Izvirni znanstveni clanek UDK 316.346.32-053.6(497.4)"1992/2012" Mirjana Ule REKONSTRUKCIJA MLADOSTI IN MLADINE V SLOVENSKI DRUŽBI V CASU TRANZICIJE IZVLECEK: V clanku analiziramo spremembe v razmerju med mladimi in družbo, ki so se zgodile v obdobju tranzicije v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji. Predpostavljamo, da so mladi, ki so bili v casu socializma privilegirana družbena skupina, najšibkejši clen v tranzicijskem obdobju v Sloveniji. Mladi se soocajo z vse bolj kompetitivnim izobraževalnim sistemom, vedno zahtevnejšim trgom dela in podaljšano odvisnostjo od staršev. Danes so na trgu delovne sile marginalizirani, izkljuceni iz glavnih tokov družbe odraslih in posledicno izvorov moci. Brez svojih ekonomskih in politicnih predstavnikov imajo tudi malo pravic in privilegijev ter nižji družbeni status. Te teze bomo preverjali na podlagi primerjalnih podatkov raziskav mladih v Sloveniji, ki so bile izvedene v zadnjih treh desetletjih. KLJUCNE BESEDE: mladina, identiteta, neoliberalizem, negotovost Reconstruction of youth in Slovenian society in times of transition ABSTRACT: The article analyses changes and transformations in the relationship between young people and society that have occurred during the transition period in the last two decades in Slovenia. We contend that young people, who used to be a privileged social group in the socialist period, are now the “weakest link” of the transition period in Slovenia. Young people are confronted with an increasingly competitive education system, a more demanding labour market and prolonged dependence on their parents. Today young people are marginalised in the labour market, excluded from the mainstream flows of adult society and consequently deprived of sources of power. Without their economic and political representatives, young people only have a few rights and privileges and a lower social status. These theses will be tested by using comparative data obtained in surveys of young people in Slovenia carried out in the last three decades. KEY WORDS: youth, identity, neoliberalism, uncertainty Mirjana Ule 1 Uvod Zahodna sociologija je tranzicijo v vzhodnoevropskih državah, tudi v Sloveniji, ter odpravo enopartijskega sistem in družbene lastnine interpretirala kot proces »kreativne destrukcije« (Keen in Mucha 2004). Res je, da je postsocialisticna tranzicija v Sloveniji odpravila nedemokraticni balast socializma. Vendar je globalizacija ekonomije in boj za novo delitev sveta ogrozil mnoge pridobitve tako iz casa socializma kot iz obdobja tranzicije. Zgodovinski propad socializmov kot modelov realizacije družbenih utopij je omajal tudi vse druge utopicne in radikalno reformske projekte. To pa so bili predvsem civilnodružbeni projekti novih družbenih gibanj in prizadevanj za temeljno demokracijo. Družba ni vec potrebovala utopicnih projektov in tudi ne mladih, ki bi bili akterji teh projektov. Propad socializma in proces »rekapitalizacije« postsocialisticnih družb torej ni bil le proces osvobajanja od mehanizmov avtoritarne državno-partijske oblasti, ampak je bil tudi travmaticen proces izgube iluzij in utopij. K tem utopijam in iluzijam ne sodijo le ideologizirane predstave o socialisticni družbi enakosti in bratstva med ljudmi, temvec tudi predstava demokracije, ki je v Sloveniji nastala v zadnjem desetletju socializma, v casu množicnega aktiviranja ljudi mimo sistema v okviru civilnodružbenih gibanj, ki so pravzaprav bila gonilna sila sprememb znotraj sistema. Tu je nastala ideja in utopija demokracije, ki temelji na soupravljanju ljudi s temeljnimi družbenimi procesi, in ne na strankokraciji. S tako predstavo demokracije so predvsem mladi ljudje v Sloveniji vstopili v tranzicijo. In ravno ta predstava se je kmalu po utrditvi parlamentarne demokracije izkazala za iluzijo. Izgubljene iluzije in politicne utopije je v tej fazi tranzicije zamenjalo pragmaticno ukvarjanje z uvajanjem tržnih zakonitosti v ekonomijo, reprivatizacijo družbene lastnine, potrošništvom in vkljucevanjem v evropske integracijske procese. Tak pragmatizem ne spodbuja potrebe po družbeni imaginaciji, ustvarjanju celostnih konceptov in teoretskih refleksij ali jih celo blokira. Pravzaprav analiticni pogled v »tranziciji« v Sloveniji najde same znane poteze »divjega, sunkovitega neoliberalizma«: predvsem ekonomsko deregulacijo, ki je elitam omogocala rokohitrsko privatizacijo in hkrati birokratsko-pravniško hiperregulacijo, ki je oteževala življenje obicajnih ljudi. Zato se je prostor za javno teoretsko refleksijo v teh družbah celo zmanjšal, ne na novo odprl. Struktura politicnega prostora pa je bila »ob koncu tranzicije« bolj kot prepišnim osemdesetim podobna svincenim sedemdesetim. Vse troje je zapiralo in še zapira življenjske možnosti, predvsem mladih. Izhodišce clanka je primerjalna analiza rezultatov raziskav mladih v zadnjih treh desetletjih v Sloveniji. Zanima nas, kako so spremembe slovenske družbe v tranzicijskih casih vplivale na spremembo položaja mladih v družbi ter njihovih življenjskih in vrednostnih orientacij. Naša teza je, da je prav za mlade prehod iz socializma v neoliberalizem posebej težaven in da se je spremenil tako njihov simbolni kot realni položaj v družbi. Mladi so iz skupine z velikim simbolnim pomenom v socializmu prešli v obicajno generacijsko skupnost s partikularnimi interesi, ki nima nobenega posebnega ideološkega in politicnega pomena. V okolišcinah hitro napredujocega neoliberalnega ekonomskega modela je odpadla potreba po institucionalnih in simbolnih Rekonstrukcija mladosti in mladine v slovenski družbi v casu tranzicije reprezentantih v politicnem sistemu, pa tudi potreba po avtonomnih družbenih gibanjih, kjer bi se mladi politicno angažirali in oblikovali. Globalizacija je izpraznila temeljni ideološki koncept, ki je služil za navezavo koncepta mladine na idejo modernizacije, namrec koncept napredka. Namesto domnevno inherentne zveze mladi – napredek nastopa nova, prav tako domnevna inherentna zveza mladi – individualizacija življenja, ki mlade spodbuja v novi privatizem globalizirane potrošniške družbe. Ta premik ni nedolžen, saj je eden temeljnih kamnov v zgodovinskem odmiku razvitih družb od emancipatornih idealov razsvetljenstva in moderne ter vodi v socialno anomijo. Razpad naveze modernizacija–emancipacija–družbeni napredek v sedanji fazi globalizacije kaže na notranje meje modela globalizacije, ki ga poganja ekonomski liberalizem in se obcasno propagira kot »konec zgodovine« . 