Medea zeigt noch die rechtsui'erige Begrenzung des ertränkten Talstückes an. Die Längstall'urche von Godovie führt aus dem oberen Idrieagebiet nach SO, die Rakek—Ravnikfurche zieht vom Zirknitzer Seebecken ihr entgegen nach NW; beide vereinigen sich, führen an Loitsch vorbei und erreichen von da die zum Laibacher Moor umgebildete Talweitung bei Oberlaibach. — Ein alter Talhoden zieht ferner vom Quellgebiet der Poik nach NNW entlang der heutigen Poik in einer sie überragenden Höhenlage. Weniger auffallende alte Talböden führen aus dem Birnbaumer Wald gegen den Rand des Adelsberger Heekens. Die heute toten Täler der oberen Poik, die Furche von Godovie und die Ravnikfurche sind 200—400 m tief in das Karstplateau eingesenkt und erinnern an das Čepovaner und das Hrestoviea-Tal. Sie besitzen oft eine mehrer Kilometer breite verebnete Talsohle, die bis lOO in über dem heutigen Flußniveau liegt. Nach einer vordiluvialen Periode des Stillstandes, in welcher die seitliche, den Talhoden verbreiternde Erosion die Oberhand hatte, leitete also eine neue Niveauverschiebung eine Tieferlegung der Entwässerungsadern ein. Diese brachte hier wie im Triester f Karst eine Veränderung: die auf klüftigem Kalksteinboden fließenden Gerinne wurden in den Spalten des Gesteins aufgesaugt und verlegten ihren Lauf unter die Erdoberfläche. Nur auf nicht oder wenig durchlässigem Gestein (Schiefer, Sandstein, Dolomit) verblieb die oberflächliche Erosion. So entstand die berühmte Talkette Poik—Unz—Laibach. (Die Poik liegt im Flysch, ihre Fortsetzung im Adelsberger Höhlensystem im Kalkstein, der Unz fließt auf Dolomit, das weitere unterirdische Flußstück wieder in Kalkstein, der Laibachfluß von Oberlaibach an in Dolomit, Schiefer und Sandstein). Das Polje von Planina ist somit kein Einbruch, sondern durch oberflächliche Ausräumung entstanden, ebenso das Zirknitzer und das Adelsberger Becken. Die obere Idrica ist in vordiluvialer Zeit durch das jetzt verlassene Hochtal von Godovič zur Laibach abgeflossen, und ist erst später dem Isonzo Untertan geworden. Der Anlaß war folgender. Wir sehen die Hochkarstzone staffeiförmig gehoben mit steilem bedeutendem Abbruch gegen das Wippachtal. Das Gelalle gegen die Adria wurde also stark gesteigert und belebte die zurückgreifende Tätigkeit des Isonzosystems; dadurch eroberte dieses die obere Idrica. Auf der krai-nischen Seite dagegen dachen die Hebungszoneu allmählig ab und lauten weit nach Osten aus. Die vordiluvialen Talböden der Poik und der Wässer des Birnbaumer Waldes scheinen darauf hinzuweisen, daß sie zur Wippachmulde entwässert wurden. Die Poik floß im ersten Teil der Erosionsperiode, welche nach dem Ausreifen der Ein-ebnung eintrat der Wippach zu, parallel der Reka, bis sie durch unterirdische Wasserabgaben an den Adelsberger Karst dem Laibachflusse zugeordnet wurde. Durch diese Veränderungen an der Idrica und an der Poik verschob sich die adriatisch-pannonische Wasserscheide entsprechend. 3. Wie im Hochkarst bestehen in den Julischen Alpen ausgedehnte Ver-ebnungsflächen. Kine Hochfläche von 1400/h Höhe zeigt die Me/.aklja. In sie ist der hohe Talboden von Ravne und Pernike (050 in) eingelassen. Weiter südlieh dehnen sich die Hochflächen der Pokljuka (1300-1400 m) und der Jelovica (1200 bis 1300 m) aus. Im Westen des Wocheiner Sees befindet sich eine Plateaustufe in 1500—1000 in Höhe. In diese eingesenkt erscheint als jüngeres Krosionsgobilde das Hochtal der Sieben Seen. Beiderseits der Wocheiner Save finden wir einen hochliegenden alten Talboden (Koprivnik, Gorjuše in 000 -1000 m Höhe etc.), welcher der Ilöhenslul'e von Ravne -Pornike entspricht). Das obere Isonzogebiel isl von Verebnungsformen frei. Die vordiluvialen Vorohnungon bilden dio Basis, von welcher die weitere morphologische Entwicklung verfolgt werden kann. Flächen wie der Triester Karst, der Hochkarst und die Waldplateaus der Julischen Alpen können nur entstanden sein, wenn das Land, von dem sie stammen, bloß sehr wenig über dem Wasserspiegel der einander nahen beiderseitigen Wasserbecken (der Adria im W, der Pannonischen Bucht im O) lagen. Kino vollständige Verebnung des Landes fand nicht statt. Die Höhenregionen der .lulischen Alpen ragen als ausgedehnte Krhe-bungsinasse mehr als 1000 m über den Plateaus empor, die höchsten Teile des lloehkarstes und des Triester KOstcukarstes überragen die zugehörige Ebenheit um einige Hundert Meter. In allen drei Gebirgseinhoiton ist die Verebnung in derselben Zeilepoche zustande gekommen. Die in geringer Seohöho entstandenen Ebenheiten liegen heute in sehr verschiedenen Holum (Triostor Karst 200—400 »i, Ternovaner Wald 700—lOOO m, die Hochflächen der Julischen Alpen 1200-1400 m). Da ein Sinken dos Meeresspiegels um rund 1000 m seit der jüngeren Tertiärzeit nicht eingetreten sein kann, so kann die jetzige Höhenlage nur durch eine staffel-fönuige Heraushebung oder Aufwölbung zustande gekommen sein. Es entspricht den Tatsachen nicht, die Höhenstufen des Dinarischen Gebirges als Ergebnis eines Absinkens zur Adria aufzufassen. Die Hebungen führten zu einem steiler werden des Gefälles in den fließenden Gewässern, also zu einer Belebung der in die Tiefe gehenden Erosion. Sobald die Hebung zu einem Stillstand kam, ging die Erosion mehr in die Breite. So entstanden die in die Hochflächen eingetieften, an ihrem Grunde verebneten Talböden an der Rotwein und der Wocheiner Save und im Hochkarsle (Godovie, Ravnik bei Planina) — also vornehmlich in dem zum Flußsystem der Save gehörigen Teil des Gebietes Im größten Teil des Karstes hingegen wurden die Wässer bei neuerlicher Belebung der Tiefenerosion im Gebiete der klüftigen Kalksteine unterirdisch angezapft. Diese Verstümmelung der Talsysteme im Karst und die Poljenbildung gehört dem letzten Abschnitt der vordiluvialen Erosionsperiode an. In jüngster Zeit traten Senkungen der istrischen und dalmatinischen Küstenregion ein, welche zur Ertränkung der betroffenen Talstücke führten (Timavo, Lokavec). Über das geologische Alter der aufeinanderfolgenden Vorgänge gelangt der Autor zu folgenden Anschauungen. Im Bereich der adriatisch-pannonischen Wasserscheide ist am Ende des Miozän, etwa zu Beginn der politischen Epoche die Erosion bis zu ihrer untern Grenze gediehen, wobei die geschaffenen Ebenheiten nur in geringer Höhe über dem Meeresspiegel lagen. Schon im Laufe der politischen Zeit, also im Unter-Pliozän begann ein Steigen des Landes und damit die neubelebte Erosion in die Tiefe. Am meisten emporgehoben wurden die Julischen Alpen, weniger der Hochkarst, am wenigsten der Triester Karst. — In der ersten Phase der pliozänen Erosion wurden die jetzt verlassenen Trockentäler geschaffen, in der zweiten fand die Verlegung der Wasserscheide im Idrica- und Wippachgebiete statt und entstanden im Karst die unterirdischen Rinnsale. Im Quartär kam es alsdann im Bereich des Hochgebirges zur Ablagerung von Moränen und Geschieben in den vordiluvialen Erosionstälern, und später zu einer ausgiebigen Senkung und Zuschültung in der Friauler Ebene sowie zu eigenartiger Erosion in Hochgebirge, welche die glazialen Tal- und Hochgebirgsformen schuf. — Zwischen dem Wocheiner- und dein Würzen Rotweiner-Gletscher lag das Pokljuka-Plateau großenteils unvereist; es erscheint daher mit Bohnerz führenden Lehmen reichlich bedeckt, die zumeist durch vorglaziale Verwitterung auf der alten Landoberfläche entstanden sind. Die ungeheuren Geschiebemassen, welche die Save aus den Alpen brachte und im Laibacher Savebecken ablagerte, mußten den Laibachfluß beträchtlich stauen, so daß ein weites Moor entstand, das teilweise noch iu die Seitentäler eindrang. Das Laibacher Moor ist nicht als ein Einbruehsfeld sondern als ein ertränktes Talgebiet zu betrachten. Die Zuschültung scheint, wie der Autor hinzufügt, allerdings durch eine leichte Senkung befördert zu sein. Man fand nämlich bei einer anläßlich des Südbahnbaues niedergebrachten Bohrung im Lnibacher Moor bei Gorica die Sohle noch nicht iu 51 in Tiefe, also in einer Seehöhe von rund 210 in, während etwa 50 km talabwärts der Spiegel der im engen Eelslale bei Sagor eingetieften Save nur in 230 in Höhe liegt, was ein viel zu geringes Gefälle wäre. (Referent möchte sich erlauben hiezu noch zu bemerken, daß gelegentlich derselben Bohrung in der Tiefe zwei Torflager, Wim und 20'5 in unter der jetzigen Mooroherfläche angetroffen wurden. Da der Torf an der Oberfläche entsteht, so scheinen auch die überdeckten Torflager für die Senkung des Moorgebietes zu sprechen). S, Zapiski. Neznan rimski napis. Na bajnem zgodovinskem teritoriju stare Emone, tam prav blizu, kjer je stal nekdaj severni del rimskega obzidja, sameva v odljudni Nunski ulici lepo posestvo, ki je bilo znano med ljubljanskim prebivalstvom do zadnjega časa pod imenom „Stedryjev vrt". Ne po krivici. Kajti vrt prevladuje. Staro poslopje je bilo mnogokrat pre-zidano in se je ustalilo naposled v značilnih oblikah kongresne dobe. Taka je ostala hiSi do danes in te nepokvarjene idilične oblike pred-marčne dobe odsevajo tiho zadovoljnost in nevsiljivo odličnost, kakor da bi hotele prispodabljati nekdanjo preprostost z moderno bahavostjo v svoji soseščini, posebno proti zapadni strani. Posestvo je dobilo novega gospodarja, g. tovarnarja .). B. Pollaka. Ta je pustil poslopju stari značaj in preuredil samo to, kar je bilo iz zdravstvenih ozirov potrebno. Položil je skozi dvorišče odvodni rov v smeri od hiše ob Nunski ulici proti Erjavčevi cesti. Pri tem kopanju so zadeli delavci v globočini 1'70w na staro zidovje. Smer teh ostankov in os rova sta se križali v velikem kotu. Tako ni bilo mogoče dognati tlorisa najdenega zidovja, osobito pa zato ne, ker ni bilo ne časa ne delavcev, da bi bili odkopali večji obseg terena. V razdalji 7"10»tod zidu, ki loči na južnem koncu dvorišče od Erjavčeve ceste, je bilo ugotoviti vogal; od tu sega pod zemljo stena, 80 cm debela, na desno (proti zapadu); druga v smeri proti hiši (na sever), isto tako 80 cm debela; l'lfi»» nad vogalom se odcepi 80 cm debela stena na levo plat (proti vzhodu). — Največjo dolžino stene je bilo zasledovati 8'l())w daleč v severni smeri, torej proti sedanji hiši (prim. načrt, pod. 2). Zunanji del vogala so delavci pri kopanju jarka najbrže odkrušili, zato je označen v risbi kot ošibljen. Po izvidu pa za laku ošibljenje ni povoda in ne razloga; zato je pač domnevali, da je bil prvotni tloris tega dela lak-le: ■ Na levi strani dvorišča je pritlično poslopje, na desni hlev — ako stojimo pri hiši, obrnjeni s hrbtom proti njej in gledamo proti Erjavčevi cesli —. Točka rimskega zidovja ob ■'' kotu // (pod. 1) je oddaljena od južnega zidu — kakor sem že omenil — 7'10w; od stene pritličnega poslopja 3 m, a od _ j ( stene hleva 3"4() m. — S tem je natančno označeno mesto, kjer je zastavili s prekopavanjem, kedar se bo nudila za to boljša prilika. Obsežna prekopavanja, kivjih je leta 1916. izvršil po naročilu c. kr. avstrijskega arheološkega zavoda na Dunaju dr. W. Sclnnid, se bodo dala tem potoni izpopolnili in zaokrožiti; tloris stare Emone bo dobil vsaj eno obširnejšo stavbo več v svoje razpredele. Samo pol metra od južnega zidu in 1*20 m od premice, ki bi jo tvorila podaljšana stena levega poslopja, so pa zadeli v globočini kakih 80 Cfn i ki zanimiv kamen z napisom. Izkopali so ga 20. junija 1910. In situ ga nisem videl, ker sem dobil poročilo prepozno. A ker sem ga proučil takoj naslednji dan (27. junija, 1916), ko so bili še vsi delavci z nadzornikom vred še prisotni in je bil spomin na točke in merila še svež, domnevam, da smem beležiti z mirno vestjo te poročila, ki sem jih dobil od delavcev, ki so se strinjali v svojih izpovedbah, kot dejstva (prim. načrt, pod. 2., kjer je lega kamna označena). /i; 1£>o. / Itkopani kamen je rimska „ara" iz kristalinskega apnenca. Spredaj in na obeh straneh je bil svoj čas oglajen, zadej pa le površno oklesan. Merila so nastopna. Od zgornjega do spodnjega roba v vertikalni smeri ima kamen 723 mm dolžine. Ker je pa spomenik razčlenjen, se razdeli ta dolžina na posamezne člene tako (glej razpredelbo ob reprodukciji): Gorenji nastavek a - \4Qmm; pri načlenjenem napuslku merijo posamezni deli: pas b = 35 mm, trakovi c, d, e po 