Starozgodovinske čertice
O pomenu imena mesta Petovion — Ptuj — Pettau *)•
Spisal Davorin  Terstenjak.
Imenitno slovensko mesto, kteremu Slovenci dnešnji den Ptuj, Nemci pa Pettau pravijo, se nahaja pristalih rimskih in gerških pisateljih pod različnimi oblikami. Tacit ima: „Petovionema, Ammian: „Petobionem", v napisih nahajamo DEC. COL. POET. tudi POETOVIONE in PE-TAVIONE.
Ptolomejevi ,,codicesu imajo: Haraoviov, Patavium, risraoviov, P e t a v i u m, flotovlov, P o t u i o n, Bairofiicov, Baetobium, in Tlstvolov, Peto vi um. Na tabli Pajtin-gerjevi stoji: PETAVIONE 2J.
Razlog različne te pisave nam pove učeni Benfey 3) pisavsi: „Die E i gen na men bei Bergen, Stadten u. s. w. bezeichnen die natiirliche Beschaffenheit der Lokali tat, und die meisten, insbesondere die geographischen sin d   u r s p r u n g 1 i ch topiš ch e , dialektische W o r t-
') Zgodovino tega mesta z vsemi imenitnostmi je že pred več leti popolnoma spisal pokojni, učeni in pobožni Slovenec Simen Povoden, nekdanji beneficiat pri veliki farni cerkvi podnaslovom: „Historisches Lesebuch der Stadt Pettau". Ni mi znano, kamo je delo po njegovi smerti prišlo. Zdi se mi pa, da je v graškem Joaneji založeno, in da tam čaka človeka, kteri bi ga uva-žavati znal. Spisal je tudi rajni Povoden zgodovino vseh ime-nitniših cerkev na dolnjem Stirskem; tudi ta rokopis plesnuje v kakošni omari. Povoden je bil tudi v mlajši dobi priden sodelavec slavnoznanega časopisa: „Archiv fiir osterreichische Ge-schichte" in si ni samo ko pisatelj, temoč tudi ko priden duhovnik velike zasluge pridobil. Ptujsko mestjanstvo in duhovništvo bi dolg svojega spoštovanja do rajnega naj lepše odrajtalo, ako bi se skerbelo, da Povodenovi spisi pridejo na svetlo. Cele ima lepo „kroniko" od učenega Orožen-a, Mar-burg svojo „Geschichte der Stadt Marburg" od marljivega dr. Puffa, celo za zgodovino Radgone in Lu to mera je skerbel učeni Hofrichter; edini Ptuj, slavno mesto že za Rimljana, pa nič ne stori za izdavanje zgodovine svoje?!
2)  Glej Wesseling I. A. stran 129. Katančič Commentar. in Plinium stran 54.
3)  Benfev v članku: „Vesuv und Aetna. Eine etvmolog. naturhist. Bemerkung v „Zeitschrift fiir die Wissenschaft der Sprache". herausgegeben von Dr. Albert Hoefer II. Band stran 114.     Pis.
formen, welche dann , ohne sich den dialektischen oder sprachverwandlichen Lautreflexen zu unterwerfen , in ver-wandte Sprachen, endlih auch ohne weiteres in unvervvandte Sprachen und zvvar zunaehst gew ohnlich bei den Alten durch-weg durch das Vehikel des Gehors aufgenommen wer-den. Wir lernen desshalb uberaus selten Eigennamen, insbesondere geographische in ihrer urspriinglich en Gestah kennen; die meisten sind uns durch die dr it te, vi e rte, ja noch entferntere Hande uberliefert4*.
Sem še spadajo resnične opazke ostroumnega Potta '): „Man muss bei solchen Wortern und Namen, welche eine fremde Sprache aufnimmt, oder die in ihr aufbevvahrt sind, sowohl darauf Rucksicht nehmen, in wiefern si den auslandischen Klang durch ihr Bezeichnung-system wiederzugeben vermochten 2), als auch ob sie denselben nach einheimischen Wortern und Formen um-gemodelt habea.
Kakor se vsak obiskovavec tega slavnega mesta lahko očividno prepriča, je staro mesto večidel tam stalo, kjer sedaj Drava teče; toraj se je raztezuvalo tik gornjo-ptujskega pečevja skoz ves V i če kraj gorice, kteri „F e r-bešeku pravijo, zna biti gori do Orehove vesi.
(Konec sledi.)
192
{) Pott Etvmolog. Forschung. I. B. str. XXXIV.
) Zato   smo   našli:   Adsalluta.    Redsomar.    Redsatus   za:
Acaluta. Recomar. Recatus, ker Latinec nima glasnika e.
Njegov c pa se pred a glasi kakor k.                                 Pis.
Starozgodovinske čertice
O pomenu imena mesta Petovion —Ptuj — Pettau.
Spisal Davorin  Terstenjak. (Konec.)
Cela lega ptujskega mesta je toraj bila kraj pečov-n a tega pogorja, in skalnati hrib (zmes druge formacije), na kterem stoji grad „G raj s k o", po nemškem Ober-pettau, je utegnil stati v sredi mesta, zakaj ostanki pričujejo, da tudi proti severju se je staro mesto raztegovalo, morebiti do Zabnika, proti iztoku pa do Bud i na.
Da Drava ni imela ob času Rimljanov tega re-čišča, ktero sedaj ima, pričujeta brega njena: pervi kraj H ajdi na, drugi pa dobro uro od Ptuja pri vesiNivar ci.
