LOVEC XLV. LETNIK ST. 8 NOVEMBER 1962 GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE Za racami Foto V. Pleničar w h - O ZAJCU Iz razprave A. in M. Szerdejejev in dr. L. Studinke — po nemškem prevodu — Berlin 1959 I Ker o zajcu še gotovo ne vemo vsega ali smo mnogokaj pozabili ali pa je veda kaj novega odkrila, mislim, da ne bo na odmet, če za lovce iz omenjene razprave podam najvažnejše o zajcu — najbolj pogostne in najbolj razširjene divjadi na našem planetu. Za uvod naj omenim nekaj o vplivu okolja na divjad, posebej na zajca. Znano je, da stalež zajca od leta do leta močno niha. To je pretežno posledica menjajočih se življenjskih pogojev, ki jih ustvarja okolje. Zato ni dovolj, da gojitelj pozna lastnosti narave in življenjske navade divjadi — tukaj zajca — temveč mora poznati tudi njeno razširjenost, razmnoževanje in činitelje okolja, ki vplivajo na življenjske pogoje. Ker se razne gospodarske panoge hitro razraščajo in napredujejo, jih mora gojitelj od svoje strani znanstveno zasledovati in proučevati. Saj je znanost o divjih živalih ovrgla že marsikatero napačno mnenje, kakor na primer o škodljivosti nekaterih živali in dognala nasprotno, in da je treba nekaterim živalim nuditi zaščito, da se obvarujejo pred izumrtjem. Po drugi strani je znanost zopet dognala, da se n. pr. plodnost fazanov v fazanerijah poveča, ker tam fazanke lahko zneso 50 do 60 jajc, namesto kakih 20 v prosti naravi. Zavoljo teh in takih dognanj se je v zadnjih dveh desetletjih tudi mnogokaj spremenilo v načinu gojitve divjadi. Najvažnejši činitelji okolja so: kakovost in količina paše, rastlinstvo in živalstvo bivališča, podnebje s toploto in množino padavin s porazdeljenostjo. Tem se pridružujejo še geografske in geološke okoliščine. Zgradba kosti n. pr. je očitno boljša, če tla in tamkajšnje rastline vsebujejo ustrezne množine apnenca. S tem se žival hitreje in sorazmerneje razvija, kosti se bolj utrdijo in tako je divjad odpornejša proti trdotam naravnih pojavov. Nobeno bitje v naravi pa ne more živeti samo zase in se mora kot član neke skupnosti tej prilagoditi. Zato pa življen-ska skupnost v svojem okviru nudi osebkom določeno zaščito za njihov obstanek. Življenjska skupnost obstoji iz rastlin (fi-tocenoza) in živali (zoocenoza), ki se nahajajo v določenem življenjskem prostoru (biotop). V njem pa imamo domače, urejene (avtohtone), potujoče, prehodne (stenotipne) in prilagojene, udomačene (evrotipne) vrste živali. Med domače, urejene (avtohtone) tipe spada tudi — zajec. II V gojitvenem področju kot življenjski skupnosti (biotop) igra gozd — če je — najvažnejšo vlogo. Živalstvo (favna) gozda je pa med drugim odvisno od rastlinstva (flora). Pri ekoloških vplivih (vplivih okolja) moramo upoštevati: 1. Geografske okoliščine: nadm. višina, oro-grafske razmere (obraz sveta), lega okolja, vpliv vetrne lege. 2. Talne razmere: Globina humozne plasti, fizikalna in kemična zgradba tal, njih toplota in vodne razmere. 3. Podnebne činitelje: padavine (sneg, dež, toča), povprečna toplota, maksimalno, minimalno nihanje toplote, zdržna velika vročina ali mraz, število sončnih ur in vpliv vetrov. 4. Rastlinstvo in živalstvo (flora, favna): rastline, ki nudijo pašo, zaščito (skrivališča), gnezdišča, roparice. 5. Kulturo tal: Gozdno in poljedelsko gospodarstvo ter način gospodarjenja. 6. Vznemirjanje: divji lovci, klateči se psi, tovarne, prometne naprave, naselja itd. Za naštete činitelje je od poljske divjadi najmanj občutljiv zajec. S tem pa ni rečeno, da ga smemo zanemarjati in da bi pri gojitvi s temi činitelji resno ne računali. III Zajec spada med glodavce. Zajčje vrste se dele v dve družini. V eno izmed teh, v ožjem smislu, spadajo: poljski zajec (Lepus europaeus Pall), planinski zajec (Lepus timidus L.) in kunec Oryctolagus cuniculus L.). Zajci žive v vseh delih sveta. V Sloveniji živita poljski in planinski zajec. Planinski zajec je doma le v Alpah, na Škotskem in v severnih obtečajnih krajih in je pozimi bel. V Alpah se v višinah 1300—1800 metrov domovanja planinskega in poljskega zajca prekrivata. Zato se včasih zajca medsebojno križata, a so križanci jalovi. Poljski zajec je, izvzeto Irsko, Skandinavijo in severni vzhod, razširjen po vsej Evropi. Severna meja njegovega nahajališča gre od Škotske čez južno Švedsko in sredino Finske skoraj do Belega morja in od tam severno od Perma do Urala. Naseljen je pa tudi vzhodno od Urala do črte med vzhodnim obrežjem Aralskega jezera in Omska. Južna meja gre približno po črti: Sredozemsko morje — Črno morje — Kavkaz. Navzlic ogromni razprostranjenosti nima podvrst, pač pa se loči po krajevnih zvrsteh, ki med seboj prehajajo brez določljivih meja. V glavnem so različni po telesni velikosti in sivi obarvanosti dlake, kar se oboje proti severu in vzhodu stopnjuje. Južnoevropske zvrsti so navadno manjše, z daljšimi uhlji in krajšo rdečkasto dlako, severni zajci so veliki, pozimi svetlosive in daljše gostejše dlake. V srednji Evropi in tudi pri nas so srednje veliki, bolj rjavkasti, pozimi na stegnih in lakotnicah s sre-bmosivo oseno. Po bivališču ločimo tudi gorske oziroma gozdne zajce in poljske zajce, vendar to nista nikakšni različni vrsti. Vsekakor so pa gozdni zajci večji in znanstveno nimajo nobenih razločevalnih znakov od poljskih zajcev. Zunanja različnost je pač vpliv trših življenjskih pogojev, ki jim odole le krepkejše živali. Kot rastlinojedcu mu kremplji in zobje niso njegova obramba, čeprav tudi praska in v skrajnosti celo ugrizne, pač pa beg ali prihu-ljenje k tlom z njegovo varovalno barvo. Izbuljene oči stoje ob strani in tako ima široko vidno polje, da laže opazi bližajočo se nevarnost. Njegov varuh pa ni nos, ki ni kaj prida. V svojem ložu, ki si ga sam izbrska, ždi čez dan in gre na pašo navadno v mraku in ponoči. V visoki travi in na njivi si ne koplje loža, temveč se stisne k tlom ob kaki grudi ali šopu rastlinja. V snegu, pršiču si pa skoplje tudi daljši rov. V svojem okolju ima več ložo v, v enem in istem ne leži dva dneva zaporedoma. V ložu zdrži zalezovavca na zelo različno razdaljo, odvisno od kritja loža, od letnega in dnevnega časa, vremena, zmrzlin ali mehkih tal, snega trdega, pršiča, sveže zapalega i. p. Z loža spojeni zajec se skuša s cik-cak skoki odtegniti zasledovavcu. Kadar gre v lož, dela kljuke, mimohode in se končno z dolgim stran-skokom požene v lož tako, da čimbolj zmede svoj sled. Zajec se vedno vrača v bližino svojega domovanja (loža), kar izkoriščajo lovci zlasti v obliki čeških pogonov na polju. Zajec je zvest svojemu domovanju. Po poskusih z markiranjem so dognali, da se nekako polovica zajcev ne oddalji iz okolja čez 1000 metrov, od ostalih pa le okoli 20 °/o čez 3000 metrov. Pri teh poskusih je bilo od zaznamovanih mladih zajcev prvo leto odstreljenih dobrih 60 %>, ostali v naslednjih štirih letih. Pač pa se stari zajci bolj od dalj e od kraja izpusta kakor mladi, izjemno tudi deset kilometrov. Ker ima zajec zadnji nogi sorazmerno dolgi, se premika le skokoma in v lahnem drncu meče zadnji nogi razpenjeni pred prvi, ki stopata v eni črti druga za drugo. Pri dolgih skokih postavlja noge skupaj in zadnji nogi samo na prste. Zaradi zgradbe telesa (dolgih zadnjih nog) ne beži rad navzdol, ker se pri tem lahko prekopicne. V vodo ne gre rad, čeprav dobro in vztrajno plava. Pri oprezovanju rad naredi možica (postavi kozolec), da pregleda večje okolje. Mladi zajci so zelo igrivi, med tem ko so stari samotarji. Paša zajca je po letnih časih zelo različna: spomladi posevki žitaric, metuljčnice in trave; podobno poleti in jeseni poleg listja, plevela, zelišč in mladih poganjkov, pozimi razno pop j e, mehki poganjki, zimski posevki, oljni sadeži, sočno lubje, zlasti sadnega drevja. Potrebo vode krije povečini s sočnim rastlinjem in roso in le redko pije. Iztrebki so suhi trdi bobi iz neprebavljenih celuloznih snovi. Edino njegovo oglašanje je znano zajčje veka-nje, v stiski ali strahu. Rad