15 mm, zadnji trak / = 20 mm ; napisna ploskev g = 290 mm; od spodnjega načlenjenega napustka: trak h = 18 mm, trakovi i, k, l po 15 mm in podstavek m = 130 mm. V horicontalni smeri ima nastavek a = 155 mm širine; pas b = 295 mm; trakovi c = 287»«»», rf = 279, e = 271 mm, / = 263 mm; napisna ploskev <7 = 255 mm; trakovi spodnjega napustka: /j = 263 »m, i = 271 mm, k = 279 mm, / = 287 ww/; podstavek m = 296 mm. G 1 o b o č i n a nastavka = 220 mm ; napustka = 248 mm, srednjega dela flr na desnem boku: 223 wwi, na levem pa 227 «im; ta neenakost temelji na površnem obklesavanju zadnje plati. Na spodnji strani in na obeh bokih ima kamen vdolbine, v katere so bili vdelani svojčas kovinasti (bronasti ali železni) držaji, s katerimi je bil kamen oprt in pritrjen. Spodnja vdolbina je čveterooglata, s 33 X 33 mm veliko odprtino, a 55 mm navzgor segajočo in precej znatno zožujoeo se globino. — Vdolbina na levem boku je narejena 29 mm pod zadnjim trakom gornjega napustka, in je 51 mm široka, 40 mm visoka in 26 mm globoka; na desnem boku je nameščena 32 mm pod zadnjim trakom gornjega napustka in je 55 mm široka, 30 mm visoka in 19 mm globoka. — Naš kamen je stal torej na podlagi, nedvomno vsaj nekoliko vzvišen nad zemljo; z zadnjo stranjo je bil pritisnjen k zidu, Kot. dr. Ani. Unirn. Pod. 8. dočim so bile ostale tri strani proste. Kazen tektonskih členov nima drugih okraskov kakor na sprednji plati nastavka neokretno označena ohvogelna akrotorija in med njima štirilislno rozelo s sredotočjein. Kamen je precej poškodovan; posebno je trpela napisna ploskev, na kateri je ležal spomenik in se je nedvomno tudi drsal in premikal ob priliki mnogih potresov; morebiti ga je izpodmivala svojčas tudi voda. Napis je vsled tega precej odrsan, vendar pa se je dal v prvih treh vrstah brez težav citati; zadnje tri so težje, a se dajo izpopolniti skoraj z vso gotovostjo. Ostanki napisa so ti-le: d: j her ČVivl ) \ v( n vr se vs \ v n r ^oY v 1 m Vrste so precej dobro razvrščene in črke v njih dosti enakomerno porazdeljene; vendar niso vse vrste enako dolge in nimajo enakega števila črk, zato, ker je visočina pismenk različna in pojema od zgoraj navzdol. Prva vrsta ima šest po 41 mm visokih črk in domnevno eno ločilo ter je dolga 226 mm; druga s šestimi, po 38 mm visokimi črkami in morebiti enim ločilom ima 210 mm; v tretji je šest črk po 30 mm visokih in najbrže dve ločili in meri 215 mm; v četrti je bilo domnevati 7—8 črk brez ločila; dolžina 218 mm; zadnji vrsti imate vsaka osem po 23 mm visokih črk in po dve ločili ter merite po 212 mm. Presledki med vrstami so različni in brez strogega načela: med prvo in drugo je 22 mm, med drugo in tretjo 17 mm, med tretjo in četrto 20 mm, med četrto in peto 17 mm, med peto in zadnjo 15 mm. Na ta način je kamenar precej enakomerno pokril napisno ploskev. Na prvi mah je bilo citati začetne tri vrste z vso gotovostjo: D E O MER CVRIO A V G (usto) M (arcus) A V R (elius) Pri četrti pa je bilo konec gotovosti. Pred seboj imamo lastno ime, začenjajoče se s črkama SE, končujoče pa nas VS. Med tema zlogoma je bilo treba izpolnitve v treh ali k večemu štirih črkah. Mogoče so bile torej na podlagi navadnejših imen kombinacije: CVND, CVR, PT1M, KEN, RVAT, XTIN, VER in nenavadnejše VTHI. Podrobno primerjanje je naj-pred izločilo verjetnost, da bi se mogle vriniti štiri črke; odpale so torej kombinacije SE[cu/irf]VS, 8EJ[p«m]VS, SE[ri>«/]VS, SE[*///i]VS in SE[ur/,,]VS, ostale pa vendar še tri možnosti. Odločiti se za to ali za drugo ni bilo lahko, posebno zato, ker tudi od pete vrste ni ohranjen prvi in važnejši del, kjer bi imel biti označen stan ali dostojanstvo ustanovitelja tega kamna. A prav ta nedostatek je dovedel na gotovo sled. Prve poteze pete vrste so: prednja poševna črta pismenke V (= \) in nad njo vodoravna črta (\). Pred seboj imamo V, ki v zvezi z osebnim imenom četrte vrste ne more pomenjati drugega, kakor dostojanstvo, torej VI VIR 1), to je člana iz zbora šestih mož, stoječih na čelu kake kultske, meščanske ali društvene uprave. S to ugotovitvijo smo se zelö približali pravilni razrešitvi. Iz ljubljanskih tal imamo namreč med drugimi najdeninami iz rimske dobe tudi kamen — ali točneje smo imeli kamen (nedvomno „ara") — posvečen .lovu. Spomenik sam je izginil, ne vemo ne kdaj, ne kam. Vendar pa imamo o njem samem in o kraju, kjer so ga izkopali, dosti dobre podatke. Ohranil nam jih je S e h ön 1 e b e n , ki je priobčil tudi napis2). Ker kamna danes ni več najti, ne vemo, da-li je besedilo napisa pravilno posneto, ali ne. Po gori omenjenem pisatelju slove tako-le: I • O • M • AVREL • SERENUS VIR • E • EX VOTO • D • Napis kaže pomanjkljivosti. Schönleben pač pravi, da je eden gornjih vogalov odlomljen ; po tem takem torej nedostaja vogala na desni. Kajti v prvi vrsti je stalo nedvomno I • O • M : pismouka M je torej odbita. Nejasna je četrta vrsta. Že Müllner je domneval3), da je stalo pred besedo VIR še VI, da se je torej glasila ta vrsta VI VIR • E • EX. Zadnje črke pete vrste Schönleben gotovo ni pravilno pogodil: mesto I) mora stati pravilno P. Mislim, da je bil napis sem in tam ohrušen ali okrušen. Prav mogoče je torej, da je stal pred besedo VIR še znak VI, a da je bil odrgnjen in zato težko čitljiv ali da ga sploh ni bilo več videti. Kajti nikakor ni verjetno, da bi se bil ustanovitelj kamna v zaobljubnem napisu božanstvu posvečenem, sani imenoval VIR EtgngiUB) — in le tako je pač mogoče razreševati to okrajšavo v slučaju, da pred besedo vir ni ') Ta številka so piše v rimskih napisih večinoma z |j|jj|; prim. (Tl. III 3830, :iH,r)0, 8898 —V8l iz naših krajev; prva dva z Mirja, tretji iz Spodnjih (ianieljnov. Vendar pa imajo drugi napisi tudi obliko VI, n. pr. CIL III, 12.5)17, (napis iz Solina). 2) Carniola antiqua et nova, 1081, I, 210: „Nonns lapis erutus est anno 1074 in horto I). Francisei de Zergollorn, videtur fujsso basis unius statuae, cujus unus superior angulus fraelus est". Prim. tudi v. P r e m o r s t o i n , I. Ci. Thaluitsehers Antiquitates l.ahacenses v: Jahreshefte des Ostorr. archliol. Institutes V (1902) p. 29, kjer podaja napis in poročilo o najdbi po Thalnitschorjevoni rokopisu, ki so pa naslanja na Schonlebnov posnetek. — CIL III 8839. — MU Huer, A Kmona, 1879, p. 55 in 280. — Sehmid, W. Kmona I (1914, ponatis iz Jahrbuch für Altertumskunde VII) p. 217. ') Kmona, p. 280. . . stalo ničesar. — O drugih razrešitvah črke E razpravljati tu ni mesta. Za naš slučaj pa je podana glavna opora, namreč polni naziv M[arcus] AVRELLus] SERENVS. To so imena, ki jih nahajamo tudi na našem kamnu: M[arcus] AVR[e//us] in SE . . . VS, ki ga je dopolniti očividno s popolno gotovostjo s pismenkami REN, torej SERENUS, kakor na kamnu, ki ga opisuje Schönleben. Da soglašajo vsa tri imena ene osebe na dveh različnih napisih, to ne more biti slučaj ampak je trdna podlaga za nadaljni sklep: na obeh kamnih je imenovana ista oseba, oba spomenika je dal postavjti isti mož. Četrta in peta vrsta v napisu našega kamna se torej morata glasiti: SERENUS VI VIR VOT[um] Iz ostankov posameznih črk zadnje vrste sledi, da je stala tam izpisana beseda POSVIT in potem še dve posamičnici: L[ibens] M[erito]. — Tem potom smo torej dospeli do popolnega besedila našega napisa: DEO MERCVRIO AVG(us/o) M(arcus) (a)VR(elius) SE(ren)VS V(I vir) VOT(um) POSVIT L(tbens) M(erito) (= Velikemu bogu Merkurju je postavil ta zaobljubili kamen Mark Avrelij Seren, član zbora šestih mož, rade volje, kakor zasluži). Napis je pravilno zasnovan in ne nudi v posameznostih nikakih nenavadnosti. Da ima Merkur epiteton Augustus — kakor tudi druga božanstva — to potrjuje mnogo napisov4). Tudi izraz „votum posuit" — namesto ex voto posuit — nahajamo prav pogosto 5). — Po vnanjosti in pismenkah sodi naš kamen v dobo okoli konca II. veka po Kr. A razrešitev sama na sebi ni edini smoter epigrafskih raziskavanj. Iz pravilno razrešenih in izpopolnjenih napisov hočemo dalje sklepati na razmere in odnošaje zadevne dobe — ako je in v kolikor je to mogoče. V našem slučaju se nam vsiljuje vprašanje: Kdo pa je bil neki ta Mark Avrelij Seren, ki je postavil ta dva zaobljubila kamna v Emoni? In ali je mogoče še kaj več dognati ali sklepati iz teh najdenin? Poročal sem že, da je bil izkopan Merkurju posvečeni kamen na dvorišču hiše št. 3 v Nunski ulici (t. j. „Stedryjeva hiša"), to pa na južnem koncu, prav blizu Erjavčeve ceste. Ta točka je torej natančno določena. Drugi kamen, postavljen .lovu na čast od istega moža, je pa bil najden 1. H>74. na „Zergollernovem vrtu", tako pravi Schönleben. Kje je bil la vrt? Kakor poroča dr. Schmid, je bil tam, kjer leži sedaj Luekmannovo zemljišče, torej onkraj Erjavčeve ceste6), nasproti Stedry- *) N. pr. CIL III, 1434, 1435, 1792, 1793, 5196, 5526, 5794 in dr. ») CIL III, 1616, 1646, 1943, 4098, 5322 (na prstanu!) 7671, 7686, 7961, 8043, 8085 in dr. ') Kmona, L, p. 217, opomba 59. — (i. dr. Schmid — kateremu izrekam za trud najtoplejšo zahvalo — mi poroča pismeno, da ima te podatke iz mestnega arhiva po f !>•• BadlOBU. — Moje lastne poizvedbe v mostnem arhivu so pa bile jevemu dvorišču. Točka ni sicer določena z vso gotovostjo, a daleč od našega najdišča ni bila. Svojčas je bil to enoten areal, ki ga je razdvojila stoprav Erjavčeva cesta, katero so nadelali še-le pri obnovitvi mesta po potresni katastrofi 1. 1895. — Iz tega sledi, da sta bila najdena oba kamna, ki jih je dal postaviti M. A. Seren blizu drug poleg drugega, na istem zemljišču. In prav tam smo zadeli tudi ob ostanke zidovja, ki je tvorilo v rimski dobi gotovo hišo, katere obris se bo dal še natančno dognati, kadar bo mogoče ves prostor prekopati — morebiti tedaj, ko bodo stavili nova poslopja. Ako imamo torej dva kamna z različnima napisoma, postavljena od istega moža, najdena na istem mestu, ob istem poslopju — kaj je verjetnejše, kakor da je v zvezi z zemljiščem, s hišo in s kamnoma imenovani M. A. Seren? Da sta kamna izkopana na mestu, kjer sta se podrla in ne daleč od tam, kjer sta bila postavljena prvotno, dokazuje dejstvo, da je ležal Merkurjev kamen na stari sipi, pod površjem za 90 cm višje, kakor ostanki zidovja in da ni bil v zidu porabljen za gradivo; kajti ležišče njegovo je učinkovalo enakomerno na vse plati. Vdolbine, ki sem jih navedel v opisu, so pristne. — lovu zaobljubljeni kamen je moral biti v podobnem ležišču. Napis je moral biti dobro ohranjen, sem in tam poškodovan; le zgornji vogal na desni je bil odbit. To vse so dejstva izvida, v kolikor si jih moremo rekonstruirati po poročilu Schönlebnovem. Ako pa je temu tako, moramo smatrati za izključeno, da bi bila ta dva kamna prenesena na svoja najdišča od drugodi. Oprti na ta opazovanja moramo sklepati, da je stalo na mestu, kjer se razprostira pri hiši št. 3 v Nunski ulici danes dvorišče in del vrta, v rimski dobi bivališče, last Marka Avrelija Serena. Ta je postavil brez uspeha. Da se ne ognem nobeni težavi, omenjam, da je v arhivu dež. sodišča oporoka F. pl. Zergollerna z dne 3. avg. 1650 in pa inventar premoženja z dne 26. avg. 1662. Tu pa stoji izrecna pripomnja J.igunde Grundtstuckh, so derzeit dem Ersamen Zergollischen Verlaße aigenthumblich Zuestendig wiihren, sein khoine vorhanden . . Njegov sin in glavni dedič, F'r. Viljem pl. Zergollem, učen mož in član ljubljanske akademije „Oporosorum" jo umrl 1. 1709. Inventar njegovega premoženja z dne 11. marca 1710 omonja kot „Liegendo GrundtsUlckh" le hišo na Bregu. — To jo dosedaj nejasnost, ki jo bo povoljno razrešiti, ko prodremo do vseh tozadevnih virov. — Nedvomno pa je moral biti Zergollornov vrt v tem obližju, kakor jo posneti po natančni označbi najdišč drugih napisov, izkopanih na tem zemljišču, ki ga imenuje Thalnitscher v svojem rokopisu „Anliquitates l.aba-conses" enkrat: liortus Domini Francisei Wilhelmi a Zergolleron, a na drugem mostu „horlus I). Petri Codelli, olim Zergollianus. (Prim. Premerstoin, I. (i. Thal-nitaohers Antiquitntos I.abaconses v .lahreshefto des Osten*, archllol. Institutes V (1902) p. 29; tam pristavlja, da so na tom vrtu našli tudi „rudorn templi sat ampla"). In prav to domnevano svetišče jo bržkone isto, ki ga je izkopal dr. Schmid 1. 