KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	g>e
LETNIK XXIII. / ŠTEVILKA 10	CELOVEC, DNE 4. MARCA 1971	CENA 2.50 ŠILINGA
Turobno slovo od dr. Franceta Cigana
Vsi smo občutili z vso bridkostjo, od koga se poslavljamo. Ni bil noben narodni velikaš, noben slavni politik, ampak preprost delavec — narodni delavec s srcem in dušo. Podali smo se v slovensko prestolnico Ljubljano iz vseh krajev Slovenije, največ nas je bilo s Koroškega, da pospremimo na zadnji poti profesorja za glasbo na Državni gimnaziji za Slovence dr. Franceta Cigana.
Pretekli teden se je koroški deželni zbor ponovno sestal. To dejstvo in pa nekateri predlogi, ki so se pojavili v zadnjih mesecih in tednih v koroškem političnem življenju in v koroški publicistiki, so nam povod, da se danes bavimo z dokaj mačehovskim poslovanjem nekega odbora koroškega deželnega zbora.
Koroški deželni zbor pozna — kakor tudi dunajski parlament ter naša občinska zastopstva — posebne odbore za razna kulturna, politična in gospodarska vprašanja. Eden izmed številnih odborov je tudi tako imenovani manjšinski odbor. Razlikuje se od drugih le v tem, da že skozi vsa leta svojega obstoja spi vidno in trdovratno spanje pravičnega. Nikdar ni slišati besede o delovanju tega odbora. Celovška „Kleine Zeitung“ je 9. februarja tega leta v nekem komentarju o zadnjih akcijah v Velikovcu zapisala sledeče: „Menimo, da je neobhodno potrebno, če po dolgoletni neaktivnosti manjšinski odbor koroškega deželnega zbora zazna naloge in stopi končno v fazo razgovorov s predstavniki manjšin, kakor je to storil zvezni kancler dr. Kreisky.“
Zanimiva je vsekakor reakcija, ki jo je sprožila ta misel vsaj pri enem izmed številnih deželnozb or škili poslancev. Na uredništvo „Kleine Zeitung“ je namreč naslovil pismo in hkrati prosil, da uredništvo njegovega imena ne imenuje. Glavni urednik Heinz Stritzl je odgovoril neimenovanemu deželnemu poslancu v odprtem pismu dne 20. II. in v tem pismu citiral tudi poslančeve misli. In te misli se nam zdijo značilne za ozračje na Koroškem. Poslanec namreč vpraša, kaj da bi mogel manjšinski odbor spremeniti na resnični situaciji. Meni, da bi se v primeru, da manjšinski odbor ugotovi ute-meljnost slovenskih pritožb, dvignil vihar ogorčenja pri nemškonacionalcih v deželi („ein Sturm der Entriistung bei den Deutsch-nationalen im Lande“); če pa bi ugotovil nasprotno, bi to bila voda na mlin radikalnih Slovencev („dann wdre das IVasser auf die Miihlen der radikalen Slowenen“). Karkoli pa manjšinski odbor stori, nadaljuje in zaključuje poslanec svoje pismo: storiti ne more ničesar, kajti vprašanja manjšine ne sodijo v njegovo kompetenco.
Glavni urednik „Kleine Zeitung“ Stritzl meni v svojem odprtem pismu, da je treba vendarle iskati ustrezne poti in predlaga, da bi na Koroškem našli slično rešitev, kot jo ima nemška manjšina na Danskem in danska v Nemčiji. Tam namreč obstajajo posebni kontaktni odbori v Bonnu oziroma Ko-penhagenu, ki razmišljajo in razpravljajo o vseh odprtih vprašanjih in nakazujejo poti do rešitve. Zdi se nam, da je to koristen predlog, kajti koroška deželna politika gre, kakor smo nakazali v zadnjem našem uvodniku, mimo resničnih problemov slovenske narodnostne skupnosti. Toleranca sama ne rešuje in nikdar ne bo reševala vprašanj. Potrebna so dejanja. Važna predstopnja pa so resnični in resni ter redni pogovori; takih pogovorov ni bilo.
Vendar se nam zdi izjava neimenovanega poslanca silno zanimiva, ker se v njej zrcali vsa kompleksna zamotanost naše koroške ali bolje južnokoroške resničnosti. Po našem nikakor ni treba ugotavljati, ali ima slovenska narodnostna skupnost povod za pritožbo, ka jti dejstvo, da na primer ni mednarodno zajamčenih dvojezičnih napisov, priznava in mora priznavati tudi najbolj zatelebani nemški nacionalec. Ali se koroška uradna politika boji slovenskih nasprotnikov? Če je tako, nikdar in nikoli ne bo znosne rešitve južno-koroškega problema. Če bi se bila Avstrija leta 1955 ozirala na nemškonacionalno svobodnjaško stranko, ne bi imeli nevtralnosti
Hladen veter je pihal čez ljubljanske Žale, ko smo se zbrali pri Andrejevi mrliški vežici, da ga vidimo še enkrat, zadnjič. Na njegovem obrazu ni bilo več čutiti, opaziti groznih bolečin, ki jih je moral prestati zadnje mesece. Ležal je tam, mirno, kot bi se poslovil še enkrat od nas, svojih rojakov, duhovnih sobratov, kolegov, učencev, kot
bi nam hotel reči še enkrat, zadnjič: Vztrajajte, ne vdajte se. Ohranite narod, njegova ogromna bogastva, ohranite našo prekrasno slovensko pesem!"
Večina nas je biio Korošcev. Dolgo je živel med nami, delal med nami in za nas, vzljubil in zbiral, ohranja! En obujal je našo pesem kot nihče drug, kot nihče izmed nas Korošcev. A žalostno — čeprav mu je kot Prekmurcu, človeku, ki je čutil v svoji zgodnji mladosti strahoviti pritisk narodnega zatiranja, postala naša koroška zemlja druga domovina — je ostal tujec med svojimi. Ne po svoji krivdi.
Prišel je med nas, ne na počitek, delat je prišel. In je delal do zadnjega diha. izčrpal se je. Precenjeval je svoje telesne moči. Ni hotel verjeti, da se mora oddahniti. Videl je pred seboj ogromen kup dela. Vzgajal je mladino, vodil je dijaški dom, na gimnaziji je učil petje, ustanovil in vodi! je Pevski
v osrčju Evrope. Če bi se merodajni politični faktorji v Italiji ozirali na neofašiste, južni Tirolci nikdar ne bi imeli svojega paketa in svojega operacijskega koledarja. Po našem ostane samo ena pot: brez obotavljanja pričeti z resnimi pogovori s predstavniki slovenske narodnostne skupnosti; ti pogovori morejo in smejo imeti pred sabo samo en cilj: dosledno izpolnitev vseh obveznosti, ki jih je Avstrija leta 1955 sprejela. Z vsakim zamujenim letom bo cena, ki jo Avstrija plačuje in ki jo bo morala plačevati, višja. Ponovno izrazimo prepričanje, da je pri mnogih političnih osebnostih pripravljenost za tako širokogrudno rešitev, ki nikogar ne bo prikrajšala za njegove pravice, kajti demokratična miselnost je označena prav tudi s tem, da daje šibkejšemu to, kar mu gre.
zbor Jakob Petelin — Galius, hodil je po naših krajih, prisluhnil in zapisoval preproste, a vendar prekrasne narodne pesmi koroških Slovencev. Ohranil jih je in rešil pozabe. Koliko jih je zbral na skrajni narodni meji, kjer hoče izbrisati tujec vsako sled slovenstva!
Nosil je največje breme pri vsakoletni
akademiji Slovenske gimnazije. Prva je bila 1959, uspela je. Cigan je veroval v uspeh. Pripravljal je že akademijo 1971. A ni je več doživel. Lanska je bila zadnja, ki jo je sooblikoval. Žrtvoval se je.
Zdaj ga ni več. Velikansko, bolečo vrzel bomo šele občutili.
Zadnji četrtek smo se poslovili od njega, za vselej. Ob mrliški vežici so mu zapeli sel-ski fantje narodno pesem „Liepa roža, Mati božja", ki jo je ljubil bolj kot vse druge. Gimnazijski zbor, pod vodstvom prof. Jožeta Ropitza, se je poslovil ob katafalku od svojega rajnega pevovodje s koroško bud-
nico „Dro bratje, skupaj vsi stopimo"; uglasbil jo je Cigan sam. Tam smo stali skupaj, mi iz vseh krajev slovenske Koroške, potrti, žalostni, a tudi osramočeni, kajti nihče od nas ni opravil tako težavnega, napornega, hvale in priznanja vrednega dela za koroško slovensko pesem. Naši dijaki so mu še zapeli Kernjakovo „Rož, Podjuna, Žila". Vse naše tri pokrajine ga bodo pogrešale. Spominu rajnega dr. Cigana se je poklonil tudi Akademski pevski zbor „Tone Tomšič" iz Ljubljane pod vodstvom Marka Muniha z Gallusovo žaiostinko „Ecce, guomodo mori-tur iustus". Šel je k svojemu pravičnemu Plačniku, po večni zaslužek.
V imenu bivših gojencev in za KKZ se je poslovil od rajnega dr. Cigana Erik Prunč s kratkimi, občutenimi besedami, v imenu ravnateljstva Državne gimnazije za Slovence v Celovcu pa Franc Inzko; ravnatelj Zablatnik je namreč zbolel in se ni mogel udeležiti
DRŽAVNA GIMNAZIJA ZA SLOVENCE SPOROČA:
V četrtek, 11. marca 1971, ob 9. uri bo v cerkvi novega bogoslovja maša zadušnica za pokojnim dr. Ciganom.
pogreba. Za Mohorjevo družbo se je zahvalil dr. Ciganu za ves trud in napor pri vzgojnem delu župnik Avguštin Čebul.
Pokopal ga je ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič. Velikanska množica se je zgrnila okoli odprtega groba. Pevski zbor Jakob Petelin — Gallus se je poslovil od svojega rajnega pevovodje z nagrobnico „Jaz sem vstajenje in življenje". Župnik Tomaž Hoimar je izrekel rajnemu centralnemu pevovodji Pevske zveze zahvalno priznanje, strokovni nadzornik Valentin Inzko pa se je
zahvalil v imenu šolske oblasti in manjšinskega šolskega oddelka.
Zapeli smo ponarodelo himno koroških Slovencev „Nmav čez izaro", stali strti ob odprtem, preranem grobu požrtvovalnega narodnega delavca ter se s težkim srcem poslovili od velikana dr. Franceta Cigana.
Slava njegovemu spominu!
Zbor Slovenske gimnazije pod vodstvom prof. Jožeta Ropitza se poslavlja od dragega vzgojitelja
OD TEDNA DO TEDNA
DR. DRAGO ŠTOKA O SPECIFIČNIH
VPRAŠANJIH SLOVENSKEGA ŠOLSTVA
V ITALIJI
Tržaški deželni svet se je pred kratkim ukvarjal z raznimi vprašanji o šolstvu in zlasti z osnovnim vprašanjem napovedane šolske reforme.
O šolski reformi in o problemih slovenskega šolstva v deželi je spregovoril tudi svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka. Govornik je naglasil, da se razne reforme v Italiji uresničujejo z veliko zamudo in izvajajo zelo počasi, medtem ko se z njimi nasprotno zelo mudi. Odtod tudi čedalje močnejše gibanje med dijaki in študenti. Obstoječe norme na področju šolstva so krivične do revnejših študentov, na univerzah je premalo docentov, pa še ti se večinoma ukvarjajo z več posli istočasno, tako da jih slušatelji vidijo le poredko in včasih samo na izpitih. Tudi sami izpiti so nelogični: pogosto se vse omeji le na tri, štiri vprašanja in še ta postavljena v naglici. Na nekaterih fakultetah je preveč slušateljev, na drugih premalo, kar vse zavira redno in u-spešno delovanje vseučilišč. Podobni problemi obstajajo tudi na srednjih šolah.
Slovenske šole pa se morajo poleg tega boriti še z vrsto specifičnih težav. K zakonu, po katerem so urejene, je treba zagotoviti še ustrezni pravilnik: deželni odbor naj bi se v Rimu zavzel za to, da bi bilo vprašanje čim prej rešeno, saj obstajata na ustreznem ministrstvu že dva predloga s to tematiko. Slovencem iz videmske pokrajine je treba nadalje dati možnost, da se bodo šolali v materinem jeziku, slovenskim šolam na Goriškem pa je treba priskrbeti primerne prostore, je zaključil svoja izvajanja dr. Štoka.
TITOV PREDLOG ZA SESTANEK
MINISTROV NEBLOKOVSKIH DEŽEL
Po nedavni vrnitvi jugoslovanskega predsednika Tita iz Kaira, je dal le-ta novinarjem izjavo o vsebini in rezultatih pogovorov. V tej zvezi se je jugoslovanski državnik zavzel za novo aktiviranje neblokovskih držav, to pa ne samo zaradi položaja na Bližnjem
vzhodu, marveč tudi zavoljo vsega tistega, kar se dogaja v drugih delih sveta, npr. v Afriki. Zato bi se morali sestati zunanji ministri neblokovskih držav in preučiti ta dogajanja.
Ta sestanek zunanjih ministrov neuvrščenih pa bi moral biti v Afriki. Tu bi se pogovorili, kaj je treba storiti, da bi preprečili zunanje invazije in rušenje zakonitih režimov. Ta nevarnost grozi mnogim afriškim državam. Zambija je npr. v nevarnosti, to pa je dežela, ki nam je blizu. V nevarnosti je tudi Tanzanija in vrsta drugih afriških držav.
Tito je novinarjem še povedal, da je predložil zambijskemu predsedniku dr. Kenethu Kaundi, naj v tej smeri nekaj ukrene.
NEOFAŠISTI NAPADLI SLOVENSKA
LISTA V TRSTU
Pripadniki mladinske fašistične organizacije Giovane Italia so v ponedeljek, 22. februarja, zvečer napadli upravno poslopje časopisov Primorskega dnevnika in Gospodarstva v Trstu in razbili napisni tablici z imeni obeh slovenskih listov. Incident se je zgodil v središču Trsta. Posredovala je policija in zaprla storilce.
MSGR. CASAROLI V MOSKVI
Pravkar se je vrnil v Rim z uradnega obiska tajnik sveta za javne zadeve Cerkve msgr. Agostino Casaroli. V Moskvi je papežev odposlanec podpisal pogodbo proti širjenju atomskega oboroževanja. Poleg cerkvenih dostojanstvenikov pravoslavne in katoliške Cerkve, se je msgr. Casaroli sestal tudi z osebnostmi sovjetske vlade.
Po vrnitvi v Rim je novinarjem izjavil, da je vesel, ker je imel priložnost spoznati položaj tako pravoslavne kot katoliške Cerkve, dalje pa tudi priložnost, ker je Sovjetska zveza zmerom upoštevala napore Vatikana za mir.
To je prvikrat v zgodovini, da je obiskal dejanski zunanji minister Vatikana sovjetsko prestolnico, čeprav kot predstavnik države in ne kot predstavnik Cerkve kot verske
ustanove. Ta obisk govori o določenem izboljšanju odnosov med Vatikanom in Moskvo.
JENDRIHOVSKI O POLJSKI
ZUNANJI POLITIKI
Poljski zunanji minister Jendrihovski je za ..Tribuno Ludu" napisal dolg članek o zunanjepolitičnih odnosih Poljske v letu 1970. V članku je tudi omenil, da najnovejša trgovinska pogodba s Sovjetsko zvezo za razdobje 1971—1975 predvideva 65-od-stotno povečanje medsebojne izmenjave. Sporazum zadeva tudi industrijsko sodelovanje, kakor tudi sodelovanje na tehničnem in znanstvenem področju. Minister omenja tudi sodelovanje med Poljsko in Češkoslovaško; možen je dvig sodelovanja na industrijskem področju za 50 do 60 odsto. Član-kar omenja še posebno sporazum med Poljsko in Zahodno Nemčijo o meji na Odri in Nisi in pripominja, da so se lani odnosi z Jugoslavijo zboljšali in oživeli. Poljska hoče tudi zboljšati odnose s Kitajsko. Njena zunanja politika se oslanja na načelo miroljubnega sožitja. Domovino je lani obiskalo čez 100.000 Poljakov, ki živijo v tujini.
MINISTER SE JE VRNIL V VLADO
Predsednik francoske republike Georges Pompidou je predsedoval seji ožjega dela vlade, na kateri so govorili o delni nacionalizaciji premoženja in kapitala francoskih petrolejskih družb v Alžiriji. Vlada alžirski sklep obsoja, ni je pa presenetil.
Stari degolist Pierre Messner, ki je bil v času de Gaulla enajst let vojaški minister, se je včeraj vrnil v francosko vlado. Postal je minister za čezmorske dežele in ozemlja.
