LA VIDA ESPIRITIJAL
Buenos Aires	December 1978
£<|ue signiftca salvarse?
Salvarse es liberarse
Jesus murio y resucito para salvarnos, rcpetimos los cristianos como la ccsa mas natural del mundo. Es verdad. Pero esa expresion puede terminar por resultarnos convencional. ^Para salvarnos de que? se preguntan muchos. Y en ultimo termino, £que significa salvarse? iy que alcance tiune la salva-c:čn de Jesus?
Salvar a alguien slgnifca librarlo de un mal, que puede ser ladgnoran-cia, una enfermedad, la miseria o un accidente. Y la salvacion cristiana es tambičn una verdadora “liberacion”. Mas aun, es “la” liberacičn, en el sentido mas profundo y complejo da la palabra. Cristo vino para liberarnos. Para I herarncs ya dcsde ahora, y para darn: s la esperanza de la liberacion defi-nitiva en el mundo futuro.
Los profetas lo ananciaron como el gran Liberador de los pobres y los oprimidos. El karu justicia con los hulmildes y sera equitativo con los pobres. Con su palabra, golpeard al opresor y el aliento de su boca matara al malvado r.os d ce Isalas. Y el mismo Jesiis se aplico lo que tambien habla escrito ese Profeta: El Espiritu del Sečor me envio a anunciar la liberacion a los cautivos y a dar la Ubertad a los oprimidos.
Pregovori o času
Kdor ceni čas, tudi čas njega ceni. (slovenski)
Kar je preteklo, je odšlo; kar pričakuješ, tega še ni; sedanjost pa je tvoja, (arabski)
Če ljubite življenje, ne zapravljajte časa, kajti življenje je narejeno iz njega, (francoski)
Dan je bolje loviti pri glavi kot pri repu. (slovenski) Včeraj, danes in jutri so trije človekovi dnevi, (kitajski) Najboljša pridiga je pridiga srca; najboljši učitelj je čas; najboljša knjiga je svet; najboljši prijatelj je Bog. (španski) Vsejali so besedo ,,jutri", pa ni zraslo nič. (arabski)
Ne izgubljajte niti ene same ure, ker niste gotovi niti ene same minute, (francoski)
Čas je najboljši zdravnik, (slovenski)
Na 1. strani platnic: Marija z Dstetom in koledniki (Maksim Gaspari)
Leto XVI,	December 1978
BOŽIČNI PRAZNIKI NAS SPOMINJAJO, DA JE JEZUS V SVETI NOČI V ČLOVEŠKI PODOBI PRIŠEL NA SVET MED LJUDI, DA BI NAS VSE ODRREŠIL. ZATO JE BOŽIČ PRAZNIK VESELJA IN HVALEŽNOSTI. NA SVET JE PRIŠEL IN ŽIVEL JE V DRUŽINI IN JE ZATO POSVETIL DRUŽINSKO SKUPNOST. DA BI TUDI LETOŠNJI BOŽIČ OKREPIL VAŠE DRUŽINSKE VEZI IN POPLEMENITIL VAŠE ODNOSE Z LJUDMI, KI JIH SREČUJETE NA ŽIVLJENJSKI POTI, IN DA BI BOŽIČ PREŽIVELI V TIHI NOTRANJI SREČI, VAM ŽELI
»DUHOVNO ŽIVLJENJE".
Poljski kardinal VVojivlct je novi papež Janez Pavel II.
Čas od 6. avgusta do 22. oktobra 1978 tega leta bo šel v zgodovino kot čas štirih velikih dogodkov, ki so preplavili našo zemeljsko oblo z žalostjo in veseljem, z zaskrbljenostjo in upanjem.
Dne 6. avgusta so zvonovi pri sv. Petru naznanili, da je umrl 80 letni sveti oče Pavel VI., papež, ki je vodil krmilo Petrove ladje petnajst let in 45 dni.
Dvajset dni za tem je Cerkev dobila novega papeža. Beneški patriarh si je privzel ime Janez Pavel I. Njegov vedri pontifikat, znamenje veselja in zaupanja, ki
j|e na mah osvojil svet, pa je tra-
- - - -	■	■■...Vy
talijanov so sem in tja prišla na pozornico imena kot: Pironio iz Argentine, Lorscheider iz Brazi-la, Villot iz Francije, Willebrands iz Holandske in celo Gantin iz Afrike.
Proti vsemu pričakovanju pa je bil 16. oktobra izbran krakovski nadškof kardinal Karel Woj-tyla, ki si je izbral ime Janez Pavel II.
Življenjska pot novega papeža Janeza Pavla II.
Novi papež je eden najmlajših papežev v dvatisočletni zgodovini Cerkve. Rojen je bil 18. maja 1920 v kraju Wadowice, ki imajo
j;al samo 33 dni;
Kardinali iz vseh kontinentov 13.000 ljudi., Globokoverna druži sveta, ill po številu,,	šb šli	zo-	na mu je bila	prava »domača
pgt, v konklave. Vso/.	Cerkev	je	Cerkev".	Ko je	bil star	devet
neprenehoma moji la, 'naj Sveti let, je izgubil,/ dbbro mater. Na Puh da takega poglavarja, ki bth začetku druge;, svetovne vojne mu ^zaradi svetosti Bogu	ugajal,	za	je umri-	še oče,	ki je bil	dolgo
nas pa goreče skrbel",	časnikarji	vrsto let	preprost delavec,	v 'voj-
sOj"dan za dnem ugibali, kdo bo ni pa podoficir. Dvajsetletni Kanovi; papež. Neprestano so se; o-. rel se je moral preživljati sam-. menjala imena* znanih Italijan- S trdim delom v tovarni je zdru-s 1| *kir d i n a l.o v, kot so: Benelli, ževal smučanje, veslanje,'gledali .Firenc, U-rsi iz Neaplja, Pap- liško udejstvovanje in zanimanje patij^^iz Palerma, Poma iz Bo- za literaturo ter jezike, log ne,- Siri iz Genove. Nekateri. Druga svetovna vojna, ki Še ije časopisi so prinašali bolj. rimske- začela 1. septembra 1939, ko je karditiale, kot: Baggia, Pignedo- .Nemčija napadla’ Poljsko, zgod-lija, Felicija in Polettija. Od nei- nja očetova in veliko prezgodnja
materina smrt, močna vera in velik smisel za apostolsko delo, vse to je vplivalo, da je 20 letni študent stopil v krakovsko bogoslovje in 1. novembra 1946, poldrugo leto po strašni svetovni vojni zapel novo mašo.
Po novi maši je šel v Rim, v središče krščanstva. Zgled in besede papeža Pija XII., ki je tedaj vodil sveto Cerkev, katakombe prvih mučencev, srečanja z ljudmi iz vsega sveta in poglabljanje v znanost ter v duhovno življenje, vse to je bilo kot dleto, ki je klesalo močno osebnost mlademu Poljskemu duhovniku. Z doktoratom se je po nekaj letih vrnil na Poljsko. Služboval je na raznih župnijah, večkrat „pod strogim nadzorstvom in z mnogimi
omejitvami". Istočasno pa je rimskemu doktoratu iz filozofije dodal še doktorat iz teologije.
Dvakratnega doktorja, profes-sorja moralnega bogoslovja na lublinski in krakovski univerzi, spretnega in solidnega pisatelja znanstvenih razprav, duhovnika, ki je gladko govoril poleg svojega materinega jezika še Italijan sko, francosko, angleško in nemško, je Pij XII. leta 1958 imenoval za pomožnega škofa v Krakovu.
Leta 1964 je postal pravi pastir krakovske nadškofije. Njegova nadškofija, ki je v južnem delu Poljske, šteje 2.132.600 prebivalcev. Župnij ima 327. Svetnih in redovnih duhovnikov 1606, redovnic 2.948, bogoslovcev pa 243. V krakovsko metropolijo spadajo štiri škofije: čenstohova, Kato-wice, Kielce in Tamovo.
Tri leta za tem, 1967., ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala in za člana treh rimskih kongregacij: za duhovnike, za katoliški pouk in za bogoslužje. Sinodalni očetje, zastopniki škofov vsega sveta, pa so sposobnega in dinamičnega kardinala izbrali v svet tajništva, katerega naloga je priprava nove sinode.
Prvi Slovan na papeškem prestolu
Papež Janez Pavel I. je prvi Kristusov namestnik na zemlji, ki je slovanskega rodu. Doslej je bilo največ Italijanov. Peter, ki ga je določil sam Kristus, je
bil iz Galicije. Njemu so sledili Rimljani, Grki in Sirci. V srednjem veku je bilo več Francozov. V dolgi vrsti 263 papežev je tudi nekaj Špancev, Nemcev in drugih. Nikdar pa ni bilo še nobenega Slovana, čeprav jih je danes okrog 250 milijonov. K južnim Slovanom spadajo Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci, Makedonci in Bolgari. K vzhodnim Slovanom štejemo Ruse, Beloruse in Ukrajince. K zahodnim Slovanom pa Čehe, Slovake, Poljake, Lužiške Srbe in Kašube. Vsi ti so pred 1000 in več leti sprejeli krščanstvo. Vzhodni Slovani so se žal pozneje ločili od Rima. Nekateri med njimi, predvsem Ukrajinci, katere danes vodi junaški kardinal Slipyj, so se pozneje vrnili k Petrovemu sedežu. Slovenci, Hrvati, Čehi, Slovaki in Poljaki pa so kljub tisočletnemu preganjanju ostali zvesti Rimu in Petrovemu nasledniku. Primerno je bilo, da je vsaj ob koncu 20. stoletja katoliški Slovan namestnik Jezusa Kristusa, ki je za vse umrl in za vse ustanovil sveto Cerkev.
Sin trpečega poljskega naroda
Poljska leži v vzhodnem delu Srednje Evrope. Meri 312.500 kv. km. in ima 33 milijonov prebivalcev. Krščanstvo so sprejeli pred 1000 leti, leta 1966 so v mogočnem romanju na Jasni gori pri Čenstohovi praznovali tisočfetni-co svojega krščanstva.
Iz zgodovine vemo, da so bili prav Poljaki tisti, ki so „z Marijino pomočjo" dvakrat rešili Evropo. Leta 1683 je poljski kralj Jan III. Sobieski pred Dunajem premagal Turke. Leta 1920 pa so katoliški Poljaki slavili zmago nad boljševiki, ki so pridrveli prav pred Varšavo.
V tisočletni zgodovini je Poljska dala svetu več svetnikov. Med najbolj znanimi so: sv. Stanislav, škof in mučenec (11. aprila), sv. Stanislav Kostka (13. novembra), sv. Kazimir (4. marca), sv. Janez Kentski (23. decembra), sv. Andrej Bobola (16. maja) in blaženi Maksimilijan Kolbe (14. avgusta), mučeniški pričevalec strašnega nacističnega gorja.
Zastopnik „Cerkve za železno zaveso"
Papež Janez Pavel II., sin trpečega poljskega naroda, je zastopnik „Cerkve za železno zaveso", kjer so, na žalost, vsi slovanski narodi. To Cerkev, ki je najbolj živa veja na skrivnostnem Kristusovem telesu, lahko delimo na Cerkev ,, molka" in na Cerkev ..pričevanja". Poljska s svojim nadpastirjem kardinalom Višinskim (77 let), katerega je vedno bolj nadomeščal kardinal Wojty-la, in s 64 škofi spada pod Cerkev ..pričevanja".
Če kdo, potem bo nekdanji krakovski nadškof razumel težave teh Cerkva, če kdo, potem bo zastopnik „Cerkve za železno za-
veso" povzdignil glas, da naj svet ..Kristusu na stežaj odpre vrata".
264. namestnik Jezusa Kristusa
V nedeljo, 22. oktobra 1978, na dan slovesnega začetka službe papeža Janeza Pavla II., kateremu je prisostvovalo 300.000 ljudi, med njimi 125 delegacij z vseh krajev sveta, pa so na trgu sv. Petra znova zadonele Kristusove besede: „Ti si Peter —- Skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala."
Dvatisočletna zgodovina Kri-
stusove Cerkve dokazuje, da so te besede resnične. Peter je sicer kot človek umrl, a v njegovi službi ga je nasledil Lin, tega Anaklet, nato Klemen. Leta 200 je bil Petrov naslednik Zeferin, leta 500 Simmah, leta 1000 Silvester II. V našem stoletju so bili njegovi nasledniki papeži, ki jih dobro poznamo:	namreč Leon
XIII., sv. Pij X., Benedikt XV., Pij XI., Pij XII., Janez XXIII., Pavel VI., Janez Pavel I. Danes pa vlada Cerkev kot Petrov naslednik Janez Pavel II., kateremu naj veljajo naša molitev, naše zaupanje in naša ljubezen.
Alojzij Starc
Ko so se začeli na Poljskem v lanski .pozni jeseni razgovori med Cerkvijo in državo, je marsikdo menil, da se je poljska Cerkev odpovedala svoji vlogi narodne vesti in postala pomožni državni organ. A temu ni tako. Cerkev slej ko prej od vlade zahteva svoje pravice.
Poljska Cerkev poudarja, da ima opraviti s celim človekom, ne le z molilcem ali prejemnikom zakramentov. Zato se mora, ne da bi se hotela vmešavati v politiko, ukvarjati z družbenimi, znanstvenimi in kulturnimi razmerami. Potisnjena sicer na rob javnega dogajanja se ima kljub temu za bojevnico liberalizacije, enakopravnosti in pluralizma, torej proti sleherni umetni enoličnosti.
Konkretne zahteve poljske Cerkve so: pogodbeno priznani javno-prav-ni stalež zanjo (da ne bo izravnana z raznimi društvi vrtičkarjev) in „na-daljnji prostor družbene svobode", predvsem svobodo združevanja, objavljanja in tiska (z drugimi besedami: pravico ustanavljanja krščanskih društev in mladinskih organizacij ter pravico do katoliškega tiska in neomejenega katoliškega založništva).
Kardinal Wyszynski je zadnje čase ponovno nastopil proti zoženemu, Precejenemu in nepopolnemu prikazovanju narodne kulture in zgodovine v javnih šolah in proti težnji, vse, kar ni na liniji, takoj obsoditi kot protisocialistično in protidržavno.
Janez Pavel I.,
papež prikupnega nasmeha
je potihoma odšel od nas...
V petek 1. oktobra je Rim in ves katoliški svet osupnila in pretresla vest o nepričakovani in nenadni smrti papeža Janeza Pavla I. Cerkev je vodil kot papež komaj 33 dni, 17. oktobra bi spolnil šele 66 let in tudi zdrav je bil videti. Umrl je zaradi srčnega infarkta po akutnem miokarditisu. Zdravniki menijo, da je umrl v četrtek zvečer okrog 23. ure. Smrt je odkril njegov osebni tajnik v petek ob pol šestih zjutraj, ko je šel v papeževo sobo, ker ga ni našel v kapeli. Papež je ležal v postelji z rahlo nagnjeno glavo, luč je gorela na nočni omarici, v rokah pa je imel Kempčanovo Hojo za Kristusom.
Ko so novico o papeževi smrti objavile poročevalske agencije, ljudje spočetka kar niso mogli verjeti, da je res. Janez Pavel I. je v kratkem roku osvojil srca vernikov in celo drugače mislečih s svojo sproščenostjo in neposrednostjo, s ponižnostjo in preprostostjo in svojim prikupnim nasmehom. Znal je najti pot do njihovih src in spregovoriti v razumljivem jeziku.
Zadnji dan
V četrtek dopoldne je imel še vrsto sprejemov. Med drugimi je sprejel v posebno avdienco skupino filipinskih škofov. Govoril jim je, da mora Cerkev po Kristusovem zgledu pomagati odpravljati in blažiti revščino, pomagati pa je tudi treba ljudem, da se bodo zavedeli, kako zelo potrebujejo Kristusa. 2 uri pred smrtjo se je papež tudi še pogovarjal z milanskim nadškofom kardinalom Colombom.
Na mrtvaškem odru
Truplo so položili na mrtvaški oder v dvorani papeža Klementa. Oder sta krasili le 2 palmi in velikonočna sveča. Papež je bil oblečen v rdečo obleko, okrog sklenjenih rok je imel ovit rožni venec, ob njem pa je bila na odru pastirska palica. Od prvih popoldanskih ur pa vse do večera se je množica vernikov zbirala na Trgu sv. Petra, se pomikala v vrsti in se ob mrtvaškem odru poklonila umrlemu papežu. Računajo, da se je okrog 100 tisoč vernikov že v soboto zvrstilo ob
Wmmm
njem. Tudi naslednjo soboto so se verniki ves dan vrstili mimo umrlega sv. očeta, dokler ga niso zvečer prenesli pred glavni oltar v baziliki sv. Petra, kjer je ležal do pogrebnega opravila v sredo 4. oktobra popoldne. Vse do pogreba je bila vrsta kropilcev neprekinjena.
Pogreb
Pogrebni obred je bil na prostem na Trgu sv. Petra. Kljub hudemu nalivu so vsi navzoči, ki so napolnili veliki trg pred baziliko, vztrajali do konca. Število Rimljanov, romarjev in turistov, ki so vse dni od smrti pa do pogreba počastili pokojnega papeža, je bilo presenetljivo visoko.
Njegova govorica
Doba njegovega papeževanja je prekratka, da bi mogli nesporno ugotoviti, kaj vse bi naredil, če bi še dolgo živel. Storil pa je veliko tudi v kratkem času. Veliko je storil s svojim vedrim zaupanjem in veseljem: obnovil je vero v Cerkev in v človeka. Govoril je prosto, brez napisane predloge. Presenečal je s različnimi citati od Ostržka do Petrarke. Njegovi govori so bili polni anekdot in zanimivosti.
Njegov program
V svojem prvem nagovoru kardinalom je očrtal načrt svojega pontifikata. Tedaj je dejal, da .želi hoditi po sledovih II. vatikanskega cerkvenega zbora, ne
da bi mu spremenil smisel in ne da bi na poti preveč okleval; ohraniti cerkveno disciplino pri duhovnikih in vernikih, nuditi službo revežu, stiskanim in ponižanim; posebej še obeta prenovo zahodnega in vzhodnega cerkvenega prava, da bi tako zagotovil svobodi božjih otrok trdne pravne temelje; postaviti na prvo mesto evangelizacijo po priporočilih škofovske sinode; nadaljevati ekumenska prizadevanja „brez popuščanja v zadevah verskih resnic, pa tudi brez obotavljanja"; potrpežljivo nadaljevati iskren in konstruktiven pogovor tudi s tistimi, ki niso z nami naše vere; podpirati vse tiste pobude, ki lahko kakorkoli utrdijo mir na svetu, razumevanje med narodi in tako izkoreninjajo nasilje in krvave vojne.
Državnim delegacijam
V nagovoru državnim delegacijam v ponedeljek 4. septembra se jim je zahvalil za udeležbo na slovesnem začetku njegove vrhovne službe v Cerkvi. Dejal je: „Vaša navzočnost spričuje ugled in zaupanje, ki ga Cerkev in apostolski sedež uživata pri skoraj vseh narodih sveta — zaradi raznovrstne duhovne dejavnosti, to je zaradi služenja pravičnosti, napredku narodov in miru. ■— Nobena stvar, ki je res človeška, nam ni in ne bo tuja. Res vam za velike krize, ki težijo današnji svet, ne moremo ponuditi čudežnih rešitev. Toda moremo vam
nuditi nekaj zelo dragocenega: duha, ki bi vam pomagal reševati ta krizna vprašanja in jih postaviti v njihovo bistveno razsežnost, To je duh vesoljne ljubezni in odprtost višjim vrednotam, to je odprtost — Bogu“.
Zavzel se je za duhovno svobodo:	„'Ženimo, da, bi krščanske
skupnosti povsod uživale spoštovanje tiste svobode, do katere ima pravico vsak veren človek, in da bi državne oblasti dale pravo mesto in oceno prispevku, ki ga dajejo verni ljudje za napredek splošne blaginje."