1910 na Stödryjevom vrtu in ga določil v soglasju s pl. Premersteinom kot kopolj. — Iz vsega tega se mi zdi, da sledi z veliko verjetnostjo, da jo bil „Zergollornov"' vrt precej velik areal, ki jo zavzemal vsaj nekaj sedanjega Pollakovega (prej Stödryjevoga) posestva in je segal tudi črez sedanjo Erjavčevo 068tO proti jugu. ob svoji hiši zaobljubila spomenika, ki sta padla po zavzetju iii opustošenju Emone med podrtine v sipo ter čakala vstajenja kot svedoka rimske dobe naše prestolice. Ta slučaj pa nam podaja važen dokaz več, da je ležalo in leži v Ljubljani pod zemljo nedvomno še več rimskih kamnov z napisi na prvotnih mestih ali pa vsaj blizu tam, kjer so jih bili postavili Rimljani, dokaz torej, da jih je bilo prenesenih od drugodi manjše število, kakor sodijo nekateri preiskovalci, med njimi v prvi vrsti A. Müllner. Kdo pa je bil ta M. A. Serenus? Tega ne vemo iz vestno. Vendar se mi zdi, da ni popolnoma izključeno, priti do verjetne kombinacije. Leta 1896. je bila najdena v Šmarju na Dolenjskem (blizu Zalovč) rimska lončena leščerba s tvorniško znamko: SERENI. Izvirnik je shranjen v deželnem muzeju (inv. št. 2722) 7). — Kje je bila narejena ta leščerba? Rešitev tega vprašanja ni povse lahka, ker vemo, da so izvažali lončarji svoje izdelke, drugi pa so ponarejali blago svojih priznanih tovarišev in jih značili z njihovimi imeni. Prav za Emono je dognan slučaj, da so delali tukajšnji lončarji, ali vsaj eden izmed njih, svetilke z imeni rimskih tvornic. Ob Franca Jožefa cesti so izkopali med črepinjami poleg lončarske peči dva različna kalupa, katerih vsak je bil označen z drugim imenom rimskih tvornic, dokaz torej, da je uporabljal isti lončar razna, po ptujih uzorcih ponarejena tvorila. Na ime samo torej ne moremo oslanjati svojih podmen. Mogoče bi namreč bilo, da bi bil posnemal kak emonski lončar proizvode v Rimu ali kje drugje bivajočega Serena; v tem slučaju bi ime samo ne imelo za naše vprašanje nikake vrednosti. Mogoče bi bilo, da je delalo v Emoni več lončarjev Serenus po imenu; tu bi bila le težava izbrati pravega, ker svetilke navadno ne nosijo polnega imena. Mogoče je pa tudi, da je imel tukaj lončarsko obrt v dobi, ko je bil postavljen kamen bogu Merkurju na čast, le en sam Serenus, istoveten z našim M. Aur. Serenom, imenovanem v napisu. Serenus, čigar leščerba je bila izkopana v Šmarju, je delal nedvomno to blago v velikih množinah, to dokazuje tehnična kakovost dela na kalup. Zato ni treba, da bi nas motilo dejstvo, da je omenjena svetilka dosedaj edina iz te tvornice, ki je bila najdena v naših krajih. Zadnja misel, da gre tu za emonskega lončarja, ki je živel v dobi, ko je bil postavljen naš kamen in ki je istoveten z M. A. Serenom tega napisa, zavzema vedno določnejše oblike, ako motrimo druge okolnosti, ki so v zvezi z našim kamnom in celotnim vprašanjem. Zemljišče in dom našega Serena sta bila ob severnem obzidju Emone. Za tem obzidjem je bil okraj lončarskih delavnic in peči, torej ob sedanji Kranca Jožefa cesti, na mestu nekdanjega vojaškega preskr-bovališča, Narodnega doma, 1. drž. gimnazije in najbrže še dalje proti 7) Prvi je poročal o tej leščerbi pok. S. K u tar v Mitteilungen der k. k. Central-Conunission, 1897, str. 18(1. - Na podstavu te vesti je sprejel napis tudi CiL III., št. 14372». zapadu in severu. Ali ni zelo verjetno, da se je nastanil lončar blizu svojih delavnic? Pot od doma do peči je bila k večemu 350 korakov dolga. Dalje: kaj je moglo pač biti povod zaobljubi bogu Merkurju ? Nedvomno sreča pri kupčiji in razpečavanju, dobiček8). In to je pri obrtnem podjetju, ki ga imamo tu v mislih, prav verjetno. Serenus je sklenil dogovor na večjo dobavo in napravil s tem dobro kupčijo, za katere srečen izid je bil prosil Merkurja; v zahvalo mu je postavil kamen vsled zaobljube. Še ostrejši postaja obris te domneve o osebi Serena, ki ga imenujeta dva emonska napisa, ako se ozremo na dejstvo, da ne poznamo dosedaj nobenega drugega lončarja M. Aur. Serena, ne v obližju, a tudi ne v oddaljenejših okrajih Italije. V Vicenci poznamo tvornico T. Dellia Serena, ki je tam umrl; kajti našli so ondi njegov nagrobnik9). Iz njegovih delavnic pa je ostala ena sama opeka s pečatom gTTRTTNI ' *G|'a hranijo sedaj tudi v Vicenci,0). Po tem takem je jasno na prvi pogled, da ta mož ni istoveten z našim Serenom, potem pa verjetno, da je izdeloval najbrže samo težko blago, ki ga ni izvažal v oddaljene kraje. Drugi lončar, Q. Pompeius Serenus, je delal finejšo posodo in živel prejkone v obližju Verone. Skledico iz njegove tvornice, označeno s pečatom ^g-T^pNj^ hrani mestni muzej v Veroni11). Ni treba posebej poudarjati, da tudi ta ne more biti identičen z mojstrom, imenovanim na šmarijski leščerbi. Posebno tehtno pa je dejstvo, da nimamo v ozemlju do Ogleja nobenega lončarja tega imena, da bi o njem poročali napisni spomeniki. S tem postaja naša domneva, da je M. Aur. Serenus v napisu na kamnu in Serenus na leščerbi ime enega in istega moža, ki je bil emonski lončar in imel svojo hišo na mestu sedanjega Pollakovega, prej Stedry-jevega posestva, vedno bolj verjetna, da ne rečem gotova stvar. Tako smo dospeli do konca vsega, kar se da dognati po zaključkih na podstavu izvirnih podatkov v napisih. Ime v četrti vrsti napisa na kamnu, postavljenem Merkurju na čast, je izpopolniti v SERENUS. Ta Serenus je identičen z onim, ki je postavil .lovu na čast zaobljubili kamen, ki so ga izkopali 1. 1074., to pa v neposredni bližini najdišča, kjer je bil odkrit tudi Merkurjev kamen. Obe najdišči ste torej ob hiši, kjer sta bila prvotno postavljena oba kamna. Ta hiša jc bila last M. A. Serena, ki je bil prejkone domač emonski lončar. ") Merkurja pozna rimski kult skoraj izključno le kot boga trgovino, kar označujo že njegovo ime. Prim. Wissowa, (i. ltoligion und Kultus der Kftiuor3, (1912) str. :!04 —800, posebej .še str. 806, op. 5. ') CIL V., št. 8182. "') CIL V., št. 81 K)315. ") CIL V., št. 8115'". Naš kamen, najden 1.1916., je dosedaj prvi in edini, ki nosi ime boga Merkurija. Razen napisa (SORS MERCVRII) na ročaju velike bronaste posode, ki so jo našli pred več leti v Ljubljanici12), ne poznamo nikakega napisa iz Emonskih tal, ki bi omenjal Merkurija. Spričo razvite obrti in kupčije, ki je cvela v Emoni, se zdi ta pojav nekam presenetljiv Mantuani. f Henrik Dejak. Soboto zvečer 6. oktobra 1917. je umrl v Ljubljani, Vodnikov trg št. 2, Henrik Dejak, zlatomašnik, kn. šk. duhovni svetnik in župnik v pokoju. Henrik Dejak je zagledal luč sveta v Ljubljani 3. julija 1840. in bil krščen v frančiškanski cerkvi. Njegov oče je bil užitninski uradnik na dunajski črti. Bil je ribniškega pokolenja. Po dovršeni gimnaziji je Henrik vstopil v ljubljansko bogoslovnico in bil 1. avgusta 1863 posvečen v mašnika. Kot duhovnik je služil na Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem. Najprej je bil kaplan v Dolah pri Litiji od 24. septembra 1863. do 29. februarja 1864., potem v Radečah pri Zidanem mostu do 15. oktobra 1867., na Bohinjski Bistrici do 22. aprila 1869., v Polhovem gradcu do 18. februarja 1870., na Sori do 3. oktobra 1877., kot kurat v Budanjah do 17. maja 1881., kot kurat in župnik na Vrhpolju pri Vipavi do 1. maja 1907, ko je stopil po 47 letnem službovanju v stalni pokoj in se preselil v Ljubljano. L. 1894. je bil imenovan za častnega občana na Vrhpolju in 1. 1910. za kn. šk. duhovnega svetnika. Henrik Dejak. Ze v mladosti ga je veselilo slikarstvo. Bolj temeljito pa se je šele kot kaplan učil slikarstva pri prijatelju prof. Iv. Franketu in pri slikarju Janezu Wolfu. Kar mu je od stanovskih opravil ostajalo časa, je vsega porabil za svojo ljubljeno umetnost. Včasih je ves dan risal, slikal ali pa stružil. Delo si je tako razdelil, da je pri dobri svetlobi poleti slikal, pozimi pri slabi luči pa rezbaril iu stružil. Dasi prijazen, sila ljubezniv in gostoljuben, vendar ni rad zahajal v družbo. Zdelo se mu je, da s tem le ") Vrč jo sedaj v graškoin muzeju .loanneju. - Prim. CILIll., št. 8017*. čas trati, ki bi ga sicer lahko posvetil umetnosti. Šele proti večeru se ,je lotil čitanja in pisanja. Kjerkoli je služil, je skoro povsodi zapustil ondotni ali obližnji cerkvi kako sliko. Ni pa napravljal samo slik, ampak izdeloval je tudi kipe; da, lotil se je celo strugarskega in mizarskega dela, da je mogel oskrbeti cerkev s potrebnimi predmeti, na pr.: za Šent Vid pri Vipavi je napravil streho nad prižnico; za vipavsko kapelico soho sv. Janeza Nepomučana; na Vrhpolju je temeljito popravil tabernakelj; izdeloval je svojim slikam sam okvire; risal je načrte za razno cerkveno opravo. Rad je tudi fotografiral in dosegel na tem polju lepe uspehe. Fotografiral je vse duhovnijske cerkve vipavske dekanije in njih velike oltarje. Album teh fotografij je darovala vipavska duhovščina knezoškofu dr. Antonu Bon. Jegliču. Preslikaval je tudi fotografije, na pr. knezoškofa dr. Jakoba Missia; zlasti mu je krasno uspela Madonna della sedia. Samostojno je komponiral le malo slik. Napravil pa je več čednih portretov. Največ je posnemal priznane slikarje. Za Bohinjsko Bistrico je naslikal oltarno sliko cerkvenega patrona, sv. Nikolaja. V Polhovem gradcu je slikal na presno na stropu. V Ljubljani se nahajajo njegove slike: v Rokodelskem domu sv. Družina, v škofijskem dvorcu portret knezoškofa dr. Janeza Krizostoma Pogačarja in slika sv. Družine. L. 1883. je Dejak prirejal v škofiji transparente za cesarjev prihod. Stolni kanonik Jos. Šiška hrani sliko sv. Jožefa. V Budanjah je 1. 1877. prenovil sliko sv. Ahacija. Ker je bila cerkev še prazna, jo je moral opremiti z vsem potrebnim. Za kapelico v Podragi je napravil novo sliko, za Vrabce dvoje bander, za Šturije velik božji grob, za stranski oltar v Vipavi sliko M. B. sv. rožnega venca 1. 1893.; za Podkraj je izstružil lesene svečnike; za župno cerkev na Colu je naslikal za šmarnice M. B. in sliko sv. Leonarda; za podružnico v Senoboru sliko sv. Daniela in banderski sliki, za Ustje pa M. B. Največ truda je pa žrtvoval obema cerkvama na Vrhpolju. Stari cerkvi sv. Križa je oskrbel veliki oltar, ki ga je napravil Alojzij Repič. Pri župni cerkvi je povišal zvonik, omislil cerkvi nove orgije, nove zvonove, lurško kapelo, slikal je sam bandera, izrezljal lestenec in, ko se je ta po nesreči razbil, sestavil štiri manjše; napravil je tudi sam spovednico. Strop je olepšal s freskami, oskrbel nove oltarje, naslikal sliki Jezusovega in Marijinega srca in izrezljal Kristusa na križu. Ko je stopil z 72. letom v pokoj, se je preselil v Ljubljano in delal tu liho in skromno dalje. V loj dobi je naslikal sv. Frančiška Serafin-skega, ki je namenjen za Ribnico, kopijo Madonne della sedia in precej veliko sliko: Jezus pade pod križem. Njegovo zadnje delo je bil portret papeža Benedikta XV. Poleg teh naštetih slik je izvršil še mnogo drugih. Njegovi sestri in profesor Repič hranijo blizu 50 njegovih slik: nekaj študij, nekaj portretov in pokrajin, največ pa kopij, na pr.: Žalostno M. B., Marija se veseli .lezuščka, Srce Jezusovo, Kristus na križu, namenjen za kapelo na Grmu pri Nov. Mestu, sv. Magdaleno, papeža Pija IX. kot krmarja sv. cerkve. To sliko je pričel že v bogoslovju. Njegova nečakinja M. Stupca hrani Slomškov portret in sliko sv. Antona puščavnika. V gipsu je oblikoval sv. Janeza Evangelista. Sodeloval je tudi pri Dom in Svetu 1. 