o Imi Leto ! - Štev. 3 ČEDAD, 15. 28. februar 1974 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini NAROČNINA: Letna 2000 lir. Za inozemstvo: 3000 lir. Odgovorni urednik: Izidor Predan Posamezna številka 100 lir Izhaja vsakih 15 dni Uredništvo in Uprava: Čedad - via IX Agosto, 8 - T. 71.386 Tisk. R. Liberale - Čedad Izdaja ZTT Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450. Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska, Trst 11-5374 CASELLA POSTALE CIVIDALE N. 92 Za SFRJ Tekoči račun pri Narodni banki v Ljubljani 50101-603-45361 «ADIT» DZS, Ljubljana, Gradišče 10/11 nad. telefon 22-207. v POŠTNI PREDAL ČEDAD ŠTEV. 92 SILA KOLA PO OKROGLI MIZI V ŠPETRU KAJ STA NAM POVEDALA DEŽELNA SVETOVALCA ROMANO SPECOGNA IN DRAGO ŠTOKA Za okroglo mizo, ki so jo pripravila kulturna društva Beneške Slovenije in Zveza emigrantov v dvorani «Belvedere», v Špetru, dne 25. januarja tega leta zvečer, je vladalo že teden dni prej po vseh naših dolinah veliko zanimanje, kar je pokazala tudi množična udeležba slovenstva in še v bodoče de- prebivalstva vseh slojev. lali na tem, da bi vničali, kar je ostaio — in kar se prebuja — ne bomo mogli govoriti o paralelnem razvoju. Ne vemo, kaj naj bi škodovalo gospodarstvu poučevanje slovenščine po naših šolah! Kakor za gospodarstvo je treba skrbeti tudi za kulturo, čene tvegamo, da ob gospodarskem razvoju ostanemo brez kulture in ljudi, ki bi skrbeli za njen razvoj. Dr. Drago Štoka je bil jasen v teh vprašanjih, zato se ne bomo dalje ustavljali pri tem. Naj na koncu le povdari-mo koristnost tega srečanja, v upanju, da se bodo podobne okrogle mize še vršile s predstavniki raznih političnih strank, kakor nam je zagotovil prof. Viljem Černo, predsed-ni kulturnega društva «Ivan Trinko», ki je vodil debato v imenu vseh društev. Okrogla miza v Špetru je pokazala, da imajo kulturna društva Beneške Slovenije dobre perspektive za bodočo delovanje, da razgibajo vse naše probleme, da poživijo kulturno in politično dejavnost v naših dolinah ter vzbudijo zanimanje za našo usodo pri slovenskem in italijanskem javnem mnenju, prav tako pri demokratičnih strankah. «Sila kola lomi!» pravi naš stari pregovor. Natrpana dvorana ljudi v Špetru je že predstavljala tako silo, da so se bili že začeli trkati na prsi nekateri prisotni desničarski elementi češ, da so tudi oni za ohranitev našega dialekta. Pomislite! Spremenili so se kar čez noč, ko je vendar vsem znano, da so v preteklosti napravili vse, da bi zbrisali ta dialekt iz naših dolin! Veliko zanimanje za prvo tovrstno debato je bilo tudi raradi osebnosti in političnih stališč, ki jih predstavljata deželna svetovalca Specogna in Štoka. Specogna je bil izvoljen na listi KD v našem volilnem okrožju z veliko angažiranostjo struje «Forze nuove», to se pravi napredne struje KD. Dr. Štoka je bil izvoljen na listi Slovenske skupnosti v Trstu in SDZ v Gorici. Od Specogne, kot pripadnika napredne struje stranke, ki ji pripada, smo pričakovali napredna stališča in pobude pri reševanju vseh naših problemov. Štoko pa poznamo že dalj časa kot zavednega Slovenca, ki se že vrsto let konkretno in dosledno zavzema za globalno rešitev vprašanj slovenske narodne manjšine v Italiji. Z vsem svojim srcem je bil vedno na strani trpinčenih beneških Slovencev. Njegova pri sotnost v Špetru je bila zanimava audi zaradi tega, ker so do sedaj trdili razni konservativni in desničarski krogi, da se borijo za slovenske pravice v naših dolinah samo komunisti. Če je do sedaj nekdo objektivno spregovoril v prid Slovencev, so ga takoj vprašali, k kateri stranki pripada, ali pa so ga takoj označili za komunista, ne da bi čakali njegova odgovora. Na jasno določeno vprašanje predstavnika emigrantov, zakaj se ni dotaknil v svojih izvajanjih slovenskega vprašanja, je odgovoril Specogna, da je izdelala program stranka, ki ji pripada in na kateri je bil izvoljen za deželnega svetovalca ter takoj zabrusil, da glasovi, ki jih je dobil v naših dolinah, bi ne bili zadostovali za njegovo izvolitev. Iz te izjave se da razumeti, da je močno kondicioniran. Na vsak način je povedal tudi Specogna nekaj zanimivih stvari. Strinjamo se z njim, ko pravi, da obstojajo v naši deželi huda neravnovesja in da je potreba od besed o napredku naših dolin k dejanjem ter doseči njihov uravnovešen razvoj. Priznal je, da je bilo mnogo zamujenega, a da sedaj obstoja 'končno dobra volja, da se lotijo konkretnega reševanja gospodarskih problemov. «Kultura se bo razvijala paralelno z gospodarstvom» je še dejal. Ni pa povedal, kakšna bo ta kultura. Če bodo vztrajali še vedno pri negaciji BiSTRi LJUDJE «Action nationale» švičar-sko desničarsko gibanje je te dni postavilo predlog referenduma proti tujim delavcem. Na podlagi tega načrta v švicarskih kantonih, bi ne smelo biti več kot 12% tujcev od švicarskega prebivalstva in samo štiri tisoč na leto bi jih lahko dobilo švicarsko državljanstvo. če bi bil zakon odobren, se računa, da 46,8% tujcev, ki sedaj živi in dela v Švici, bi bili izgnani. Nekateri kantoni, kot na primer Ticino bi bili prisiljeni izgnati 72% tujih delavcev. To je tre-tič, da se v Švici skuša le- galno izgnati tuje delavce iz države. Že 1968. leta je demokratična partija v Zu-rigu skušala to napraviti. Potem je prišel na dan predlog znanega Jemesa Sch-warzenbacha in švicarsko prebivalstvo ga je zavrnilo na referendum leta 1970. Računa se, da bo predvideno število podpisev zbrano do marca-aprila, medtem ko pa referendum naj bi bil konec leta. To samo da vam povem, v kakšnem psiholo-šKem stanju se nahaja danes naš delavec v tej državi. V Nemčiji se računa, da bo ostalo okoli pol miliona tujih delavcev brez dela in bo moralo nazaj v svojo državo. V Belgiji ni nič kaj lepšega. Rudniki se zapirajo eden za drugim in samo akcija sindikatov in delavcev je trenutno preprečila, da bi ne ostalo na desetine tisoč rudarjev brezposelnih, med katerimi jih je veliko, ki imajo že silikozo in če bodo ostali brez dela in se vrnili v svojo domovino, bi ostali brez penzije in brez dela v svoji državi. V Franciji se situacija slabša vsak dan. Plače ostajajo nizke, cene se pa ogromno višajo. Naj ne govorimo o naših izseljencih v Argentini in v Kanadi. Pisma, ki sem dobil iz Argentine, pričajo o tragediji naših ljudi v tej državi. Ne morejo niti prodati lastne hiše in se vrniti s tem denarjem v rojstni kraj, kajti argentinski zakoni to prepovedujejo. Po zadnji vojni je italijanska vlada odprla vrata izseljenstvu po načelih pokojnega De Gašperja (učite se jezike in pojdite po svetu» in napravila o-gromno propagando glede