List 44.
Gospodarske stvari.
0 hmelji nekaj.
,,Novice" so že večkrat povedale, da žaški hmelj (Saazer Hopfen) na Ceskem ali Peinskem najbolj slovi po svetu, in da gospod Jožef Schoeffl, predsednik kmetijske družbe žaške, je v hmeljereji najbolj skušeni mož, od kterega se tudi najbolj gotovo dobre sadike (Setzlinge) dobivajo.
Z ozirom na veliko razstavo hmelja, ki je bila lani v Žatecu, je gosp. Schoffl razglasil ravnokar ne-ktere reči, ki jih naznanimo tudi našim gospodarjem z živo željo, naj bi se oni, ki imajo zemljišča v pravi legi za hmelj, po prijeli hmelj e ve reje. Saj je gotovo, dokler bojo ljudje pivo (ol) radi pili , bode hmelja ravno tako treba kakor vinske trte za pridelek vina.
Gosp. Schoffl — da se vrnemo k njegovemu popisu nazaj — pripoveduje, da v žaško razstavo so poslali hmelja celo iz tujih daljnih krajev, kakor iz Kaira (v Afriki), iz Rusovskega, iz Hessen-a, iz Holštajna, iz Ogerskega in Stajarskega.
Pri vsakem hmelji, v to razstavo poslanem, se je po češuljah ali krežulicah, kakor tudi po žlahnejem okusu in duhu lahko spoznalo, da je žaškega plemena. Največi razloček v okusu se je pokazal pri dvojnem hmelji, ki je bil poslan iz Kaira: eden je bil pridelek iz domačega, brž ko ne v Kairi divjega hmelja, eden pa iz žateškega, ki ga je pred več leti Schoffl tje poslal; domač kairski je imel do 3 palce dolge krežulice, je bil grob, poln zrn in skor brez mokna-tega nastavka; tudi se je razsul, ako je le nekoliko suh postal; žilice na perji so bile grobe. Po vsem tem je vsak, ki hmelja še po okusu ni pokušal, na prvi pogled domači kairski pridelek lahko ločil od tistega, ki je bil v Kairu iz žaškega zarejen. — Blizo taka je bila s hmeljem, ki so ga iz Odese poslali, manj pa se je ločil tisti, ki so ga izredili tudi iz žateškega, pa v tacih krajih, ki so po obnebji (klima) Zateču JdoIj podobni. Pri hmeljih iz teh krajev, posebno iz Stajarskega poslanih ni bilo zapaziti dokaj razločka v krežulicah, pa tudi v duhu ne. — Hmelj iz Kurhesen-a, ki ga je poslal neki učitelj v razstavo, je bil med vsemi žateškemu najbolj enak in sicer tako, da so nekteri ga za žateškega imeli. — Zanimiv je bil hmelj iz Rusovskega. Eden je bil izrejen iz žateških sadik, ki so bile pred 25 leti na Rusovsko poslane, drugi od tacih, ki jih je Schoffl leta 1863 tji poslal. Ta mlajši je bil zel6 podoben žateškemu, uni pa se je skor popolnoma izvrgel; okusa je bil bolj ostrega in grob v krežulicah. Iz vsega tega sledijo ti-le nauki: Treba je, da po nekoliko letih hmeljerejec svoj
vrt zasadi na novo z žateškim hmeljem, da se mu ne izvrže. Saj stroški za sadike in vožnino niso tako veliki, da bi saj vsacih 10 do 15 let si ne mogel novih sadik naročiti: Fina roba, ki jo pridela9 mu bo kmali poplačala te stroške. Kar se pa časa tiče, v kterem naj se naročajo sadike, opominja^Schoffl to, da nikar prezgodaj naročevati sadik. V Zateču ne začno hmelja obrezovati (in ti obrezki dajo sadike) nikoli pred 12. aprilom (malim travnom). Izprva obrezujejo le.slabeje vrte, najmočnejše pa še le proti koncu aprila. Prve sadike ne pridejo tedaj iz močnih vrtov na prodaj; kdor pozneje naroča sadike, prejme močnejše — to je, v drugi polovici aprila meseca.
Naj tedaj naši gospodarji, ki mislijo s hmeljerejo začeti, se za sadike obrnejo do gosp. Schoffl-a, pa naj mu vsako leto meseca aprila pripuste, kadaj da jih jim pošlje.