se »umiva« tako, da se s sprednjima tačicama češe in gladi, največ po glavi. Nekateri menijo, da ima to umivanje tudi namen, da se dah iz dišavnih žlez na glavi prenese na stopala in tako zlasti zajka zaznamuje svoj sled samcu. Zajec doživi 7—8 let, a v pravilno gojenih loviščih redko čez štiri leta. IV Po dolgih in težavnih opazovanjih so končno dognali, da traja brejost zajke 42 do 43 dni. V prosti naravi je to opazovanje skoraj nemogoče, v ujetništvu se pa ne plodi. Sele zadnje čase se je posrečilo po mnogih poizkusih to doseči. Pri tem so ugotovili tudi dvojno brejost zajke, ki nastane s tem, da ima zajka v maternici dva zaploda, v vsaki nosečnostni vreči po enega. Če je zajka prvič oplojena samo v eni vreči, se proti koncu prve brejosti, ko se nekaj dni pred kotenjem znova goni, lahko oplodi v drugi vreči. Zgodi se lahko, da se med dojenjem prvega skota, tretjič oplodi. Parjenje preneha le v jeseni in preko zime v mrazu. V ujetništvu v gretih prostorih se zajci pare tudi v jeseni in zimi. Parjenje se prične, kakor je pač zimski mraz, v začetku januarja do začetka marca. Ponovni mraz začasno prekine paritev. Začetek parjenja spoznamo na tem, da zajci tekajo drug za drugim in da leži naokrog iztrgana volnena zajčja dlaka od medsebojnega kožuhanja in pretepanja samcev. Vročekrvni samci opraskajo in zdelajo včasih za j ko do smrti. Beganje več zajcev drug za drugim in pretepanje pa ni znak za neugodno spolno razmerje, ker je ta gonja največkrat le ženitovanjska igra, katere se zajci in zajke udeležujejo skupno po parih. Pri tem se posamezni pari tudi izločijo in igro zase nadaljujejo. Pri teh igrah pride le redko do parjenja, ki se navadno vrši ponoči. Največ prvega legla je v marcu, lahko pa tudi že v februarju ali januarju, kakor je bolj ali manj mila zima. Prezgodnja legla za gojitev malo pomenijo, ker povečini poginejo. Tudi marčeva legla za stalež niso odločilna, ker jih navadno uničita moker sneg in mrzel dež. Razen tega je polje še golo in mladiči nimajo kritja pred roparicami. Poleg tega se začno tedaj poljska dela, razkopavajo gnojne kupe, kjer zajka rada koti, ali požigajo meje in se prvi rod tako skoraj uniči. Mnenje, da zajke prvega legla konec poletja že lahko kote, je zmotno. Končno je namreč dognano, da je zajka največkrat šele po letu starosti spolno zrela. Če ne bi bilo tako, bi morala zajka kotiti s šestimi meseci, najkasneje v septembru, da bi se mogli mladiči pred zimo kolikortoliko okrepiti, pariti bi se pa morala s 4 Va meseci. Zajka koti na splošno letno tri do štirikrat z enim do štirimi mladiči, redko z več in prav izjemoma s šestimi. Normalno leglo so 2 — 4 mladiči, vseh na leto okrog deset. Od teh moramo računati, da polovica pogine. Prva in zadnja legla imajo navadno enega do dva mladiča. Kotišče zajka obloži z nekoliko suhe trave ali volne. Mladiči so ob rojstvu že močno razviti in pokriti z volneno dlako, takoj gledajo in so zelo živahni. Tudi zobovje je že razvito. To je razumljivo, ker brejost dolgo traja in je število mladičev enega legla razmeroma nasproti drugim glodavcem, majhno. Zajka je le redko pri mladičih in doji dnevno enkrat, največ ponoči. Mladiči se že v drugem tednu pasejo, vendar morajo imeti do 17 dni materino mleko. Najkasneje po treh tednih zajka ustavi dojenje. Pri ujetih zajkah so opazovali, da doji sede, mladič ji pa sedi nasproti. Prve dni zajčki le lezejo in šele čez čas skačejo. Po nekaj tednih se pa znajo mladi zajčki mojstrsko skriti in potuhniti, ter žde vsak zase po nekaj metrov vsaksebi. Da zajka s svojim dahom ne izda legla, se drži vedno v primerni oddaljenosti od mladičev, ki prve dni nimajo nobenega daha. Zato jih tudi tanki pasji nos le redko odkrije. Po štirih, petih tednih se družinske vezi docela pretrgajo in mladi zajčki se osamosvoje. Mladi zajec se hitro razvije. Ob rojstvu tehta 120 do 140 g, po dveh tednih že dvojno. Mesec star tehta povprečno 1 kg, dva meseca star 2 kg, s štirimi meseci pa doseže polno težo to je blizu 4 kg in je telesno docela razvit, spolno pa šele ob letu. Posamezni zajci dosežejo težo do 5 kg in to pretežno zajke. Zajec menja dlako spomladi in jeseni. Prebarvanje se začne pri glavi in se nadaljuje preko hrbta. Jesenska menjava dlake gre hitreje. Če računamo povprečno s petimi mladiči prirastka, je to pri normalnem spolnem razmerju 1 : 1, po-množitev staleža 2,5-kratna. Stalež v lovišču je predvsem odvisen od razmnoževalne zmogljivosti. V loviščih s polnim staležem je letni prirastek razmeroma manjši kakor v slabo naseljenih loviščih, kar je pokazala praksa. M. S. (se nadaljuje) To in ono iz lovske prakse Valentin Močnik (nadaljevanje) Sedaj nekaj o klicanju lisic pri luni in podnevi: Decembrska luna me je izvabila, da sem šel klicat lisico na zajčji vek. Luna je vzhajala ob 8. uri zvečer, pa tudi meni se ni mudilo. Na Gnamužev vrh sem prišel malo pred deveto. Izbral sem mesto na grebenu na robu gozda, od koder se vidi daleč po polju in sliši še dalje v gozd. Zasidral sem se med grmovjem na divjo češnjo med deblo in vejo na nahrbnik, napolj-njen z otavo. Sedel sem kar moč udobno, le tanek veter po grebenu me je bril. Zavekam nekajkrat. Minila je že ura, v železarni iz Raven je tulilo deseto uro. Po zadnjih odmevih opazim med gozno-poljsko mejo, da se vleče medla senca naravnost proti meni. Lisica kakih 100 korakov pred menoj obstoji in zopet teče, po~ stoji, zopet teče. Sedim za smer strela malo nerodno. Lisica priteče na 20 korakov. Mirno čakam boljšega položaja, da bi se lisica premaknila nekaj korakov. Lisica sede in opazuje okolico. Morda me je zaradi nizkega sedeža dobila v nos. Opazi gmoto na drevesu in bulji neprestano vame. Nenadoma se obrne in naravnost navzdol po polju. Ko je bila od mene kakih 120 korakov, na kratko zavekam. Hop, se obrne kakor namazana in po istem sledu nazaj proti meni. Na 40 korakov obstane in bulji na drevo. Ker se medtem žal nisem obrnil, je stekla lisica v isti daljavi okoli mene. Se po enournem čakanju je nisem več videl. Položaj sem potem še štirikrat menjal in z zadnje tepke sem se splazil, ko je ura kazala tretjo v jutru, ne da bi še kaj videl. V začetku januarja je v nedeljo ponoči deževalo, po višinah pa snežilo. Vreme je bilo milo, za jamarjenje slabo. Zato sem psičko pustil doma in se odpravil na lisice z večalom. Zgodaj, ko še nisem videl muhe, sem bil že visoko v globokem gozdu in čakal na svetlobo. Obstal sem na gozni poti, naslonjen na debelo smreko. Zavekam, mislim, drugič, pa vidim, da teče od mene navkreber in obstoji. Zavekam, zbeži naprej. Izglodala je majhna lisica ali pa je bila kuna. Nisem bil siguren. Najbrž je prišla blizu, zaradi še slabe vidljivosti pa živali nisem prej videl. Krenil sem naprej na travnik malo više in zopet nazaj v gozd. Na drevo nisem mogel računati, ker je samo visoko kleščeno drevje. Na kraju gozdne poti se ustavim, se oblečem, napnem petelina in se naslonim k debeli smreki. Zavekam nekajkrat in po kakih 3—4 minutah že vidim, da na kakih 40 korakov, kakor velik fazan s prav dolgim repom, teče lisica. Postoji, velik lisjak. Rahlo zavekam, primakne se na 20 korakov, niže mene nekajkrat obstoji in teče, zopet postoji na 25 korakov. Sijajno, še malo naprej, ker ga krije deblo. Že sem imel pred očmi Herforta, kako ocenjuje stresajoč prvovrsten lisjakov kožuh: ena zimska lisica, p rima! Lisjak skoči izza debla, užgem. Visoko v zraku sem ga še videl. Pogledam kje leži, grem niže, nikjer. Na nastrelu pa pas krvi, nazaj od koder je prišel. Malo naprej ležišče polno krvi in zopet navzgor. Počakam, da lisjak izkrvavi preden pride do lisičin, ki so samo 100 m višje. Po sledu ugotovim, da je zadet v mehko, ker je vmes zelenkasta kri. Krenil je kar naprej mimo jam. Krvavel je nekoliko manj. Sled me vodi še daleč po gozdu. Kak kilometer naprej na Gruberjev vrh do glavnega lisičjega naselja. Že ob prvem vhodu najdem ležišče v krvi in krvav sled v jamo. Zdaj bi rabil psičko. Ker je bila