Argentine. Zdelo se je, da tam ne bo niti treba delati. Denar bo prišel sam, ali pa če ne bo prišel sam, ga ne bo težko veliko služiti. Veliko naših beneških izseljencev je tedaj odšlo tja, danes pa nima niti denarja, da bi se vrnilo umirat v rojstni kraj. V Kanadi ni bila brezposelnost nikdar tako velika, kakor sedaj. V tej mednarodni situaciji, ko je v Beneški Sloveniji od 60% do 75% aktivne delovne sile v izseljenstvu, je v petek 25. januarja 1974 zvečer deželni svetovalec KD Specogna dejal, na nekem srečanju v Špetru, da nekaj se dela za Beneško Slovenijo. Mnogo se dela!!! Pomislite, dobili so okrog 60 milijonov lir za vodovod v nadižkih dolinah in nekaj več, da bi popravili pot v Ažli! Pomislite, okoli 120 milijonov lir za ekonomski preporod Beneške Slovenije. To naj bi bila velika reč! Dela pa je, če bi naši emigranti radi prišli domov. «Okoli Vidma iščejo na stotine delavcev», mi je povedal nekdo iz «Ufficio di Collocamento» v Beneški Sloveniji. To naj bi pomenilo, da se izseljenci lahko vrnejo. Dobili bi okoli 130-140 tisoč lir na mesec in bi morali napraviti vsak dan stotino kilometrov, da bi šli na delo. Kaj pa je danes stotina kilometrov na dan, ko je bencin tako poceni, če se še človek privadi, da ne kosi opoldne, na koncu meseca mu bo ostalo precej denarja! Takšna je situacija delavcev v Beneški Sloveniji. Nič se ne napravi za ekonomski razvoj v naših dolinah in na drugi strani pa se ukine popoldanski pouk slovenščine v občini Brdo - Lusevera. Saj so naši politikanti KD bistri ljudje. Napravili so svoje račune in programe za Beneško Slovenijo! Da bi rešili problem slovenske manjšine, je dovolj, da se ne da našim ljudem dela na svoji zemlji, tako, da mora aktivna delovna sila po svetu in tako s časom bo tudi pozabila svoj jezik, ker se bodo ti ljudje poročili z drugimi, ki niso Benečani in problem bo rešen. Ker pa ni šlo vse gladko, kakor so računali, so uvedli pri nas vojaške služnosti. Ko pa niti vojaške služnosti niso mogle preprečiti osveščanja naših ljudi in ko je nekdo dal dovoljenje, da bi se učilo slovenski jezik v popoldanskem pouku v Teru in Brdu, ne da bi zato upra-šal Rim, so se naši bistri ljudje razjezili in so ukazali, naj se pouk ukine. «Kaj? Mi smo toliko delali, se trudili, da bi tam postali pravi italijanski hribi, da bi tam govorili italijansko, kakor govorijo v Rimu in ti šmrkovci si u-pajo ves naš trud in delo vreči v zrak! Nikoli naj ne bo tako! Mar nam je, če pravita socialistična stranka in komunistična partija, da imajo Beneškim Slovencem izra-je, četo to pravi tudi Movimento Friuli; če prizadetim Beneškim Slovencem izro-žajo solidarnost profesorji v Korziki, v Poadižju, v Trstu in Gorici; če jim dajejo solidarnost tudi slovenski dijaki iz Goriškega in Tržaškega, če so z njimi tudi odbori staršev! Nič nas ne moti če nekatere slovenske občine v Italiji pravijo, da imajo beneški otroci pravico, da se učijo v materinem jeziku. Kaj vse to? Nič ni! si mislijo vedno naši bistri ljudje. «Mi smo sklenili, da mora biti drugače in drugače bo moralo biti!». Toda, dragi moji bistri ljudje, svet se spreminja in z njim tudi Beneška mentaliteta. Tri leta od tega je bilo še mogoče preprečiti, da bi pel mešani pevski zbor «Rečan». Danes nimate dovolj ljudi, da bi to storili, in tudi sami tega ne morete več napraviti. Danes se morate že sami opravičevati. Morda se boste morali že jutri skrivati, ker vas bo gotovo sram, ko boste spoznali, da ste toliko let vodili napačno politiko proti nam. če pa vas ne bo sram, to pomeni, da niste bistri ljudje. Dino Del Medico GIUSTIZIA VA CERCANDO ED AMOR CRISTIANO I fedeli dovrebbero trovare nella Chiesa pienezza più alta di vita ed il rispetto pieno della giustizia. Ma vi è ancora chi va cercando ed implorando giustizia ed amore! E' questa la nostra minoranza nazionale slovena che vive nell'area delle Prealpi Orientali, nella solatia Val Canale, nella Val Resia, nella Val Torre e in quelle del Na-tisone, cioè nella cosidetta Slovenia Italiana. Chiede giustizia! E non è molto! Infatti vuole che, con carità, possa ricevere i servizi adeguati da sacerdoti che sappiano e vogliano usare nel loro ministero la lingua materna slovena della popolazione, che siano in grado di condividere i suoi problemi e di immedesimarsi con essa, come chi sa interpretare la vita e sa abbracciare il destino per condurla verso mete nuove e più giuste. E’ questa la nostra gente, povera e fedele, buona ed onesta, che chiede rispetto per la ricchezza incommensurabile della propria lingua, ricevuta da Dio, perchè così vuole restare se stessa, vuole conservare la propria identità ed entrar in tal modo in quella compaggine che è la Chiesa con pieno diritto e non straniera. Ma, se si eccettuano singoli casi luminosi, dobbiamo constatare come afferma il settimanale cattolico «Družina», che la Chiesa, ,nel Friuli Venezia Giulia, non sempre favorì; nè rispettò l'inconfondibile individualità della Slovenia Italiana così ricca di valori umani, di risorse e di caratteristiche specifiche. Ecco perchè si implora! In tal proposito di recente, i diri-gegnti del Circolo Culturale «Planinka» di Ugovizza (Ukve) in Val Canale, hanno sentito doveroso inviare all'Arcivescovo di Udine, Mons. Alfredo Battisti, ed alla Commissione per la nomina ed il trasferimento del Clero, il seguente appello: «La nostra associazione culturale "Planinka" di Ugovizza nella sua totalità è composta da fedeli di lingua slovena, di cui essi sono gelosi custodi e di cui Continua a pag. 3 Kongres beneških emigrantov v Švici UN DANNOSO PREGIUDIZIO PEDAGOGICO - LINGUISTICO Naši mali recitatorji z mlado učiteljco COMUNITÀ' di Paolo Petricig Il - E’ a disposizione della Comunità della Slavia italiana un primo gruppo di esperienze culturali, inserite in diversi livelli : da quello più immediato e spontaneo, a quello che si propone una elaborazione razionale della realtà culturale locale. Si sa che i pregiudizi insorgono in condizioni di scarsa informazione e di «rigidità» di pensiero. Perciò difficilmente ci liberiamo dai pregiudizi, perchè essi si radicano protondamente nelle nostre convinzioni, favoriti soprattutto dalle tendenze «conservatrici» dell'organismo umano e dal continuo «proponimento» di idee ad opera dei «mass - media» che detengono il monopolio deil'informazione. Questa massa di idee, le quali vengono accuratamente vagliate e selezionate in base alle loro prevedibili conseguenze, non favorisce certo l «elasticità» di pensiero in gente impreparata e mal informata. Nel corso di alcune mie ricerche che mi aiutarono, tra l'altro, a