1893, str. 433. Henrik Dejak ima tudi zaslugo, da je vzgojil kiparja profesorja Repiča. Ko je bil kurat v Budanjah, ga obišče sosed z Vrhpolja. Ko vidi sosed slikajočega gospoda, mu reče: „Tudi jaz imam doma slikarja". — „Kako to?" — „Pa je še mlad in še v šolo hodi", nadaljuje sosed. „Kdo je torej?" — „Moj ministrant Alojzij Repič". — „Dobro. Dečko me zanima. Pošlji ga v četrtek z njegovimi risbami k meni, da se prepričam, koliko že zna". Dečko je z veseljem prišel. Odslej sta se pridno vadila in učila ne samo ob četrtkih, ampak vedno, ker se je Repič preselil k Dejaku v Budanje in z Dejakom zopet na Vrhpolje. Repič se je pozneje učil na ljubljanski obrtnostrokovni šoli, pri Trnovcu v Polhovem gradcu, v Celju in na dunajski akademiji. Kot akademik je delal 2 leti doma na Vrhpolju in se potem preselil v Ljubljano kot profesor na umetnoobrtno šolo. Ohranil je vedno hvaležen spomin na svojega blagega probuditelja. v. Steska. f Henrik Franzi. Dne 3. julija 1917 je umrl na Prulah v Ljubljani v 58. letu svoje starosti posestnik in tovarnar IL Franzi, širši javnosti le malo znan, toda tem bolj je izrednega ljubitelja narave znal ceniti in spoštovati ožji krog njegovih znancev in prijateljev. Rajnki je bil sin Ant. Franzla, starejšim dijaškim generacijam znanega šolskega sluge na ljubljanski gimnaziji. Sprva namenjen trgovini, je našel na vzornem posestvu v Dolskem pri Ljubljani svojemu prirojenemu čutu za naravo primernejši delokrog. Leta 1888 je prinesel prvi pletilni stroj na Kranjsko in je v najneugodnejših razmerah začel izdelovati nogavice in vsakovrstne pletenine. S težkimi izkušnjami začetnika v tej stroki je vodil s svojo podjetno soprogo to obrt tako spretno, da je čez nekaj let delalo pri njem že 14 strojev. Leta 1898 se je vdal prigovarjanju svoje rodbine ter se je s težkim srcem ločil od posestva in od vsega, kar mu je bilo tako pri srcu in se je preselil v Ljubljano, kjer je začel svojo obrt kakor z novega. Z njemu lastno energijo in vztrajnostjo je dosegel, da je 1. 1908 imel že 00 strojev za izdelovanje pletenin. Njegov princip, gledati le na kakovost izdelka in nikdar ne na ceno, se je ohnesel: Brez reklame, brez agentov in kričavih inseralov so poslali njegovi izdelki izredno priljubljeni, da je komaj mogel zadostiti mnogim naročilom. Vsled pomanjkanja surovin je moral tudi on med vojsko zapreti svojo cvetočo obrt. — Franzi je bil vešč perutninar. Pri njem si videl raznovrstne čistokrvne pasme kokoši, rac in golobov, dokler mu ni davčna oblast skalila I ml i lega drago plačanega veselja. Ohranil si je edino fazane, a vojska mu je pobrala nazadnje tudi te. Zadnja dva njegova fazana krasita zdaj prirodoslovno zbirko v našem „Rudolfinu". Kot prijatelj cvetlic je gojil velik vzorno urejen vrt, kjer so cvetele in duhtele najraznovrstnejše cvetlice od rane pomlade do pozne jeseni. Rajnki je bil plemenit značaj; podpiral je rad vsako naše kulturno podjetje, revežem je olajšalo njegovo čuteče srce marsikatero skrb in bolest. Ostani mu ohranjen blag spomin! Dr. J. Š-r. Cerkničan Jurij Textor (1662—1602). Ljubljanska seme-niška knjižnica hrani staro knjigo: Liber cronicarum cum figuris et yma-ginibus ab initio mundi usque nunc temporis. Na 299. listu te kronike izveš, da jo je spisal Benevenustus Himolensis. List 338. pove, kdaj je delo izšlo: Impressum ac finitum in vigilia purificationis Marie in imperiali urbe augusta a Johanne Schensperger. Anno ab incarnatione domini MCCCCXCVII. Knjiga je torej prišla na svetlo 1. februarja 1497. Knjiga je bila prej v gornjegrajski škofijski knjižnici in je prišla v ljubljansko semeniško knjižnico bržkone ob ustanovitvi te knjižnice 1. 1701. Signirana je rdeče W, V, 6. Nas zanima knjiga le radi vanjo vpisanih opomb. Na naslovni strani čitaš: Georgius Zirkhnizensis Carniolus Pub. Imperialis aullae Notarius et Ludirector Scholae nec non Consistorii Cathedralis Ecclesiae Gurcensis in Carinthia Notarius me optimo iure sibi et suo charissimo filio .loanni Textori in usum et felicem progressum compnravit Ao Dni MDLXXXVI1I (1588). Podobno piše na listu 310: Si cupis scire, cuius sit cronica ista, eius est, qui in catliedrali Eeclesia Gurcensi primo suos scholasticos in-sliluit, ut singulis diebus dominicis post Vesperas Cathechisnuun germa-nicum P. Canisii bini alternalim coram multiludine populi recitabanl (mesto: recitarent), cuius nomen sequitur Georgius Textor Zirkhnizensis Carniolus P. Notarius Ludirector Gurcensis 1588. Knjigo je torej kupil Jurij Textor, ki je bil rojen v Cerknici na Kranjskem in ki je 1. 1588. opravljal službo pevovodja in bcležnika škofijskega konzislorija v Krki na Koroškem. Imel je častni naslov javnega beležnika cesarskega dvora. To dragoceno kroniko je kupil zase in za svojega predragega sina Janeza. Utemeljil je pri krški stolnici prvo šolo, da bi učenci vsako nedeljo popoldne po večernicah, po dva in dva, narekovali nemški Kanizijev katekizem vpričo zbranega ljudstva. Iz pripiskov izvemo še nekoliko drugih podatkov v njegovem življenju. Na 1. strani je opomba: „G. T., Zirkhnizensis, erat aetatis suae 50 annorum. Obiil in Domino anno 1002. 12. die Marth circiter horam deciinam. llabnil filios duos adhuc anno 1(502. viventes, quorum primus Joannes Textor ista subscripsi, 2. vero haud scio, ad quam doctrinam perveniet" (!). Sin Janez, ki je v slabi latinščini zapisal te besede, torej sporoča, da je njegov oče Jurij Textor umrl 12. marca 1002 v 50. letu. Moral je biti torej rojen okoli 1552. Na platnicah je naposled še nekoliko opombic, ki nas podrobneje seznanjajo z imenovanim možem. Bil je vipavski tržan (in oppido Vip-pacensi civis). Ko je 1. 1602. umrl, je zapustil dva sina Janeza 21 let in Karola, ki je imel šele 7 let. Oče je bil od 1. 1600—1602. oskrbnik oeconomus) Jacoba pl. Edlinga. Imel je svoje posestvo na Gradišču pri Vipavi, kupljeno od Boštijana (a Bastian) Ardella. Po njegovi smrti so to posestvo cenili na 1000 gold. Nad Podrago je imel vinograd „Veliko Mladrico", 150 korakov dolgo in 60 korakov široko. „Ta vinograd obsega večji del hriba, ki je iz vipavske župnije videti." Vreden je bil 100 gold. Podaril ga je Juriju Textorju Štefan z Raba (Arbensis). Pri Slapu je bila njegova last vinograd „Klopocnjak". Žena je prejela za doto vinograd „Zidanico". Imel je tudi vinograd „Pod sv. Pavlom". Od prej omenjenega Štefana z Raba je kupil vinograd „Brajda" za 270 gold. Hišo je imel v Vipavi, zato je bil vipavski tržan. Juri Textor se je moral torej 1. 1600. preseliti iz Krka na Koroškem v Vipavo. Ker je dobila žena za doto vinograd „Zidanico", sklepamo, da je bila iz Vipave. Zato je mož zapustil Krko in sprejel v domovini službo oskrbnika Jakoba pl. Edlinga. Moral je biti v ugodnih imovinskih razmerah, da si je toliko zemlje pridobil. Zanimivo je, da so vsa našteta imena vinogradnih parcel še vedno ohranjena. Po prijaznem pojasnilu g. dekana Andreja Lavriča je Klopocnjak vinska gorica med Slapom in Erzeljem. Na Klopočnjaku ima 9 Slapencev vinograde. „Pod sv. Pavlom" se še dandanes imenujejo vinogradi. Tudi vipavska nadarbina ima ondi vinograd. „Brajda" je vinograd v davčni občini Slap. Znamenita oseba je zgoraj omenjeni Štefan z Raba. Doma na otoku je zapustil samostan in prevzel službo vikarja v Vipavi. Kazal se je katoličana, pa je bil zelo osumljen luteranstva, zato so ga preganjali, kar obširneje popisuje dr. J. Gruden v „Zgodovini slovenskega naroda", str. 743. Čeprav nam je le malo dogodkov iz življenja Jurija Textorja znanih, zahteva vendar dejstvo, ker je ustanovil pri krški stolnici prvo šolo, da ga ne pozabi zgodovina. V. Steska. Kdaj je bila seaidana sedanja šentpetrska cerkev v Ljubljani? V nobenem letopisu ne stoji, kdaj so postavili prvo svetišče na čast sv. Petru zunaj ljubljanskega obzidja. O šentpetrski cerkvi, ki so jo požgali Turki dne 3. rožnika 1472 trdijo, da je bila zgrajena za župnika Ivana Ulrika pl. Scheyerja leta 1385. v gotskem slogu (Richter, Gesch. d. St. Laibach; Klun, Archiv II. str. 214). Njena naslednica jo bila v začetku 17. stoletja zapuščena; leta 1601. ni imela niti stropa niti tlaka (Iv. Vrhovec, Zgodovina šentpet. fare v Lj., Zbornik Sl. M. 1808 str. 42). Ü njej je poročal škof Tomaž Hren papežu Pavlu V. dno 22. malega srpana 1016: Tudi mi je omeniti še Sv. Petra cerkve zunaj mesta (Ljubljane), ki sem jo popravil, kakršna je sedaj, ko jo bila že blizu razpada in se je jela rušiti izza požarov povzročenih o turških navalih (Mitt. IX. 1854 str. 46). Da leta 1635. ni bila obokana — morda je imela lesen raven strop — je razvidno iz oporoke njenega dobrotnika ljubljanskega poštarja Mihaela Thallorja, ki je volil šent- petrski cerkvi 1000 renskih goldinarjev za napravo oboka („Wan aber bey S. Petter alchier uor d. Statt Laybach in der Kürhen der Schwibbogen, oder Gewölb aufgeführt werden solte, so Verschaff ich auh zu dissen Ende [vnd sonsten nichtj Zu einer beyhilf Taussent Gulden reun j" — župni arhiv šentpetrski fasc. 11/4 g — 24). V začetku 18. stoletja je jelo staro svetišče razpadati. V dobi Aca-demiae operosorum se je sprožila misel, da naj se sezida sv. Petra cerkev na novo. Kdaj se je to zgodilo? Domači zgodovinarji so si prizadevali ugotoviti rojstveni čas sedanje šent-petrske cerkve. Najdalje je segel nazaj Peter pl. Radics (Tomaž Chrön, Letopis Matice slov. 1878. III. in IV. str. 28) pišoč: Sv. Petra cerkev v Ljubljani, katera je bila že za Chröna zelo oprhla, ker so jo Turki, cesto obiskavajoči in požigajoči našo deželo, precej razrušili, je dal škof (Chrön) pozidati, kakoršno vidimo v naših dneh. — To je zmota. Za Hrena je bila šentpetrska cerkev popravljena, ne pozidana in ni dobila tedaj take oblike, kakršno ima sedaj. Tudi Hoff (GemHlde v. Herzogthume Krain 1808 I. str. 107) ni zadel prave letnice, ko je poročal: Die dermalige neue Kirche (St. Peter) aber wurde erst im Jahre 1700 erbauet. Von der ganz alten Kirche der ersten Säkuln findet man aber keine Spur, so wie es überhaupt an gehörigen Dokumenten mangelt. Hoff je zavel marsikoga n. pr. Henrika Costa (Reiseerinnerungen aus Krain str. 18.: Die jetzige Kirche wurde 1700, zur Zeit, als Jacob Hrust hier PfarrvicKr war, erbaut), Josipa Ciperla (Kranjska dežela str. 39)') in druge, ki so pripisovali šent-peterski cerkvi rojstveno leto 1700. Po tej domnevi bi bila sv. Petra cerkev zgrajena pred stolno; v resnici pa so jo zidali četrt stoletja pozneje. Hoffovo letnico je izpodnesel Anton Jellouschek (Mitt. d. bist V. 1858 str. 46.) s trditvijo, da je bila imenovana cerkev zidana leta 1726. do 1730. in da jo je posvetil tedanji ljubljanski knezoškof Feliks grof Schrattenbach. Jellouschek je zajel to vest iz Murglove rokopisne kronike šentpetrske župe iz leta 1822., kjer se nahaja naslednja beležka: Diese Pfarrkirche ist in den Jahren 1720—1730 unter dem Hischofe Felix Graf von Schrattenbach ganz neu aufgebaut und im Jahre 1728 consecriert worden (župni arhiv šentpetrski). Za Jellouschekom so šli vsi novejši zgodovinarji, tudi Vrhovec (Lhptst. Laibach str. 182. in 183.), ki pa takoj za opomnjo, da je bila šentpotrska cerkev zgrajena med letom 1726. in 1730., dostavlja: Ein Kaufvertrag im stlldt. Archiv besagt, dass im Jahre 1730 die Kirche eben angefangen2) wurde gebaut zu werden. S tem dejstvom se ne ujema niti pravkar navedena trditev Vrhovčova niti mnenje njegovo objavljeno v Zgodovini šentpeterske fare v Ljubljani (Zbornik Slov. Mat. V. 1903 str. 59.), kjer je sicer nameknil eno loto tako, da bi se bilo zidanje vršilo leta 1726. do 1731., a zabeležil neverjetnost: Že leta 1728. je bila ') Ciperla je zavrnil A. Koblar v Izv. Muz. dr. IX. 1899 soš. 6. str. 224. pišoč: „Sempeterska cerkev v Ljubljani ni bila zidana 1700, ampak 1728—30; zavedel je pisatelja gotovo Hoff, a neznane so mu publikacijo Vrhovčeve." V Učit. Tovarišu 1900 št. 8. mu je odgovoril na to Ciperle: »Odločil sem se za 1. 1700., ker sem po največ spisih to letnico našel." Končno besedo o tem je izgovoril Koblar v Slov. listu V. 1900 št. 12 v članku .Odgovor na odgovor g. Ciperleta" rekoč: „No, da se je g. C. »odločil" vsled napačnih podatkov po knjigah, ni čudno, pač pa je čudno, da gosp. Ciperletu ni všeč, ker sem mu omenil, ko imam v rokah več dokazov, da ima g. Vrhovec pravo letnico, in čudim se, da hoče še vedno g. O. nekako opravičevati svojo letnico, ki nikakor ni prava." 