Tržaške vesti. »V KRALJESTVU PALČKOV. V nedeljo, 4. t. m., so uprizorili v našem »Narodnetn domu« tovariša Ribičiča bajko v 3 dejanjiti »V kraljestvu palčkov«, ki je nje pevskim točkam napisal godbo tovariš Ivan Grban. Delo samo je torej zraslo izpod rok dveh naših tovarišev. Izvajala ga je niladina CM šol, naštudiralo pa učiteljstvo istih učnih zavodov. Torej vseskozi naše delo, ki je bil njega čisti dohodek namenjen vojnopomožnim svrham. Josip Ribičič je že znan našemu občinstvu po svojih mladinskih spisih, ki jih preveva dobro poznavanje otroške duše, otroškega pojmovanja, in ravno to velja tudi o njegovem »Kraljestvu palčkov«. — Učitelj, ki uči pripovedovaje, v sliki in priliki, uverjen, da ga bodo otrpci umeli in si sami ustvarjali nadaljne pojine, ker jim njegove slike in prilike dajejo vso podlago zato. Okroo pojma »mamice« je nanizal z neprisiljeno, tupatam celo s precej žgoče sarkastično drastiko krive pojme o ljubezni, sreči in zakladu in je tako pokazal otroku tako čisto in jasno sliko prave ljubezni>, prave sreče, pravega zaklada, da mora otrokova duša vzkipeti v ljubezni in sreči, da itna tak neprecenljiv zaklad, svojo »mamico«. V tehničnem oziru bi bilo treba tupatam še nekoliko pile, zlasti v tretjem dejanju, kjer je premalo izražena tragika v zmoti palčkov, da jim je kraljica umrla. Tu je treba močnejših barv, drugače je končni zasmehujoči nastop vil nekoliko nepojmljiv. Sicer bi pa ta nastop tudi lahko ix)polnoma izostal. Krivda palčkov, ki so si želeli k#aljice in so ji hoteli z vsemi mogočmi sredstvi pribaviti celo mamico, po kateri je edino hrepenela, vendar ni tako velika, da bi jo bilo treba vrhu vsega še kaznovatt z zasmehoin, ki nikdar ni lep. Drugače pa je delce res dcbro. Dosti hitro, krepko se razvijajočega dejanja, ki ne utruja gledalca. Jezik lep in gladek, primerjen otroškemu mišljenju. Pevske točke je uglasbil učitelj Ivan Grbec, mlad glasbeni talent, ki je pokazal tu, da se mu odpira lepa bodočnost na glasbenem polju. Najboljši točki se nam zdite »uspavanka« in pa »žalna koračni^ ca«. Glasba je očividno komponirana za orkester, in zato tudi klavm" in harmonij ne prihajata prav do veljave. Pri nedeljski: uprizoritvi je bilo to še teni občutnejše, ker je bila dvorana naravnost nabito polna in je bilo občinstvo tako nemirno, da klavirja in harmonija skoraj ni bilo čuti. Vsekakor bi želeli slišati stvar z orkestrom, ako pa to nii mogoče, bi pa opozorili prireditelje na potrebo, da poskrbe za reditelje v dvorani, ki bi skrbeli za to, da bi bilo občinstvo nekoliko mirneje. Kakor pa že rečeno, smo čutili - tudi iz onega, kar smo čuli, da gre skladatelju vse priznanje na tej njegovi ustvaritvi. Izvajalci v igri so bili nčenci in učenke naših CM šol. Posameznih imen ne bo- mo navajali, temveč pravimoi splošno, da zaslužijo vsi najodkritosrčnejšo pohvalo, pa naj je že potem presrčkana mala »Anica« — palčkov nesojena kraljičica, ali pa izborna pevka »prva vila«, odločni in zapovedljivi »kralj«, nagajivi, pametno nespametni »norček«, ki je tudi prav ljubko zapel svojo pesemco o pečenkici, silno modro premišljujoča »svetovalca«, »vratar«, »traže«, vse »vile« in »palčki«. Pra vposebe naj pohvalimo zbor »vil«; no, pa tudi »palčki« so se dobro odrezali s svojo »Ura» bije«. Nastop vil je bil insceniran prav lepo; le v melodramu bi se nam zdelo slikovitejše, ko bi vile ne sedele nan tleh, temveč tvorile žive skupine. V tret-je mdejanju je treba tragiko — kakor sinoomenili že glede besedila — tudi sceničnoizrazitii veliko močneje. Kakor strela zjasnega b imoralo zadeti kralja in palčke spoznanje, da je kraljica mrtva; in nato slediti izbruh splošne žalosti, ki imej nanjresničnejši izraz v »norčkovem« odhodu. Tov. učiteljici Pavli Hočevarjevi', ki je urila otroke v igri, bodi šopek cvetic, ki o ga ji izročili, vaj majhen znak priznanja za njen trud, dočim pa naj ji bo lepi uspeh igre najlepša zahvala, prav tako kot tovarišu učitelju Mahkoti za glasbeno stran prireditve. Isto velja tudi za tovafišico učiteljico Kersnikovo, ki je izurila »vile« za njihov nastop, tov. učiteljema VVaschtetu in Petrovcu pri klavirju, oz. harmoniju, tov. učiteljici Hartmanovi ter tov. učiteljeni Engelmanu, Katniku in Ribičiču, ki so skrbeli za ureditev odra in drugo. Kakor