2 Simbolna vloga mladosti in mladine v razvoju modernih družb Ce skušamo razumeti velike spremembe v položaju in vlogi mladih v spreminjanju slovenske družbe v zadnjih treh desetletjih, moramo upoštevati dejstvo, da je mladost in mladina družbeni konstrukt, odvisen od vsakokratnih temeljnih družbenih in ideoloških razmerij. Ravno v zadnjih treh desetletjih je v Sloveniji v tem razmerju prišlo do paradigmatskih obratov. To lahko pripišemo velikim spremembam v biografskih izkušnjah in življenjskih nacrtih mladih ter v temeljnih institucijah življenjskega poteka mladih, kot so spremembe v izobraževalnih poteh, nacinu dela in zaposlitvi, spremenjenih vzorcih družinskega življenja in medgeneracijskih razmerij ter demografskih spremembah. Mladost in mladina sta se v posebnem zgodovinskem procesu množicno vzpostavila v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni. Eden od razlogov za to so bile demografske spremembe. Po drugi svetovni vojni sta se v demografskem smislu zgodili dve veliki spremembi: starejša generacija je bila zaradi vojne številcno oslabljena, zato je mlada generacija lahko dobila priložnost. Drugi pomemben dejavnik konstitucije mladine je razvoj industrijske družbe, ki je potrebovala bolj izobraženo delovno silo, zato je vse vec mladih privabljala v proces podaljšanega izobraževanja. Daljši izobraževalni proces je vse vec mladim omogocil poseben moratorijski status, drugacen od statusa odraslih, jih razdolžil odgovornosti za udeležbo v produkcijskem procesu in jim omogocil vec svobodnega razpolaganja s (prostim) casom ter oblikovanjem lastnih interesov in kulture (Ule in Miheljak 1995; Zinnecker 1991). Zanimivo je, da so oblikovanje mladine kot svojske družbene skupine že v njenem nastajanju spremljali upi na eni strani ter strahovi in moralna panika na drugi. Ena od posledic teh upov in strahov je bila konstrukcija mladine kot »drugega« in vznik državnih institucij, ki so prevzele odgovornost za uravnavanje in nadzorovanje nad obnašanjem in delovanjem mladih. Pojem »mladina« je imel vedno neki simbolni pomen, ki je zmes objektivnih generacijskih in socialnih dolocil ter družbeno-ideoloških konstrukcij. Teza o mladini kot ideološkem konstruktu pomeni, da so ideološke naložbe v mladino ter predstave o mladini in mladosti nasploh pomemben del družbene kon Mirjana Ule strukcije realnosti. Ta posebni ideološki interes je v produkciji in vzdrževanju osnovnega socialnega statusa mladih, ki temelji na podaljšanju socialne odvisnosti, nekakšnem socialnem otroštvu (Ule 1988). Treba je bilo opraviciti zadrževanje mladih v »cakalnici « za vstop v odraslost, v polnopravno državljanstvo, v ekonomsko samostojnost. Oblast si tako prilašca neplacano specificno delo mladih, namrec izobraževanje, razvijanje delovnih kvalifikacij. Tudi ce mladi vstopijo v delovni proces, so v primerjavi z odraslimi po vecini v podrejenem položaju, imajo nižje dohodke, in to ne glede na to, kakšne kvalifikacije in izobrazbene odlike prinašajo v delo. Vsi ti interesi so delni, saj so izraz hotenja po utrditvi in reprodukciji nekaterih oblik prevlade v družbi. Teoretski koncepti mladosti in mladine vsebujejo napetost med družbenim pomenom starostnega obdobja, ki daje mladim skupen socialni status, drugacen od statusa odraslih, in družbenim pomenom drugih socialnih razlikovanj, ki mlade diferencirajo med seboj. Kategorialni pristop teži k domnevi, da so podobnosti znotraj starostne kategorije bolj pomembne kot razlike, pri cemer za normo jemlje obicajno izkušnjo mladostnika ali mladostnice, pripadnikov srednjega razreda v zahodnih družbah (Mizen 2004). Malo ali nic teže pa ne daje preucevanju izkušenj odrašcanja kot procesa oz. mladim kot akterjem tega procesa. Pomembno je tudi razumeti obseg, do katerega je ravno kategorialni aparat konceptov mladosti odgovoren za zanikanje pravic mladih pri ustvarjanju okvira, znotraj katerega odrasli presojajo mlade in opravicevanja paternalisticnega odnosa do mladih. Obstaja podobnost med konceptualizacijo spola in starosti v odnosu do moci. Tako koncept spola kot koncept mladosti temeljita na argumentih biološke realnosti. Koncepcija mladine kot posebne družbene skupine je konec šestdesetih in v sedemdesetih letih 20. stoletja pripeljala do potrebe po družbeni in politicni emancipaciji mladih, ki se je javno kazala predvsem s študentskimi in novimi družbenimi gibanji, katerih akterji so bili mladi. Razmerja med študentsko sociopoliticno inventivnostjo in njihovimi izkušnjami so bila zelo ugodna od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Sprožila so velike spremembe v življenjskih in vrednostnih orientacijah sodobnih družb: detabuizacijo spolnosti, liberalizacijo medspolnih, družinskih in generacijskih odnosov, razvoj ekološke zavesti, spremembo razmerij med dominantno kulturo in subkulturnimi trendi itd. Sociokulturno osamosvajanje mladine pa ni samoumevna stvar. Je rezultat kompleksnih družbenih dogajanj. Njegovo poglavitno gonilo je seveda pospešeni družbeni in ekonomski razvoj sodobnih družb. Vendar pa je to le splošna družbenoekonomska osnova za proces sociokulturnega osamosvajanja, ki so jo mladi nadgradili s svojimi, vcasih radikalnimi posegi v kulturno in socialno tkivo sodobnih družb (Ule 1988). Zato je vtis, da je obstoj posebnega in razmeroma avtonomnega mladinskega sveta samoumeven, varljiv. Poleg tega ta vtis prikriva krhkost te »stvaritve«, ki se lahko hitro iznici. In to so že pokazali procesi v zadnjih dveh desetletjih tako v Sloveniji kot drugod v Evropi (Chisholm in dr. 1995). Rekonstrukcija mladosti in mladine v slovenski družbi v casu tranzicije 3 Mladi za modernizacijo slovenske družbe Študentska gibanja konec šestdesetih let in nova družbena gibanja v osemdesetih letih 20. stoletja niso bila pomemben družbeni pojav samo na Zahodu, ampak so se pojavila in imela pomembno vlogo tudi na Vzhodu, v nekdanjih socialisticnih družbah, tudi v Sloveniji. Zlasti konec sedemdesetih in v osemdesetih letih so bili prav študentje akterji novih družbenih gibanj v Sloveniji. Najbolj odlocilne za kasnejši razmeroma kontinuiran odhod iz Jugoslavije in prehod v postsocializem so bile sociokulturne inovacije mladih, javna prizadevanja za politicni pluralizem, svobodo govora ter državljanske svobošcine in pravice. To je pomenilo nujno potrebno psihološko modernizacijo kot osnovo za kasnejšo politicno modernizacijo. Modernizacijske tendence med slovensko mladino, zlasti zavzemanje za politicni pluralizem v Sloveniji, je izkazovala tudi aktivna in vedno bolj samostojna politicna