V	vladi ni bil od junija 1969, ko je Pompidou postal šef države.
ODBOR ZA ČLOVEKOVE PRAVICE
V SOVJETSKI ZVEZI PREPOVEDAN
Sloviti sovjetski jedrski fizik Andrej D. Saharov je lansko leto dal pobudo za ustanovitev odbora za varstvo človekovih pravic. Saharov je znan kot znanstvenik, ki je razvil vodikovo bombo. Kmalu je okrog sebe zbral več znanstvenikov, tako tudi fizika Valerija N. Šalidzeja in Andreja N. Tverdohlebova.
V	pravilih odbora je bilo rečeno, da hoče
konstruktivno sodelovati pri iskanju poti, da bi se zagotovile človekove pravice v Sovjetski zvezi. Odbor naj bi sodeloval tudi pri zakonodaji. Prepoved je naznanil dr. Šalidze 19. februarja. Poklicali so ga v državno tožilstvo ter mu sporočili, da odbor ni bil registriran v smislu zakona iz leta 1962, da torej deluje nezakonito. Državno tožilstvo je izrazilo željo, da odbor ne deluje več. V odboru je sodeloval tudi znani sovjetski pisatelj Solženicin.
ODKRILI PREDOR POD BERLINOM
Vzhodnonemški obmejni organi so odkrili predor med vzhodnim in zahodnim delom Berlina.
Reuter poroča, da je predor dolg 120 metrov in da je po njem hotelo 17 vzhodnih Nemcev pobegniti v zahodni Berlin. Predor pa so odkrili pred kratkim, in sicer na vzhodni strani berlinskega zidu.
Predor je skopan sedem metrov globoko in je visok blizu 120 cm. Začenjal se je v prepovedani pivnici v vzhodnem Berlinu in vodil do napol porušenega poslopja v zahodnem Berlinu. Vojaki na vzhodni strani so ga že začeli podirati. Podobnega poskusa bega med obema razdeljenima deloma Berlina ni bilo že nekaj let.
NOVI SOVJETSKI VELEPOSLANIK
V ZAHODNI NEMČIJI
Agencija Tass je sporočila, da je sovjetska vlada imenovala 45-letnega Valentina Falina za veleposlanika v Zvezni republiki Nemčiji, ki bo zamenjal Carapkina, ki bo sprejel druge dolžnosti. Falin je stopil v diplomatsko kariero 1950. leta. Bil je že načelnik oddelka zunanjega ministrstva ter je spremljal Gromika junija 1967 na zasedanju OZN o Srednjem vzhodu po šestdnevni vojni.
LIBANON NE MARA JEHOVCEV
Libanonska vlada je prepovedala versko ločino jehovcev, češ da so pristaši sionizma in da torej agitirajo za Izrael. Računajo, da je v Libanonu okrog 2000 do 2500 jehovcev. Oblasti so zaprle vse prostore njihovih organizacij. Pobudo za prepoved je dal urad za bojkot Izraela.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiniiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinniiMiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiniiiuiiimiiintiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiitiiuiiiitiiiiiiuiui
TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDEN SKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA
..................................................................................................
Korošci,
vaša usoda, vaša bodočnost!
3
SILA ZA PRAVICO
Veliko, mnogo smo žrtvovali in darovali štiri doiga leta vojske, utrujeni smo bili in hrepeneli smo, da bi enkrat prišel mir in pokoj, nismo se hoteli na novo bojevati in nič ne vedeti o novem prelivanju krvi v naši lepi domovini. Pogajali smo se z Jugoslovani in hoteli čakati na razsodbo antante, naših prejšnjih sovražnikov. Mi Smo se pogajali in Jugoslovani so obsedli večji in večji del naše dežele, nastopali so kot naši gospodi, zapirali nam ceste in železnice in slednjič so hoteli obsesti Celovec.
VOJSKA V DEŽELI
To je bilo nam pa preveč. Kmeti in meščani, delavci in vojaki, Nemci kakor Slovenci (opomba komentatorja: Kje so pa vindišarji bili, ali pa jih pred plebiscitom še ni bilo?) so zgrabili za orožje in spodili tuje vrinjence nazaj. Sklenili smo premirje, da bi se ne prelivala dalje kri. Pa premirje ni nam prineslo miru. Zdaj se je začel za Korošce šele čas trpljenja. Velikovec so oblegali Jugoslovani kakor trdnjavo, zapirali nam dalje ceste in železnice; vselej se je prebivalstvo moralo bati, da vdere sovražnik, povsodi je moralo prenašati nastavitev vojakov. Še vselej pa nas je čakalo sovraštvo Jugoslovanov. Še enkrat so hoteli skusiti s silo.
KOROŠKI JUNAŠKI BOJ!
Spomina vredna je noč na 29. april leta 1919: Potuhnjeno so Jugoslovani na celi fronti koroške straže nenadoma napadli in, ko so nas z napadom presenetili, prodrli so
proti Celovcu in Beljaku. V junaških bojih smo ustavili sovražnika-roparja, potem pa zagnali ga iz cele dežele.
VOLJNOST KOROŠKE K MIRU
Vkljub uspeha Korošcev se je hotela koroška vlada takoj zopet pogajati. Hotela je samo prebivalstvu prosto glasovanje zagotoviti (komentar: tedaj maja 1919 še sploh ni bilo govora o glasovanju) in dotlej odvračati tuje vojake. Deželna vlada je mislila ljudsko brambo iz Spodnje-Koroškega umakniti in samo žendarmerijo v tem okrožju pustiti. Mislila je celo, do glasovanja Spodnje-Koroško pod neutralno upravo dejati, ali vse so Jugoslovani zavrgli. Po njih volji, po volji kranjskih ščuvalcev, je morala postati revna dežela zopet bojno pozorišče, hoteli so tako s silo Korošce spraviti pod svojo oblast in zabraniti tako svobodno, prosto glasovanje ljudstva.
NAJVEČJA STISKA KOROŠKE
S srbskimi divizijonami so pridrli Jugoslovani zopet v našo cvetočo deželo, na novo so prinesli našemu ljudstvu neizrečeno revščino in žalost. Spominjajte se pri glasovanju na vsa grozna dejanja, na plenitve in roparije in na vsa druga nesramna dejanja in onečaščenja koncu maja in začetka junija! Ves civiliziran svet se je s studom obrnil od teh sramotnih dejanj jugoslovanskih vojakov. Vso sočustvo in naklonjenost se obrača k revnemu podjarmljenemu ljudstvu na Spodnje-Koroškem.
ZMAGA NAŠE PRAVICE
Združene, aliirane vlade so morale poseči v to stvar in so našo pravico branile. Jugoslovani so morali iz Celovca ven, bojo se tudi iz celega Spodnje-Koroškega morali umakniti. Mi smo prav imeli, našo prosto glasovanje bo obvarovala antanta. Do glasovanja smejo v enem delu Koroškega jugoslovanski uradniki ostati, potem pa morajo tudi ti iz dežele. Vkljub vsej sili Jugoslovani nič niso dosegli, njih veljavi po svetu pa so z nasiljem napravili veliko škodo.
LJUDSKO GLASOVANJE
Decembra bodete glasovali (komentar: glasovanje bi moralo biti najprej decembra, pa so ga nato prestavili na 10. oktober), ali hočete živeti v prostem svobodnem Koroškem v eni državi skupaj z Tirolci, Štajerski in Salcburgarji ali pa v SHS-državi Kranjcev, Bosniakov, Srbov, Albancev, Macedonjec in drugih balkanskih narodov. Sledeče razlage naj vas pojasnijo in zbistrijo. Odločiti se morati, ali hočete pripadati k srednji Evropi ali pa k balkanu. Vaš sklep je zelo važen: požinjajte, vi ne odločite samo o vašem blagostanju, o vaši bodočnosti, ampak tudi o prihodnosti, o življenju vaših otrok in vaših vnukov, otročičev vaših otrok.
SILA NI POMAGALA,
ZDAJ PRILIZOVANJE IN OBLJUBE
Jugoslovani, ki so bili prinesli naši deželi tako veliko nesrečo s svojo silno politiko, hočejo si pridobiti Korošce z prilizovanjem in obljubami, ker pri nas s silo niso nič dosegli. Sramotno je, kar vam pravijo nesramni, plačani lažnjivi listi kakor „Korošec“ in „Draupost“. Ne verjete jim in prav požinjajte! Čisto lažnjive in neumne razmere vam popisujejo in vaš slepijo z njimi, razmere, ki niso nikdar bile v Jugoslaviji. Jugoslovanom gre pri njih prilizovanjih in obljubah samo zato, da bi vas zapeljali, za SHS-državo glasovati. Prizanašajo vam zdaj pri oddaji živine, žita in davkov do glasovanja, ne zahtevajo toliko od vas nameno vam pošiljajo veliko kafeja in cukra. Na Kranjskem pa je revščina in draginja. Jugoslovani se bojo pred prostim mnenju ljudstva in zato pošiljajo že zdaj žandarme od hiše do hiše. Vse to prisiljeno glasovanje je neveljavno.
JUGOSLOVANKO — VSELEJ DOM NEMIRA
Jugoslovani vam pravijo, da je Jugoslavija država, v kateri boste vselej mirno in pokojno živeli. Na Jugoslovanskem gospodujejo Srbi. Ko se je zrušila stara Avstrija, so Srbi v njih državo spravili in vtlačili Hrvate, Kranjce, Črnogorce, Albance, Macedonce,
Buigare, Madjare in Nemce. Tako, kakor je, ne bo ostalo. Črnogorci in Macedonci že danes nič nočejo vedeti o srbski vladi; slovenske vodnike, ki so njih narod spravili pod srbsko oblast, preklinjajo že zdaj na Kranjskem. Samo vam pravijo vselej o srečni Jugoslaviji. Ljubljanski list ..Jugoslavija" piše, da se Slovenci pri Srbih bolj in več zanemarjajo, kakor pod staro državo habsburško. Med slovenskim in srbskim vojakom je velika razlika. Srb je gospodar, Slovenec pa hlapec. Zdaj so že Kranjci osamočeni od vse kulture. Prej so živeli skupaj z omikanimi Nemci, zdaj gospoduje jim narod, od katerega 80% (80 od sto) ne zna brati in pisati. Požinjajte, 80 od sto ne znajo šribat! Tako daleč so prpeljali slovenski narod vodniki Brejc, Grafenauer, Korošec in Jeglič. Hočete se vi Korošci tudi od tačega naroda nati gospodovati!? V Mariboru so se julija tega leta vzdignili slovenski vojaki proti Srbom. Nesrečneže so postrelili in jih vrgli v Dravo. Celo Hrvatsko je nemirno. Kmetje nič ne hočejo vedeti o Srbih. Vse ječe so prenapolnjene. Cela Jugoslavija je znotraj ognjišče. Korošci, vi bi v tej državi zdaj in nikoli ne dobili miru in pokoja. Balkanska kultura bi tudi na Koroškem gospodovalo z njeno nemirnostjo in njenim nepokojem. Korošci! hočete držati roke križem? S tem pripravljate si sami balkanske razmere. Kaj hočete, kaj mislite reči vašim otrokom, o-tročičem vaših otrok, če bodo vas barali: „Zakaj, oh zakaj to? Ali boste mogli reči: ..Storili smo vse, kar je bilo mogoče!?"
KOMENTAR: Otročiček, slovenskega po-kolenja: „Zakaj, oh zakaj to? Zakaj me pa zmerjajo, mama? Zakaj pa je tale mož tako hud, ko sem rekel dober dan, mama? Zakaj pa ne smem v avtobusu glasno s tabo govoriti kot doma, mama? Zakaj pa me je oni fant udaril, ko sem rekel, da sem Slovenec, mama? Zakaj pa mi pravijo Čuš, mama? Zakaj pa se mi vsi posmehujejo, zakaj me zaničujejo, zakaj me porivajo stran, mama? Zakaj, oh zakaj to?"
Pisec brošure „Korošci, vaša usoda, .. »Storili smo vse, kar je bilo mogoče!" J. H.
Koroške narodne pesmi jočejo
Bilo je hladno zgodnjespomladansko vreme. Če bi sijalo sonce, bi najbrž bilo celo prijetno v kmečki vasici pod planinami Koroške, severno od Celovca. Pa ni sijalo sonce. Nizki oblaki so postajali vse težji.
»Da bi vsaj ne deževalo, da bi ata imeli lep pogreb,« je želela domača hči. Pokojni ata — velik in zaveden slovenski kmet starega slovenskega rodu — so ležali drobni med mnogimi umetnimi in naravnimi venci. Ah, ti venci nekdaj niso bili tako v navadi, zdaj pa so se košatili po vseh stenah atove sobe. V strogih črkah, ki so spominjale na gotico, je na njih pisalo: »Unse-rem lieben Vater...« »Letzter Gruji ...« in tako naprej. Le dva venca sta nosila slovenski napis — kdo ve zakaj so bile črke manjše?
Ljudje so se zgrinjali: peš in z avtomobili. Slišati je bilo pridušeno nemško klepetanje in šepetanje, kot se spodobi pri mrliču. Ko pa so prišleci izrekali sožalje sinovom in hčeram umrlega, so vendarle spravili iz ust slovenske besede: »Ja, hudo je, da so umrli, kar na hitro. Ja hudo je,« so ponavljali zase in za druge, kot da se učijo lastnega jezika. V sobah, kjer so se zbirali ožji sorodniki skoraj ni bilo nemške besede. Pač, vnuki umrlega so na vsako — tudi slovensko vprašanje — najprej odgovorili nemško. Slovenske besede so razumeli, a videti je bilo, da med seboj vedno govorijo nemško.
Prišla je duhovščina, dosti duhovnikov v slovesnih oblekah, saj je bil pokojni ugleden kmet. Tedaj je nadel belo haljo čez črno obleko tudi eden od sinov pokojnega, župnik v precej oddaljeni fari. Prišel je na pogreb svojega očeta. Zabili so krsto, kadilo je zadišalo in iz oblakov so narahlo padle drobne kaplje. Oglasile so se tožeče latinske molitve o prahu, ki se vrača v prah in o dnevu poslednje sodbe. Ljudje so poslušali, sorodniki so si brisali oči, drugi pa so še vedno šepetali med seboj. Šepetali so o tem, kdo ni prišel in zakaj ni prišel. O, nihče ni sovražil umrlega, bil je dober in pošten človek. Nemške besede so tiho polzele druga čez drugo in ni bilo mogoče razločiti, zakaj celo nekateri od sorodnikov niso prišli.
Latinske molitve in petje je prenehalo. Tedaj pa se je med rahel šum dežja in nemških besed oglasila mirna, a glasna beseda domačega sina — duhovnika: »Za našega rajnega očeta — Oče naš, kateri si v nebesih ...« Ljudje so otrpnili. Nihče se ni prestopil, niti dežnika si ni popravil, če se je nagnil. Nobenega šepeta ni bilo več čez ustnice. Ko je sin — duhovnik odmolil svoje, je za hip zavladala tišina, kakršna bo sprejela v grobu pokojnega kmeta. Potem so se oglasili domači: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge...« Šibko so ječali glasovi, a niso jenjali — in dlje ko so zdržali, več jih je poprijemalo, že jih je polovico odmotavalo slovensko in nazadnje sem zaprepaščena, zmedena ugotovila, da znajo slovensko moliti vsi, prav vsi, ki so tu — četudi prej v razgovoru niso spravili iz ust niti ene slovenske besede.
Krenili smo in dež je krenil z nami na oddaljeno pokopališče, do majhne cerkve, prav takšne, kot so vse naše cerkve po vasicah. Neka stara ženica je po poti zateglo molila rožni venec. Zdaj niso odgovarjali vsi — čeprav so se gotovo vsi šteli za verne
—	a nemško tudi niso govorili med seboj, šli so tiho, sklonjeni sami vase so varovali droben plamenček sveče, da ne bi ugasnil. Vsi smo v rokah nosili sveče, a deževalo je in veter je pihal. Težko je bilo obvarovati plamenček. Mogoče je kateri od teh ljudi
—	preprostih in imenitnejših — pomislil na to, da je s slovensko besedo kot s temi našimi plamenčki. Težko jo je očuvati tu, na avstrijskem Koroškem in Štajerskem.
V cerkvi, ljubko starinski in ljubko na-kičeni z okraski, je bilo polno ljudi. Gledali so v oltar, ali pa so se ozirali za znanci in sosedi. Je kdo pogledal navzgor na stene, kjer so visele podobe Križevega pota? Že vrsto let zvenijo pod ta obok nemške nabožne pesmi, nemške besede polaga domači župnik vernikom na srce — tam na podobah pa piše v več sto let stari slovenski pisavi in slovenskem jeziku: »Jefuf pade pervizh pod krifhem«. Pod vsemi štirinajstimi podobami pričajo slovenski napisi o starem slovenskem življu.