ura šele 10, jo mahnem po grebenu Gruberjevega vrha. Mimogrede najdem sled kune, ki me vodi naprej preko lovske meje v Prežihovo na Koroškem. Mejo obidem, sled zopet nazaj. Vso prtljago odložim kar sredi gozdne poti, kjer kraljuje veliki petelin. Kuna me vodi vse niže in končno zopet preko meje. Nič zato, ker mi je spodaj zmanjkalo svežega snega, od znoja pa sem bil itak že premočen, naravnost domov. Doma se preoblečem in ob 2. uri popoldne jo mahnem s psičko nazaj proti nahrbtniku in proti lisičjemu domu. Bližnji kmet lovec in še dva druga se mi pridružita. Zastavimo okoli rovov, kjer je bila ranjena lisica. Psička je v jami lajala. Lisjak pa je samo renčal. Izgleda, da se ne bo premaknil. Malo vstran je drugi rov. Psička se je od ranjenega lisjaka vrnila, jo pokličem in že je ropotalo pod menoj. Lajanje slišim le od daleč. Kar reče tovariš: pazi in slišim nek bum bum. Pri izredno ozkem rovu se postavi na glavo velik lisjak. Na 3 metre, zopet na 8 metrov, puška prazna in še ga vidim, ko je skočil v goščo. Zagodrnjal sem za njim: še bo svetila luna, ko se bova srečala. Psička se je vrnila k ranjenemu. Zopet renčanje. Dva sta šla domov, midva z lovcem kmetom pa iskat nahrbtnik. Vračajoč se proti domu sva krenila na jutranji nastrel, da tovarišu pokažem, koliko krvi zgubi lisica, pa uide. Greva nekoliko mimo lisičin, ko psička že zavriska. Tovariša pošljem tja in že poči enkrat, dvakrat. Pazi, lisica! Opazim niže od mene v borovem grmovju en sam bežeči, pokonci stoječi lisičji M rep. Počim enkrat, lisica s pokončnim repom naprej, stisnem drugič, naboj zataji. Zopet cenjena puškama, ki mi je montirala menjalne cevi. Domov sem se vrnil brez dlake, streljal pa po treh lisicah. Kje je vzrok? Ali bi navalil na lovsko smolo? Ne! če bi lovske smole ne bilo, bi lovci ne našli primernega izgovora pri podobnih neuspehih. Nekateri obširno opisujejo lovsko smolo. Jaz opišem samo jedro lovske smole. Sicer pa lovska smola obstoji le toliko, kolikor obstoji duševni strah okoli polnoči. Naslednjo nedeljo sem šel v isti konec lovišča. Vreme je bilo lepo sončno. Zjutraj je živo srebro kazalo 10” pod ničlo. Za vsak primer sem vzel svojo spremljevalko, če bi bilo slučajno kaj v jamah. S psičko preiščeva vse in nikjer nič. Kreneva po grebenu Gruberjevega vrha zopet na Koroško proti lovski meji LD Prežihovo. Sonce je sijalo in spodbujalo ptičje petje, v znak pomladi. Lep je tak sprehod za lovca, ki kot na dlani vidi Urško in Peco ter daleč sosednjo Avstrijo. Nekaj časa sem užival to lepoto, potem sem krenil navzdol zopet za lovsko mejo in obstal. Nekam mi je dišalo po samih lisicah. V drevo ne morem s psičko, zato 40 korakov od meje sedem v gosto smrekovo kulturo na smrekov panj, podložen z nahrbtnikom z otavo. Psička je sedela tesno ob nahrbtniku. Vzamem piščalko in zavekam. Razgled je bil slab zaradi gostega nasada, med tem ko je bila ostala okolica za strelno daljavo prav čista in sončna. Minila je le dobra minuta, ko že vidim lepo od sonca obsijano lisico, kakih 50 korakov pred mano, ko se previdno vleče, postaja in gleda v mojo smer, čeprav me ni mogla videti. Samo še dva metra, si mislim. Prav tedaj jo nekaj piči v nos, da se samo potegne in ni je bilo več. Še sem se trudil in čakal. Ob desetih sem jo mahnil proti domu in kuhala me je jeza zaradi takega neuspeha. Po drugi strani me je prevzelo veselje nad uspešnim klicanjem, kakor da nesem lisico na rami. Žal mi je bilo pri vseh teh dogodkih le to, da sem to doživljal sam. Še tisto nedeljo sem čakal na lepo luno, ki mi je in mi bo še razen psičke, edina priča lepih dogodkov na lovu ob mesečini na lisice. Sonce je zahajalo, jaz pa sem odhajal proti luni. Noč, da si je ni moč lepše predstavljati. Takrat sem se odpravil na drugi konec lovišča. Menjal sem že nekaj pobočij, seveda tokrat na drevju. Nikjer uspeha. Najlepši teren oziroma čakališče, zopet nič. Ura je bila enajst zvečer, ko me je že mučil spanec, ker sem bil že ves teden v šoli z zajčjim večalom na lisice. Odpravil sem se proti domu, ker je bilo treba v ponedeljek rano v službo. Hodil sem od Sv. Petra proti Šentjanžu. Luna je svetila še lepše kot prej, kakor da bi ji bilo žal mojega odhoda. Mimogrede sem neprestano opazoval okolico. Nenadoma mi je zadišalo po lisici in hotel sem jo počakati. Kakor znano, je bil januarski sneg srenast, ker se je podnevi tajal, ponoči pa zmrzoval. Zato je hoja po celem povzročala velik trušč, kar mi je šlo na živce. Zavoljo tega tudi nisem šel v hruško, streljaj od ceste. Tolažil sem se s tem, da prej še v lepših terenih ni bilo nič, tudi tu ne bo. Imel sem zgolj željo, da tu nekje malo zavekam. Zato postojim ob debelem orehu in zavekam enkrat. Takoj so se oglasili psi po vsej soseski tako, da je odmevalo po širni Kajzerjev! planini. Po kakih 4 minutah sem že mislil na kratko ponoviti, ko opazim velikega lisjaka, ki se je potegnil kakor mačka iz gozda po jami na rob pašnika in gledal naravnost proti meni. Še se trikrat prestopi, zamahne z repom, užgem dvakrat za njim v goščo. Seveda v nebeško okno. S tem končam z lisičjimi zgodbami, dolgih vrst in kratko vsebino. Iz skušnje pa vem, da se lovska smola redi iz tehle lastnosti: 1. šibka lovska praksa tistega lova, kjer se lovska smola rodi, 2. lahkomiselnost, neprevidnost, nepočaka-nost, včasih prenagljenost ali narobe. Spričo teh lastnosti je lovska smola vsakemu lovcu kos! Če beremo lovske zgodbe ali pogovore, je lovski uspeh vedno odvisen od tistega »ako«, »ali«, »če«. Ako bi bil na visoki preži bi ne bila lisica ušla. Če bi bil pred jamarjenjem dobro pomislil — bi se ne bila lisica zmuznila, če bi pes ne šel ... itd. Saj to je lovska smola. Zimski lov se pa ne začenja in ne končuje z lisicami in kunami v februarju, ker so nič manj, če ne bolj škodljivi potepuški psi. Februarja navadno sneg dobi skorjo. Prav tedaj žanjejo potepuški psi, ko je srnjad v spomladanskem snegu najbolj uboga. Zato lova ni konec nikoli. Kaj pomaga, če lovec skrbno zalaga solnice, če pa ne gre gledat po lovišču, kaj se dogaja. Srnjad sneg le redko drži, medtem ko volčjake drži, ki tedaj trgajo in žro kar živo srnjad. Zato je glavna lovna sezona od polovice zime pa tja v pozno pomlad na potepuške pse. Negodujem tiste lovce, ki jim gre zgolj za čim več točk na pasjih in mačjih repih. Kadar pa lovišče nujno potrebuje pomoč, tedaj je pasje točke teže dobiti in je pes res vreden 15 točk, ki so včasih krvavo zaslužene. Ne strinjam pa se, da šteje vsak pes 15 točk, lisica pa le 10 točk. Vzemimo, da lisica ugonobi 35 zajcev na leto, da ne računam kokoši, mlado srnjad itd., pa šteje le 10 točk. Vsak pes pa ne škoduje lovišču toliko, gotovo pa toliko kakor nekateri »mesarji«, pa je vsak pasji rep vreden 15 točk, kjerkoli je bil odrezan. Prepričan sem, da si lovci na repe dostikrat nezasluženo naberejo mnogo točk, s čimer dostikrat povzročajo več škode kot koristi. Taki in podobni lovci ne gledajo na to, kaj je v lovišču škodljivega in kaj ne. Nekateri so povabljeni na točke kar na dom, ko je treba pokončati starega, bolnega ali sicer nerabnega ali odvečnega psa. Poleg malice si izvršilec dobrega dela za nagrado odreže še pasji ali mačji rep. Mnogi vzrede točke kar doma, zlasti mačje. Nekateri, ki zahajajo v lovišče prav redko, tudi ne poznajo svojega terena niti ne psov, ki so nevarni in kateri niso. Tudi določila lovskega zakona v tem pogledu je treba prav in življenjsko razumeti. Večkrat sem se na kakšni gozdni poti, ki vodi od enega posestnika do drugega, srečal s psom več kot 250 m od hiš. Če bi psa ne poznal, bi ga ustrelil. Pride otrok. Zakaj vodiš psa seboj? Strah me je, ker bo noč, ko se bom vračal. Ker vse to poznam, se pes vrne zdrav. Lovec, ki krajevnih razmer ne pozna, bi pri tem ubil psa, ki nikoli ne preganja divjadi, otroka pa lahko za vse življenje oplašil. To rodi sovraštvo, lastnik pa seveda vzredi drugega psa, ki je lahko lovišču škodljiv in bo treba mnogo truda, preden bo padel. Lovec, ki