LJUBLJANSKI ČASNIK.
M 47.
Jtorih M O. jKimorca
18ŽO.
,,Ljubljanski časnik" izhaja vsak teilo leta 1 gold. 30 kraje. Z a polletno 3 gold. 30 kraje., za četert leta tionsgelder) v njem, ni treba nič poštnine plačati.
en dvakrat, in sicer vtorik in petik. Prcdplačuje se začelo leto pri založniku Jožefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert io pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 golil., za pol leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, in ako se na pismo zapiše, de so naročivni denarji (Pninumera-
Vrati ne naznanila.
4. septembra 1850 bo v c. k. dvorni in der-žavni tiskarnini na Dunaju CXVI. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista in sicer tako v edino nemškem izdanju kakor tudi v vsili devetih dvojnih izdanjih izdan in razposlan. Zapopade pod
Št. 335. Ukaz ministra bogočastja in uka od 13. julija 1850, s kterim se predpis čez dopušenje od privatnih, od deržave ne postavljenih ampak le dopušenih učenikov na tehniški napravi, kakor čez njih opravičenje spraševanske spričbe dajati, razglasi.
Št. 336. Naredbo ministerstva kupčije od 16. augusta 1850, (v moči za vse kronovine, v kterih je srenjska postava od 17. marca 1849 veljavna), s ktero se prostost poštnine glede srenjskih predstojnikov vravna.
Št. 337. Naredbo ministerstva kupčije, obert nije in javnih stavb od 25. augusta 1850 čez način dajanja pošlnih recepisov v zadevah inenjavnih upor.
Št. 338. Naredbo ministra pravosodja od 26. augusta 1850, po kterem se cesarski sklep naznani, s kterim se ukaz od 3. augusta (CVIII. del deržavniga zakonika, št. 423) de naj se naglo listki za porotnike napravijo, poterdi.
Ravno ta del zapopade tudi v pristavku naznanilo tiskarnih pogreškov,ki so v XVII.,XXR., LXVIIL, LXXII., LXXXV.,LXXXVIII., CIX. in CXI. del deržavniga zakonika vrinili, ki se popravijo.
Razun tega bo tudi 4. septembra 1850 CXII. del občniga deržavniga zakoniga in vladniga lista, ki je 21. augusta 1850 v edino nemškem in 31. augusta 1850 v madjarsko-nemš-kem, horvaško- (ilirsko) nemškem in roman-sko-nemškem dvojnem izdanju na svitlo prišel, v česko-nemškem dvojnem izdan in razposlan. Zapopade pod
Št. 329. Cesarski patent od 2. augusta 1850, po kterem se bo za Ogersko, Horvaško, Slavonsko, Primorsko, serbsko vojvodino, te-miški Banat, za Sedmograško in vojaško mejo začasna postava od odrajtvil pravdnih opravil, spričb, pisem in vradnih opravil dala in s 1. oktobrani 1850 v moč stopila. Dunaj 3. septembra 1850. Od vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
sveto vavca Z i t k o Valentin, Gašper Glažar, posestnika.
4.	V srenji S lavi na Martin Bole, posestnik, kramar in kerčmar, za župana, za srenjska s vetovavca Andrej K a li s t e r in Matevž Bole, posestnika.
5.	V srenji Peteline Jožef Ko vačič, posestnik za župana, za srenjska svetovavca Gašper šile in Franc P en ko, posestnika.
6.	V srenji Badoha vas Anton Povh, posestnik za župana, za srenjska svetovavca Lovre Ivebec in Lovre Čelliar, posestnika.
7.	V srenji Zagon Anton Tomažič, posestnik in kerčmar za župana, za srenjska svetovavca Martin Jager in Anton Križaj, posestnika.
8.	V srenji Hraše Jakob Ogrizek, posestnik za župana, za srenjska svetovavca Lovre Faidiga in Gašper Bizjak.
9.	V srenji Razderto gospod Jovan Kav čič, kerčmar in posestnik za župana, za srenjska svetovavca gospod Anton Dolenc, poštar in posestnik, in gospod Anton Prem rov.
V srenji Strane Jovan Tekal, po-
Zapopade pod
Št. 2. cesarski patent od 30. decembra 1849, po kterem se deželna vstava za nadvojvodstvo avstrijansko nad Anizo z volitnim redam za deželni zbor izda in naznani.
Dunaj 5. septembra 1850.
Od c. k. vredništva občniga deržavniga zakonika in vladniga lista.
7. Kimovca 1850 je bil izdan in razposlan XIX. del deželniga zakonika in vladniga lista za krajnsko kronovino , ki zapopade :
Naznanjenje zapopada postav in ukazov v delili XCVI—C VI občniga deržavniga zakonika in vladniga lista. — Razpis c. k. krajnskiga deželniga poglavarstva od 18. mal. Serpana 1850. Razglas zastran dolžnosti svečavo za staniša c. k. žandarmerije dajati.
10
sestnik
za župana, za srenjska svetovavca
Iv srenjskim volitvam, ki so bile 18. augusta naznanjene, so bile od tiga časa še v sledečih krajih postojnskigakantonskiga poglavarstva dokončane.	'
1. V srenji Stara vas je bil zvoljen za župana Jovan Ogrizek, posestnik, za srenjska svetovavca Jakop Dolenc in LukaSmerdu, posestnika.
2.	V srenji Salog Anton Ivrainer, cerkovnik in posestnik za župana, za srenjska svetovavca Juri Sigman in Martin Bizjak, posestnika.
3.	V srenji Sevce Jakop Dekleva, posestnik in kerčmar za župana, za srenjska
Matevž Brežic in Jakob Tekal, posestnika.
11.	V srenji Hrenovic Jakop Doles, posestnik za župana, za srenjska svetovavca Pantaleon L ena si, kramar in posestnik in Martin P a vi o vi č, posestnik.
12.	V srenji HruševjeLuka Ogrizek, posestnik za župana, za srenjska svetovavca Jožef Debevc in Jakop Skorjanc, posestnika.