3) Podčrtal pisec teh vrstic. cerkev toliko dozidana, da jo je škof Feliks grof Schrattenbach blagoslovil (kako je to mogoče, ako se je jela še le leta 1730. zidati!), popolnoma dodelana, pravi, pa je bila tri leta pozneje, namreč leta 1731. Kdaj so si torej Šentpetrčani postavili novo cerkev? Leta 1700. ne; sicer bi nam bil o tem poročal tedanji jako vestni letopisec dr. Ivan Gregor Dol-ničar. Leta 1726. tudi še ne, kajti dve leti pozneje (1728) je jezuit o. Anton Erb er izdal delce Topographia ducatuum Carinthiae et Carnioliae; opisujoč ljubljanske mestne in predmestne cerkve, ne omenja o šentpetrski drugega, nego: Templorum seriem claudit Parochiale D. Petro dicatum 25. enumerans sibi sub-ditas seu filiales, ut vocant, Ecclesias, et a pluribus jam seculis superstes, cum ab anno 1385. ejusdem Pastorum nomina scriptis commissa reperiantur. O kakem novem zidanju ne črhne Erber ničesar. Akö bi bila tedaj v delu nova cerkev sv. Petra, bi bil gotovo zaznamoval ta dogodek, kakor je pripomnil o nunski, da se gradi. Šentpetrsko cerkev so začeli zidati leta 1730., o čemer jasno svedoči gori omenjena mestnoarhivna kupna pogodba, katere določbe je natančno navel d r. France Stele (Umetnostno-zgod. izpiski iz arhiva cerkve sv. Petra v Ljubljani, Carniola V. 1914 zv. 4. str. 221, 222) Za novo cerkev je bilo treba denarja, opeke, apna. Denar se je dobil s prodajo šentpetrske gilte magistratu, ki je štel za njo 4500 gld. n. v. Poleg tega se je zavezal magistrat, da bo dal „zu disen neu angefangenen Kirchen gebey St. Petri alliier" vso že prejeto in plačano opeko in vso tisto opeko, ki se bo rabila v bodoče do popolnega dozidanja za to zgradbo in sicer zidno in obočno opeko, kakor tudi apno po meščanski ceni; tisto, ki se je plačala doslej po tujski ceni (in fremloden werth), odračuni dejanjski pri prihodnji oddaji opeke; vrh tega dodeli magistrat še za likof 30.000 obočne opeke brezplačno in sicer tekom treh let, vsako leto 10.000. Zgradba začeta leta 1730. je naslednjega leta toliko napredovala, da je mogel umetnik Jelovšek slikati kupolo, kar priča njegov podpis v njej z datumom 17. velikega srpana 1731 (Izv. Muz. dr. V. 1895 seš. 3. str. 125). V kupoli nam je ohranjeno tudi ime zidarja šentpetrske cerkve; to je bil Moravčan Matija Malin. Konec leta 173t. je bila cerkev že večinoma sezidana in si je odela novo obliko (potissima parte reaedificata et novam formam induta); to sklepam iz opazke konec stare šentpetrske krstne knjige (J. Vrhovec, Zg. šentp. f. 1. e. str. 57). Za zidanje župne cerkve so prispevale podružnice n. pr. dne 30. prosinca 1732 javorska 1 gld. (dr. Fr. Stele, 1. c. 216). Zidarska dela so pač še trajala leta 1733., ker srečamo še le nastopnega leta izdatke za notranjo cerkveno opravo. Tedaj so imeli dosti opravka v cerkvi sv. Petra pozlatarji, kiparji, slikarji. Jelovšek je naslikal leta 1734. za stranski oltar sliko sv. Družine. Naslednjega leta je pričel Mencinger z Marijo pomočnico kristjanov krasno osmerico oltarnih slik, katerih zadnja jo bila izgotovljena leta 1743 (Viktor Steska, Valentin Mencinger, Ivz. Muz. dr. XV. 1905 str. 55. in 56.) Dosedanjim izvajanjem govori v prilog listek, starinsko pisan, najden ob urejevanju šentpetrskega arhiva, z zanimivo vestjo: Die Kllrhen S t. Potry hat man angefangen zu Pauen in A» 1730 den 80. Martij. Vollendet ist aber worden in A» 1733 den letzten 8'»er. Prav z istimi besedami jo označena doba zidanja sedanje šentpetrske cerkve na predzadnji strani zadobravskega urbarja iz leta 1731. do 1778., hranjenega v šenlpetrskem župnem arhivu. Kdaj je bila sv. Petra cerkev posvečena? Kronogram na stranskem oltarju sv. Družine oznanjuje, da je ta žrtvenik leta 1734. postavil in posvetil knezoškof Feliks grof Schrattenbach (Ant. Jellouschek 1. c.) Najbrže je tistikrat posvetil tudi cerkev. Ko so zidali šentpetrsko cerkev, sta ji bila župna vikarja Žalčan dr. Nikolaj Ivan Kraskovizh in Videmčan Italijan Pavel Franchi. Cerkveni ključar je bil Florljan pl. Graffhaiden. /. Vrhovnik. Zvonovi na Ljubljanskem gradu. Tri, v takozvanem „piskaskem stolpu'* (Pfeiferturm) viseče zvonove, ki so se rodili prvi 1440, drugi 1553 in tretji, ki je brez letnice, a je moral biti vlit okolu 1700, je že opisal A. Koblar v „Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko", (JJI., 1893). Oporekal bi le njegovi trditvi, da jim je zvonilo blagoglasno, ker namreč zelo disonirajo. Popolniti mi je opis v toliko, da ima največji zvon ob krilu 84 cm v premeru, ter bi utegnil tehtati približno jedno bačvo (tono). Dočim mu je napis izveden v gotskih minuskulah, glasi se oni na sosednjem v latinskih majuskulah in mu ločijo poedine besede drugo od druge križci (-f-). Premer ob krilu mu je 59 cm in bi utegnil imeti okoli 090 kg teže. Tretji, najnižje viseči „zvon ubozih grešnikov" (Armensünderglöckel), meri v premeru 00 cm; teža bi mu bila okoli 698 kg. Okoli klobuka ga kiti dvojni venec, sestavljen iz arabesk, a nad njima je napis v latinskih minuskulah. Svetniški liki so mu na sloku. Moj pokojni roditelj in z njim vred naš dobri znanec, 1. 1840. rojeni in lani preminuli upokojeni magistralni oficijnnt Oregor Eržen, istotako njegov oče Cmi Juri, bivši krčmar „za zidom" in mnogo starih, verodostojnih očancev je pogosto zatrjevalo, da je domoval v „piskaskem" stolpu poleg opisanih treh tudi še četrti zvonec, nazvan „I.umpenglocke", ki se je glasil točno ob jednajsti uri po noči v opomin, da je zapreti vse javne lokale in ki je veleval hkrati „lumpoin" spat. To običajno zvonenje je baje prenehalo v šestdesetih letih, ko se je vojaštvo, ki je bilo od 1849 nastanjeno na Gradu preselilo doli v mesto. Takrat, pravijo, je z vojaki vred izginil brez sledu i „lumpaski" zvonec. Rajni dvorni svetnik Fran Leveč mi je pripovedoval nekoč, kako mu je pravil stari Samafsa, da mu je „Lumpenglocke" prodal bivši posadkin poveljnik na Ljubljanskem gradu „Schanz-major" Giuberti za star bron, a Samafsa ga je nato porabil za litino pri nekem novem zvonu. Severni stolp, ki gloda proli Ljubljanici in služi v stan in opazovališčo za požare drugemu čuvaju, ima na svojom vrhu lesen nastavek, v čigar linah visi zvon, ki ga jo popolnoma izgrešil današnji rod. Gladek jo, brez vsake podobe, samo z vencem okoli klobuka, kot bi bil šele izšel iz kalupa. Premer v krilu mu znaša 01 cm; tehtati bi utegnil kakih 710 kg. Napis v latinskih majuskulah nam pravi, da je: Opus Joannis Jacobi Samassa Lahaei anno 1799. V polpreteklem času še je moral čuvaj, v znak, da hodi, po noči in po dnevi na tem zvonu repetirati udarce, ko je ura bila na „piskaskem" stolpu in oh požarih nanj biti plat zvona. V to svrho ima zvonov bat (komhelj) navezan na motvoz, ki sega doli v stanovanje; ta naprava mu jo olahkočovala signaliziranje. G. Ivan Vrhovnik je našel v zapiskih pokojnega profesorja Ivana Vrhoven težko čitljiv stenogrnm, ki slove: Im J. 1775 nach der erlittenen grofsen Feuers-brunsl wurde eine Kollekte bei dem Publikum angestellt, wobei so viel Beitrag» eingefallen sind, dali mau zum ewigen Andenken eine Glocke, welche täglich nach Avemarialäuteu iu dem Turm, wo die städtische Uhr sich befand, geläutet wird. Der OberschuU von 100 fl. wurde zu dem Kude fruchtbringend angelegt, damit aus den Zinsen die Reparation der Glocke und Zugehör bestritten und dem Uhrrichter der Lohn bezahlt wird. — Je-li ta zvon menda bil nekdanji „Lumpen-glocke", ali morda baš gori opisani ? Najstarejši in najzanimivejši zvonovi Ljubljanskega gradu so pa gotovo trije v kapeličnem zvoničku drug poleg drugega viseči. Prvega in tretjega diči ob klobuku tik pod krono arabeskin venec, dočim so v ostalem vsi trije brez vsakega nakita, oziroma brez podob, znak velike starosti. Prvemu je premer v krilu 34 cm in je 36 cm visok, drugemu 32, oz. 30 in tretjemu 28, oz. 33 cm. Glasovi se jim prav nič ne vjemajo. Jarme in okove imajo prenovljene in so jim bati (kemblji) na mestih, kjer bijejo ob obroč na novo prekovani. Tem starcem je že pretila zla usoda vsega časnega in skoro bi bil bele Ljubljane zavetnik, vitez sv. Jurij, ob zvonilo. Po potresni kauistrofi 1. 1895. je namreč merodajna, za kulturno-historične predmete se ne posebno zanimajoča gospoda razprodala vse količkaj vredne stvari z Ljubljanskega gradu, med njimi seveda tudi kapelično svojino. Cerkvena oprava, paramenti, liturgične posode, vse, kar je bilo vredno le par borov, se je Sirom vseh štirih vetrov razteplo po svetu, med njimi tudi opisani trije zvonovi, ki jih je kupilo ljubljansko Marijanišče. Ko je Grad potom kupne pogodbe 1. 1905. prišel v last Ljubljane, opozoril sem tedanjega mestnega župana Ivana Hribarja na te znamenite razdomovinjene svedoke domače davnine, proseč ga, naj ukrene primerno, da se vrnejo v svoje staro bivališče. Posrečilo se jim je. Ko smo 1. 1908. zopel oživili od 1. 1869. ali 70. prekinjeno „Jurjevanje" na Ljubljanskem gradu, smo na Jurjevo nedeljo 1. 1908. vnovič culi njih glasove iz kapeličinega zvonička. Naj pri tej priliki omenim še smešno epizodo, ki se je pripetila 22. dne aprila meseca, ko so zvonci priromali iz Marijanišča v prvotni svoj dom. Pripeljali so jih svečano na vozu, okrašenem s smrečjem, trakovi in zastavicami, — komati, voznikov bič ovit v cvetje. Ko jih na grajskem dvorišču dvignejo raz kola, opazijo, da so jim jarmi vsi črvivi, bati in drugo železje v skrajno slabem stanju. Ni drugače, nujno treba obnovitve. Toda kako in kje izvesti popravila? Na licu mesta nemogoče! K Samassi z njimi, nasvetuje nekdo. Dobro I A voz s konji je že odšel. Nova neprilika! Ali praktične Ljubljančane ne spravi kar meni nič tebi nič iz ravnotežja. Namah jo „ciza" pri roki, zvonovi naloženi in hajdi z njimi k zvonarju! To so se zbijale šale! Res, zvonovi so take dimenzije, da bi si človek z „ velikim" lahko pokril glavo mesto s klobukom, a ostala dva vzel pod pazduhi in odkoračil z njimi v mesto, — vendar lak prehod od svečanega do smešnega je pač prehud! — Samassa je nemudoma nadomestil kvaro in že prihodnji dan so peli sivci s svojega starega mesta slavo junaku sv. Juriju. Tam vise še danes. Fr. Podkrujšek. Rokopisni kdnon ljubljanskega kapitlja. Ljubljanski kapilelj je lastnik na pergamenu pisanega kanona za slovesno maše. Knjiga je vezana v rjavo usnje in meri 42 X 27 cm ter obsega 36 listov ali 72 strani. Na 4. strani je narisana podoba Kristusa na križu in na 40. strani zadnja večerja. Na 5. strani se pričenja besedilo z Oremus. Aufer a nobis itd., torej z molitvami po nastopu sv. maše. Črka A je lepa začetnica (inicijala), prav tako tudi dva O. Okvir to struni kaže stilizirane vejice, košaro, sadjo, cvetje in dva angelca. Skoro na vsaki strani so nahaja kaka začetnica, časih še po več. Vseh skupaj jih jo 75 poleg sklepnih okraskov. Na 41. je okvir okrašen z Veroničnim prtom, z angelsko glavo in z običajnimi renesanškimi okraski. Inicijale smemo deliti v tri skupine: 1. Lapidarne črko, okrašene z raznimi baročnimi zavijačami; 2. Okraski so slični inlaiv.ijam s sliliziranimi rastlinskimi deli; 3. na 53. strani se pričenjajo črke, katerih okraševalna polnila so košare, cvetniki s cvetjem in sadjem, z grmiči. Na str. 56. ima črka Q za okrasek stolp sv. Barbare in črka C cvetko podobno solnčni roži. Na notranji strani platnic je prilepljen listič (ex libris) s tiskanim grbom ljubljanskega škofa Feliksa grofa Schratenbacha (dve roki). Schratenbach je vodil ljubljansko škofijo od 1. 1728—1742. Ker je bila knjiga njegova last, je bila gotovo zanj spisana, torej okoli 1. 1728. Škoda, da ne moremo dognati, kdo da jo je spisal in z risbami okrasil. V. Steska. Neki odlok ljubljanskega škofa Tomaha Hrena. (Iz frančiškanskega pro-vincijalnega arhiva v Ljubljani). THOMAS DE! ET APOSTOLICAE SEDIŠ GRATIA Episcopus Labacensis, Inuictissimi Romanorum Imperatoris, Ungariae et Bohemiae Regis F'erdinandi IL Archiducis Austriae et Consiliarius et in Reformatione Reli-gionis Calholicae per uniuersum Carnioliae Ducatum, Styriam Inferiorem Comita-tumque Cileae ad Drauum usque fluuium Commissarius. Nouerint uniuersi, qui Christum colunt, amant et sequuntur, Sanctorum festiuitates uel eam ob causam in (kar sledi, se ne da več brati, je popolnoma obledelo. Iz konteksta in prostora sklepati je najbrž stalo: Ecclesia Christi ozir. catholica, a okrajšano) et a piis Christi fidelibus deuote concelebrari: quod de eorum nos miseri in terris constituti peccatores precibus et orationibus confisi pia ipsorum intercessione ad DEUM accessum habeamus et facilius gratiam et miseri-cordiani impetremus, quatenus deposita tandem misera carnis huius sarcina in conspectum Altissimi, ac Beatorum Patriae Caelestis ciuium desiderabile consortium deferamur. Cum igitur eiusdem Bmi Ralriarchae et Antesignani Seraphici Fratrum Minorum Ordinis S. F'rancisci ob praeclaram uitae eius sanctitatem, doctrinarn, huiuilitatem et miraculorum multitudinem passim in plerisque orbis terrarum partibus festiuitas ueneranda non immerito etiam in Foro F'ori celebretur: NOS aliorum religiosa pietate coruscantium Kpiseoporum et Episcopatuum uestigiis inhaerentes, ac Christianae Charitatis et obseruantiae stimulis excitali: insuper iustis precibus ac piae intentioni Venerabilium Fratrum Capncinorum ac Franci-scanorum petitioni condescendere uolentes (siquidem sub eiusdem gloriosissimi Patriarohae nomine et disciplina institut is Monasteriis duohus inclyta ciuitas Labacensis Carniolae Metropolis dotata effulgeat) in limore DE1 Sancti, et ea, qua par ost reuerenlia et deuotiono decernimus et uolumus, adeoque in uirtute S. Obe-dieutiae Coneionatoribiis ibidem Labaci existentibus praecipimus et mandamus, ut futurum proxima Quarta Die Mensis Oetobris, saepius praefati S. Francisci fostum ctiani iu Foro Fori intra Ciuitatis ipsius limites duntaxat cclebrandum promulgetis proque usscquendis [ndulgentiis l'opulum ad sacratn Confessionem et Communionem et ad diuina officia, utpote Vesperas, Conoionos ac sacra Missaruni solounia iterum utque iterum pro suggestu iu Concionibus Uestris efficucissime exhortomini. Facturi uo ipso Obedientiae Sanclae opus Dei ter Optimi Maxiini grutiae et misorationis H"1' Patriarohae Francisci intercossionis et patrocinii remunoratione, uostraque paterna componsandum animi heneuolenlia el Kpiscopali benedictione. Halete et praescripta sedulo agile sub .lesu ac Mariae gratia et benedictione aeterna memores noslri in uestris orationibus et sacrificiis sanctis. Datae Oborhurgi ex Residenlia nostra Episcopali Mariana 2)!. Soptemhris 1625. Adamus Sonluorus mp. I'odpis le drl,mi.i še čitljiv .. ., ,, , ., .,........ . U I Sillium ''I VliinliiH Spiiltualln K\ muiululii Dr. /'. //. Hn-n (). /•'. M. Rjavi lunj (eja pijuljaca, circus aeruginosus [L.], Rohrweihe) je na Kranjskem le redka prikazen, kakor rod vitkoraslih lunjev vobče. Prve dni marca so letos lovci opazovali nad močvirnatimi travniki pri Bitnem neznano jim ujedo izredno ozkih peruti, ki se je počasi, toda lahno in krasno „vozila" nad ondotno pokrajino. Dne 3. marca je streljal na njo neki lovec na Sorskem polju nad Gaštejem pri Kranju. Po strelu se je ujeda spustila samo nekoliko niže in je odletela čez Savo v smeri proti Čirčiškem gozdu; nihče ni menil, da je zadeta. Dva dni za tem, 5. marca zjutraj, je pobral g. A. B. v Kokrski debri pod Hujami poleg Čirčiškega gozda lepo pisano ujedo, ki je bila že mrtva. Ker je ni poznal, jo je izročil dobremu poznavalcu ptic g. Iv. Cofu v Kranju. Tam so dognali, da je bila ta zanimiva ujeda na Sorskem polju nastreljena in je ranjena v bližini Čirčiškega gozda poginila. Identiteta ptice je bila kmalu ugotovljena: ujeda je bil rjavi lunj, samec, odet z živahno barvanim perjem. Njegovo nežno venčno perje je bilo belkasto, posuto z redkimi črnikastimi črticami. Svetlo rjavkasto perje na glavi so mu krasile črne črtice, krovno perje na perutih in po hrbtu je bilo temno rjavo, na po-trebušni strani vobče i jasto, le na prsih črno črtkano; rjaste, preko pete štrleče hlače so mu odevale goleni. Prva letalna peresa (1. do 6.) je imel zgoraj temno rjava, ostala pa pepelnato siva, semintja temnejše na-dahiijena. Prvih petero letalnih peres in deloma še šesto so bila spodaj večidel črna, ostali del pa bel, sicer pa je bilo perutno perje spodaj sme-tanasto belo. Krmilna peresa so bila zgoraj višnjevkasto siva, spodaj belkasta; krovno perje na repu pa rjavkasto. Šarenica, voščenica in kraki so bili svetlo rumeni. Med lunji, ki se pokažejo v naših krajih, je rjavi lunj največji. Navedeni samec je meril po dolžini 512 mm, čez razprostrte peruti 1215 mm ; rep je bil 246 mm dolg. Rjavi lunj prebiva po vsej Evropi in Aziji, izvzemši severnih krajev, in v severni Afriki. Na Kranjskem se pojavi redkokdaj, doslej ga sam še nisem opazoval. Freyer (Fauna 1842, 10) omenja, da se pokaže na močvirjih in ribnjakih ter navaja zanj naslednja slovenska imena: plešic, puslolka, račar in jastrob. Erjavec ga v svojih „Domaoih in tujih živalih" (IV. del, 221) in v prevodu Schödlerjeve Zoologije (1875, 300) navaja le mimogrede, Schulz (Mitteilungen des Musealvereines für Krain, 1890, 343) pravi, da se pokaže ob času selitve posamezno na Barju. V zbirki deželnega muzeja v Ljubljani se nahajajo poleg opisanega še štirje rjavi lunji. Samec z Ljubljanskega barja, ustreljen 11. IX. 1866, in dve samici, izmed katerih je bila ena ustreljena 6. VI. 1871, druga 31. III. 1880. Najdišče pri samicah ni označeno. Končno je v zbirki še en rjavi lunj brez vsakega podatka. Rjavi lunj se seli spomladi meseca marca in aprila, jeseni v drugi polovici avgusta in septembra, pa tudi še oktobra. Dr. (h>. SaJouic. Društveni vestnik. f Dr. Janez Ev. Krek. Letos se listje zgodaj osipa: prvi jesenski veter je piha na tla in kmalu bo stegalo drevje golo vejevje proti nebu, kakor da toži in plaka po izgubljenem nakitju. Kakor listje padajo ljudje — in |med njimi je padel mož, kras naroda, njegova zvezda voditeljica in opora, steber družbi; Oni tr$Q (Jt)iim»1 ftrtij, ro/iy fii xai «>i'. 03C KvdfHOV JWMJ.....itnohfjn. narod pa sloga roke proti nebu in tarna ob nenadomeslni izgubi edinega dr. Janeza Ev. Krek a. Kaj da smo položili v grob s tem možem, je najložje posneli iz dejstva, da ni mogoče označiti le količkaj pravilno dela, ki ga je izvršil v svojem življenju, kam še njegove uspehe. Njegovo življenje je zaključeno pred nami, vse kar je storil, je historično. In vendar bi moral biti prerok, kdor bi so hotel osmeliti, da oconi po- sledice in uspehe tega neumornega dela; to moramo prepustiti bodočnosti, ki bo videla — tako upamo — dozorevajoče plodove njegovega truda in samozatajevanja. Dr. Janez Evangelist Krek je bil rojen 27. novembra 1865 pri Sv. Gregoriju nad Sodražico. Tam je bil njegov oče na ljudski šoli učitelj. Preživel je prva štiri leta v rojstnem kraju. Tedaj je pa bil oče premeščen v Komendo pri Kamniku. Tu je začel tudi mali Janez posečati šolo in se učiti pri svojem očetu. Pozneje je hodil v III. razred v Kamniku. Ko mu je bil 1. 1875 umrl oče, preselila se je mati z družino na očetovo posestvo, imenovano „Štok" v Selcih nad Loko. Tedaj je Janez prišel v IV. razred v Loko. L. 1876. se je vpisal na gimnaziji v Ljubljani. Od II. do IV. gimn. razreda je bil v 1. 1878—1880 v kn.-šk. Alojzijevišču. Srednjo šolo je dovršil 1. 1884 in je vstopil v duhovsko semenišče. Dovršil je bogoslovske študije 1. 1888 in je bil posvečen 22. julija tega leta. Priznana njegova nadarjenost je nagnila tedanjega knezoškofa dr. Missio, da ga je poslal na Dunaj v Avguštinej, t. j. dvorni zavod za višjo duhovniško naobrazbo, čeravno bi bil šel Krek raje kaplanovat na deželo. Kazen vseučiliških in domačih študij je proučaval v tej dobi na Dunaju tudi politične in socijalne odnošaje, obiskaval razna predavanja in sestanke, v kolikor je to pripuščal strogi dnevni red v zavodu. To dobo je izrabil tudi v to, da se je v občevanju s svojimi tovariši priučil praktičnim potom slovanskim jezikom: češčini, poljščini, rusinščini, ruščini in hrvaščini; vse te jezike je govoril lahko in dobro. A ne le, da jih je govoril: njegovi tovariši so ga seznanili tudi s slovstvenimi deli svojih najuglednejših pisateljev. Od tu je prodiral samostojno dalje in proučaval posebno znanstveno literaturo slovanskih plemen, predvsem zgodovinsko, filozofsko in socijološko, poleg te pa tudi leposlovna, predvsem pesniška dela. Pri vsem tem pa nikakor ni zapostavljal glavnega smotra svojega bivanja v A vguštineju; na prvem mestu so bile teološke študije, predvsem dogmatični in eksegetični problemi. Njegov veliki duh je imel vedno nekaj nepremagljive novotvorne sile v sebi, ki je proniknila ob priliki na dan. Z okostenelimi sistemi in okorelimi nazori je bil vedno sprt — in temu razmerju je dal duška tudi napram svojim profesorjem. Navzlic vsemu temu je napravil rigoroze z odliko. Občudovanje je vzbujala njegova duhovita disertacija o listih sv. Pavla. Izvršil jo je menda v 14. dneh. Promoviral je meseca maja 1. 1892 in takoj zapustil dunajski zavod. Ž njim je izginila iz Avguštineja najmarkantnejša postava izmed mladih duhovnikov. Že tu je poizkušal zbirati tovariše okoli sebe in pro-tiviti se zastarelim, kitastim odnošajem. Ex ungue leonem. in ko je zapuščal Dunaj mladi doktor, je imel v osnovnih potezah tudi že gotov svoj program za delovanje v domovini. Ta načrt je kulmi-niral v dveh točkah: razločitev duhov po načelih in gospodarski podvig naroda. Tem prvinam svojega načrta je ostal zvest do konca, dasi jih je razširil v posameznostih. Kakor čarovnik je razvijal iz njih vedno novih, širših in globokejših idej. Domu dospe vsega je poslal škof z dekretom 25. maja 1892 v Ribnico kaplanovat. Nastopil je novo službo 4. junija. A bil je na tem mestu samo do 29. avgusta, ko so ga pozvali k stolnici v Ljubljano za vikarja. Tu je pastiroval od 30. avgusta 1892 do 30. septembra 1895. Že 1. 1894 in 1895 je bil suplent v bogoslovnici. Z dnem 1. oktobra 1895 pa je postal profesor teologije na novoustanovljeni stolici za fundamentalno bogoslovje in modroslovje. Kot učitelj mladega duhovskega naraščaja je deloval do 1. 1916., ko je stopil v stalni pokoj. Imel je pa dalje časa dopust kot državni poslanec. Politično delo je začel takoj, ko se je vrnil domu. Bavil se je s temi vprašanji že na Dunaju, a le zase, bolj informativno in oblikujoč smer svojim idejam. Že ob I. katoliškem shodu je pokazal, kam gre njegova pot: ločiti duhove po svetovnem naziranju in pomagat gospodarsko proletarskim slojem, v prvi vrsti po konsumnih društvih in potem po hranilnicah. Precej za delavci je hitel pomagat kmetu; uvedle so to delo »Črne bukve kmečkega stanu" 1. 1895. — Od te dobe sem je sledila organizacija organizaciji. Zbiral je trpine in brezpravne v sklenjene vrste, da pomorejo svojim težnjam do veljave. A ni jih zbiral samo v fizično učinkujoče mase, ampak skrbel je tudi za njihovo duševno izobrazbo v raznih društvih, ki jih je združeval v zveze. Od katoliškega delavskega društva v Idriji (1894) pa do »Gospodarske zveze" in »Zadružne zveze" — kako ogromno delo v gospodarskem, političnem iu narodnem zinislu! — A to poglavje je neizčrpljivo in naša revija se ne more globlje spuščali v vse te podrobnosti in posameznosti, dasi so za Krekovo živ-Ijensko delo zelo važne in značilne. Velikanski uspehi tega moža sloje vsi na enem in islem širokem in trdnem temelju: na znanstveni podlagi. Plitvosti in igranja s frazami Krek ni poznal, demagoško forciranje mu je bilo trn v peli. Prilično podčrtavanje kake misli je bilo smatrali samo kot pregnanlnosl njegovega temperamenta. In to znanstveno podlago je začel kaj zgodaj pripravljali. Nehote in nevede čemu, samo iz notranjega nagiba. Desetim talentom, ki jih je prejel od Boga, je pridruževal obresti iz lastnega dela in izpopolnjevanja. Zanimalo ga je vse, četudi ni prisojal vsem pojavom enake važnosti. Že kot dijak nižje gimnazije je razodeval neko samostojnost, s kalero je sprejemal ali sarkastično odklanjal v slovstvu porajajoče se misli in slruje. Kmalu je začel tudi sam pisali. Prvence poizkusov nahajamo že v »Domačih vajah". To je bil lisi, ki so ga pisali Alojzniki med seboj iu zase, da so se vadili pisali pravilno slovenščino. V ta list je pisal že 1. 1879 kot čelrtošolec. Leto pozneje je izdajal in urejeval »Domačim vajam" podobno zasnovan list, predvsem za svoje sošolce - skrivaj seve. Njegove šolske naloge so bile vedno izvirne v mislih in samorasle po domači besedi — četudi so bile pisane sem in lam s tremi do štirimi raznimi črnili. Kajti mladi Janez Krek je spisal nalogo vedno neposredno pred trenutkom, predno jo je bilo oddati: en del doma, drugi del pri tem in tretji pri drugem tovarišu. In nikdar mu ni ušla nit. Dobival je dobre ocene, opremljene z opazkami o »neredu in pomanjkljivi obliki". To ga pa ni posebno težilo. Kot bogoslovec je razširil svoje literarno delo; oglašal se je, če se ne motim v »Zgodnji Danici" in v »Slovencu"; 1. 1887. je priobčil v »Slov. večernicah" Mohorjeve družbe prvo večje leposlovno delo, povest »Stara mati". Njegovi prvi literarni nastopi so veljali sploh leposlovju v prvi vrsti. — Od 1. 