preživlja ves prosti čas v naravi, pozna vse po vsej okolici, če pravično ravna — tistih 15 točk krvavo zasluži. Psa pokončati v pravem smislu je na mestu, kakor tudi, da lovec dejanje odkrito prizna in ne vali na drugega. Pravičen lovec dobre pse v svoji okolici ščiti in pokončuje slabe, nevarne. Leta 1959 sem se junijsko nedeljo zjutraj že zgodaj odpravil 2 uri daleč na Golarjev vrh. Izposodil sem si kombinirano puško, da bi mogel vse loviti. S seboj sem vzel psičko, ker so se tu in tam že pojavile mlade lisice. Hkrati sem oprezal za srnjakom in seveda tudi za psi. Ker so tedaj bili srnji mladiči stari šele nekaj tednov, je bilo nujno nadzorovanje. Med potjo zaslišim tanko pasjo gonjo in že zagledam progastega srnjaka — mladiča, ki skače proti meni in 10 korakov nad menoj obstane. Bil je ves moker od rose in neprestano se je oblizoval okoli gobčka. Najbrže je bil prepoden prav od seska. Takoj za tem 20 korakov nižje beži navzdol srna, nekaj korakov za njo dva volčjaka. Užgem po velikem spredaj. Pes samo zacvili in gonje nisem več slišal. Stopim navzdol in vidim velikega pasemskega volčjaka, ki se plazi po trebuhu, 2 metra pred njim ga pa spremlja majhen volčjak. Ko s težavo izvlečem tulec iz stare puške in znova nabijem, zagledam nekaj metrov dalje malega volčjaka, ki sedi na robu strelskega jarka in sopihaje gleda pred njim umirajočega tovariša, velikega volčjaka v jarku. Prizor me je dirnil, ker sem videl v tem pravo pasjo zvestobo. Mali volčjak je potem zbežal, se spotoma ustavil in zrl nazaj. Velikega sem rešil muk z drugim strelom. Lep rdeč ovratnik, ki sem mu ga snel, preden sem ga pokopal, sem podaril psički. Še tisto leto na jesen sem pogosto slišal gonjo nepoznanih psov. Ko je zapadel sneg, sem opazil številne sledove velikih psov. Ves prosti čas sem žrtvoval temu pasjemu lovu in plezal po Kajzarjevi planini. Neko nedeljo zgodaj, ko je ura kazala 7 in precej mrzlo, z rahlimi snežinkami je bilo, sem se premikal po grebenu in opazoval okolico z daljnogledom. Na sosedovem pašniku ob gozdni meji opazim, da se smuka okoli grmovja pol bel pes srednje velikosti. Vzdigal je nogo ob grmovju za pasji pozdrav, iz česar sem sklepal, da ni sam. In že jo primaha iz gozda navzdol pasji tovariš rjave barve. Tedaj sem vedel čigava sta. Psa sta zginila in nenadoma zaslišim gonjo enega pod mano. Gonja je trajala že dalj časa in vedno niže je šla. Zato sem domneval, da ženeta srnjad v grabo, kjer jo bosta ujela. Divje tečem za njima; v grabi vse tiho. Iščem kje bi bila žrtev, pa zagledam psa, ki se vlečeta drug za drugim. Užgem sicer, a predaleč je bilo. In tako sem se podil za njima še več zimskih dni, psa sta gonila divjad, jaz pa pse, da sem obupal. Prišli so prvomajski prazniki in čas za lov na pse. Prvega maja sem se odpravil s psičko na pasji lov. Ko se je zdanilo, sem psički ukazal naj išče. Ura je bila 7, ko se s psičko grejeva na prvem soncu. Vzamem iz žepa jerebovo piščalko, morda pride veverica. Res se oglasi čuk — čuk nad nama in psičko vzpodbudim, da jame lajati. Nadejal sem se, da bo slišal kak potepuški pes. In res se oglasi pasje lajanje od pašnika proti gozdu in proti nama. Slepo jo primaha beli pinč, ki mu prižgem. Padel je glavni klatež — vodič. To se moram zahvaliti mali jerebovi piščalki, ki je privabila veverico, psička pa potem klateža za 15 točk, ki sem jih krvavo zaslužil. Se kratko zgodbo: V februarju so preganjali srnjad trije volčjaki. Neko jutro, ko sem bil v službi, priteče solovec naj grem po puško, ker je ravnokar pridivjal volčjak iz gozda čez glavno cesto. Pes je bil nekam zmeden, ker se je nekaj prej slišal strel in je najbrž lovec iz te tolpe podrl enega psa. Zadnji čas sem prisopihal s puško in ker nisem mogel skozi žično ograjo, sem nekajkrat ustrelil skozi mrežo na volčjaka, ki je že plaval čez Mislinjo. Bila je sestradana psica, imela je najbrž mlade, pa jo je glad pognal na lov. Ali niso klateštvu psov krivi največkrat ljudje, ki jih ne vzgajajo in jih niti ne hranijo, da so psi primorani k divjemu lovu. Zlasti je tako na samotnih kmetijah, ko je pes čez dan čuvaj priklenjen, ponoči pa spuščen, da si sam išče hrano. Taki psi zlasti volčjaki nič manj ne škodujejo lovišču kakor volkovi. Ni pa prav, da nekateri lovci postrele vse kar ima rep, ker to gotovo ni cilj pravičnih lovcev. Mimo tega je pravi lovec ljubitelj narave, torej živali in predvsem psa. Če bomo pri tem prav in pravično ravnali, bodo odnosi med lovci in kmeti drugačni, ne samo sovražni. (Konec pride) »Zadnje strupenjače■» F°ti§iujoABr joh 24 9 12 O) £ CM 00 2 g 1 g 2 " 2 in 104 CO in CQ OUBAI UOgAg 2,911 J/HATH "gOUABJJ, OguniAE IM N CM CO t—1 *—l 05 S 2 00 2 20 20 9 6 S m co S 158 1 Ib 107JBH oubjj: 9zsi j/iHf gOUABJJ, UB§iN 24 9 12 05 s CM CM CO 0 0 0 co CO 8 m g CO 00 1 031JV a?of GZGI J/IHf •gOUABJX JBPZGN CO CM CM T—1 T—1 1—1 05 5 CO ” 2 20 15 9 6 g 05 g 137 pii ttOJBjti piodoaa 8ZST j/rar Bunx 1961 'Al •OS 9 CO CM O 0 0 0 CO CO g CO g CO co 1 §CBJQ uefjCH Z8si j.toi' •jogouABJi eapo 1961 'Al os K CM rT 05 0 0 0 05 CO 9 K 9 05 05 1 9Tufel§Of S9II J.1HH •gOUABJX inUIBJA[ 000 O O CO CM CO 0 0 m co 00 g 0 g g I itiuidH G2IJTH fZZl J/IJMH •JOgOIBJAT B^fBE 16 9 9 CO 9 CM rf CO | co 0 05 co 9 9 9 g 1 21BAON uo*uv SZZI •gOIBIM (ISBE) uon 16 9 9 CO 9 CM CO 15 5 9 8 g 9 g 05 05 1 OPIA 9S0I J/IHf GAT2 24 9 9 05 S 2 CO CO 15 0 9 8 S £ g 107 3 III Jta;sA9T iojbh 6001 j/iHf g>isoh 16 9 9 CO 9 CO CM CO 0 0 10 9 8 5 9 5 CO 1 9IJABT UGAI SZ8 j/iHf G^ifen 1961 ‘Al OS S CM 8 12 0 00 O CM CO CM H g CO g s II a uo;uy HOQ?0 9IIT j/inr B>[surzjx (BPBH) VJOLi ^ CM CM CM H rH CO S CM CO M 15 0 9 8 2 in g 130 II e 7Ioq?0 U07UV mi j^ht iuog 1961 ‘Al os g CM rt< CO in 1 0 cm co 1-H I CM »—i e co co g 9 ,0 G §fBJO OUBJJ 8911 J/IIMH •gOUAUJJL BAjniM 24 9 12 CO 1 t—i in 2 CM CO | CM 0 CM CO rH rH 9 s 9 | 5 Ostrost Vztrajnost Glas v rovu Preiskava rova >0 O Eh Nos Zanesljivost Sledovoljnost Sledoglasnost Vidoglasnost i Vodoljubnost Vodljivost Strelomirnost I Točk A — Rov B — Na planem Točk Doseženo mesto A 0 H < ui a u e 1 d b n m A + B Verovšek, sodnij PO LOVSKEM SVETU ROJENA V SVOBODI Pričujoča zgodba opisuje življenje mlade levinje, imenovane Elza, ki je zašla po čudnem naključju pod okrilje človeka in tam zrastla. Njena naravna pot je bila presekana v divjini Kenye, komaj tri dni po rojstvu. Angleška družina in lovski čuvaj-domačin pobere nebogljeno kepo mesa v divjini in kmalu postane ta nebogljenček važen člen družinskega življenja. Elza se je hitro prilagodila novemu okolju in ga začela s pridom uporabljati. Z družino je delila vse dobrote, ugodje človeškega bivališča — hišo, na sprehodih avto in neredko tudi njihove postelje za kratek in brezskrben počitek. Vse to se zdi komaj verjetno, seveda, če se to dejansko ne bi resnično dogodilo. In kakšne so bile težave z levinjo, ko jo je lastnik hotel vrniti divjini? To je zgodba, ki bi ji bilo teško najti primere v živalski znanosti. Lev ljudožer — jedec ljudi je ubil v februarju 1956 pripadnika domačega plemena. Zaradi tega je šla v ogroženi predel Severne Kennye lovska ekspedicija z nalogo, da poišče in pokonča nevarno zver. Bila sem sama v začasnem taborišču, ko se je pojavil naš džip, lomeč pod seboj gosto in neprijetno trnjevo grmičje. Tedaj me je poklical mož in mi sporočil, da ima nekaj za mene. Pokazal je z roko na zadnji del avtomobila, kjer so kobacale tri kepice finega krzna. Videla sem, kako se kepice trudijo sramežljivo zakriti njihova obličja, kar jim največkrat ni uspelo. Njihova očesca so bila še pokrita z modrikasto kopreno. Kljub temu so se kepice uporno izmikale direktnemu pogledu in se poskušale splaziti proč od človeka. Zaradi njihove nebogljenosti so se mi zasmilile in sem jih vzela vse skupaj v naročje, da bi jim bilo bolj udobno. Moj mož je bil malo pred tem v hudi zadregi. S spremljevalcem sta se usmerila v predel, kjer naj bi kraljeval čoveku nevaren lev z dvema levinjama, kot je bilo sporočeno. Ob