1’oStnina plačana v gotovini.
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
UREDNIK: CIRIL DEBEVEC
SEZONA 1928/29 15. MAREC 1929
Številka
12
IZHAJA DVAKRAT NA MESEC an <»	«»	<a>	CENA	OIN	*
NARODNO GLEDALIŠČE V UUBLIANI
RAZVRSTITEV SEDEŽEV
SEZONA 1928/29	—	15.	MARCA	1929	—	ŠTEVILKA	12
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
Izhaja dvakrat na mesec	Cena	Din	3'—
Edvard Gregorin:
‘Pogfavja k vprizorifvi CJ. 72.71. J.
»In ti Betlehem, zemlja Judova, nikakor nisi najmanjši med knežjimi mesti; zakaj iz tebe bo izšel vojvoda, ki bo vladal moje ljudstvo in bo velik do konca zemlje.
Edvard Gregorin, član ljubljanske drame in avtor Pasijona, v vlogi Kristusa
Otroke sem vzredil in povišal, oni pa so se upvli zoper mene. Dežela vaša je pusta, zemlja vaša — tujci jo požirajo vpričo vas. In hči sionska je ostala zapuščena kakor oblegano mesto.
Toda ne ostane v temi dežela, ki je sedaj v stiski. In kateri so bivali v deželi smrtne sence, jim je zasijala luč.«
V	tistem času se je pojavil krotak in ponižen prerok, sin tesarja iz 'Nazareta v Galileji in začel oznanjati blagovest utrujenim in obteženim in kateri so potrebovali ozdravljenja, jih je ozdravil.
89
In tisočere množice so uprle vanj oči in hitele za njim; spremljale so ga iz Judeje, Galileje, iz okolice Tira in Sidona, iz Idumeje in vse z one strani Jordana.
Takrat je spregovoril lačnim in žejnim — pravice, resnice in ljubezni: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in našli boste mir svojim dušavi. — Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja!«
Zaslovel je kmalu kot učenik nove postave in novega nauka širom dežele in glas o njem je prispel do Jeruzalema.
Bližali so se velikonočni prazniki in skozi Judejo je šla že tretja pomlad njegovega delovanja. Ulice svetega mesta so se polnile od vseh strani romarjev, da obiščejo tempelj Jahve, ki se je mogočno dvigal v blesku solnčnih žarkov, kot priča Davidove slave in Salomonovega veličastva.
In vsa ta osvobojenja pričakujoča srca je napolnila misel: »Jezus iz lazareta prihaja! Naš kralj se bliža in bliža se naše odrešenje! Bliža se čas, da vržemo jarem tujcev raz naš vrat in tempelj Jahve se bo zopet solnčil v svobodnem solncu svobodnega kraljestva!«
In v vihrajoči senci palm, obsut s cvetjem, je prišel tisočletja pričakovani večni popotnik: »Jaz sem pot, resnica in življenje\«
V	zborovalni dvorani poleg duhovniškega dvora pa je bilo sklenjeno: »Bolje, da umrje en človek za ljudstvo, kakor da pogine ves narod!« —
Njegovo oko je otožno, globoko pogledalo v te strasti polne oči milijonov, pogledalo v ta božji svet in iz prsi je privrelo: »Jeruzalem, Jeruzalem, zakaj ne spoznaš časa svojega obiskanja.« Roka je pokazala na stavbe, v znoju zgrajene, in iz srca za srca, ki so zapisana trohnobi, je opomnil: »Vidite vse to? Resnično povem vam: Ne bo ostal tukaj kamen na kamnu, ki bi se ne zrušil.«
Onemeli so klici, glave so klonile in iz te smrtne tišine za trenotek pozornih duš se je izvil ljubezniv: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.«
In stopil je 'v tempelj božji in izgnal vse, ki so tam pi'odajali in kupovali: »Moja hiša naj bo hiša molitve!« Voditelji ljudstva pa so se zbali za svoj zaslužek, veljavo in moč — rekoč: »Ves svet dere za njim!« Spogledali so se in se razumeti.
