Očelov jjreli. 16 »Račun hočem dati za vse,« je dejal Tevž. »Natanko se zneskov ne sporninjam; približno pa jih bom zadel. . . Dvornikovo sem prodal za tri sto in dvajset tisoč; denarja so pustili oče blizu osemdeset tisoč; vsega je to štiri sto tisoč, ki jih je pater Valerijan zame plačal mojstru Močilniku. Blazinki so moj oče dali še po starem tri tisoč rajniš, torej dva tisoč več, kakor ji gre po testamentu. Kar so oče dali mojima sestrama za doto, se izravna z onim, kar so imeli kot svoj delež v testamentu. Ker je minulo od tega testamenta do možitve mojih sester okoli dvajset let, računam obresti tega očetovega deleža v svojo korist in menim, da pač znašajo toliko, kolikor je Blazinka izsilila od očeta .. .« »Lažnivec! Vrag!« je piskala Blazinka. Tevž pa se ni menil zanjo, ampak je nadaljeval: »Natančen obračun bom sodišču y kratkem predložil. Kar je posestvo ta leta neslo, to je v tistih osemdeset tisočih, ki sem jih izročil Juriju Močilniku. Kar smo zase porabili, to smo si za delo zaslužili. Oče so grunt izboljšali in poslopja popra- vili; zato sem ga lahko dobro prodal. Zdaj sem vse povedal.« Sodnik se je zganil. l.iudje po dvorani so za- mrmrali in z odobravanjem gledali na mladega moža, ki je iz ljubezni do očeta toliko pretrpel. »Tevž, Tevž!« je zaklical mojster Krištof. »Povej, kaj pa si potem ti zase obdržal?« »Ničesar,« je odgovoril Tevž. »Bikec, bikec! Tak norec vendar ne boš!« »Štirje tisočaki so mi ostali; s temi sem plačal posle in kar je še bilo drobnega. — To pa je bil moj denar, ako računam doto, ki so jo prinesli mati k hiši. Z Dvornikovega nisem odnesel ničesar kakor svojo obleko, nekoliko perila, svojo srebrno uro in nekaj kovačev; to je bilo vse moje bogastvo. Denar in obleko so mi kmalu potem ukradli, uro pa sem prodal, da sem vsaj nekaj dinarjev spet dobil. Ko sta župan in kaplan pobirala za one pogorelce v Jazbini, sem jima dal vse, kar sem imel, in si potem dva dni nisem mogel kupiti kruha. Zdaj vidite, kak skopuh sem bil!« »Oh! — Strašno! — Kdo bi si bil mislil!« so se oglašali. Krojač Krištof je srepo strmel in ko grah debele solze so mu trkljale po licih: »Tevž! Bikec! Zakaj pa nisi prišel? Zakaj mi nisi povedal?« »Sramote zaradi testamenta nisem in nisen hotel razglasiti,« je odvrnil Tevž. »Tudi očetu sent obljubil, da nikdar in nikomur ne bom črhnil o ten besede. Ker t>p V m*iSfl ••'fcuies testament na dan ir/ so hoteli greh mojega očeta še bolj očrniti, sem moral z besedo na dan; drugače bi tudi danes ne bil ničesar povedal.« Vse se je mlademu možu čudilo. »Zakaj pa Blazinovih prej nisi prijel?« ga je vprašal župan. »Saj je tvoj denar in bi ti ne bilo treba take stiske.« Tevž je nekoliko pomolčal, potem pa je dejal: »Bilo je strašno hudo, oc' teh kaj dobiti. Če sem le kaj omenil, je bil že ogenj v strehi.« »Lažnivec! Goljuf! Ničesar ti nismo dolžni in ti tudi ničesar dali ne bomo,« je Blazinka zarevknila. »Tiho!« so ji zagrozili. »Da si še upa in jezika!« Blazinka pa je klela in rohnela, dokler je ni sodnik strogo pokaral. Nato je Tevž nadaljeval: »Tisti denar na Blazinovem sem si hranil, če bi rric nagnala huda potreba. Ko mi je les v Suhem grabnu odneslo in zasulo, sem moral terjati; drugače kmetom plačati ne raorem.