13.	V srenji Berdo Franc Kalister, po sestnik za župana, za srenjska svetovavca Jerni T ur k in Jožef Čič, posestnika.
14.	V srenji Gornj i Logatec Matija Mi-lavc, posestnik za župana, za srenjska sve tovavca gospod Jovan Marinka, fajmošter in Urban Kugaj, posestnik.
15.	V srenji Doljni LogatecgospodMa tevž D o Iše in, c. k. poštar in posestnik za župana, za srenjska namestnika gospod An ton Sore in Mihael Mihe v c, posestnika.
16.	V srenji Hoterderšica Jovan Ga-brovšek, kerčmar in posestnik za župana, za srenjska svetovavca Andrej Nago de, posestnik in Jovan Plečnik, kajžar.
17.	V srenji Bistrica Jovan Tomšič, kupec in posestnik za župana, za srenjska svetovavca c. k. poštar in posestnik gospod JožefVale ntič in gospod Anton Ž ni d erš i č, kupec in posestnik.
18.	V srenji Te rno v o gospod Anton Tomšič, posestnik za župana, za srenjska svetovavca gospod Anton Urbančič in Jovan Va-lenčič, posestnika.
C. k. kantonsko poglavarstvo v Postojni 31 augusta 1850.	Mac-Neven.
6. septembra 1850 bo v c. k. dvorni in deržavni tiskarnici na Dunaju II. del občniga deržavniga zakonika in vladniga lista, ki 6. januarja t. 1. v edino-nemškein izdanju na svitlo prišel, v slovensko-mjmškem dvojnem izdanju izdan in razposlan.
Politiške naznanila«
Sardinske zadeve.
Sardinsko kraljestvo ni ravno veliko, pa njegove razmere so bile pred 1848 takšne, de se je tudi z velikimi deržavami pomeriti, skusiti in v boj spustiti smelo. Proti avstrijanski carevini bi bilo vender vse eno le mallien nezmožen pertlikovec ostalo, ako bi ne bila ta carevina ravno takrat po notranjih sovražnikih tako razrušena, de so njeni stebri le še na Savi in na Veltavi stali. Ta nadloga Avstrije je sardinsko vlado pripravila, svojo moč in svojo srečo tudi pri njej poskusiti in se z njenim plenam obogatiti. De ho zmagala, jih je veliko dvomilo, ki so le na širokost dežele gledali; pa tistim, ki so obojne razmere bolj na tanjko pretresli, se je omaga Avstrije ne le mogoča, ampak clo gotova zdela. Zakaj Sardinija je imela podpore, ki jih je Avstrii do maliga popolnama zmanjkovalo.
Sardinska vlada je stala na dobrih nogah proti vunajnim deržavam. Skrivcj al očitno so bile skorej vse z njo združene. Neapoli-tanska jej takrat še ni smela nasprotna biti, rimska jej je z brambovci in vojšaki pomagala, posredno in neposredno jej jetoškanska na roko šla in med Tičino in Sočo jo je pet miljonov ljudi molilo in z razpetimi rokami sprejelo. Za herbtain jo je Pariz zavaroval; in če bi bila na morju hrambe potrebovala, bi bil Palmerston svoj „stoj!" izrekel in ta izrek s 1000 ladjami podperal.
Sardinska vlada je imela potem notranje zadeve v tako dobrini stanju, de se je v zaupanju na nje že kaj podstopiti smela. Poda-rovana vstava, kakor pomanjkljiva je že bila, je vender dobre uspehe imela. Vse dežele, vse stanove in tudi vse starosti je domorodni duh prešinil. Vse je bilo skupej in zedinjeno, vse pripravljeno blago, dnar in življenje na žertvenik domovine položiti. Vradniki somarno delali, žlahtnost je zneske nabirala, kmetje so bili nadušeni in vojšaki so po priložnosti hrepeneči, svoje orožje še unkrej Soče nositi.
Razun tega je imela Sardinija zlo bogato denarnico. Naravna rodovitnost, kupčija, pre-
možnost vsih stanov, varčnost in drugi pripomočki so, ki deržave bogatijo in ki so tudi Sardinijo obogatile. Ti denarnici nasproti je imela Avstria le uboštvo in 900 miljonov dolgov postaviti.
Tudi vojaška inoč Sardinija ni bila nikakor majhna. Imela je obilno topov, hrane in družili naprav. Kar umetnost zadene, je bila na celim Laškim nar bolj izobražena. 100,000 nadušenih sardinskih vojšakov in z njimi združena moč Lombardov, Toskanov in Neapoli-tancov je bila Avstrii strašna, skor nepremagljiva pošast in napota.
Pa če ravno so vse te okolišine sardinsko vlado podperale, je vender ona popolnama omagala. Svoji sreči se ima Avstria zahvaliti, de jej je ravno o nar nevarniši dobi s tistim pogumam in zaupanjem navdali, kije gotovi porok premage. Pa ne sme .se vender misliti, de je le Kadecki moč Turina polomil. Res, de je k temu zlo pripomogel, pa vender so ga še druge razmere in drugi dogodki pod-perali. Ena nar poglavniših podpor je bila brez dvombe dvomljivo, nepolitično, dvoumno in dostikrat si popolnama nasprotno ravnanje sardinske vlade , ki je prijatle merzle , in sovražnike vroče storilo, in si je povsod al oterp-njenost al pa clo zaničevanje naklonilo in pridobilo ; tako de se nam, če to reč nekoliko pomislimo, misel vrine, de bo Sardinia težko še kdaj kaki bližnji deržavi, nar manj pa novo oživljeni, široko razprostrani, svobodni Avstrii nadlego delala. Reči se zamore, de se bo še marsikaj vode uteklo, preden se bodo njene globoke rane le nekoliko zacelile; de bo pa Sardinia še kdaj to kar je bila, pri tisti moči in kreposti, ki jo je pred kustoško bitvo imela, bi bilo nespametno misliti.
Po svojim nepolitiškim vedenju je prišla Sardinia ob prijaznost vunajnib deržav in narodov. Njena vlada se je avstrijanskim Laham pristudila, se je Toškani zamerila in ni ne Neapolitanam ne Rimljanam ustregla. Angleži so se od nje obernili, ker se ni v njih kup-čijske mreže zaplesti hotla, in Francozje jo zaničevaje gledajo, ker njeno ravnanje nobeni stranki po godu ni bilo, ne komunistom, ne nazadnikam, ne samovladcam, ne kraljevi pregnani hiši udanim. Od zunaj je tedaj sardin-ska vlada svojo čast, mogočnost in svojo pomoč zgubila.