conoscere più da vicino la gente della mia zona (e parlo di parte delle valli del Natisone), ho avuto modo di constatare la preoccupante evoluzione dell’abitudine invalsa da qualche anno, in alcune famiglie, di parlare con i bambini in lingua italiana. Alcuni dei genitori credono, così facendo, di poter accelerare il processo di apprendimento della lingua italiana da parte dei figli. Nente è più nocivo ai bambini di questa errata convinzione pedagogica. Ne ho potuto constatare personalmente gli effetti catastrofici in varie occasioni. Queste madri (o padri) non sanno che, così facendo, violano le più elementari norme della psicologia didattica. Conoscono a malapena l'Italiano e pensano di poterlo insegniare ai figli. (Si capisce chiaramente che io, parlando di «alcuni dei genitori», mi riferisco al-maggioranza dei «genitori» delle valli del Natisone, non certo ai pochissimi fra essi di cultura superiore). Questo comportamento di alcuni genitori porta ad una interferenza tra due schemi diversi di una stessa lingua (in questo caso l’Italiano), con il risultato di disorientare il bambino non solo linguisticamente, ma anche psicologicamente (combattuto co-m'è tra modelli opposti: quello della madre e quello della maestra). Così, invece di accelerare l'apprendimento della lingua italiana da parte del bambino, lo si ritarda e dovrà passare del tempo prima che il suo periodare si purifichi da tutte le scorrettezze grammaticali e sintattiche causate dall'inavvedutezza dei genitori. Ma, a parte le considerazioni pedagogiche, si potrà trovare l’origine dell’abitudine suddetta ancora più a monte, in un contesto generale aei rapporto tra lingue più articolate e lingue meno articolate. (Devo aggiungere, sotto torma di nota, una precisazione necessaria a capire nnsieme del mio discorso). Non vedo tra «lingua» e «aia-letto» alcuna distinzione sostanziale se non questa: quella che viene chiamata «lingua» è più schematizzata pormalizzata) e quella che viene chiamata «dialetto» è meno schematizzata. Ed è questo il motivo per cui non capisco molte polemiche nell'ambito della «questione» lingua - dialetto, falsate in partenza da un'incomprensione di fondo della «vitalità» del rapporto lingua -dialetto. A questo punto occorrerebbe parlare di tutta la vasta casistica del rapporto funzionale tra «lingua» e «dialetto» ed in particolare del trinomio «assimilazione - iterazione - conservazione», ma questo ci svierebbe dal discorso principale che stiamo portando avanti). Dunque dicevamo che l’origine dell’abitudine dei genitori di parlare in Italiano con i figli in età scolare è da ricercarsi più a monte, e cioè nella convinzione diffusasi progressivamente in tutte le valli del Natisone dell'importanza della lingua Italiana a-gli effetti della vita pratica. E questo è un fenomeno caratteristico degli ultimi anni nei quali la gente delle nostre valli, non potendo più vivere solo d'agricoltura, ha dovuto cominciare a lavorare nelle fabbriche ed ha intensificato i contatti con un numero sempre maggiore di persone di lingua - madre italiana. In effetti i genitori hanno ragione a ritenere importante che i figli imparino bene l’Italiano, perchè oltre ad aiutarli a far valere i loro diritti, allargherà la loro cultura ed i loro rapporti sociali nell’ambito della comunità di persone di lingua-madre Italiana, ma devono rendersi conto che non va però sacrificato il patrimonio linguistico del «dialetto». Non si accresce certo la cultura dimenticando una nazione perchè faccia posto ad un'altra, ma, conservando la prima, occorre capire le reciproche relazioni che intercorrono tra l’una e l’altra. Solo conservando il patrimonio linguistico del «dialetto» ed aggiungendovi la conoscenza non solo della lingua Italiana, ma anche di altre lingue quali lo Sloveno, il Francese, l’Inglese, il Tedesco, ecc., si può allargare la propria cultura. Giorgio Qualizza 1 - Un giudizio sulle disponibilità umane per la coltura. NeH’esprimere alcune idee sull’esigenza di atti comunitari per la conservazione e la tutela dei valori culturali della Slavia italiana, abbiamo indicato nel lavoro delle associazioni spontanee delle Valli del Natisone e del Torre il nucleo di esperienze attive, capace di dare immediatamente alcuni contenuti iniziali, comunque produttivi. Porre in discussione i programmi e gli elaborati delle associazioni culturali, verificarne le attitudini e le disponibilità, non è certo molto più di un lavoro iniziale. Ciò anche perchè numerose persone e nuovi programmi sono certamente possibili, in quanto persone e gruppi non sono ancora identificati tutti all’interno dei circoli esistenti. Non abbiamo esitazioni nel-Tammettere che le disponibilità umane in atto, sono molto al di sotto delle potenzialità che la nostra terra è in grado di esprimere, a condizione che la gente sia messa in grado di identificarsi in una funzione sua. Nè perciò abbiamo esitazione ad ammettere che le disponibilità culturali sono molto al di sotto di una astratta maggioranza «aritmetica» della popolazione, e che è improbabile però che vi siano tessuti sociali capaci di chiamare al la-/oro culturale vastissimi gruppi di persone. Il fatto che le associazioni culturali siano «elitarie» e non rappresentative, come accade del resto in qualsiasi ambito umano, non consente che se ne trascuri la determinazione del «peso». Come il giudizio sul loro lavoro, così quello sul «peso» delle associazioni culturali, non può che essere soggettivo, perciò da discutersi criticamente. Nella definizione di quel «peso», di ogni gruppo e del loro complesso, sono fondamentali le verifiche dei rapporti socio-politici, delle relazioni inter-personali ed inter-gruppo, delle attitudini ad influenzare di contenuti proprii l’area culturale contigua, di realizzare situazioni culturali ed il dibattito attorno ad esse, gradualmente in livelli nuovi. La nostra proposta alla Comunità di assumere questo lavoro ci pare proponibile, proprio perchè le associazioni culturali hanno rivelato queste attitudini e potenzialità, dando comunque risposte responsabili, scoprendo — come è dovere delle forze culturali — capacità di affrontare aspetti difficili e di creare situazioni nuove. C’è da dire che esse, sorte in aree diffidenti verso le tradizionali sedi politiche, hanno raccolto persone di diversa estrazione ideaele attorno ad un lavoro specifico, rendendo ancora una volta più praticabile il dialogo comunitario. C’è però da aggiungere che sia la Comunità che le Amministrazioni ci sembrano ancora impreparate ad accogliere e portare alla necessaria sintesi tutto quanto qui si va esponendo. Non solo: ma appaiono anche non ancora disposte ad iniziare una discussione, per quanto attuabile in forme indirette. Tutto questo anche come conseguenza del fatto che le stesse sedi politiche locali (se così possono essere definite le sparute sezioni di partiti), di cui la Comunità ed 1 Comuni sono l’espressione amministrativa, vuoi per insufficienze organizzative vuoi per assenza di programmi a-deguati, hanno deboli agganci con la realtà complessiva. Si sfugge cioè al problema privilegiando piani economici privi di motivazioni comunitarie. I valori ambientali non vengono così riconosciuti come patrimonio di base della Slavia italiana. Questa generalizzazione andrà comunque sottoposta ad una analisi più esplicativa. 