Na pokopališču je še bolj lilo kot prej. Ljudje so se stiskali pod cerkveni napušč in iskali zavetja ob spomenikih. To je
majhno vaško pokopališče in ni velikih nagrobnikov. Pač, tam ob pokopališkem zidu je nekaj novih, lepih, bleščečih. Drugi so po večini stari in izprani. »Tu počivajo naša mama ...« Ali pa samo imena — nekatera pisana že v nemški pisavi — spodaj pa vendarle še želja: »Počivajte v miru!«
Sin — duhovnik se je poslovil od očeta v kratkih, toplih besedah: »Bili ste nam dober oče. Naučili ste nas dela, poštenja, ljubezni do ljudi in Boga, naučili ste nas svoje govorice, naučili ste nas ljubiti svoj narod in spoštovati druge. Naučili ste nas ljudem zaupati in delati dobro, čeprav...« in zdaj je preprosto in težko znova vstala pred ljudmi resnica, da je bil pokojni koroški kmet eden tistih ne tako redkih, ki jih je Hitler med vojno dal izseliti. Po vojni se je pokojni vrnil z družino vred v svoj domači kraj, živel pošteno in delal kot prej.
Ljudje so se nezavedno pomikali proti jami, kot bi mu vsak hotel potiho, samo zanj in zase zagotoviti: »Saj bomo pošteni!« V ta tihi, osebni dogovor je planila visoka nemška beseda visokorastlega nemškega duhovnika. Tudi on je bil pošten — moram priznati — sicer pa kaj naj bi govoril ob grobu drugega kot dobro? Takšna je že navada. Čutilo se je, da je to pot tudi resnica. Visoki duhovnik se je omejil na cerkvene zadeve, na vero, na pokojnega kot vernika, ki je bil steber domače cerkve. Dolgo je govoril — kot da briše iz zraka in iz spomina ljudi slovenske besede. Ponavljal se je, o, dobro sem ga razumela — kaj drugega ni imel povedati, ni mogel in vendar je hotel govoriti.
Zdelo se je, da bomo primrznili k tlom
tam na pokopališču. Veter je bil vedno hladnejši, dež je namakal obleke in nemške besede so bile brez toplote, brez prisrčnosti, brez ljubezni. Bilo pa jih je mnogo, mnogo več kot slovenskih in bile so stroge.
Končno se je obred končal. Ljudje so platiili k avtomobilom, pod streho bližnje gostilne, nekateri pa so spešili domov, kot da bežijo — ne le pred dežjem, tudi drug pred drugim. Stopila sem tja do pokopališkega zidu, da pogledam tiste velike, bleščeče spomenike. Zanimalo me je, če je res toliko ljudi pomrlo v zadnjem času. Na plemenitem črnem marmoru s plemenito nabožno rizbo v kotu je pisalo: »Hier schlaft unsere liebe Mutter... Amalia Petschnik ...« in na koncu datum smrti — pred petnajstimi leti. Spomenik pa nov! Pogledam za spomenik: Na pokopališkem zidu je preprosta kamnita tabla in na njej piše: »Tukaj počiva naša ljuba mama Amalija Pečnik...« in tako naprej. To je torej ena in ista — pokopana slovensko, mrtva ponemčena ... Enako je bilo tudi z drugimi novimi spomeniki ob pokopališkem zidu. Povsod isto.
V prijetnem gostišču so se ljudje zbrali k sedmini. Bilo jih je manj kot pri pogrebu — samo prijatelji in sorodniki. Tu so vsi govorili slovensko. Starejši tekoče, mlajši pa so tu in tam mešali vmes nemške besede. Tudi natakarica je razumela slovensko — govorila pa ni. Ljudje so se pogovarjali o živini in o setvi, pa o vremenu. Tudi o šolah in službah je padla beseda — pa so takoj umolknili. Bolje ne o morečih stvareh — saj je že tako dan sam moreč. Počasi so se razživeli in nazadnje bi še zapeli — če ne bi bili na sedmini.
Pa bi lahko zapeli: koroške narodne pesmi jočejo.	Neža Maurer
Ob slovenskem kulturnem prazniku
Prejšnji petek je vabila Slovenska prosvetna zveza na proslavo v počastitev slovenskega kulturnega praznika v modro dvorano Doma glasbe v Celovcu. Skozi program, ki je v prvem delu bil posvečen spominu našega največjega pesnika Franceta Prešerna, je vodil dr. Jožko Buch. V svojem govoru se je znani prešernoslovec in ravnatelj Prešernovega muzeja v Kranju, Črtomir Zorec, omejil na Prešernove odnose do Koroške, zlasti pa je govornik postavil v osredje priznanje, ki ga je Prešeren bil deležen s strani nemškega koroškega publicista Vin-zenza Rizzija, ki je že dolgo pred ustrezno slovensko oceno priobčil temeljito analizo Prešernovega pesništva, v kateri ga je postavil v eno vrsto s prvaki svetovne literature. Uvodoma so solisti ljubljanske opere
Od otrok ne pričakujmo preveč
Prva in zadnja skrb dobrih staršev je o-trok. Dokler je majhen, skrbe za njegovo vzrejo, zdravje, rast in srečno, veselo otroško počutje. „Le kaj bo iz tega najinega otroka?" povpraša včasih ljubeča mamica. Ali nama bo znal nekoč vra^ti najino skrb zanj, bo delal čast naši dru*. li, bo kaj iz njega?" Današnja mladina ni več taka, kakor smo bili nekoč mi. Najin otrok mora biti drugačen."
Komaj začne ta otrok dobro hoditi in govoriti, že zaslutijo starši, da je nadarjen. Torej bo šel lahko v šole in si bo laže služil vsakdanjega kruha. Če ostane otrok v družini edinček, če starši tega svojega edinčka preveč razvajajo in občudujejo, bodo prav gotovo razočarani v svojih pričakovanjih, kaj bo iz njega. Edini otrok v družini ostaja predolgo otrok, kateremu se na vsakem koraku pomaga premagovati napore, se ga vedno in povsod opravičuje, ko bi moral biti kaznovan. V edinega otroka zaljubljeni starši ne vidijo, kako raste otrok v sebičnega, zahtevnega, mehkužnega otroka. Ob prvem naporu življenja bo odpovedal. V šoli potrebuje pomoči inštruktorja. Med sošolci se vsaj v začetku ne počuti dobro. Nihče ni več pozoren samo nanj, kakor so doma starši. Vzgoja takih in podobnih edinčkov je večkrat težja in bolj problematična kakor vzgoja petih ali sedmih otrok v družini. Ob vsej skrbi in ljubezni staršev za takega otroka so starši največkrat razočarani nad njim. Niso ga znali pravočasno vzgojiti, to je, pripraviti za trdo življenje in delo, mimo katerega noben zdrav človek ne more.
Pa tudi v družinah s številnimi otroki so starši večkrat nad tem ali onim razočarani.
predvajali tri kompozicije Prešernovih pesmi: z Mihlovo skladbo „Pevcu" je Jože Stabej dokazal svojo visoko pevsko kulturo, zlasti na področju umetne pesmi, Vilma Bukovčeva je podala Vilharjevo „Nezakonsko mater", Samo Smerkolj pa „Mornarja" istega skladatelja.
Drugi del sporeda je bil posvečen operni literaturi. Vilma Bukovčeva je s svojim dramatičnim sopranom zapela tri arije iz slovenskih, čeških ter italijanskih oper, Milka Evtimova pa je navdušila s svojim voluminoznim mezzosopranom. V svojem elementu je bil Samo Smerkolj z arijami iz ruskih oper (Knez Igor, Onjegin), Jože Stabej pa se je izkazal kot specialist za komične vloge. Nastop ljubljanskih opernih prvakov v celoti pa je bil izreden užitek.
Z otroki delajo račune brez krčmarja, kakor pravimo. Fantje v šole, dekleta v praktične poklice, je odločil oče, kakor bi delal načrt za hišo. Še malo ni poznal svojih otrok in njihovih zmožnosti. Dokler so hodili v domačo osnovno šolo, je šlo še kar po njegovem, toda deklice so bile bolj pridne, bolj vestne pri učenju, fante je zanimalo kolo in šport. Za knjigo ni bil nihče posebno navdušen, vse bolj za tehniko in elektriko. Zaman so bile očetove pridige in razlage, kako hudo in težko je bilo včasih priti v šole in študirati. Danes pa imajo mladi ljudje vse možnosti, zlasti fantje. O študiju deklet je imel strogi oče še vedno zelo pridržano mnenje. Nato je prišlo razočaranje, ki je nujno moralo priti. Dva fanta na srednjo tehniško, starejša deklica odličnakinja v gimnazijo, mlajša v gospodinjsko šolo, najmlajši sin v kmetijsko šolo. Nihče ne bo delal posebne časti družini. Razleteli se bodo kakor ptiči iz gnezda in iskali svoje sreče v poklicu, za katerega se čutijo zmožni.
Problem poklica naših doraščaj'očih o-trok postaja iz leta v leto bolj pereč. Kdo naj bolj pozna otroka kakor njegovi starši. Če ga prav vzgajajo in žive z njim, bodo prav gotovo že v otrokovih otroških letih spoznali njegove darove, sposobnosti in zaslutili, kaj naj bi postalo iz otroka. Nespametno in večkrat usodno je, če bi silili otroka za vsako ceno v intelektualni poklic, če zanj ni zmožen in nima volje in veselja zanj. Žalostni življenjski brodolomi premnogih mladih ljudi nam to zgovorno dokazujejo. Premnogi razočarani starši nad svojimi o-troki prav tako. Prav je imel in naredil mož in oče, lastnik velikega mesarskega podjetja, ko mu sin — maturant ni naredil mature
SLOVENCI
dama in pa imia
13-LETNA DANI GROŠELJ PREJELA NEHRUJEVO NAGRADO
Trinajstletna Slovenka Dani Grošelj iz Komende je dobila „Nehrujevo zlato medaljo" za risbo, s katero je sodelovala na največjem mednarodnem tekmovanju otroških slik, ki ga vsako leto organizirajo v Indiji. Nagrade ustanovitelja tega tečaja, znanega indijskega slikarja Shankarja je prejelo še devet jugoslovanskih otrok.
Na natečaju so sodelovali otroci iz 68 držav. Podelili so 23 Nehrujevih nagrad in 450 Shan-karjevih, najvišje priznanje — zlato medaljo predsednika indijske republike pa je dobila madžarska dijakinja lldiko Madarasz. Med jugoslovanskimi nagrajenci se je uspešno uvrstila tudi Janja Polanec iz Maribora.
JANEZ ŠENK — DIREKTOR LJUBLJANSKE DRAME
Novi direktor ljubljanske drame je postal Janez Šenk, režiser in urednik ljubljanske televizije. Ljubljanska drama je bila brez direktorja vse od maja lani, ko je odstopil Taras Kermavner.
Janez Šenk je deloval v mestnem gledališču, nato je več let živel v Beogradu in sodeloval pri tamkajšnjih gledališčih in televiziji, od 1961 pa je bil režiser in nato urednik televizije Ljubljana.
Koroška slikarja v Slovenj Gradcu
V	soboto, dne 27. februarja, so v Umetnostnem paviljonu v Slovenj Gradcu odprli razstavo slik akademske slikarke Zorke W e i s s ter učitelja Gustava Januše h a. Zorka Weiss je zastopana s 17 slikami iz zadnjih treh let, Janusch pa kaže sedem oljnatih slik iz zadnjega časa ter pet starejših del v različnih tehnikah. Razstava bo dostopna do 12. marca.
Ob otvoritvi je pel tudi oktet iz Železne Kaple, poleg tega pa so brali koroški pesniki iz svojih del: Florijan Lipusch, Valentin P o I a n š e k ter dr. Jožko Buch iz pesnitev Andreja Kokota.
Valentin Oman razstavlja v Ljubljani
V	Mestni galeriji v Ljubljani je odprta razstava dveh slovenskih slikarjev mlajšega rodu, rojakov iz zamejstva: našega Valentina Omana in Klavdija Palčiča iz Trsta.
Valentin Oman je ob otvoritvi razstave v intervjuju dejal: „Razstave v Ljubljani sem zelo vesel, saj se predstavljam v kulturnem središču slovenskega naroda. Počasi se vživljam v življenje na Koroškem. Moram reči, da me kot slikarja Ljubljana zanima bolj kot na primer Dunaj, kjer preveč dobro poznam razmere, kako prideš ali ne prideš do razstave. Ljubše mi je, če nimam pro-tekcije."
PREDAVANJE STROKOVNJAKOV IZ AVSTRIJE
V okviru izmenjav pedagoških misli in dosežkov med Mariborom in Gradcem je v torek v Mariboru predaval prof. dr. Ewald Scheiber, direktor štajerskega deželnega šolskega sveta v Gradcu. Govoril je o reformnih težnjah v avstrijskem šolstvu.
in veseljačil z očetovim denarjem. „Prav, vsak človek mora nekaj biti in postati. Fa-liran študent ni noben poklic. Z jutrajšnjim dnem boš vajenec v moji klavnici." Fant se je uklonil, začel in vztrajal ter s svojimi praktičnimi zmožnostmi dvignil očetovo podjetje. Profesor, ki mi je to zgodbo pripovedoval, je dodal: „Veste, vsako leto, 28. junija, na Vidov dan pa je ta fant prišel kot ugleden človek k meni s šopkom cvetja in zavitim darilom ter hvaležno priznal: .Gospod profesor, s tistim polomom pri maturi ste naredili iz mene človeka, dogradil pa ga je moder oče, ki me je v pravem času, na pravi način, brez palice in kletve naučil živeti in delati, ko še ni bilo prepozno.’ “
Ne pričakujmo od svojih otrok bleščečih življenjskih uspehov in naslovov, pač pa jih s svojim zgledom in razumevanjem vzgajamo v poštene, delavne in plemenite ljudi, ki bodo znali biti tudi v preprostem poklicu zadovoljni. Taki otroci nam bodo ostali tudi hvaležni, kar si starši in vzgojitelji edino želimo od njih.
Slovo od Vospernikove mame
Ob cobu povedano
GLAVNO, DA IMAMO!
Saj veste, kaj pretresljivega se je zgodilo z velikovško Evropo! Dobila je med drugim kar čez noč dvojezične napise, pa še celo z roko tiskane. Zares, sami rokodelci! Prav ste slišali: rokodelci, ne fabriksarbaj-terji!
Pa sem se nekaj dni po teh dogodkih v območju velikovškega cestnega obzidja pogovarjal z nekim socialistom, po rodu Slovencem ali naš slovenski socialist, pardon: socialistični Slovenec je te akcije odklanjal ter jih ostro obsojal. In sicer zakaj? Dobesedno je menil: .....ker škodujejo te akci-
je naši stran ki!“
Ljudje božji! Le kakšna škoda ter življenjska nevarnost za naše stranke! Škoda!
Partajdisciplina, partajlibe, partaj..., par-taj... uber alles! Tudi nad slovenstvo oziroma nad stremljenje po dosegi upravičenih narodnih teženji! Kajti: glavno, da imamo! Da imamo, Štirne ter z njimi oblast! Da skušam preko teh glasovnic doseči oblast! Potrebne so od vseh, ne glede na družbeni položaj ter ne oziraj se na narodno pripadnost. Želijo oblasti — rabijo Štirne!
Dajte! Ne bodite skopuški! Potrebujemo in ponovno potrebujemo! — Kaj? — Štirne, da Štirne, slovenske ...
-kulj-
VJUmo bzavta
DER STREIT DER GELEHRTEN!
Zum Problem der zvveisprachigen Aufschriften
Objavljamo prispevek, ki ga je poslal g. Franc Rutar iz Dobrle vesi celovškemu dnevniku „Klei-ne Zeitung", 31. januarja s pripombo, naj ga ponatisnejo v celoti ali pa naj mu ga vrnejo. Ker pa je „Kleine Zeitung" objavila Rutarjev dopis v skrajšani obliki, ga naš list priobčuje v celoti.