« »Saj te počakamo,« je dejal eden od onih iz Rovt; »ko boš mogel, boš plačal.« »Menda bom od Blazinov dobil toliko, da bo seglo.« »Ničesar ne dobiš, oderuh! Rajši zaženem denar v vodo,« se je rotila Blazinka. Tedaj se je oglasil sodnik, ki je ves čas pazljivo poslušal: »Matevž Jakopič!« je rekel, »vi ste poštenjak. Vsa čast vam! Ampak vsega bi vam tudi ne bilo treba dati. Nato vas zakon nikakor ne sili. Vaš oče in vi sta dolga leta delala na kmetiji. Vsako delo je vredno svojega plačila.« »Da, da, da!« je zapiskal krojač Krištof. »Polovico ti vrnem, da, še več!« Tevž je odkinial: »Kar je vaše, je vaše. Ne pare ne vzamem. Če bom zdrav, si bom za vsakdanji kruh že zaslužil. Na denar pa nikoli bil nisem.« Vse je zijalo in gledalo mladega moža: tak je torej bil! Pa so ga smatrali za skopuha. Krojač se je kar razvnel: »Osel! Tevžej! Tele! Denar je potreben za podlago -— to ti krojaču le verjemi, hehehe!« »Ako sem svojo dolžnost storil, potem mi denarja ni treba. Ne maram, da bi mi kdaj kdo mogel očitati, da sem imel od tega, kar se je z očetom primerilo, kak profit. Zato ne vzamem niti pare ne. Bom že tako prebil.« »O ti Krištof jeruzalemski! Saj ti si hujši kakor petelin na strehi! Ampak jaz tudi vem, kaj se spodobi.« »O tem se vidva sama pomenita,« je odločil sodnik. »Kakršna je zdaj zadeva, je potrebna ponovna razprava, oeprav je vse jasno. Pojdite — Blazinka pa ostane tukaj! Osumljena je gojjufije in jo moram zapreti.« Blazinka je tako pobesnela, da je bilo še sodnika groza. Močno je pozvonil, da sta prišla sodnijska služabnika in sta žensko s silo odgnala. Drugi so naglo odšli. Zunaj so obstopili Tevža in ga prijazno nagovarjali. Tevž pa se jih je hitro rešil, stisnil je zobe in izginil po stranski ulici. Iznenada je začul za seboj pihanje in prskanje, ko da se podi kak vol za njim. »Krištof nebeški! Tevžej! He!« je rohnel krojač. »Kaj me ne čuješ? Počakaj! Nekaj ti moram povedati.« Ker je bilo Tevžu zaradi ljudi sitno, je obstal. Krojač ga je kar za roko ujel, spravil v bližnjo gostilno, posadil v posebno sobo, da sta bila sama, in naročil jesti in piti. »Tevž! Tevž! Bog te živi!« mu je natakal, »najprej pij, potem te bom kozjih molitvic učil! . . . Zakaj mi nisi ničesar povedal? Vsa reč bi bila ostala iepo med nama in nihče bi ne bil ničesar vedel. Lepo bi se bila žmenila. Blazinko pa bi bil že jaz zarotil.« >0če so hoteli, naj se ne izve,« je dejal mladi mož; »sram jih je bilo — najbolj pred vami.« ¦O ti alepota ti! Saj sva si bila kakor brata in brata si ničesar ne zamerita. Toliko pri pameti pa sem že jaz tudi, da vem, kaj se človeku vse lahko pripeti. Ženske so ti od peklenščka, ti praviin; že mogočnejše in svetejše možake so speljale po ledu, na primer Davida pa Absalona, ali kako je že tistemu očaku bilo ime. — Škoda za lepo reč, za Dvornikovo, da je prišlo v tuje roke. Pa zdaj je, kar je! Zdaj ie tebi treba pomagati!« »Mene kar pustite! Se bom že preril.« »Da, da, preril bi se že, če z drugim ne, pa pojdeš igle od hiše do hiše prodajat. — Krištof, na kmetijo moraš spet!