2 - L’arco delle esperienze culturali. A realizzare fatti nuovi conta la preparazione culturale e politica, quanto il coraggio morale di operare, anche nelle situazioni complesse. L’azione disgregatrice nei confronti della nostra comunità non ha avuto esito uniforme, perchè il terreno su cui si è esercitata non' è stato omogeneo. Basterebbe la più semplice analisi sociologica sull'ambiente umano della Slavia italiana per vedere come i livelli di autocoscienza sono ben differenziati e come è esatta l'individuazione del ceto «colto» (maestri, impiegati e negozianti) della Slavia, come il veicolo storicamente fondamentale per i programmi nazionalistici italiani, di fronte al ceto contadino, cui gradualmente venivano sottratti oersonalità sociale e strumenti culturali. Nè sono estranei fatti di natura episodica, situazioni personali, esiti di una educazione familiare, sociale e scolastica differenziata. Anche le situazioni storiche, non identiche nel particolare, hanno inciso i loro segni. Nonostante le apparenze, sono ben diverse le motiva- zioni psicologiche nel recepire i problemi; ciò rende complesso il quadro delle disponibilità culturali dei singoli e dei gruppi, e di qui quello degli elaborati e dei programmi. E questa varietà stessa ci sembra un elemento estrema-mente positivo, in quanto proprio nel complesso delle potenzialità va inserito, da parte di un ipotizzabile ente comunitario, il lavoro culturale: a quell'ente spetterebbe operare la sintesi politica necessaria. Non sarà male rilevare i due aspetti fondamentali dei programmi delle associazioni culturali. In questa sede non possiamo far altro che tentare la semplificazione dei concetti. Il primo aspetto è dato dalle proposte, anche episodiche, spontanee, al di qua di tutti i possibili programmi. Sono le manifestazioni primarie della nostra antica cultura valligiano. Esse producono il primo esito di trasmettere per tradizione le forme e-spressive più immediate: il canto, la musica, la lingua. Esse agiscono nel livello più profondo della personalità collettiva, anche nell'inconscio del gruppo, provocando l'aggregazione affettiva degli individui. Cioè: il riconoscersi «come gruppo» e la soddisfazione del lavoro creativo del collettivo, è l'elemento gratificante capace di provocare un campo di tensioni positive. L’episodicità di questa e-sperienza (esemplificabile anche nel «coro» spontaneo), non deve essere considerata come espressione superficiale. Diremmo proprio l’opposto. All’altra estremità sta l'esperienza culturale razionalizzata, che procede dagli assunti generali verso l’analisi, dall’intuizione alla verifica sperimentale. In questo caso l’elemento umano è quello attualmente più «culturalizza-to» e perciò, nella Slavia italiana, quello più impregnato delle contraddizioni nelle quali è stato gettato dalla cultura ufficiale. Le esperienze di questo secondo gruppo di persone esigono sempre verifiche finalistiche di natura etra-culturale, proprio perchè non si collocano in situazioni «pure». La gamma delle situazioni intermedie è ampia. Nè manca l'esperienza culturale acritica, se così può essere definita. Essa non si pone all’interno delle contraddizioni che vengono avanti dalla nostra realtà, per rimanere atto di pura affermazione proponente e politica. 3 - E' necessario aprire la discussione sulla nostra realtà. Evidentemente noi siamo per l’assunzione completa della nostra realtà, incluse tutte le contraddizioni che ne emergono, proprio perchè affermiamo il valore dell’esperienza culturale. Della nostra realtà, perciò, non possiamo dimenticare tutte le componenti. Gli schematismi, le contrapposizioni di fondo, dovute a situazioni che non hanno attualmente ragione di esistere, hanno portato dopo lungo tempo alla paralisi culturale ed ideale. Oggi bisogna riconoscere un tessuto organico, ricco di fermenti quanto di contraddizioni, di possibilità e di difficoltà. Esse sono il prodotto di una storia non ancora conclusa, che va comunque rivissuta culturalmente. Nella pluralità delle conce- zioni circa la Comunità slovena del Friuli, dobbamo comunque trovare una linea di sezione. La quale non può essere quella che gli schematismi e le contrapposizioni hanno inteso di individuare e rafforzare, e che comunque non può sussistere fra persone di comune origine e lingua e comune finalità collettiva. La linea di sezione è quella fra due atteggiamenti: quello autoritario, di chiusura e di paura (duplice aspetto della medesima forma mentale) e quello di apertura, di attitudine a stabilire in ogni caso relazioni culturali fra uomini e gruppi. Al di qua di questa unica linea di sezione, tutti i programmi sono degni di essere presentati alla discussione. Circa la disponibilità della Slavia italiana per una sua organica crescita culturale, è possibile individuare uno strato umano neutro, che ha sempre costituito l’alibi delle posizioni immobilistiche delle amministrazioni, e che potrà indubbiamente costituirle per la Comunità. E’ quello strato che, probabilmente costituendo una maggioranza «aritmetica», è proiezione delle posizioni ufficiali del mondo politico al potere. Le persone che costituiscono questo strato sono quelle che recepiscono a-criticamente le posizioni culturali e politiche, le più disponibili aN’azione disgregatrice dei valori di u-na secolare tradizione e massificante. Chiedono in fondo di vivere una esperienza subculturale. I gruppi di potere più rilevanti nella nostra realtà politica, finora hanno accolto come dato assoluto quell’alibi, lo hanno alimentato, rovesciando sulla Comunità slovena del Friuli la marea dei condizionamenti, dei rifiuti e delle rinunce, delle posizioni sterili. Certo: su queste posizioni non si può costruire nulla. Iniettando prima gli atteggiamenti