prvem svitu je planila izza mogočne skale zajetna levinja in navalila na bližajoča se človeka s tako silo, da lovca nista imela na izbiro drugega, kot ustreliti. Ko je obležala, sta oba hkrati opazila močno nabrekle seske, kar jima je dalo misliti na leglo. Hkrati sta tudi doumela, zakaj se je pognala levinja nanju s tako srditostjo: branila je svoje leglo. Oba sta se lotila iskanja mladičev, ki bi morali biti nekje v bližini. Nenadoma sta zaslišala komaj slišne glasove, ki so prihajali iz bližnje razpoke v skali. Ko pa je posegel spremljevalec v špranjo, ga je pozdravilo otroško renčanje mladih levov, ki so se trudili, da bi se izmuznili prijemu človeške roke. Po nekajkratnih poskusih so leviči le popustili in se dali prijeti. Takoj za tem so bili na prostem. Po vsem videzu so bili stari dva ali tri dni. Ko so bili leviči v avtomobilu, sta večja dva še naprej renčala in se zlepa nista mogla pomiriti. Tretji, najmanjši se za razliko od večjih ni v ničemer upiral in je dajal videz, da ga vse to nikakor ne zanima. Čeprav sem se na moč trudila, da spoznam nrav novih gostov in sd pridobim njihovo naklonjenost, je preteklo dva dni, preden so začeli leviči po malo jesti. Vsi moji poskusi, da bi jih pripravila k požirku nesladkanega konzerviranega mleka, so imeli za posledico neugodno vihanje nosov in odklanjanje ponujene hrane. »Ng — n g« so se glasili njihovi protesti, kar naj bi bilo kakor odgovori dobro vzgojenih otrok, ki bi enako zavračali ponujeno s svojim »hvala, ne bom«. Naenkrat se je tudi njim odprlo. Začeli so jesti mleko s tako slastjo, da ga naenkrat ni bilo dovolj za potešitev njihove lakote. Vsaki dve uri sem morala pogrevati mleko in čistiti prožno gumijasto cev, ki smo si jo izposodili pri radio aparatu in je služila za zasilen sesek. Medtem smo poslali človeka v kakih 80 km oddaljeni • kraj, kjer bi nabavil prave otroške steklenice z originalnimi dudkami, ribje olje, sladki sirup in dovolj posod nesladkanega mleka. Hkrati smo sporočili okrajnemu komisarju v Isiolo, kakih 200 km od nas, da se bomo vrnili v štirinajstih dneh s tremi »kraljevskimi otroki«, pri čemer smo ga prosili, naj pripravi za mladiče udoben lesen dom. V nekaj dneh so se leviči že tako udomačili, da smo jih spustili po taborišču in so postali ljubljenci vseh. Vsi trije so bili ženskega spola. Zanimivo je, da so kljub njihovi mladosti že kazale svojo nrav in značaj. Največja je kazala nekakšno dobronamerno nadvlado nad ostalima dvema. Druga je spominjala na klovna. Ko je pila mleko iz svoje steklenice, je dirjala s steklenico okoli, pri čemer je udarjala s šapama po steklenici in blaženo zapirala radovedne oči. Zaradi takega početja sem jo imenovala Lustika, kar pomeni v somalijskem jeziku — ljubka. Tretja je bila po rasti nekoliko zaostala, zato pa je bila najbolj iznajdljiva. Njo si videl povsod v taborišču in kjer je bilo kaj sumljivega, je bila ta prva, ki je skušala razvozi j ati uganko. Imenovala sem jo Elza, ker me je to ime spominjalo na dekle, ki je imelo podobne lastnosti. Verjetno bi bila Elza izvržena iz kroga ponosne levje družine, kot je to določeno po strogih naravnih zakonih. Povprečje vsakega legla šteje štiri mladiče. Toda naravni zakoni so kruti in se le redko vidi ob stari levinji več kot dva odrasla mladiča. Preostali mladiči ne morejo preživeti življenjskih kriz bodisi zaradi pomanjkanja hrane ali zaradi življenjske slabotnosti. V prvem letu oskrbuje mladiče s hrano mati. V drugem letu se morajo mladiči zadovoljiti s tistim, kar preostane ob pojedini odras*-lim levom. Največkrat ostane za njih bore malo, in včasih se zgodi, da si drzne kateri izmed mladičev zaradi nepremagljive lakote prekoračiti dovoljeno razdaljo do goltajočih odraslih, kar plača navadno z življenjem. Kršitev discipline se kaznuje v levjem rodu redno s smrtjo. Lahko pa se taki mladiči samovoljno odcepijo od krdela in v manjših skupinah začenjajo živeti na svoje. Ker jim manjka izkušenj v lovu in pobijanju živali, jim pri tem največkrat trda prede. Naši trije mladiči so preživeli pretežni del dneva pod mojo posteljo v šotoru. Ta prostor se jim je zdel očitno najbolj varen in primeren kot njihova otroška postelja. Po naravi so bili skrajno snažni; vedno so se potrudili, da so se skobacali na pesek in tam opravili svoje potrebe. V prvih dneh je bilo nekaj nerodnosti v tem pogledu in če se je pozneje, kar se je zgodilo le redkokdaj, pojavila na tleh njihovega doma mlaka, so mijavkali in kazali na obrazu izraze gnusa. Vsak dan sem jih okopala in niso povzročali nikakega smradu. Nasprotno, imeli so prijeten na med spominjajoč vonj. Morda je prihajal ta vonj od zaužitega ribjega olja. Njihovi jeziki so postali sčasoma hrapavi kot smirkov papir in čim bolj so doraščali, tem bolj so imeli ostre jezike. Hrapavost njihovih jezikov smo čutili celo skozi »kaki« obleke, ko so nas lizali. Ko smo se vrnili v Isiolo, je bila pripravljena za naše kraljevske otroke pravcata lesena in z žico opletena palača. Razen ponoči smo pustili mladiče na prostem, tako da glede gibanja na zraku niso bili prikrajšani. Novica o levjih mladičih se je hitro raznesla po mestu, kar je imelo za posledico vsak dan pravcato reko obiskovavcev. Mladiči so vzbujali splošno pozornost. Posebno so se nad njimi navduševali otroci, ki so imeli tokrat prvo priložnost, da vidijo predstavnike kralja živali. Za varstvo mladičev smo najeli mladega dečka, Somalijca, po imenu Nuru in ga hkrati povišali za šefa službe okoli mladičev. Ta služba mu je nadvse ugajala, saj se je s tem dvignil tudi njegov socialni položaj. V tej službi je bil tako vesten, da je vedno spremljal mladiče pri njihovih igrah in potepanjih. Kadar so se utrujeni zleknili v senco košatega grma in tam zaspali, je presedel po cele ure v njihovi bližini pazeč, da jih ne bi motila v njihovem spanju kaka kača ali pavian. Novemu domu so se hitro privadili. Kmalu so se njihove oči docela odprle, čeprav še niso imeli sposobnosti za presojo posameznih razdalj. Pogoto so zgrešili predmete, ki so jih predhodno otipali. Da bi jim v tem pogledu pomagali, smo jim dali žogice in zračnice, da so se z njimi igrali. Vse kar je bilo mehko in prožno, so te samičke posebno čislale. Posebno srčkane so bile, ko so se začele ruvati za zračnico, pri čemer se je vsaka izmed njih trudila, da jo dobi zase. Brž ko je bila bitka dobljena, se je zmagovalka postavljala s trofejo pred ostalima dvema z namenom, da ju pripravi v nov napad. Ce tak poziv ni rodil napada, je položila zračnico pred gobčka ostalih dveh, pri čemer se je lastnica delala, kot da se za zračnico ne meni. Tako se je navadno začela nova igra. Presenečenje je bilo redno osnovni element v njihovi igri. Nenehno so se medsebojno zalezovale, zalezovale so tudi nas in to so delale po nagonu tako dovršeno, da smo se jim čudili. Kadar so napadale, so to delale vedno od zadaj. Napadavka se je zadržala nekaj časa v kritju, nakar se je privila k tlom in že se je plazila k nepazljivi žrtvi, dokler ni prišlo do končnega skoka z bliskovito naglico v dolgem loku. Napadavka je padla z vso težo na zadnji del svoje žrtve in jo tako podrla na tla. Kadar je bil kdo izmed nas predmet takega napada, smo se delali vedno neoprezne in pustili napadavko, da je opravila vse faze do končnega napada. To je mladiče posebno zabavalo. Takoj, ko so se začele mladice zavedati svoje naraščajoče moči, so jo jele preskušati na vsem, kar jim je bilo dosegljivo. Tako so se polastile velikega dežnega plašča, ki jim je bil redno predmet zabave. Navadno je legla mladica na plašč in ga nato povlekla z zobmi med sprednjima šapama, kakor to delajo odrasli levi z ubitimi žrtvami. Druga priljubljena igra je bila »gospodar gradu«. Ena izmed mladic se je povzpela na vrečo krompirja in se tam držala važno kot največji zmagovalec vseh časov, seveda dotlej, dokler je ni zbila s prestola druga mladica in sama zasedla prestol. Elza je bila v tej igri največkrat