Za sklep jim je dejal: »Prepričani smo, da boste še nadalje sprejemali pobude apostolskega sedeža. Ta ne bo delal drugega, kakor da bo služil svetovni človeški družini. Klical bo v spomin zahteve zdravega družbenega živ-, ljenja, branil bo pravice in dostojanstvo vseh ljudi, posebej še nemočnih in manjšin."
Nagovori pri avdiencah
Janez Pavel I. ni utegnil izdelati nobenega dokumenta. Učil in spodbujal pa je pri avdiencah. Avdience ob sredah in nedeljah Se je udeleževalo zelo veliko ljudi. Papež se je loteval vseh vprašanj kot kak preprost podeželski župnik z veliko kmečko modrostjo in evangeljsko ponižnostjo. Pri splošni avdienci v sredo 6. septembra, pri kateri je bilo nad 15 tisoč vernikov, je glavni del govora posvetil sestanku predsednikov Carterja, Sadata in Begina v
Čamp Davidu, kjer so razpravljali o bližnjevzhodnjih vprašanjih. Dejal je, da vidi apostolski sedež v bližnjevzhodni krizi 3 ključna vprašanja: pravice Palestincev, varnost in obstoj Izraela ter poseben položaj svetih krajev.
V nedeljo 10. septembra je govoril o božji skrbi za človeka in ustvarjeni svet. Prav vera v božjo previdnost nam pomeni najmočnejšo osnovo za veder pogled v prihodnje dni.
13. septembra je bilo pri avdienci več kot 20 tisoč ljudi. Janez Pavel I. jim je govoril o resnici, ki se ne spreminja, in o naši nalogi, da si vse življenje iskreno prizadevamo, da bi jo odkrili in čimbolj razumeli. Posebej je pozdravil bolnike in mladoporočence.
17. septembra je bilo pred množico na Trgu sv. Petra veliko šolarjev s starši in tudi veliko študentov. Naslednji torek se je začelo v Italiji šolsko leto. Papež je učencem, študentom, učiteljem, profesorjem in staršem povedal nekaj spodbudnih besed. Vzgojiteljem je naročal, naj bodo zvesti svojemu vzgojiteljskemu poslanstvu, ki ni preprosta stvar, ampak zahteva celega človeka. Ne zadošča namreč učiti, učence moraš imeti rad in moraš jih poznati. Mladim je dejal: „Vi, mladi, ki zdaj študirate, imate čas, mladost, zdravje, spomin in smisel, izkoristite vse to! Iz vaših vrst bodo izšli ljudje, ki bodo jutri vodili družbo."
Prevzem rimske škofije
S preprosto slovesnostjo v lateranski baziliki je v soboto 23. septembra prevzel rimsko škofijo. Ob 17. uri je iz Vatikana krenila kolona avtomobilov. Papež se je s kardinaloma Villotom in Con-falonierijem vozil v odprtem avtu, množice Rimljanov pa so ga navdušeno pozdravljale.
Kolona se je ustavila ob vznožju Kapitela, kjer je papeža pozdravil župan Argan s svojimi svetovalci. V Lateranu je papeža pozdravilo nad 3000 ljudi. Najprej si je ogledal staro lateransko .palačo, ki je bila pred avignonskim pregnanstvom papeški sedež, nato pa mu je pred baziliko kardinal Poletti ponudil križ v poljub. V cerkvi mu je rimska duhovščina izrazila spoštovanje in pokorščino.
Med somaševanjem je papež imel daljši govor. Govoril je preprosto in vsem razumljivo. Poudaril je, da ni dovolj, če so cerkve polne, temveč moramo krščansko tudi živeti. Rim bo krščansko mesto, če bo Boga časil ne le z molitvijo, temveč tudi z visoko moralnim življenjem in ljubeznijo do revežev. Pomagati jim morajo najprej tisti, ki to zmorejo. Pri tem pa jih ne sme nihče žaliti in poniževati. Pomoč ne sme nikdar izzveneti v miloščino. Žalitev Za reveža je tudi razmetavanje denarja za nepotrebne stvari, ko njim hkrati manjka najpo-
trebnejše za človeka dostojno življenje.
V	govoru se je tudi dotaknil bogoslužja. Obsodil je „neureje-no ustvarjalnost" v bogoslužju, se pravi tiste, ki samovoljno krojijo že tako veliko svobodo, ki jo je dopustil koncil. ,,Nekatere zlorabe so omogočile nesprejemljive odločitve, ki so v nasprotju z evangelijem. Pozivam k odgovornosti pred Bogom in pred Cerkvijo in zagotavljam, da bomo vsako nepravilnost v bogoslužju takoj preprečili." (Najbrž se ta del govora nanaša na kršitve v obeh smereh, torej tudi na tradicionaliste okrog škofa Lefebvra.)
24. septembra je v nedeljski avdienci odločno obsodil nasilje. Kot edino zares učinkovito protiutež je postavil krščansko ljubezen do bližnjega.
Zadnjo sredo v življenju, na dan pred smrtjo, je govoril o krščanski kreposti ljubezni do Boga in do bližnjega, kot je dvakrat prej govoril o veri in upanju. Pri zadnji avdienci je molil molitev, ki jo je sam sestavil: „Moj Bog, ljubim te iz vsega srca. Ti si neizmerno dober in si večna sreča. Iz ljubezni do tebe ljubim tudi svoje bližnje kakor samega sebe in odpuščam vse krivice, ki so mi jih kdaj storili. O Bog, daj, da te bom ljubil vedno bolj in bolj."
Opozorilo proti marksizmu
V	splošni avdienci 20. septembra je rajni papež opozoril verni-
ke,da ne smejo misliti, da se nahaja rešitev človeških in družbenih vprašanj v Marxovih načelih. Opozoril je tiste, ki mešetarijo s „teologijo osvobojenja", da je zmotno misliti, da se politična, gospodarska ali socialna rešitev istoveti z odrešenjem v Jezusu Kristusu; da je božje kraljestvo isto kot človeško kraljestvo; da velja rek: ,Ubi Lenin, ibi Jeru-salem'. Velika vprašanja svobode, pravičnosti, miru in razvoja naj kristjani rešujejo- v skladu s krš-ščanskim socialnim naukom.
Glede družine
Skupini ameriških škofov je naslednjega dne govoril o družini kot o temeljni celici Cerkve. Koncil je imenoval krščansko družino domačo Cerkev. Krščanska družina je temeljne važnosti za grajenje božjega kraljestva in za prenovo sveta. Razporoka razkraja
družino in družbo. Neločljivost zakonske zveze je nekaj nedotakljivega. Le v trdnih in svetih krš-ščanskih družinah je jamstvo za boljšo prihodnost Cerkve in družbe.
V Janezu Pavlu I. je dal Bog Cerkvi čudovit dar. S svojim nasmehom je papež prinesel novo luč. V kratkih 33 dneh je morda človeštvu povedal vse, kar je bilo treba povedati. Dal nam je vedeti, da še kako potrebujemo' v današnjem svetu ponižnosti in preprostosti pa vedrine in zaupanja. Po komaj 33 dneh službovanja ga je Gospod odpoklical, njegov lik pa bo še dolgo svetil in grel in spodbujal vse ljudi dobre volje. Ob njegovem odhodu smo bili v dno duše užaloščeni, saj smo ga — prej nepoznanega — na mah vzljubili in ga imeli resnično radi.
Dejstvo je, da se socialistična družba gradi na marksizmu... Bistveni element v tej ideologiji je ateizem... Materialistični pogled na svet zanika vero kot tako. To je v socialistični družbi svetovni nazor s pravico javnosti. Od osnovne šole vse do univerze je marksizem uradna znanost, uradni svetovni nazor. 'Cerkev je potisnjena s tega področja, Cerkev ne more nastopiti na področju šole, na področju vzgoje. . . Ko marksizem postane ideološki nazor države, omejuje možnosti Cerkve... Ne dovoljujejo v zadostni meri zidanja cerkev in verskih objektov, po katerih čutijo verniki veliko potrebo... Naš tisk ponujamo lahko samo na cerkvenem prostoru, v javne kioske ne moremo priti... Z radia in televizije smo popolnoma izključeni, v teh sredstvih ne moremo dobiti niti ene minute programa.
Zagrebški nadškof Franjo Kuharič
Trojni Gospodov prihod
Kaj je pravzaprav advent ?
Beseda je latinska in pomeni prihod. Z njo je mišljen trojni prihod Jezusa Kristusa: prvi pred 2000 leti v Betlehemu, drugi, ko prihaja ves čas našega življenja v nas, 'in tretji, ko bo prišel na koncu časov sodit vse ljudi.
V adventu nas najbolj zaposluje misel na Jezusovo rojstvo v betlehemski votlini. Pripravljamo jaslice in ob kipih nam uhajajo misli k Mariji v trenutku spočetja in na njeni poti v hribe k Elizabeti, k njeni devetmesečni skrivnosti in nepričakovanemu odhodu z Jožefom v Betlehem, k neobičajni rodnji sredi noči v osamljeni votlini, pa istočasno k veselemu oznanilu angelom in k preprostim pastirjem v njihovi okorni dobroti.
Adventno bogoslužje nam z besedili riše poslednji Kristusov prihod na koncu sveta. S krepkimi barvami starozaveznih prerokov slika na nebo padajoča nebesna telesa, mogočne oblake in angele s trobentami, na sredi pa križ in Sina človekovega. Zdi se, kot bi bil namen teh podob, prikazati nasprotje prvega Gospodovega prihoda: kakor je bil Kristus v jaslih nebogljen, tako bo na oblakih neba mogočno veličasten.
Vendar bi samo pogled v preteklost, v Betlehem, in samo pogled v prihodnost, na konec ča-
sov, ne izpolnila našega adventa. Od obeh pogledov mora biti črta potegnjena v sedanjost, v nenehno prihajanje Boga v nas sedaj, v tem adventu, za ta božič. Šele s tem bo smisel adventa dosežen.
Adventno bogoslužje nam kaže v to smer. Spominja nas, da smo grešniki. Iz te zavesti svoje revščine naj bi zahrepeneli po Bogu. Zato nas vabi k premišljevanju božjih načrtov in k zbranosti, k potopitvi v Boga. Oba ostala Kristusova prihoda naj nam bi pri tem pomagala: prvi s tem, da nam njegovo stalno prihajanje v nas odene v čutne oblike in barve, v zgodovinsko določeni datum in kraj, v žive osebe in resnično okolje; drugi pa s tem, da se dokončni Gospodov prihod neizprosno bliža in da bo za slehernika neki advent zadnji.
Stvar vsakega od nas je, kako bo uresničil smisel letošnjega adventa. Gotovo je le to, da ne bo imel ta prav nobenega smisla za tistega, ki ga bo pustil iti mimo sebe brez haska.
Advent pa ni sam sebi namen: ves je usmerjen v obhajanje božiča.
Beseda božič je pomanjševalni-ca besede Bog in pomeni malega Boga. Božič je potemtakem spomin na ,,malega Boga". Ja, res je spomin na rojstvo božjega Sina. Predstavlja nam tisto nepojmljivo
skrivnost, ki jo je apostol Janez opisal z besedami: ,,Res, Bog je imel sv-et tako rad, da je dal svojega edinega Sina, da se ne bi nihče pogubil, kdor vanj veruje, temveč imel večno življenje."
Priznajmo si, da smo se na izraz ,,učlovečenje božjega Sina" že tako navadili, da komaj še dojamemo veličino, ki se v njem skriva! Zato se moramo stalno znova poglabljati v vsebino tega izraza.
Z Jezusovim vstopom v zgodovino se je Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in človeka. Odkar je Jezus vstopil v čas in
prostor, svet ni več brez Boga. Obenem je končano obožfe anje sveta: svet ni Bog, zato ga ni dovoljeno častiti po božje, to bi bilo malikovanje. Pa tudi ne gre sveta preklinjati in obupavati nad njim, saj je Oče poslal vanj s Sinom odrešenje in ljubezen.
Učlovečenje božjega Sina pomeni, da se neskončni Bog napoti v meje končnega, večni Bog v človeški čas, božje bogastvo v človeško revščino. Sveti v našo greš-nost, polnost življenja v našo krhkost, Stvarnik v svojo stvar.
In to čudovito dogajanje se za-
čenja v hlevu, v jaslih za živali, v otroku. To je pravi človeški otrok, v katerem si privzame Bog človeško podobo. In tu ne gre le za nekaj zunanjega, kakor če bi kakšen kapitalist igral vlogo berača, po koncu igre pa bi beraške cunje odložil v garderobi. Učlovečenje ni igra. Božji Sin je res postal človek v vsej krhkosti in slabotnosti naše narave in se naselil med nami.
A ta prihod božjega Sina med nas je imel določen namen: tega namreč, da bi bili z njim mi posvečeni. Bog je postal človek, da bi človek postal Bog. Bog je stopil v čas, da bi lahko stopil človek v večnost. Bog je prišel v meje končnega, da bi mogel človek v božjo neskončnost. Bog je stopil v človeško revščino, da bi mogel človek v božje bogastvo.
Seveda se pa to poboženje človeka ne uresničuje avtomatično, brez človekovega sodelovanja. Bog nam ponuja S'ina kot svoboden dar, človek lahko ta dar le svobodno sprejme. Samo tistim, ki ta dar
sprejmejo, daje učlovečeni Sin pravico, da postanejo božji otroci.
To je osrednje sporočilo božiča in le to je lahko vir pristnega božičtiega veselja. Samb od tu prihaja ves sijaj božične luči v mnogokrat tako temno noč človekovega življenja.
Brez dvoma imajo lahko tudi zunanjosti lahko svoj pomen: o-krašena božična drevesca in darovi pod njimi, bajno razsvetljena velemesta za božič, bogato obložene izložbe v adventnem času. A vse to ni sposobno vzbuditi v srcu trohice tistega mirnega veselja, ki ga prinaša angelovo oznanilo betlehemskim pastirjem: „Ne bojte se, ker, glejte, naznanjam vam veliko veselje, ki ga bo deležno vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus Gospod."
Tako je učlovečenje božjega Sina ne le začetek našega štetja, ampak tudi in predvsem tečaj zgodovine in našega življenja. To zadnje seveda le, če sami hočemo.
Vsa zemlja je Betlehem. . .
O noč neizmerne sladkosti! Kolikor je src po slovenski domovini, toliko pesmi se ti je pelo, kolikor rosnega biserja pomladi na trati zeleni, toliko solza nebeških radosti je izplakalo to noč ljudstvo ob Triglavu od turških dni pa do danes. Toliko ur v enem letu, toliko gorja; v teh dremotnih večernih urah so pozabljene skrbi in bridkosti, en večer odtehta breme leta in let, kapljica nebeške usmiljenosti pogasi strahove srda in jada, zabriše kesanj gore in madež preteklosti: vsa zemlja je Betlehem, vsi ljudje so otroci. Vsi? O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Rojenega, Večnoživega — kaj bi počeli brez Boga! —
Ivan Pregelj
Adventni nagovor
. . .In ker je Bog vsemogočen in večen in brez sovraštva in maščevalnosti in ker njegovi pravičnosti ni konca, niti njegovi dobroti in usmiljenju, odložimo svojo zagrenjenost kakor preozko oblačilo, slecimo žalost kakor pomladi zimski plašč.
In ker je Bog vsemogočen in večen
in nas z očetovsko zvestobo ljubi,
in ker nas ljubi tudi Sin Odrešenik,
preženimo samoto s svojih čel
in se posvetimo enostavno stvarem, bitjem
kot so otroci, ki strižejo zlate zvezde iz papirja,
materam, ki umivajo okna in pečejo potico,
starčkom, ki rezljajo pastirje z ukrivljenimi palicami,
očetom, ki stresajo sneg z dreves in streh,
in zaupajmo zvečer trdnosti stola,
na katerem sedimo v krogu družine,
in verujmo v neumrljivost duše,
medtem ko se v sobi razrašča luč adventna.
. . .In ker je Bog vsemogočen in večen
in nas vse ljubi in kliče k sebi,
sprejmimo božji mir in ljubezen,
ki kot zlati prah z angelskih kril
pada na odprte cvetove naših src;
odprimo vsa zaklenjena vrata
v lastnih domovih in državnih palačah,
vse mejne prehode; razprimo prsti nesoglasja
in razglasimo božič rojstva boljšega človeštva
na planetu Nova zemlja,
kjer so vsi ljudje blage volje.
In ker je Bog vsemogočen in večen in nas...
Milena Merlak
Vsako leto krstim v župniji več kot 300 odraslih. S kakšnim veseljem vstopajo v Cerkev, oznanjevalko Boga ljubezni, in v tisto skrivnostno Kristusovo telo, ki ne pozna rasnih in drugih razlik.
Jože Kokalj, misijonar v Zambiji
Karel Mauser
Božični dnevi
Spet so tu božični dnevi in le še nekaj dni nas loči od začetka novega leta. Skrbi in križi, ki smo jih nosili skoz leto, so še vedno tu. Kopica 'želja zase in za druge, ki se še niso izpolnile, prav tako. Prazniki, naj bodo še tako lepi in mehki, nam skrbi in križev ne morejo odvzeti, lahko pa nam jih posvete. Ne morejo nam izpolniti vseh želja, lahko pa nam visoko dvignejo upanje, v katerem človekovo življenje znova in znova dobiva pogum in voljo.
Tudi prvi božič ni bil brez skrbi in križev. Marija in Jožef sta ga pričakala v mrzli ovčji staji. V jasli ,kamor so pastirji pokladali klajo za ovce, sta morala položiti Otroka, ker nista našla prenočišča med ljudmi. Nikogar ni bilo, ki bi postregel porodnici, nikogar, ki bi se razveselil rojstva ljubkega Otroka. Ni bilo sosed, da bi prišle v vas, predaleč je bilo do Nazareta. Bila sta tujca v Betlehemu, ■dvakrat tujca v pozni nočni uri.
Pastirji, ki so ob ognjih sedeč bedeli nad drobnico, so v svoji samoti in preprostosti sodoživeli prvi božič. Angel jim je oznanil novico in kraj božjega rojstva. Pustili so ognje in ovce in se šli poklonit Otroku, Mariji in Jožefu. In daleč tam na vzhodu
so se dvignili Kralji, ki so videli zvezdo. Iz pisem so vedeli, da se je čas dopolnil in so šli na pot, da se srečajo z Bogom.
Božični dnevi so srečanje z Bogom, ki je postal ob času človek, da nam je bliže. Tisti, ki so visoko letali, ki so se povzdigovali nad druge, so videli v Njem samo človeka. Preprosti, samotni, toda naravni v iskrenosti in pričakovanju so videli v Njem tudi Boga. Zavoljo tega so bili prvi poklicani, da so smeli videti obraz Novorojenega.
Niso zginili njih križi in skrbi, še so imeli mnoge želje v svojem srcu — toda bili so srečni.
Naj bi bilo tako tudi z nami za te božične dni. Ob vseh skrbeh in križih — srečni.
Nesli bomo skrbi in križe tudi v novo leto, z nami bo šla tudi procesija želja. Toda vse to bo presijano z velikim upanjem, ki sije iz skromne ovčje staje, iz jaslic, kjer počiva Bog-človek.
Vsaka skrb in vsak križ se upokoji v Bogu, če verujemo. In vsaka želja se izpolni v Bogu, če upamo.
Naj bosta vera in upanje vodnika nas vseh v božičnih dneh in naj vodita vse nas tudi skoz dneve v novem letu.
Božično veselje
Božič, praznik veselja.
Preprostega veselja, čistega kot otroški nasmeh. Veselja, ki nam ga prinaša novorojeno Dete.
Ni to hrupno veselje, ki bobni po zvočnikih in aparatih, ni to veselje, ki žari v blestečih žarometih mestnih noči.
To veselje je tiho, ker je edino veselje, ki lahko napolni naša srca. Veselje, ki osvetljuje tudi najbolj temne noči. Veselje, ki presega zemeljske meje. Veselje, ki napolnjuje vesolje.
To je Veselje, ki je na zemljo prišlo iz nebes v tihi božični noči. Veselje, ki je prišlo v skromne jasli, da od tam preplavi ves svet. Ni le za trenutek in ni majhno. Ni osebno. To veselje je večno in je neskončno. Večno in neskončno kot Bog. In On je hotel deliti to veselje s človekom. Pokazal nam je pot do veselja.