Še na slabejih nogah stoji, če pomislimo, od znotraj. Tu ni prijaznosti ne udanosti ne skup-niga dulia ne edinosti v ministerstvu. Z gro-menjem pri Novari so se ti stebri deržave sča-sauia omajali in se če dalje bolj od dne do dne poderajo. Vlada hoče svoje napake s svobodnimi vravnavami popraviti, kar bi zlo hasnovito ne bilo, če bi ne bile ravno te vravnave ne le marsikterimu človeku, ampak clo marsikterimu stanu nasprotne in sovražne. Kakor nepotrebne so tudi prenaredbe Sikardi-a v cerkvenih rečeh, je bilo vender še bolj nepolitiško, de se prenaredbe niso pri deržavi ampak pri cerkvi začele. Pri duhovnim stanu zamore to, kar se je tudi zgodilo, sum in nevoljo obuditi. Zapiranje škofov pa sardinski, sploh tako katolški deržavi malo pomaga in jo le razdvoji v stranke, ki se preganjajo. Beračunstvo po mestih bi se sicer rado bogatih samostanov polastilo, pa misli kmeta so druge. Njegovo nadušenje za vlado mora o tacih okolišinah ugasniti. Drugač si ga ne bode zopet pridobila kakor če se z duhovskim slanam poraz-umi in poprijazni.
Tudi sedanja denarna in vojaška moč Sardinije kaže jasno svoje oblastenje in svoje med-levce. Deržava, ki ima 400 miljonov dolga in pa pomanjšano , malo ognjeno , večidel iz novineov obstoječo armado ne bo več tako berž v stanu se zopet na tuje ozerati, ampak bo
imela zadosti o lastnim vredenju in o lastnih težavnih zadevah opraviti.	T.
Avstrijansko cesarstvo.
Češka. Iz Prage se piše v „Reichszeitg." kaj de je učeni Kollar iz Neu-Strelica na Češko pisal. Glasi se njegovo pismo takole:
Zbirka možkih in ženskih malikov in drugih starin v muzeumu v Neu-Strelicu je velik in neprecenljiv zaklad, ne samo za Slovanstvo, ampak tudi za celo Evropo in sploh za učenost. Več kot 200 malikov razne sorte, z spomina vrednimi napisi se tukaj najde. Jezik je krasen, naj bolj podoben našimu česki-mu narečju, ker so bili Čehi tukajšnim Slova-nam v Pomerskim in na Labi vedno naj bliž-njiši sosedje. Vse te malike sim že natanjko pregledal in noben pameten preiskovavec ne more dvomiti, de so pristni. Ako bi vsi, tudi naj bolj učeni Slovani in umetniki skupej prišli, in vse moči zjedinili, kaj enaciga storiti, bi ne bili v stanu. To so darovi več stoletij.
Ti maliki se razdele v tri rede in dobe: namreč v nage, poloblečene in oblečene. Pervi, namreč nagi maliki so naj bolj stari, prene-šeni iz gorke Azije in Indije, ker jim obleke ni bilo treba, poloblečeni maliki so iz tiste dobe, ko so Slovani iz jutrovih dežel v bolj merzlo Evropo hodili, in so toraj tudi nekoliko obleke morali imeti; oblečeni maliki pa so iz tiste dobe, ko so se naši predniki že v severnih merzlih krajih naselili; ti so v popolnama česko-slovanski noši, storjeni še le pred vpeljavo keršanske vere. Na nekterihmalikili so dvojni napisi, na eni strani slovanski, na drugi pa germanski, kar gotovo priča, de sta ta dva naroda, Slovani in Nemci v vzajemni ljubezni in slogi med sabo živela, de sta clo ene in ravno tiste svetiša in bogove imela, in de je nesrečno narodno sovraštvo še le pozneje med njima vstalo, potem že, ko se je keršanstvo z silo vpeljalo. V nekterili je mnogo srebra in tudi zlata, tako de bi zlatar za eniga malika 50 do 60 tolarjev dal.
Galicia. „Zorja Galicka" naznani, de sta Rusina, korar Šaškievič in fajmošter Litwino-vič, ki sta bila pri posvetovanju za deželno vstavo Galicie, skoz Lvov šla, in de sta tam veselo novico zagotovila, de vlada hočerusin-skimu narodu v popolni enakopravnosti pot odpreti se omikati, kakor se iz sklenjene vravnave Galicie vidi. Potem pravi ta časopis, de se pripoveduje, de se bo v Avstrii gerško-katolško patriarlialstvo napravilo, in tej cerkvi neodvisnost zagotovila.
Ogerska. Peštanski časopisi naznanijo sledeče zlo važno pismo:
Minister vojaštva in višji poveljnik armade Komarno 2. julija 1849.
Združeniinu ministerskimu svetovavstvu v Budapestu.
Med tem, ko se je ogerska armada od Tise proti Donavi pomikala, ni mogel nobeden verjeti, de bi se vojska srečno končala, clo po bitvi pri Isasegu je ogerska še na tako slabih nogah stala, de so le možje v srečni domišlii in lahkovernosti zamogli misliti, de je ogerska dežela rešena, in de zamore sama čez sebe svobodno gospodariti.
Zastonj sim jez opominjal, se v sreči ne prevzeti, ampak posebno na to paziti, se uter-diti, ne pa sovražnika z ošabnostjo dražiti. Zastonj sim zdajniga deželniga poglavarja Košuta, ko je me prašal v zadevah neodvisnosti Ogerskiga, opominjal, de se armada, akoravno je ogerska vstava z oktroirano vstavo mnogo zgubila, posebno za pridobitve mesca marca bojuje, zastonj sim mu v izgled stavil, de clo, ako bi po dobljeni bitvi naenkrat kralj Ferdinand pred verste ogerskili vojakov prišel, in od njih varstva tirjal in prosil, mu prejšne pravice spet pridobiti: bi večidel vo-
jaki na njegovo stran stopili, ostali pa, tako imenovani republikanci, manjšina, bi se tudi dolgo ne pomišljevali in bi njegovo reč za svojo storili, zastonj sim terdil, de armado le prisega na vstavo skupej derži.
