«449
jtJT
Blagorodnemu gospodu
Dr- J. Zupancu
? znamenje iloboceg sočutja.
(m- (
GROBNE CVETLICE,
Tebi hotel darovati
Vse veselje sem sveta, Misli tvoje vzdigovati
Skrbno, zvesto do neba.
Ali skoraj našla sama
Tjakaj ozke si steze — Cmi grob leži mej nama
In vse zemeljsko gorje.
Ana, v večnej domovini Luči božje so radii j — —
Naj žalujem jaz v temini.
V rajskem blesku ti stanuj!
Preljubi otrok moj, ti hčerka siv.-i.
Na mrtvem obličji ti smeli še igra!
Pokojna na prtu prebeiem ležiš,
Ko mlada cvetlica mej mirtami spiš;
A ustna v preblazem ti snu govore,
Da slišim besede jaz tvoje mehke:
,.Ti človek najboljši." šepečeš mi zdaj,
„Ne kliči me z bridkim jokanjem nazaj;
„Saj sreče si vedno lo želel mi ti.
„In glej, kako dobro se meni godi!
„Zatorej miruj, plemenito srce, .
„In meni v 1 jubav si obriši solze;
„ Ugasne i tebi samotnemu čas
„In v večno združitev počakam te jaz!"
0 tebi govoriti
Nij bilo mi moči, In suhi le strmeli
V bezupu sta oči.
Sedaj, ko je končano, Ko angel j vže si bled,
Očem je solz gorečih Utisnen večni sled;
IT 8i>i49
r
In svetu oznaniti
Jaz hotel bi na glas, Kar sveti je napravil
Poslednji strašni čas.
Nektera naju skupaj
Videvala pomlad, Mej cvetnimi drevesi
S toboj sein hodil rad. Poslušal sem iz prva
Otročji sladki smeh, Potem nagnil se duhu,
Ki gorel ti v očeh. Sedaj je čas jesenski,
Ker vel je list dobrav--
Ni smeha ni očesa
No čara me pozdrav!
Ljubezen večno v groba je temine Človeštvo nekdaj skrbno položilo, Zaprlo težkim kamenom gomilo
V strahoti, da i/, rakve ne izgine.
A vendar tretji dan še jedva mine, Ko vidi vže prikazen rajsko-milo, Premagajočo smrti hudo silo
Iz grobne vzdigovati se globine. —
Veliko noč jednako nam praznuje Srce, kedar v spominu mu živeče Spet vstaje, kar zagieblo je tožeče.
Ljubezni svoje z nova se raduje In trepetajo jo sedaj pozdravlja: Saj glorija trpljenja jo poslavlja!
Tisk Narodne tiskarne v Maribora. — Zaloga L. Pesjako
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA
A00000421920A