pessimistici, intimidatori ed a-critici, raccogliendo poi come alibi le stesse motivazioni negative, si è compiuta un’operazione di sterilizzazione di tutti i fermenti e di negazione di tutte le contraddizioni e di tutte le attitudini al dialogo. Proprio perchè, nonostante tutto e per via organica, sono sorte le prime forme di vita culturale associata, noi proponiamo la discussione — per quanto graduale ed anche indiretta — fra i Circoli culturali e la Comunità, sulla nostra realtà e di qui l'assunzione completa di questa come presupposto culturale ed ideale. BENEŠKI PUST Veselost je kruh vsakega Benečana in se veda še bolj vsakega mladega Benečana. Zato mladinski komitet Nediških dolin organizira v torek 26. februarja mimohod pustnih vozov. Vsaka skupina iz vsake vasi ima, ne samo možnost ampak tudi dolžnost pripraviti te vozove. Vozovi se bodo zbrali ob 17. uri v Ažli, kjer bo nagrajen najlepši. Te prvi bo dobil pokal in eno «da-migiano» najboljšega vina. Da bi spet pokazali koliko smo veseli ljudje, naj vsaka vas pripravlja svoj pustni voz in naj prinese s seboj veselost. Za Mladinski Komitet: Karlič Franko CENTRO STUDI «NEDIŽA» S. PIETRO AL NATISONE SCRUTTO (S. LEONARDO) VENERDÌ 15 FEBBRAIO ’74 ore 20 e 30 INCONTRI CULTURALI DELLA SLAVIA ITALIANA (BENEČANSKI KULTURNI DNEVI) dr. MILKO MATIČETOV (consigliere scientifico presso l’Accademia Slovena delle Scienze e delle Arti) BESEDNA UMETNOST V BENEŠKI SLOVENIJI (PAROLA ED ESPRESSIONE NELLA SLAVIA ITALIANA) Sintesi della lezione: Zgodovinski oris o zbiranju in objavljanju ljudskega izročila v «Slovenski Benečiji» od konca 18. stoletja do danes. Pregled raznih vrst ljudskega slovstva, ki je prišlo na dan v teh krajih (z živimi primeri). Kdo varuje in kdo prenaša tradicionalno besedno umetnost na tleh med Idrijco in Rezijo. Kratka predstavitev nekaterih boljših pravljčarjev in pevcev: Lojz Kukovac (Fradel 1940), Tonin Costaperaria (Dolenj Barnas 1940), Mjuta Specogna (Laze 1946), Regina Cràmaro Kolidèsa (Podbardan 1940-41), Rozalija Di Lenardo Čunkina (Bila v Reziji 1962) Tina Pielich Vàj-tova (Solbica z Reziji 1966). TEZKUO JE ZJVLJENJE «PENDOLARJU» «Pendolari». Naj to parvo povjem, kaj pomeni tela be-sjeda. «Pendolar» je tisti človek, ki ima prestor za djelo deleč od doma an se muora posluževat usak dan useh sort vozil an ustajat zlo zguoda, da pride ob pravem cajtu na djelo. U naši Benečiji ni bluo nikdar drugega prestora za djelune roke, ku tarda zero j à, kjer dostikrat človek ne v je al djela za dobiček al za zgubo. Zatuo so muorali ljudje, ki so tjeli njeki im jet, ušafat djelo po Italiji al pa izven nje. Takuo so naši narbuj veliki pendolari naši sezonski, stagionalni emigranti, ki se muorajo voziti po svjete an nazaj dvakrat al pa štirikrat na Ijeto. U zadnjem cajtu je par-šlo do industrijskega napredka tle u naši deželi an čeglih je industrija oddaljena od naših dolin, je zlo h nucu tudi za naše ljudi, saj ne muorajo vič u taki mjeri, ku ljeta nazaj, zapuščat svojih domačih an iti z va-ližo po svjete, med neznane ljudi. Sada se je ta valiža spremenila tu dno boršo, u katero parpravjajo matera al pa žene južno al kosilo, a koliko kilometru napravi vič tale borša, ku nekdanja valiža an ž njo nje gospodar? Valižo je zamenila borša. Pot, ki jo napravi borša an nje gospodar, bi paršla usa-kih deset dni u Žvicero an še buj deleč an u desetih dneh napravi naš pendolar samuo 80 djelunih ur. Tele ratinge, na žalost, ne djela obedan, ne gospodar, ne naši predstavniki na deželi an jih ne mislijo djelat. Če bi jih napravli, bi, more bit, parpejal njekaj industrije tudi u naše dolina, kjer bi dobili zaslužak pendolari an naši emigranti. Težkuo je djelo an življenje pendolarja. Obedan ne poštudira, kakuo preživi dan. Pendolari muorajo u-stajati zguoda že ob peti an pu, da se parpravi ob pravem cajtu, kar pride mimo korjera. U tiste vasi pa, kjer korjera ne vozi, muorajo u-stati najmanj 30 minut prej. Duga pot s korjero u-časih človjeka takuo utrudi, da je potrjeban se uar-nit nazaj damu, kadar pride do fabrike. Pa ga čaka še cjela zornada težkega djela an še ankrat pot s korjero. Kaj naj djela, kadar pride damu? Naj gre h parjatelju al pa u oštarijo? Al pa naj se ustavi doma an u miru gleda televižjon, če ga ima? Narprjed, da se pobere spat, ker mu je navsezadnje vič za pastjejo ku do usjeh drugih reči. Edina olajšava za pendolarja je ta, da ne muora plačevat popunama korjere. Zaki pa ne more bit autobus zastonj, če že se ni po-študiralo na najmanj tiste tri al štiri ure, ki jih človek preživi na cjesti? Imamo tudi druge sort pendolarje. Ti so no malo buj srečni, ker se vozijo z automobili. Če imajo u vasi tri automobile, se lahko peje na djelo do 12 djelucu. Takuo tudi djelajo an djeluci plačujejo parjatelju, ki jih vozi, a tega denarja jim ne obedan povarne. Tudi na te e potrjebno pomisliti. Ko vidijo naši emigranti, kajšno je življenje pendola-rju an kajšne plače parje-mamo, se bojijo varni ti damu. Zatuo, če se ne misli zgraditi industrije po naših dolinah, naj se preštudira, kakuo pomagati pendola-rjam. Pošteno bi bluo, če bi jim plačali tiste 4 ure, ki jih muorajo napraviti usak dan na cjesti. Janez Florjančič Tudi hlapec Tinac bere Novi Matajur PISE RETAR MATAJURAC Dragi brauci! Sada, ko manjka nafta, bi vam rad povjedu, kakuo se grejemo doma. Kadar sem se varnu iz sveta damu s svojim pen-zionam, sem postroju mojo to staro hišo. Kar se tiče kuritve, ogrejevanja, sem takuo naredu, da lahko kurimo na nafto an na darva. Obedan se ni čaku, da bo zmanjkala nafta, še manj pa ist. Zatuo sem parpravu malo darvi. Potlè je parti-snu mraz an donas se uša-famo brez darvi an nafte, pa se usedno grejemo doma. če vam je težkuo zastopi-ti, kakuo, vam bom tle povjedu. Ist grem u oštarijo, se no malo zamudim an kadar se varnem damu, ojoj! Moja stara Terezija mi reče samuo an par bes jed an ist sem že gorak. Za ugrjeti njo, je še buj lahko. Par kosilu al pa par večerji ji rečem, da ne zna kuhat. Terezija rata gorkà ku stara peč. Takuo se sada kregama buj po-gostu an s kreganjam se grjejema. Buj težko je u-grjeti našo to staro teto, zak je gljuha. Nič ne čuje, zatuo jo ne moreš ugrjeti z besjedo. Zavoj o tega se ona trese od mraza an njema moža, da bi jo greu u pastjeji. Ankrat, ni dugo od tega, pa sem se tudi ist bau, da bom zmarznu. Zgodilo se je takole: u oštariji sem se za-mudu buj dugo, ku po navadi. Kadar sem šu damu, sem biu takuo pijan, da sem videu dvje poti pred sabo. Adnà je pejala moji Tereziji, druga pa naravnost k sos jedo vi Toninci. šu sem Continua da pag. 1 vogliono continuare a far