vloga ZSMS (Zveza socialisticne mladine Slovenije). Spreminjanje mladinske organizacije od tipicno transmisijske politicne organizacije, ki se je legitimirala kot »zastopnica« mladinskih interesov, k samostojni politicni organizaciji strankarskega tipa s transmladinskim programom je pomemben kazalec sprememb politicne zavesti mladih v Sloveniji (Ule 1987). Vse bolj avtonomna mladinska gibanja v osemdesetih so bila eden pomembnih akterjev »drugacnosti«; subkultur, novega znanja in informacij ter politicne kulture v Sloveniji. Ce so v številnih drugih socialisticnih državah šele tik pred preobratom leta 1990 dopustili ali sploh zaznali avtonomno dejavnost mladih, je bila takšna dejavnost v Sloveniji prisotna že od konca sedemdesetih let dalje. Vse to je mlade v Sloveniji približalo tedanji zahodnoevropski mladini in mladost razširjenemu izobraževalnemu moratoriju (Ule 1987). Prav to pa jih je obenem tudi oddaljevalo od mladih drugod v Jugoslaviji. Na to je prva opozorila velika javnomnenjska raziskava, ki je bila v letih 1985/86 izvedena na podrocju nekdanje Jugoslavije in je prva pokazala na kolikor toliko objektivno sliko mladine v tem delu sveta.1 Rezultati raziskave so presenetili tako znanstveno kot laicno javnost predvsem zaradi velikih razlik, ki so se pokazale med mladino v razlicnih republikah takrat še skupne države Jugoslavije (Ule 1988; Vrcan in dr. 1986). Razlike so se kazale predvsem v stopnji kriticnosti mladih do sistema, institucij, politike, njihove vloge v sistemu, stopnji optimizma/pesimizma, percepcije njihovega vpliva itd. Raziskava je pokazala na svojevrsten paradoks: cim bolj razvita je bila republika, pokrajina, cim manj objektivnih problemov (nezaposlenost, ekonomska kriza) je republika imela, tem bolj pesimisticna in kriticna je bila mladina do stanja stvari. Tako je bila dalec najbolj kriticna mladina v Sloveniji, najmanj pa v Bosni in Hercegovini, Crni gori, Kosovu in Srbiji. Na vprašanje »Kako ti osebno gledaš na bližnjo prihodnost, 1. Tu mislimo na raziskavo mladine na podrocju bivše Jugoslavije z naslovom Položaj, zavest in delovanje mlade generacije Jugoslavije. Raziskavo je izvedla ekipa raziskovalcev z univerzitetnih in raziskovalnih institucij iz vse Jugoslavije. Vodja raziskave je bil ugledni hrvaški sociolog prof. dr. S. Vrcan. Raziskava je zajela vzorec 6841 mladih iz vseh republik in pokrajin na podrocju Jugoslavije v starosti od 14. do 27. leta. V Sloveniji je izvedbo raziskave vodila avtorica tega prispevka s kolegom dr. Bojanom Deklevo s Kriminološkega instituta Pravne fakultete v Ljubljani (Ule 1988). Mirjana Ule in to na svojo in družbeno?« je na primer 11 % anketiranih v Sloveniji odgovorilo, »da bo osebna prihodnost slabša«. Tako je odgovorilo samo 5 % anketiranih v Bosni in Hercegovini, 4,8 % v Srbiji ali 2,8 % v Makedoniji. Še vecje razlike so v pogledu na družbeno prihodnost. Kar 44 % anketiranih mladih v Sloveniji je takrat ocenjevalo, »da bo družbena prihodnost slabša«. Nasprotno pa se je s tem strinjalo samo 19 % anketiranih iz Bosne in Hercegovine, 15 % anketiranih iz Srbije ali 10 % anketiranih iz Crne gore (Ule 1988). Graf 1: Kako ti osebno gledaš na bližnjo prihodnost, in to na svojo in družbeno? Slovenija Hrvaška Bosna in Hercegovina Makedonija Srbija Kosovo Crna gora 43,5 11,3 25,7 7,8 19,3 5,2 16,3 2,8 15,7 4,8 11 6,4 9,7 4,5 0 20 40 60 Družbena prihodnost bo slabša Osebna prihodnost bo slabša Vir: Ule (1988). Povecana stopnja pesimizma v Sloveniji v primerjavi z mladimi drugod v Jugoslaviji je zelo zanimiva. Do podobnega kriznega paradoksa so v tistem casu prišli tudi nemški raziskovalci mladine, ko so primerjali mlade razlicnih socialnih slojev. Primerjava z drugimi odgovori tako v Nemciji kot pri nas pa je pokazala, da gre tu za še kako aktiven pesimizem mladih, ki se angažirajo za spremembo družbenih razmer, za razliko od optimistov, ki so pokazali pomembno manjšo stopnjo zanimanja za družbene probleme in pripravljenosti za aktivno sodelovanje v spremembi teh razmer. Mladi v Sloveniji so kazali tudi veliko vecjo stopnjo kriticnosti do institucij, simbolov oblasti in ideologije. Vzemimo za primer odnos do sklepne slovesnosti ob vsakoletnem praznovanju dneva mladosti (25. maj), ki je skupaj z institucijo štafetne palice po Jugoslaviji tedaj že vzbujal odpor slovenske javnosti. V drugih republikah pa je bil še vedno nevprašljiv in povzdignjen dogodek. »Da je prireditev ob dnevu mladosti z Rekonstrukcija mladosti in mladine v slovenski družbi v casu tranzicije institucijo štafetne palice po Jugoslaviji zastarela oz. ni potrebna današnji mladini«, je v raziskavi izjavilo 40,3 % anketiranih v Sloveniji in 13 % mladih v drugih republikah bivše Jugoslavije (Ule 1986). Podobno so rezultati pokazali mnogo bolj kriticen odnos mladih v Sloveniji do institucionalne politike in svoje vloge v njej (Ule 1988). Raziskava je pokazala tudi na velike razlike v vrednostnih orientacijah, v odnosu do tradicij, religije, nacije, politike itd. Pri mladih v Sloveniji smo tedaj prvic zaznali obrat od velikih ideoloških tem, kot so politika, nacija, religija, vojska, k temam iz vsakdanjega življenja, kot so izobraževanje in znanje, ustvarjalnost, prosti cas, svoboda. Glavni problemi, na katere so opozarjali mladi v osemdesetih letih, so bili pomanjkanje svobode govora in mišljenja ter prostorov za ustvarjalnost mladih. Premik stran od tradicionalnih problemov in vrednot industrijske družbe ter tudi od tradicionalnih vrednot mladih je povzrocal »strahove« pri tistih, ki so menili, da vsak odmik mladih od prevladujocih vrednot etike dela pomeni anomijo in regresijo mladih. Takšne so bile npr. reakcije na znano nemško raziskavo Jugend '81, ki je med prvimi opozorila na podoben premik v vrednostnem spektru mladih v Zahodni Nemciji (Zinnecker 1988). Primerjava podatkov je torej pokazala, da so mladi v Sloveniji bolj podobni takratni zahodnonemški mladini, kot pa mladini drugod po Jugoslaviji. Zanimivo je, da je – sodec po javnomnenjskih podatkih – v osemdesetih letih dogajanje med mladino z velikimi simpatijami spremljala tudi odrasla populacija v Sloveniji in da je v mladih videla potencialnega pobudnika družbenih sprememb (Ule 1987). Za pozitivno oceno globalnega pomika vrednot in interesov mladih v bližnji svet posameznika je bistvena prav povezanost tega pomika s pripravljenostjo za tveganje, sprejemanje izzivov in spremembe, z ambicioznostjo mladih, da si ustvarijo svoj življenjski stil, ter z nevezanostjo na vnaprejšnje socialne, idejne in normativne sheme. To pomeni npr. socasno slovo od tradicionalizma in avtoritarizma ter favoriziranje zasebnosti, individualnih pobud in odprtosti do drugacnosti. Vsaj tako se je zdelo, sodec po podatkih raziskav iz osemdesetih let. Ta proces se je v devetdesetih letih na poseben nacin zaustavil in preusmeril. 