,,Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče ne pogubil."
Sin si je izbral družino, Sin si je izbral Mater, da se je lahko rodil v jaslih kot človek.
In takrat se je rodila Ljubezen. Ljubezen je prišla med nas. Sam Bog nas je naučil ljubiti. Zato je božič tudi rojstvo Ljubezni.
Ljubezni, ki ne gleda nase, ki ne misli nase. Ljubezni, ki se daruje vsem, kateri jo pridejo iskat. Ljubezni, ki nas povzdigne iz naše človeške narave, da nas naredi Bogu podobne.
To, in samo to, je pravi pomen vsega božičnega veselja. Samo od te ljubezni priteka ves sijaj božične luči v temno noč človeškega življenja. Jezusovo rojstvo je klic, da zavrnemo žalost in temo v svojem življenju. Tema ne more biti del našega življenja, saj ne bo prinesla drugim veselja.
Če bi se odtrgali od tega izvira radostne božične svetlobe, bi kmalu zamrl tudi njen odsev. Vsa bleščeča božična drevesca in vsi božični darovi, vsa bajna razsvetljava, v katero se za božič zagrinjajo svetovna mesta — vse to bi ne moglo prebuditi v srcih ljudi tistega veselja, ki ga je oznanil angel pastirjem. Božična radost je moč, ki je spremenila svet; moč, ki more spremeniti svet!
Ne pozabimo nikdar te božične blagovesti! Uresničujmo jo dan za dnem. Božič naj nam ne bo samo en dan v letu, temveč celo leto, vsi dnevi našega življenja.
V veselju in radosti praznujmo rojstvo Ljubezni! Tako bomo našli srečo.
Alenka Poznič
Srečen božiči
Ob enajstih dopoldne. Kazalci na cestni električni uri zdrknejo točno ob vsaki minuti naprej. Ljudje se mimogrede ozrejo in jo spet pozabijo, ko jim v trenutku neha služiti.
Nebo naznanja vroč dan: že v ta dopoldanski čas siplje sonce bleščečo luč na eno pročelje visokih stavb. Florida je polna ljudi. In Florida je glavni živec trgovskega Buenos Airesa.
Matej se je zrinil med množico, ki ga je posrkala medse ter ga vleče zdaj kar sama naprej, tudi če ne bi hotel z njo. Ozko mesto mu je določeno v njej in ne sme se mnogo ozirati v desno ne v levo, da neotesano ne zadene v prostor katerega sosedov ali se ne zaleti komu v hrbet pred sabo. Tu je treba hoditi odmerjeno : v času in prostoru. Ko si se že vtaknil med nje, moraš biti eden vraščenih, kakor nepogrešljiv člen v tej brezkončni procesiji.
Vse se giblje, pozibava, valovi. Rahle, skoraj prosojne ženske obleke komaj slišno pahljajo mimo: množica parfumov se preliva drug v drugega. Bleščeče nakit j e jim teži vratove in iz zapestnic i)e uijcresne zdaj zdaj drobna iskra pod sončno lučjo.
■ Moški svet je skromnejši: brez
suknjičev, še kravate so pustili doma, le redki nesrečniki tiščijo suknjiče s komolci ob telo ali vztrajajo kljub vročini oblečeni v nje.
Enakomerni šum valučoje reke ljudi v eno in v drugo smer napolnjuje ozki prostor med visokimi pročelji. Vanj se meša muzika iz vseh kotov. Strežeš, da bi ugotovil, odkod sili in kaj igrajo. Preden moreš kaj dognati, že si sredi novega valovanja, ki te meša. Kitare po svoje, nekje zavijajo trobente, sladki Mozart se krade v ušesa, Bing Crosbv poje božično. Tvoje misli plavajo med valovi melodij, se vrtinčijo sem in obračajo spet drugam. Tako si le drobno zrnce gostega nihanja in še ne zaveš se, da te nosi nehote naprej. Misel ti otrpne: nenehna množica zmeraj podobnih ljudi, predstav, razstavljene bogatije po izložbenih oknih — vse to te oklepa. Pozabljaš, da si človek, ki hoče trdno stopati z lastnimi nogami po kamnitih tleh razkošne Floride.
„Hola, Matej! Kako ti gre 1“ ga nekdo ogovori. Za hip postoji, se zdrami in zazre v prijatelja Marka.
„Kako pa ti tu ?“ ga pobara in pomakneta se nekoliko ob stran, da ne bi motila drugih.
„Danes ne delam in sem prišel pogledat, kako se mesto pripravlja na božič..."
„Srečen! Jaz bom pa delal do večera. Do začetka svetega večera. Mnogi pridejo zadnje ure po nakupu..."
„Matej, si slišal? Pred minutami je izšla glavna številka božične loterije!“ ga je Marko presenetil.
„Tako hitro? Katera?“ je zavil radovedno Matej. Hitro je preblisnil številko, ki jo je nosil v žepu, lepo številko, v katero je upal.
,,Pomisli, kaka bedasta številka! Nikoli je ne bi kupil, povrhu je še ‘capicua’. Poslušaj: 6006! Kaj se ti zdi?"
Matej je trznil. Otrpnilo mu je grlo, da ni bilo takoj besede iz njega.
,,Kaj praviš, Matej ?“ ga je znova pobaral Marko.
,,Tam... veš, tam... tam v kiosku...," je jecljal kakor negoden otrok.
„Kaj je v kiosku?"
„Da, tam v kiosku, kjer sem vsak dan kupoval cigarete, se je prodajala. Še predvčerajšnjim je visela... In prodajalka mi jo je celo ponujala."
,,Pa je nisi kupil ? Niti ene dvajsetinke ?“
„V resnici mi ni bila po godu, dasi mi je ona zagotavljala srečo. Jaz pa sem se ji režal. Režal!"
Poskušal se je tudi zdaj na silo nasmehniti, a je ostal ledeno hladen in trd njegov obraz. Bo-
lelo ga je, da je bil čisto blizu velike sreče, ki se mu je ponujala, se mu smehljala, a jo je pustil mimo. Ta bi bila njegovo smer življenja čisto spremenila. Drugam bi šel njegov korak.
„Grem, da ne bom prepozen... in da vidim, če je res bila sreča s tisto neumno številko."
Segla sta si v roke in Matej je preslišal, da mu je Marko voščil sreče za božič. Številka 6006 je plesala v njegovi glavi. Zdaj se mu je zdelo, da se mu ona reži v obraz in mu vrača zasmeh.
Pohitel je in krenil v Galerias Pacifico. Po vsakodnevni poti. Iz
središča, kjer se križajo prehodi s štirih ulic in se izpod kupole razgledujejo izvirne freske, dihajoč temu kraju toploto, je donela cerkvena muzika. Mir se je zatekel s kipečih ulic med te križne široke hodnike. Ljudje so bili bolj umirjeni, okrašene izložbe so dajale videz prazničnosti.
Kiosk je obdajala gruča ljudi: prerivali so se okrog in živo govorili. Stegovali so roke po zadnjih predmetih, ki jih je prodajalka razdeljevala. Obstal je in strmel.
Alicija ga je opazila in mu pomahala, naj se ji približa. Vsa je bila nasmejana, rdečih lic, bistrih velikih oči, ki so znale streljati z ognjem in ogreti onega, ki mu je bil namenjen.
Skušal je priti do nje.
„i Eso guardaba para usted! Re-galamos todo,“ je hitro zdrdrala ter mu stisnila roko najlepši vžigalnik, ki se je ponujal tedne nazaj na polici. Pridržal je njeno darežljivo roko za hip v svoji, da so ji zenice zagorele še bolj živo v polnem mladem ognju.
„i Ah, gracias, Alicia! Muy gentil," se ji je toplo zahvalil. ,,Y los billetes ?“ Mislil je na 6006.
„Mire: hasta ayer se quedaron y para no devolverlos, papito me regal o tres y con los demas se quedo el..."
Que suerte!	; Felicidades!“
ji je čestital.
„Ahora podre viajar a Europa y visitare tambien a Ljubljana. ..
j Le pago el viaje, si me acom-pana!“ mu je ponudila dobrodušno.
„i Buena idea! Voy a pensar...“
Tedaj je opazil, da je bil kiosk že čisto prazen. Vse sta razdala v nekaj minutah, le prazne police so še zijale ob mrtvih stenah.
Vračal se je njen oče in prinašal v naročju Marijo in Jožefa, voliča in nekaj ovac, na dlani pa je pestoval zibko z božjim Detetom. Pobožno je vse postavil na kristalno mizico v kotu in natresel med nje drobnega ze-nega papirja, da je zrasla trati-ca na njej. Nad vse je izpod stropa naVavnal še lučko. Družina svetega večera je zaživela v kiosku. Še malo prej trgovina, zdaj pa božja hišica s sveto Družino, ki naj opomni mimoidoče na srečo božične noči.
Nad vrata je pripel iz zlatih črk sestavljeno voščilo: Srečen božič!
Zaklenila sta vrata, se pomešala med ljudi in prisluhnila pesmi, ki je komaj dihala do sem iz središča galerije. Otroška grla so bajala božični slavospev: Noche de paz!
Gruča se je razhajala: mnogi so v srcu nosili plamenček božične sreče s seboj.
Zavila sta do ogla, kjer je po navadi sedel te predbožične dni na nizkem stolčku napol oslepeli berač Miko ter igral na harmoniko božične pesmi. Odvedla sta ga pred vrata kioska. Igral bo tam.
poveličujoč božjo Družino, ljudem pa v radost pred božičnim večerom.
Miko sedi blizu izhoda na cesto, le nekaj stopnic ga loči do pločnika. Vleče harmoniko in izvablja iz nje mehke napeve, kakor je mehak tudi ta čas pred velikim praznikom. Marsikdo pridrži korak, se ustavi, nato pa se približa po stopnicah proti njemu in posluša. Vsakdanjost pade z njihovih ramen in vse se jim zdi lažje. V srcu jim Mikova harmonika drami veselost, da zazrejo oči svet in ljudi v njem čisto drugačne. Boljši se zdijo, zadovoljnejših lic spremljajo drug drugega ob srečanjih, bližje se Počutijo med seboj, kakor bi se Poznali že dolga leta.
Da imajo ti napevi tako čarobno moč!
Vedno več jih privablja. Po-£;•, stojijo, se zazrejo v Družinico, ki p.;' žari v sreči v kotu kioska, in se pVtapljajo v spomine iz daljnih 'let. Tedanji božič se je zbudil v njih. Dober božič, sladki božič, brez sovraštva v svetu... Nekaj je treba storiti! Spoznajo, da je treba odpreti srce in sreča bo našla pot vanj. Sosedu se je treba __	_ približati, bližnjega spremljati z
j dobro mislijo — vsi so potrebni koščka dobrote.
’' VflrtTSS1 Miko boža tipke in napevi' iz harmonike osvajajo svet. Ozek svet, do kamor valovijo njeni odmevi. Ampak ta se veča: kdor jih je dojel, jih odnaša v svoj dom. Vsi jih bodo polni ta večer. Vse bo upijanila radost, ki ne vpraša, kdo si,
V procesijah hodijo mimo. Miko igra melodije, ki se jih spomni. Božične napeve vseh različnih ljudi, ki jih je kdaj dojel v posluh. Poleg tega pa še sam sproti zlaga kaj novega. Ko preigra vse, začne znova, hitreje ali počasneje. Poslušalci so tako vedno drugi.
Med njimi je bil študent; s strahom in težo negotovosti je šel na univerzo, da pobara za u-speh diplomskega izpita. Novo tipanje je zasijalo nenadoma v njegovo dušo.
Čez uro se je vračal mimo. U-stavil se je potrjen in zmagoslaven. Življenje je bilo svetlejše pred njim.
Ženo in mater je privedlo mimo. Postala je in Miko jo je očaral. Družinico je ugledala kakor od same nebeške luči obsvetljeno. Stekla je domov: treba je pripraviti dom za sveti večer! Odpreti vrata, da bo radost mogla vanj! Da bo vsej družini drugače, ne kakor druge dni!
Dolgočasno se je priguncal mornar. Utrujalo ga je vroče sonce, tujec je bil v tem mestu. Tudi na ladji v pristanišču je bilo vse sivo... Kako bodo njegovi ta večer? Tako daleč so od njega, da je tam zdaj že noč. čudovita božična noč z željami in mislimi ljudi, ki se križajo nocoj pod žametnim nebom. Zazrl je srečno Družinico na zeleni tra-tici v kotu. In Mikovi prsti... ti prsti, ki izstiskajo melodije, katere omamljajo srce. Ganilo ga je. Stopil je hitreje in izbral podobno družinico: Marijo, Jožefa, Dete na slami, ovčke in hlevček, ki jim bo bivališče. Pa še svečko, da ne bodo v temi in da bo en večer drugače v njegovi kabinici na ladji. Ne bodo sami: ob njih bo prebedel in se v mislih mudil doma, kjer so zdaj že hlevčki razsvetljeni, kakor bo njegov. S sladko mislijo bodo povezani drug na drugega. Pri srcu jim bo prijetneje.
Tako so hodili ljudje mimo in smehljaj se jim je rodil na licih, dobrota pa jim je odsevala v očeh. Nič težkih skrbi, nič zagrenjenosti. Sama milost božja je rosila nanje...
Skoraj že v mraku se je vračal Matej.
Postal je pred Mikom, zrl njega in Družinico v kiosku ter prisluhnil že utrujenim prstom na harmoniki. Potem pa se je opogumil in pobaral: „Sabe alguna yugoslava ?“
„Si senor, esta es mi preferi-da...“
Raztegnil je harmoniko na dolgo, da je zapela močneje. Nato je zaigral in zapel slovensko: „Zveličar nam se je rodil...“
„Esta es de mi pueblo,“ je pojasnil, ko je končal in si potegnil čez zastrte oči.
Matej je ostrmel nad temi besedami.
„Hvala vam! Tudi jaz jo poznam!" je odvrnil ginjen. „Nisem vedel, da ste od tam!"
Miko je kar vsakdanje odvrnil, kakor da bi mu bilo neprijetno: ,,Povsod se srečujemo. Malo nas je, a se najdemo."
,,Kje boste praznovali nocoj?" je še pobaral Matej.
„Pri gospodarju kioska. Zadel je loterijo in me pride iskat," je živo odgovoril.
„Srečen božič! Srečen!" je Matej stisnil Mikovo trdo desnico in odhitel.
Nekje na obrobju mesta ga je čakal dom z božičnim dreveščkom in jaslicami pod njim. Ob mislih nanje mu je bilo svetlo in toplo v duši. . .
Vas v pričakovanju božiča (Lojze Perko)
Sveti večer na hmetih
Čez dan se vas je ogrnila v svež sijaj in zdaj na njem svetloba oken se zrcali.
V	skrivnosten molk sta se zavila vrt in gaj in v hlevu pritajeno sopejo živali.
Otroci so se tiho zgnetli v kot za peč, na beli mizi Bog počiva sredi kruha, nocoj še stara mati ni šla z mrakom leč in v kuhinji se kaša — jed božična — kuha.
V	ta mir nenadno se razlil bo spev zvonov.
Tedaj bo oče tiho segel po kropilo,
po molek mati — in deset glasov molitvi njeni se bo vneto pridružilo.
In potlej kaša in pogovor pritajen in jaslice in svečke, petje pesmi svetih; nihče ne bo zaspan in nagajiv noben: tako pokojen sveti je večer na kmetih.
Ivan Čampa
Sveti večer v velemestu
V	zraku nad glavnimi cestami gori tisočero luči, zvonovi in krone iz žarnic vise visoko nad ljudmi, izložbe so slavnostno okrašene in nevsiljivo razsvetljene, vrata so zaklenjena; kupci in prodajalci so že odšli.
Hrupne stojnice na božičnem trgu so tihe in zapuščene, prodajalcev jelk in smrek na prometnih središčih več ni, samotni pešci na pločniku, malo voznikov na križiščih, na svojih mestih so dežurni policisti in zdravniki, tramvajski in avtobusni promet se po predpisih vrši.
V	domu za slepe otroke je na sveti večer vesela prireditev, igralci zastonj igrajo in pevci pojo, sledi Božičkova obdaritev.
Milena Merlak
Naša luč o Duhovnem življenju
Duhovno življenje je začelo izhajati v Buenos Airesu pred 45 leti. Ko so se po zadnji svetovni vojni naselili tam novi naseljenci, so oni prevzeli izdajanje te revije.
Po svoji vsebinski plati je Duhovno življenje menda edinstvena v vsem slovenskem prostoru (osrednjem, zamejskem, zdomskem in izseljenskem), saj hoče ostati na eni strani verska, na drugi trani pa le širi meje zanimanja do skrajnih mej tega področja.
Revija obravnava značilno zdomska vprašanja Slovencev v Argentini, splošno slovenske probleme in sodobna svetovna vprašanja; na vseh teh področjih imajo prednost seveda versko-moralna in cerkvena vprašanja. Esejistični članki so prepleteni z leposlovjem in ilustrativnimi izrezki iz časopisov. Reviji je dodana otroška priloga Božje stezice.
Ali gojijo izdajatelji željo, da bi bila revija osrednje versko glasilo vseh slovenskih izseljencev po svetu in v kakšnem številu je Duhovno življenje razširjeno po svetu, ne vemo. Za nove naseljence v Argentini je revija brez dvoma velikega pomena.	(Naša luč, 19T8, št. 7)
Še bolj ko drugje je partija v Jugoslaviji — pač v komunistični državi —■ zaznamovana s potezami koristolovstva in komolčarstva. Nikomur ni neznano, da ima partijska knjižica za dostop do izbranih mest večjo težo kot najboljše diplome. Ideološka čistost si išče prostor v višji plasti vodstva.	Le Figaro, Pariz, 20. julija 1978
Molitveni namen za december
Splošni namen: Da človekovih pravic ne bi spoštovali le v javnih izjavah, temveč tudi v dejanjih.
Ta namen je pereč in sodoben, vključen v iskanje in dogovarjanje vsega sveta. Poleg tega bo 10. decembra 1978 minilo 30 let kar je generalna skupščina OZN razglasila splošno izjavo o človekovih pravicah, ki so jo podpisale vse članice OZN.
Ta izjava je, kakor je rekel Pavel VI. v poslanici ob 25 letnici OZN (leta 1970), „ena najslavnejših strani" te ustanove.
Že s tem, da je ta izjava bila sprejeta (in s tem ovrženo nasprotno mišljenje), pomeni velik zgodovinski dogodek in celo prelomnico: nikdar več se ne bodo mogla brez sramu širiti nizkotne) ša pojmovanja človeka.
Vsi pa vemo, kako dolga je pot od načelnega sprejetja neke zamisli do njene uresničitve. Dovolj je pregledati recimo dnevno časopisje zadnjih letnikov in bomo kar prestrašeni od neštetih kršitev človekovih pravic. Žal jih ne Počenjajo samo posamezniki, ampak tudi vlade in cele državne skupnosti: narodnostni ali ideološki rasizem, ko so cele skupine ljudi zapostavljene zaradi barve kože, drugačnega porekla, jezika, Političnega prepričanja, vere.
Koliko je še preprečevanja sa-
moodločbe ljudstev, krojenja svobode -vere in vesti; onemogočanje izmenjave mnenj in informacij; mučenje zapornikov; uničenje političnih nasprotnikov; in še koliko podobnega! Ne smemo pozabiti tudi nerojenih: ali začeto človeško življenje res še nima pravice do človeškega življenja ?
Javno mnenje naše dobe je za nekatere teh krivic zelo občutljivo in nanje ostro odgovarja; za druge pa — kakor da se še ni zavedelo, kaj je prav in kaj ne.
Zato je še posebej težko najti pravo rešitev. Treba bo še veliko razmišljanja, osveščanja, oznanjevanja, da bodo človekove pravice spoštovane v celoti.
Prav to je hotel doseči Kristus. Prišel je odrešit človeka v celoti. Z delom za uresničenje človekovih pravic uresničujemo njegov načrt. Vemo pa za nemoč človeštva, da bi samo vstalo v lepše zarje, zato bomo prosili Gospoda:
1.	Da bi se čim več ljudi zavedelo, kako so človekove pravice neobhoden temelj vsake človeške skupnosti, ki se brez njih izrodi v mravljišče brezosebnih številk.