uso, come hanno fatto sempre nella loro famiglia, nella Liturgia della loro Chiesa Parrocchiale e nei loro contatti con i parroci! I sottoscritti, tutti appartenenti alla Parrocchia di Ugo-vizza, .nella eventualità che il loro attuale Parroco don Zaccaria Succaglia, che ha svolto con particolare zelo e costante dedizione la sua missione sacerdotale, di cui gli serberemo perenne riconoscenza, intende rinunciare, come sembra, alla cura della nostra Parrocchia, rendendo vacante la sua sede, richiamiamo l'attenzione delle competenti autorità ecclesiastiche a ciò preposte, perchè tengano presente, per non spezzare la tradizione e rendere sterile l’opera pastorale del nuovo Parroco, la caratteristica della nostra Parrocchia, provvedendola di un sacerdote che sappia ed usi la lingua slovena nel suo ministero liturgico e di cura d'anime. Nella viva certezza che la presente legittima richiesta incontri una doverosa attenzione e venga accolta anticipatamente, implorando Paterna benedizione, porgono filiali ossequi e ringraziano». Poiché sappiamo come sia grave violazione della giusti-za soffocare e comprimere le ninoranze nazionali, in questo caso la slovena, è ovvio che la Chiesa non può trascurare o dimenticare o negare certi diritti, che sono in ultima analisi, valori dello spirito e della coscienza. Da noi invero i più dolci valori si esternano nella lingua ed in tradizioni vive ed operanti. E’ questa la nostra coscienza nazionale che va rispettata e, per quanto possibile, chiarita e sviluppata, con l’aiuto di buoni Pastori, perchè rimanga quello che è: fondamento di vera civiltà! Viljem Cerno naravno an začeu odperjat urata k Toninci. Moja Terezija, ki me je čakala na balkonu, je videla, kaj djelam. Ku strjela se je spustila dol po štengah. še oglednu se njesam, ko sem imeu nje roke u mojih bjelih laseh. Dvakrat me je cabnila, pa sem biu že slječen u pastjeji. Use je šlo na tiho, brez obedne besjede. Tudi drugi dan ni spregovorila. Bau sem se že, da je zgubila izik. Začeu me je biu že tresti mraz, ko je paršu so-sjedu Janez an me lepuo za-greu. Hvalu se je, da je biu paršparu te parvi dan 200 lir. «Kakuo?» sem ga uprašu. «Donas so giornali 10 lir buj dragi ku učera, zatuo sem jih kupu učera kar 20!» mi je jau. Muoru sem se lepuo za-grjet, da sem mu dopovje-du, da njeso giornali ku kruh al pa vino, ki vaja tudi za drugi dan, da muoraš časopis usak dan kupit, ker je usak dan drugač an par-naša usak dan druge novice. Ni šlo takuo gladko, a nazadnjo, ko sem biu že gorak, sem ga le prepriču, da ni takuo, kot je on mislu. Za tisti dan sem biu do-bar. Terezija šele ni govorila z mano, zatuo sem se umi-slu njeki drugega. Šu sem na dvorišče an začeu kamu-njati kakuoša. Terezija je hitro ušafala svoj izgubjeni izik. Tajšne sem jih ču, da me še donas greje. Tudi ist ji ne ostajam dužan. Takuo se grjejema doma, pa ne stuojte pravit, da ni rjes, saj tudi vas, možki, gr je j o ženski iziki! Vas pozdravja vaš Petar Matajurac VEDNO VEČJA SOLIDARNOST Z BENEŠKIMI SLOVENCI V zadnji številki našega lista smo objavili obširen članek prof. Viljema Černa o protestih in solidarnostnih izjavah raznih ustanov, strank, šolske mladine in staršev, sindikalnih, političnih in kulturnih organizacijah ter posameznih demokratov italijanske in slovenske narodnosti, ki so jih izdali v zvezi s prepovedjo pošolskega poučevanja slovenščine v Brdu in Teru. Protestne izjave in komunikeji se nadaljujejo. Zaradi pomanjkanja prostora objavljamo sedaj le dve važni izjavi, ki prihajajo iz nedižkih dolin, katere so izdale lokalne sekcije PSI in Zveze partizanov A.N.P.I. COMUNICATO STAMPA La Sezione dell’ANPI delle Valli del Natisone, riunitasi in data 26 gennaio 1974, tra l’altro, ha preso in esame il divieto opposto dalle autorità scolastiche provinciali all’in- segnamento facoltativo nel doposcuola della lingua slovena nel Comune di Lusevera. Rileva che detto insegnamento facoltativo era già stato approvato dal Patronato Scolastico locale. Il divieto, che ha offeso i sentimenti democratici della popolazione di quel Comune, viola il preciso dettato costituzionale che permette la libertà di cultura e tutela con apposite norme le minoranze linguistiche. La sezione dell’ANPI delle vallate del Natisone condanna tale provvedimento che e-sprime diffidenza ed inimicizia nei confronti di quelle popolazioni che tanto hanno sofferto e dato alla causa della liberazione nazionale. Chiede la revoca di tale provvedimento, affermando il diritto di tutti i cittadini di apprendere e conoscere le tradizioni e la cultura della propria originaria lingua materna. Per il Comit. della Sez. ANPI delle Valli del Natisone MARIO BERGNACH '• V, Biblioteka kulturnega društva «I. Trinko» OBČNI ZBOR ( ASSEMBLEA GENERALE ) KULTURNEGA DRUŠTVA «REČAN» IZ LJES U soboto 26. januarja je biu sklican na Ljesah redni občni zbor Kulturnega društva «Rečan». Najprej je podal poročilo Aldo Klodič o dohodkih an izdatkih. Povjedu je, da so imjeli že ob koncu ljeta 1972 deficit, ki ga njeso mogli pokriti u ljetu 1973. Imjeli so veliko aktivnost an dežela (Region) jim je dala premajhan kontribut. Predsednik društva, prof. Lauretig, je guoriu o djelu, ki je bilo napravjeno u zadnjem ljetu, o namjenih an novih pobudah društva. Glavni namjeni društva so: razvijati kulturo, folkloro an ekonomijo po naših vaseh. Na občni zbor je paršlo’ puno novih, mladih ljudi, manj pa starih upisanih članov. Se vidi, da ni bila zbrana narbuojša zornada, ker puno ljudi djela na raznih krajih. Zato je bila izvolitev, imenovanje novega direktiva odloženo na 30. april 1974. Z novimi ljudmi u društvu, prihajajo nove ideje, nove iniciatitve. Govora je bilo o kulturi, o fotografskem klubu, o anketi, ki jo bo potreba napravit, da bi ugotovili an napisali Studio, kakuo živijo naši ljudje, o «cineforum», izletih kulturnega značaja, konferencah an drugem. Govorili so tudi o sodelovanju, o kolaboracionu z drugimi kulturnimi društvi. Sklenili so, da bojo djelali z usemi tistimi, ki bojo pomagali kulturno an ekonomsko dvigniti naše dolina. Kmalu se bojo spet zbrali an razdelili djelo po grupah. Scrutto CONFERENZA DI PELLEGRINI U 18 gennaio scorso ha tenuto a Scrutto l’attesa conferenza sui contatti linguistici slavo-romanzi il prof. G.B. Pellegrini, ordinario di glottologia nell’Università di Padova. Il nome del conferenziere e l’argomento hanno richiamato in sala un vasto pubblico, gran parte del quale è stato costretto ad ascoltare in piedi. Il prof. Pellegrini dispone a Padova, in Italia e nelle capitali di tutta Europa, di tutte le aule