4 Dekonstrukcija emancipatornih potencialov mladih Družbeni konteksti življenja mladih so se v zadnjih dveh desetletjih mocno spremenili. Te spremembe so povezane s spremembami v prehodih na trg dela in ekonomskimi pa tudi ideološkimi spremembami. Glavni udar je prišel (nepricakovano) iz politicnega in ekonomskega sveta s porastom neokonservativizma in neoliberalizma v devetdesetih letih v Sloveniji. Neokonservativizem in neoliberalizem razbijata solidarnostne institucije v družbi, ki niso zasnovane na jasni logiki dobicka in izgub, kot tudi »podporno mrežo« mladinskih kultur in družbenih gibanj. Namesto tega mladim ponujata individualni uspeh v podjetništvu in karierno prizadevanje na trgu znanja kot merilo za osebno samouresnicitev. Zlasti hitro so se raztopile možnosti za neko vsaj bežno obliko neodvisnosti, potem ko so politike vecino stroškov za družbeno reprodukcijo mladosti uspele od države prenesti nazaj na družine. Tako odrašcanje mladih v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji poteka v luci nazadovanja možnosti za refleksivno vodeno biografijo (Franze 2007; Ule 2008; Lavric in dr., 2010). Nove oblike zabave, ki jo nudi Mirjana Ule informacijska tehnologija (npr. racunalniške igre, internet), so mlade iz javnosti »vrnile« v zasebnost, v okvire njihovih sob in racunalniških okolij. Povecala se je odvisnost mladih od proizvodov komercializirane kulture. Tudi mladi s konca devetdesetih let v Sloveniji se ne soocajo vec z državno organizirano in institucionalno podprto »mladinskostjo«. Ni vec ideološko zapovedane mladinskosti ter od tod izhajajocih nacinov združevanja, organiziranja in družbenega delovanja mladih, kot je veljalo za obdobje socializma. Ni vec mitologije in simbolike, ki je tako znacilno oblikovala štiridesetletno socialisticno obdobje. To pomeni, da se mladim ni treba vec boriti z oktroiranimi podobami mladosti in mladine, kot so se morali mladi v sedemdesetih in osemdesetih letih. Odpadla je zunanja ideološka konstrukcija mladine in mladinskosti. Vendar se je v devetdesetih zgodilo še nekaj globljega. Ni odpadla samo zunanja ideologizacija mladosti in mladine, temvec so tudi mladi sami nehali proizvajati svoje »protimodele«, »alternativne svetove«, »simbolne kulture odpora«, ki so bili tako znacilni za mlade od konca šestdesetih v Sloveniji. V devetdesetih letih so vedno bolj izginjale skupine, oblike delovanja in združevanja posebnih mladinskih kultur ter razlicna družbena gibanja, ki so dolgo casa omogocala posebno ter vsaj delno samostojno družbeno, kulturno in politicno oblikovanje mladih generacij ter jih postavljala v nekakšen kontrast z vecinsko »odraslo« družbo in z vladajoco množicno kulturo. To pa pomeni, da je izginila tudi notranja ideološka konstrukcija mladine in mladinskosti, ki je ob vseh iluzijah in fantazmah mladine in mladosti podpirala razmeroma avtonomno sociokulturno in politicno socializacijo mladih razvitih sodobnih družb. Neodvisna civilnodružbena gibanja, ki so nastajala pod dominantnim vplivom mladih in tedanje mladinske organizacije ter so bila pomemben nosilec družbenih sprememb v osemdesetih v Sloveniji, so v devetdesetih skoraj povsem izginila iz javnosti. Novi življenjski vzorci mladih pa se množicno sprevracajo v komercialno in medijsko odmevno usmerjene življenjske stile posameznikov. Ta situacija se danes kaže kot svojska zgodovinska past, ki mlade vraca na tocko, na kateri se je zacela njihova družbenozgodovinska emancipacija, namrec v zasebnost in družine staršev. Zasebni svet mladih in pomoc staršev ponujajo mladim zatocišce ter tocko umika pred pritiski iz cedalje manj preglednega in cedalje bolj surovega sveta odraslih. Mladi so se tako resda rešili pritiskov razlicnih družbenih projektov, nalog in zadolžitev, ki bi jim jih nalagala družba ali njihove lastne mladinske kulture in mladinska gibanja. Odrasli se do njih vedejo manj paternalisticno kot nekdaj, s starši doživljajo vedno bolj partnerske odnose. Padli so mnogi tabuji, ki so še v sedemdesetih letih omejevali vsakdanje življenje mladih. Vendar pa vse to mlade obenem tudi vse bolj izpostavlja neposrednim ucinkom trga, konkurence v izobraževalnih poteh, poklicih, zaposlitvenih možnostih. V osemdesetih letih so razmeroma avtonomne oblike mladinske kulture in alternativnih civilnodružbenih gibanj napovedovale porast osebne in socialne avtonomije mladih, danes pa med mladimi ni nobenih primerljivih dogajanj. To pa pomeni njihovo povecano socialno odvisnost od staršev in institucij, ki jim pomagajo preživeti, ter povecano obcutljivost na ekonomske in druge socialne pritiske. Zdi se, kot da so nekdanje »ovire«, ki so preprecevale svobodnejši nastop mladih v javnosti, bile tudi neke vrste zašcitni pas pred vdorom grobih pritiskov s strani družbe odraslih. Ce te Rekonstrukcija mladosti in mladine v slovenski družbi v casu tranzicije ovire padejo, mladi pa ne premorejo dovolj osebne in družbene moci ter sposobnosti za odkrito soocenje z »globalno družbo«, potem so dejansko bolj izpostavljeni, bolj obcutljivi na pritiske in predvsem bolj ranljivi. Zadnji dve desetletji pomenita tako v Sloveniji kot tudi drugod po Evropi spremembo v znacaju kontrolnih mehanizmov in instanc v mladosti. Še v osemdesetih letih se je zdelo, da obseg in moc kontrolnih mehanizmov upadata ter da ostaja vedno vec prostora za eksperimentiranje mladih, da je situacija v mladosti vedno bolj permisivna. Toda od devetdesetih let dalje se je povecal sklop pritiskov na mlade za doseganje razlicnih priznanj, izobraževalnih rezultatov in višjih kvalifikacijskih stopenj. To je namrec postalo nujni pogoj za zaposlovanje, za ekonomsko osamosvojitev (Du Bois Reymond in Chisholm 2006). Grožnja pred nezaposlenostjo mladih, ki v Sloveniji do devetdesetih let ni bila prisotna, je še dodatno krepila pritiske nanje v smeri discipliniranja ter zmanjševanja obsega in intenzivnosti eksperimentiranja v mladosti. Pritiski so pretežno posredni, potekajo skozi intervencije staršev, skozi konkurenco med vrstniki in skozi medijske vzore mladih. Vsi ti pritiski povzrocajo vnovicno premoc kontrolnih mehanizmov nad eksperimentiranjem in s tem težnjo k obnavljanju novih oblik avtoritarnih usmeritev med mladino. Graf 2: Kaj