Pri vsem tem je pa vendar 14. april v življenje stopil.
Na to le to terdim, de je narodu ukazano, se biti za življenje in smert, ker je 14. aprila za sabo vse mostove poderl,ker je nemogoče se z Avstrijo na podlagi pridobitev leta 1848 pogoditi.
Zmaga ogerskiga orožja pri Nagy Sarlo 19. aprila je blagoslov življenja v Debrečinu dala; ker od vsih strani se je Madjaram sočutje in vdeleženje pri boju za življenje in smert na-znanovalo.
Le tista armada, ktere zmage pri Hatvanu, Tapiobički in Isasegu so, kakor se zdi, sklep 14. aprila storile, tista armada je molčala. Ona se ni poklonila temu sklepu, ona je molčala! Ker ona ni mogla za prav spoznati, de se ji že brez tega tako težki poklic ljudstvo osvoboditi, še bolj obteži; molčala je in je vendar kri prelivala pri Komarnu, Aču na nasipih Bude, pri gorskih mestih, pri Čorni, ta — in unkraj Vage z veliko udanostjo za reč stiskaniga ljudstva.
Kam pa so nasproti prišli obilni sostavljavci poklonov? —tisti pogumni bojevavci za smert in življenje? kterih pisano navdahnutje je se-dajni deželni poglavar v pismu name še vedni molčeči armadi tako rekoč očital!
Kako se je veliki, nadušeni Debrečin, zibelka 14. aprila 4000 kozakam branil? Je slavni izgled Erlave po bitvi pri Kapolni posnemal, ki je prihruliga, zmagovavniga sovražnika brez pomoči zapodila — ali je morebiti zavolj nesrečniga boja druga Brescia postal?
Armada je dobro vidila, de tisti pokloni niso
tako rekoč nič, in jih je tudi za take der-žala, in ravno zavolj tega je ta mučeniška armada čutila, de je bil 14. april ne le prezgoden, ampak tudi ošabno oponašanje bolj močnimu sovražniku, toraj je armada molčala in jez z njo.
Gorgey Arthur, s. r.
Tuje dežele.
Bulgarska. Bulgarskim poslancam se je na povelje metropolita v Vidnu ves denar s tem pristavkam vzel, de ga bodo, ker brez tega na stroške vlade popotovajo, ko nazaj pridejo, spet dobili. Škoda, ktero so Turki Bulgaram storili, se je prerajtala na 204,800 piastrov. Vojaki v Vidnu so ležiše zapustili in se v hiše vkvartirali.
Bosna. V serbske belgraške novine se piše iz Sarajeva, de je spet tje polno vojakov prišlo. Med prišlimi je nekoliko Poljcov in 800 (?) Madjarov prostakov in častnikov, ki so se že navadili nekoliko turško govoriti, mnogo se jih ni poturčili,ampak so le svoje imena v turške premenili. Med vojaki, kakor se pripoveduje, griža hudo razsaja. Ta bolezen je v unili krajih navadna. Tudi goveja kuga je tukaj zlo huda, zato so meje zaperte.
Laška. „Univers" piše: Iz Turina smo dobili sledeče pismo, ktero je minister Santa Roža malo pred smertjo svojimu spovedniku narekval. Na to naznanilo je nadškof dopustil ga po katolški viži pokopati. Pismo se glasi: »Spoznam, de sim se ravnanja vlade kakor javna oseba (come persona publica) s polno zavestjo in s prepričanjem, postav cerkve nikdar razžaliti, vdeležil. Sicer bi se ne bil vdeležil, (altrimenti non vi avrici preso parte), in ko bi se bilo to vendar zgodilo (t. j. ako bi bil cerkvene postave brez lastne volje razžalil), prekličem vdeleženje ker hočem v občini rimsko - katolške apostolske cerkve u-
mreti, in moj sklep njej in nje visokimu viilni-mu poglavarju, namestniku Kristovimu, rim-skimu papežu podveržem."
* Sedem generalov, mnogo častnikov in štirje policijni komisarji so bili v Na pol i službe odvezam'. Predsednika višjiga sodništva so pri belem dnevu tri osebe napadle in zlo steple. Zavolj tega se ljudje zlo zaperajo.
Francoska. Na Francoskem vLavilette so, kakor telegrafiško naznanilo pove, tako imenovano peklensko mašino zapazili, s tem, de se je sprožila. Kdo de jo je naredil, ni znano.
Angleška. Nek anglešk časopis pravi, naj starši ud jakobinskiga društva je mertev! tako imenuje Ludovika Filipa. Anglia, ki je vedno ponosna bila, de je ranjki med svojim večletnim pregnanstvam nrave in navad Angličanov se poprijel, je na njegov spomin častivno pazljivost obernila. Vsi veliki časopisi prinesejo boljši ali slabši smertopise, v kterih se večidel umerli zlo ostro sodi. Samo časopis „Ti-mes" stori izjemo. Dolgo popisanje takole sklene:
Bil je zdrave pameti, previden, svet je bolj iz lastne skušnje poznal, kakor iz bistrigapogleda in zraven tega mu je bilo samoljublje prirojeno.
„Herald" porabi njegovo smert v premišljevanje, kako menljive so človeške osode, in de Bog grehe očetov nad vnuki kaznuje. Zraven tega pa ta časopis tudi pravi, de je bil kralj velikodušni varh umetnosti in učenosti, previ-din oče in dober mož. „Globe" razloči natanjko pregreške njegoviga osebniga in francoskiga narodniga značaja. „Standart" ga zlo hvali, in imenuje čas, v kterim je vladal, čas mučenja, ker mu je vedno meč morivca žugal.
„Sun" ga prehudo sodi. V mladosti jakobinski ud je bil v starosti hud sovražnik sa-movladarstva. Premembe, ki so se na Francoskem skoz 80 let pripetile, niso brez nasledkov memo starčika šle, in on je njih vtiske v celem svojem poprejšnem ravnanju večkrat očitno pokazal.