1890. sem je začel priobčevati svoje proizvode v »Dom in Svetu", najprej pesmi (Domovini, Alegorija, Pomladi, Kam? Sebi, Sobica, Mana, Vrbica, Planinska, Z gore — vse na Dunaju spesnjene I. 1890 —1892). Kot stolni vikar pa je objavil v istem časopisu (1893) soci-jalno povest »Iz nove dobe", katere snov je prinesel iz tedanjega dunajskega življenja, ki ga je opažal od blizu. — Socijalna stran njegovega stremljenja pa se vedno bolj kristalizira tudi v literarnem delu; 1894 je napisal za »Slovenca" vrsto člankov o kmetskem vprašanju; tem je sledila posebna brošura »Črne bukve kmečkega stanu" in »Socijalni načrt slovenskih delavskih stanov" — oboje 1895. Istodobno je pisal — skoraj sam — v »Glasnik", ki ga je ustanovil 1. 1894 in ga urejeval sam (do 1899). Ta list je bil prvo glasilo slovenskega kršč. delavstva. Najvažnejši članki tega lista so »Socijalni pogovori"; poleg teh pa je zložil tudi posamezne pesmi, kakor n. pr. „V boj, po zmago, v boj!" za Primorce, »Pozdrav vseslovenskemu shodu kršč.-soc. delavcev" in »Prolog k vseslov. delavski slavnosti dne 28. maja 1899". Istodobno je obdelaval socijološko snov za »Dom in Svet" v drugi obliki pod naslovom »Socijalni po m en k i" (1896—1900). Pozamezna vprašanja je znanstveno obrazložil v prvih desetih letnikih »Katoliškega Obzornika" (1896 do 1906). — Pri vsem živahnem politiškem delu, navzlic svojim znanstvenim študijam in zaposlenosti na vse plati pa vendar ni opustil leposlovja. L 1898 je priobčil povest pod naslovom »Za brata" v Koledarju družbe sv. Mohorja, 1899 je spisal igro »Občinski tepček" in 1900 povesi »Božji blagoslov" za Koledar družbe sv. Mohorja. V tej dobi je tudi ob počitnicah misijonaril slovenskim delavcem na Westfalskem in objavljal v »Slovencu" zanimiva in vsebinsko važna »Vestfalska pisma" (1898). Ko je rajni dr. Frančišek Lampe obnemogel pod pezo dela, je vzel dr. Krek novo znanstveno delo na svoje rame: nadaljevanje Zgodb sv. Pisma za družbo sv. Mohorja; začel je 1. 1900 in završil delo 1911. Bila je težavna naloga. Tvarino povedati v domači besedi, umljivi najširšim slojem, opremiti svetopisemsko besedilo z razlago, slo-nečo na modernih znanstvenih raziskavanjih in pojasniti vse to s primernimi podobami — to vse zahteva intenzivnega duševnega truda, ki ga ni zlahka posneti iz dotiskane knjige. Pri Kreku nam je tem bol občudovati to duševno prožnost, ker je zmogel veliko nalogo poleg vseh drugih obveznosti na političnem, socijalnem in organizatoričnem poprišču in ker je spisal razen teh »Zgodb sv. pisma" še nebroj člankov za politične dnevnike (za Slovenca, Glasnik, Našo moč, razne češke in nemške liste), dalje za znanstvene revije (Kat. Obzornik, Čas) in poleg teh tudi še posebno znanstveno knjigo „Socijalizem" (1901), za katero je dobival pomočke od vseh strani, ponajveč pa je uporabljal zaklade dunajske dvorne knjižnice in čitalnico v parlamentu. O načelnih politiških zadevah je pisal v „Casu" (II. in III. letnik): „Narodni politiški program", „K poglavju Narodna avtonomija", »Ločitev cerkve od države", »Delavsko zavarovanje" (1908) in „0 kartelih in trustih" (1909). V posebni brošurici je razpravljal o starostnem zavarovanju kmečkega ljudstva (1909). — Med tem resnim znanstvenim in socijalnopolitičnim delom pa je izrabil vedre trenutke, da je zakrožil sem in tam tudi veselo pesem, a temačno razpoloženje, da je zlagal temu primerne stihe. V »Naši moči" je objavil n. pr. prevode 25 pesem italijanke Ade Negri; pod psevdonimom Hajdamak pa lastne proizvode (»Naša moč"): „V žaru brezupja", »Ptička-ljubav" (vse 1905) in »Tragedija" (1906). — To je bilo takrat, ko je pisal za »Glasnik", Našo moč" in »Domoljuba" skoraj izključno vse uvodnike, prevode iz angleščine za podlistke — bilo je dvanajst povesti, deloma obširnih — in še več drugih člankov. Za izobraževalna društva je spisal igri »Turški križ" in .»Tri sestre" (obe 1910) in jih obelodanil v »Zbirki ljudskih iger", ki jo je izdajala na njegovo podbudo in pod njegovim vodstvom Kršč. Socijalna Zveza v Ljubljani. L. 1913 je zložil novo igro, specijelno za Dražgoše: »Sv. Lucija". Leto potem je ustanovil nov list: »Vestnik K. S. Z.", ki ga je seve tudi podpiral kot sotrudnik. V dvojnem zvezku št. 4 in 5 (1914) je priobčil aktuelno snov za predavanja o žitnem vprašanju pod naslovom: „Za vsakdanji kruh". Vtisi grozot svetovne vojne so se mu zgostili malo pred smrtjo v ginljivo igro »Ob vojski. V štirih slikah", ki jo je zložil za Šent Janž na Dolenjskem. Za sedaj ni mogoče sestaviti popolnega seznamka njegovih literarnih del, spisov in beležk, ker jih je največ raztresenih v obliki člankov po raznih revijah in dnevnikih in drugih perijodičnih tiskopisih, potem tudi zato ne, ker se največkrat ni podpisal ali pa se posluževal najrazličnejših psevdonimov in šifer. V vsakem njegovem spisu nahajamo množino misli, navadno novih, presenetljivih. Šele iz zbranih del in dele se bo odsvi-tala vsa mogočna pisateljska osebnost Krekova. En sam slučaj naj podpre to trditev. L. 1914 je spisal, nedvomno na podbudo vedno ponavljajočih se jezikovnih konfliktov v javnih uradih za »Slovenca" 15 člankov, ki pojasnjujejo bistvo jezikovnega prava v obče in ob kratkem zgodovino uradne rabe našega jezika posebej (štev. 95, 97, 98, 101, 105, 107, 110, 111, 123, 124, 142, 153, 154, 158, 161). To vrsto je treba samo še izpopolniti s posameznostmi — in popolna zgodovina te zadeve je gotova. V teh petnajstih člankih tiči več, kakor v široko razpredeni 392 strani obsegajoči W. Frindovi knjigi: Das sprachliche und sprachlich-nationale Kocht in polyglotten Staaten und Ländern... (1899) in obenem odgovor na vse enoslranosti tega pisatelja, to pa s specijalnim ozironi na slovenske dele našega cesarstva. Vsak poznejši zgodovinar našega jezikovnega prava bo imel v teh sestavkih izviren načrt, ki ga ne bo mogel zlahka obiti ali celo prezreti. In koliko takih osnovnih člankov, študij in obravnav iz Krekovega peresa tiči v naših dnevnikih, zlatih zrn med dnevno šaro! Za to bo treba smotrenega in vestnega dela, da se poiščejo ti proizvodi in zberö. Ko jih bomo imeli zbrane vsaj v zapisniku, tedaj bo šele mogoče presoditi maso njegovega dela; notranjo vrednost bodo pa popolnoma ceniti znali šele prihodnji rodovi. Ni čudo. Kje imamo rojaka, da bi bil kot pisatelj tako univerzalen, kakor dr. Janez Krek? Prozaist, dramatik, lirik, pripovednik, teolog, filozof, socijolog, politik, organizator in spreten žurnalist! Na vseh popriščih je bil produktiven. In nikjer votel in medel, povsod poln vsebine, jasen v zasnovi, v obliki in izrazu, vse kakor da je izklesano iz kamna. To njegovo obsežno in solidno plodovitost pa je omogočila samo njegova neverjetna znanstvena receptivnost. Literaturo, ki jo je rabil za svoje stroke je poznal, kakor malokdo. Na vse vodilne revije in dela je bil naročen — a ne le zatö, da je podpiral izdajanje, temveč je vse tudi prebiral. Da je zmogel to množino dela, mu je pomagala njegova nenavadna nadarjenost. S čim se je pečal, nam pove njegova zasebna knjižnica: teološko, filozofsko, zgodovinsko, politiško, poetiško, jezikoslovno, gospodarsko, narodopisno slovstvo vseh jezikov in smeri je zastopano tam. Najbolj obrabljena med modroslovjem je „Summa" sv. Tomaža Akvinskega, ki ga je znal maione na pamet, vsaj etični del in ga tudi citiral pri vsaki priliki. Na njegovem pisalniku stojite dve deli: dve izdaji rimskega brevirja in Manzova zbirka avstrijskih zakonov. Oboje obrabljeno. Ora et labora! Načela, ki jih je vedno priporočal, je izvajal sam doma. — In to neprestano delo ni bilo namenjeno morebiti njegovi bodočnosti, starostnemu zavarovanju ali celo svoječasni udobnosti in brezskrbnosti, kaj še! Na to sam zase ni mislil. Za delavca, za kmeta, za svoj slovenski narod — za vse je mislil; mislil je za svoje prijatelje, tovariše, za organizacije — a sam nase je pozabil v svoji brezmejni nesebičnosti. „Vsaj en groš dolga mora biti po meni", se je šalil — on, ki je pomagal toliko ljudem do urejenih razmer in gotovih eksistenc z lastnimi žrtvami! — — Koliko da pomeni Krek na drugih popriščih kot praktični socijalni reformator, organizator in pred vsem kot politik, to se ne da povedati v kratkih besedah. Ni bil samo neizčrpljiv rezervoar idej — kajti največje ideje so bile njegova dušna last brez utopističnih sanjarij. — Od njegovih misli je živelo in se blestelo dokaj ljudi. In kar je spoznal enkrat za dobro in pravo, od tega ni popustil nič več, vedno je spravil zadevo spet v ospredje, včasih po daljšem premoru. Deklaracija „.lugoslovanskega kluba" z dne 30. maja t. 1. je bila sad z njegovega drevesa. Kako je dozoreval polagoma, to se da zasledovati v glavnih etapah. Že davno je poiskal zvez s Slovenci drugih kronovin, ki jih Kranjec tako rad imenuje „obinejne" in pa s Hrvati; združenje Jugoslovanov, kar jih je pod habs- burškim žezlom v politično celeto, to je bil višek njegovih nad. Ko so 1. 1897 slovenski in hrvatski poslanci iz Istre zahtevali narodno avtonomijo, je Krek kumoval temu pokretu. Istega leta so izvolili slovenski državni poslanci iz Kranjske »spravni odbor", ki naj bi skušal združiti obe slovenski stranki v kranjskem deželnem zboru v eno celoto; član tega odbora je bil tudi dr. Krek. Leto pozneje (1898) je poudarjal in zahteval naš Evangelist v proračunskem odseku državnega zbora demokratično in slovansko stališče. Deset let pozneje (1908) pa je predlagal v kranjskem deželnem zboru sklep: »Deželni zbor pozdravlja aneksijo Bosne in Hercogovine v nadi, da je s tem izvršen prvi korak k združenju vseh južnih Slovanov naše monarhije v državno-pravno samostojen organizem pod žezlom habsburške monarhije." Leta 1909 je bila ustanovljena na Krekov predlog »Vseslovenska ljudska stranka" kot prvi predpogoj za nadaljno združevanje. In vse te ideje niso bile pri njem iz bolehavosti izvirajoče fantazije ali celo demagoška sredstva, že zato ne, ker jih niti vsi politiki niso razumeli, kaj še širše mase! — nikakor ne — ampak v tem zmislu je bil rajni dr. Krek pravi »vates", vedež, ki je z bistrim očesom gledal v daljno bodočnost in si zračunal, da mora priti po logičnih dejstvih prej ali slej do izpolnitve njegovih zahtev. Tega trenotka ni samo pasivno čakal, ampak ga je pripravljal s pozitivnim delom. Še leto pred svojo smrtjo je skušal seznaniti Nemce s Hrvati in Slovenci in je skupno s Hrvatom Milčinovičeni napisal knjižico: »Kroaten und Slovenen" v zbirki: Schriften zum Verständnis der Völker (Jena, Diederichs, 1916). To je bila njegova zadnja samostojna knjiga. Poln novih načrtov in izumevajoč nova pota je bil odpoklican po cesti, s katere se ne vrne nikdo več. Noč in dan ni imel miru, nič časa za zadeve, ki jih imajo moderni ljudje za neobhodno potrebne. Vedno se mu je zelo mudilo. Delal je neverjetno hitro. Kedar je prebiral knjige, čilal je sproti le bistveno vsebino iz njih, obliko je upošteval samo pri res važnih heletrisličnih umotvorih. Ako je sam kaj pisal, tedaj je izražal svoje misli tie samo vsebinsko točno, ampak navadno tudi v dovršeni obliki: skoraj vsi njegovi rokopisi so prišli stavcem v roke kot koncept. Za široko zasnovane govore je imel navadno kratke beležke, mnogokrat v posameznih besedah izražene, na listku osminske oblike. To je bilo pač le njemu mogoče, ki je resno premišljeval o stvareh, o katerih je govoril in ki jih je mnogo videl na lastne oči in se sam prepričal o njihovem stanju — empirik prve vrste. Podnetljive moči njegovih besed ni treba posebej omenjati. Bil je govornik prve vrste, prepričevalna so bila njegova izvajanja, brez votlega patosa, porojena v trenutku, ko so šla v svet, ne vnaprej umetno nanizana v potu obraza in skrpucana s podporo pripomočkov na pisalniku. In kar ni dosegla na učinku že njegova preverjevalna poštenost, to je izpolnil njegov živahen temperament, njegova šegavost, in če je bilo potreba, njegov sarkazem. Poleg tega je imel veliko prednost tudi v tem, da je obvladal ljudsko govorico, kakor le malokdo, in naj je govoril kmetu ali mestnemu delavcu, v intimnem krogu ali na velikih zborovanjih. Njegov duh se je prilagodil osredju, v katerem je razpravljal in se ravnal sedaj po priprostih ljudeh sedaj po učenih inteligentih. Te lastnosti združene z njegovo blagohotnostjo in dobrosrčnostjo so povzročile, da je bil priljubljen ali vsaj v dobrih odnošajih s poslanci vseh narodov in vseh strank avstrijskega parlamenta, kjer je bil pač najbolj popularna osebnost. K njemu so hodili vsi — in za vsakoga je imel pravo besedo ob pravem času; iz zakladnice svojih idej je zajemal nasvete in označbe smeri ter jih prepuščal drugim brez bojazni za prijo-riteto, kaj še, da bi bil komu zavidljiv. Tako bi mogel naštevati vrline tega moža brez konca. A tukaj ni mesta za to. Samo to bodi še omenjeno, da je začutil ves jugoslovanski svet, ko je dr. Krek hdilinil dne 8. oktobra t. I. svojo veliko dušo, kakor na en mah, da je imel le enega Kreka in da je izgubil tega edinega svojega voditelja, moža-veleuma, vzornega človeka, praktičnega kristjana po Kristusovih naukih in duhovnika po volji božji. Ob grobu njegovem žaluje tudi »Muzejsko društvo za Kranjsko", katerega član je bil rajnik mnogo let in katerega delovanje je zasledoval vedno z živahnim zanimanjem. Vsak zvezek naših publikacij je premotril takoj, ko ga je dobil v roke in članke, ki so imeli splošno veljavo, je tudi^vse prečital, če ne drugače, na potu, v železniškem vozu, na oddihu, po noči, ko je prestalo težavno dnevno delo. Naše društvo žaluje, ker je oropano moža, od katerega je upalo še marsikake plodovite podhode za svoj nadaljni razvoj in poglobitev svojega dela; a šteje si v čast in ponos, da ga je imelo v svojih vrstah kot člana. Ako se pravi umreti pozabljen biti, tedaj smemo smelo trditi, da dr. .lanez Ev. Krek nikdar ne bo umrl, ampak bo večno živel v svojih delih, kajti ona gredo za njim. Non recedet memoria eins et noinen eius requiretur a genera-tione in generationem. Mantuani. Društveni odbor an leto 1017. Predsednik: prof dr. Josip Mantuani, ravnatelj dež. muzeja. Podpredsednik: Viktor Steska, ravnatelj knezo.