so najvecji problemi mladih v Sloveniji? (Primerjava odgovorov v %.) Nezaposlenost Alkohol, droge Pomanjkanje denarja Problemi v šoli 41,8 72,166,8 68,6 60,6 11,9 18,8 47,038,0 8,6 35,5 27,8 7,2 31,022,3 25,412,313,8 5,4 29,212,1 18,5 16,511,5 Mladina 85 Mladina 93 Osamljenost Mladina 95 Pomanjkanje vzorov, idealov Dolgcas/ne vemo, kaj bi poceli Konflikti z odraslimi 0 1020304050607080 Vira: Ule in Miheljak (1995); Ule in dr. (1996). Družboslovne razprave, XXVIII (2012), 70: 7–25 67,1 83,6 75 65 60 49,7 56,343,4 37 29,9 19,925,9 51,121,5 25,7 18,3 24,414,6 28,712,2 4,72 Mladina 93 Mladina 95 Mladina 93 Mladina 95 Mirjana Ule To kažejo tudi raziskave, ki smo jih v zadnjih dvajsetih letih opravili na populaciji mladih v Sloveniji.2 Premike in spremembe kažejo na primer odgovori na vprašanje, kaj so glavni problemi mladih. Mladinski problemi iz osemdesetih let, kot so problem svobode, pravic in ustvarjalnosti, dalec zaostajajo za »ekonomskimi«. Mladi ne cutijo vec problemov, ki so nedvomno obremenjevali mlade v osemdesetih, kot so npr. prostori svobode, avtonomije, ustvarjalnosti, pravice. Tudi odsotnost politicnega vpliva jih ne vznemirja. Obremenjeni so predvsem s strahovi: pred nezaposlenostjo, ekonomskim pomanjkanjem, problemi v šoli, osamljenostjo, strahom pred boleznimi, odvisnostmi (Ule in Miheljak 1995; Ule in dr. 1996; Ule in dr. 2000; Lavric in dr., 2010). Graf 3: Oznaci, koliko se tebi zdijo naslednje okolišcine in situacije zaželene. (Prikazan je % zelo zaželenih odgovorov iz treh zaporednih raziskav mladih.) Živeti urejeno družinsko življenje Biti sam svoj gospodar Dober materialni položaj Postati znan v svojem poklicu Ugleden družben položaj Živeti v skladu z naukom svoje vere Zabavati se po mili volji Biti na vodilnem položaju Kazati svojo nacionalno pripadnost Postati slaven športnik Potrditi se z delom v politicnih strankah 0 20 40 60 80 100 Vira: Ule in Miheljak (1995); Ule in dr. (1996). 2. V devetdesetih letih smo v Centru za socialno psihologijo opravili vrsto raziskav na razlicnih populacijah mladih: Mladina 93 – raziskava na dijaški populaciji (Ule in Miheljak 1995), Mladina 95 – na študentski populaciji (Ule in dr. 1996), Mladina 98 – na ucencih in dijakih, starih od 15 do 17 let (Ule in dr. 2000), Mladina 2000 – na splošnem vzorcu populacije mladih v starosti med 15 in 29 let (Miheljak 2002). Financer raziskav je bil Urad za mladino pri MŠŠ. Družboslovne razprave, XXVIII (2012), 70: 7–25 Rekonstrukcija mladosti in mladine v slovenski družbi v casu tranzicije Ena od posledic tega dogajanja je tudi politicna pasivnost mladine. Zdi se, da se mladi pasivno odzivajo na spreminjanje družbenih in življenjskih razmer. To nam dokazujejo podatki o visoki preferenci vsega zasebnega pred javnim, o pomenu miru in varnosti pred vznemirljivim življenjem, o zatekanju v družino svojih staršev, o majhni pripravljenosti za sprejemanje tveganj in individualne odgovornosti, tudi o majhnem zanimanju za kariero, za doseganje vodilnih položajev ipd. Podobne odgovore dobimo v raziskavi študentske mladine deset let kasneje, leta 2008.3 Graf 4: Kaj je za tebe v življenju najpomembnejše? (Graf prikazuje aritmeticno sredino odgovorov, ki so bili podani na lestvici od 1 – nepomembno do 7 – zelo pomembno.) Resnicno prijateljstvo Imeti urejeno družinsko življenje Biti svoj gospodar in se ukvarjati predvsem s tistim, kar želiš Uveljavljati se v svojem poklicu ali stroki Živeti zdravo Varovanje narave, skrbza okolje Imeti visok življenski standard Uživati življenje z veliko žlico Biti ponosen na slovensko zgodovino Imeti družbeno moc in vpliv Spoštovati tradicijo 0 2 4 Aritmeticna sredina 6 8 6,37 6,16 5,93 5,88 5,65 5,12 4,78 4,77 4,43 4,41 4,11 Vir: Ule in dr. (2008). Tudi v raziskavi Mladina 2010, ki so jo opravili raziskovalci Filozofske fakultete v Mariboru ugotavlja: da mladi izražajo nizko stopnjo obcutka lastnega politicnega vpliva; le 14 % jih zase meni, da se razumejo na politiko (Kirbiš in Flere 2010). Obrat mladih k vsakdanjemu svetu in varovanju zasebnosti v zadnjih dveh desetletjih ni znacilen samo za mladino v Sloveniji. Nanj opozarjajo tudi raziskave drugod v razvitem svetu (Furlong 3. Raziskavo o družbenem položaju študentske mladine smo leta 2008 izvedli v Centru za socialno psihologijo FDV po narocilu ŠOS Slovenije, in sicer na vzorcu 3006 študentov in študentk vseh štirih univerz v Sloveniji (UL, UM, UP in UNG) (Ule in dr. 2008) Mirjana Ule in Cartmel 1997). V bistvu gre v tem obratu za socasno prepletanje dveh nasprotujocih si oblik odkrivanja zasebnega: težnje k tradicionalnemu zasebništvu in potrebe po individualnosti. Prvo težnjo oznacujejo zapiranje posameznikov/posameznic v njihov zasebni svet, zaupanje v tradicijo in avtoriteto, izogibanje tveganju, potrošništvo; drugo težnjo pa skrb za vsakdanji svet, kakovostne medosebne odnose, eksperimentiranje z življenjem, potreba po drugacnosti in kreativnosti (Beck 1997). Rezultati raziskav v Sloveniji kažejo, da je »zasebniška« smer od devetdesetih let dalje mocnejša (Ule in dr. 2000; Lavric in dr. 2010). Tako npr. vznemirljivo življenje, ustvarjalnost, izvirnost in fantazija niso med stvarmi, ki bi bile mladim ravno najpomembnejše. Zato pa je pomembnejše tisto, kar sodi k ohranjanju miru, varnosti in stabilnosti okrog nas. Mladina se je torej umaknila iz javnosti in mladinskih scen, se preusmerila v zasebni mikrosvet ter ponovno našla oporo v družini. Podobne ugotovitve so v devetdesetih beležili tudi raziskovalci v zahodni Evropi (Chisholm in dr. 1995). Naslanjanje na mladost ali mladinskost torej ni bilo vec podlaga za refleksivno in kriticno ozavešcanje posameznikov ali posameznic, temvec prej nasprotno, podlaga za nadaljevanje socialne infantilizacije mladih. Družbena dekonstrukcija mladine je sicer odpravila tiste vidike socialne infantilizacije, ki so bile vezane na tradicionalni prehodni moratorij (npr. socialno getoizacijo mladih v okvirih njihovih vrstniških skupin in kultur), ni pa ukinila vseh možnosti za njo. Lahko bi govorili o domestifikaciji mladine, in to v dvojnem pomenu: kot vracanje mladine iz javne sfere v zasebnost ter kot blokada kriticnih in alternativnih teženj mladih pod okriljem »doma«. Pod domom pa si ne smemo misliti le družinskega sveta mladih, temvec tudi domacijsko predstavo o družbi (sklop narod–domovina–vera). Po podatkih raziskav vezanost na družino, zasebnost, mir in stabilnost v okolju pomembno korelira s sklopom variabel, ki oznacujejo tradicionalno in socialno konformno usmerjeno mladino (Ule in Miheljak 1995; Miheljak 2002). Ta povezava je znana iz socioloških raziskav, saj jo je ugotovil že Adorno v raziskavi o avtoritarni osebnosti. Ce je v osemdesetih letih v Sloveniji že prevladal stereotip o mladini kot izrazito svetovljanski kategoriji, se je ta podoba že s prvo raziskavo Mladina 93 v devetdesetih letih podrla. Spodnji graf prikazuje odstotek odgovorov »Nobenih stikov nocem« iz raziskave Mladina 93 na vprašanje o njihovi pripravljenosti za vzpostavitev stika z razlicnimi osebami. Rekonstrukcija mladosti in mladine v slovenski družbi v casu tranzicije Graf 5: V kolikšni meri bi bil pripravljen z vsako od spodnjih oseb vzpostavljati stike? (Iz raziskave Mladina 93.) Homoseksualci Lezbijke Srbi Romi Priseljenci z juga Bosanci Duševno bolni Muslimani Arabci Židje Hrvati Hendikepirani Madžari Crnci Italjani Revni Nemci Bogati 0 10 20 30 40 50 60 70 66,1 62,9 62,4 60,1 54,5 48,8 44,9 44,7 42,1 36,9 35,9 32,0 30,0 26,8 14,6 14,4 12,3 9,6 Vir: Ule in Miheljak (1995). Presenetljivi so tudi podatki o visoki stopnji socialne distance v zacetku devetdesetih pri mladih, ki potrjujejo tezo o nekriticni domestifikaciji mladih. To kaže na prevzemanja predsodkov, ki jih oblikuje okolje, v katerem živijo mladi, ali medijska prezentacija, ki v zacetku devetdesetih v casu konstituiranja države ni bila samo »domoljubna«, ampak je odkrito nastopala proti vsemu tujemu in drugacnemu (Ule in Miheljak 1995). Sicer že v raziskavi študentske mladine leta 1995 rezultati kažejo nekoliko manjši odpor do stigmatiziranih družbenih skupin. Še vedno pa se stalno pojavlja odpor do novodobnih objektov predsodkov, kot so Romi, istospolno usmerjeni in migranti z obmocja bivše Jugoslavije (Ule in Miheljak 1995). Tudi raziskave Mirjana Ule v zadnjem desetletju kažejo podobne trende (Ule in dr. 2008). Primerjava z rezultati javnomnenjskih raziskav na splošnih populacijah v Sloveniji pa potrjuje tudi siceršnje naše ugotovitve, da mladi ponotranjajo držo svojih staršev. Upor proti staršem iz sedemdesetih in osemdesetih let se je spremenil v trdo zavezništvo, kjer starši vodijo igro (Rener 2000). Socialna distanca mladih je v zadnjih dveh desetletjih v sorazmerju s splošno ideološko, politicno in medijsko klimo v Sloveniji ter odnosom do drugih in drugacnih. Seveda to ni presenetljivo. Kot so pokazale že klasicne Adornove študije o predsodkih in diskriminaciji, se tisti, ki so v nevarnosti, da sami postanejo »drugi«, na primer delavci, revni, mladi, hitro oprimejo predsodkov do »zunanjega tujca«. Tako visok odpor do tujosti in drugacnosti, ki jo prikazujejo zgornji rezultati, pa tudi potrjuje tezo, da velik del mladih v zadnjih dveh desetletjih letih svet doživlja bolj kot grožnjo, pred katero se morajo umakniti, kot pa izziv, ki ga morajo sprejeti in nanj produktivno odgovoriti s svojimi inovacijami. Kaže na porast socialne regresije in anomije med mladimi. Anomija predstavlja izgubo spomina, v našem primeru izgubo zgodovinskega spomina mladine, ter omejitev mladih z danostmi tu in zdaj. Ce tvegamo projekcijo te globalne ugotovitve na družbo v celoti, potem se mladi gibljejo v smeri samopozabe, namrec pozabe na svojo preteklost in brez anticipacij prihodnosti. Morda je to nujna psihološka strategija, kadar je stres zaradi negotovosti in še zlasti zaradi pricakovanih sprememb prevelik, vendar gotovo ne more biti dolgorocna strategija. 5 Kaj je torej z razvojnimi možnostmi mladih v Sloveniji? Ce so bila šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v Sloveniji obdobje naglega vzpona ter kvalitativno povecane emancipacije in samozavesti mladih in mladinskih gibanj ter osemdeseta obdobje razširitve in razclenjevanja mladinskih kultur na celo vrsto alternativnih scen, potekata zadnji dve desetletji v luci nazadovanja mladinskih gibanj, povecane družbene anomije mladih in tudi propadanja alternativnih mladinskih kultur (Beck in Beck-Gernsheim 1994). Ideologija neoliberalizma je mlade odtrgala od »velikih tem« družbenih spopadov dvajsetega stoletja. Namesto tega so se sicer pojavile nove teme, ki so postale križišca družbenih spopadov: strukturna nezaposlenost, boj za pravice stigmatiziranih manjšin, prost dostop do verodostojnih informacij, enakopraven in neoviran dostop do vseh ravni izobraževanja, spopadi za samostojnost medijev, upiranje novim mehanizmom nadzora, na primer skozi nove medije, ideologije telesne samopodobe, zdravja, potrošniške sloge. Te teme niso vec generacijsko znacilne, tako da mlade zadevajo v enaki meri kot odrasle (Côté in Levine 2002). Tu ne moremo pricakovati kakšnega vecjega udejstvovanja mladih ali njihovega prebijanja iz okvirov socialnega brezpravja. Za manjšino mladih so spremembe odprle možnosti za uspeh, kariero, materialni standard in življenjski slog, ki si jih prej ni bilo mogoce zamisliti. Manjši del mladih iz srednjega razreda ima še vedno monopolni dostop do elitnih univerz, nagrajevanja študijskih uspehov, kariere v mladosti ter dobrih zaposlitev po koncu študija, ki povecujejo varnost in blaginjo v njihovem nadaljnjem življenju. Za vecino pa podaljšana odvisnost od staršev povecuje stroške in ruši sistem vsem dostopnega visokega izobraževanja. Rekonstrukcija mladosti in mladine v slovenski družbi v casu tranzicije Podaljšana ekonomska odvisnost od staršev od mladih zahteva, da vzdržijo številne konflikte, ki izvirajo iz te podaljšane kohabitacije staršev in odrašcajocih mladih. V teh kohabitacijah starši prevladujejo, saj imajo vec ekonomske in politicne moci. S tendencnim razvrednotenjem mladine so povezani tudi procesi »ekonomiziranja« izobraževanja, na primer reduciranja nekaterih ekonomsko nezanimivih študijev in reforme študija v smislu njegove vecje tržne usmerjenosti. Ne gre vec za vprašanje, ali in kateri deli mladine bodo postali družbeno izkljuceni in kateri družbeno vkljuceni, temvec za vprašanje po funkciji, vlogi, družbenem mestu mladine sploh. V zadnjem desetletju ali dveh se je torej položaj mladih temeljito spremenil. Mnogi politicni koncepti, ki so mlade povezovali z idejo družbene modernizacije (npr. koncept napredka, revolucije, družbene inovativnosti), so v casu prehoda iz socializma v neoliberalisticno paradigmo družbe v Sloveniji izgubili svoj naboj in ne ponujajo vec okvirov za artikulacijo interesov in ambicij mladih. Obdobje mladosti ni vec obdobje identitetnega iskanja in eksperimentiranja, obdobje postajanja nekaj. Je predvsem obdobje »bivanja« – biti študent/študentka, potrošnik/potrošnica, sin/hci. Vse vec mladih se spopada s