zmagovavec, saj je znala najbolj spretno izrabljati priložnosti, ko sta bili sestri v medsebojnem boju za vrh vreče. Kadar jih je Nuru spustil iz ograde, so planile skozi vrata z vso silo, ne glede na prepreke, ki so jim bile na poti. Ob neki taki priliki so prevrnile šotor, v katerem sta spala dva naša znanca, ki sta bila pri nas na obisku. V nekaj minutah je bil šotor popolnoma razdejan in kriki obeh gostov so nas prebudili. Tedaj smo imeli kaj videti. Gosta sta se trudila, da bi ubranila svojo opremo pred podivjanimi mladicami v šotoru. Mladice so se divje zaganjale v podrtino šotora in se vračale z vsemogočimi trofejami, copatami, pidžamami, krpami šotora in mrežami zoper komarje. Sele z nastopom palice so se umirile in pokazale smisel za disciplino. Spraviti mladice k počitku je bila dokaj zahtevna naloga. Če si predstavljamo tri razvajene otroke, ki se otepajo spanja, si lahko mi- slimo koliko muk je imel Nuru, preden jih je ugnal. Mladice so bile pri tem uganjanju v prednosti, saj so tekle dvakrat hitreje od čuvaja, vrhu tega pa so ga ponoči videle in se mu skrivale, medtem ko jih on ni videl. Zato smo mu morali priskočiti na pomoč in spraviti nagajivke k počitku z zvijačo. Najlaže jih je bilo zvabiti v ogrado s pomočjo vreče, privezane na vrv, katero je vlekel nekdo izmed nas proti vratom ograde in dalje v notranjost. Navadno je bila to zanje takšna vaba, da se ji niso mogle odreči in so večkrat vse hkrati planile na blazino in se tako peljale spat. Levinje so se silno rade igrale na prostem. Pri teh igrah so jim bile poseben domislek igre s knjigami in blazinami, ki od tedaj naprej niso bile več varne pred njimi. Da bi jim preprečili samovoljne obiske v našem stanovanju in da bi si zavarovali knjižnico in druge predmete pred uničenjem, smo morali postaviti na vhod posebno žično pregrajo. Ta ukrep so levinje zamerile; pogosto so prihajale do ovire in vtikale svoje mehke smrčke v kambe žične mreže. V zameno za izgubljeni užitek smo napolnili veliko vrečo z zračnicami in jo obesili na vejo bližnjega drevesa v primerni višini. Ko se je katera obesila na vrečo, smo potegnili vrečo kvišku, tako da je mladica prosto visela v zraku. To jim je bilo posebno všeč. Ko so bile mladice stare tri mesece, so imele že za žvečenje sposobno zobovje. Ponudila sem jim surovo meso, ki naj bi ustrezalo hrani, ki bi jim jo nudila mati. Nekaj dni so vztrajno zavračale tako hrano; mesa se niso niti dotaknile, pač pa so vihale nosove in kazale znake gnusa. Končno so ga po vrsti le pokusile. Pri tem so ugotovile, da je slastno in od tedaj naprej so se vrstili neprestani pretepi za vsak košček mesa. To bi pomenilo v naravi za Elzo pogin, ker je bila znatno šibkejša od ostalih dveh. Gotovo je, da v naravi slaboten mladič ne bi prišel do mesa. Zaradi tega sem imela zanjo vedno kako slaščico in kadar sem jo krmila, sem jo jemala v naročje. Ko sem jo božala po glavi, je začela obračati glavo zdaj na to in zdaj na drugo stran, pri čemer je zaprla oči in se oddaljila v svoj svet. Pri tem je navadno poiskala moj palec in ga začela sesati. Hkrati je masirala s prednjima šapama moja stegna, enako kot bi to delala pri materi po trebuhu, ko bi hotela več mleka. To početje je bilo tako ljubko in neprisiljeno, da se je vez med nami in njo z vsakim dnem bolj krepila. V petem mesecu starosti so bile vse tri mladice v odličnem stanju. Vidno so rastle in pridobivale na moči in sposobnostih. Kolikor smo jih bolj ljubili, toliko bolj smo se bali svoje predstoječe odločitve. Morali smo se sprijazniti z mislijo, da vseh treh hitro rastočih mladičev ne bomo mogli vzdrževati. Z obžalovanjem smo sklenili, da morata dve proč. To sta bili večji dve, ki sta bili vedno skupaj in ne tako navezani na nas kot Elza. Naši služabniki — Afričani so tudi enoglasno predlagali, da si obdržimo najmanjšo. V nekaj dneh smo poskrbeli, da sta bili obe večji poslani z letalom v zoološki vrt Blydorp v Rotterdamu. Po slovesu na letališču je tekla Elza nekaj časa za letalom, nakar se je zaustavila in žalostno gledala za vozilom, v katerem sta zginili njeni sestri. Tri leta pozneje sem obiskala obe tedaj že odrasli levinji v zoološkem vrtu in tedaj sta me sprejeli sicer prijateljsko, a me nista prepoznali. Dovolili sta, da sem ju pobožala in nič več. To je bilo nemajhno razočaranje, kajti pričakovala sem, da se me bosta vsaj bežno spomnili. Obe sta živeli v ugodnem okolju in dvomim, če sta se spominjali bolj svobodnega življenja. V času ko sem se zadržala nekaj dni v Nairobiju, je bila Elza zelo nemirna in ni spustila moža iz vida niti za trenutek. Sledila mu je prav povsod; v pisarni je legla pod mizo in čakala, da je zapustil urad; ponoči je spala na njegovi postelji. Vsak večer jo je vzel s seboj na kratko vožnjo in dan pred mojo vrnitvijo iz Nairobija se je takemu sprehodu uprla. Med vožnjo je skočila z avtomobila in sedla na tla z izrazom, da nekoga pričakuje. V tem trenutku jo ne bi premaknila nobena sila. Morda je čutila, da se vračam in me je zato tako težko pričakovala. Če je tako, potem so živali z instinktom daleč pred nami. Ko sem se vrnila, mi je pripravila slavnosten sprejem. Nekaj trenutkov je bila vsa iz sebe in je kazalo, da je od veselja ponorela. Ko se je nekoliko pomirila, nam je nudila drugačen, vedno bolj mučen videz. Povsod po okolici je začela stikati za nečem in nam je bilo takoj jasno, da išče svoji sestri. Štiri dni je pogosto gledala v bližnji grm in s posebnim glasom klicala tako težko pogrešani sestri. Od tedaj naprej nas je povsod neprestano spremljala, očitno zaradi bojazni, da jo tudi mi ne bi zapustili. Da bi jo nekoliko potolažili, smo umaknili z vrat žično mrežo in ji dovolili, da je prišla v hišo. Spala je z nami v postelji in nas cesto prebudila z lizanjem s svojim hrapavim jezikom po licih. Slednjič se je sprijaznila s tem, da je edinka. S svojimi šapami je znala prijetno božati, znala pa je biti tudi nagajiva. Nenadoma je dala mlask na obraz, čemur se največkrat ni dalo izogniti. Poleg tega se je naučila posebnega jiu — jitsu prijemal, s katerim je vsakogar položila na zadnjo plat. Po daljšem dežju je bilo v okolici dovolj potočkov in mlakuž. Elza ni zamudila nobene, da ne bi po njih čofotala. Očitno poživljena se je zaganjala iz blata v nas, pri čemer ni prav nič upoštevala, da nas blati. To pa je bilo že preko vsake igre. Morali smo jo pripraviti k razumevanju, da tako početje ni več dovoljeno in da je že pretežka, da bi kdo lahko prenašal njene skoke iz daljine. Do tega smo jo pripravili z uporabo palice, kar je kmalu razumela. Od tedaj naprej smo uporabili palico le redkokdaj, čeprav smo jo jemali redno s seboj za opomine, kaj je dovoljeno in kaj ne. Stefan Mikec (se nadaljuje) Pravna vprašanja Tovariš A. O. sprašuje, kaj je zagrešil lovec, ki je stoječ na meji lovišča uplenil v sosednjem lovišču divjad in čigava je uplenjena divjad? Odgovor na njegovo vprašanje daje določilo čl. 25. in 26. zak. o lovu (U. 1. št. 26/54). V členu 25. je rečeno, da v lovišču lovske družine smejo loviti člani družine, lovski čuvaji in gostje. Pod lovskimi čuvaji je razumeti tiste čuvaje, ki so v službi lovske družine, ali v službi druge lovske organizacije, ki opravlja v lovišču lovske družine čuvajsko službo. Lovski gost pa je tisti organizirani lovec, ki ga lovska družina povabi na lov, ali mu dovoli loviti v lovišču. Če je lovec stoječ na meji lovišča uplenil v sosednjem lovišču divjad, je neupravičeno lovil v tujem lovišču in uplenil divjad. Na stvari ne spremeni, če je divjad prišla iz lovišča tiste lovske družine, katere član je lovec, ali je prišla iz sosednjega lovišča. Uplenitelju je moč očitati v tem primeru kaznivo dejanje nezakonitega lova po čl. 247 kaz. zak. pod pogojem, da je lovec vedel za mejo in je zavestno in hote streljal na divjad v sosednje lovišče. Uplenjena divjad je v smislu določila čl. 26 zak. o lovu last tiste lovske družine, ki upravlja lovišče, v katerem je bila