Njegove kosti bodo za zdaj na Angleškem ostale. 28. augusta ob 9. zjutraj je bilo njegovo truplo v svinčeno trugo položeno. Cela rodovina umerliga je bila pri tem pričujoča. Ta truga se bo v drugo z baržunam oblečeno djala. 31. augusta je bil pokopan.
Australija. Iz Australije se zve po tele-grafiškem naznanilu, de se je tam gibanje pričelo, se odAngleškiga odtergati.
Bazne naznanila.
—	„Pražske Nov." so pred nekaj časam naznanile , koliko tujcov posluša kliniko profesorja Hamernika v Pragi. De se število poslušavcov ni pomanjšalo, se iz tega vidi, de je kliniko učenika dr. Čejke-a razun domačih učeneov tudi 63 iz zunajnih dežel poslušalo, in sicer: iz Schweiza 13, iz Saksonskiga 12, iz Ba-varskiga 11, iz Pruskiga 9, iz Braunsclnveiga 4, iz Hanoveranskiga 3, iz Hamburga 2, iz Meklenburga 2, iz Buskiga 2, iz Norveškiga 1, iz Holandskiga 1, iz Schleswiga i, iz 01-denburga 1, iz "VViirtemberga 1.
—	Pretečene dni, ko je hudo deževalo , je reka Mila v lombardo-beneškein kraljestvu čez bregove udarila in sila veliko škode naredila. Cez 100 ljudi je, tako se pripoveduje, v vodi utonilo.
—	Podmorski telegraf med Francoskim in angleškim kraljestvam je že napravljen.
—	„Pražskenov." pravijo, de ni res, de bi bil kardinal in knezoškof Schwarzenberg 100,000 gold. mestnim revežem podaril, ampak on je le nekoliko svojih dohodkov v ta namen odločil.
—	Avstrijanski brod „Karolina" je prišel iretekle dni v Kopenbagen, in potem je v Pe-trograd odjadral. To je pa zato imenitno, ker je to pervi avstrijanski brod, ki je skoz„Sund" šel. —
—	Vojaški imenik za leto 1850 bo 16. t. ni. iz c. k. dvorni in deržavni tiskarnici izdan.
—	4. in 5. t. m. je prišlo več berzotekov iz Berolina na Dunaj, in ljudje govore, de je prusko ministerstvo z poslednjimi naznanili av-strijanskiga ministerstva zadovoljno, in de je tudi v tem smislu nanje odgovorilo. Pomno-ženje vojakov na Češkem — ker ravno te dni se spet vojaki iz Dunaja po železnici na Cesko vozijo — ni pripravno, to govorico poterditi, akoravno bi bilo zlo želeti, de bi bila res.
—	V Pragi je od 25. augusta do 1. septembra 1850 30 oseb za kolero zbolelo. Od 42 bolnih se jih je le 7 ozdravilo, 17 jih je umerlo, 18 pa je še bolnih ostalo. Pismo Gorgey-a na vlado , od kteriga se je pr. leto mnogo govorilo, se takole glasi: „Naša reč je zdaj v naj bolj žalostnem stanju, v armadi ni pokoršine. Ubogo ljudstvo pa zares ne ve več prav, zoper koga naj bi se branilo, zoper Av-strijane, zoper Ruse, ali zoper same Madjare. De se ima ljudstvo zoper Madjare pritožiti, to se ne more tajiti, ako vlada svojih naredb noče preklicati, kakor n. pr. de mora ljudstvo vse vasi požgati, vse kar ima, vniciti. — — Nikdar se nisim za vlado, ampak vedno sim se za ljudstvo bojeval, in ako bi bil prepričan, de bi bilo ljudstvo bolj srečno, bi bil pervi, ki bi orožje odložil".
—	Na Dunaju je od 10. do 17. augusta t. I. 106 oseb za kolero zbolelo, od prejšniga tedna je še 84 bolnih ostalo, tako de je vsih skupej 190 kolero imelo; 45 se jih je ozdravilo , 50 jih je umerlo, 95 pa je še bolnih.
Od 17. do 24. augusta je k 95 bolnim še 198 novih naraslo, od kterih se jih je 87 ozdravilo, 81 jih je umerlo, 125 pa je še bolnih ostalo.
Od 24. do 31. augusta je k 125 bolnim še novih 264 oseb prišlo, tako de je bilo vsih skupej 389, od kterih se jih je 124 ozdravilo, 100 jih je umerlo, 165 pa je še bolnih ostalo.
Letos je tedaj na Dunaju vsih skupej 101 i1 od kolere zbolelo, 432 se jih je ozdravilo, umerlo pa 422.
—	Serbski patriarh Itajačič, ki se je misli te dni na Dunaj podati, je v Karlovcah zbolel, in težko, de bi zamogel tako kmalo na Dunaj iti. On je bil brez tega že več let bo-lehen, v poslednjih letih so ga pa težavne dela popolnoma poterle.
—	Popotniki pripovedujejo, se piše v „Agra-mer Zeitg.", de je v Kamenici in Ledini toča vse pobila. Ako setopoterdi, so ondašnji prebivavci toliko bolj obžalovanja vredni, ker so jim Madjari v prejšnih letih vso srečo pod-kopali, in vino je vse, kar pridelajo, ako tega nimajo, so siromaki.
—	V Parizu je 31. augusta en pes nekiga fanta iz vodotoča rešil, de ni utonil. To bi še ne bilo nič tako posebniga, ako bi bil ta fant pervi, kterimu je pes življenje otel, al že 7 ljudi je on smerti rešil. V povodnji leta 1845 je dva človeka zaredama iz vode zlekel. Mu-nicipalno svetovavstvo iz Orleana mu je takrat zavratnik podarilo, ki nosi na sreberni plošči imena otetili.
—	V stanovsko praško realno šolo se tako drenjajo, de je vodstvo moralo naznaniti, de zamore le take učence v šolo vpisati, ki imajo prav dobre šolske spričbe.