smo že rekli, je bila dvorana nabito polna, da jo je bilo veselje gledati; posebno tedaj, ko je ob sviranju cesarske pesmi, s katero se je pričela prireditev, vse stalo. Toliko ljudi že dolgo časa ni videlo naše gledališče. Občinstvo je posaniezne točke kar najživahneje odobravalo, in videti je bilo, da je v resnici uživalo, gledajoč dogodke na odru. Zaključujoč poročilo o tej izborno uspeli prireditvi, naj rečemo le še eno: slovenski Trst je lahko ponosen na svoje CM šole, na svoje CM učiteljstvo, ki ne štedi ne z delom ne s trudom, da pokaže svetu, da smemo mi tržaškr Slovenci, da sme naša velika, dobra mati Slovenija z zaupanjem gledati v bodočnost svoje slovenske mladine ob sinji Adriji, v svojo bodočnost! — —t— Doprsni kip cesarice Elizabete so 10. t. m. ob navzočnosti najvišjih civilnih m šolskih dostojanstvenikov odkrili na vrtu dekliške ljudske in meščanske šole v ulici Madonna del Mare v Trstu, ki nosi ime nezabne pokojne cesarice . —t— Pevska-glasbena prireditev, ki jo je priredila slovenska ljudska šola v Vrdeli pri Sv. Ivanu v nedeljo 12. junija v korist »Rdečeinu križu« (skladu za vdove in sirote), se je v vsakem pogledu izvajala tako izborno, da dela res čast svetoivanski šoli. Človek bi res ne pričakoval, da se inore v takih časih, ko je pouk zaradv razmer precej nereden, prirediti kaj tako srečnega. Seveda je bilo treba mnogo, mmogo truda, ali vztrajnost svetoivanskili učiteljev in učrteljic je premagala vse ovire. Dijaški orkester je izvajal pod vodstvom učitelja Požarja vse točke tako precizno, da smo bili prav iznenadeni. Petje je vodil učkelj Trobec z njemu lastno skrbjo in vztrajnostjo. Petje je bilo lepo ubrano in, kolikor se pač da s takim materialom, dobro niansirano. Občinstvu je jako ugajalo, osobito pa »Dolenjska«, ki so }O morali ponoviti na obče zahtevanje vkljub dolgemu programu. Vse lepe zbore v slavospevu »Habsburški rod« so peli učenci prav lepo, dasi so nekaiteri teh zborov zaradi visoke leže precej težko izvedljivi. Štokovo »Boj za dotn« je deklamirala učenka Veronika Mlačeva z občutkom in pravim poudarkom. Ravnotako Pagliaruzzijevo »Snidenje«, ki ga je deklamirala Vida Godina, in deklamacije iz slavospeva »Habsburški rod« so bile doibro naštudirane. — Mnogo veselosti je vzbudil v nas znam neznanec, ki je spisal in uglasbrl kuplet »Rad bi šel tja na bojišče«. Pel ga: je Ivan Kocjančič, da srno ga prav občudovali. V raznih variadjah si malček želi na bojišče, a ker je »majhen le možak, ne more biti vojak«, sedeti> uiora v šoli na trdih klopeh, doma pa jesti polento in pomagati niateri lupiti krompir. Naposled ugane modro, da »prepozno prišel sem na svet«! Menimo, da je bil tudi materialni uspeh povoljen, saj je bil obširni vrt »Nar. doma« poln. Med posetniki koncerta smo videli poleg svetoivanskega župnika in kaplana deželnega šolskega nadzornika Matejčiča in okrajnega šolskega nadzornika Nekermana. —t— Dvorazredni zasebni siovenski trgovski šoli v Trstu je minister za uk in bogočastje podelil pravico javnosti za šolsko leto 1915/16. —t— Čast mu! Podjetnik v Trstu, ki ni naše narodnosti, a vendar priznava in spoštuje pravice našega naroda na tržaških tleli, je daroval moški podružnici CMD v Trstu 100 K in se zavezal, da bo daroval tako vsoto vsako leto in poleg tega še vsako leto o božiču oblekel tri ubožne otroke z naših GM, šol. Najpresrčnejša hvala milosrčnemu dobrotnjku, ki si> je jcot edino zahvalo izprosil le to, da se njegovo ime ne imenuje v javnosti. —t— Slovenska ljudska šola v Barkovljah je izročila 300 kron kot čisti dobiček šolske prireditve od dne 19. VI., in sicer: 200 kron za sirote padlih organizaciji za voj. oskrbnice ter je s tetn pristppila kot dosmrtna članica, 100 kron pa za vojake na bojišču za nabavo perila. Slovenska barkovljanska šola je prva šola, ki je pristopila k »lorganizaciji vojniških sirot« kakor dosmrtna članica. Nadejamo se, da dobi mniogo posnemovalk, saj je smoter organizacije nad vse vzvišen in blag. —t— Razpuščena društva. Namestništvo je ukrenilo razpust naslednjih društev: »Societa del Gabinetto di Minerva« in »Srpska Čitaonica« v Trstu, »Gabinetto di lettura«, »Čitalnica v Gorici na Blančah« in »Slovenska čitalnica v Gorici«, »Circolo popolare« v Pičanu, Vrsarju, Fontanah in Lovranu.