prekernimi oblikami zaposlovanja, podaljšano odvisnostjo od izvornih družin, precejšnjim povecanjem izobraževalnih in delovnih zahtev, institucionaliziranjem nižjih dohodkov in znatnim povecanjem stroškov za zagotavljanje vsaj razumne stopnje neodvisnosti. Gledano s tega vidika, je postala mladost veliko težavnejša, kot je bila vcasih. Individualizacija življenja prinaša s seboj mnoge nove oblike obremenitev, tveganj, strahov in negotovosti, ki zamegljujejo pogled v prihodnost. Pri tem se tveganja najbolj zgostijo pri tistih mladih, ki nimajo ustrezne ekonomske in socialne podpore pri svojih družinah, so nezaposleni oz. jim grozi dolgorocna nezaposlenost. Tveganja in negotovosti so posledica pritiskov na mlade, da sprejmejo individualisticne perspektive v družbi. Tako lahko individualizacijo razumemo kot zgodovinsko nadaljevanje procesa, ki je privedel do homo clausus oz. »zaklenjenega individualizma« (closed-off individualism) (Furlong in Cartmel 1997: 114). Življenje v pozni moderni se torej vrti okoli epistemološke zmote, ko je obcutek locenosti posameznika od kolektivov del dolgotrajnega zgodovinskega procesa. Krepitev individualizma vodi k temu, da mladi svoje življenje cutijo kot posledico svojih napak ali defektov, ne pa kot posledico procesov, ki so izven njihove moci nadzora. Mladi, ki ne vidijo mocnih vezi soodvisnosti, kolektivne probleme pogosto skušajo reševati z individualno dejavnostjo in se imajo za odgovorne za svojo »neizogibno« usodo. Kot kažejo ugotovitve raziskav (Ule in dr. 1996; Ule in dr. 2008; Lavric in dr. 2010), se mladi izrazito ambivalentno odzivajo na protislovja globalizacije in poindustrijske modernizacije. Nihajo med dvema možnostma, ki pa se kažeta v razlicnih oblikah. Prva je možnost psihosocialne demoralizacije, druga pa razvoj »altruisticnega individualizma «, tj. socialne senzibilnosti in odgovornosti v navezavi na individualno zadovoljstvo ter individualne življenjske stile. Psihosocialno demoralizacijo mladih spremljajo socialna anomija, osebna in socialna osamljenost, majhen obcutek samospoštovanja, nemoc, nedoloceni strahovi v prihodnosti. Mladi v tem primeru sprejemajo klišejske oblike identitet, kvecjemu pasivno sledijo modnim trendom v mladinski kulturi in odlagajo tvegane izbire, ki bi jim lahko prinesle dejansko potrditev individualnosti ali Mirjana Ule težke izgube v socialnem statusu in identitetnem razvoju. Druga, nasprotna možnost je »proizvajanje« lastne biografije, ne zgolj zunanja individualizacija življenjskih stilov. Problem tistih, ki pasivno prevzemajo identitete, in tistih, ki jih aktivno proizvajajo, je, da se ne morejo izogniti temeljni zahtevi po individualizaciji odrašcanja. Danes noben zunanji dejavnik, npr. vrstniki, avtoriteta, organizacija, ne more bistveno pripomoci k socializaciji mladih, temvec jo mora mladostnik »prevzeti nase«. Drži, kar pravi Beck: »Socializacija je možna samo še kot samosocializacija« (Beck 1997: 272). Kot kažejo raziskave, je mladim samouresnicitev na delu enako pomembna kot placilo in kariera (Baethge 1994). Tudi tu prihajajo v ospredje postmaterialne vrednote samouresnicitve. Težnja po njej ni prisotna samo zasebnem podrocju in na delovnem mestu, pac pa tudi v stališcih mladih ljudi do politike. V zadnjih treh desetletjih so se mladi odvrnili od kolektivnih dejavnosti. Na njihovo mesto je stopila individualna politika vodenja življenja. Politicne stranke težko pridobivajo novo clanstvo. Podobne težave imajo tudi sodobnejša civilnodružbena gibanja. Pa vendarle se mladi zanimajo za teme, kot so socialna pravicnost, okoljske temein problemi marginalnih skupin; so tudi strpnejši (Wilkinson 1997). Obenem pa se politiki naslanjajo na glasove starejših generacij, kar še poglablja razdaljo med politiko in mladimi. Mladi so marginalizirani na trgu delovne sile ter izkljuceni iz glavnih tokov družbe odraslih in posledicno izvorov moci. Brez svojih ekonomskih in politicnih predstavnikov imajo tudi malo pravic in privilegijev ter nižji družbeni status. Zaradi vseh teh sprememb so predvsem prehodi iz mladosti v odraslost postali osrednji problem nove življenjske situacije mladih. Mladi odrasli so postali »strateška skupina«, ki odraža in razkriva glavne družbene spremembe (Ule 2008). Obdobje prehoda pa postaja kljucno za politike, ki se ukvarjajo s socialno integracijo. Obenem pa ravno politike in institucije za mlade spregledujejo in zanemarjajo kljucne spremembe v prehodih, s cimer se izpostavljajo tveganju, da zgrešijo potrebe in probleme mladih. Literatura Baethge, Martin (1994): Arbeit und Identität. V U. Beck, E. Beck-Gernsheim (ur): Riskante Freiheiten. Frankfurt na Majni: Suhrkamp. Beck, Ulrich (ur.) (1997): Kinder der Freiheit. Frankfurt na Majni: Suhrkamp. Beck, Ulrich, in Beck-Gernsheim, Elisabeth (ur.) (1994): Riskante Freiheiten. Frankfurt na Majni: Suhrkamp. Chisholm, Lynne, Buchner, Peter, Kruger, Heinz, in Du Bois-Reymond, Manuela (1995): Growing up in Europe. Berlin: W. de Gruyter. Côté, James, in Levine, Charles (2002): Identity Formation, Agency and Culture. A Social Psychological Synthesis. London: LEA Publ. Du Bois-Reymond, Manuela, in Chisholm, Lynne (ur.) (2006): The Modernization of Youth Transition in Europe. San Francisco: Jossey-Bass. France, Alan (2007): Understanding youth in late modernity. New York: Open Univ. Press. Furlong, Andy, in Cartmel, Fred (1997): Young People and Social Change. Buckingham: Open Uni. Press. Rekonstrukcija mladosti in mladine v slovenski družbi v casu tranzicije Keen, Mike in Mucha, Janusz (2004): Sociology in Central and Eastern Europe in the 1990s: A Decade of Reconstruction. Journal of the European Sociological Association, Vol. 6(2): 123-147. Kirbiš Andrej in Flere Sergej (2010): Participacija. V: M. Lavric (ur.): Mladina 2010. Koncno porocilo o rezultatih raziskave, Maribor: Filozofska fakulteta. 143-170. Lavric, Miran in dr.