—	Dr. Giitzlaff, oznanovavec keršanske vere na Kitajskem, je tudi v zdravništvu učen, kar mu je zlo koristilo. Pripoveduje, de takrat, ko o še kersanstvo nepremagljive overe za-derževale, de se ni moglo razširovati, ko je
jil vsak umorjen, ki ga je oznanoval; (on sam ie večkrat na čudno vižo smerti odšel) je zbo-ela sestra ministra zunajnih zadev, ki je bila rnožena z enim deželnim poglavarjem. Giitz-aff, ki je že krog slovel, de je dober zdravnik, je bil toraj k njej poklican. Ko pride k njej, jo hoče za žilo potipati, al ona roko naglo umakne, in okrog stoječi so nevoljni, de se je kaj taciga prederznil storiti. Ko ji reče, de naj jezik pokaže, še veči nevolja med okrog stoječimi vstane. Ko mu tudi obličja neče od-gerniti, jo praša, de naj mu saj pove, kaj de ji je. „Zato ravno smo te poklicali, de boš jovedal, kaj de ji je", mu odgovore, „kakšen doktor pa si, če tega ne veš!" Na tako vižo je moral doktor od pričijočih po okoljšinah zvediti, kaj de ji je in jo je tudi ozdravil. Ko ona ozdravi, pošle Giifzlaffu iz hvaležnosti drago s cvetlicami umetno okinčano pogačo v golozlati posodi za plačilo. Giitzlaff si pogačo priderži, zlato posodo pa ji nazaj pošlje. Temu so se tako čudili, de so od te dobe Giitzlaffa v hiši deželniga poglavarja zlo spoštovali, in de mu je hiša poglavarja vedno odperta stala.
Kitajke Giitzlaff zlo hvali, pravi, de so nježne, sramožljive in zlo pridne. Zakon je pri njih svet. Po navadi se zgodej omože. V celem mestu, kjer je bil Giitzlaff, ni bilo neomožene ženske, ki bi bila čez 20 let stara. Vendar pa je še navada, de ženske kupujejo. Ko so ga vprašali, kako se je kitajskiga jezika naučil , odgovori, de so ga v hiše Kitajcov djali, kjer ni nikdar druge kakor kitajske besede slišal, in se na tako vižo jezika, ko je več let preteklo, djansko naučil.
—	Kerčmar in mesar v vasi Habrovan na Moravskem blizo Bema je z eno svojih dekel preveč prijazno živel, kar je večkrat prepir med njim in njegovo ženo zbudilo. Po enem prepiru sklene mož svojo ženo umoriti, in stopi z sekiro in mesarskim nožem v roki v spav-nico, kjer naj pervo eniga svojih otrok z sekiro ubije, potem svojo ženo, ki je proti njem pritekla in druziga otroka z ravno tem orodjem umori, in poslednjič naj mlajše dete zakolje. Ko to strašno hudobijo doprinese se k mizi vsede, piše okrajnimu predstojniku pismo, v kterem pove svoje černo delo in pravi, de ni mogel ubogih otrok v življenju pustiti, ker je za terdno sklenul svojo ženo umoriti, in vedil de bo zavolj tega rabeljnu v roke padel, in ni hotel zapušenih sirot na svetu pustiti. Potem je na mizo denarje za pogreb položil, je hišo dobro zaperl, je hišni kluč na dvor vergel, in je k sodniku prišel, kjer se je mirno in v polni zavesti pravici izročil. Preiskovanje se je že začelo. De bi morivec ne bil pri pameti, se ne vidi.
—	2. septembra je bil Ludovik Filip v Wey-bridgu pokopan. Na njegov grob so gerb orleanske rodovine in kraljevo francosko krono načertali z sledečim napisam:
„Depositse jacent sub hoc lapide, doneč in patriam, Avitos inter cineres, Deo odjuvante; transferantur, Beliquise Ludovici Philippi Primi, Francorum Regis, Claromontii, in Britan-nia, defuneti Die Augusti XXVI, Anno Domini MDCCCL, Aetatis 76. Requiescat in pace!"
(Pod to skalo leže ostanki Ludovika Filipa I., francoskiga kralja, kamor je vKIaremontu na Angleškem 26. augusta v letu Gospodovem 1850, v 76. letu svoje starosti položen bil, dokler de bodo z Božjo pomočjo v domovino med pepel njegovih očetov prenešene. Naj v miru počiva!)
—	V pondelik teden je bila na Dunaju »slovanska beseda", pri kteri se je med drugimi Slovani tudi naš rojak gosp. Legat vdeležil, ki je dve ruski pesmi pel. Čisti znesek (500 gold. se bo pogorelim Krakovčanam poslal.
m
II 111».
Pripovedka od žolnirja.
(Konec.)
Ko zvečer pride in zvezde iz svojih višnjevih postelj ustajati čnejo, se poda Gašper proti dvorani. Najde jo odperto, kar mu je težek kamen odvalilo; zakaj ko bi le enkrat notri bil, si misli, ga ne bodo černoplajšarj tako bcrž odtirali. Prišel je v veliko sobo Orodje, ki je bilo sem ter tje viditi, mu pove, de je v dvorno gostnico prikoračil. Gašper se vsede, čaka in sline se mu cede. Slišal je namreč, de gospoda pozno večerja in misel se mu zdaj vrine, de se bo morebiti nocoj še pri škratili prav dobro pogostil; zakaj de se preganjavci kralja po gosposko obnašajo, ni dvomil. Pa ura udari devet, deset, enajst — in vse je še tiho, večerje nič, po škratih ne duha ne sluha. Čas teče počasi, ura se vleče, dokler kladvo dvanajsto naznani. Čuj! poslopje se strese, Gašper se ozre, od stropa je telebil škrat, tak strašin de bi popis senca sence ne bil. Vender podoba sama ne šiplje nohtov in ne striže še las. Arkavsta gleda sicer bistro, pa brez strahu na ponočno prikazen. Škrat nekoliko misli in potem reče: „Clovek, ti si prederzin! pa pri tej priči te v prah zdrobim če mi na moje uprašanje ne daš odgovora, ki ga zamoreš tudi v djanju pokazati. Zakaj tedej, te vprašam, se mora vsakdo nar bolj truditi?" Za dobiček, reče Gašper, trap je, ki bi se za zgubo trudil. Pokaži! ga zaverne škrat. Uni vzame začarane kvar-te iz žepa. Škrat se zdej vsede in tudi kvarte predse položi. „Igra 1000 zlatov na en pot! pravi Gašper in verže listek ob mizo. Žolnir dobi; černoplajšar odšteje natanjko. Igra se ponovi. Škrat zgubiva in Gašper dobiva, tako de znese dobiček ob enižežakelj cekinov. Smert in življenje naj velja, pravi škrat jez al ti — eden nej cepne! Gašper verže, listek govori zanj, škrat pa razpade — pogoj igre je spolnjen.