Prišel pa je dan opresnikov in ko se je zvečerilo, je vstopil z dvanajsterimi <v obednico in sedel k mizi slovesa. Polni vere so ti zvesti spremljevalci, ki so radi moči njegove besede zapustili svoje domove, strmeli vanj in razmišljali potrti o skrivnostnem pomenu. On pa je potolažil te sejavce svojega nauka: »Glejte, jaz sem svet premagal« — jim izročil spomin, ter z oporoko ljubezni odšel čez potok Cedron na getzemansko pristavo.
90
Bila pa je noč, grozna noč strašne samote. Celo njegovi zvesti, najljubši ga niso razumeli in so pospali. V tej tugi se je oddaljil, padel na kolena, se zamislil v zvezdnato nebo in pozabil nase. Ko se je zopet zavedel, so mu drseli raz čelo rdeči biseri, last trpeče zemlje, — duša pa je bila razbremenjena in potolažena. Prepustil se je poljubu prijat el ja-izdajav ca, stegnil roke in se izročil uri in oblasti teme.
Predstavili so zvezanega judovskim prvakom, katerim je s svojim nastopom križal račune in njih veljavo. Divje so zažarele vanj razjarjene oči okoli sedečih farizejskih fanatikov, ko je na mnoge obtožbe mirno izjavil: »Jaz sem očitno govoril svetu, v shodnici in v templju, na skrivnem nisem nič govoril.« In že zdavnaj zaneteni sklep sinedrija: »S poti mora!« — je podžgal očitek bogoskrunska, ki je izžarel v besedah: »Umrje naj Gali-lejec! Umrje naj!«
Najvišja judovska, verska in politična oblast je torej izrekla obsodbo, ni pa je smela izvršili. Zato so hiteli navsezgodaj k prokuratorju Judeje, da bi potrdil, kot zastopnik rimskega prava. njih sklep. Toda kaj se je zmenil cesarski namestnik za te osovražene predstojnike podjarmljene sodrge in njih tožbe: »Kaj je resnica!?« —
Vendar je Galilejca, radi oblike reda, poklical k sebi v sodno hišo. Tam je stopil oblastni rimski sodnik pred ponižanega nazareškega obtoženca, ga pogledal od vrha do tal in se mu ironično nasmehnil: »Ti si torej judovski kralj?«
»Tako je, kralj sem. — Moje kraljestvo ni od tega sveta. — Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da s pričam resnico.«
In sodniku je prešel nasmeh — globokim očem, ki so zrle vanj, je umaknil pogled, klonil glavo in izjavil ljudstvu: »Nobene krivice ne najdem nad tem pravičnim. Dal ga bom torej pretepsti in ga bom izpustil.«
»Ako tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj. Zatožimo te cesarju!« In ves Jeruzalem je zaoril: »Križaj ga! Križaj ga!« In divji klici so odmevali tja do oljčne pristave, odkoder se je pred dnevi oglasil zmagoslavni: Hosana\
Prokurator se je zbal grozečega vpitja, ki je zmagovalo, izročil razbičanega divjim pestem in si umil roke. —
Kmalu nato se je pomikal težek križ, tiho in počasi, proti gričku mrtvaških glav in potoma trikrat klecnil.
Sledila pa je kapljam krvi žena, ki je prihitela iz Nazareta, ga dohitela pred vrhom in se spomnila njegovih besed, ko ga je s težkim srcem našla dvanajstletnega v templju.
In ko so prišli na kraj, so tam križali Njega in oba hudodelca; enega na desnici, drugega na levici. Nad kronano glavo pa je razodeval napis: »Jezus Nazarečan kralj Judov«. Iz rok in nog so kapale kaplje na razgreto zemljo, iz katere se je vilo
91
visoko pod nebo zasmehovanje in roganje; še višje pa je kipel vzdih ljubezni in dobrote: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
Oči so pogledale preko razburkane množice, srce je zadrhtelo in ustne zašepetale: »Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak zveličal.«:
V	tej zapuščenosti je obmolknil, glava omahnila, srce zastalo in s pogledom na zemljo je ugasnil.