„Wo ein VVille dort ein Weg“ ist die Losung dieses Problems. Man muB nur gevvisse Tabus abbauen. In Karnten leben nun einmal Menschen verschiedener Abstammung und gesprochen vverden zwei grundverschiedene Sprachen — ei-ne slavvische. Deutsch und Slovvenisch. VVenn im Volksmund auch viele deutsche Lehnvvorter vervvendet vverden, ergibt dies keine dritte Spra-che. VVenn dagegen Menschen — gleich aus vvelchen G runde immer — sich als „Windische“ bezeichnen, so kann man diesen dieses Recht nicht vervveigern — aber diese sprechen ent-vveder Deutsch oder Slovvenisch, sonst gabe es z. B. neben dem deutschen „Vater unser“ und dem slovvenischen „Oče naš“ noch ein vvindi-sches. Auch muBten dann die Ortsbezeichnun-gen dreisprachig sein — vvenn es neben Kla-genfurt und Celovec noch eine vvindische Be-zeichnung tur die Landeshauptstadt gabe. Dagegen ist historisch nachgevviesen, da!3 die alteste Bezeichnung tur Slovvenisch von Amts vvegen „Windisch“ vvar und die alteste Ortsbezeichnung bis heute beibehalten vvurde, z. B. VVindisch Bleiberg, VVindisch G raz (Slovenj Gradec), VVin-dische Buchel (Slovenske gorice). Man sagte auch fruher einmal — laut Oberlieferung — zur Ehefrau „Weib“ auch heute gibt es „Weiber“ aber eine beliebte Bezeichnung ist dies fur das schvvache Geschlecht bestimmt nicht. Dies zur Einleitung — den ohne auch das Tabu „Win-disch“ zu brechen, gibt es in Karnten keine Losung.
VVie macht man es im Hotelgevverbe um die Gaste zufrieden zu stellen — damit sich diese hier in Karnten zu Hause fiihlen. Man schreibt z. B. Prospekte, Speisekarten in der Mutter-sprache der Gaste. Der Inhaber und das Perso-nal bemuhen sich, die Sprache der Gaste zu sprechen. Die Banken bezeichnen ihre VVechsel-stuben in allen Sprachen. In den Ziigen findet man Hinvveise in Sprachen der Eisenbahnbe-nutzer.
VVenn vvir ein vereinigtes Europa aufbauen vvol-len — einen Staat mit vielen Nationen — dann diirfen vvir keine Angst vor mehrsprachigen Aufschriften haben. Auch Karnten muB von der Furcht befreit vverden, daB zvveisprachige Aufschriften die Grenzen gefahrden konnten. VVenn der jugoslavvische Staat, die Grenzen Osterreichs anerkannt hat, vverden vvohl die Tafeln diese Grenze nicht gefahrden. Die zvveisprachigen Tafeln sollen auch nicht sagen, das Gebiet ist slovvenisch, sondern hier vvohnen und verkehren auch slovvenischsprechende Karntner. Somit zvveisprachige Aufschriften auch fur Klagenfurt und nafti rlich in allen Amtern und Betrieben, vvo slovvenisch gesprochen vverden kann bzvv. vvo auch Slovvenen vvillkommen sind. VVie man es eben auch in der Gastronomie macht, — schlieBlich sind die Slovvenen — mag man sie auch als VVindische bezeichnen, in Karnten zu Hause und
V sredo, dne 24. februarja, se je velika množica sorodnikov, izseljencev, prijateljev in znancev poslovila na podraveljskem pokopališču po maši zadušnici, ki jo je daroval domači župnik g. Adamič od gospe Barbare Mostetschnig, roj. Vospernik. Dva dni poprej je umrla po daljši in težki bolezni v celovški bolnici na posledicah zahrbtne bolezni.
Vospernikova mama se je rodila 9. marca leta 1901 v Zgornjih Jezercih nad Vrbo, kjer je imel tedaj njen oče — znani slovenski gospodarstvenik in politik Janez Vospernik — kmetijo. Že nekaj let pozneje se je vsa družina preselila v Podravlje, kjer je kupil oče večje posestvo, hišo, v kateri posluje danes slovenska kmetijska šola za fante. Že v zgodnjih dneh je morala pokojna pomagati v gostilni, saj se je prav v letih po prvi svetovni vojni začel razvijati tujski promet. Delala je na očetovem domu, dokler ni prevzela kolodvorske gostilne v Podravljah, kjer je delala do nastopa težke bolezni.
Najbolj bridki dnevi so bili zanjo in za
Preteklo nedeljo, dne 28. 2. 1971, je imela Krščanska kulturna zveza svoj redni letni občni zbor. Predsednik Jožko Hudi je m. dr. pozdravil predsednika NSKS R. Vospernika, inšpektorja V. Inzka ter župana H. Velika, ki se je udeležil občnega zbora kot zastopnik Slovenske prosvetne zveze. Preden smo začeli z dnevnim redom, smo se spomnili našega velikega ter na žalost že rajnega kulturnega ustvarjalca dr. Franceta Cigana in sicer v minuti molka.
Poročilo odbornikov
Dnevni red smo začeli s poročili odbornikov. Kot prvi je podal poročilo predsednik Jožko Hudi. Med drugim je ugotovil, da je potreboval precej časa, da se je sploh mogel vživeti v predsedniško poslovanje ter spoznati delovni način pri KKZ. Vrhu tega je precejšna oddaljenost v veliki meri ovirala delo predsedniške funkcije. Učitelj Hudi je nadalje menil: „Za 1. junij smo dobili preko Slovenske prosvetne zveze vabilo Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije (ZKPOS) na informativni pogovor v Sekiri. Udeležili so se ga g. Kassl. dr. Zablat-nik ter jaz. ZKPOS nam je ponudila vso strokovno in materialno pomoč. Ustanovila se je tudi potujoča knjižnica, ki jo je osnoval dr. Sušnik.“ Ta potujoča knjižnica naj bi omogočila intenzivnejšo branje slovenskih knjig; podeželje naj bi skušali po potujoči knjižnici seznanjati s slovenskim knjižnim zakladom.
Iz tajniškega poročila
Predsednikovemu poročilu je sledilo nekoliko bolj obširno tajniško poročilo Nužeja Tolmajerja. KKZ je imela v zadnjem delovnem letu 8 sej; skupno z SPZ pa je priredila štiri koordinacijske seje. KKZ so zastopali v koordinacijskem odboru: predsednik J. Hudi, podpredsednik Lovro Kassl, tajnik Nu-žej Tolmajer ter Erik Prunč. „Na tretji seji (smo se razgovarjali) o skupnem programu za leto 1970/71, ki se naj naslovi na ZKPOS, nadalje o potujoči knjižnici in o skupnih gostovanjih. Sklenili so, da se skupno organizira režiserski tečaj, zborovodski tečaj, strokovna pomoč za folklorne in instrumentalne skupine. Načelno organizirata KKZ in SPZ dve skupni gostovanji v eni sezoni. Prednost predloga ima vsako leto druga organizacija. Ravno tako smo obravnavali, da ima vsaka organizacija pravico, da po svojih možnostih in uvidevnosti organizira še gostovanje drugih skupin iz Slovenije. Prireditve, ki jih je organizirala Krščanska kulturna zveza: 13. marca 1970 proslava J. F. Perkoniga v modri dvorani Doma glasbe v Celovcu; sodelovala je s »Katoliško dru-
diese sollen sich hier auch zu Hause fiihlen. Nicht Gelehrte sollen in Staatsvertragen suchen, ob und wo zvveisprachige Tafeln angebracht vverden sollen — sondern vveitblickende Politi-ker sollen als Beitrag zum vereinten Europa aus freien VVillen dafiir sorgen, daB zvveisprachige Tafeln angebracht vverden. Nur auf dieser Basis kann man ohne Prestigeverlust das Problem der zvveisprachigen Aufschriften losen.
Franz Rutar
njeno družino aprilski dnevi leta 1942, ko je kruta Hitlerjeva pest segla po naših slovenskih domovih. V nekaj urah je moralo biti najnujnejše pripravljeno. Potem je šla pot v dolgo in trdo nemško noč, najprej v Re-nice blizu Sceczina (danes na Poljskem ob severnem morju), nekaj mesecev nato pa v Eichstatt na Bavarskem. Ampak nikdar pokojnica — kot toliko njenih sotrpinov — ni zgubila vere v povratek. Tolažba v težkih dneh ji je bila globoka vernost, ki jo je spremljala tolažilno do smrtne ure. Zaupanje v Boga se Vospernikovi mami tudi v najtežjih dneh ni omajalo.
Po vojni se je vrnila s sinom in nanovo pričela z delom. Kanalčani, ki so med vojno imeli domačo hišo, so lahko tudi še naprej stanovali v hiši: dokaz, da pokojnica ni poznala nobenega maščevalnega čuta. Vse je z veliko potrpežljivostjo prenašala.
Poleg njene globoke varnosti pa je bila značilna zanjo iskrena ljubezen do domače materine besede, ki je nikdar ni zatajila.
Naj ji bo domača zemlja lahka!
žinsko zvezo". Za KKZ je spregovoril predsednik Jožko Hudi. Nastopil je mešani zbor KDZ pod vodstvom dr. Franceta Cigana. Skoraj dve tretjini občinstva so napolnili Slovenci. Čutili smo, da ni pripravljenosti za tako sodelovanje (z nemške strani — op. p.).
KKZ je organizirala v okviru plebiscitnega leta v Kolpingovi dvorani dvoje predavanj pod geslom „Rož — Podjuna — Zilja". To predavanje je pripravil naš neumorni idealist Vinko Zaletel. KKZ bi morala prirediti 8. decembra v Mestnem gledališču Špicarjevo spevoigro „Nmav čriez izaro". Nismo je mogli izvesti, ker nismo dobili zbora. Upamo, da bomo letos uresničili izvedbo te prireditve. Zato pa smo povabili Celjsko gledališče, ki je prišlo na Koroško z Župančičevo tragedijo ..Veroniko Deseniško". To gostovanje smo organizirali skupno s SPZ in je bilo velika manifestacija koroških Slovencev. KKZ in SPZ pa sta tudi v mesecu januarju (23., 24. in 30., 31.) organizirali v Tinjah tečaj za režiserje in igralce. Obisk je bil zelo dober. Včeraj in danes, 27. in 28. februarja, je bil v Biičovsu zborovodski tečaj.
Šentvidčani, le tako naprej!
Sledila so poročila posameznih društev ter farnih mladin. Pri tem smo spoznali razveseljivo aktivnost SPD „Danice“ iz Št. Vida v Podjuni. Približno 8 prireditev, tako npr. gostovanje z igro „Metež“ na Jezerskem, koncertni nastopi v Ljubljani, v Celovcu na Kernjakovi proslavi, sodelovanje mešanega zbora pri spominski proslavi NSKS novembra lani ter gostovanje v Trstu, niso samo izraz aktivnosti SPD „Danice“, marveč svetel vzgled našim prosvetnim društvom. O-membe vreden je tudi družabni večer SPD „Danice“ pri Voglu (februarja 1971) v Št. Primožu; le-ta potrjuje potrebo po vpeljavi tovrstnih pustnih (družabnih) prireditev v čim številnejših krajih slovenske Koroške. Na podeželju moramo skrbeti za slovenske pustne (družabne) prireditve ter se zavedati dejstva, da »Slovenski ples" sam ne bo dosegel zaželjenega efekta. Nam ne preostane drugega kot čestitati našim Šentvidčanom, čestitati k njihovemu uspešnemu delovanju ter s temi čestitkami povezati željo, da bi še v nadalje čim uspešneje zastavili svoje energije v boju za ohranitev slovenskega življa.
Napačno bi bilo, na tem mestu prezreti dejavnost g. Vinka Zaletela. V preteklem letu je imel 81 predavanj in te na 34 krajih južne Koroške. Kar pa je posebno razveseljivo: g. Zaletel je pokazal te slike tudi ljudem, ki le še redko kdaj slišijo slovensko besedo ali pa je sploh ne slišijo več. In čeprav ima »Katholisches Bildungsvverk" ves organizatorični aparat v svojih rokah, njihova aktivnost nikakor ne prekaša Zaletelo-ve aktivnosti in požrtvovalnosti!
Razveselili smo se tudi poročila zastopnika Podjunske glasbene skupine. Ustanovljena je bila v oktobru 1969, sodelujejo pa v njej mladi ter stari iz Rebrce, Žitare vesi, Št. Lipša, Št. Vida ter Dobrle vesi. Skupina šteje 30 rednih članov ter jo vodita dva izkušena glasbenika. Podjunski glasbeniki
dobro vedo, da je njihova skupina mlado drevesce v našem narodno-kulturnem gozdu; vendarle so polni zdravega optimizma! In zato: le tako naprej ter obilo sreče!
Sprememba pravil
Sledile so volitve novega odbora:
Predsednik: Lovro Kašelj, 1. podpredsednik: Janko Zerzer, 2. podpredsednik: Erik Prunč, tajnik: Nužej Tolmajer, blagajnik: Janez Hudi, 1. odbornik Jože Kopeinig, 2. odbornik: Ivan Matko.
Zgoraj omenjeni odborniki predstavljajo ožji odbor ali odbor aktivistov. Poleg tega je občni zbor še izvolil širši odbor, ki ima poleg pravice sklepanja zlasti posvetovalno funkcijo. Ali tovrstni sestav odbora pomeni spremembo pravi! KKZ; pravila doslej niso poznala ne ožjega niti širšega odbora. Obstojal je edinole odbor, ki ga je sestavljalo 17 odbornikov in ki ni poznal razdelitve med ožjim ter razširjenim odborom.
„ČE N! ZUNAJ ŽIVLJENJA, LAHKO GRE ODBOR POČIVAT ...“
Po izvolitvi novega odbora je spregovoril novopečeni predsednik Krščanske kulturne zveze Lovro Kašelj. V svojem nagovoru je m. dr. nakazal celo vrsto zanimivih spoznanj; tako je na primer glede gostovanj menil: »Narod ne živi od samih gostovanj! Gostovanja so samo neka krepilna injekcija; ali glede iger: »Rabimo nove igre, nov seznam iger ter ne takšnih, ki jih stare ženske že pol na pamet znajo."
Predsednik KKZ pa je vsekakor zadel v črno, ko je zaklical zbranemu občinstvu: »Če ni zunaj življenja, lahko gre odbor počivat!" — Saj res! Kaj hoče ustvariti Krščanska kulturna zveza, kaj hočejo ustvariti vse naše centralne organizacije, ako ne izvršujejo njihove poglavitne naloge — namreč: skušati z njihovo strokovno, pa tudi materialno pomočjo podpirati podeželske pro-svetarje; se s podeželjem pogovarjati; ga spoznavati; mu svetovati; ga podpirati! Odbor KKZ ne bo imel priložnosti, da bi ga onesvestil vsemogočni spanec narodno-kul-turne pasivnosti ter meglenosti, ako se bo njegova skrb ter prizadevnost v prvi vrsti koncentrirala na razmah podeželskega kulturnega življenja!	Janko Kulmež
»Ob prejemu žalostne vesti, da je preminil dr. France Cigan, zaslužni mož za slovenski narod in predvsem za slovensko manjšino na Koroškem, poklanja lastnik hotelov »Bled" in »Daniela" iz Rima 200 šilingov za tiskovni sklad »Našega tednika", namesto cvetja na grob pokojnega."
Prejmite lepe pozdrave!
Vinko Levstik, I. r.
Mladinski razgovori
Poznaš redovnice? Te zanima njihovo življenje?
Meniš, da ima redovni poklic danes še smisel?
Dekleta, ki so odšla v samostan, ali niso ubežala svetu, teži odgovornosti zakonskega, družinskega življenja?
Kaj sestre delajo — ali ves dan molijo?
Posebna obleka, ki jo redovnice nosijo — služi še nekdanjemu namenu?
Pridi na razgovor o tem in podobnem!
• V KAPLI OB DRAVI: 10. marca 1971, v farni dvorani, ob 19.30;
@ V ŠMIHELU: 9. marca 1971, v župnišču, ob 19.30;
© V ŠT. JAKOBU: 12. marca 1971, v farnem domu, ob 19,30;
© V DOBRLI VESI: 17. marca 1971, v farni dvorani, ob 19.30.
Predavateljici: sestra Regina Tolmajer, Celovec, sestra Bernardka Stopar, Celovec.
Na veselo svidenje!
Dekanijska vodstva Katoliške mladine.
VABILO
Občni zbor Hranilnice in posojilnice v Dobrli vesi bo v nedeljo, dne 7. marca, ob 10. uri v Hotelu Rutar.
Vsi člani vabljeni!
KKZ dobila novo vodstvo
Župnik Lovro Kašelj — novi predsednik
Netilci na delu
V	dunajskem listu „Die Presse11 smo že večkrat opazili, da le-ta zagovarja v svojih člankih pretežno nemško-nacionalna ekstremna stališča. Enega izmed takih člankov objavljamo danes pod naslovom „Netilci na delu“ (Op. ured.).
Od proslav 50-letnice koroškega plebiscita lani oktobra skupaj z njegovo opredelitvijo do pravice samoodločbe in enotnosti dežele, skuša majhna skupina ekstremistov z „akcijami“ opozoriti na dozdevno zatiranje slovenske manjšine s strani večinskega naroda. Sprva so se zadovoljevali s trošenjem letakov, pred božičem pa so uporabili močnejša sredstva.