škof. pisarne. Tajnik: dr. Niko Omerza, c. kr. prof. (sedaj v vojni); začasni t. nam.: Ivan Mazovec, c. kr. gimn. učitelj. Blagajnik: Jos. Breznik, c. kr. profesor. Arhivar: dr. Jos. Mal, muzejski kustoz. Odborniki: A. Bulovec, c. kr. sodni svetnik; dr. J. Gruden, st. kanonik in arhidiakon; dr. Gv. Sajovic, c. kr. gimn. prof.; dr. Janko Slebinger, c. kr. prof.; dr. Jakob Žmavc, c. kr. prof.; Pregle-dovalca računov: Fr. Podkrajšek, nadofic. južne žel. v p. iu Ivan Vrhovnik^ Župnik trnovski. Društvenim udom. Uredništvo zaključuje že četrtič letnik „Oarniole" v vojnih easih. Marsikaj se je med tem tudi na knjižnem polju spremenilo, zlasti stroški za tisk so narasli zaradi izredne podražitve tiskovnega materijala neverjetno visoko. Uprava je morala skrčiti Onrnioli obseg, izvedla pa je to z ozirom na veliki pomen Canrfole v nnšom znanstVU in na izrecno željo uredništva v kolikor možno najmanjši meri. Mnogo listov večjih znanstvenih družb je med vojnim gromom prenehalo izhajali, mnogim so obseg skrčili pod polovico prejšnjega; Muzejsko društvo za Kranjsko pa je vzdržalo častno in je pripravljeno tudi še v bodoče nadaljevati svoje delo. Sotrudništvo so obljubili vsi naši dosedanji priznani znanstveniki, uredništvo je pridobilo tudi še nekaj novih moči. Zato prosimo vse ude, da nam ostanejo tudi oni zvesti in da vplačajo udnino za leto 1918 v prvem četrtletju. Zlasti pa še prosi upravništvo, da poravnajo posamezni udje zaostalo udnino; ni je mnogo, toda vsaka krona šteje danes. Društveniki, trudite se z odborom in pridobivajte Muzejskemu društvu za Kranjsko novih udov! Čim večji bo krog udov, v tem obširnejšem obsegu lahko izhaja Carniola! Novi udje do 1. novembra 1917: Jož. Blasnika nasl., tiskarna v Ljubljani. — Čadež Viktor, kaplan, Tržič na Gorenjskem. — Čebašek Ivan, župnik. Polhov Gradec. — Für saget Lav., trgovec in član trg. zbornice, Radovljica. — Dr. o. Gracijan Heric, frančiškan, Kamnik. — Hočevar Alojzij, sodnik, Novo-mesto. — Kavčič Viktor, Grahovo na Primorskem. — Pesek Anton, tiskar, Ljubljana. — Pettauer Leop., Professor, Klagenfurt. — Sedej Kr. S., kaplan, Polhov Gradec. — Suyer Vaso, c. in kr. poročnik, Ljubljana. — Ziernfeld Zmago, pl., ing. forest., Dunaj. Umrli udje. t Max Jerman. In die Reihen der Altertumsfreunde hat der Tod eine empfindliche Lücke gerissen: am 7. September starb, für die meisten gegen Erwarten der Privatier und Sammler Max Jerman. — Er entstammte einer alten Familie, die in Oberkrain von don Lambergen die Burg Katzenstein bei Vigaun käuflich erworben hatte. Dort erblickte er am 15. Februar 1857 das Licht der Welt. In dem romantischen Milieu wurde sein Sinn für alles Natursehöne und Altertümliche geweckt und genährt. Seine Militärdienstzeit absolvierte er als Einjährig-Freiwilliger bei der Artillerie und machte dann im Jahre 1878 als Reserveleutnant den bosnischen Feldzug mit. Nach seiner Rückkehr in die Heimat zog er sich ins Privatleben zurück, umsomehr, da die Besitzungen in Oberkrain veräußert worden waren. Seine Lieblingsbeschäftigung galt vor allem der römischen Geschichte, vorab jener Emonas. Damit hing zusammen, daß er römische Münzen, diese kleinen, transportablen und an verschiedenen Problemen so reichen Kleinkunstwerke und geschichtliehen Dokumente zu sammeln begann. Jerman war in unseren Tagen und besonders in unserer Stadt, wo beinahe ein joder schon der Sammelkrankheit verfallen ist, eine hochachtbare Ausnahme. Er sammelte ohne Aufregung und ohne forcioren zu wollen, nur historisch wichtige und nur künstlerisch bedeutende stücke, beinahe alle vorzüglich erhalten. Jedes stück bestimmte er genau, setzte auf den Zettel dio Legendo hinzu, forner das Dalum des Ankaufes und von wem er das Stück erworben. — Stundenlang konnte er über einem komplizierteren Fall dasitzen, vergleichen und studieren. In der römischen Numismatik war er nachgerade eine Gelehrtennatur. Was er durch Akribie und Zeitaufwand festgestellt hat, das stellte er, namentlich Fachleuten, immer gerne und selbstlos zur Verfügung, wenn sie es zur Vervollständigung ihrer Studienrosultate benötigton. Er erfreute sich auch iu den Kreisen der Numismatikor oiues guten Ansehens und hoher Achtung. — Eine verhältnismäßig kurze Krankheit hat dorn scheinbar gesundheilstrolzenden Manne ans Leben gegriffen und es geendet mitten in der wissenschaftlichen Beschäftigung mit seinen Lieblingen. — Ehre seinem Andenken! M. t Stolni firošt Janca Sajovic. Med padlo polno klasje letošnje smrtne žetve šteje „Muzojsko društvo za Kranjsko" tudi svojega zvestega člana, öastltlji- vega starčka, prosta Janeza Sajovica. Blagopokojnik je bil rojen na Visokem pri Kranju, župnija Šent Jurij, 6. jauuarja 1831. Bil je kot dete slabotnega zdravja, tako, da ga je pobožna mati ob rojstvu obljubila na božjo pot k Sv. Valentinu, ako ji ostane živ. Zatö so ga odločili za šolo, ki jo je posečal v Kranju in potem srednje šole v Ljubljani. Bil je eden izmed onih, ki so se učili še v nekdanjem lieeju. Po dovršenih srednjih študijah je stopil v ljubljansko semenišče in dovršil bogoslovne študije 1. 1853 tako mlad, da ga niso mogli posvetiti. Čakati je moral še eno leto; posvečen je bil 15. januarja 1854. Služboval je kot kaplan v Radovljici samo nekaj nad en mesec, potem pri sv. Križu pri Litiji do 1. 1867, ko je prišel kot župnik v Mošnje. Od todi je šel v Slavino 1. 1878, kjer je deloval do 1. 1899; tedaj je postal stolni kanonik; 26. novembra 1906 je bil imenovan stolnim proštom. Že kot župnik je postal kn.-šk. duhovni svetnik (1890) in tri leta pozneje je bil odlikovan z zlatim križcem s krono za zasluge. Že na smrtni postelji je dobil letos komturni križec Franc Jožefovega reda. — Dne 18. septembra je izdihnil svojo blago dušo po daljšem bolehanju. — Torišče njegovega delovanja je bilo dušno pastirstvo, kateremu je posvetil vse svoje moči. Zato tudi ni dobil časa, da bi bil v večji meri slovstveno produktiven. Pač pa je veliko čital, posebno zgodovinske razprave so ga vedno zanimale. Vendar pa si ni mogel kaj, da ne bi bil obelodanil precej svojih spominov na nekdanje razmere v Ljubljani. Naš deželni muzej hrani palico, na kateri so vrezana imena tedajnih zadnjih licejnikov, med njimi je tudi njegovo. V družbi je rad pripovedoval o starih navadah in od-nošajih in pri tem razvijal čudovit spomin. Bil je torej mož bolj receptiven, kakor literarno produktiven. In v tem je tičal njegov kulturni pomen. Ni bilo zlepa domače zadeve „starih časov", o kateri ne bi bil vedel pojasnila, sličnosti in različnosti. — In za take stvari je bil vedno drage volje na razpolago ter prepuščal drugim, da so objavljali, kar je vedel on. Ril je tudi blag, ljudomil značaj, ki nikomur ni želel nič slabega, pač pa skušal vse zlo odvračati. Muzejskemu društvu je bil dolgoleten član in zvest čitatelj njegovih publikacij. — N. v. m. p.! M. t Dr, Jan. Ev. Krek, prof. bogoslovja v p., državni in deželni poslanec itd. je umrl dne 8. oktobra 1917 v Sent Janžu na Dolenjskem. (Glej posmrtnico str. 262.) Za varstvo prirodnih spomenikov. C. kr. poljedeljsko ministrstvo je nakazalo avstrijski zvezi za domovinsko varstvo (Oeslerreichischor Heimatschutz-Verband) poseben znesek za ustanovitev strokovnega mosta za presojanje in ugotavljanje prirodnih spomenikov v državi. S tem, da je podelilo omenjeno podporo v sedanji težki vojni dobi, je pokazalo ravno poljedelsko ministrstvo, kako veliko važnost pripisuje ohranitvi dragocenih prirodnin in njih okoliša, ki jim preti sedaj po vojni grozoti bolj kakor prej kdaj pogin. Avstr. zveza za domovinsko varstvo je s to podporo osnovala poseben urad. Vodja tega strokovnega mesta za varstvo prirodnih spomenikov v naši državi je dr. G. Schlesinger, konservator nižjeavstr. deželnega muzeja na Dunaju in urednik lista .Blätter f. Naturkunde U. Naturschutz Nieder - Oesterreichs". V svrho pregleda in ohranitve je potrebno najprvo napraviti seznam vseh uvaževanja vrednih prirodnih spomenikov po naših deželah, zato je razposlalo imenovano vodstvo vsem cinitoljem, ki pridejo pri tej akciji vpoštev, nasljednji poziv: »Strokovno mesto za varstvo prirodnih spomenikov na Avstrijskem" („Fachstelle für Naturschutz in Oesterreich", Wien IX., Severing. 9, Telephon 14.014) pripravlja sestavo seznama vseh avstrijskih pri-rodnih spomenikov. Zbranega ima že mnogo materijala iz vseh kronovin. Potrebno pa je, da je takšen seznam po možnosti popoln, ako hoče biti resnične vrednosti. Zato prosimo za sodelovanje vse čitatelje tega poziva. Vsak naj po svojih močeh skuša pospeševati započeto delo. Dobrodošlo je vsako tudi najmanjše poročilce po dopisnici, na kateri bodi označen predmet in nahajališče (z navedbo okrajnega glavarstva in kronovine). Vsak drobec je dragocen prispevek v korist varstva prirodnih spomenikov tako potrebnemu in nujnemu delu. Kdor ima čas naj napiše natančnejše podatke o naznanjenem prirodnem spomeniku in njegovem sedanjem stanju, naj poda nasvete za njegovo ohranitev itd. Kot uvaževanja vredni prirodni spomeniki veljajo; značilne skale in pokrajine, redka geološka odkritja in najdbe kamenic, slapovi, prirodno zanimivo ležeča jezera, podzemeljske jame, stara po rasti in redkosti odlikujoča se drevesa, redke rastline in živali, posebno tudi pokrajine z zanimivimi rastlinskimi družbami; z gnezdišči in prebivališči redkih živali itd. „Prevec" je v poročilu vedno boljše kakor „premalo." Sporoči naj se tudi vsak dvomljiv slučaj. Vsa poročila naj se pošiljajo na naslov uvodoma označenega mesta. „Carniola" izhaja štirikrat na leto. Člani »Muzejskega društva« plačajo letnih 6 kron in dobivajo »Carniolo« brezplačno. Članarino je plačati v prvem četrtletju vsakega leta. V knjigarnah znaša naročnina na Carniolo K T— letno. Upravništvo in uredništvo »Carniole« je v Ljubljani (deželni muzej). ,,Muzejsko dmištvo za Kranjsko je izdalo v posebnem natisu iz „Carniolc" obširno delo dr. Janka Pouchs k a KT s e u j e d L del: Sove. Z K) podobami in H prilogami. Knjigo prodaja knjigarna L. Schvventner v Ljubljani po 3 K 50 v broš. izvod, s poštnino 3 K 80 v. Udje ..Muzejskega društva za Kranjsko" in šolska vodstva jo dobe po znižani ceni za 2 K 50 v, s poštnino 2 K 80 v, ako pošljejo denar naprej in si jo naroče pri »Muzejskemu društvu za Kranjsko" v Ljubljani. Vse, ki reflektirajo na izvode po znižani ceni opozarjamo, da jih čimpreje naroče, ker je teh izvodov le še prav pičlo število. Izdaja in zalaga »Muzejsko društvo za Kranjsko" v Ljubljani. Tisk .1. Blatnika nasl. Noga mrharja, Neophron percnopterus Noga berkatega sera, 6ypaetus barbatus (L). Noga pepelastega splinca. Circus cyaneus (L.). Tab. U. Noga lunja dolgorepca, Circus macroorus (Qm.), sl. 2.