universitarie e scolastiche che vuole; da noi invece agli organizzatori è stato impedito di riceverlo in un locale scolastico delle Valli! La conferenza ha provocato nuovo interesse attorno al dialetto della Slavia italiana, estrema area linguistica slava occidentale, a diretto contatto con il mondo latino. Di qui l’importanza degli studi attorno agli elaborati linguistici ed espressivi delle Valli del Natisone, del Torre e di Resia. SEZIONI SOCIALISTE DELLE VALLI DEL NATISONE ORDINE DEL GIORNO Le sezioni socialiste delle Valli nella riunione del 19 gennaio 1974, venute a conoscenza del divieio da parte dell’Ispettorato Scolastico di Gemona di impartire lezioni di lingua slovena nei doposcuola di Lusevera e di Pra-dielis, rilevato che tale insegnamento era stato richiesto dalle popolazioni interessate e approvato dal Patronato Scolastico di Lusevera, perchè gli alunni possano approfondire la conoscenza della loro lingua materna slovena considerano tale decisione in netto contrasto con l’art. 6 della Costituzione che tutela le minoranze linguistiche ed esprimono la loro indignazione per tale atto che dimostra ancora una volta come la scuola sia considerata un’istituzione avulsa dalla realtà socio-culturale in cui opera, calpestando elementari diritti democratici sanciti dalla Costituzione repubblicana ed antifascista. Le sezioni del PSI delle Valli chiedono che le Autorità competenti intervengano sollecitamente affinchè venga revocato tale provvedimento. Azzida, 19-1-1974 Le Sezioni del P.S.I. delle Valli del Natisone SESTANEK MED KULTURNIMI DRUŠTVI BENEŠKE SLOVENIJE S PREDSTAVNIKI DRUŽBENO POLITIČNIH ORGANIZACIJ OBČINE TOLMIN V ponedeljek so se sestali v Starem Selu pri Kobaridu predstavniki kulturnih društev Beneške Slovenije in predstavniki družbeno - političnih organizacij na Tolminskem. Na prijateljskem sestanku so razpravljali o kulturnem in gospodarskem sodelovanju med Beneško Slovenijo in Tolminsko. Z beneške strani je prišel, med drugim, predlog, da bi organizirali letos na našem ozemlju «Dan prijateljstva». V bližnji bodočnosti bo sestavljen temeljni program o vsesplošnem sodelovanju. Nato se bodo predstavniki obeh strani spet sestali. V ŠPETRU SO SE SESTALI BIVŠI PARTIZANI V soboto 26. januarja se je sestal v Špetru odbor sekcije bivših partizanov ANPI Govorili so o potrebi razširitve članstva in naročnine na glasilo partizanov «PATRIA» ter o pobudah, ki naj bi jih realizirali v letu 1974. Sklenjeno je bilo, da se postavi letos na Matajurju spomenik padlim partizanom. Samo v eni ofenzivi jih je padlo tu 36 in jih je še precej pokopanih na matajurskem pokopališču. Tu bo postavljen tudi spomenik ob sodelovanju Zveze borcev iz Slovenije. Na koncu sestanka so sprejeli prisotni bivši partizani protestno izjavo proti prepovedi poučevanja slovenščine v Brdu in Teru. To izjavo objavljamo na drugi strani našega lista. KAI SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH UMRU JE PEPO PRAPOTNIK PUH PO DOMAČE UMRU JE PEPO PRAPOTNIK PUH PO DOMAČE Ga ne bomo vič videli! Kakuo smo šili radi u Čedad an se k njemu obarnili, u staro oštarijo «Pri Janezu», na placu Sv. Ivana, kjer je djelu z družino že puno ljet. Zmjeraj je imeu kaj ljepega za povjedat. Znu razveselit še narbuj žalostnega človjeka. Biu je dobrega srca an usem je rad po-magu, le če je mogu. Posebno je imeu rad domače ljudi. Rajnik Pepo je djelu puno ljet po belgianskih mi-nierah, kjer je ušafu bolje-za, silikozo, ki ga je parpeja-la u prerani grob, saj ni biu še dopunu 49 ljet. Rodil se je biu na Prapotnici pri Dreki 1925. ljeta. Ljeta 1944 so Njemci požgali vas an potlè se je muo-ru Pepo piantati po svjetu. Pridno je djelu. Z ženo Doro sta zaslužila tarkaj, da sta kupila staro slovensko ojtarijo «Pri Janezu» u Čedadu. Rajnik Pepo je bil lepo poznan po usjeh naših dolinah. pa tudi na Kobariškem in Tolminskem, saj je bilo u njega oštarji zbirališče Slovencev. Umru je u idemskem špi-talu u četrtek 24.1.1974 zvečer. Pogreb pa je biu pri Sv. štoblanku u soboto 26. januarja. želeu je biti pokopan na svoji zemji, ki jo je zmjeraj ljubu. K zadnjemu počitku ga je spremljalo veliko število parjatelju an znancu. Ohranili ga bomo u ljepim spominu. IZ GORENJE KOSCE U čedadskem špitalu je umarla Tomasetig Marija -Fono va iz naše vasi. Stara je bila 84 ljet. Nje pogreb je biu u Kosci u pandjejak 28. januarja. Naj u miru počiva na domači zemji. DOBRE NOVICE IZ GRMEKA Deželni «Assessorat» za javna dela je dau 25 milijonov lir za zgraditev odtočnih kanolov (fognatur) po tistih vaseh, ki niso bile še napravjene. Z djelam bi muorali preča začeti, najprej u Gorenjem Grmeku. Ljudje so sparjeli novico z velikim vesejam, a pru u Gor. Grmeku imajo še druge probleme. Med njimi je pomanikanje vode. Upajo, da bo komun kmalu rješu ta pekoči problem. Na zadnjem našem komunskem konseju so govorili o več rečeh. Kot parvo stvar so se odločili, da dajo kontribut dvjema družinama, ki imajo dovoljenje, da dajejo kambre turistom. Spet so govorili o tem, da bi odparli farmacijo v Klodi-ču, ki naj bi služila še za dreške vasi. Na koncu so obnovili šolski patronat, z imenovanjem novih ljudi. Imenovani so bili Jožef Florjančič iz Hostnega, Emil Ga-rjup iz Topolovega an Nada-lijo Kjabaj iz Platea. pomagati: ali se je vozil z avtom, ali je štopiral. Zdaj, ko ni mogoče se voziti ob nedeljah z avtom po cestah, ne morejo iti v Čedad, ker nimajo avtobusa. Po naših dolinah ni niti enega kina, zato, se je e treba peljati do Čedada, če hočeš kaj dobiti. Kakor vsi mladinci potrebujejo zabave in jih lahko dobijo le v mestu, tudi mladinci, ki stanujejo v so-vodenjski dolini imajo to pravico. Zato, naj tisti, ki imajo možnost rešiti ta problem, napravijo svojo dolžnost. Karlič Franko IZ SPJETRA V špjetru se je sestal odbor Gorske skupnosti pod predsedstvom Romana Spe-cogne. Sklenili so, da bo imjela naša Gorska skupnost (Comunità delle Valli) svoj sedež u prostorih komunalnega konvita. Sedež bo vodil sekretar, ki bo redno plačan, da bo rešavu po-trjebne pratike. U soboto 2. febrarja je umaru u čedadskem Špitalu Iuša Flip iz Petjaga star 76 ljet - Živel je sam. Vaščani so zbrali denar an kupili ljep krancelj za njega pogreb, ki je bil v ponedeljek 4. febrarja u špjetre. BRDO SOVODENJSKA DOLINA NIMA AVTOBUSA Sem že pisal, da je Benečija zapuščena. Drugi primer je, kar se godi po Sovo-denjski dolini. Ob nedeljah vaščani, ki stanujejo v tej dolini, nimajo avtobusa, da bi se peljali do Čedada. Vse to je prišlo zdaj, ko je ta kriza petroleja. Seveda, če je kriza za mesto, je še bolj kriza za gorske vaščice. Prej je vsak