Arkavsta je menil, de je delo doveršil, pa de temu ni tako se drugi dan prepriča, ko so škratje še veliko hujši kot poprej razsajali. Gre tedej zopet v dvorano, ko se dan nagne. Tudi danes čaka do pol noči. To pot telebi šest škratov na enkrat od stropa. Eden njih se vstopi pred Gašperja rekoč: „Mi smo nar silniši med vsimi brati, pa vse nas moraš ti premagati; drugač si prah, preden četertinko udari. Le delo si smeš sam voliti, v kterim bi se z nami skušati hotel." Prav! reče Gašper, pa kaj, ko bi jez vas vstrahoval? „Potem pa moramo mi iz grada" odgovori ro-gatec. Gašper se berž spomne, seže in uza-me začarano pipo iz žepa. Tudi škrat privleče pipo, ki je pipi uniga kar zlo podobna. Žolnirja prežine o tem pogledu misel in on reče: Dajte sim, lulo, de jo pogledam, če ni začarana; z enakim orožjem se moramo bojevati. Škratje mu dado svojo pipo in Gašper jo tak dolgo gleda, svoji primerja in premeti java, dokler černoplajšarje več ne vedo, ktera pipa je njih. Žolnir jim da tedej začaranco; in škratovo je sebi obderžal. To delo, pravi on si zberem, de bomo tobak pili; kdor ga iz svoje lule popred izpuha, bo zmagal, škratje so zadovoljni, se vsedejo in kadijo; ko se eden naveliča, poda pipo bližnjimu in tako zaporedama, dokler so vsi na versto prišli. Pa začaranca puha zmiram enako, brez konca; Gašper kadi polagama. V njegovi pipi ni kmalo druziga kot stvarica pepela. Delo je dopolnil, zmaga je njegova, užugani škratje morajo grad popustiti.'
Zopet meni Arkavsta, de je delo doveršil, pa zopet se drugi dan prepriča, de temu ni tako, ker so škratje še veliko hujši kot poprej razsajali. Gre tedej še enkrat v dvorano. Kot včerej in predvčeranjim čaka tud danes do polnoči. Ko ura udari, ustane tak ropot po poslopju, de bi se bila gotovo Gašperju ušesna mrena pretergala, ako bi ne bil vojaških ušes imel, kterih se, kakor je znano, nobena reč ne prime. Zdajci pade toliko škratov od stropa, de bi jih ne bil sam Arkimed v treh dneh in nočeh preštel. Gašperja obide nekaka gorkota, ki je še nikdar ni čutil; vender si jo kmalo prežene. Majhin škrat stopi prednj in mu reče: „Vidi se, de si vojšak; šest nar silniših bratov si pregnal. Pa to si I i z zvijačo storil. Zdej pa mi od tebe tirja-mo, de s telesno močjo kaj storiš, kar bi nas
eden v stanu ne bil. Če ti bo pa to nemogoče, se bomo pa strašno o izgonu naših bratov ma-ševali." Gašper je zmoten, seže po sablji in na en mah mizo čez in čez preseka. Zdaj se pa približa škrat, udari z mazincam na mizo in ona se pri tej priči popolnama razleti." Gašper uzame zdej verč vina, ga nastavi in ga v enim dušku popije, škrat pa privleče poln sod, serkne in ga, ko bi trenil, izprazne. „Se en poskus ti je dopušen! reko černoplaj-šarji, zgubljen si, če ti spodleti." Gašper se zdaj spomni in uzame začaran boben. Noter škratje! zavpije in telebne na kožo. V hipu je soba prazna, dvorana oprostena, vse hudobe v začaran boben zaperte, težavno, delo, doveršeno.
Gašper gre h kralju, dobi njegovo hčerko Zebenico in polovico zdaj varniga kraljestva in vživa srečno sad svojiga truda. Nej mu tekne! —	J. T-a.
Votline na Krasu.
(Po spisu Dr.
Ariolfa SchmidI VVien. Ztg.)
(Dalje.) II.
iz Abendbl. d.
Maligraška votlina pri Planini.
V	Planini 16. augusta. Ko 10. augusta v Planino pridem, že najdem, rudarja gospoda Rudolfa iz Idrije z dvema rudokopoma. Že pervi pregled po okolici mi naznani, kako slabo se je ti čudni kra j do zdaj popisal. Planinska dolina enako drugim votlinam na Krasu niškam podobna, znabiti nekdaj jezero, ka-koršno je še dandanašnji Cirkniško , se zavije od zgornje Planine v 4000 dolg polomesec v Gerčarevec, od jugozahoda proti severozahodu. Na južnih in zahodnih krajih so povsod močni studenci in naj bolj pa v jugozahodnem kotu.
V	Malnili izvira polno velikih studencev, vsak dovolj močen maJen goniti; voda ima 13 stopinj in pride kakor pravijo iz Cirkniškega jezera. Na izhodni strani berda, od teh studencev komaj «500 sežnjev, pride Pivka na svitlo is Maligraške votline. Pivka ima pm votlino le ll'/2 stopinj gorkote in kakor me nijo, pride iz votline pri Postojni.