In ko se je zvečerilo, so sneli truplo in ga položili v grob.
*
Križ pa je ostal na Golgoti in se dviga že stoletja visoko k luči — viden po vsej zemlji.
M- S-:	Bourdet: »Pravkar izšlo"
Bourdetova komedija »Pravkar izšlo« je satira na pehanje okrog razpisanih literarnih nagrad. Dasi je v njej glavna ost zelo bodeča in so med besede posejani trnji dosti ostri, je ta komedija vendar izredno zabavna, ker je dejanje kaljeno v osvežujočem humorju. Bourdetu ni bilo na tem, da nam poda absolutno resnično sliko nestvarne gonje okoli razsodišča, ki sodi vposlana dela, temveč je resnico sijajno razpoložen tako trdno zgrabil za vrat, da je morala spačiti svoj umazani obraz v nadvse zabavno grimaso.
S sigurno roko je zarisal profile nastopajočih oseb, proniknil spretno v njih psiho ter jih zapletel v tako zabavno dejanje, da je uspeh, ki ga žanje ta komedija vsepovsod, kjer se vprizarja, popolne ma razumljiv.
Danes prisodi' razsodišče Zolajevo nagrado. Za kulisami in v šefovem svetišču velike pariške knjigarne Moscat je zato nenavadno živahno. Nervozno pričakovanje, ugibanje, spletke. In tam v kotu neznatno človeče, Marc, majhen uradnik v finančnem ministerstvu, ki je bil že opetovano tu, da bi mogel govoriti s šefom, a danes zanj nimajo časa. Kaj jih briga danes njegov rokopis, delce neznatnega človeka s plašnim nastopom.
Odločitev pade. MareChal, literarni pustolovec in modni rutiner, ki je po dobro napeljanih nitkah imel nagrado takorekoč že v rokah, propade. Hotel je s pogodbo, ki jo je sklenil za hrbtom svojega sedanjega založnika z drugim, tega ogoljufati in to mu je spodmaknilo že itak trhla tla. — Nagrado je dobil Evenos — neki Evenos. Nihče ga ne pozna. Vposlal je svoj roman »Ko se srce budi«, a o njem samem ni bilo ne duha ne sluha. Originalen dečko to. Glej, vsi drugi kandidati so iskali zvez, protekcije, so klečeplazili, spletkarili, ta pa sploh blizu ne pride. Nihče ne nožna njegovega romančka. a on je fant od fare, kakor pravi najvplivnejši član razsodišča »Odlikujmo ga!« Pa so mu prisodili nagrado za delo, ki ga nobeden ni poznal.
A z nagrado je padel takorekoč avtomatično tudi že v Mosca-tove založniške šape, ne da bi ga Moscat osebno poznal. Odkupil ga je kratkonmlo, majhnemu provincijalnemu založniku kar po telefonu.
92
Izve za njegov naslov, pošlje ponj, a mesto njega, ki ga ni doma, pride njegova žena. In to je žena — onega malega ministerijalnega uradnika Marca. Evenos je pisateljsko ime, onega Marca, ki so ga z njegovim rokopisom ves dan potiskali ob steno in odrivali v kot. Saj ni bilo časa zanj: ta dan so bile važnejše stvari na pohodu — Zolajeva nagrada.
To bi bila v širokih potezah vsebina — prvega dejanja. Snov za najmanj tridejansko komedijo. In vendar sledijo še cela tri dejanja, ki so pravtako polna zapletljajev in presenečenj ter efektnih eksplozij satiričnih šrapnelov, ki so napolnjeni s sarkastičnimi bodicami.
Dejanje se završi s tem, da postane oni neznatni Evenos vendarle pravi pisatelj in to po različnih zanj skoraj tragičnih dogodkih, v katere ga je zapletel židovsko zviti in spretni založnik Moscat, ko je videl, da je pisateljskemu studencu njegove literarne žrtve zmanjkalo vode.
Izzveni pa vsa komedija v spoznanje, da si tem globlji umetnik, čim bolj te življenje tepe in čim več ti izbica krvi, v katero pomakaš svoje pero, svoj čopič ...
