Poraba, ki ni potrata
Delegatske skupščine samoupravnih fnteresnih skupnosti družbenih dejavnosti bodo morale letos prehoditi težavno pot, preden bodo delegati uskladlll potrebe z možnostmi, ki bodo prihodnje leto še mnogo manjše, in izhode, skozi katere bo mogoče skupno porabo v občini zadržati v dovoljenih mejah.
Komaj 12 odstotkov nomi-nalne rasti sredstev za te de-javnosti, kolikor jih v primer-javi z letošnjo porabo dovolju-je osnutek republiške resolu-cije o družbenoekonomskem razvoju v letu 1983, odpira mnogo vprašanj. Za večino sodelujočih v delegatskih skupščinah družbenih dejav-npsti so prave rešitve še zavite v nepregledno meglo. Bojaz-ni, da prihodnje leto ne bo mogoče »zvezati konca s kon-
cem«, kot se temu reče, kadar je za nujne potrebe na voljo premalo denarja, je čutiti pov-sod.
Zato je v tem času lahko to-liko bolj dragocena rešitev, ki se je nadejamo od problem-
ske konference, kot jo pri-pravlja mestna konferenca SZDL .Ljubljana o razvoju družbenih dejavnosti. Od nje pričakujemo »pike na i«, in treba je reči, da so že trdna izhodišča te konference v ve-liki meri porok za njen uspeh. Snovalci teh izhodišč so brez ovinkov povedali, da bi bil prav zdaj naposled čas, da po-stavimo družbene dejavnosti v tej družbi na enakopravno mesto. Tudi v resnici, ne le v besedah in zapisanem, kjer je enakopravnost družbenih de-javnosti nesporna, v resnici pa se v sistemu delitve druž-benega proizvoda še vedno obravnavajo kot poraba, celo potrata, kar je slišati skorajda kot luksuz.
V zdajšnjem težavnem po-ložaju je pač treba bremena razdeliti čimbolj enakoprav-no. Snovalci izhodišč za pro-blemsko konferenco o razvo-ju družbenih dejavnosti celo menijo, da bi morali nenehno poudarjanje »gospodarske stabilizacije« tudi v besedi prenesti na »družbeno stabili-zacijo«, to je na odgovornost za potrebha dejanja vseh v združenem delu. V sedanjih
razmerah namreč še nastaja vtis o »dajanju« sredstev de-lavcev v gospodarstvu delav-cem v drugih dejavnostih, vtis, kot da se slednji niso sposobni vključiti v stabiliza-cijske napore, kot da zgolj tro-šijo denar, ki ga je »pridelal« nekdo drug, ne glede na to, za čigave potrebe gre.
Tako obravnavanje stabili-zacije ustvarja jez med delav-ci v posameznih dejavnostih, jez znotraj delavskega razre-da. To vodi v nepotrebno in neskončno medsebojno obto-ževanje ter razblinja skupno pobudo za razreševanje bi-- stvenih nalog v procesu enot-ne, nesektorske stabilizacije. Temu močnemu svarilu, ki ga pristojni izrekajo pred pro-blemsko koriferenco, velja prisluhniti. .
Anka Štrukelj