Maligraški votlini gre, kar se kiparskega zavzetja tiče, prednost pred vsimi svojimi sestrami. Na uni strani smaragdni potok, od desne z stermo pečjo, od leve od zelenega gojzda obdana, se dviguje blizo 40 sežnjev visoka stena, v dnu nje se prostorna votlina z lepim obokom odpre, skoz kterega voda po skalovju navzdolj šumi. Ko tu skoz prideš, stojiš pod veličanskim obokom, ki je naj manj 20 sežnjev visok in 15 širok, kterega večidel voda napolne. Čez kakih 40 sežnjev ako v tamoto naprej koračiš, in ne vidiš več na plan, vidiš, kako vedno bolj tamno postaja dokler, da se čisto nič več ne vidi. Iz no-trajne votline voda bobni in veličanske občutke povišava, 87 sežnjev od vhoda se neha, in kdor hoče naprej, se mora prepeljali. Ko bere, kako je kak popotnik čoln ali šajko ste sal in jo skupej zbil, vzame to za reč, ki se samo na sebi razume, to se je tudi pri nas sama od sebe razumelo; Skup zbito šajko in čoln čez jez spraviti v notrajno votlino, tam zoper zlo derečo vodo, ki je golovo 20 čev-v sekundi znesla (ako Donava pri Dunaja le 11 čevljev v minuti znese), je bila pa reč, ii je nam dala celi dan dovolj težavnega dela. Ker pa smo morali čez imenovani kraj več-rat semtertje iti, smo slednjič berv čez napravili.
Unkraj potoka, na levem bregu, se mora )o hribu, ki je z neskončnim skalovjem obse-jan, plezati in za steno poprijemati", v globo-čini spodej pa šumeča voda naprej dere. Votlina je vedno višja, bolj veličastna, jamske luči aa tako malo široko tmino razsvetle, da sim moral naglo v Ljubljano po bengalski ogenj pisati. Brez tega ognja ne more biti, ki vet-ine preiskuje in votlina pri Postojni bi bila že davno znajdena, ako bi se bil pervi veliki prostor na tako vižo razsvetil, de bi se bil vhod na steni unkraj Pivke vidil.
Ko prideš na uno" plat pod imenovani ska-loviti hrib, stopiš na naravni skalni obok, pod " terem potok dere. Do sem smo se lahko po
vodi pripeljali, treba je bilo pa tudi čoln pod obokom skoz spraviti, kjer so se valovi nad skalami lomili, kar je silno bučanje naznano-valo. V prejšnih časih so čoln čez ti hrib in še enega druzega nosili in ga še le potem v vodo spustili, pa mlinarski hlapec, ki je bil z nami, je zagotovil, da je mogoče, ako ravno tako silno voda dere, po njej naprej priti. Toraj smo mu to dovolili, gospod Rudolf se ni dal pregovoriti, moral ga je spremiti , jez pa sim, ker tako čoln ni smel pretežko obložen biti, z obema rudokopoma čez hrib šel, in sim obesil kolikor sim mogel luč na vodi za obokom, posebno na en zob, ker so se tukaj valovi zlo lomili. Krasno je bilo viditi, ko je čolnič, na kterem ste dve luči svetile, skoz skalni obok prišel. Težave so bile pa tam večje, kakor si je mlinarski hlapec mislil, ker voda je bila iukaj plitva, pro-teklo je pol ure, predenj so pogumni brod-narji skoz prišli, kterim sim že oba rudoko-pa v pomoč poslal, jih namreč pred zobom varovati, kterega sim razsvetil. Ko čolnič tudi memo tega zoba pride, smo prišli v malo zavetje, kjer je gospod Ur bas svoje povod-nje popotovanje pričel, ko so mu čolnič do sem nesli in ga po vervih dol spustili.
Tu smo se ostavili, orodje, vervi in druge reči smo pustili, oba rudokopa za čuvaja postavili. Jez pa stopim z gospodom Rudolfom, mlinskim hlapcom in enim zlo urnim 12 let starim fantom v čoln in se podam na pot znajd.
Pred drugim moram opomnuti, da sim bil v Planini tako lepo sprejet, in da so mi ljudje vsestransko pomagali, za kar se ne morem dovolj zahvaliti.
Poštar in sedajni župan, gospod Vilhar, oba brata gospoda Jožef in Juri Obreza, posestnika bližnih žag pri votlini na Malnu, kakor naš prijazni gospodar, srenjski svetovavec, gospod Perenič so vse storili, me z sovetom in djanjem podperali, ker so dobro vedili, koliko težav me čaka. Posebno gospodu Jožefu Obrezatu se imam zahvaliti, da se je s pomočjo njegovih ljudi čoln, šajka, berv itd. tako naglo naredila. Kaj druzega je bila pa s potrebnimi osebami. Iz začetka je hotel vsak noter iti, kaka dva prostovoljca sta tudi pervih 100 sežnjev z nami šla, pa težave, čoln in šajke po dereči vodi naprej spraviti, so jih že ostrašile. Zdaj je veljalo, se dobro prijeti, da se dragi čas ne zgubi: med tem je pervih 209 sežnjev gospod Budolf zmeril.
Stopili smo tedaj zlo pogumni v čoln. Vzeli smo sabo eno steklenico vina. eno libro kruha in tri libre žgavnega olja. To je bilo vse, kar smo imeli, sklenili smo, se samo v naj hujši sili vernuli.
(Dalje sledi.)
Basen.
Zlo je vihar drevje majal in tresel, tako de sadje krog in krog dol na zemljo leti. Dve pomoranči pa se zavalite proti morju, padete noter in plavate. To viditi, se jima konjska figa, ki se je po vodi gugala, pridruži,rekoč: Le plavajmo, me pomoranče tri!
Neumc in bebec gre med trop učenih in modrih in se misli v svoji ošabni domišlii učeni-ga in modriga.	J. T.
Slovstvo in umetnost.
Sliši se, de bo znani češki pisatelj in pesnik Polak svoje dela na svitlo dal. Polak je bil v Casmuka 1788 rojen, in je zdaj gene-ral-major v avstrijanski armadi.
Telegrafiško kurzno naznanilo deržavnih pisem 7. Kimovca 1850.
Deržavne dolžne pisma po
4 4
Obligacioni avstrijanskih pod in nad Anizo, čeških, morav-skili, silezkih, štajarskih, koroških, krajnskih, goriških in dunajske višje kamorne urad- ( nije.
od 100 (v srebru) 96J
» » » 84
od 100) — gld,
•A »
'U » »
7; »
» / —
40
Dnarna cena 6. Kimovca 1850.
V dnarju
Cesarskih cekinov agio (od 100 gold.) 22s/8 gld. Srebra	» » » » 16'/, »