V	številnih južnokoroških občinah so bili krajevni napisi zbrisani in nadomeščeni s slovenskimi imeni, kakor da bi bila lahko vsaj s tem spremenjena etnična slika tega področja. V teh dneh se je skupina netilcev zopet osredotočila na mesto Velikovec.
Prvi, še ne pojasnjeni majhni bombni atentati so bili na južnem Koroškem pred nekaj tedni. Čeprav nihče točno ne ve, kdo stoji za temi „ak-cijami", ki so končno nesmiselne, vendar marsikaj kaže, da so to mladi slovenski Avstrijci, ki mislijo, da na tak način dajejo svoj prispevek „prefunkcionrianju“ družbe.
Vzpodbudo daje Ljubljana, kjer študentje menijo, da bi bila nacionalna naloga „odrešiti“ rojake na Koroškem. Ali ni ljubljanski študentski list „Tribuna“ z omembe vredno odkritostjo pisal, da vodi pot koroških Slovencev iz geta samo s pomočjo sile, ki je zgodovinsko gledano, upravičena?
Navdihnjeni s takimi rešitvami so ti elementi na Koroškem po znanem vzoru minirali socialistično zvezo srednješolcev, ki jo je morala lastna stranka hitro likvidirati, potem ko so s presenečenjem ugotovili, kako hitro so se zabrisale meje med rdečim in rožnatordečim. Ohranilo se je samo glasilo te skupine, ki se imenuje „Kladivo“ in ki izhaja pod pokroviteljstvom centralne zveze slovenskih organizacij. Najprej so se ie-ti zavzemali za priključitev južne Koroške k Jugoslaviji, sedaj pa imajo že dolgo ozko povezavo s socialisti, od katerih so v preteklem letu kot priznanje dobili celo mandat v deželnem zboru.
Kljub temu pa so patroni takšnega ..aktivizma" v lastnih izjavah dvoumni. Na Dunaju so pri pogajanjih z zveznim kanclerjem Kreiskym radi sprejeli šestštevilčni prispevek za svoje organizacije, novo stavbo za slovensko gimnazijo v Celovcu in še drugo kar jih na žalost ne odvrača od tega, da ne bi v glasilu zveze našli besede opravičila za nasilna dejanja, ki so sedaj na Koroškem že skoraj na dnevnem redu. Z besedami je vsakdo proti ekstremizmu, toda kjer gre za strasti, pride tudi do vznemirjenja.
Kar pa zadeva koroško deželno vlado, ji ni nikakor primanjkovalo dobre volje. Sele pred kratkim sta obe veliki stranki soglasno obsodili sovražno propagando, ki so jo vodili nemški nacionalistični krogi, češ da bo jezikovni spor v deželi končan šele tedaj, ko bo eden izmed obeh narodov zbrisan.
Deželni glavar Sima si že nekaj let prizadeva za spravo in izenačenje, njegova označitev za hakenkrajclerja, kot je bilo v Velikovcu, pa bi komaj utegnila odgovarjati njegovemu političnemu konceptu. Kako naj se tudi pametne sile v deželi uveljavijo proti vsem številnim predsodkom, če uspeva ekstremističnim krogom zaseči manjšino in — kjerkoli to gre — tudi diskreditirati av-strijsko-jugoslovansko sodelovanje v samem zarodku!
Če napravimo iz dogodkov zadnjih mesecev bilanco, pridemo do zaključka, da moramo takoj
Po svoji podjetnosti znana beljaška veletrgovina (največja na Koroškem) DIETMAR VVARMUTH se je že dalje časa ukvarjala z mislijo in načrtom, kako in kje bi lahko odprla svojo podružnico tudi v Celovcu (do-sedaj ima podružnice že v Feldkirchnu, Št. Vidu ob Glini in Lienzu).
Ko je lansko jesen zaprla svoja vrata papirnica dr. Gallin na vogalu Kolodvorske ceste in Lidmanskygasse, se je vodstvu veletrgovine VVarmuth zdel ta prostor oz. lokal kot zelo primeren in ga je odkupila zase. Tudi tu je pokazala svojo podjetnost in ji je uspelo, že komaj po dobrih dvomesečnih prenovitvenih delih odpreti pretekli petek svojo novo podružnico v Celovcu. Dietmar Warmuth ml. si je predhodno ogledal podobne trgovine v raznih mestih po svetu in zbiral ideje in osnutke za novo podružnico.
Celotna razporeditev je zelo smotrna in okusno urejena. V pritličju je tako imenovani „Bon jour“ oddelek, t. j. obleke in ostalo za vsakodnevne damske potrebe — lahko bi rekli: obleke standardne vrste. — Kletni prostori, imenovani „Gold mine" (zlati rudnik), so posebej preurejeni za modne potrebe ženske mladine in izgledajo kot imitacija majhnega rudnika; v sredini je majhno plesišče, okoli njega letijo najnovejše modne obleke na »tekočem traku", zraven pa je diskoteka, ki skrbi za intimno glasbo. — Prvo nadstropje pa je namenjeno „Top lady“ in nevestam. Tu nudi tvrdka zahtevnejšim in
preprečiti delovanje določenih temnih sil, kajti sicer bi se lahko posrečilo njihovi taktiki premišljenih provokacij, da zopet naelektrizirajo vzdušje. Pri tem je treba imeti pred očmi, da je lahko še nekdo tretji, ki ima interese na tem, da prepreči miroljubni razvoj med nemško in slovensko Koroško in zbližanje med Avstrijo in Jugoslavijo. Doba pa je taka, da ne smemo gledati samo na neposredno okolico, ampak tudi v daljavo. Problemi jugoslovanske notranje politike imajo lahko marsikatere komaj domnevane učinke. Zato je tembolj važno, da netilcem hitro preprečimo njihovo dejavnost.
VVolfgang Oberleitner
In tu komentar k temu članku, ki ga je prineslo „Delo“, prav tako 25. 2. 1971.:
»NETILCI NA DELU“
Članek, ki ga je dunajska „Die Presse" objavila 15. februarja pod naslovom »Netilci na delu", zasluži razmišljanje in nekaj nedvoumno izrečenih besed.
Avtorju članka VVolfgangu Oberleitnerju lahko že v uvodnem razmišljanju oponesemo, da ni odkrito in pošteno, pripisovati eskalacijo napetosti na Koroškem slovenski strani, kakor je to mogoče razbrati iz njegovih vrstic.
Tudi je treba nedvoumno povedati, da se ne moremo strinjati z avtorjevo trditvijo, da so akcije ekstremistov namenjene temu, da »opozore na DOMNEVNO zatiranje slovenske manjšine s strani večinskega naroda". Če gre za nesporazum okrog termina »zatiranje", potem je ta nesporazum za eno in za drugo stran odveč: ne glede na to, v kakšni zvezi pada ta beseda, je popolnoma jasno, da gre za kratenje pravic, ki gredo slovenski narodnostni manjšini na Koroškem po 7. členu državne pogodbe, katero so podpisali tudi takratni kvalificirani predstavniki Avstrije. O tem, da kršenje teh pravic ni domnevno, pa ni prav nobenega dvoma, saj je treba primerjati le črko in duha 7. člena državne pogodbe, ter tisto, kar je bilo na Koroškem v tej smeri narejenega. Se več: nekateri krogi na Koroškem odrekajo slovenskim prebivalcem Koroške še tisto malo, kar je bilo v okviru obveznosti iz 7. člena državne pogodbe že storjeno.
Tudi ob posplošeni trditvi, da »Ljubljana daje spodbudo za take akcije (mišljen je namig na nepojasnjene bombne atentate na Koroškem, na misel, izraženo v študentskem listu »Tribuna", da je izhod iz geta samo po poti nasilja ipd.), je treba nekaj stvari postaviti bolj jasno in odkrito, kot je to storil avtor članka v »Die Presse".
Zdi se nam nekorektno, da je Oberleitner nepojasnjene bombne atentate na južnem Koroškem tendenciozno vtikal v zapleteni splet prizadevanj koroških Slovencev, da si izbore z mednarodnim sporazumom zagotovljene jim pravice. Policija v Celovcu je namreč čisto nedvoumno ugotovila, da v akciji z bombnimi atentati niso vpleteni koroški Slovenci in da eksplozije nimajo ničesar skupnega s trenutnim stanjem »koroškega problema".
Moralno in politično nesprejemljivo je tudi, da
izbirčnejšim strankam bogato izbiro dnevnih in večernih damskih oblek, bluz itd. — najnovejše mode in redkih, a zato tembolj iskanih vzorcev. V vseh teh oddelkih so naprodaj tudi pripadajoče torbice, pasovi, dežniki in ostalo.
Na predvečer otvoritve je WARMUTH-ova družina povabila na ogled nove podružnice številne častne goste iz celovškega trgovskega, gospodarskega in političnega življenja, katere je v njenem imenu pozdravil g. Rachle, reklamni šef te veletrgovske hiše. Nato je g. Dietmar VVarmuth ml. v zanimivo zasnovanem govoru orisal motive za ustanovitev te podružnice kot tudi modne potrebe in zahteve današnjih in tudi jutrišnjih kupcev — posebno ženskega sveta.
Po kratkih pozdravnih nagovorih zastopnikov dežele, celovškega in beljaškega mesta in Trgovske zbornice je stolni župnik preč. g. Vogel blagoslovil noVoodprte trgovske prostore, ki so si jih navzoči nato pod strokovnim vodstvom ogledali.
V soboto, dne 27. februarja, je vodstvo priredilo v veliki dvorani celovškega Kon-zervatorija VVarmuthovo modno revijo, imenovano „Mixed-Media“, pri kateri so prikazovali najnovejše pomladne in kopalne modne vzorce in ki je zelo dobro uspela. (Med manekenkami je nastopala tudi letošnja »Miss Austria" Sonja Mlinarič, doma iz Innsbrucka.)
avtor članka moralno in politično izenačuje ekstremizem skrajne nacionalistične desnice na Koroškem (in morda v Avstriji) s tistim, kar imenuje ekstremizem peščice med slovensko manjšino na Koroškem. Posledic velikonemškega ekstremizma za slovenski živelj na Koroškem se na podlagi že doživetega v naši polpretekli zgodovini ne da primerjati s posledicami, ki bi jih tisto, kar Oberleitner imenuje ekstremizem peščice koroških Slovencev, utegnilo imeti za večinski narod na Koroškem. Razen tega pa je treba nedvoumno opozoriti na to, da skupina, označena kot »slovenski ekstremisti", ni nikoli ogrožala ozemeljske nedotakljivosti in suverenosti Avstrije, niti ni pozivala h genocidu, medtem ko so ve-likonemški ekstremisti v časopisu »Ruf der Hei-mat" odkrito in nedvoumno pozvali h genocidu nad manjšinskim narodom, s spomenikom v Gradcu in s knjigo »Totengedenkbuch" pa so zelo nedvomno izpričali svoje ozemeljske aspiracije do Jugoslavije.
Končno pa je treba povedati tudi to, da Ljubljana ne podpira nobene ekstremistične, to je nasilne akcije, ki jih avtor članka pripisuje anonimni ekstremistični skupini med koroškimi Slovenci. Odprto pismo in resolucija slovenskih študentov, ki izražata stališča slovenske študentske organizacije do problemov slovenskega življa v zamejstvu, sta vse prej ko poziv k nasilju in nestrpnosti. Nasprotno, oba dokumenta pozivata k sodelovanju slovenskih in nemških prebivalcev avstrijske Koroške, podlaga za trajno sožitje take vrste pa je lahko samo spoštovanje obveznosti, ki jih je druga republika z državno pogodbo prevzela do slovenske narodnostne manjšine.
Ob vsem tem pa je treba povedati tudi to, da se z nekaterimi mislimi, izraženimi v članku »Netilci na delu" lahko strinjamo. Jugoslavija je prav tako kot Avstrija zainteresirana za dobre sosedske odnose in za to, da bi se le-ti še naprej poglabljali. Zato prav lahko povzamemo za Wolf-gangom Oberleitnerjem, da je treba takoj preprečiti delovanje »določenih mračnih sil", da ne bi spet naelektrile vzdušja na Koroškem in torej tudi v odnosih med državama. Toda kdor hoče uspešno opraviti to hvalevredno delo, mora najprej pošteno napraviti razloček med vzrokom in posledico, med gojiščem ekstremističnih bakterij in bakterijami ekstremizma! Tu pa ni nobenega dvoma, da sta velikonemški šovinizem in odrekanje koroškim Slovencem tistih pravic, ki jim gredo po mednarodno prevzetih obveznostih (državna pogodba), tisto gojišče, ki poraja bakterije ekstremizma tudi na drugi strani.
Prav tako se z avtorjem članka lahko strinjamo z njegovim širše zaobjetim pogledom, izraženim v misli, »da je lahko še nekdo tretji, ki je zainteresiran za to, da prepreči miroljubni razvoj med nemško in slovensko Koroško in zbliževanje med Avstrijo in Jugoslavijo", ter da je »doba taka, da ne smemo gledati samo na neposredno okolico, ampak tudi v daljavo".
Vse to je globoko res. In prav zato, ker je res, bi si morala biti avstrijska stran brez dvoumnosti na jasnem, da je ključ do vseh problemov, ki so vzklili na Koroškem, v njenih rokah. Če ji bo v tem procesu to lahko v pomoč, lahko še enkrat nedvoumno ponovimo že znano stališče: ne Jugoslavija ne Ljubljana nimata na Koroškem nobenih Stritih misli in namenov, ne bosta pa se odpovedali ne svoji pravici ne dolžnosti, da bedita nad izpolnjevanjem tistih členov državne pogodbe, ki zadevajo zaščito slovenskega življa na Koroškem, saj gre za mednarodnopravni akt, katerega podpisnici sta — sosednji državi.
Če je avtor članka zelo razumno opozoril, da ne smemo gledati samo na neposredno okolico, ampak tudi v daljavo, ker je čas pač tak, bi bilo enako razumno, da bi se sam s pošteno mislijo in politično racionalnostjo ter odgovornostjo vzporedno z razgledom po širšem prostoru okrog sebe ozrl tudi po »neposredni okolici", to je, po dogajanju na Koroškem. Samo tako lahko spoznanja, izhajajoča iz pogleda na daljne širjave, in iz časa, v katerem živimo, preprečijo srečanje z »uro resnice". Ta pride ponavadi v trenutku, ko posledic minulih zablod in zgrešenih računov ni mogoče več preprečiti — prva republika je to enkrat že doživela. Obe državi, Avstrija kot Jugoslavija pa sta po svojih življenjskih koristih zainteresirani, da se zgodovina v kakršnikoli inačici ne bi več ponovila.
M. Šuštar
VABILO
V nedeljo, 14. marca 1971, ob 10. uri bo v hotelu Rutar v Dobrli vesi občni zbor slovenskega prosvetnega društva „Srce“. Volili bomo nov odbor in določili smernice za bodoče delo.
Vabi odbor
Dom v Tinjah vabi na
TEČAJ ZA SPRETNE ROKE „Vse za velikonočne praznike11 za mlajše žene in dekleta od sobote, 13. III. 1971, ob 15. uri do nedelje, 14. III. 1971, ob 16. uri.
Voditeljica tečaja: strokovna učiteljica Anica Fugger.
V Tinjah boste dobile dosti namigov, kako narediti dom prijeten in privlačen.
Posebno se bo vodstvo tečaja oziralo na velikonočne praznike. Ne sme biti za praznik vstajenja le polna miza jedil. Miza naj bo tudi primerno okrašena. Kako to narediti, boste videle v Tinjah.
Aranžiranje šopkov, krašenje pisank, izdelovanje velikonočnih sveč in še veliko koristnega se boste naučile v Tinjah.
Tečajnice naj prinesejo s seboj: Pet izpihanih jajc, dva jajca, ki imata samo na eni strani luknjo, škarje, lepilo, peresnik s tankim peresom (Ausziehfeder), vodene barve, čopič, svinčnik, predpasnik in denar za material, ki ga lahko tudi kupijo za brklanje doma.
GLOBASNICA
Farna mladina iz Dobrle vasi vabi na igro Genovefa
ki jo priredi v nedeljo, 7. 3. 1971, ob treh popoldne v farni dvorani v Globasnici.
Vabljeni!
ŠT. JAKOB V ROŽU
Igralci Slovenskega prosvetnega društva „Bilka“ iz Bilčovsa, igrajo v nedeljo, 7. 3. 1971, ob pol osmih zvečer v farni dvorani v Št. Jakobu v Rožu igro
„Bele vrtnice11
Sodeluje tudi moški pevski zbor »Bilka11.