2.	Da bi jih spoštovali v obeh oblikah: kot pravice posameznega človeka in vsake človeške skupnosti, in to v načelu kot v dejanju.
3.	Da bi za to delo našli moči,
saj moramo pri tem premagovati osebno in skupinsko sebičnost, največji nasprotnici človekovih pravic.
Misijonski namen: Da bi vsaka krajevna Cerkev postala resnična skupnost v edinosti, molitvi in gorečem pričevanju za vero.
Vsako cerkveno občestvo, če je res občestvo vere, nujno postane ..misijonsko", živo, rodovitno, rastoče in razvijajoče se deblo. Kakor hitro se je prva Cerkev v Antiohiji (Apd 13, 1-5) zares zbrala v evharistiji, je že spregovoril Duh: Oddelite mi Barnaba in Savla za delo, za katero sem ju poklical.
Antiohijski dogodek nam jasno kaže, kaj bi se moralo zgoditi v vsaki škofiji in župniji. Naposled so tudi naše škofije in župnije nastale na podoben način, kakor danes nastajajo cerkvene skupno-
sti po misijonskih deželah: Cerkev zaupa nekaj misijonarjem prostrano območje, kjer ustvarjajo majhna občestva kot neka živa jedra, žive celice, iz katerih se razvijajo domače Cerkve z domačimi škofi in duhovniki.
Te krajevne Cerkve imajo že svoje življenje,- prirejajo svoje sinode, iščejo svojo pot. Kakor so imeli svojo sinodo avstrijski, nemški, švicarski in drugi katoličani, tako so jo imeli tudi v Hongkongu, v Malaviji, v Beninu (nekoč Dahomeju), v Ugandi in drugod.
Te in podobne pobude so res pobude: v teh Cerkvah obujajo zavest edinosti: najprej med verniki samimi, a tudi edinosti z Bogom — v molitvi. Iz globlje povezanosti z Bogom pa samo po sebi izhaja nova moč, nova življenjska sila, ki nujno priteguje tudi druge v svoj vrtinec.
Miha žužek
Prelepa je božična noč. . .
Prelepa je božična noč... Sneg po gorah se lesketa — kako je blizu do Boga, kako je blizu On nocoj, ki nosi srečo, mir s seboj. . .
V bornih jaslicah leži, zazri se Detecu v oči, ki ljubijo, ki mir dele,
osrečijo nam spet srce, da je kot pesem borni svet, z ljubeznijo Boga objet...
Presveta je božična noč...
Vse zvezde trosijo z neba ljubezen, blagoslov Boga, ki v jaslicah ubog leži, in prosi: pridite še vi...
Marjan Jakopič
lAlojzij Starc
Od krščanstva do brezbošiva
ZAKAJ SO GRADITELJI SODOBNEGA ATEIZMA ZAVRGLI KRŠČANSTVO IN POSTALI ATEISTI?
(Nadaljevanje in konec)
3. Pisatelji 20. stoletja
Na pragu 20. stoletja so nekateri ruski študentje, med katerimi sta odigrala prvenstveno vlogo Lenin in Stalin, preoblikovali socializem v brezbožni komunizem. Pol stoletja za tem pa se odtrga nov plaz ljudi, ki so zavrgli krščanstvo in se oklenili brezboštva. To pot zlasti v Franciji. Imena Camus, Sartre in Simone de Beauvoir so znana vsemu kulturnemu svetu. So vaba in zgled vsem tistim ateistom, ki se povsem ne strinjajo s komunizmom.
Alebrt Camus
Camus, francoski eksistencialistični pisatelj, je bil rojen leta 1913 v Alžiriji, v severo-zahodni Afriki. Njegova mati je bila Španka, oče pa mu je umrl v prvi svetovni vojni. V Alžiru je najprej obiskoval osnovno šolo. V srednji šoli je imel nanj velik vpliv neverni profesor Grenier. Pred maturo ie zboLl za jetiko. Zapustil je šolo in se preživljal kot časnikar in igralec. Za kratek čas se je priključil tudi komunistični celici.
Od vere otroške dobe je zaradi
vplivov svojih profesorjev, brezskrbnega mesta ob morski obali in ob vznožju gora, šibke domače vzgoje in mladostne bolezni polagoma in skoraj neopazno zajadral v brezboštvo. Tak je ostal do smrti, ki ga je nepričakovano doletela 1960, ko je komaj imel 47 let, tri leta za tem, ko je prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Bolezen in nevera sta ga privedli do prepričanja, da je življenje nesmisel. V esejih (Sizifov mit, Uporni človek), romanih in novelah (Kuga, Tujec) je prikazoval bivanje kot absurd in iskal izhod v humanizmu brez Boga. Tarrou v že omenjenem romanu ,,Kuga“ izjavlja: „Ali je človek lahko svetnik brez Boga, je edini konkretni problem, ki ga dandanes poznam".
Jean - Paul Sartre
Sartre, vodilni francoski eksistencialist, pisatelj številnih dram in romanov (Gnus, Muhe), danes star 73 let, je prišel v ateizem na drug način kot Camus.
Zgodaj je izgubil očeta. Vžgala sta ga stari oče Karel Schweit-zer, brat znanega misijonskega zdravnika v Lambarenu, in stara
mati. Karel Schweitzer je bil slikovita osebnost, nravno strog in obenem polten, tako poln življenja kot strog realist. Stara mati, nekdaj katoličanka, pozneje pa, ker se ni mogla prilagoditi možu, je bila polna dvomov in vase zaprta. Sartrova mati pa je zaradi neznosnih staršev vse življenje imela občutek otroštva. S sinom sta tako prenašala oblastno originalnost njenih staršev.
Vse to je razboritega Sartra privedlo do popolnega ateizma. Njegov ateizem ima predvsem dve osnovi. Ena osnova je v njegovem pojmovanju bitja, ki ga privede do spoznanja, da je pojem Boga nemogoč. Druga osnova pa je v Sartrovem poudarjanju človekove absolutne svobodnosti, ki zato izključuje Boga kot normo in sodnika človekovih dejanj.
Sartrovo brezboštvo je jasno. Ne pozna angleške meglenosti, ki se sem in tja vali pri Russellu. ,,Eksistencializem — pravi — ni nič drugega kakor prizadevanje za to, da izvedemo vse posledice brez-boštva."
Simone de Beauvoir
Družinsko in versko življenje francoske pisateljice eksistencialističnih romanov (Mandarini) in esejev (Za moralo dvoumja) Simone de Beauvoir, rojene 1908, je bilo podobno Sartru. Tudi njena izguba vere je logična posledica nepristne vere in dvojnosti: na zunaj vse v redu, znotraj vse gnilo.
Njen oče je bil advokat, na pol aristokrat ,a brez uspeha v življenju. Opustil je advokaturo in se posvetil gledališču. Bil je izobražen, plitev in brezverec. Literatura ga je opajala.
Njena mati pa je bila nasprotno konformistinja. Hči bančnega u-radnika, ki je imel finančne težave, je bila stroga žena, ki je prakticirala vero. Bila pa sta si edina, kadar je bilo treba udariti po Cerkvi.
Simone je v družini prejela neko idealizirano vero; vero, ki ni imela nič svetopisemskega, nič e-vangeljskega. Nič boljše ni bilo potem v zavodu, kjer je nadaljevala svoje študije. Bila pa je ponosna in je verjela, da je določeni za velike reči. Dokler je imela vero, je celo mislila na karmel in — naravno — priti do svetosti. Ko pa je odkrila nepopolnosti pri vseh, ki so jo obdajali, ko se je zavedla, da svetost, ki si jo je ona zamislila, ni združljiva z življenjem, je prenehala verovati. Tedaj je bila stara petnajst let. Vendar je še nekaj časa hodila k maši.
Simone de Beauvoir je tako zapustila krščanstvo. Bog, o katerem so ji govorili, ni bil pravi Bog, Bog svetega pisma iri prerokov, ni bil Bog-Oče, katerega Sin se je učlovečil, da bi nas odrešil.
4.	Še filozofi in znanstveniki
Pomanjkanje umske razvidnosti glede verskih resnic je nagnilo nekatere ljudi, filozofe in znan-
Nekateri igralci Župančičeve „Veronike Deseniške11 v Našem domu v San Justu 8. oktobra 1978. Od leve na desno: Janez Krajnik (Deseniški gospod), Kristina Jereb (Jelisava), Frido Beznik (režiser), Metka Markovič (Veronika), Franci Uštar (Friderik), Andrej Filipič (Herman), Blaž Miklič (Bonaventura), Tone Oblak (scenograf), Tone Tomaževič (Nerad), Jože Cukjati (Ivan) in Marko Mustar (Jošt). Foto Marko Fink.
stvenike, da so zapustili vero in se oklenili ateizma.
Med te spada angleški lord Ber-trand Russe'1, filozof - neopoziti-vist, prva avtoriteta moderne logistike, ki je živel od leta 1872 do leta 1970 in je leta 1950 prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Imel j 2 velik vpliv na filozofskem, znanstvenem, vzgojnem in Političnem področju. Njegova dolgoletna s o eia 1 n o k r it ič n a, levičarska in pacifistična dejavnost je dosegla vrh z ,,Russellovim sodiščem" proti tako imenovanim -.vojnim zločincem v Vietnamu."
Glede vere in Boga je zapisal: ..Mislim, da so vsa velika verstva na svetu:	budizem, hinduizem,
krščanstvo, islam in komunizem zmotna in škodljiva".
,,Moj pojem o veri je podoben Lukrecijevemu iz stare dobe; i-mam jo za neke vrste bolezen, sad strahu in vir trpljenja za človeštvo."
Njegovo zadržanje do krščanstva je ostro: ,,Sedaj vam povem, zakaj nisem kristjan: najprej zato, ker ne verujem v Boga in v nesmrtnost; in drugič ne zato, ker je Kristus zame le izreden človek."
Svojo pot v brezboštvo, če ni morda bolj agnosticizem (= teorija, da ni mogoče z naravnim u-mom spoznati, ali je Bog ali ga ni), kot je sam priznal v znanem
radijskem dvogovoru leta 1949, je Russell opisal s temile besedami: ,,Ko sem bil mlad in sem študiral problem o Bogu z veliko resnostjo, sem za nekaj časa priznal počelo prvega vzroka. Nekoč, ko sem imel 18 let, pa sem bral življenjepis Stuarta Milla, angleškega filozofa iz 19. stoletja, ki je v spoznavni teoriji zastopnik empirizma, v etiki utilitarizma in v ekonomiji liberalizma. Tam sem našel stavek :Moj oče me je naučil, da vprašanje, kdo me je ustvaril ?, ne more imeti odgovora. Če bi ga namreč imelo, bi se pojavilo takoj novo vprašanje: kdo pa j-e ustvaril Boga? Razumel sem tedaj, kako napačen je torej dokaz o prvem vzroku."
Russell torej ne loči med vzrokom in zadostnim razlogom. Nadalje tudi ne priznava dokaza iz reda in lepote sveta. Svet, kot je naš, ki je imel Hitlerja, Stalina in atomsko borbo, ni najboljši svet, niti ni dober. Smešno — pravi — je torej misliti, da je delo božjih rok. Ta svet bi mogel biti delo slučaja ali satana, nikdar pa ne dobrega Boga.
Russell se v svojem ponosu, ki je poln samozavesti, ne more in noče dvigniti v nadčutni svet. Ne zaveda se, da je krščanstvo vera o skrivnostih, ki jih sploh ni mogoče doumeti. Pot do vere, kakor lepo pravi Aleš Ušeničnik, „nam utira nekoliko zgodovinsko spoznanje o Kristusu, njegovem življenju, naukih in delih, nekoliko pa metafizično spoznanje (= nauk,
da je mogoče z umom, po načelu zadostnega razloga in vzročnosti, spoznati tudi vzroke pojavov in počela bitij) o Bogu, religiji in možnosti razodetja. Zato tu ni mogoče zahtevati matematične razvidnosti in izvestnosti.
Gre namreč za pametno spoznanje: ali je naše spoznanje o božjem razodetju po Kristusu tako trdno, da se lahko po pameti v veri predamo Bogu ali ne. Če se predamo, se kajpada moramo predati z vero, ki Bogu gre, s popolno vero".
Sklepna beseda
Kratek opis „Zakaj je deset graditeljev sodobnega ateizma zavrglo krščanstvo in stopilo v prve vrste brezbožnežev, nam pokaže silno tragiko, tako njih kot tudi številnih iz vseh narodov sveta, iz vseh mogočih poklicev, ljudi vseh starosti..., ki so šli ali še hodijo po isti poti.
Vzroki njihovega odpada od vere so bili zelo različni. Za ene so prevladovali racionalni vzroki, za druge neracionalni vzroki. Med racionalnimi sta bila v ospredju dva: Russell se je skliceval, da Bog ni neposredno razviden; marksistom pa je bilo v nepremagljivo pohujšanje zlo na svetu. Med neracionalnimi vzroki so bili posebej vidni štirje. Diderota je omamil svet tehnike in napredka. Lenina je vrgla s prave poti krščanska preteklost. Nekaterim je bil na poti moralni vzrok. Camusa, Sartre j a
in druge so privedli v ateizem psihološki vzroki.
Ti in podobni vzroki so povod odpada tudi v številnih ljudeh današnjega časa. Za vse čase pa bodo poleg razmer, v katerih živimo ostali trije, ki so, kot lepo pravi Aleš Ušeničnik, žalostna dediščina starega Adama in njegovega greha.
Prvi vzrok je prevzetnost našega duha. Naš duh bi rad sam izmeril svojo resnico in se le težko ukloni v ponižni veri. Nekateri mislijo celo, da se ne smejo ukloniti, da to modernega človeka ni vredno. Kajpada je to velika zmota. Sv. Tomaž je tako resnično opozoril na to, kaj je človek, kaj Bog, da je Bog neskončen, a vsaka stvar končna, tudi mi. Šele tedaj, je dejal, Boga prav spoznamo, ko spoznamo, da je vzvišen nad vse, kar si more človek o njem misliti.
Drugi vzrok je odpor našega srca. Vera zahteva od nas ponižnosti in nam nalaga dostikrat težke ali vsaj neprijetne dolžnosti. Vera hoče ustanoviti med nami božje kraljestvo. A že prastara je tista človeška beseda: ne bom služil! (Jer, 20). Človek hoče biti povsem svoboden in se zato noče ukloniti.
Seveda je tudi to velika zabloda. Bog je naš gospod, naj ga priznamo ali ne. V tistem trenutku, ko bi božja previdnost umaknila od našega bitja svojo dejavnost, ki nas ohranja, bi mi izginili v nič. Zato je priznanje božjega gospod-stva le resničnost, a ne ponižanje.
Domišljavost človeka ponižuje, ne pa resnica in priznanje resnice!
Tretji vzrok nevere pa je premoč počutnosti. človek ima že po naravi malo smisla za duhovne dobrine. Če se vda počutnosti, izgubi sploh ves smisel za to, kar je nadčutnega. Sveti Pavel je to tako jasno povedal: Počutni človek ni dovzeten za to, kar je duhovnega. „Duševni človek (t. j. počutni človek nasproti duhovnemu) ne sprejema, kar je božjega Duha, kajti zanj je nespamet in ne more razumeti" (1 Kor 2, 14).
Ker pa vera ni le dej našega uma in naše volje, temveč tudi dej milosti, zato je božji dar. če pa dar, ne sme človek vere v nevarnost postavljati — kot pravi Aleš Ušeničnik —, temveč mora ponižno moliti, da mu jo Bog ohrani, kakor tisti v sv. pismu, ki je v solzah klical: ,,Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri! (Mk 9, 24).
Seveda je v tem nekaj skrivnostnega. Vera je božji dar in vendar se brez nje nihče ne more zveličati. Kako se to dvoje ujema? Ali se ne bi mogel brezverec izgovarjati:	Nisem imel
vere, ker mi ni bila dana? Toda gotovo je oboje, zato se že mora ujemati. Jasno je učil Gospod: „Nihče ne more priti k meni, če ga Oče, ki me je poslal, ne pritegne" (Jn 6, 44), kakor tudi: ,,Resnično, resnično, povem vam: kdor v me veruje, ima večno življenje!" (Jn 6, 47). Če je torej resnično prvo in resnično drugo in poleg tega vemo, da Bog hoče,
Rodovitna in odgovorna ljubezen
Konec junija se je zbralo v Milanu več kot 300 strokovnjakov za družinska vprašanja z vseh celin. Ob spominu na 10-letnico papeževe okrožnice o urejevanju rojstev (izšla je 25. julija 1968 pod imenom Humanae vitae) naj bi razpravljali o številnih nerešenih vprašanjih s področja zakonskega in družinskega življenja. Kongres naj bi pokazal, kako more rodovitna in odgovorna zakonska ljubezen človeka osrečiti.
Mednarodni center za preučevanje družine v Milanu je zasnoval kongresni program na papeževih besedah iz okrožnice Humanae vitae, niso pa prireditelji hoteli v prvi vrsti braniti okrožnice. V odprtem pogovoru in izmenjavi mnenj naj bi ugotovili, kje stoji današnja družina in po kakšni poti naj bi hodila jutri.
V zadnjih 10 letih je družina d o fh ve la velike pretrese. Mnogo
da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice (1 Tim 2, 4), moramo sklepati, da Bog nikomur ne odreče potrebne milosti, le človek se lahko vplivu božje milosti odtegne in ne veruje. Tudi to je skrivnost, zato moramo tudi za to moliti, da bi ne zapirali dušnih oči svetlobi božjega sonca in se ne upirali delovanju milosti božje.
držav je zlasti v razvitem svetu ta čas legaliziralo splav — kljub temu, da rodnost marsikje pada. Otrok je tako postal predmet, celo nebodigatreba, ovira za srečo moškega in ženske. Odklonilno stališče do otroka je pospeševala tudi kontracepcija.
Francoski jezuit in elan mednarodne teološke komisije Marte-let je v predavanju opozoril, da kontracepcija uničujoče vpliva na zakonsko ljubezen zaradi 3 nasprotij, ki jih nosi v sebi:
1.	Trditev, da kontracepcija oblikuje človekovo naravo, ne drži. Človeško telo z vsemi organi in lastnostmi je že izoblikovano zaradi duha, ki mu ga je vdihnil Stvarnik.
2.	Človeško telo ne more biti predmet neke določene kulture, klor je Bog oblikoval človeka in svet. Naša naloga je nadaljevati Stvarnikovo delo.
3.	Človekova svoboda v razmerju do telesa ni brezpogojna, saj je odvisna od njegove telesnosti. Narava nam je bila podarjena. In če v želji za čim večjo svobodo po-darjenost odklanjamo, rušimo edinost duha in telesa. Naravni zakon, vpisan v naše telo, je varuh naše svobode in nam odkriva pravo podobo naše človeškosti Zato moramo spoštovati telo, moško in žensko, in vse, kar je z njim pove-
zano. Vse, kar napada naše telo, zlasti žensko, je protinaravno. Zmeda v razmerju do spolnosti vodi v duhovno zmedo. Treba se je — spreobrniti.
Kontracepcijske tablete so v rabi od leta 1960. Doslej jih je uporabljalo 150 milijonov žensk, 50 milijonov jih trenutno še uporablja. Kaj se je pokazalo v 18 letih? O tem je na kongresu poročal John Bonnar, profesor za ginekologijo in porodništvo v Dublinu. Raziskava, ki jo je napravil po naročilu Svetovne zdravstvene organizacije, je odkrila veliko vzporednih pojavov, škodljivih za ženino zdravje, na primer motnje krvnega obtoka, neplodnost, rak na dojkah in ženskih spolnih organih. Profesor je ugotovil, da je smrtnost žena, ki uporabljajo kontracepcijske tablete, zaradi motenj v krvnem obtoku petkrat večja kot pri ženah, ki jih ne uporabljajo. Poslušalci so bili pretreseni ob podatku, da je umrljivost žena, ki so več kot 5 let uporabljale .kontracepcijske tablete, desetkrat večja kakor pri tistih, ki jih niso uporabljale. Tveganja so tem večja, čim starejša je ženska in če je povrh vsega še kadilka.