(2010): Mladina 2010. Koncno porocilo o rezultatih raziskave, Maribor: Filozofska fakulteta. Miheljak, Vlado (ur.) (2002): Mladina 2000. Slovenska mladina na prehodu v tretje tisocletje. Maribor: Aristej. Mizen, Phil (2004): The Changing State of Youth. New York: Palgrave. Rener, Tanja (2000): Ranljivost, mladi in zasebno okolje. V M. Ule in dr.: Socialna ranljivost mladih. Maribor: Aristej. Ule, Mirjana (1987): Svakodnevna politicnost mladih – politicnost svakodnevna života. Pogledi, 12: 30–40. Ule, Mirjana (1988): Mladina in ideologija. Ljubljana: DE. Ule, Mirjana. (1986): Odnos omladine prema mladosti, odraslosti i buducnosti. V S. Vrcan in dr.: Položaj, svest i ponašanje mlade generacije Jugoslavije. Analiza rezultatov raziskave: 101–114. Beograd, Zagreb: CIDID, IDIS. Ule, Mirjana, in Miheljak, Vlado (1995): Pri(e)hodnost mladine. Ljubljana: DZS. Ule, Mirjana, Rener, Tanja, Miheljak, Vlado, Mencin, Metka, in Kurdija, Slavko (1996): Predah za študentsko mladino. Ljubljana: Zavod za šolstvo. Ule, Mirjana, Rener, Tanja, Mencin Ceplak, Metka, in Tivadar, Blanka (2000): Socialna ranljivost mladih. Maribor: Aristej. Ule, Mirjana, Tivadar, Blanka, Kurdija, Slavko, in Rajšp, Simona (2008): Socialnoekonomski položaj študentov v Sloveniji. Raziskovalno porocilo. Ljubljana: CSP IDV. Ule, Mirjana (2008): Za vedno mladi. Socialna psihologija odrašcanja. Ljubljana: FDV. Vrcan, Srdan, in dr. (1986): Položaj, svest i ponašanje mlade generacije Jugoslavije. Analiza rezultatov raziskave. Beograd, Zagreb: CIDID, IDIS. Wilkinson, Helen (1997). Kinder der Freiheit. Entsteht eine neue Ethik individueller und soziale Verantwortung? V U. Beck (ur.): Kinder der Freiheit. Frankfurt na Majni: Suhrkamp. Zinnecker, Jurgen (1988): Zukunft des Aufwachsens. V H. Hessel, G. Rollf in C. Zopfel (ur.): Zukunftswissen und Bildungsperspektiven. Baden-Baden: Nomos. Zinnecker, Jurgen (1991): Untersuchungen zum Wandel der Jugend in Europa. V W. Melzer, W. Heitmeyer, L. Liegle in J. Zinnecker (izd.): Osteuropeische Jugend im Wandel. Weinheim, München: Juventa. Summary The article analyses changes and transformations in the relationship between young people and society that have occurred during the transition period in the recent two decades in Slovenia. Our thesis is that the position of youth has changed considerably; whereas in times of socialism youth had been a symbolic representative of social changes, today youth has become an ordinary age group, which has no particular or significant societal importance or perhaps it has been even reduced to a marginal Mirjana Ule group. The post socialist transition in Slovenia has rendered empty the fundamental ideological concept through which youth was linked with the idea of modernization, i.e. the concept of progress. For its own legitimacy the new system does not require any particular symbolic representations, nor does it require social movements that would represent the political will of the people. And above all, there is no need, which would require these ideologies to express themselves through the young people. Therefore, the hypothetical inherent link between youth and progress in Slovenia has been replaced with another, equally hypothetical inherent link, this time between youth and the individualization of life. And this link is initiating young people into a new privacy of the globalized consumer society. From the nineties onward youth studies in Slovenia have demonstrated that the scope and the weight of the problems young people are facing are increasing, as are the risks associated with the attempts to solve them. If young people, involved in the research in 1986, were still exposing problems related to the civil rights and liberties, such as “moral crises and lack of ideals”, “insufficient concern for youth by society”, “lack of freedom of speech and thought”; in the earliest studies in the nineties young people have begun exposing predominantly social and economic problems. The results of the diverse youth studies after 1990 in Slovenia show that for young people the shaping of the everyday life and value systems has been a part of their daily search for a balance amid their personal wishes and expectations on the one hand, and social demands and possibilities on the other. Yet, it has to be emphasized that the balance between expectations and demands on the one side, and individuals’ competences or capacities for actions on the other, is conditional and exposed to a great many risks. Young people are constantly facing new contradictions; as a result, attaining independence and personal growth are becoming more difficult than ever. It is true that young people are liberating themselves of the traditional ties and dependencies, but are at the same time becoming more and more dependent on the pressures of other social institutions upon which they have no or very little influence. These institutions are mostly the labour market, the education system, systems of social care and protection, systems of social security and health. Older generations can still utilize power for conforming to the new societal trends from the “socialization reserves” of the past, and combine traditional and new patterns of individualization. Young people, on the other hand, will have to spend their entire lives in these new conditions of modern society. Processes that took place over the last two decades seemingly ultimately diverted young people from the “grand themes” that formed the foundations of the social movements in the eighties, such as human rights, social justice, gender equality, and autonomy of civil society, although it is also true that these topics disappeared from the public discourse in general as well. Neoconservatism and neoliberalism are destroying institutions, which are based on the solidarity and not on the clear and strict logic of the profit; hence, they are destroying the “support network” of youth cultures and social movements as well. It seems that in the last two decades the young generations in Slovenia have forfeited utopian ideals – or perhaps we should say that they are not willing to look for them Rekonstrukcija mladosti in mladine v slovenski družbi v casu tranzicije anymore. This also means that social criticism and protests no longer take the form of the generational or age-determined social movements, but a form of a dispersed, fragmented socio-political scene in which young people are performing the roles of extras rather than being the active subjects, who know how to clearly formulate their demands and wishes. Young people as a social group did not melt away in a trans-generational, trans-ideological and plural society of many differences as initially appeared to be the case. Instead, they have been transformed into an age group without its own distinctive features. Consequently, the majority of society takes notice of young people only when they feel threatened by them or when they recognize or acknowledge them as potential consumers. Podatki o avtorici: red. prof. dr. Mirjana Ule Fakulteta za družbene vede Kardeljeva plošcad 5 1000 Ljubljana mirjana.ule@fdv.uni-lj.si