Dr. e. Schmidt.	Strindberg*
(Odlomek iz uvoda v knjigo)
Strindbergova umetnost ni enakomerna. On ni nikak titan, ki je planil z 01ympa, ni nikak nadčlovek med pritlikavci. Stopal je kvišku skozi življenje čez prod kot vsi drugi, samo da je priplezal višje in da se ni hotel naseliti med kamenjem kakor oni. Zatiskal ni nobenega očesa, sklepal nikakih kompromisov. V tem je bila njegova sila, pa tudi njegova usoda. Zagrabil je vse in je moral vse opustiti. Toda ne kot Bog, kateremu se kaj takega ne poda, temveč kot človek, za katerega velja samo: žri ali umri. Spoznanje za spoznanjem je požiral golo, morilsko in gorjupo brez olepšavanja, brez okraskov in je ob vsakem spoznanju umrl.
Strindberg ni bil nikdar ironičen, nikdar ciničen. Za objektivnost ni imel časa, njegova polnokrvnost je požirala življenje z nenasitnim poželjenjem po utehi, živel je brez umikov in brez skrivališč, nikdar se ni poravnaval, živel je svoje lastno življenje, ga živel s svoiimi možgrani kot edinim kompasom, s svojim nravičnostnim čutom kot edinim vodilom in s svojim pogumom kot edinim orožjem.
Bil je človek, ki je kramarijo človeškega obstanka preiskaval do zadnje cunje, ki si ni nikoli dovoljeval ne romantične olepšave, ne sentimentalne olajšave, ki je krepko pristopil z nogo in vrgel vse svoje srce v to početje, ki ni storil ničesar napol in ni tudi nobenega polovičarstva trpel, ki se je končno skozi kaos pretipal in
* Letos januarja je minilo 80 let, odkar se je Strindberg rodil. Na ljubljanskem odru ga poznamo poi njegovih delih:	»Oče«, »Smrtni ples«
(I. in II. del), Gospodična Julija« in »Pelikan«.
93
ki je moral ugotoviti, da je imel roke prazne. Ki je navsezadnje ostajal v boljšem zraku višin in začel občevati z metafizičnim svetom, ki mu je menda — njegovemu spoznanju odtegnjen — nudil možnost za večjo obliko obstanka.
Kar je napisal, so bile ugotovitve, spoznanja tako ogromne narave, da so v njem vrela in hrumela, dokler niso našla izhoda. Vedno je bila človekoljubnost v njem tisto, kar se je upiralo, nikdar ne mož Strindberg. Odtod tudi večna človečnost njegovih del, ki niso nikoli senzacijonelna. Njegovo življenje ni sledilo nobenemu načrtu, vedno se je izšlo, on je stopal samo naprej.
*
Zatajiti svoje spoznnaje: to je bila cena, za katero bi se dala kupiti bodočnost in mirno življenje. Ti moški možgani niso mogli in niso hoteli razumeti, da je zadnja odkritosrčnost idealna zahteva, da je ozračje, v katerem splošnost ne more obstajati. Njegov duhovni aristokratizem ni mogel doumeti nemožnosti mase, ker je iz plemenitosti meril vse z lastnim merilom. Ta kraljevi revolueijonar je smatral ta svet za svet svoje vrste in jasnost svojih možganov za posvetno vsemoč.