Vse prijatelje naše prosvete prisrčno vabimo k obilni udeležbi.	Odbor
◄ ® ►
ŠT. PRIMOŽ
Igralci Slovenskega prosvetnega društva »Bilka11 iz Bilčovsa, igrajo na povabilo Slovenskega prosvetnega društva »Danica11 v Št. Vidu v Podjuni, v soboto, 6. marca 1971, ob pol osmih zvečer v dvorani gostilne pri Voglu v Št. Primožu igro
»Bele vrtnice11
Sodeluje tudi moški pevski zbor »Bilka11.
Vse prijatelje naše prosvete prisrčno vabimo k obilni udeležbi.	Odbor
Dresura psov vseh pasem
Avstrijsko društvo nemških ovčarskih psov za celovški okraj, bo priredilo v nedeljo, 7. marca, tečaj za dresiranje psov vseh pasem; teč^j se bo začel ob 9. uri zjutraj na gradu Belceneku, v bližini Vindišove vojašnice v Celovcu. To je povedal pretekli četrtek na tiskovni konferenci predsednik omenjenega društva magister dr. Auer.
Tečaj bo trajal tri mesece, in sicer so določeni dnevi: sreda, sobota in nedelja in stane 500 šilingov. Najbolj primerna starost za dresiranje psa je tričetrt ali eno leto; v skrajnem primeru štiri leta.
Kaj se nauči pes pri dresiranju?
Pes se mora dandanes vživeti v moderno tehniko, na primer kako se obnaša, če stopiš z njim v avtobus, na vlak itd. Da gre gospodar z njim samo na sprehod, je premalo; psa je treba vendar nekaj naučiti, da bo nekaj znal. Tako je obramba gospodarja močno važna, da se ga dresira v tej smeri. Pes se mora znati tudi pravilno obnašati, da npr. otroku ali tujemu odraslemu človeku ne stori nič hudega. Po drugi plati pa mora pes znati napasti tudi razbojnika, če je to potrebno, a na povelje tudi takoj izpustiti žrtev. Pes se uči na takem tečaju tudi pravilno reagirati na cesti, skratka pravilnega vedenja v prometu.
V okviru tečaja za dresiranje psov pridejo v poštev štiri glavne točke: 1. podrejanje in poslušnost, 2. gospodarjeva obramba, 3. zadržanje v prometu in 4. nosno delo: izobrazba vonja (pri psu je vonj dvamilijon-krat boljši od človekovega, po drugi plati pa pes slabše vidi kot človek).
Za človeka pomeni dresiranje psa v prostem času lep in prijeten konjiček (hobby).
Warmuth tudi v Celovcu
Nova damska trgovina s plesiščem — Obleke na »tekočem traku11
Prosvetno delo v Vogrčah
Morda si je kdo mislil, ko je bral poročila iz Vogrč: saj imate v tistih malih Vogrčah prenovljeno šolo, novo trgovino in nove hiše, včasih požar, smuške tekme, toda to imajo povsod. Kaj pa imate posebnega, kje je kulturno delo, ki človeka dviga? S čim se lahko pobahate?
Da spoznate Vogrče z obeh strani, materialne in duhovne, naj povemo, da smo prosvetno zelo razgibani. Vsaj tu ne velja tožba, da z današnjo mladino nič ni, da nima smisla za kulturno delo itd. Naša mladina ga ima!
Za Božič je Farna mladina pripravila prelepi božični misterij domačega pisatelja Ksa-verja Meška: „Henrik, gobavi vitez“. Odkar je igro napisal Meško, ki je sam pasti-roval tudi na Koroškem, je šla skoro preko vseh slovenskih odrov na Koroškem, da jo vsaj starejši ljudje poznajo. Tudi v Vogrčah so jo že igrali pred 40 leti. Igra je vedno lepa, kakor je Božič vedno lep, ker nam tako živo in nazorno pokaže božično skrivnost ljubezni in žrtve, ki odrešuje svet. Zato igra ni zastarela ne smiselno, ne jezikovno kot so mnoge igre.
Igra je precej zahtevna in je bil upravičen strah, kako naj jo mala skupina vogr-ške mladine z neizkušenimi igralci, večinoma začetniki, dostojno uprizori. Bili smo prijetno presenečeni in moramo pohvaliti vso skupino. Četudi so imeli le tri tedne priprave, so popolnoma obvladali besedilo, so sledili režiserju in se vživeli in ob primerni glasbeni spremljavi smo doživljali nekaj lepega, kar je lažje občutiti kot povedati. Sodelovali so: Tonč Visočnik (Henrik), Fricka Prutej (mati), Ančka Enzi (Blanka), Roza Kristan (Lizbet), Franc Konečnik (vitez Lu-dovik), Štefej Enzi (oče Leopold), Joži Mul-ler (romar), Marica Prutej (Felicita), Marica Žmavcer (Leonora), Maksi Prutej (vitez Vurmberški), Rudi Končič (vitez Kamenski), Štefej Visočnik (kastelar).
Farna mladina je z igro gostovala na štirih krajih: v Zvabeku, Šmihelu, Globasnici in Št. Rupertu. Prav je, da kar s požrtvovalnostjo ustvarijo, pokažejo tudi drugim in jim posredujejo domačo besedo v tako lepi in bogati obleki.
Za pustni čas je ista Farna mladina pripravila veseloigro „Čudni snubci". Avtor Joža Vombergar, ki živi v Argentiniji, nam je
dal mnogo lepih ljudskih iger, najbolj znane so Martin Krpan, Vrnitev, Voda, Zlato tele. To burko pa je šele sedaj popotnik V. Zaletel prinesel iz Argentine na Koroško. Je zelo posrečena, saj ni čudno, če ima takega avtorja. Zaradi kratkih stavkov, ko beseda vpada v besedo, zahteva, da znajo igralci popolnoma na pamet vloge. Tudi to igro so podali tako zadovoljivo, da so želi priznanje, pa veliko smeha. Nekdo je rekel: „Tako se že 10 let nisem smejal!" Z burko so gostovali še v Zvabeku in Globasnici, kjer so prišli na pomoč globaškemu prosvetnemu društvu. Tam so namreč sami pripravljali igro, pa je zaradi bolezni igralcev niso mogli uprizoriti. Društveni zbor pa je pred igro zapel nekaj domačih pesmi pod izvrstnim vodstvom Janeza Petjaka.
Vmes med Božičem in pustom pa smo
Po ločitvi članov ansambla The Beatles, so stopile na njihovo mesto, ne da bi jim uspelo sloves angleškega ansambla popolnoma ponoviti, različne druge skupine mladih glasbenikov. Med njimi sta navadno najvišje na lestvici hitov ansambla The Marmelade in The Tremeloes. Poslednji ansambel se je po petih letih večjih ali manjših težav povzpel na vrh lestvice lahke glasbe s popevkami „Silence is Golden", „Here comes my Baby“ in „My Little Lady“, ki jih mladina dobro pozna. Toda po desetih letih u-speha so se odločili, da bodo menjali svoj način glasbe in da so to uspešno izvršili, je pokazal njihov zadnji uspeh s pesmijo „Me and my Life".
Pravzaprav je ta ansambel začel svojo pot v svetu lahke glasbe že več kot pred desetimi leti. Najprej so bili le ansambel, ki je spremljal tedaj popularnega popevkarja Briana Poola. Z njim so uveljavili popevke „Do you love me?“ in ,Jwist and Shout". Kmalu so se člani ansambla odločili, da bodo zapustili Poola in se postavili na lastne noge. Nekaj let jim je trda predla, tako da o njih ni bilo precej časa nič slišati. Toda leta 1967 je neka njihova plošča doživela uspeh, bila je „Here comes my Baby“, prva iz serije
imeli še dve prireditvi: 17. januarja so priredili pliberški in vogrški otroci pod vodstvom gdč. Milke Hartmanove božičnico pod naslovom: ..Pastirci pri jaslicah". Ob igri, petju in deklamacijah, kar je seveda vse Milkin proizvod, so nam na otroško prisrčen način zopet približali Božič.
Na pustni torek so gostovale dekleta gospodinjske šole v Št. Rupertu. Ponovile so svojo prireditev, ki so jo imele doma na pustno nedeljo. Že po tradiciji nas vedno obiščejo za pusta, mi radi pridemo pogledat dečve in se nasmejemo ob Mihu in Jaku in Maticu (saj bi morali biti moški pravzaprav hudi, da se dečve tako iz njih norčujejo!). Pripravile so pod vodstvom s. Gonzage mnogo zabavnih prizorov in veselega petja. Zahvaljujemo se jim za vesel obisk. Pa naj še pozneje kaj večkrat pridejo nas obiskat, saj imamo mlade in stare ženine, kakršne hočejo, same dobre, ne take, kot so bili v igri „Čudni snubci".
komercialnih hitov. Sicer jim je denar prav prišel, kajti 28-letni bobnar Dave Munden, 29-letni kitarist Alan Blakley, 28-letni solo kitarist Rick West in 25-letni bas-kitarist Chip Hawkes so izhajali iz revnih družin.
Sedaj imajo, kot sami pravijo, dovolj slave in denarja, da se lahko poskusijo v resnejših skladbah. Tako so pred kratkim posneli popevko „Le and my Life", ki pomeni preobrat v njihovem načinu glasbe. Kritika je bila zanjo navdušena, nekateri dosedanji „fans“ ansambla pa bodo mladim glasbenikom verjetno obrnili hrbet. Sicer pa se ansambel ne ukvarja samo z glasbo. Snemali so tudi že film. Vsekakor je to eden redkih ansamblov, ki se še ni „proslavil“ v aferah z mamili ali brez njih. Vsi so tudi še srečno oženjeni in se še niso doslej ločevali.
Fernandel - umrl
V petek, 26. februarja, zvečer, je po daljši bolezni v starosti 67 let umrl priljubljeni francoski filmski in gledališki igralec Fernandel na svojem pariškem domu.
Fernandel, ki se je rodil leta 1903 v Marseillu, je bil v začetku bančni uradnik, a je pozneje začel svojo igralsko kariero kot ko-
REŠITEV
„BOŽIČNE“ NAGRADNE KRIŽANKE
VODORAVNO: 1. slava; 6. Faradey; 13. kolar; 14. biret; 15. do; 16. ukaša; 17. Božič; 18. ter; 19. dah; 20. ko; 21. joj; 22. penk; L; 23. ta; 24. leva; 27. go; 28. como; 30. Goa; 32. dera; 34. ali; 36. tamo; 38. ata; 40. tok; 41. amo; 43. Moro; 44. mrak; 47. ba; 49. par; 50. oda; 51. tura; 53. tri; 55 dl; 56. novo leto; 57. ime; 59. eta; 61. dama; 62 Zadar; 64. reklama; 65. aleja.
NAVPIČNO: 1. skud; 2. lokal; 3. Alah; 4. vaš; 5. araka; 6. fižol; 7. Arijec; 8. reč; 9. at; 10. D; 11. eden; 12. York; 14. boj; 18. te; 22. pamet; 23. to; 25. vod; 26. AG; 27. gala; 29. orator; 31. OA; 33. Amor; 35. itak; 37. okol; 39. AM; 42. obuvam; 43. mai; 44. moder; 45. rdite; 46 AA; 48. aroma; 49. proza; 51. toda; 52. ala; 53. TT; 54. zmaj; 57. ide; 58. era; 60. AK; 63. AL.
Pravilno so rešili: Dane Hriberšek, Celje, Riharjeva 2, Slovenija.
Istvan Ereš, Krumpendorf (Kriva Vrba), HauptstraBe 106.
DRAGOCENE SOLZE
Neki strokovnjak je po večletnem raziskovanju človeških solz ugotovil, da te vsebujejo nenavadno veliko količino hranljivih snovi. Napisal je tudi knjigo z naslovom „Ka-ko pripraviti svojo ženo do joka in koristno uporabiti njene solze".
Avtor tega odkritja je Škot.
mediant v domači Orovenci 1917. Toda šele njegov zmagoviti nastop v pariški dvorani Bobino leta 1923 mu je odprl vrata v gledališki svet. Fernandel je poslej dolga desetletja zabaval vse generacije v Franciji in po svetu s svojim komičnim nasmehom, v katerega je pokazal dolge zobe, svojo odlično igro, v kateri se je znal približati posebej s svojim domačim provansalskim likom.
Nastopil je v gledališču, zlasti v opereti in pel v revijah, zlasti pa je zaslovel po svojih filmih. Njegov film po Guareschijevih pripovedih o Don Camillu in Peponu, kjer je briljantno upodobil lik do skrajnosti poštenega in majčkeno trmastega podeželskega župnika, mu je prinesel svetovni sloves.
Po 148 možno uspelih filmih, od katerih je zadnji nosil ironično tragični naslov »Srečen kot Odisej11, pa je pred kratkim začel snemati z režiserjem Christianom Jacgue-som 149. film, ki pa bo ostal nedokončan.
Ansambel „The Tremeloes" na vrhu lestvice lahke glasbe
1 Ivanhoe 1
mmmm 51 mmaMI
Velika večina teh nižjih ljudi je bila v kaki zvezi z redom in se je kot taka odlikovala s svojo črno obleko. A tudi Seljakom iz okolice ni bil zabranjen dostop; Beaumamodr si je štel v ponos, da je mogel dati povzdigljivemu prizoru svojega sod-ništva okvir kar najširše javnosti. Njegove velike višnjeve oči so se širile, ko se je oziral po zboru, in njegov obraz je bil videti ves vznesen ob zavesti svojega dostojanstva in namišljeni zasluženosti vloge, ki mu jo je bilo igrati. Psalm, katerega je spremljal tudi on z globokim, a mehkim glasom, ki mu leta še niso bila vzela moči, je naznanil pričetek Obravnave. Slovesni zvoki Venite exultemus Domino (pridite, veselimo se v Gospodu), ki so jih templjarji že tolikokrat zapeli, preden so se spustili v boj z zemeljskimi sovražniki, so se zdeli Luki najprimernejši, da vpeljejo bližajoče se domnevno zmagoslavje nad močmi teme. Zategnjeni zvoki stotine moških glasov, var jenih petjia v zboru, so se z mogočnim donenjem dvigali pod vežne Oboke in se na-lilk šumenju silnih valov veličastno valili pod njimi. Ko so glasovi utihnili, je veliki mojlster počasi spustil oči Okoli sebe ter opazil, da je sedež enega izmed preceptor-jev prazen. Brian Bois-Guilbert, ki bi moral sedeti na njem, je bil vstal s svojega mesta in jie zdaj stal ob skrajnem koncu ene izmed klopi, določeni za brate viteze; z eno roko je natezal svoj dolgi plašč, kakor da si z njim zakriva obraz, druga pa je držala meč s križnim držajem ter z njegovo konico, čeprav je tičal v nožnici, počasi črtala po hrastovih tleh.
»Nesrečnež!« je rekel veliki mojster, ko je .nekaj trenutkov sočutno gledal nanj.