Ob teh podatkih ni čudno, če se je začel rušiti mit o učinkovitosti in neškodljivosti umetnih kontracepcijskih sredstev in da svet začenja počasi gledati po naravnih načinih uravnavanja rojstev, ki temeljijo na bioloških zakonih in se ujemajo z načeli Humanae vi-tae. Na kongresu je nastopilo več
zdravnikov, ki so razlagali naravne načine uravnavanja rojstev, osnovane na opazovanju telesne temperature, izločanja sluzi iz vratu maternice in drugih sprememb, s pomočjo katerih je mogoče določiti pri ženi rodovitno obdobje.
Govorili so pa tudi o negativnih pojavih, ki jih spremljajo (nezanesljivost, večja verjetnost spontanega splava pri spočetju v tako imenovanih neplodnih dneh).
Francoska zdravnica M. Guy, ki se skupaj s svojim možem zdravnikom posveča delu z družinami, je opozorila, kako se po svetu širi kontracepcijsko mišljenje, to je nerazpoloženje do otroka. Če otrok kljub vsem kontracepcijskim sredstvom (stoodstotno nobeno ni!)
,.najavi svoj prihod", se je treba nepridiprava znebiti — s splavom. Otrok je ponižan v navaden nezaželen predmet. Zdravnica je pripovedovala o primerih, ko so ženske hotele in tudi dosegle splav, da so lahko nosile obleko po zadnji modi!
Kaj storiti ob desetletnici Humanae vitae? Zakonca iz Italije sta se ustavila pri vzgoji mladih zakoncev in mladih ljudi pred poroko za odgovoren odnos do ljubezni in spolnosti. V posameznih deželah so razmere različne, toda pcvsod bi se morali zakonci s potrebno odgovornostjo odločati za spočetje otroka. Do take zrelosti pa človek ne pride čez noč, temveč se mora nanjo pripravljati že od otroških let. Daljna priprava na
zakon se prične že v zgodnji mladosti. Zakonca sta tudi podprla misel, ki jo je na kongresu izrekel protestantski teolog iz Taizeja Max Thurian, da zahteva odgovorna ljubezen včasih tudi prostovoljno odpoved spolnim odnosom v zakonu. Zakonca s tem ničesar ne izgubita, temveč lahko medsebojno ljubezen celo obogatita z drugimi izrazi.
Ob koncu sta še enkrat spregovorila zakonca Guy. Po njunem mnenju so udeleženci kongresa lahko spoznali znanstveno in praktično vrednost naravnih načinov urejevanja rojstev. Veliko prednosti imajo pred običajnimi kontracepcijskimi metodami, toda njihova vrednost je predvsem v tem, da pospešujejo medsebojno spoštovanje in enakopravnost zakoncev (tudi mož mora nekaj ,,trpeti") ter spoštovanje do življenja. Zato privedejo zakonce do osebne zrelo-
sti in do rodovitne, odgovorne, osrečujoče ljubezni. Zakonci, ki po svoji vesti mislijo, da ne morejo uravnavati rojstev po naravnih načelih, bodo pa našli navodila v škofovskih izjavah ob okrožnici Humanae vitae. Na kongresu sta bili posebej omenjeni izjavi francoskih škofov ter škofov Lombardije in treh Benečij.
Povsem je treba sprejeti mnenje kongresa o preroškem pomenu Humanae vitae. Ta je namreč jasno povedala, da ..ljubezen ne dopušča nobene sebičnosti, napadalnosti in popredmetenja človeka. Ljubezni ni brez odprtosti in medsebojnega darovanja, ljubezen raste in dozoreva tako v službi nerazdruženosti in medsebojnega spopolnjevanja zakoncev kakor tudi v službi njihove telesne in duhovne rodovitnosti". Ta beseda je danes potrebna svetu bolj kakor kdajkoli poprej.
Jubilej v Št. Andražu
Župnija in mesto Št. Andraž na Koroškem sta 15. avgusta obhajala 750-letnico, odkar je bila v tem kraju ustanovljena lavantinska škofija, katere sedež je škof Slomšek prenesel v Maribor.
Posebni odbor je pripravil lepo slavje, ki se je začelo na predvečer s koncertom na prostem. Na mali Šmaren dopoldne je pri farni cerkvi pozdravil zbrane goste krajevni župan. Sprevod je nato krenil med petjem pevskih zborov in godbe na piha-
la do cerkve Loreto. Spominsko božjo službo je vodil celovški škof dr. Jcsef Kostner; z njim je somaševal salzburški pomožni škof Mayr, mariborsko škofijo je zastopal kanonik Franc Zdolšek, somaševali so tudi opat benediktinske opatije v St. Lam-brcchtu, krajevni dekan Božidar Pečnik, krajevni župnik in še nekateri drugi duhovniki. Argentino je zastopal prof. Božidar Bajuk. Udeleženci slavja so lahko obiskali tudi jubilejno razstavo o lavantinsko-mari-borski škofiji.
Mariborska stolnica. Za 750 letnico lavantinsko-mariborske škofije zavoljo smrti škofa Držečnika ni bilo posebnih slovesnosti. 8. oktobra je bilo v stolnici slovesno bogoslužje za jubilej, na predvečer pa so prepeljali v prenovljeno stolnico posmrtne ostanke škofa Slomška iz frančiškanske
cerkve Matere milosti.
Mariborska škofija v 1. 1978 ob svoji 750 letnici
Po smrti mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika je ostala škofija brez naslovnega škofa, ker njegov pomožni škof dr. Vekoslav Grmič ni bil imenovan za naslovnega škofa, ampak je zaenkrat le škof-kapitularni vikar. Stolni kapitelj sestavljajo: prošt dr. Jože Smej, dekan Franc Hrastelj in kanoniki dr. Alojzij Ostre, dr. Vinko Frangež in Franc Zdolšek; 2 kanonikata nista zasedena; častni kanoniki stolnega kapitlja pa so Anton Karo, Jože Krošl, Drago Oberžan, Jože Vesenjak in Ivan Vodeb st.
V	šolskem letu 1977/78 so bili mariborski bogoslovci od 4. do 6. letnika v Mariboru, od 1. do 3. letnika pa v Ljubljani; vseh bogoslovcev je bilo 60.
V	Slomškovem dijaškem semenišču v Mariboru je bilo zadnje šolsko leto 24, v Vipavi pa 6 mariborskih gojencev.
Redovnikom inkorporiranih župnij je v škofiji 7: 4 upravlja križniški red, 3 pa minoriti; župnija Nova Cerkev je inkorporirana kolegiatnemu kapitlju v Strassburgu na Koroškem.
27 škofijskih župnij upravljajo tudi redovniki: dominikanci 2, frančiškani 5, jezuiti 1, kapucini 1, klaretinci 1, lazaristi 2, minoriti 3, salezijanci 6, trapisti 3; soupravljajo jih 8.
Škofijski duhovniki upravljajo 205 škofijskih župnij in 3 inkor-porirane župnije, soupravljajo pa 33 škofijskih župnij.
V	škofiji biva poleg škofa Grmiča 323 škofijskih duhovnikov (208 župnikov, 66 kaplanov, 49 drugih duhovnikov), 3 duhovniki iz drugih škofij in 1 bivši redovnik. Vseh duhovnikov je v škofiji 419.
Od 281 župnij jih ima 278 župnijsko cerkev (nekatere od teh so redovniška last). Škofija ima 382 podružnic, 114 kapel in nekaj samostanskih cerkva. Kljub različnim popravljanjem ima škofija 24 neuporabnih podružnic in 15 neuporabnih kapel. Škofija je obnovila 3 v vojni porušene cerkve in cerkev sv. Cecilije v Celju, ki je po vojni zgorela. Porušeni sta ostali iz vojne frančiškanska cerkev v Brežicah in podružnica v Teharjih. Škofija je po vojni dobila 5 popolnoma novih župnijskih cerkva in več novih podružnic.
Če odmislimo delne nacionalizacije župnišč in manjša popravila, dobimo tole podobo: 236 ohranjenih stavb, 15 močno poškodovanih in obnovljenih, 8 novih gradenj, 8 predelanih iz drugih stavb, 8 brez župnišča, 8 podržavljenih in v glavnem delno nadomeščenih.
Stalno biva in deluje v inozemstvu 16 inkardiniranih škofijskih duhovnikov (10 v Evropi, 3 v Južni in 3 v Severni Ameriki), začasno pa jih biva in deluje v drugih škofijah 28.
Klic stoletja
Kliči na vse grlo, ne zadržuj se!
Kakor trobenta povzdigni svoj glas!
(Izaija 58, 1)
Pred sto leti, 20. februarja 1878, je bil izvoljen za papeža Leon XIII. Časi so bili zelo težki. Človeštvo se je nahajalo v izrednem položaju, sredi zmede velikih zmot. Pruski kulturni boj (kulturkampf) je bil na svojem višku, a na pohodu so bili anarhizem, nihilizem, socializem in komunizem. Socialno vprašanje, posebej še delavsko, se je zaostrilo in je pretila nevarnost, da bodo izkoriščane množice delavcev podlegle novim idejam, ker so se ponujale ko rešiteljice iz težkega položaja.
Leon XIII. je to žalostno stanje poznal, ga videl in se zavedal nalog, ki ga čakajo kot vrhovnega poglavarja Cerkve. Temu odgovarjajoče je usmerjal svoje delovanje, ki je nekatere Prizadelo, druge iznenadilo, tretjim pa vlilo upanje in pogum. Z njegovim papeževanjem se je začela nova doba v odnosih med Cerkvijo in svetom. Takoj se je videlo, da bo večkrat zelo viharna, težka, polna pretresov in komplikacij, če je bila dotlej Cerkev nekako osamljena, izolirana od sveta, odsotna pri dogajanjih v kulturi in politiki, je se-
daj svoje stališče spremenila. Potrebe so jo klicale, zato je hotela biti prisotna povsod, pri vseh dogajanjih, ki se tičejo človekovega življenja, ki usmerjajo ali vplivajo na njegovo pot h končnemu življenjskemu cilju. Nadaljevala je z obsojanjem zmot, kazala pravo pot, a istočasno priznala in spoštovala v svetu vse, kar je dobrega in plemenitega, začela je razgovor s svetom v viharju, pomnožila prizadevanja v učeniški službi. Potrebe so jo klicale, da postane učiteljica človeštva.
Novoizvoljeni papež se je približal svetu, živel z njegovim u-tripom. S spretno diplomacijo je dosegel vsaj delno preusmeritev Bismarckove politike in ublažil njene posledice. Veliko se je trudil za edinost med katoličani, predvsem v Franciji. Zbližal je francoske monarhiste in republikance, da so prvi sprejeli republikansko ureditev države. Za rešitev socialnega vprašanja, predvsem delavskega, je že v prvem letu svojega pontifikata poslal svetu dve socialni okrožnici. Prvo komaj dva meseca po izvolitvi in sicer 21. aprila 1878, ki jo poznamo pod imenom Inscruta-bili Dei Consilio, v kateri obravnava socialne probleme dobe in pokaže pot za njihovo rešitev; osem mesecev pozneje, 28. decembra 1878, pa Quod Apostolici Mu-neris, ki obravnava pereča vprašanja, nastala zaradi aktivnega
širjenja nihilizma, socializma in komunizma.
Izgleda, da v naših dneh okrožnici na splošno nista dosti poznani, a sta važni zaradi svoje vsebine in ker sta začetek sodobne katoliške sociologije ter prva socialna dokumenta učiteljske službe Leona XIII. Zato je primerno in potrebno, da se jih ob stoletnici spomnimo in prisluhnemo vsaj na kratko njihovemu nauku.
Žalostne razmere
Papeža je bolelo, ko je gledal žalostno sliko takratnih razmer. Na splošno so se zanikala zdrava naravna načela, ki so temelj vsakega družbenega reda. Delavski sloji in veliko kmetov je živelo v reščini in stalnem pomanjkanju. Položaj je bil brezupen, ker niso videli izhoda iz svojega položaja. Med ljudstvo so prihajali glasniki nereda in upora proti vsaki legitimni oblasti. Netili so se spori in prepiri, obračunavanja in vojne. Zapostavljali in zaničevali so se moralni zakoni, Češ da je vse dovoljeno, kar ti koristi in služi, človeštvo se je predalo gonji in pohlepu za tvarnimi dobrinami ter zanikalo duhovne vrednote. Ta pohlep in gonja sta nekatere privedla v obup in smrt, korumpirala družbeno upravo in upravljanje skupnega premoženja. Goljufi in zločinci niso kaznovani, celo se proglašajo za branitelje domovine, svobode in pravice (Inscrutabili Dei Consi-lio, tč. 1 v Igino Giordani, Le
Enciclice sociali dei papi, Editri-ce Studium, Roma 1944).
Začeli so se širiti nihilizem, socializem in komunizem kot nalezljive bolezni. Te ideje zanikajo spoštovanje vsakemu družbenemu redu in avtoriteti. Vse hočejo uničiti, hočejo razvaline. Trpečim oznanjajo uniformirano e-nakost povsod in v vsakem pogledu, ne povedo pa, da je že zaradi naravnih raznolikosti ljudi nemogoča. Zaničujejo in ponižujejo zakonsko zvezo in družino, napovedujejo njih uničenje. Trdijo, da je zasebna lastnina vzrok vsega zla in pomanjkanja. Zato smejo krasti lastniku premoženja vsi, ki ga nimajo in so v potrebi vse dotlej, dokler ne postane vse skupna last. Ti argumenti so spremljani z velikim sovraštvom do drugače mislečih (Quod Apostolici Muneris, tč. 1).
Ta žalostna realnost se je pokazala na poseben način že deset let preje, v španski revoluciji leta 1868, ko so odstavili kraljico Isabel II. „Glorioso“. To revolucijo je vodil ruski anarhist Ba-kunin, ki je potem pobegnil v Anglijo. Nasprotoval je sicer komunistični Mednarodni delavski zvzi, a s svojim razdiralnim delom pripravljal pot širjenju prevratnih idej in komunizma, bil je njegov predhodnik.
Vzroki zla
Zakaj je prišlo do teh žalostnih razmer, zakaj se je zlo tako razširilo? Papež pravi, da je
vzrok iskati v oddaljitvi človeštva od Boga. Ta oddaljitev se je pripravljala precej časa. Dolgo časa so se širile med ljudstvom strupene ideje in zanikanje Boga, ki sedaj dajejo svoje sadove. Že od 16. stoletja dalje se vodi v imenu razuma borba proti Cerkvi. V imenu razuma se zanikajo naravni zakoni in božje razodetje. V imenu razuma se hoče odstraniti Boga in vero iz univerz in šol ter vsega družbenega življenja. Posledica tega je nered in se ni čuditi, da so v tem neredu revni in zapostavljeni vdrli v palače bogatinov in se polastili njihovega premoženja (QAM, tč. 2). Družbeni red se je začel krhati in rušiti, lačni so bili zapeljani in postali orodje v rokah brezvestnih revolucionarjev.
Cerkev je na to nevarnost stalno in nepretrgoma opozarjala ter svarila. Ker je bila najmočnejša ovira pri širjenju prevratnih idej, so jo revolucionarji sovražili in zaničevali. Predvsem so ji zanikali pravico in avtoriteto učiteljske službe, njeno dolžnost, da vodi človeštvo na zemeljski poti k Bogu, k časni in večni sreči. Nasprotniki se dobro zavedajo, katere so naloge Cerkve, zato jo še bolj blatijo in sramotijo, zapostavljajo škofe, razpuščajo redovne družine in zaplenjujejo cerkveno premoženje (IDS, tč. 2).
Častilci razuma in revolucionarji so si bili politični nasprotniki, a edini in sodelavci v boju proti Cerkvi in veri. Skupno so
pripravljali pot prvi in drugi svetovni vojni, sovjetski revoluciji leta 1917 in komunističnim režimom, ki vladajo v srednji in vzhodni Evropi. Vsako dejanje, vsako stanje ima vzrok ali vzroke svojega nastanka. In ti so daljni in bližnji. To velja enako za posameznika in skupnosti, za ljudstva in narode.
Pravice Cerkve
Napadov in sramotenja se Cerkev ni ustrašila. Leon XIII. je na vse te izpade odločno izjavil, da Cerkev zahteva, da ima pravico, da jo družba spoštuje (IDC tč. 6). Cerkev opravlja za človeški rod izredno važno poslanstvo, zato ima pravico širiti evangelij med vsemi narodi in jim pomagati k boljšemu duhovnemu življenju. Še več, zaostalim narodom hoče pomagati na pot civilizacije in na višjo kulturno raven (istotam, tč. 3). Zaveda se, da civilizacija in kultura brez Boga nista resnični dobrini za človeštvo, ker greh uničuje narode in ljudstva, korumpira mišljenje in srca posameznikov (istotam, tč. 4).
Cerkev je predvsem duhovna vodnica človeštva, a vsled tega ni odsotna pri njegovih prizadevanjih za tvarni in kulturni napredek. Ima pravico biti prisotna tudi na teh področjih in kazati človeštvu pravo pot. To je že izvrševala, se trudila skozi stoletja. Mnogim narodom je pomagala k njihovemu napredku in dose-
ženi stopnji civilizacije. Številni spomeniki in ustanove to pričajo skozi zgodovino.
Cerkev ima pravico človeštvo opozarjati na zmote in zablode. Tudi to nalogo je izvrševala vestno skozi čas in zgodovino. Papež to utemeljuje s konkretnimi primeri. Ko so se začele organizirati tajne družbe in se je pokazala njihova nevarnost, sta papeža Klement XII. in Benedikt XIV. opozorila na njihove resnične namene. Ko so nekateri filozofi o-znanjali neomejeno pravico do svobode in zanikali vsako, tudi legitimno človeško avtoriteto, je Pij VI. z javnimi dokumenti dokazal pogubnost njihovega nauka in pokazal na težke posledice, ki bi jih moralo nositi zapeljano ljudstvo. Pij VII. in Leon XII. sta ponovno obsodila tajne sekte, Pij IX. pa je poleg nevarnosti drugih zmot opozarjal tudi že na nevarnost nastajajočega marksizma in socializma (QAM tč. 3). Papež to nalogo nadaljuje tudi v novonastalih okoliščinah.
Nauk Cerkve
Zlo v družbi je treba najprej omejiti in potem odpraviti, ni dovolj, da se nanj samo kaže in obsoja. Cerkev nima zakonodajne oblasti v nobeni državi, da bi z. zakoni omejila in preprečila njegovo širjenje. Ima pa duhovno, učiteljsko in moralno oblast, da uči vsa ljudstva in narode. Te se poslužuje in zato tudi uči vse,
kar je potrebno za pravično in pošteno rešitev socialnega vprašanja.
Da se v družbi doseže urejeno življenje in se rešijo pereči družbeni problemi, je potrebno začeti z dobro krščansko vzgojo v družini. Družina je namreč temelj družbenega življenja. Ustanovi se z zakonom, ki je zakrament. Ta se mora spoštovati. Ni samo pogodba, ampak simbol Kristusove povezave s Cerkvijo. Za družino je velikega pomena krščanska vzgoja otrok, s katero se mora začeti takoj ob rojstvu in jo potem dosledno nadaljevati (IDC tč. 9). Avtoriteta v družini pripada očetu. Otroci morajo spoštovati starše, ti pa otroke vzgajati z ljubeznijo. Le tako bo družina res del nebes na zemlji, ki prinaša blagoslov tudi preko zidov lastnega doma (QAM tč. 7).
Krščanska mora biti tudi vzgoja izven doma, v šolah in na univerzah. Cerkev to nalogo vrši direktno z ustanavljanjem lastnih šol in univerz, a opozarja na to dolžnost tudi nosilce civilne oblasti v družbi.