Iz uredništva
Gledališko poročanje v »Jutru«. V gledališkem poročanju »Jutra opazujemo že delj časa neko čudno ravnanje, ki ga z našega stališča pri najboljši volji ne moremo odobravati. Obžalovanja vredno bi bilo namreč dejstvo, da bi »Jutro« za tako važno! umetnostno panogo ne moglo določiti stalnega poročevalca, ki bi se tej težavni in sila odgovorni nalogi posvetil i vso vnemo, vestjo in ljubeznijo, ki jo resno gledališko poročanje od vsakega človeka zahteva. Pretekli sta komaj dobri dve leti, odkar je prevzel svoječasni gledališki referent g. Fr. Govekar isti referat pri »Slov. Narodu« in že ima »Jutro« drugega naslednika. Prvi je bil znani književnik in publicist Božida;r Boriklo, ki pa je to delo na našo žalost vse prekmalu opustil in nadomestil ga je g. Karto Koicjančič. Medtem pa smo brali tudi poročila označena n1, pr. s P. (Podbevšek?) ali s —t (Niko Pirnat?) ali pa celo sploh brez vsakega imena odn. oznake. Glede na to, da tako postopanje ne more biti niti umestno, še manj pa koristno, pripominjamo, da bi bilo v interesu gledališča kakor tudi v interesu našega največjega dnevnika samega iskreno želeti, če bi moglo uredništvo to kočljivo zadevo čimpreje primerno urediti.
»Dor Sturme (Herausgeber: Henvarth Walden). V Berlinu je izšla januarja t. 1. posebna številka avantgardističnega lista »Der Sturm«, ki je posvečena »Mladi slovenski umetnosti«. Po celotnem vtisu sodeč je ini-cijator posebnega zvezka Ferdinand Delak, ki je tudi sam prispeval članek o »Novem slovenskem gledališču«. Ker smo podobnih Dela|k|ovih izgredov »doma in na tujem« že vajeni, beležimo tudi to poslednje njegovo >dejanje« samo kroni stično za primer očevidne razlike med divjim hotenjem in krotko sposobnostjo.
94-
Razno
Novo delo Paul Raynala. P. Raynal, znan po svoji drami »Grob neznanega vojaka, je spisal novo igro v treh dejanjih pod naslovom »La Marne«.
V Bukarestu je imenovan za generalnega intendanta kralj. drž. opere njen dosedanji prvi kapelnik Jouel Perlea, ki je komaj 28 let star.
Berlinske slavnosti, ki jih nameravajo prirediti v drugi polovici maja predvsem v povzdig tujskega prometa, bodo imele ta-le obseg: 1. V drž. operi bodo gostovali kapelniki R. Strauss, Toscanini, Br. Walter in L. Blech. 2. »Metropol-Th.« vprizori Ofienbachovega »Plavobradca« z L. Slezakom v naslovni vlogi. 3. V drž. gled. hodo premijere mladih berlinskih avtorjev. 4. Reinhardt bo igral več ikiasikov z Moissijem v naslovnih vlogah.
Oskar Strauss je napisal novo opereto »Marietta«, ki ji je spisal besedilo Sacha Guitry. Drugo leto jo vprizori dunajski »Th. a. d. Wien«. Igral jo bo tudi pariški »Th. Edouard VII.«
Praško »Nar. divadlo« je imelo te dni velik uspeh z novo vprizoritvijo Shakespearecfvega »Kralja Learac. Leara je igral Vydra, norca Rašilov, grofa Kenta Vojta etc. Kritika hvali režijo dr. tiilarja, inscenacijo V. Hofmana in novi prevod B. Stepaneka. »Gled. list« je ob tej priliki prinesel zanimive zgodovinske podatke o češkem Learu. Prvi češki prevod je ofefalrbel 1. 1792. Prokop Štedivy. Ni znano, če so ga kdaj igrali. Prvič so češko igrali »Leara« 1. 1835., prevel ga je pisatelj in poznejši gled. ravnatelj K. Tyl. Še enkrat so ga igrali 1. 1838. L. 1856. ga je iz originala prevel pesnik L. Čelakovsky in igrali1 so ga za beneficoi I. I. Kolarja. Gostoval je kot Lear tudi Italijan Ermete Zacconi. Leta 1914. ga je nanovo insceniral J. Kvapil z Edv. Vojanom v naslovni vlogi. Zanimivo je, da so ga v 35. letih igrali samo 38 krat in še bolj, da najboljši češki Lear ni igral v Pragi, temveč, <ia je bil to ravnatelj češkega gledališča v Plznu V. Budil, M je bil slaven kot predstavitelj človeškega, čisto umetniškega in nepatetičnega Leara.
PRAVKAR IZŠLO.