Še iz listin 12. stoletja se vidi, da je pri Hajdinu bil brod, ker se hajdinska cerkev veli „St. Martin a m Furthu.
Imenitnih spominkov r) tukaj ne morem pretresevati; njih razlaga bode se našla v mojih starinoslovnih bukvah, samo o pomenu imena hočem   nekoliko   besedic sprožiti.
Mesto je stalo in še stoji dnešnji den kraj skalnatega hriba, in tako je celo naravno dobilo svoje ime Peto v.                                                                                         •
Korenika slovenskih besed: peča, pečina, peč je ravno tista kakor sanskritske patta, gerške nitQog, latinske petra. In za to besedo je postavil učeni jezikoslovec Eichhoff: pat, einnehmen, ausstrecken , gerški netaco, mtvcua, latinski pateo, slovenski peti, v sostavah razpeti, odpeti itd.
Zapopadki: »napolniti, rasti*4 itd. so stvarjali v indo-evropejskih jezikih pomene: „breg, gora, pečina" na primer: mah, crescere, mahili, uxor, mogila, tumulus, zato ime gore Magovnik na Krajnskem; dalje: vrdh, crescere, berdo, brada, Bart, vrh, crescere, ver h, Hiigel, Gipfel itd.
Rekel sem, da je slovenska beseda peča, pečina, peč, pečera sorodna s sanskritsko patta in gerško-latinsko nezgog — petra; svoje terdenje pa podpiram s sledečimi dokazi. V rezjanščini še se je ohranila izvirna oblika: peta, pet = peča, peč. V slovenskem še imamo lastne imena: Petovar = Felsenburg. Ta pri-kazek pričuje, da so stari Slovenci izvirno tudi izgovarjali: pata, peta, ne pa paca, peča, peč, pečina. V tem mnenji me podpira ime gor: Paka pri Vitanjih na koroški meji, — dalje ime rečice iz Pake izvirajoče in tudi Paka imenovane. Dalje ime vesi „Pekerje" na podnožji Pohorja; sem še spada Pekava gori od Gradca: vse ob pe-čovji ali kraj pečovja. Paka,Pekapajezamoglo le iz Pata, Peta postati, ker se glasnika t in k izme-nujeta, na priliko: tolči in /colči, schlagen, fletf tn fcreti, glimmen, čeden in /teden, pečlika in pe&lika, Traubensten-gel, brenča in brenfca, šarčel in šar/cel, ertel in er/cel, pe-ter (poljski piaterj in pe/t*er, Unterdachboden, trefji in tre/rt, parčelj in par&elj itd. Tako tudi Pa/ta, Peftava, Pe/cerje iz Paca, Pečava, Pečerje in še le iz pa&a, pafe, pe/v po omehčanem glasniku k v 6 — peč in iz peč druge besede: pečica, pečina, pečovje itd.
Pa zakaj izgovarjajo dnešnji Slovenci Ptuj namesto Pet o v? Iz tega edinega vzroka, ker slovka o v na koncu se rada obrača v uj, na priliko, lužički holuj za ho lov, sanskritski hala, plug, dalje cerkveno-slovenski volu j namesto volov. Primeri še nadelo vam in nadel uj eni, latinski avo in slovenski uj. Tako je iz stare oblike Patov, Peto v postalo Patuj, Petuj, in po pogoltenem glasniku e Ptuj. Stara oblika je bila Peto v (ion je latinizem ali grecizem), ktero še imamo v besedah: žernov, mazgov, celov, kopov, in v imenih: Krakov, Dernov, Har-ko v itd. Petov, Petuj, Ptuj toraj pomeni Petropolis 2).
1)  Nar imenitniši je spomenik Kršna — Kersnikov, kterega vsi starinoslovci po krivem imajo za Orfeja. Ta spomenik je letos neki velikodušen prijatelj starin (poštni ravnatelj v Gradca gosp. Scheiger?) obnoviti dal, in pri tej priložnosti se je pokazalo, da do sedaj še nismo imeli zveste posneme. Na oglavji je Perunova glava z lutim pogledom in gosto brado; kraj nje dva leva z odpertima lapama — simbola Radegos to va, ktera pod prednjima tacama deržita ovnovi glavi — simbola božanstva ognja, imenovanega Hom, Homan. Hamon.
2)  Ne delec od Ptuja je občina Bud i na. Ko sem še bil na gra-škem vseucelišcu, sem bral pri nekterem nemškem pesniku srednjega veka (pa ne morem se ravno spomniti: pri kterem, ali je bilUlrich von Lichtensteiny ali pa VVol f ram v. Eschen-bach), da je potoval po dolnjem Štirskem v grad VVurmberg, kjer je lepo Brunhil do „geminnet", in odondot prišel v Budin.. Verstici pesmi pa sem si dobro zapomnil:
„Wo die Grajenn in die Trawe rennet In die Stadt Budin genennet." In zares Grajena pri Budinu teče v Dravo! Mogla je teda*
196
197
Budina posebno mesto biti. Prosim slovenske raladence, kteri v Gradcu ali v Becu živijo, naj poiščejo, pri kterem nemškem pesniku srednjega veka se te verstici najdete, in naj nam ga v ^Novicah oglasijo. Meni ni mogoče, ker sem oddaljen od kni-garnic.                                                                              Pisatelj.