Cerkev hoče rešiti socialno vprašanje z oznanjevanjem in a-plikacijo evangelija. Papež pravi, da se včasih tudi socialisti poslužujejo nauka Cerkve in ga izrabljajo v svoje namene. Vendar je med njihovim učenjem in naukom Cerkve razlika kot med temo in lučjo. Cerkev uči, da smo ljudje enaki po svoji naravi, ker smo otroci božji. Enaki smo tu-
di glede pravic, toda ne z ozirom na čas in kraj njihovega uveljavljenja (QAM tč. 4). Enaki smo si tudi glede dolžnosti, toda vedno z ozirom na dejanske možnosti in sposobnosti.
V družbi, enako kot v družini, mora obstajati avtoriteta. Vsaka oblast prihaja od Boga, vse so pa po njem urejene. Niso vse enake, ene so višje, druge nižje vrste, a vse se morajo truditi za skupno dobro (istotam, te. 6). Nosilci oblasti so za svoje delo odgovorni in bodo dajali odgovor. Zato morajo biti ponižni in nikoli pozabiti, da imajo člani družbe dolžnost Boga bolj poslušati kot pa ljudi.
Nasproti socialistični propagandi za odpravo zasebne lastnine, kar bi naj bil dokaz za enakost vseh ljudi, papež uči, da je Pravica do zasebne lastnine človekova nedotakljiva pravica. Nihče nima pravice v imenu enakosti krasti bogatim, toda bogati imajo dolžnost, da s presežkom Premoženja pomagajo potrebnim. To je težka in odgovorna dolžnost, kateri se ne morejo izog-niti. Odgovor, kako so jo izvrševali, bodo dajali poslednji dan (istotam, tč. 8).
Dobro družbe zahteva sodelo-vanje svetne in cerkvene avto-'itete. Obe morata iskati sožitje. Tri tem se ne sme pozabiti, da rn°rajo vsi ljudje, tudi oblastniki, poslušati apostolski glas Cerkve. Duhovno je vedno nad tvar-
nim in svetnim. Zmot socializma se ne da odpraviti in socialnega vprašanja rešiti samo z zakonskimi ukrepi, ampak z dejanskim vsakdanjim uresničevanjem evangelija in nauka Cerkve (istotam, tč. 9).
Vsa prizadevanja bodo blagoslovljena, težave in trpljenje, v katerem se je znašlo človeštvo, pa odpravljeno, če se povrne k Bogu. Potrebno je, da spremeni smer, izbere pravo. K Bogu je treba pripeljati tudi delavce in obrtnike, ki so se mu odtujili. Predvsem in najprej se jih mora ra odtegniti kvarnemu vplivu socializma. Za to je potrebno, da se ustanovijo krščanske organizacije delavcev in obrtnikov, da jim pomagajo pri njihovih prizadevanjih za boljše življenje (istotam, tč. 10). S tem je dal papež Leon XIII. uradno pobudo za ustanovitev krščanskih delavskih organizacij in tako potrdil prizadevanje škofa Kettelerja in u-stanovitelja obrtniških društev Kolpinga. V Sloveniji so najprej uresničili ustanovitev obrtniških društev, organizacije krščanskih delavcev pa je spravil v življenje Janez E. Krek.
Za uresničitev velikih stvari, je potreben mir v dušah. Dušni mir bo pomiril nemirna srca in med človeštvom bo zavladal mir, ki ga je Kristus prinesel na svet, da bi se z njim vsi obogatili (istotam, tč. 10). Ta mir je tudi jamstvo edinosti vseh, ki se trudijo za dobro Cerkve in reševanje so-
cialnega vprašanja. Brez notranjega miru in edinosti med ka-ličani ni pričakovati uspehov pri reševanju težav življenja. Skupnost, ki je razklana, ni krščanska, njeno delo rodi malo sadov, največkrat slabe, je neuspešno.
Nauk za danes
Nauk obeh okrožnic je še danes zelo aktualen, človeštvu potreben. Nastal je v času hude duhovne in tvarne stiske človeštva. Leon XIII. je smatral za potrebno, da zakliče, da zavpije, kot sam pravi v uvodu prve okrožnice, ko navaja besede preroka Izaija. Odmev tega klica še ni utihnil, še trka na ušesa človeštva, še opozarja sodobno družbo potrošnikov, mogočnežev in učenjakov, tvarno bogatih in duhovno revnih, da morajo kreniti na pravo pot, naj ne bodo gluhi, slepi in brezbrižni pred revščino in pomanjkanjem mnogih posameznikov in ljudstev. Problemi, vprašanja so še vedno ista kot pred sto leti, le okoliščine, način njihovega pojava pred družbo in
svetom je morda nekoliko drugačen, a dolžnost človeka do sočloveka je vedno enaka in jo je dolžan izvrševati v času in okoliščinah, v katerih živi.
Tudi idejna zmešnjava v glava hljudi ni nič manjša, kot je bila v Leonovih časih. Za osvežitev spomina se spomnimo morda samo majskih prevratnih dni na častitljivi pariški Sorboni maja leta 1968, poznejša razgrajanja mladih skoraj po vsem svetu; ropi umori, gverile in ugrabitve so se začele širiti kot kuga. Vse to dostikrat pod zaščito mogočnih tega sveta, v imenu nihilizma, anarhizma in marksizma za zrušitev krivičnega družbenega reda. Tragika pri vsem tem je, da sploh ne vedo, kaj bi postavili na mesto tega, kar rušijo. če pridejo na oblast, ustvarjajo suženjstvo in pekel. Katoličani pri vsem tem ne smejo ostati indiferentni, temveč prisluhniti odmevu nauka velikega socialnega papeža in ga prenesti v vsakdanje življenje.
Avgust Horvat
Svoboda ni nekaj, kar dobiš v dar. Lahko živiš v diktatorski državi, pa si svoboden pod enim samim pogojem, da se boriš proti diktaturi. Človek, ki misli s svojo glavo in ohrani svoje srce neoskrunjeno, je svoboden. Človek, ki se bori za to, kar ve, da je pravično, je svoboden. Lahko pa živiš v najbolj demokratični državi na svetu, pa si notranje len, top, hlapčevski, in nisi svoboden, čeprav ni nobenega nasilja, si suženj. In to je slabo. Ni treba prositi, da ti drugi dajo svobodo. Vzeti si jo moraš sam-
Ignazio Silone
Johan Bojer — Božo Vodušek IV
Bil je čuden čas.
Saj venomer ni mogel hoditi okrog in biti kakor pišče pod materinim krilom, moral se je nečesa lotiti. In česa? Ali se je povrnil domov za zmeraj ali ne? Ali naj bi pričel zapovedovati kakor človek, ki je zagrabil za krmilo, ali ne? Zgodilo se je, da je mati kakor slučajno omenila veliko posestvo, mogočno glavno poslopje, ki naj bi stalo tukaj, in gospodarsko poslopje z dvema kriloma, ki naj bi stalo tamkaj. Ona v svoji duši ni dvomila. Ko ga je pogledala, so bile njene oči polne davkih slik. Ali je bil Morten dovolj brezsrčen, da bi ji uropal to vese-*V ? Nekega dne je omenila, da bi ^oral Knut, če naj bi postal župnik, pač v mesto in pričeti s šolo. dn spet se je ozrla zaupljivo na ktortena. Ali se naj bi smejal ali j°kal? Nekega večera ga je Meta
prijela za roko, ga odpeljala na senožet za hišo in mu zaupala, da bi tako rada šla na učiteljišče. Odkod dobiti denar? Ozirala se je nanj kakor na kako hranilnico. Lotilo se ga je, da bi bil zaklical: ,„Ali ste vsi skupaj popolnoma znoreli!“
Po skončani košnji je vzel brata s seboj na breg, ki je ležal na oni strani potoka, in pričeli so krčiti ledino. To je bil velik dan. Veliko, veliko let je bil čakal nanj. Zdaj se je vrnil iz Amerike, zdaj naj bi se pravljica pričela. Res, bolelo ga je v rokah in v križu. Korenine in kamenje, motika in lopata, kar dalje! To je bilo nekaj drugega kakor pa ona lepa prerijska zemlja, v katero si takoj lahko zastavil plug. Vendar Kvidal je moral postati veliko posestvo, ali ne? Kar dalje, Morten! Na tej zemlji so se desetletja in desetletja mučili tvoji očetje pozno v noč, ko je bila dnina na glavnem po-
sestvu opravljena. Vse, kar so zmogli, je bilo z znojem pognojeno. Oni niso hodili v okrožno šolo in niso bili v Ameriki, ali napravili so svoje. Zdaj je morala mladina, ki je hodila v šolo, pokazati, da je zmogla kaj več. Spomni se na veliko posestvo, Morten, kaj nisi bil osem let v Ameriki in zbiral denar, da pričaraš iz Kvidala veliko posestvo?
Brata sta se ozirala nanj in drug na drugega. Poznala sta to delo tukaj, ali se Morten ne bo kmalu utrudil ? A ko se je zravnal, da bi se odpočil, je pričel računati. Če bi ostal za zmeraj tukaj, kako stojijo stvari ?
Denar, ki ga je imel, bi pač zadostoval samo za popravo poslopij, da bi bila dovolj dobra za malega kmeta. Lahko bi prodal svojo farmo na oni strani. Morebiti bi dobil zanjo tisoč dolarjev v denarju, ampak kaj bi mogel z njimi početi? Moral bi najeti dninarje in jim plačati mnogo dnine, če bi hotel zorati pet do šest maalov novine v letu, kakršna je pač tukaj zemlja. V dvajsetih letih bi dalo to dvesto maalov in Kvidal vendar ne bi še bil veliko posestvo. Ti sam pa bi bil starec. In vseh teh dvajset let bi bil majhen kmet, preziran od mogočnih. Vseh teh dvajset let bi bil samo s Kvidala. Prav, treba je zavreči stare sanje. Treba se je ukloniti in postati ponižen. Ali pa se bi mogel sprijazniti s tem? Ali je star in onemogel dovolj, da bi že zdaj postal ponižen ?
Obenem pa je bil s svojimi mis-
limi na oni strani v preriji: Tam si bil voditelj, tukaj nisi nič, tam imaš danes dvanajst sto maalov najboljše zemlje, jutri jih imaš lahko dvakrat toliko. Železnica, mesto, ali se spominjaš vseh teh idej in slik, s katerimi te je obsipala neskončna ravnina, ko si hodil po njej okrog. Čez nekaj let bi bil tam lahko mogočen mož in glavar.
Kaj neki ga je pač prignalo sem, prav ko je tamkaj vžigalna vrvica pričela goreti ? Gozdna vila je pač vabila v gori. V Kvidal-skem slapu se je skrival povodni mož in se igral. Ali pa je bilo treba zato vreči vse iz rok in pribežati sem? To je bil storil. Domotožje? In mati? In Kvidal? Da, da. tako je bilo. Vzdihnil je in gledal predse.
In pričel je znova kopati. Če bi sto let kopal tako dalje, bi lahko izkrčil toliko novine, kolikor je lahko izorje v preriji v treh do štirih dneh.
Ne, kmalu je moral znova počivati in gledal je okoli sebe v jasnem toplem jesenskem dnevu. Tako sveže je dišalo po jelšah in po starih koreninah, ki jih je bil izkopal ! Daleč na zelenem, s smrekami poraslem bregu se je bleščala gruča ovenelih listnatih dreves. Kakor zlat trak je počivala na vsem tem zelenju. In zunaj na fjordu so bila bela jadra. Dom, o dom! Ta pokrajina se ga je po-laščala s svojo čarovnijo, vendar. . . ali naj bi daroval svoje življenje zanjo, ali pa. . . ali pa
se odtrgal in šel svoja pota? Domovina je bila lepa, ali vse to, kar je zunaj, ali vse to ni nič?
Tvoji sosedje v preriji so te že zdavnaj prehiteli. Nekega dne bodo kakor mali kralji. Ti pa hodiš tukaj okrog in garaš in zapravljaš čas. Ti, ki si hotel dovršiti delo Erika Fossa.
Tako čudno je bilo vrniti se v hišo k materi. Če naj bi ostal tukaj za zmeraj, bi se moral izpovedati in razbiti njene sanje. Moral bi priznati, da ni nikak Krez. Da ne more delati čudežev. Kaj bi rekli njegovi bratje in sestre? Smejali bi se. Torej tako je bilo z vso to bogatijo in vendar naj bi bil vsem njim previdnost božja!
Nekega dne je vprašal svojega brata Petra, česa se je namenil lotiti, če bi začel na svoje. Peter mu je odgovoril s prošnjo za podporo. Ali mu bo Morten pomagal, da bo lahko pričel z majhno trgovino?
Morten je strmel. ,,Ali. . . ali je premalo trgovcev v naših krajih?"
„Ne, ampak —• trgovina me tako veseli."
,,Prav, pa saj ti si tako spreten klolar, čemu se ne bi tega lotil? čemu ne bi odprl delavnice?"
„Da, če mi lahko preskrbiš kapital, da bi pričel na veliko, bi... “
,,Ampak, dragi moj, prične se lahko tudi z malim." Morten mu je pričel pripovedovati o mestih Po svetu, ki so danes velika, ki pa so nastala tako, da je pričel en sam mož s kovačnico.
Tedaj pa se mu je zasmejal Peter naravnost v obraz. „In ti!" mu je rekel. „Zakaj pa ti sam nisi tega napravil?"
Kaj naj bi mu bil Morten odgovoril? Spominjal se je vseh onih mladih ljudi v prejšnjih časih, ki so si pričeli v divjini krčiti zemljo. Vedeli so, da imajo pred seboj vse svoje življenje samo revščino, ampak imeli so pogum, sprejeti jo nase. In tako je bila zemlja obdelana. Zdaj pa so hodili mladi ljudje v visoke šole, zdaj so bili drugi časi.
V jeseni je večkrat hodil s svojima bratoma k mladinskim sestankom, ki jih je vodil upravitelj okrožne šole. In mladi ljudje so bili' levičarski in pogumni kakor takrat, ko sta jim stala Morten in Per Foll na čelu. Vsi pa so bili kakor neumni na to, da bi slišali kaj o Ameriki. Kakor da bi bili vsak trenutek pripravljeni odpotovati. Vršile so se ostre debate o novih idejah, sklepali so resolucije o najvažnejših stvareh. Da, dogodilo se je celo, da so poslali poslanico vladi in državnemu zboru, češ, take in take so želje norveške mladine. Tako prosvetljeni in narodni so postali mladi ljudje v poslednjem času. Prihodnji dan pa so že stali na krovu parnika, ki je vozil v Ameriko.
Morten se je praskal po bradi in ni vedel, kaj naj bi pravzaprav dejal. In ko je hodil po občini okrog, se je moral čuditi, kako je vse zastajalo. Cesta, katere gradnja je bila sklenjena pred deseti-
mi leti, je bila še zmeraj samo v načrtu, še zmeraj samo snov za debate. ,,Le počakajte," si je mislil. ,,Če bom jaz imel nekega dne odločati."
K tem mladinskim sestankom pa je hodila tudi Bergitta Ramso-yeva in vsakikrat, kadar je vstopila, je vedel, da je pravzaprav čakal samo nje. Kadar je pela, je slišal njen glas izmed drugih. Bila je dobra prijateljica Helene No-reng, ali je bilo to vse? Sedela je med drugimi dekleti, še tako mlada, izračunal je, da ne more imeti več kakor petindvajset let. Nežni obraz pod plavimi lasmi je bil zdaj tako zamišljen. Velike modre oči, ki so nekoč tako hlepele po plesu, so bile zdaj globlje. Večkrat jih je pobesila, kakor bi se hotela nečesa spomniti. Zdaj pa zdaj se je ozrla k njemu in se mu nasmehnila. Ali je bilo to samo zato, ker je prihajal naravnost od sestre iz daljne tujine? Sedel je tamkaj in se čutil spet samo s Kvidala. ,,'Arn-pak ko bi te imel v preriji," si je mislil. Sicer pa, kako je bilo mogoče, da se še ni poročila? Nekega dne je o tem izvedel. Bila je več let zaročena z nekim telegrafistom, potem je on umrl. Nato je postala pobožna in se je nekaj časa jokala pri vsaki molitvi. Zdaj menda je to prestala. Ampak kako lepo dekle je bila! Da, ko bi jo imel v preriji, si je mislil Morten. Nekega dne sta se vračala skupaj s sestanka in tedaj ga je pričela prav resno spraševati o Ameriki. Njen brat je bil prevzel posestvo,
kmalu ne bo več imela ničesar početi v lastnem domu. Morala bi se nečesa lotiti, pomišljala je, ko bi morebiti potovala v Ameriko k sestri. Kaj pravi Morten k temu? Mortena je zbodlo v srce. Mislil si je: „Če ji svetuješ, da naj potuje, je gotovo, da boš tudi ti šel z njo!" Malo pozneje ga je pogledala v oči in se mu nasmehnila. „Kaj pa je tako smešnega," jo je vprašal. „Nič, ampak vendar je smešno, da kdo stanuje na Kvida-lu, ko ima v preriji tako veliko posestvo." — ,,Tam so hiše majh-hne." — ,,Lahko postanejo večje." -— ,,Tudi Kvidal lahko postane večji." To je rekel kakor v obrambo doma in matere. Ali ona o tem ni marala govoriti. Gledala je nekaj časa v stran. Potem je povedala, da ji je sestra pisala o vožnji na smučeh, ki jo je napravil, da pokliče zdravnika k Eriku Fossu. Ali res? Ali je Ana o tem pisala? Da, in Bergitti se je zdelo, da je bilo to imenitnejše kakor pa vse tekme celega sveta. Čutil je, kako njene tople oči počivajo na njem. In spomnil se je Helene. Tudi ona je hotela videti v njem junaka — ampak ne na Kvidalu.
To pot sta dolgo hodila drug z drugim. Pogovarjala sta se o starih časih. Spominjala sta se nekega sinjega pomladnega večera, ko sta veslali obe sestri s harmoniko prek jezera in ko so kresovi goreli po vrhovih. Čas beži. Čas beži.
Prihodnje dni je hodil Morten iz hiše in v hišo, potihem prepeval sam zase in se oziral okrog in ni
bilo dobro približati se mu. Sam je čutil, da ima tako raznovrstne misli. To ni bilo dobro. Ne, prav res ni bilo dobro. V tem trenutku je videl pred seboj vse ono veliko in čudovito, kar je hotel doseči tukaj v domačem kraju — bile so stare sanje iz njegove mladosti. In v prihodnjem trenutku je stal sredi velike farme v preriji in je bil eden izmed glavarjev v veliki in svobodni deželi.
Ko so ga okrog božiča imenovali za člana dobrodelnega odbora, se je naravnost prestrašil. Pazi, zdaj se boš pričel povzpenjati!
Ampak že pri prvi seji dobrodelnega odbora se je sprl s predsednikom, ki je bil učitelj. Morten je bil mnenja, da je proračun prevelik;. Ali naj dobi ta in oni — in ta in ona podporo? Zakaj ne bi toogli skrbeti sami zase ?
Učitelj si je zataknil pero za u-ho in rekel, da tukaj v naših krajih ne vlada več mišljenje, da morajo reveži gladovati.
Morten ga je vprašal, ali naj bi reveži tudi ne delali.
Ali preglasovali so ga. In ko se ie vračal domov, je potihem klel. Tukaj v teh krajih bodo vsi ljudje ttekoč občinski ubožci. V nasprotju s tem pa je videl prerijo, kako se razprostira v pomladnem vetru in kliče mladino, ki hoče zgrabiti in Zaupati samo svojim lastnim pe-si-em. Izberi, Morten, izberi!
Po božiču je dobil pismo od himena, ki ga je zelo vznemirilo. Severna Dakota je bila sprejeta v Ameriško Unijo. Že so priče'; gra-
diti cesto k naselbini Nidaros, pripravljali so se veliki načrti za železnico. Tako torej, zdaj se je pričenjalo.
Morten po tem pismu ni mogel spati.
V resnici pa je čutil, da se je bil odločil: Moral je odpotovati. Ali sam sebi ni hotel priznati, da to pot za zmeraj. Ne, stiskal je pesti in prisegal, da se bo, da se bo vrnil. In kaj je bilo z vsemi njegovimi načrti v domačem kraju!