divjad uplenjena. Vse navedeno velja le v primeru, če ni med lovskimi družinami posebnega dogovora glede lova ob meji. Isti tovariš opisuje tudi primer, ko je nek lovec od mejne črte streljal na divjad v lovišče, ki ga upravlja lovska družina katere član je ta lovec. Divjad je bila ranjena in je pobegnila v sosednje lovišče. Lovec pa je za njo oddal še zadnji strel in jo očividno uplenil. Tovariš želi vedeti, kakšne dolžnosti in pravice ima uplenitelj. Po našem mnenju je lovec ravnal lovsko pravično, da je ranjeno žival rešil nadaljnjih muk, čeprav je bila že v sosednjem lovišču. Odprto je vprašanje, čigava je uplenjena divjad? Pri neurejenih sosedskih odnosih IZ LOVSKE med lovskima družinama je po strogem tolmačenju čl. 26. zak. o lovu uplenjena divjad last sosednje lovske družine. Pri širo-kogrudnejšem gledanju pa je bil uplenitelj le dolžan obvestiti sosednjo lovsko družino o dogodku. K obema gornjima primeroma pripominjamo, da imajo sosednje lovske družine glede lova ob mejah sklenjene dogovore, ki rešujejo take in slične primere v duhu lovskega tovarištva. Taki dogovori so v korist divjadi, krepe pa lovsko sožitje in utrjujejo iskreno tovarištvo. F. S. Se o tekmovanju na golobe v Murski Soboti V oktobrski številki »Lovca« je tov. Pero Trutin poročal o letošnjem tekmovanju v streljanju na golobe v M. Soboti, ki ga je priredila LZ Slovenije. Želel bi pa v zvezi z letošnjim tekmovanjem navesti še nekatera dejstva in misli z namenom, da bi slovenski lovci bili popolneje informirani o stanju in uveljavljanju tega športa v Sloveniji. Že pozimi smo sklenili, da bo letošnje republiško tekmovanje v streljanju na golobe na novem olimpijskem strelišču v Ljubjani. Vendar so se pojavile težave že pri prvem vprašanju, pri dolo- ORGANIZACIJE čitvi lokacije. Potreben je namreč razmeroma velik prostor, severna smer, nezastrt svetel horizont, lahek dostop, neprevelika oddaljenost od naselja itd. Težave so tudi z odkupom zemljišča in gradbenim dovoljenjem. Pri tej situaciji se je LZ Pomurje ponudila, da organizira republiško tekmovanje na golobe na strelišču v M. Soboti. Predlog je bil sprejet in v nedeljo 19. avgusta je bilo strelišče v Murski Soboti prizorišče napete, a fair borbe. Vodilni funkcionarji in strelska komisija LZ Pomurje se je potrudila, da je bilo za tekmovanje pravočasno vse pripravljeno in tekmovalci kakor drugi udeleženci so bili z organizacijo zadovoljni. Lepo vreme je pripomoglo k uspehu prireditve. V soboto dopoldan je močno deževalo, vendar to ni zadržalo tekmovalcev, da ne bi vadili na strelišču. Popoldansko sonce je dvignilo moralo tekmovalcev. Večina tekmovalcev je bila že v soboto navzoča, vštevši ekipo Nove Gorice, ki se je nepričakovano pojavila (prej se niso prijavili). Letošnje tekmovanje je v marsikaterem oziru presenetilo. Prvič že zato, ker se ni vršilo kot običajno na ljubljanskem strelišču, drugič zato, ker se je očito videlo, da smo vendar napredo- vali, saj so se pojavili uspešni strelci v vseh ekipah. Skoraj vsi tekmovalci so imeli primerno orožje za ta šport. Zelo pomembno je bilo tudi to, da smo uporabljali golobe ljubljanske izdelave (po postopku Jožeta Zadnikarja), ki jih dobavlja Lovska zadruga. Obnesli so se odlično in loma je bilo tako malo, da na tekmovanje ni vplivalo (ca. 0,50%). Pokazalo se je tudi, da je tekmovanje možno izvršiti pri primerni organizaciji tudi samo z dvema baterijama, saj je bilo tekmovanje popolnoma končano ob 15. uri. Tekmovalci in občinstvo so se vedli disciplinirano, kar je prispevalo k uspešnemu poteku. Vkljub že objavljenim rezultatom imam za koristno ponovno objavo doseženih rezultatov v bolj pregledni obliki. Ekipe so se plasirale sledeče: zadetkov od 160 možnih: 1. Ljubljana ................117 2. Maribor...................116 3. Ptuj......................103 4. Novo mesto................101 5. M. Sobota..................95 6. Celje......................86 7. Nova Gorica................74 Posamezniki so si priborili sledeča mesta: 1. Jože Zadnikar, Ljubljana, 35 zadetkov od 40 možnih; 2. Peter Dimic, Ljub. 34 zadetkov; 3. Ivan Brinovec, Mar. 34 zadetkov; 4. Darko Cikujati, Nova Gorica, 31 zadetkov; 5. Karel Lužar, Novo mesto, 30 zadetkov; 6. Mirko Korošec, Ptuj, 30 zadetkov; 7. Mirko Tomanič, Ptuj, 30 zadetkov; 8. Franjo Lipovšek, Maribor, 30 zadetkov; 9. Janko Klemen, Mar., 29 zadetkov; 10. Janez Bulc, Novo mesto, 29 zadetkov; Jože Zadnikar je obdržal prehodni pokal, namenjen najboljšemu posamezniku in s Petrom Dimicem največ doprinesel, da je ljubljanska ekipa obdržala prehodni ekipni pokal tudi letos. Odsotni Bogdan Jež bi verjetno uspeh ljubljanske ekipe še izboljšal, ker je letos v dobri formi. Domače gledavce je razočarala ekipa LZ Pomurja, ki je bila letos pri nastopih zelo nezanesljiva in neuspešna. Na tekmovanju je sodil tov. Trutin z veliko avtoriteto, rutino in objektivnostjo. Izven konkurece sta streljala še Pero Trutin (Srbija) in Ivan Hundič (Hrvatska). Trutin je postavil rekord dneva s 36 zadetki, Hundič pa je dosegel 30 zadetkov. Na vsak način ne smemo prezreti pripombe tov. Trutina, dolgoletnega drž. reprezentanta v tem športu, da ima mnogo naših strelcev izredno slabo držo, ki onemogoča dosego dobrih rezultatov. To je sicer razumljivo, ker se mnogi s tem športom ne bavijo dolgo, niso imeli priložnosti pridobiti osnovnega znanja niti praktično niti teoretično. In brez-dvoma je najdaljša in zelo pomanjkljiva pot do izpopolnitve, če hočemo to doseči iz lastnih dognanj brez instrukcij teoretično in praktično izkušenega trenerja. Saj je vadba pod nadzorstvom trenerja že samo po sebi razumljivo pri vseh drugih športnih panogah in uvedeno tudi pri manj pomembnih lokalnih športnih enotah. Vendar se lovska organizacija ne sme prestrašiti mojega predloga, da bi naj spomladi organizirali tečaj za streljanje na golobe na nekem strelišču, kjer bi trener teoretično izpopolnjeval, zlasti pa praktično vadil strelce, ki so že pokazali poleg zanimanja tudi nadarjenost. Trud in stroški gotovo ne bi bili zaman. Drži ugotovitev, da se mora zaenkrat ta šport zlasti na podeželju naslanjati na lovsko in ne na strelsko organizacijo in morajo lovske organizacije v svojih proračunih v bodoče predvideti v ta namen več sredstev. Slovenski strelci na golobe so se predramili, nikar ne dovolimo, da spet zaspi zanimanje. Saj je vendar pred vojno Slovenija pri tem športu nekaj pomenila (zlasti strelci iz Maribora). Omeniti moram še, da letos ekipa Slovenije, ki bo nastopila na drž. prvenstvu, ni bila izbrana na tekmovanju v M. Soboti, ampak že 13. avgusta na izbirnem tekmovanju v Ljubljani. To tekmovanje je organizirala Strelska zveza Slovenije. Na njej so smeli nastopiti samo člani strelske organizacije in občinske ekipe. Dejstvo, da je nastopilo samo troje popolnih in ena nepopolna ekipa, kaže, da tekmovanje ni zajelo vse Slovenije in bi ob številnejši konkurenci izid lahko pokazal drugačno sliko. V Ljubljani nastopajoče ekipe so se plasirale sledeče: 1. Ljubljana, 57 zadetkov od 80 možnih; 2. M. Sobota, 52 zadetkov od 80 možnih; 3. Celje, 39 zadetkov od 80 možnih; Izbrana ekipa za zvezno tekmovanje pa je sledeča: 1. Jože Zadnikar, Ljubljana, 52 zadetkov od 60 možnih; 2. Peter Dimic, Ljubljana, 51 zadetkov od 60 možnih; 3. Bogdan Jež, Ljubljana, 47 zadetkov od 60 možnih; 4. Franc Poredoš, M. Sobota, 45 zadetkov od 60 možnih; Na zveznem tekmovanju Slovenije pa ni zastopala ta celotna ekipa. Brzojavno so namreč preklicali nastop četrtega tekmovalca z navedbo, da bo četrtega dala LZ Slovenije. Tak postopek kaže na neurejeno koordinacijo med strelsko in lovsko organizacijo. Pripomniti je, da tekmovanje v Ljubljani ni bilo glede organizacije na višku. Ni bilo pravilno, da so bili že pri prvi seriji izločeni tekmovalci, ki niso dosegli 70 °/o zadetkov in je prva serija določila vrstni red tekmujočih ekip. O tem pogoju so tekmovalce obvestili tik pred začetkom. Vodja tekmovanja ni poznal zveznih pravil