vedel, kako si BARDO - Hljevi se zapirajo še bak u nas zapustu Vsako ljeto več tu se ta par nas zaperjajo hljevi, za-tu ke vita na je simpri boé težka tou orah. Ta par nas vsako d jelo u se ma storti s pouno trudon. Kuj ruke anu harbat naših djelauce nu prenesù souse pejze. Tra-vu to ma pamesti ta na ple-čah, dèrva ta na ramanah, nuoj to ma raznesti s ko-šan po njivah. Souse to ma prepuliti, človek ta par nas u ne pozna počivanja. Od dalečnjih senožet to ma par-nesti tou toblat brjemana sjčna ta na lavi. Malo to je storjenih poti za voziti. A rjes kole živiti, to nji lahno! Zuj ta ti mladi nu rajši redu u svjet na delo; ti stari, ke nu restaju ta par kiši, nu se trudijo kar šenjč nu moreju, poten, ko fuarz to nje več, nu zaprù hljev. Tou Bardu to bo šen j è 1966 ljeta òkou 22 hljeve, tou tjeh kle to se redilo 46 krav; nas to je kuj sedàn hljeve òdpertin, anu to se redi kuj 12 glav živine; Kle na se vidi naša tragedia! Tako stanje to se kaže se con Sedliščah. Klè tu su redili pred osàn ljet 32 krav tou id hljeve; nas tu su kuj stiri iameje ke nu redti krave anu nosiju mljeko tou barsko laterijo (mlekarno). Itako tou malo ljet su se naši hljevi squasi sp raznih, zuj ta u Remo Cher od Barda pròdou še bakti, ker u a redòu za nič, to mu nji več konvinjilo a daržati kuj za dorò voju. Ma če nu se naši paizi zapuščaj u, kuò to če biti z nami? Če vsaka rječ okou nas na marjè, ke su naše perspektive? Mi sousji e vernò, ke montò ukùp djelati za storti nas bojši futur. IZ GORENJE MJERSE TONINCA ŠIMAC UDOVA DUGARO NAS JE ZA ZMJERAJ ZAPUSTILA Po dugi boljezni, tajšni, ki ne odpusti človjeku, je u-marla naša Toninca. Stara je bila 79 ljet. Rodila se je bila u Kosci par Kuoserje-vih 1895. ljeta. Paršla je za nevjesto u Gorenjo Mjerso, h Mehanikovim. Bila je zlo zavedna Slovenka. To je posebno dokazala u zadnji uej-ski, ko je pomagala z uso močjo našim partizanom. Tudi sinove je naučila ljubiti svoj materni jezik. Sin Mario, ki živi sada u Portorožu, je biu adan od parvih partizanu u rečanski dolini. Tudi njega žena, Sonja, od Pikona, je bila zvjesta partizanka. Kakuo je bila rajnka Toninca poznana an parjublje-na po naših vaseh, je poka-zu nje veliki pogreb, ki je biu u podutani u soboto 5.1.1974. Družini an žlahti izrekamo naše globoko sožalje. EUTANASIA Recentemente «grossi» personaggi delle Valli del Nati-sone hanno pubblicamente ed a viva voce protestato il proprio amore per il dialetto sloveno parlato dalla nostra popolazione. Nello stesso tempo hanno dichiarato, altrettanto a gran voce, di non volerne sapere della lingua slovena, perchè questa guasterebbe inesorabilmente il nostro dialetto. Questo, si badi, la lingua slovena, non l'italiano, l’inglese, il francese od il tedesco. 1 dialetti lentamente, più che sparire, si evolvono, ed il loro rapporto con la lingua ne regola l’evoluzione. La lingua perfeziona la conoscenza dei suoi dialetti, mentre i dialetti nutrono la stessa lingua, in modo organico. I dialetti sono /'humus ed attraverso le sue radici la lingua se ne alimenta; ma la lingua è l’aria che li fa respirare. La mancanza di ossigeno fa morire e non vivere un organismo. Se l’ossigeno viene fatto mancare perchè l'organismo soffra di meno, abbiamo una operazione di eutanasìa. V. r m Na zgornji sliki stara beneška hiša. Na zidu je obešen koš, ki je simbol našega trpljenja. Stari so jo obesili za klin, ker nimajo več moči. da bi jo nosili, mladih pa ni, ker služijo kruh po svetu. Koliko hrbtov in ramen so ogulili ta in temu podobni koši? Nešteto, vendar je bilo tudi v trpljenju pri nas življenje bolj veselo, ko je bila mladina doma, delala, a se tudi veselila, Ali se bodo še vrnili tisti časi? Borimo se vsi skupaj, da se vrne naša mladina domov in z njo nekdanje veselje! KAJSNA BO[|URA ZA NAŠE KUMETE KAJ BOMO DJELALI TALE MJESAC NA PUOJU? Na puoju preorjemo njive za spomladansko setev hitro potlè, ko se ošuše. Podlo-žemo hljevski gnoj za razne okopavine. Na nekaterih mjestih je potrjebno dodati ozimskemu žitu no malo nitrata, parbližno 15 kg. na usakih 1000 kuadratnih metru. Trosimo ga u treh caj-tih. Parpravjamo an čistimo žitno an drugo sjenje. Odberemo tudi krompir za sjenje, katerega spravimo u kleti na poseben prostor. Na senožetih imamo tele mjesac dost djela, če je lje-pa ura. Pobjeramo tarnje, kamunje an mah. Zravnava-mo kartine an gnojimo, da bo trava buj velika. Na se-nožeta muoramo razvažat tudi gnojnico. Očedjene se-nožeta muoramo posjati, ne samuo s pljevami od sena, pač pa muoramo kupiti še sjenje. Se vje, da muoramo senožeta lepuo potrebiti. Posebno je potrjebno z grafo j ami odstraniti mah. Mah rase na tisti zemji, ki je buo-ga za travo, zatuo je potrjebno tiste prostore na-gnojiti. Tudi tam, kjer imamo detjejo, je potrejba po-trebit an nagnojit. U SADOVNJAKU nadaljujemo s starganjam an dizen-fetiranjem debel. Tudi drevja gnojimo, ne smemo pa posta v j ati gnoja ob deblo, pač pa pod kapjo. Drevja gnojimo s telimi umetnimi gnojili: 0.50 kg do 3 kg. superfosfata, 0.25 do 2 kg kalijeve soli an 0.25 kg do 2 kg amonijevega sulfata na usako drevo. Tuo je odvisno, kakuo je veliko an staro. Vremenska znamenja vroče veter jjj| sneg oblačno mrzlo ^ grom D iasno m dež m meg,a * stanovitno nestanovitno LETO 1974 JE NAVADNO Ima 365 dni ali 52 tednov in 1 dan. Začne in konča se s torkom. Letni vladar je MARS. ZAČETEK LETA CERKVENO leto se začne na 1. adventno nedeljo 2. 12. 1973, CIVILNO pa na Novo leto 1.1. 1974. ZAČETEK LETNIH ČASOV Začetek POMLADI: 21. marca ob l.uri in 7 minut. Sonce stopi v znamenje OVNA (pomladansko enakonočje). Začetek POLETJA: 21. junija ob 19. uri in 38 minut. Sonce stopi na povratniku v znamenje RAKA. Začetek JESENI: 23. septembra ob 10. uri in 59 minut. Sonce stopi v znamenje TEHTNICE (jesensko enakonočje). Začetek ZIME: 22. decembra ob 6. uri in 57 minut. Sonce stopi na povratniku v znamenje KOZOROGA FEBRUAR 1974 SVEČAN Nedeljski evangeliji: 3. Jezus ni prerok samo za Jude (Lk 4,21-30) 10. Apostoli gredo za Jezusom (Lk 5.1-11) 17. Blagor ubogim, gorje bogatinom (Lk 6,17 20-26) 24, Bodite usmiljeni kakor Bog (Lk 6,27-38) Svečnica Blaž Agata Janez iz Mate Apolonija » *X- Svečnice dan, zima vAn. Laž, reče Blaž. Luriiui božja Evlalija Valentin Julijana 0 * I* 0 «3 4 S! ® » 10 11 12 13 14 15 16 17 11 L. ’É. '£ X * + x cL 1 Konrad ~ VESTIR Valburga Pust Gfbrij M5/2' . 'Uilf S 0 © fc *X* m ® 2. $ li 19 20 21 22 23 24 25 26 27 S ef ef W © Sonca stopi v znamenje Rib 19 ob 1.59 Dol an««» e.aa-to.»a«i.aa 7^^; Bolje pozno ko nikoli. Pogreb Pepa Prapotnika pri Sv. Štoblanku Iz Barda peljejo zadnjega bakà