Ko je drvel na smučeh prek bregov in videl pravljični gozd v iv-ju, je čutil, da je bilo s to pokrajino njegovo srce kakor ukleto zvezano za večne čase. Potuj do konca sveta — zmeraj boš koprnel in hrepenel po njej. Tukaj s: razprostirajo hribi, fjord, sinje gore in pojejo dan in noč: Ti si naš. Mi smo tvoji. Potuj, potuj, nikjer ne boš našel miru!
Obenem pa ga je zagrabil drug val — proč odtod, dalje in neprenehoma dalj/e! Čim bolj ljubiš svoje, tem bolj hrepeniš proč odtod.
Oba brata sta bila odšla na ribolov. In materi je rekel, da bi bilo zdaj najbolje, če potuje tja preko in proda svojo farmo. Če naj dobi zanjo pravo ceno, mora sam to oskrbeti.
Da, da. Mati ga je pogledala z velikimi vprašujočimi očmi. Nihče, niti ona ni prav do dna prodrla vanj, odkar se je vrnil. Zdaj pa je spet odhajal.
Tako je nekega dne znova stal
na krovu parnika, ki je vozil iz fjorda v mesto, in videl stati mater in plavko zgoraj na bregu. Videl je, kako je pokrajina izginjala, vrh za vrhom. Še je mogel videti mala siva poslopja gori na Kvi-dalskih bregovih. Zbogom, Mor-ten, kdaj se bomo spet videli?
Stal je na krovu in stiskal ustnice. Drugič mu je izpodletelo v lastni domovini.
Bergitta je bila odpotovala prejšnji dan v mesto. In čutil je kakor neki sram, da ni povedal materi, kako daleč je bilo med njima. Ampak ona bi ga bila lahko vprašala, čemu se ne bi vršila poroka na Kvidalu, še preden bi odpotovala.
Zdaj je domači kraj izginil in mati in plavka se pač vračata domov.
Kdaj se boš vrnil, Morten?
Družinsko slavje ob prvem obhajilu
Ne dajajte temu družinskemu prazniku, ki pomeni vstop otroka v življenje odraslega kristjana, preveč zunanjih poudarkov.
Prvobha.janec navadno dobi novo obleko. Deklica ponavadi belo s tančico. Pri tem moramo paziti, da pri otroku ne vzbujamo domišljavosti, da ne ustvarjamo socialnih razlik in da ob izrazito verskem dejanju ne žvenketamo z denarjem.
Obreda se navadno udeležijo otrokovi starši, povabimo pa tudi botro in botra, sorodnike in dobre prijatelje.
Botra prvoobhajancu podari rožni venec, boter in starši pa molitvenik ali celo prvo zlato uro. Izkažejo se lahko tudi bližnji prijatelji (orglica, zapestnica, zapestniški gumbi, kakšna drobna umetnina za deško ali dekliško sobo). Vedno bolj pa so v navadi praktična darila. Prvoobhajanec se mora pismeno zahvaliti zanja.
Na slovesnem kosilu slavljenca posadimo na častno mesto. Miza naj bo preprosta, vendar izbrano pripravljena, pokrita z belim prtom in okrašena s svetlim cvetjem. Kosilo naj bo preprosto, govori, napitnice in pesmi so neprimerni. Nanj velja povabiti tudi duhovnika.
Lepo je, če otrok dobi za spomin obhajilno podobo z napisom o lepem krščanskem dogodku.
Mirko Mahnič
| SLAVA BOGU	V 1
*	^MLJI
51/CTOWe HOME
Pastirsko pismo poljskih škofov
17. septembra je Cerkev na Poljskem obhajala dan sredstev družbenega obveščanja. V cerkvah so brali posebno pastirsko pismo poljskih škofov. V njem se škofje skupaj s kardinalom Višinskim zavzemajo za odpravo cenzure, za verske oddaje na RTV in za večje možnosti tiskanja verskih časopisov in verskega slovstva.
Škofje pravijo, da je katoliška Cerkev od začetka poljske državnosti pred 1000 leti glavni nosilec kulture, toda pod sedanjo družbeno ureditvijo nima dostopa do sredstev družbenega obveščanja. Država si je tu pridržala monopol in si za cilj postavila vzgojo brezvernega človeka. Vsi državljani imajo pravico „do hitrega, poštenega in objektivnega obveščanja". Prav tako imajo „ne samo pravico, temveč tudi dolžnost, da morejo vse, kar be-rejo v časopisih in knjigah ali vidijo v TV, v kinu in gledališču, presajati in tudi kritizirati. Državljani imajo pravico zahtevati spoštovanje našega mnenja, naše narodne in krščanske kulture, naših nravi in vred-n°t, ne da bi bili pri tem izpostavljeni kakšnim represalijam, kakor se j6 to v preteklosti večkrat zgodilo."
Škofje so ostro nastopili proti državni cenzuri. Pravijo, da je ta »orožje totalitarnih sistemov, da z njim lahko usmerjajo in dušijo du-
hovno, kulturno in versko življenje vsega naroda. Odprava ali vsaj omejitev cenzure je zato zahteva tega trenutka."
Na Poljskem zelo primanjkuje verskega tiska. En katekizem pride na 26 otrok. 3 verski tedniki dobe papirja za 190.000 izvodov, potrebne bi pa bile milijonske naklade, škofje so tudi ponovili zahtevo, da bi RTV ob nedeljah in cerkvenih praznikih prenašala mašo s pridigo.
Tisoč poljskih misijonarjev
Konec lanskega leta je imela Poljska 1000 duhovnikov v misijonskih deželah. To je izredno visoka številka in kaže na izredno versko zavest Poljakov. Poleg teh misijonarjev je v raznih državah, ki nimajo misijonskega značaja, tudi mnogo poljskih duhovnikov, zlasti v Združenih državah in drugod. Vsako leto gre okoli 70 poljskih duhovnikov v misijonske dežele.
Smrt metropolita Nikodima
Voditelja zastopstva ruske pravoslavne Cerkve na pogrebu papeža Pavla VI. in pri slovesnostih ob nastopu Janeza Pavla I., leningrajskega in novgorodskega metropolita (48 let) je 7. septembra med pogovorom s papežem Janezom Pavlom I. nenadoma zadela srčna kap. Navzoča
sta bila tudi nizozemski kardinal Wi-llebrands, predsednik papeškega tajništva za edinost, in tolmač. Na srcu je bolehal že več let.
Rajni metropolit je po teoloških študijah v Leningradu bil poslan v Jeruzalem kot član ruske teološke misije. Pozneje je postal kancler ruskega patriarhata. 1960 je bil posvečen v škofa, leto dni kasneje pa je bil imenovan za leningrajskega metropolita. Poverili so mu skrb za odnose ruskega patriarhata z drugimi krščanskimi verami, zlasti s katoliško. Vatikanski koncil je naredil nanj velik vtis. Zagovarjal je trezno, a odločno prilagoditev ruskega pravoslavja sodobnim razmeram. Zadnje čase je vodil tudi ruski eksarhat za Zahodno Evropo. S Pavlom VI. se je srečal šestkrat.
Po pogrebni slovesnosti za Pavla VI. na trgu sv. Petra je Nikodim stopil k ukrajinskemu kardinalu Sli-pyju (89 let) in ga objel v znamenje sprave. Presenečeni kardinal, ki je prebil v sovjetskih ječah dolgo let, potem ko so ukrajinske katoličane vzhodnega obreda s silo priključili ruski pravoslavni Cerkvi, mu je vrnil objem. Ukrajinski begunci so v Nikodimu doslej gledali svojega sovražnika in njegovo dejavnost tolmačili bolj kot službo režimu kot pa Bogu.
Kitajski kardinal — umrl
16. avgusta je nenadoma umrl v Rimu kitajski kardinal Ču Pin (77 let). Nekaj dni prej je prišel z otoka Taiwan (Formoza) na pogreb
Pavla VI. Med pogrebno mašo mu je postalo slabo, potem si je še opomogel, a nazadnje podlegel.
Doma je bil iz Mandžurije. Krst je prejel pri 13 letih. Teologijo je študiral na Šanghajski jezuitski univerzi Aurori in se potem še izpopolnil v Rimu na Propaganda Fide. Po vrnitvi na Kitajsko 1933 je izvrševal razne duhovniške službe, zlasti se je zavzemal za katoliško šolstvo. 1936 je postal apostolski vikar v Nankingu, tedanji kitajski prestolnici. Ko je apostolski sedež imenoval na Kitajskem redno hierarhijo, je postal prvi nadškof v Nankingu. Ob komunistični revoluciji se je moral umakniti na Formozo. Od tam je obiskoval kitajske skupnosti po svetu. Njegovo pomembno delo je obnovitev pekinške katoliške univerze Fu-jen vTajpehu, ki jo je tudi vodil od 1959 do letošnjega julija. Za kardinala ga je imenoval 1969 Pavel VI.
Vloga kamerlenga
Kardinal kamerleng oskrbuje in upravlja v času, ko je apostolski sedež prazen, imovino in svetne pravice apostolskega sedeža. Pri tem mu pomagajo 3 kardinali, od katerih mora za pomembnejše zadeve sproti dobiti privolitev. Takoj, ko zve za pa-peževo smrt, mora iti v vatikansko palačo in prevzeti njeno upravo. Nj3-gova pravica in dolžnost je po pravu ugotoviti papeževo smrt in sestaviti uradno listino o smrti. Prav tako je papeževa pravica in dolžnost zapečatiti zasebno stanovanje rajnega papeža, sporočiti njegovo smrt nje-
govemu namestniku za rimsko škofijo, ki naj to razglasi ljudstvu. 3 kardinale, predstavnike kardinalskega zbora, mora sklicati na posvet, kako bodo primerno in upoštevajoč voljo rajnega papeža svetega očeta pokopali. Z njimi pripravi vse potrebno za volitve novega papeža po pravilih, ki so jih določili prejšnji papeži in jih je potrdil ali spremenil papež, ki je pravkar umrl.
Kardinalski zbor nima po papeževi smrti nobene oblasti ali jurisdik-cije v stvareh, ki so za življenja pripadale papežu. Ne more podeliti nikakih milosti ne izdati odloka ali izročiti v izvršitev odloka, ki ga je izdal umrli papež. Spremeniti ne more nobenih veljavnih zakonov.
Kardinali so dolžni čimprej priti v Rim in se tam sestajajo na obče ali posebne seje, katerim predseduje kamerleng. Obče seje so tiste, pri katerih so navzoči vsi kardinali, ki so že v Rimu, posebne pa tiste, ki jih vodi kamerleng in so navzoči 3 dogovorjeni zastopniki kardinalov (nekak izvršni svet).
Po določbah, ki urejajo življenje v Vatikanu in vodstvu Cerkve, je 6. avgusta, brž ko je zvedel za papeževo smrt, dotedanji papežev pomočnik kardinal državni tajnik Jean Vi-llot (Francoz), začel opravljati službo kamerlenga. Za kamerlenga ga je določil rajni papež Pavel VI. I. 1970. Isto vlogo je opravil ob nenadni smrti papeža Janeza Pavla I.
Bolniku je treba povedati resnico
Tajništvo duhovniške družbe, ki oskrbuje bolnike po bolnišnicah v
Španiji, je podalo javno izjavo, v kateri pravi, da ima bolnik potrebo in pravico, da zve vso resnico o svojem zdravstvenem stanju. Še posebej velja to za kristjana, kajti ,,čas bolezni je lahko čas milosti, česar se mora zavedati bolnik pa tudi njegova okolica. Za bolnike, ki so v bližnji smrtni nevarnosti, pa je naravnost nujno, da se jim pove resnica in se jih pripravi na smrt". •— Poleg te pravice — vedeti resnico o svojem zdravstvenem stanju — pa ima bolnik tudi polno pravico priti v stik z duhovnikom svoje veroizpovedi, kar je onemogočeno v mnogih ■— zlasti komunističnih -— državah. Velike ovire za obisk bolnikov so tudi v ljubljanskih bolnišnicah.
Zadnje naročilo Bing Crosbyja
Ameriški časnikar James Bacon je prosil znanega pevca Bing Cros-byja, naj mu za njegov časopis „He-rald Examiner“ (Los Angeles) nekaj napiše. Bilo je malo časa pred smrtjo tega pevca in igralca in lahko smatramo te misli za zadnje pevčevo naročilo. Med drugim je napisal, „da se je več tednov zdravil v bolnišnici, kjer je gledal televizijske oddaje. Kar je v teh tednih videl, ga je globoko pretreslo. To, kar je videl, mora docela pokvariti mladino in uničiti vsako moralo. Če se to čimpreje ne prepreči, mora propasti Amerika. Pametni državljani bi se morali združiti in povedati oglaševalcem na televiziji, da ne bodo kupovali njihovih izdelkov, ako bodo sodelovali pri nemoralnih programih.
Vsak državljan ima sicer pravico, da misli in dela v svojem domu, kar hoče, nima pa pravice, da vriva svoje pokvarjene ideje s pomočjo televizije v moj dom.“
Kapitalizem in marksizem nasprotujeta evangeliju
Kanadska škofovska konferenca je objavila poziv kanadskim katoličanom, da naj spremenijo svoj način življenja in socialne in gospodarske temelje družbe tako, da bo povsod zavladala pravičnost, ljubezen in enakost, kakor uči evangelij. Evangeljske resnice imajo dva velika sovražnika. Eden je liberalni kapitalizem, ki ceni samo materialno in s tem preprečuje stik milijonov ljudi z Bogom. Drugi sovražnik evangelija pa je marksizem, ki zanikuje obstoj Boga in napravlja iz človeka navadno sredstvo produkcije, kar vodi v totalitarizem.
Verouk v angleških šolah.
V nasprotju s stanjem v mnogih državah (zlasti v socialističnih in komunističnih) je na Angleškem verouk obvezen predmet. Obvezna je tudi skupna molitev v šoli. To je znova potrdila Mrs. Williams, državna tajnica za vzgojo in znanost. Ko je neki londonski časopis napravil med starši anketo glede verouka, je 70% staršev odgovorilo, da hočejo, da ostane verouk obvezen predmet v šolah.
Ne vedo ničesar o Kristusu
Danes je le malo ljudi na svetu, ki bi nikdar ničesar ne slišali o Kri-
stusu. Še največ jih je pri mlajšem rodu na Kitajskem, ki je popolnoma zaprta za zunanje vplive. Drugače so le tu in tam posamezna manjša plemena v Afriki in na področju Ama-conke v Brazilu, ki nič ne vedo o Kristusu. Računajo, da je izven Kitajske morda samo 10 milijonov ljudi, ki še niso ničesar slišali o Kristusu.
Krščanstvo na Japonskem
O krščanstvu na Japonskem piše p. Tomaž Immoos v časopisju ,,Ja-pan Times", da pomeni razvoj krščanstva na Japonskem enega največjih uspehov Cerkve v XX. stoletju. Treba je vedeti, da ni bila Japonska nikdar kolonija kake države in zato Japonci niso prestopali v krščanstvo zaradi kakih ugodnosti, ki bi jih jim nudila kolonialna sila. Nasprotno, kdor je sprejel krščanstvo, je šel proti ogromni večini in proti domači tradiciji. Znašel se je sam in njegova vera je morala biti resnično močna. Dočim je bila večina spreobrnjencev v drugih azijskih državah iz revnih in neizobraženih slojev, spadajo japonski katoličani k japonski kulturni eliti. Vpliv japonskih katoličanov je viden v japonski kulturi, zlasti moderni. Med knjigami, ki se najbolj kupujejo (uspešnice — best-sellers) je skoraj vedno kaka knjiga krščanskega avtorja. Povojna japonska ustava temelji npr. na krščanski etiki. Moč krščanstva pa je posebno razvidna iz tiska. Čeprav je na Japonskem samo 380.000 katoličanov, imajo '■oliko svojega ti-
ska, da sorazmerno daleč presegajo katoličane v drugih deželah. Naj navedemo samo nekaj številk: Vsaka škofija ima svoj list, ki izhaja mesečno v 10.000 do 15.000 izvodih. Poleg tega izhaja 7 katoliških revij, vsaka približno v 20.000 izvodih. Visoko naklado imajo tedenska cerkvena oznanila (80.000 izvodov), seznam televizijskih oddaj, ki se prodaja tudi nekatoličanom (150.000 izvodov), list za otroke (20.000 izvodov). Zelo uspešna je tudi prodaja katoliških knjig, vsak mesec se proda okoli 20.000 katoliških knjig.
Novi rektor Gregoriane
Za novega rektorja papeške univerze Gregoriane je bil zadnji teden pred smrtjo Pavla VI. imenovan jezuitski pater Carlo Martini, ki je doslej vodil papeški biblični inštitut. Gregoriano sta ustanovila sv. Ignacij Lojolski in sv. Frančišek Borgia 1. 1553, za papeški zavod jo je sprejel papež Pavel IV. 3 leta kasneje, Papež Gregor XIII. pa jo je razširil in se po njem tudi imenuje.
Nagrada Karlu Rahnerju
Univerza v Milwaukeeju v ZDA je pred kratkim podelila nemškemu jezuitskemu teologu Karlu Rahnerju »nagrado patra Marquetta“, ker je »s svojimi spisi poglobil in razširil naše znanje o skrivnostnem odnosu med Stvarnikom in stvarstvom". Pater Marquette je v 17. stoletju raziskoval osrednje predele ZDA; po njem se imenuje mesto, kjer je bil misijonar Friderik Baraga prvi škof.
L. 1969 so enako nagrado podelili trem ameriškim astronavtom, ki so prvi prišli na Luno.
Nov vrhovni rektor salezijancev
Salezijanci so na svojem XXI. zboru izbrali za novega vrhovnega rektorja Egidija Vigana, ki je bil rojen v Italiji, deloval pa je kot salezijanec 30 let v Čilu. — Salezijansko družbo je ustanovil sv. Janez Bosco leta 1859 in šteje danes 18.600 redovnikov v 1593 zavodih, ki se nahajajo na vseh petih celinah.
Kardinal Gracias — umrl
11. septembra je po daljši bolezni umrl kardinal Valerian Gracias, nadškof v Bombayu (Indija), star 78 let. Bombayski nadškof je postal 1950. Papeža Pavla VI. je pridobil, da se je 1964 udeležil evharističnega kongresa v Bombayu. Pokojnik si je prizadeval, da bi Cerkev na indijski podcelini dobila bolj indijski obraz. Odločno se je uprl načrtom indijske zvezne države Maharaštra, ki je hotela obvezno sterilizirati vse zakonce, predvsem moške, ki so že imeli 3 otroke. Predsedniku vlade čavanu je jasno povedal, da načrtovani zakon krši osnovne človekove pravice in ruši svetost življenja.
novice
12
SLOVENIJE
Baragov dan v Trebnjem
20. avgusta so v Trebnjem obhajali Baragov dan. Slovesnosti se je udeležilo nad 5000 ljudi, 60 duhovnikov in nadškof Pogačnik, pomožni škof Lenič ter koprski škof Jenko. Med mašo je pelo 16 združenih cerkvenih zborov z Dolenjske (350 pevcev). Narodnih noš je bilo nad 100. Po mašni daritvi so škofje odkrili Baragov spomenik, ki ga je izdelal kipar France Gorše. Slavje je trajalo 3 ure.
Metropolit Pogačnik je v govoru med -mašo pokazal, kako je Baraga umiral, njegovo vdanost v Boga v bolezni, ljubezen do Indijancev, govoril o Baragi kot možu molitve, o njegovi junaški potrpežljivosti, misijonskih potovanjih, o njegovi povezanosti z domovino, z Bogom in ljudmi, o Baragi, ki je oznanjal z gorečnostjo preroka in učil s pisano besedo v slovenskem, francoskem, angleškem in indijanskem jeziku.
Po odkritju spomenika se je zvrstilo več govornikov, ki so predstavili duhovno podobo Barage: škof Jenko je poudaril Baragovo radikalno zavezanost Kristusovi stvari in odločno zanikanje tega, kar človeku
škofijo kanonik Zdolšek; govorili so f tudi dekan teološke fakultete Perko, : župnik Tone Zrnec iz Toronta, dekan j Angel Kosmač s Tržaškega, Jože j Kopeinig s Koroškega, glavni govor pa je imel prelat dr. Lojze Šuštar. Govornike je predstavil in vodil slavje dr. Vilko Fajdiga.