Komedija v štirih dejanjih. Spisal E. Bourdet. Poslovenil Milan Skrbinšek. — Režiser Milan Skrbinšek.
Osebe:
Marc......................Železnik
Moscat....................Levar
Marechal .................Rogoz
Jacqueline................Mira Danilova
Bourgine..................Lipah
Dregailloin...............Gregorin
Olivet ...................Jerman
Strojepiska ..... Slavčeva
Felix.....................Potokar
Henri.....................Sancin
Amedee........................Kaukler
Fotograf..................Plut
Noemie ...... Mavzerjeva
Prvo dejanje se vrši v poslovnih prostorih knjigarne Moscat v Parizu, drugo dejanje na Marcovem domu, tretje v Moscatovi vili ob morju, četrto na Marcovem domu.
95
INKI
Jeruzalemski dogodki v velikonočnih dneh v treh delih (14 slikah). Za oder priredila E. Gregorin in dr. Tominec. Režiser: prof. O. Šest.
Osebe:
Jezus 		Gregorin	Dariab		Pahor
Marija			Samuel		Kozin
Peter		Danilo	Amon 		Prelc
Janez 		Jan	Jozafat 		Sancin
Jakob st		Jerman	Datan 		Hafner
Andrej		X	ETraim		Kombatovič
'Fil%> . 			X	Aliab 		Taučar
Bartolomej . . . .	X	Abrion		
Matej		X	Rafim 		Klasinc
Tomaž		X	Saras		Stanek
Jakob ml		X	Albiron		Gamerc
Tadej 		X	Gerzon		Paušič
Simon 		X	Longin, stotnik . . .	Kaukler
Juda		Skrbinšek	Agripa		X
Jožef iz Arimateje . .	Bratina	Klavdij		X
Nikodem 		Kralj	Selfa, vodja stražarjev	Smerkolj
Simon Gobavec . . .	IngMe	Sara, dekla		Mauserjeva
Lazar 		X	Vratarica v Kaifovi pa-	
Simon iz Cirene . . .	Potokar	lači 		Rakarjeva
Marija Kleopova . . .	Medvedova	Hromi Abiud ....	
Saloma		Juvanova	Slepi Bartimej . . .	Kaukler
Marica Magdalena . .	Nablocka	I. Romar		Taučar
Marta	šaričeva	11. Romar		X
Veronika		Mira	Oče 		Inglič
Pilat		Levar	Mati		Mauserjeva
Epafrodit		Jerman	Dvanajstleten deček	Merljak
Melhior		Miškov	I. "žena		Gabrijelčič
Kaifa, veliki Buhovnilk	Rogoz	II. žena		Rakarjeva
Ana		Cesar	III. žena		Slavčeva
Natanael 		Lipah	IV. žena		Pevalekova
Amiel 		Kos	I. otrok		Vida
Ecehiel		Železnik	II. otrok		Borse
Jozua 		Plut	Baraba		X
Arhelaj v ..... .	Debevec	Dizma 		Jerman.
Sadok 		Potokar	Gezma		Murgelj
Člani zbora, farizeji, prodajalci, menjalci, priče, vojaki, stražarji,
ljudstvo, otroci, glas.
Lektor......................................Šest
Potek slik: I. Vhod v Jeruzalem, II. Posvetovanje sinedrija, III. Jezus v Betaniji, IV .Sklep sinedrija, V. Zadnja večerja, VI. Getzemani. Odmor. VII. Peter zataji Učenika, VIII. Obsodba sinedrija, IX. Pred Pilatom, X. V sodni palači. XI. Glejte, človek! — Odmor. XII. Pot na Golgoto, XIII. Golgota, XIV. Gospodov pogreb.
Glasbo po motivih Bachovega »Pasijona« priredil višji kapelnik dr. Čerin. — Dekoracije izvršila po osnutkih scenografa prof. Vavpotiča gledališka slikama. Glasbo vodi kapelnik Svetel.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Nar. gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Zupančič. Urednik: Ciril Debevec. — Tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.
96
NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
RAZVRSTITEV SEDEŽEV
OPERA