« »Le kako, to bi rad vedel.« »Z denarjem seveda. S čira pa?! Denarja pa imamo. Jaz vem ne, kam s tolikim denarjem.« »Kar imejte ga ali pa svojim kaj kupite! Meni ga ni treba.«: »Na kaj se boš potem ženil?« »Ženil? Na ženitev ne mislim več. Svoj živ dan se ne bom oženil.«: »Tako, tako! Torcj boš pustil Zvonikovo na cedilu, ali pa te jc ona odslovila? Čudno bi ne bilo.« »Med nania je vsega Ironec — za zmeraj.<; »Babababa! Meni ;io tudi že veokrat ušla nit iz igle. Jo treba pač zopei. vdeti! Potrpi! Ali naj ti pcmagam pri vdcvnnju ? Na? r-dcn sc Jia to spozna.« »Da mi ne storite nič iakeg;i! To vam prepovem. Pre-po-vem! Nove sramote si m l»m Lskal.; imans stare dovolj. čc vam pnvvim. da nočcm o tem uičo«2.r več čuti!« »Ali je to sramota, če dobiš najpridnej.se in najlepše dekle v vsej fari?« »Marta je ponosna; takega, kakor sem jaz, ne bo več marala ... Od nikogar me ne bi zadelo tako kakor od nje, če bi mi kdaj očitala očetov greh. Mnogo da na čast; pa tudi jaz držim na svojo.« »Menda te je malo prijela, kaj? — Tega p;; iiakemu poštenemu dekletu ne moreš zameriti, če ee je jezila nad teboj. Kriv si ti. ZaKaj nisi kar k meni prišel in mi nisi lepo povedal? To si vendar moral uvideti, da se sam ne boš mogel izkobacati.« »Nesreča me je preganjala — ko bi te ne bilo, bi se bil.« »Rad bi vedel, kako.« »Dokler so bili še oče živi, me ni skrbelo. Mislil sem, da si bom mogel najeti denar in vam tako povrniti škodo. Ko pa sem pozneje poprašal pri raznih posojilnicah, sem spoznal, da ne gre. Pa tudi, ko bi bil dobil tolikšno posojilo, ne bi bil . zmogel obresti. Zato sem sklenil: prodati in čimprej priti zopet na svoje. Ko sem videl, kake profite dc'a Hiršler, sem se lotil lesa. Ko bi se ne bilo vse zoper mene zaklelo, v enem letu bi bil na dobrera. Koval sem lepe načrte in človek bi bil dejal, da se morajo izpolniti. Pač me je bolelo, ko so me ljudje s tako mržnjo zasledovali; rekrl pa sem si: Ne meni se za glej nase! če se mi posreči, se mi bodo Iiudobni jeziki še sladkali. Tedaj mi je Suhi graben prekrižal vse račune.« »O ti prevzetni revček ti!« je vzdihnil krojač in po obrazu so mu zacurljale solze; »če je človek mlad, pač v oblake zida — in ko se mu na enih podre, zida na druge, naprej in naprej, do nebeških vrat... Čudno se mi le zdi, da si tako dolgo prcnašal tiste večne očitke, da si skopuh in stiskač. Ali Marti nikoli nisi črhnil kaj o vsem?« >:Marti? Vsakemu bi bil laže kakor tej. — Ta bi ni3 bila pogledala, ko bi ji bil razkril vso sramoto in vso revščino svojo. Marta je ponosna!« »Ali je ponosna ali ne, tega ne vem. Vem pa, da ima dobro srce, in stavim glavo, da se bo razjokala, ko ji boš vse povedal.« »Haha, Marta se ne joče nikoli. Saj ji pa tudi ničesar ne bom pravil. Ničesar več.« Krojač je nevoljnc zrnajal z glavo in je pomolčal. Potem je vprašal: »Kaj imaš zdaj v mislih?« »Nobenih velikih načrtov! Skromno, pridno bom delal.« »Torej nočeš, da bi ti pomagali?« »Ne. Meni ni poraoči... Hočem reči: toliko si sam morem pomagati, da se pošteno preživim.« »Ali se boš lotil zopet trgovine z lesom?« (Dalje sledi.)