»Vidiš, Konrad, v kako prepadenoSit ga Spravlja ito pobožno delo. Tako daleč more lahkomiselni pogled ženskih oči s pomočjo vladarjla moči tega sveta upropastiti hrabrega in dičnega viteza! Vidiš, še pogledati nas ne more; tudi nje ne more pogledati; in kdo ve, s čim vpliva mučiteljica na njegovo rolko, da riše po tleh te kabalistične črte? Morda je vse to naperjeno zqper naše življenje in našo varnost; a mi to priznamo in kljubujemo peklenskemu sovražniku. Sernper Leo percutiaturl«
Tako je tiho govoril svojemu zaupnemu spremljevalcu Konradu Mont-Fitchetu. Veliki mojster je nato povzdignil glas in se obrnil k zboru:
»Častiti in hrabri možje, vitezi, p-recep-torji in tovariši tega svetega reda, bratje in sinovi moji! — in tudi vi, blagorodni in pobožni oprode, ki se pripravljate, da boste nosili naš sveti križ! — in tudi vi, bratje v Kristu, vsi brez razlike! Vedite, da nas k sklicanju tega zbora ni napotilo pomanjkanje moči; zakaj, naj bomo v svoji osebi še tako nevredni, vendar nam je s to palico poverjena polna oblast, da preiskujemo in sodimo vse, kar zadeva blagor tega našega svetega reda. V devetinpetdesetem poglavju pravilnika naše viteške in pobožne ustanove pravi sveti Bernard, da noče, da bi se bratje sklicevali na zborovanja, raeen po volji in ukazu svojega mojstra; s tem prepušča nam, kakor že našim vrednejšim očetom, ki so pred nami upravljali to oblast, da presodimo priliko, kraj in čas, ob katerem naj se v celoti ali deloma skliče kak redovni kapitelj. Na takih kapiteljskih shodih je naša dolžnost, da poslušamo svete svojih bratov, nato pa ukrepamo po svoji lastni volji. A kadar je požrešni volk vdrl v čredo in odnesel iz nje ovco, je dobri pastir dolžan sklicati tovariše, da z loki in pračami premagajo napadalca, po našem dobro znanem pravilu, da je treba leva vselej pobiti. Zato smo poklicali predse židovsko žensko-, z imenom Rebeko, hčer Izaka iz Yorka — žensko, ki je na zlem gla-
su zaradi vedeževanja in čarovnije, s katero je zmešala kri im omrežila um — ne morda navadnemu človeku, ampak vitezu, im ne posvetnemu, ampak takemu, ki se je posvetil službi svdtega Templjla; ne bratu, ampak preceptorju našega viteškega reda, prvemu s častjo- iin dostojanstvom. Naš brat Brian de Bois-Guilbert je nam samim in vsem, ki me zdaj, slišijo, dobro znan kolt zvest in vnet borec Križa, čigar roka je izvršila v Sveti deželi obilo junaških dejanj, s -tem, da jie čistila svete kraje s krvjo neje-vernikov, ki so jih skrunili. Tudi razumnost iin premišljenost našega brata nista -njegovim bratom nič -manj znani kakor nijlegov pogum in -njegova pokorščina, tako da so -vitezi v -j-u-trovskih in večernih deželah že -govorili o Bois-Guilbertu kot o -tistem, katerega bi bilo treba postaviti -na naše mesto, kadar bo Bogu drago, da vzame -te palice -iz -naših rok. če -danes slišimo, da se jte -tak mož, tako spoštovan in -tolikanj častit, -nenadoma prenehal ozirati na svoj stan, -svoje obljube, svoje -brate in svoje upe -za bodočnost -ter se pridružil židovski deklini in v tej nevredni -družbi hodil -po samotnih krajih, jo branil z nevarnostjo za svoj-e lastno življenje iin končno zabredel v tolikšno zaslepljenost in brezumje, da jo je spravil celo v enega naših precept-orijev, ika-j naj rečemo drugega, kakor -da je Obsedel -tega plemenitega viteza hudobni duh ali pa da je imel kak brezbožen čar oblast do njega? Če bi si mogli drugače razložiti, -ne mislite, da -bi ga čin ali hrabrost, slava ali katerikoli zemeljski ozir -obvaroval kazni i-n -na-s u-držal, da ne bi izruvali izlia, kakor pravi P-išimo: Auferte malu-m ex vobils. Zakaj mnogoštevilni i-n Strašni so -prestopki našega blagoslovljenega pravila v tej Obžalovanja vredni zgodbi. Prvič jie (svojevoljno grešil zoper triin--tridesetio poglavjle: Qu-od nullus iuxta pro--priam voluntaitem incelda-t. Drugič je občeval z izobčeno osebo, poglavjle -sedeminpetdeseto, Ut fratres non iparticipent cum excommunicatis, m postal s tem deležen
prekletstva Anathema Marana-tha. Tretjič se je pečal s -tujimi ženskami, v nasprotju s poglavjem Ut fratres non coniversantur cum axtraneis mulieribus. Ne samo, da se ga ni ogibal, ne, bojim se, da je celo iskal poljuba ženskih ust, s čimer zaidejo vojaki Križa, -kakor -pravi zadnje pravilo našega slavnega reda. Ut fugiantur oscula, v mreže in zanke. Zaradi te strašne in mnogoter-ne krivde bi bilo treba Briana de Bois-Guilberta odrezati in pahniti iz naše bratovščine, pa da ji je desna roka in desno oko.«
Veliki mojster je pomolčal. Tiho mrmranje se je razneslo med -zborovalci. Nekateri izmed mlajših, ki bi se bili najrajši muzali db poglavju De osculis fugiendis, so se zdaj zresnili -in so tesnobno čakali, kaj bo veliki mojster še povedal.
»Zares,« je -dejal, »talkina in -tolikšna bi morala biti kazen templjarskega viteza, ki jie -V -tako važnih točkah radovoljno grešil zoper pravila svojega reda. A če je s pomočjo čarov -in ukletev satan dobil viteza v svdj-o -oblast, morda zato -ker je prelahko-miselnio vrgel Oči na lepoto -te dekline, moramo -njegov -padec bolj obžalovati nego kalznovalti; ko naložimo njemu samo toliko pokore, -da ga očistimo krivde, je naša dolžnost, d-a Obrnemo vso -ostrino svojega ogorčenja zoper prekleto orodje, ki je bilo že tako blizu -tega, -da bi povzročilo njegov popolni odpad. Vstanite tedaj in pričajte, vi, ki .Ste videli to nesrečno početje, da moremo po -njegovi množini in teži presoditi, ali bo maši pravičnosti zadoščeno -s tem, da kaznujemo to -nejeverno žensko, ali bomo m-oraili, čeprav s krvavečim srcem, ukreniti tudi prdti svojemu bratu nadaljnje korake.«
(Pdklicali -so več prič, -da bi izpovedale o nevarnostih, katerim se je Bois-Guilbert izpostavil, da bi rešil Rebeko iz gorečega graidu, in o -tem, kako je branil njo in pozabljal na saimega sebe. Ti ljudje so pripovedovali vse to s pretiravanjem, ki je lastno preprostim glavam, če jih kak znamenit
Ako bi jaz bil
Oženjeni moški zaidejo med uživanjem svoje zakonske sreče prav pogostokrat v takšen položaj, da se v njih skrivnem, notranjem življenju porode včasi res neverjetne ideje.
Samci in ženski svet utegnejo temu morda ugovarjati, češ da to sploh niso nobene ideje. Prav, naj bo tako, pa naj bodo to samo intimne želje oženjenih, toda ves svet mora priznati, da so značilne in kolikor toliko splošne. Nimamo sicer znanstvenih dokazov, ki bi vas prepričali o resničnosti teh trditev, popisali vam pa bomo v kratkih potezah položaj nekega gospoda, ki so ga okolnosti pripravile do tega, da je dal neki dan duška tejle ideji: „Oj, ako bi jaz bil moja žena!" Zdaj vidite tudi vi sami, da je to samo misel ali, kakor pravite, intimna želja. Toda ona je v svojem bistvu tako široka in tako raznovrstna, da človek lahko takoj pogodi še vse polno drugih manjših ali večjih želja, ki so v zvezi s to glavno.
Oženjeni moški vedo iz svojega izkustva, da so te želje mogoče in da so, naj reče kdo, kar hoče, prav pogostokrat upravičene. Sicer pa naštejemo nekaj konkretnih primerov iz zakonskega življenja tega gospoda, ki smo ga bili prej vzeli v misel.
Čisto naravno je, da bo ta gospod po tej prvi misli še nadalje razmišljal v tej smeri. Čisto mirno si poreče:
„Ako bi bil jaz moja žena, bi nikoli ne porabil prve priložnosti, da bi udaril po svojem možu in obešal na veliki zvon njegove napake. Nasprotno, prizadeval bi si, da bi spoznal, da ima vsak človek svoje napake in da te napake niso tako strašne, če si žena prizadeva, da se jim kolikor toliko prilagodi. Mimo tega bi si rekel, ako bi bil moja žena, da jaz nisem noben angel, ki je priletel z neba, in da potemtakem nimam pravice, da to zahtevam od svojega moža."
To so nekakšne refleksije, ki se pojavijo takoj po oni prvi misli. Ali hkrati z domačimi, zakonskimi situacijami se razmišljanje raztegne tudi na posameznosti, kjer tudi dobi konkretnejšo obliko. Tako se temu gospodu, kadar vstane in se ravna v pisarno, pa sam sede za mizo k zajtrku, sama po sebi vrine misel:
„Ako bi bil jaz moja žena, bi vstal prej, preden vstane mož, bi pripravil zajtrk in sedel za mizo, da bi družno pozajtrkovala. S
moja žena ...
prizanesljivim nasmeškom bi ga pustil, da med jedjo mirno čita jutranje liste, pa ne samo to, jaz bi mu celo držal liste, da bi moj možiček laže čitai. To bi bilo veliko bolje kakor da jih čita v pisarno grede in da na ta način riskira, da ga povozi avtomobil, kar bi bilo zame nekaj strašnega, ker bi si potem morala iskati drugega moža. Kdo ve, kakšen bi bil ta moj drugi mož! Zato bi, ako bi bil jaz moja žena, storil vse, da bi imel moj mož prijetno življenje, ker se toliko trudi, da čim več prinese v hišo. Gledal bi, ako bi bil moja žena, da se kolikor mogoče malo kažem v hiši kot mučenica, ki smatra svoje delo za silo težavno in kateri so ure, ko pripravlja kosilo, obupno dolgočasne. Nasprotno, ako bi bil moja žena, bi znal poiskati vedno različne reči, ki jih je treba polikati, zakrpati ali pa jim prišiti gumb. Ako bi bil moja žena, bi ravnal s svojim možem kolikor moči ljubeznivo in veselo. Nikoli bi ne napravil kislega obraza, kadar bi me prosil, da mu polikam hlače, a še manj bi se zadrl nanj, kadar bi raztresel pepel iz pepelnika po preprogi.
Bil bi na vse strani vzorna žena, ako bi bil moja žena. Kadar bi moj mož kaj delal ali kadar bi govoril po telefonu, bi ga nikoli ne nadlegoval z raznimi vprašanji in bi se za tisti čas odrekel vsaki nežnosti, ki mi kot dobri ženi pritiče. Sicer bi pa, ako bi bil
OH, TE
Solze so ženskega spola. Gotovo zaradi tega, ker smejo le ženske jokati. Mož, ki bi jokal, velja za nemoža. Edina izjema zanj so otroška leta v katerih se sme jokati in dreti enako močno in dolgo, kakor vsaka punčka. V teh časih jim je jokanje še dovoljeno. Ko pa pridejo dečki v dvanajsto leto, velja za nečastno, če jokajo, naj jim je še tako hudo. Stisniti morajo zobe, zadržati solze in se moško držati. Tako je z dečki.
Ko pa pride v poznejših letih, ko so že odrasli, v pjihovem življenju do žalostnih dogodkov, kakor je smrt matere, žene, otroka, takrat tudi najponosnejši mož klone in zajoče brez sramu.
Z ženskimi solzami pa je drugače. Pri njih so vedno pripravljene, da stečejo preko lic. Nekatere jokajo že, če se jim odbije
moja žena, strogo vodil račun o domačih izdatkih. Če moj mož kadi navadne, cenene smotke, bi se tudi jaz odrekel dragim svilenim nogavicam, razkošnim oblekam, kremam in pudrom. Vodil bi račun o domačih financah in bi se mi nikoli ne zgodilo, da bi se jezil na svojega moža zato, ker noče z menoj v gledališče, kadar v hiši ni dovolj denarja.
Ako bi bil moja žena, bi si nikoli ne gnal k srcu, kadar bi prišel moj mož utrujen iz pisarne domov in bi sedel v fotelj, tudi ko bi mi ne rekel v pozdrav drugega ko „Dober dan!" V tem trenutku bi niti ne hotel biti preveč ljubezniv, ampak bi pritekel k svojemu možičku, mu prinesel copate in mu sezul, ako bi mi dovolil, čevlje, v katerih se je toliko namučil. Ako bi se vnel prepir med nama, bi gledal, ako bi bil moja žena, da kolikor mogoče hitro izginem iz sobe, ne pa da bi kričal, da bi naju slišali v tretje nadstropje. Še nekaj: ako bi bil moja žena, bi si prizadeval, da bi bil vedno lep, ljubek in eleganten, bolj zaradi njega kakor zaradi drugih ljudi.
Oj, kaj bi jaz vse storil, ako bi bil moja žena! Najin zakon bi bil res prava sreča in midva bi uživala najlepše in največje radosti tega življenja.
#
Drage čitateljice, kaj porečete na to? Kaj bi bilo, če bi vprašali njegovo ženo, kakšne želje bi ona imela, ako bi bila ona svoj mož?
C. P.
SOLZE!
kakšna želja, ali če jih podraži mož in podobno. Solze jim splaknejo vse težave, srce jim je lažje in svet je za njih takoj lepši.
V gledališču ali kinu jokajo ženske zaradi žalostnega dejanja, ki se pred njimi odigrava, ali pa od ganjenosti zaradi lepote dejanja. Avtor, ki opazi po končani predstavi, da si ženske brišejo oči, mora biti zadovoljen. Več veljajo solze kakor največje ploskanje in najboljše kritike. Solze pridejo iz srca, besede pa morejo biti postavljene le zaradi tolažbe in so lahko lažnive.
A tudi ženske solze niso vedno tako poceni. Tudi v življenju žensk pridejo težke ure in težki časi. Če je otrok ali mož bolan ali nastanejo težke razmere v hiši ali če otroci ne ubogajo matere ali če postane vihravi mož nezvest, takrat je žena ona, ki drži hišo
K raj n o v:
Odhodnica
In ko mi poči struna na loku iskanj, legel bom v senco hladnega neba, vtisnilo v čelo se bo strmenje gora in brez strune bom pel.
Videl sem ptiča, ki z molkom je gostolel in se v žarenju pokojnih oči ni bal krika, ki v molku jeklenem ječi v zlati svetlobi je korakal pav.
Poči struna! Poči! Naj zadnji spev izpovč revščino srca in brnenje vroče krvi, naj pesem iz vseh pristanov doni mi v ušesa, sledil bom usodi molče.
In ko mi poči struna na loku iskanj, legel v senco bom hladnega neba, naj me objame tok silnih voda in odnese v paradiž trepetanj.
pokonci. V takih časih privrejo iz oči žene vroče solze, polne bolečine in gorja. Takrat ne joče žena samo z očmi, ampak tudi s srcem, joče zato da si ublaži bolečine, ki jih je polna.
JŽ« delno volja
Domača naloga
Učenec drugega razreda je moral za domačo nalogo opisati konja. Svojo nalogo je napisal takole:
»Konj je koristna žival. Ima štiri noge, po eno na vsakem vogalu in rep na drugem koncu. Na prvem koncu pa ima konj glavo. Ne tako kakor slon, ki ima rep spredaj in zadaj. Konj je edina žival, ki nosi čevlje in je spodaj iz železa. Toda čevljev ne sezuje, ko gre spat. Čd bi bil jaz konj, bi bil rajši krava, ker ji ni treba delati.«
* * #
Fant je prišel v hišo svoje izvoljenke. Njen oče ga je ostro premeril z očmi ter spregovoril: »Vi torej hočete mojo hčer? Ali pa znate prati, šivati, krpati, otroke pestovati, ribati, pomivati in kuhati?«
»Ja—hm—b—ha—t—ka—toda, zakaj pa naj bi vse to znal?«
»Zato, ker moja hči tega ne zna!« se je zadrl stari.
dogodek močno razburja. Njih prirojeno nagnjenje k čudovitostim je podžigalo še to, ker so opažali zadovoljstvo, s katerim so italke izpovedbe očividno navdajale visokega gospoda. Že itak dovolj velike nevarnosti, ki jih je bil prebil Bois-Guilbert, so v tem pripovedovanju postale nezaslišane. Požrtvovalnost, s katero je vitez branil Rebeko, so pretiravali preko vseh meja, ne samo razumnosti, ampak tudi najbolj prenapete viteške vneme; in njegovo spoštljivost nasproti temu, kar je ona govorila, čeprav so bile njene besede mnogokrat stroge in ostre, ®o opisali kot tako nezmerno, da se je morala zdeti pri možu tako ošabne nravi kar nadnaravna.
Nato so pozvali templestovvskega precep-tarja, naj opiše način, kako sta templjar in Židovka prispela v preceptorij. Malvoi-sinova izpovedba je bila spretna in oprezna. Ali v 'tem, ko se je dozdevno trudil, da bi prizanesel Bois-Guilbertovim čustvom, je zdaj pa zdaj trosil vmes namige, češ da se mu včasih kar meša, tolikanj silno da je videti 'zaljubljen v dekle, ki ga je pripeljal s seboj. S potrtimi vzdihi je preceptor naposled še priznal, kako se kesa, da je sprejel Rebeko in njenega ljubimca med stene preceptorija. »A svoj' zagovor,« je končal, »sem podal že v izpovedi, ki sem jb opravil pred' našim prečastitim očetom velikim mojlsltrom; on ve, da moji nagibi niso bili slabi, čeprav jle bilo moje ravnanje morda nepravilno. Z veseljem se podvrženi vsaki pokori, ki mi jo naloži.«
»Dobro si govoril, brat Albert«, je rekel Beaumalnoir; »itvoji nagibi so bili dobri, ker si spoznal za pravo, da ustaviš blodnega brata na njegovi pregrešni poti. A tvoje ravnanje je bilo napačno kakor ravnanje človeka, ki bi hotel udržati splaše-nega konja za stremen namesto za uzdo in hi bil sam poškodovan, namesto da bi dosegel svoj, namen. Trinajst očenašev je po našem pobožnem ustanovitelju določenih za jfutrainjico, devet za večernico; opravi te molitve dvojmlo. Po 'trikrat na teden je
templjarjem dovoljeno uživati meso; a ti se ga vzdrži vsakih sedem 'dlni. Tako delaj šest itednov in tvoja pokora bo opravljena.«
S hivainskiim obrazom, ki je izražal najglobljo pokorščino, se j|e 'templesitovvski do tal 'priklonil predniku in se vrnil na svoji sedež.