Svetogorski jubileji
Okrog 3500 romarjev se je udeležilo praznovanja zlatega jubileja nove svetogorske bazilike v nedeljo 3. septembra. Slavje je trajalo 2 uri. Mašno daritev je opravil koprski škof Jenko z 10 somaševalci. Za 50-letnico obnovljene cerkve, ki je bila med 1. svetovno vojno do tal porušena, so cerkev obnovili. Pročelje so prevlekli z zaščitnim sredstvom proti vlagi, streha je pokrita z novo opeko, notranjost je prebeljena, cerkev je dobila tudi križev pot.
Med mašo je škof Jenko dejal, naj se romanja na Sveto goro poživijo in okrepijo, da bo porasla vera med primorskim ljudstvom, zlasti med mladino. Svaril je pred nevarnostmi, ki ogrožajo pristno vero v družinah. Potreben je verouk, maša, zakramenti, vzgoja v krščanskih krepostih, družinska molitev.
Po maši je kofa Jenka pozdravil prelat Andrej Simčič, ki je tudi orisal pomen Svete gore za vernike v vipavskem -in goriškem delu koprske škofije. Dejal je, da je Goričanom in Vipavcem Sveta gora priljubljen kraj in simbol krščanskega slovenstva. Sveta gora — Mati božja —
je zavarovala naš rod in vero. Marijino svetišče je zraslo tu na kamnitih tleh, a tudi srca naših ljudi so videti trda, kamnita, kljubujoča. Toda le podoba je taka. še kako gori v njih ljubezen do svetogorske Marije. Govoril je tudi o svojem obisku rojakov v Buenos Airesu pred 3 leti in o ustoličenju podob« svetogorske Marije v cerkvi sv. Rafaela pred 2 letoma in izrekel upanje, da bo Sveta gora tudi še vnaprej simbol krščanskega slovenstva.
750-letnica župnije v Črnomlju
Septembra je farno občestva belokranjske prestolnice proslavilo 750 letnico dneva, ko je oglejski patriarh Berthold izdal ustanovno listino župnije Črnomelj. Za jubilej so Črnomaljci lepo prenovili svetišče (tlak je nov, marmornat, klopi nove in obložene, stene prepleskane, oltarna miza, obrnjena k ljudem, nova, marmornata). V veroučni učilnici so priredili razstavo bogoslužnih predmetov in izdali brošuro ob jubileju. Od 1972 je za župnika Fran Urbanija. Jubilejnega slavja sta se udeležila tudi nadškof Pogačnik in škof Lenič.
Srečanja bolnikov
26. avgusta je bilo pri sv. Mariji v Puščavi srečanje bolnikov s Štajerske. Množici bolnih, invalidnih in ostarelih ter njihovim spremi j eval-cem je maševal škof Lenič. Mnogi so tudi prejeli zakrament maziljenja.
Marijino svetišče v Logu pri Vipavi so napolnili bolniki, invalidi in
ostareli v nedeljo 3. septembra. Maševal jim je dekan iz Črnič Aleksander Lestan.
Srečanja slepih na 1. septembrsko nedeljo v Mengšu se je udeležil tudi nadškof Pogačnik. Po maši je bil za vse družabni del srečanja.
17. septembra je pa bilo srečanje bolnikov, invalidov in starejših v Gomilskem. Prišli so zraven tudi bolniki iz Savinjske doline, Celja in Vojnika. Fo bogoslužju, ki ga je vodil župnik Tovšak, in maziljenju je bil družabni del s pogostitvijo, petjem in razvedrilom.
Umrli duhovniki
P. Konštantin Urankar
V frančiškanskem samostanu v Mariboru je 6. avgusta umrl p. Konštantin Urankar. Po rojstvu je bil Mariborčan. Frančiškan je postal tudi njegov starejši brat, kot p. Aleksander je deloval in umrl med izseljenci v Ameriki.
P. Konštantin je bil posvečen v duhovnika v Ljubljani 1929, v red pa je stopil 9 let prej. Deloval je na raznih krajih Slovenije, v samostanih in župnijah vseh 3 slov. župnij: Dobova, Brezje, Breznica, Sv. Trojica v Slovenskhi Goricah, Sv. Gora pri Gorici, Nazarje, Maribor, Bežigrad, Brežice. Zelo veliko je spovedoval, vestno pa opravljal tudi druga duhovniška opravila.
Alfonz Jaki
Umrl je 12. septembra v bolnici v Novem mestu. Rodil se je v šentru-
p e rtu na Dolenjskem 1. 1909, še mlad je vstopil k salezijancem in bil posvečen v duhovnika v Šibeniku 1936. Od nove maše do konca vojne je upravljal župnijo Vir, po vojni pa se je vrnil v domačo škofijo: skrbel je za božjo službo v Biču, župnija Šentvid pri Stični, od 1959 je bil ekspo-zit v Velikem Gabru in od 1969 upravitelj v Selih pri šumberku. V kler ljubljanske škofije je bil sprejet 1971, lani pa je zaradi bolezni stopil v pokoj in se naselil pri domačih. Škof Lenič je pri pogrebu poudaril njegovo skromnost, ponižnost in srčno dobroto.
Ivan Kores
3. septembra je v bolnišnici za pljučne bolezni v Slivniškem Pohorju umrl selniški župnik Ivan Kores. Doma je bil iz Maribora, rojen 1913. Njegov brat duhovnik Franc je umrl 1950 v Italiji in je pokopan v Žabni-cah. Ivan je bil posvečen 1938, služboval je v Starem trgu, pri sv. Režnjem telesu v Mariboru in kot profesor verouka v Celju; med vojno je bil v Ljubljani; po vojni je delal v Preboldu, pri sv. Rešnjem telesu v Mariboru in od 1954 v Selnici ob Dravi, od koder je soupravljal še župnijo na Ostrem vrhu. Bil je zvest duhovniškemu poklicu, potrpežljiv v preizkušnjah in srčno dober.
Alojzij Drobež
Umrl je 9. septembra, zadet od srčne kapi. Rajni je bil rojen v Trbovljah 1927, v duhovnika je bil posvečen v Ljubljani 1951, v župnijo sv. Jurija pri Celju je prišel
1951 kot kaplan, 1966 postal župnijski upravitelj, 1967 pa župnik. Odlikoval ga je preprost nastop ter prirojen dar in smisel za zdrav humor. Bil je nadarjen pridigar in goreč spovednik. Farani so radi prihajali k njemu tudi v župnijsko pisarno po nasvet ali na pogovor, saj je imel široko in razumevajoče srce za stiske in težave sočloveka.
Bernard Špacapan
11. septembra je v Gorici nenadoma umrl Bernard Špacapan. Rojen je bil v Mirnu 1911 in bil v Gorici posvečen 1937. Duhovniško službo je opravljal na Krasu v Brestovici in Jami j ah, 21 let v narodnostno mešani župniji Podgori pri Gorici. Zaradi nesrečnega padca z motornim kolesom je prebil mesece v bolnišnicah in zdraviliščih. Zaradi bolezni se je 1970 vrnil v Jamlje in kljub bolezni upravljal župnijo še 6 let. Zadnji 2 leti je bil v stolnem župnišču v Gorici.
Misijonar Janez Udovč
V bengalskem misijonu je umrl jezuitski misijonski brat Janez U-dovč, sobrat nedavno umrlega jezuita Janeza Ehrlicha, sodelavec rajne-' ga patra Podržaja in Cukaleta. Rojen je bil 1895 na Dolenjskem, pred začetkom svetovne vojne vstopil v jezuitski red, deloval v Skopju, 1929 pa odšel v Indijo v bližino Kalkute. Zadnja leta je bolehal zaradi želodčnih motenj in bil letos v kalkutski bolnišnici. Odšel je v himalajske hribe na okre/anje, tam pa je nenadoma umrl.
med nami v flMMM
Štajerski večer
Sanmartinski odsek Zveze slov. mater in žena, ki ga vodi ga. Mir-janka Voršič, je priredil v soboto 24. avgusta štajerski večer v Slovenskem domu v San Martinu. Program je zajel pozdrav predsednice, uvodno besedo dr. Jožeta Krivca, šaljivi prizor Antona Pauliča, projekcijo diapozitivov o Štajerski (Franc Lobnik) in tipično štajersko večerjo.
Blagoslovitev ateneja v Slovenski vasi
17. septembra je lomaški pomožni škof blagoslovil v slovensko-ar-gentinski fari Marije Kraljice v Slovenski vasi, ki jo vodijo slovenski lazaristi, novi atenej za športno udejstvovanje otrok in mladine njihove fare in šole. Načrte je napravil arh. Jure Vombergar, dela pa so zvečine tudi napravili slovenski obrtniki. Farni objekti so sedaj poleg cerkve Marije Kraljice, ljudska in srednja šola, farni prostori, misijonski zavod, farna dvorana in Baragova tiskarna. Sedaj gradijo ob cerkvi še Dom počitka. Faro fari Janez Petek.
Duhovne vaje za mladino
Od petka 29. septembra od 20. ure do nedelje 1. oktobra popoldne so bile v San Miguelu duhovne vaje za dekleta in fante od 16. leta sta-
rosti; za dekleta v zavodu Marije Pomočnice, za fante pa v Domu duhovnih vaj. Deklet je bilo 88, fantov pa 29. Za dekleta jih je vodil p. dr. Alojzij Kukoviča, za fante pa France Bergant.
Slavje pri svetogorski Mariji
Primorski rojaki, ki se zbirajo k mesečni slovenski maši v cerkvi sv. Rafaela, Jose P. Varda 5272, Buenos Aires, so obhajali v nedeljo 1. oktobra 2. obletnico blagoslovitve in ustoličenja podobe svetogorske Marije. Ob 4 popoldne se je začelo slavje s petimi litanijami Matere božje in z blagoslovom z Na j svetejšim, potem pa je bila slovesna maša, med katero je msgr. Orehar podelil 49 starejšim in bolehnim rojakom zakrament sv. maziljenja. Na koru je pel pevski zbor, ki ga vodi organist Štefan Drenšek. Po maši je Marjan Bogataj pokazal v farni dvorani 200 skioptičnih slik s Primorske.
Zavetišče
Zavetišče škofa dr. Gregorija Rožmana je praznovalo 3. obletnico blagoslovitve v nedeljo 28. avgusta. Ob 11,30 je daroval Jože Škerbec sv. mašo, po maši je govoril Marjan Loboda, potem pa je bilo skupno kosilo.
Zadruga SLOGA
14. oktobra je Kreditna zadruga SLOGA proslavila v svojih prostorih v Ranios Mejiji (Mitre 97) 60 letnico prve slovenske zadružne šole s predavanjem Jožeta Košička o tern jubileju. Na gospodarsko kulturni večer so bili povabljeni predstavniki slovenskega organiziranega življenja v Buenos Airesu. -Po predavanju je poslovodja Marjan Loboda predstavil novo glasilo zadruge „Stik“, ki bo izhajalo šestkrat na leto, predsednik Sloge Janez Amon pa je vse navzoče povabil na zakusko.
Informativni večer SLS
Narodnopolitičnemu delu v emigraciji je bil posvečen informativno-debatni večer, ki ga je organiziralo Poverjeništvo Slov. ljudske stranke — SKD za Argentino v soboto 30. septembra v Slomškovem domu. Sestanek je vodil podpredsednik SLS za Južno Ameriko Pavle Fajdiga. Predsednik SLS Miloš Stare je imel referat o delu SLS v emigraciji (s poročili Franja Sekdlca iz Anglije, Ludovika Puša iz Ne\v Yorka, Petra Markeša iz Kanade in Jožeta Mela-herja iz Clevelanda)) dr. Marko Kremžar pa je predaval o nujnosti političnega delovanja.
Slomškova proslava šolskih otrok
Šolski odsek Zedinjene Slovenije je organiziral za učence slovenskih šol v Buenos Airesu 23. septembra v Slovenski hiši proslavo na čast škofu Antonu M. Slomšku. Ob 4 popoldne je v cerkvi Marije Poma-
gaj maševal dr. Alojzij Starc in govoril o Slomšku kot učencu in učitelju. V dvorani sta govorila o Slomšku tudi Marjan Loboda, predsednik ZS, in šolski referent ZS Franc Vitrih. Igrico ,,Sneguljčica in 7 palčkov" so igrali učenci Jurčičeve šole iž' Carapachaya, ki jo vodi ga. Majda Markež. Igrico je priredil Marjan Willempart, režiral pa Tine Kovačič.
17. obletnica Slomškovega doma
17. septembra je Slomškov dom v Ramos Mejiji proslavil 17. obletnico svoje blagoslovitve. Zavoljo dežja ni bilo dviganja zastav na dvorišču Doma. Sv. mašo je daroval msgr. Anton Orehar, med mašo pa pel cerkveni zbor pod vodstvom organista Gabrijela čamernika. Po skupnem kosilu je dež prenehal in se je mogel izvesti popoldanski program na dvorišču. Spored je povezoval Marjan Šifrer. Na programu je bil pozdrav predsednika Doma Ivana Makovca, simbolična vaja mladenk (gdč. Anica Šemrov), prihod učencev Slomškove šole s slovenskimi zastavami, slavnostni govor predsednika NO za Slovenijo Miloša Stareta, recitacija zastavi Mateje Hribar, petje Kremžar - Osanove ..Slovenije v svetu", recitacija Aškerčevega Janičarja in odrski prikaz Debeljakovih „Turkov“ v režiji ge. Eme Kessler.
22. obletnica Našega doma
8. oktobra je Naš dom v San Justu praznoval 22. obletnico ustanovitve. Obletnico so obhajali ob
8 zjutraj z mašo v stolnici, ki jo je daroval msgr. Anton Orehar. Pri maši je pel mladinski pevski zbor pod vodstvom Andreja Selana. Po maši je bil kratek program v Našem domu: dviganje zastav, govor predsednika ND Marjana Bogataja in dušnega pastirja dr. Al. Starca, petje učencev Balantičeve šole (Anica Mehle) in simboličen začetek dograditve Našega doma pod geslom: Dogradimo Naš dom za slovensko prihodnost!
Popoldanski program je bil posvečen 60 letnici slov. narodnega praznika 29. oktobra ter Župančičevi 100 letnici rojstva. Po pozdravnih besedah predsednika ND M. Bogataja je govoril slavnostni govornik dr. Tine Debeljak, sanjuška mladina pa je v režiji Frida Beznika lepo odigrala Župančičevo Veroniko De-seniško (sceno je izdelal Tone Oblak), ki so jo naslednjo nedeljo ponovili v Slovenski hiši.
25 letnica Prešernove šole
7. oktobra je Prešernova šola na Pristavi v Castelarju obhajala svoj srebrni jubilej. Slavja so se udeležili sedanji in nekdanji učenci in njihovi starši, sedanji in nekdanji učitelji, zastopniki drugih slovenskih šol in naših ustanov ter organizacij. Ob 19 je imel msgr. Anton Orehar zahvalno sv. mašo, po maši je bila akademija in nazadnje pogostitev vseh navzočih. Pozdravne besede je Povedal predsednik šol. odbora Polde Golob, slavnostni govornik je bil Marjan Pograjc, zborno recitacijo voditeljice šole gdč. Mije Markež,
posvečeno jubileju, Prešernu, narodu in domovini, so izvedli učenci, isti tudi slavospev slovenski zastavi T. Debeljaka, Premrlovo spevoigro Pomlad pa so izvedli nekdanji učenci v režiji Miha Gaserja, na klavirju pa je spremljala ga. Anka Savelli-Gaser. šolski referent ZS France Vi-trih je čestital še posebej voditeljici šole gdč. Miji Markež, ki je prejela šopek nageljnov. V 2:5 letih je šolo obiskovalo 306 učencev, poučevalo je 50 učnih moči, sedaj pa šolo obiskuje 48 učencev. Verouk ves čas poučuje Matija Lamovšek.
Misijonska proslava
Svetovno misijonsko nedeljo so rojaki v Buenos Airesu obhajali že pri rednih slovenskih mašah, osrednja prireditev pa je bila v Slovenski hiši. Ob 4 popoldne je bila v cerkvi Marije Pomagaj sv. maša. Z msgr. Antonom Oreharjem, ki je imel misijonsko pridigo, so somaševali Ladislav Lenček, Franc Sodja, Jože Bokalič in France Bergant. V dvorani je po pozdravu Marjana Lobode govoril Ladislav Lenček ob ski-optičnih slikah in barvnem filmu o svojem letošnjem obisku slovenskih misijonarjev v Aziji.
Mladinski dnevi
Krajevni mladinski dnevi so bili 13. avgusta v Slovenskem domu v Carapachayu, 27. avgusta v Slomškovem domu v Ramos Mejiji, 3. septembra na Pristavi v Castelarju, 10. septembra v Našem domu v San Justu in 24. septembra v Hladnikovem domu v Slovenski vasi.
LETO XVL	DECEMBER 1978
ADVENT	Božično voščilo naše revije ............. 641
IN BOŽIČ	Trojni Gospodov prihod .................. 652
Vsa zemlja je Betlehem (Ivan Pregelj) ...	654
Adventni nagovor (Milena Merlak) ....	655
Božični dnevi (Karel Mauser) ........... 656
Božično veselje (Alenka Poznič) ........ 657
Srečen božič! (Jože Krivec) ............ 658
Sveti večer na kmetih (Ivan Čampa) ..... 663
Sveti večer v velemestu (Milena Merlak) .	664
Prelepa je božična noč (Marjan Jakopič) .	666
IZ ŽIVLJENJA	Poljski kardinal Wojtyla je novi papež
CERKVE	Janez Pavel II. (Alojzij Starc) ......... 642
Janez Pavel I., papež prikupnega nasmeha,
je potihoma odšel od nas................. 646
Molitveni namen za december (Miha Žužek) 665 Mariborska škofija 1. 1978 ob svoji 750-, letnici ................................... 676
RAZNO	„Naša luč“ o naši reviji ................... 664
Družinsko slavje ob prvem obhajilu (Mir-
SODOBNA	Od krščanstva do brezboštva (Al. Starc)	.	667
VPRAŠANJA	Rodovitna in odgovorna ljubezen .......... .	672
ko Mahnič) ................................ 688
Klic stoletja (Avgust Horvat) ............. 677
ROMAN	Izseljenci (Johan Bojer — Božo Vodušek)	683
NOVICE	Svetovne novice ............................ 689
Novice iz Slovenije .....................   694
Med nami v Argentini ...................... 697
Pregovori o sreči
Dobro delo je vedno srečo imelo, (slovenski)
Vošči srečo svojemu bližnjemu, da ujameš srečo tudi zase. (afriški) Sreča je ženska: če jo zanemariš danes, ne pričakuj, da jo boš osvojil jutri, (francoski)
Kdor čaka in v upih živi, prerada nazadnje mu sreča zaspi, (slovenski) Ni človeka, ki bi ne znal plesati, kadar sreča violino igra. (italijanski) Sreča, led in zvestoba se lahko hitro zlomijo, (nemški)
Moder in srečen, kdor nesrečo drugih nase obrne, (slovenski)
Zvezde vodijo življenje ljudi, toda Bog vodi življenje zvezd, (latinski) Svetilka, ki jo prižigamo vsak dan, lahko pade na tla in se v trenutku razbije, (turški)
je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Ore-har); urejuje uredniški odbor.
Editor responsable: msgr. Antonio Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina.
Registro de la propiedad Intelectual No. 1.313.507
Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires.
ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA.
KANADA: Ivan Marn, 131, Tree-view Drive, Toronto 14, Ontario, Ca-nada.
TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia.
ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Pia* zzutta 18, Gorizia, Italia.
AVSTRIJA:	Naročnino pošiljajte
Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Letna naročnina v Argentini in obmejnih državah je 8.000 pesov; v ZDA in Kanadi 12 dolarjev; v Avstriji 200 šilingov; v Italiji 8.000 lir; drugjeprotivrednost dolarja.
DENARNA NAKAZILA NA NASLOV:
Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina.
Zunanja oprema in stalna zaglavja ..Duhovnega življenja" in „Božjih stezic": Stane Snoj.