»Ali ne bi bilo dobro, bratje,« je rekel veliki mojjster, »da si nekoliko ogledamo prejšnje življenje in občevanje te ženske, zlasti zaito, da vidimo, ali je podoba, da bi bila rabila magične čare in ukletve glede na to, da stvari, ki smo jih slišali, zbujajo v nas domnevo, da so v tej nesrečni zgodbi vplivala na našega brata 'peklenska slepila in dražila?«
Herman Goodalriški je bil četrti izmed prisotnih, preceptor j e v; ostali trije so bili Konrad, Malvoisin in Bois-Guilbert. Herman je bil star vojak z obrazom polnim brazgotin od saracenskih sabelj in bratje so mu izkazovali veliko čast in spoštovanje. Vstal je in se priklonil velikemu mojstru, ki mu je takoj dovolil besedo.
»Rad bi zvedel, prečastiti oče, od našega brata Briana de Bois-Guilberta, kaj pravi on o teh čudnih obtožbah in kakšen je zdaj njegov lastni pogled na nesrečno prigodo s tem židovskim dekletom?«
»Brian de Bois-Guilbert,« je rekel veliki mojster, »slišal si vprašanje, ki naš brat Goodalriški želi odgovora nanj. Ukažem ti, da mu odgovoriš.«
Bois-Guilbert je obrnil glavo proti velikemu mojstru in ostal nem.
»Nemi vrag ga je obsedel,« je dejal veliki mojster. »Satan, poberi se! Govori, Brian de Bois-Guilbert, zaklinjam te na to znamenje našega svetega reda.«
Bois-Guilbert je s silo obrzdal v sebi naraščajoči srd in ogorčenje, dobro vedoč, da bi mu bilo malo pomgaialo, če bi mu dal duška. »Prečastiti oče,« je odvrnil, »Brian de Bois-Guilbert ne odgovarja na take nedoločene in puste obtožbe. Če bo njegova čast napadena, jo bo branil s svojim tele-
som in s tem mečem, ki se je že dostikrat boril za krščanstvo.«
»Odpustimo ti, brat Brian,« je dejal veliki mojster; »čeprav je to, da si se pred nami pobahal s svojimi vojnimi dejanji, povzdigovanje samega sebe in prihaja od sovražnika, ki nas izkuša, da bi sami hvalili svoje zasluge. A mi ti oprostimo, sodeč, da ne 'govoriš 'toliko iz sebe, kolikor po nagibu tistega, ki ga bomo z božjo pomočjo premagali in izgnali iz svojega zbora.«
Zaničljiv pogled je blisnil Bois-Guilfoertu iz temnih, divjih oči, a odgovoril ni ničesar.
»In zdaj,« je nadaljeval veliki mojster, »ker je dobil 'brat Goodalriški na svoje vprašanje tako nepopoln odgovor, nadaljujmo preiskavo, da s pomočjo svojega patroma do dna razkrijemo to skrivnostno krivico. Naj stopijo pred nas vsi tisti, ki imajo kaj povedati o življenju te židovske ženske.«
Tedaj je nastal v spodnjem delu veže nemir, in ko je veliki mojster vprašal, kaj je, so mu odgovorili, da je med množico mož, ki jie dolgo ležal v postelji, pa mu je jetnica s čudodelnim balzamom vrnila popolno rabo udov.
Ubogega seljaka, po rodu Sasa, so privlekli k pregradi, vsega prestrašenega zaradi posledic, ki so mu nemara grozile v kazen ,za ito, da je židovsko dekle ozdravilo njegovo mrtvoudnost. Popolnoma ozdravljen vsekakor ni bil, ker se je na berglah privlekel 'pričevat. Njegova izpovedba je bila zelo žalostna in oibilo solz jto je spremljalo; ali priznal je, da ga je pred dvema letoma v Yorku, ko je opravljal za bogatega Žida Izaka mizarska dela, nenadoma napadla mučna bolezen; da se ni mogel ganiti s postelje, dokler mu niso zdravila, rabljena po Rebekinih navodilih, posebno pa ogrevaijoč in močno dišeč balzam, v neki meri vrinila rabe udov. Razen tega je priznal, da mu je dala lonček tega dragocenega maizila in nekaj denarja, da se je mogel vrniti v hišo svojega očeta pri Templesto-
wu. »lin če vaša velečaisltina milost dovoli,« jie rekel 'ta človek, »me morem si misliti, da bi mi bilo dekle hotelo kaj žalega, čeprav je bila po nesreči Židinja; zakaj ko sam rabil njleno zdravilo, sem vselej molil očenaš in vero, pa mi ni zato nikoli manj dobro delo.«
»Tiho suženj,« je velel veliki mojster, »•spravi se! Surovinam, kakršna si, je pač podobno, da se zdravijo s takimi peklenskimi leki in prodajajo svoje delo sinovom nejevere. 'Povem ti, da je sovražnik zmožen poslati 'bolezen ravno z namenom, da hi jo potlej odvzel in zbudil zaupanje v kak vražji način zdravljenja. Ali imaš mazilo, ki govoriš o njem, pri sebi?«
Seljak je z 'drhtečo roko (privlekel iz nedrij a majhno pušico z nekaj hebrejskimi črkami na pokrovu, kar je bilo večini prisotnih zanesljiv dokaz, da je bil sam ‘peklenšček za lekarnarja. Beaumanoir se je najprej pokrižal, nato je vzel pušico v roko in — ker je bil vešč večini judovskih jezikov — z lahkoto prebral geslo na pokrovu: »Lev Judovega rodu je zmagal.« — »Čudne moči peklenščkove, je dejal, »ki znajo izpreminjati Sveto pismo v bogokletstva in mešati strup v naš vsakdanji kruh! — Ali tu ni nobenega vrača, ki bi nam mogel povedati, iz česa je sestavljeno to skrivnostno mazilo?«
Dva zdravnika, kakor sta se sama imenovala, eden menih, drugi brivec, sta stopila naprej in izjavila, da ne moreta reči o sestavinah drugega kakor to, da mešanica diši po miri in kafri, kar sta oboje smatrala za dve jutrovski zelišči. A s pravo poklicno mržnjo do uspešne izvrševalke svoje umetnosti sta namignila, da mora biti mazilo, ker ga onadva ne poznata, vsekakor •sestavljeno iz nedovoljenih čarodejnih sredstev; zakaj čeprav sama nista zagovarjialca, vendar popolnoma razumeta vse Stroke svoje umetnosti, kolikor jih more krščanski človek z mirno vestjo izvrševati.
(Dalje prihodnjič)
ZAHVALA
Državna gimnazija za Slovence se ob bridki izgubi, ki ji jo je prizadela smrt
prečastitega gospoda profesorja
dr. Franceta Cigana
prisrčno zahvaljuje za vse sprejete izraze iskrenega sočutja in sožalja.
Hvalo vemo vsem, ki so gospodu profesorju dr. Ciganu z ljubeznijo stali ob strani v dolgi, hudi bolezni ter mu požrtvovalno stregli, zlasti še vsem, ki so mu z vestno zdravniško oskrbo skušali vrniti zdravje ali vsaj olajšati trpljenje bodisi v Celovcu, bodisi v Sloveniji. Posebno zahvalo izrekamo na tem mestu Komisiji za zamejska vprašanja pri glavnem odboru SZDL Slovenije v Ljubljani, da je hudo bolnemu profesorju Državne gimnazije za Slovence omogočila večmesečno brezplačno specialno zdravljenje v Onkološkem inštitutu v Ljubljani in v zdravilišču v Dobrni.
Prisrčno se zahvaljujemo gospodu Štefanu Sienčniku, avtopodjetniku v Dobrli vesi, da je z avtobusom brezplačno prepeljal izbrani pevski zbor Državne gimnazije za Slovence v Ljubljano na pogreb blagega pokojnika. Iz srca se zahvaljujemo vsem, ki so 25. februarja 1971 v nadvse veličastnem sprevodu pod vodstvom prevzvišenega škofa dr. Leniča spremljali našega rajnega profesorja k zadnjemu počitku na mestno pokopališče na Zalah v Ljubljani. Posebej smo hvaležni pevcem in vsem, ki so blagemu pokojniku s toplo besedo izpovedali zasluženo priznanje bodisi v nagrobnih govorih ali pa v tisku. Posebna zahvala gre gospodu dvornemu svetniku dr. Karlu Schmidtu, strokovnemu nadzorniku za glasbo, kakor tudi gospodu nadzorniku dr. Valentinu Inzku, da sta častno zastopala pri pogrebu koroško deželno šolsko oblast. Mladinskemu pevskemu festivalu v Celju, ki je predlanskim nagradil prof. dr. Cigana in njegovi izbrani pevski zbor s srebrno plaketo, se lepo zahvaljujemo za podarjeni venec.
Profesorja dr. Franceta Cigana bomo kot vzornega učitelja, vzgojitelja in ljubitelja mladine ohranili v trajnem, blagem, hvaležnem spominu.
Naj počiva v miru!
ZDRUŽENJE STARSEV	RAVNATELJSTVO
NA DRŽAVNI GIMNAZIJI ZA SLOVENCE	DRŽAVNE GIMNAZIJE ZA SLOVENCE
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 7. 3.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — Ponedeljek, 8. 3.: 13.45 Informacije — Po sledeh starih šeg in navad. — TOREK, 9. 3.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Obiskali smo. — SREDA, 10. 3.: 13.45 informacije — Žena, družina, dom. — ČETRTEK, 11. 3.: 13.45 Informacije — Mali recital — Našim mladim poslušalcem. — PETEK, 12. 3.: 13.45 Informacije — Iz kulturnega življenja koroških Slovencev (Koroški kulturni dnevi). — Pesem povezuje: Poje moški zbor SPD „Zarja“ iz Železne Kaple. — SOBOTA, 13. 3.: 9.00 Rubrika za jugoslovanske delavce, zaposlene v Avstriji — od pesmi do pesmi — od srca do srca.
Za romanje v
Rim-Neapelj-Pompeje
od 22, do 28. marca 1971
je še nekaj prostorov prostih!
Cena 1500.- šil.
Prijave v župnišču v Skocijanu ali pri avtopodjetju
Sienčnik
9141 DOBRLA VES, tel. 04236-219
ZAHVALA
V imenu vseh ostalih sorodnikov se najprisrčneje zahvaljujem za vse izkazano sožalje in sočustvovanje ob izgubi naše žene, matere, babice in sestre, gospe
Barbare Mostetschnig, roj. Vospernik
Posebno se zahvalim domačemu župniku g. Adamiču ter g. prelatu Zechnerju za darovano mašo zadušnico ter za pogrebne obrede in besedo ob odprtem grobu. Zahvala velja tudi prof. Polancu za besedo sožalja ter predsedniku Zveze slovenskih izseljencev Lovru Kramerju za globoke misli, ki jih je izrekel sotrpinki izseljenki. Zahvalim se nadalje Narodnemu svetu koroških Slovencev, Državni gimnaziji za Slovence ter Zvezi slovenskih izseljencev za vence, oktetu osmega a razreda slovenske gimnazije pa za pesmi-žalostinke. Ne nazadnje se zahvalim vsej duhovščini in vsem prijateljem in znancem od blizu in daleč, ki so spremljali pokojno mater na njeni zadnji poti.
Sin Reginald z družino
v imenu vseh sorodnikov
ZAHVALA
Vsem, ki so ob prerani smrti
g. dr. Franceta Cigana
prihiteli od blizu in daleč in ga kot zaslužnega duhovnika in vzgojitelja mladine spremili na njegovi zadnji zemeljski poti.
Kakor je bil g. France veselo presenečen in ganjen, ko ga je toliko prijateljev vseh slojev hodilo obiskovat v bolnico k elizabetinkam, v sanatorij in celo v Ljubljano in Dobrno, tako nas je ganilo vse, ko je zaihtela v žalosti vsa slovenska Koroška in so mnogi pohiteli na njegov pogreb v Ljubljano.
Besede iskrene hvaležnosti so zvenele iz govorov; zbori so mu zapeli kot da jih on sam posiednjikrat dirigira, topla molitev je vrela iz dobrih src.
iskren Bog plačaj zdravnikom, in bolniškemu osebju, ki so se borili, da bi mu ohranili življenje. Nadalje ravnateljstvu slovenske gimnazije, profesorjem in študirajoči mladini, predstavnikom različnih organizacij, zlasti pa njegovim pevcem, ki so mu bili vedno v tolažbo in katerih požrtvovalnost je vedno občudoval.
Bog povrni duhovnim sobratom njih memento in vsem, ki še naprej molijo za pokoj njegove duše.
Njegovi sobratje in vsi sorodniki
Živinorejska zadruga za Libuče in okolico išče najemnika za svoje posestvo na Belšaku pri Pliberku, ki bi v poletnih mesecih pazil na živino na zadružnem pašniku. Nudi se mu prosto stanovanje v novi hiši, kakor tudi možnost reje ene krave in par prašičev. Imel bi priložnost za zaslužek v gozdu.
TANZSCHULE EICHLER » KLAGENFURT V soboto, S. marca 1971, ob 20. uri so začne
PLESNI TEČAJ
I a n z k u r s v HOTELU RU I AR
v Dobrli vesi
Cena 350.— šilingov za osebo
Hotel „R o s e n t a I e r h o f “
ANTONIČ
9184 REKA — MUHLBACH Telefon: 0 42 53 — 241 Za letošnjo sezono nujno potrebujemo KUHARICO.
Izredna plača!
Vse iz ene roke
KOTMARA VES KOTTMANNSDORF
tel. 0 42 22—7911 17
Zaradi pomanjkanja prostora v tej številki nismo mogli objaviti nekaj dopisov in televizijskega programa. Cenjene dopisnike in bralce prosimo oproščenja.
IN ALLEN EINRICHTUNGSFRAGEN FUHREND
STADLER [^©[MMCL EXKLUSIV
KLAGENFURT . THEATERGASSE 4 . TEL. 71 4 31
KLAGENFURT • ST. VEITER STRASSE 4 ■ TEL. 71 4 31
SmDLERMiiil VLLACH
VILLACH • TRATTENGASSE 1 -TEL.24 4 69. KOSTENLOSE PLANUNG DURCH EIGENE ARCHITEKTEN
Kmečka gospodarska zadruga Pliberk išče šoferja za tovornjak. Nastop takoj. Plača po dogovoru.
E BETONSKO PODJETJE 8 VELETRGOVINA ZA GRADBENI MATERIAL
VVOLFSBERG, tei. 0 43 52—29 91
Lahko si pa ogledate tudi najlepšo razstavo ploščic Avstrije.
Dostavljamo tudi v sobotah.
Informacije dobite v vseh zadevah v Kot-mari vesi ali pa v VVolfsbergu.
Kaj pogrešate na tej sliki? Takšna vprašanja so v nagradnem žrebanju za
JOŽEFOVO
v DOBRLI VESI
Obiščite nas — tudi Vas čaka sreča. Vsak nakup pri Rutarju je dobitek!
Podjunski trgovski center
HOČETE ZIDATI?
Vedno in vsak čas na razpolago odjemalcem pri
FERLACHER BETONWERK
J. Pagitz, Ferlach — Borovlje Tel. 0 42 27/375
(Dostavljamo tudi ob sobotah!)
EILIG! Internationale Firma, in der Schvveiz basiert, engagiert unverzuglich Mitarbeiter-(innen), Alter gieichgiiltig, fiir leichte und gut entlohnte Heimarbeit. So-fortige Verdienste in Funktion der Arbeit und des Seriosen. Antvvort durch post-wendenden Brief, mit beiliegendem in-ternationalem Antvvortschein, an: I. W. S. Marketing, c/o. M. Tc. I. Business Dept. 11, Rue Voltaire, CH-1211 Geneve 1, Schvveiz.
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagcnfurt — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10,— šil., letno 100,— šil. Za Italijo 3400,— lir, za Nemčijo 24.— DM, za Francijo 30,— lir., za Belgijo 300,— bfr., za Švico 25,— štr., za Anglijo 3.— f. sterl., za Jugoslavijo 60.— N. din, za USA in ostale države 7,— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrdec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Haš tednik