tekmovanja. Nikdo ni kontroliral, če so ekipe bile res iz posameznih občin ali pa kombinirane iz več občin. Letošnja tekmovanja so pri kraju. Upajmo, da bodo naslednja že na ljubljanskem novem strelišču. Vendar je na zgraditvi ljubljanskega strelišča delati že sedaj, da ne bodo nove ovire spet daljše kot bo naslednja pomlad. Končno sem mnenja, da bi, ko mislimo na umetne golobe, ki nadomeščajo skoraj na vseh streliščih sveta žive golobe, opustili označbo »glinasti«, ker sedanji golobi niso več iz gline. Zato so tudi v drugih jezikih opustili označbo »glinasti«. Mogoče bi jih kratko imenovali samo »golobe«, saj bomo vsi vedeli, da gre pri športnem streljanju pri nas samo za umetne golobe. Ludvik Marič M. Sobota, 11. sept. 1962. LITERATURA Ing. Dušan Srdič: »Polske jarebice« Pred kratkim je v založbi »Lovačke knjige« Zagreb izšla izpod peresa priznanega lovskega strokovnjaka in znastvencga sodelavca Inštituta za šumarska i lovna istraživanja LR Hrvatske ing. D. Srdiča monografija o poljski jerebici. Knjiga, vezana v polplatno je velikega formata, ima 264 strani z bogato ilustracijo — 126 slik, tabel in grafikonov ter 2 zoografski karti. Uvodoma je prikazana sistematska razvrstitev poljske jerebice in njena geografska razširjenost v svetu in posebej v naši državi. V nadaljnjem poglavju je avtor obdelal ekologijo te ko- ristne poljske divjadi. Se tako razvajen poznavalec jerebice bo naSel v tem poglavju podatke o anatomiji, fiziologiji, parjenju, nesnosti, prehrani itd. Obširno je obdelano poglavje o naravni, kombinirani in umetni vzreji jerebice. Tudi patologiji in preventivnim ukrepom je rezerviranih precej strani. Za lovce je tudi interesantno poglavje o vplivu kemičnih sredstev za zaščito poljskih in gozdnih kultur v odnosu do divjadi, katerih je preko 200 in ki pri nestrokovni uporabi lahko direktno in indirektno vplivajo na populacijo jerebic. V poglavju o zatiranju škodljivcev poljske jerebice so obdelani vsi dlakavi in pernati roparji ter njih škodljive posledice za sam stalež jerebic. Avtor opisuje vse načine, kako te škodljivce držati na kratko: odlov z uharico, strupljenje, različna lovila, ja- Foto J. Petšk Umetna gojitev jerebic — premakljiva vzrejna gajba — Foto J. Petak marjenje itd. Ker smo lovci v Sloveniji sprejeli sklep, da so ci-anvodikove ampule zaradi tragičnih nesreč z njimi v zadnjih letih ne uporabljajo več, poglavje o njih uporabi v tej knjigi za nas nima pomena. V nadaljevanju sledi lov s puško in odlov jerebic. V ekonomskem pogledu je avtor obdelal direktne in indirektne gospodarske koristi jerebic, katerim bi bilo treba zaradi njih koristi posvetiti več pozornosti kot do sedaj. Ob koncu je pregled vseh grmovnih in drevesnih vrst, ki jim lahko umetno nasadimo kot remize, in ki služijo divjadi za kritje in prehrano. Knjiga ing. D. Srdiča je dragocen doprinos naši strokovni lovski literaturi. To koristno knjigo bi morala imeti vsaka lovska družina v svoji knjižni zbirki, da bi bila tako dostopna vsem članom. Nabavi se lahko pri »Lovački knjigi« Zagreb, Be-rislavičeva 9. Cena 1600 din. J. Čop Lovska koča LD Kropa na Pete-linovcu pri Jamniku Naša lovska družina doslej še ni imela lastne koče, oziroma prostora pod lastno streho. Do letos smo imeli zgolj sobo v planšarski koči na Vodicah (1100 m n. m.), ker smo h gradnji prispevali svoj delež. Ker pa je po opustitvi Vodiške planine planšarsko kočo prevzel Okr. odbor ZB Kranj, nam je v zameno za lovsko sobo postavil v bližini lovsko kočo, ki nam je zaradi povečanja lovišča proti Martinčku, toliko bolj potrebna. Lani pa smo sklenili, da postavimo kočo na Petelinku (800 m n. m.), blizu Jamnika, ki je lepa pregledna točka za večji del našega lovišča, zlasti za lov na gamse. Člani so opravili 1170 udarniških ur v vrednosti 270 000 din. Otvoritev je bila na Dan vstaje, 22. julija 1962. Trenutno šteje družina 39 članov, od teh 26 % delavcev, 43 %> uslužbencev, 16 "/o kmetov, 2 °/o obrtnikov in 13 %> ostalih upokojencev. Po svoji konfiguraciji je lovišče hribsko; meri 3404 ha z 69 %> gozda, 19 »/o obdelovalne površine in 12 °/o nelovnega, z n. m. viš. od 380 do 1308 metrov. Od tega je 60°/o srnjega lovišča, 15 %> gamsjega in 25 °/o zajčjega od III. do V. bon. razreda. Pomladni stalež srnjadi je ocenjen na 110 živali, gamsja kolonija šteje 18 glav, zajcev je blizu 100 in ugotovljenih 6 divjih petelinov. Pred leti smo zredili tudi nekaj fazanov, pa so se izselili na levi breg Save, kjer so pogoji zanje ugodnejši. Jerebic skoraj ni. Pogoji za jerebe so pa prav ugodni. Na zadnjem občnem zboru smo uredili tudi lovsko čuvajsko službo tako, da imamo sedaj rednega čuvaja. Razen tega smo za boljše upravljanje razdelili lovišče v pet rajonov po naravnih enotah. Vsak rajon oskrbujejo po trije člani. To je bilo nujno, da zatremo razne nerodnosti, zlasti zankarstvo, ki se je zadnje čase nevarno razpaslo zlasti nad Kropo. Stanko Lapuh Izbirno tekmovanje na glinaste golobe LZ Ljubljana, pred strelsko tekmo za naslov prvaka Slovenije, je bilo na športnem strelišču v Ljubljani, 21. julija 1962. Na 30 golobov v dveh serijah po 15 strelov je prvih pet strelcev doseglo zadetkov: Jež 29, Zadnikar 25, Dimic 23, Škraba 17, Vrbinc 16. Ta lepi šport se zadnja leta pri nas razveseljivo razvija in je že precej lovskih družin, ki so Zmagovalci okrajnega strelskega prvenstva Foto C. Pogačar Streljanje na glinaste golobe L D Desternik pri Ptuju 1962 Foto K. Bezjak si nabavile potrebne priprave, predvsem metalne stroje. Veščina v streljanju zlasti na gibajoče se cilje je pa lovcem nujno potrebna, če hočemo lovsko pravično loviti. Urhov Lovska družina Košaki pri Mariboru upravlja okoli 1800 ha lovišča s 16 člani. Lovišče je precej bogato s fazani, zajci in srnjadjo, manj je jerebic in golobov, ki so bolj prehodni. V avgustu 1962 je družina priredila za svoje člane strelsko tekmovanje z MK puško na silhueto srnjaka, na razdaljo 50—60 metrov in na vrtljivo silhueto zajca, na 30 metrov. Najbolje so se plasirali: Na srnjaka: a) Vili Gadi, b) Mirko Verbošt, c) Ivan Žiberna ml. Na zajca: a) Viktor Lednik, b) Riko Zalar, c) Jože Tichy. Tekmovanje je bilo v dolini Ribniškega sela, oddaljeno od Maribora okoli 2 km. Strelišče je naravno, nudi vse pogoje za take prireditve tudi v večjem obsegu in popolno varnost za ljudi in okolico. Tekmovanja se je udeležilo 14 članov. Po razdelitvi praktičnih nagrad za prvoplasi-rane, je predsednik družine Oto Brezovšek čestital Viktorju Ledniku k 60-letnici in mu izročil darilo za njegovo dolgoletno in požrtvovalno delo v družini. Riko Zalar Tekmovalno streljanje v LD Vojnik Tudi letos je družina 15. julija priredila skupaj z mladinskim aktivom tekmovanje z vo- TL— | m Mladinski aktiv LD Vojnik Foto v. Dvoršek Komisija pri delu jaško puško, malokalibrsko puško in z zračno puško. Tekmovanje je bilo po zaslugi organizatorja odlično pripravljeno in je brezhibno potekalo. Tokrat je družina vzela tekmovanje zelo resno in zato je bilo doseženih nekaj odličnih rezultatov: Vojaška puška: 1. Stane Ko-kolj, 2. Milan Kos, 3. Franc Lau-bič. Malokalibrska puška: 1. Milan Kos, 2. Jože Železnik, 3. Stane Kokol j. Zračna puška (mladinci): 1. Stanko Kokolj ml., 2. Maks Žgajner, 3. Janko Korošec. Prvoplasirani mladinci so bili še posebej pohvaljeni in so prejeli tudi praktična darila. Tekmovanje se je zaključilo v prijetnem razpoloženju in v izogib prometnim prekrškom, so tokrat žene razvozile lovce z njihovimi avtomobili na domove. Na prvem lovskem posvetu so za to tudi žene prejele oceno — odlično. Predsednik LD Vojnik, Bruno Tajnšek čestita prvoplasiranemu Valter Dvoršek mladincu Stanku Kokolju Foto v. Dvoršek Foto V. Pleničar Obvezna pristrelitev risanic pred pričetkom lova v lovišču LD Vodice. To posnemanja vredno obveznost so uvedle že mnoge družine, kar veliko pripomore k lovsko pravičnemu lovu, da se divjadi manj zastrti i ali da odpade čestokrat mučno in dolgotrajno iskanje ranjene divjadi, ki v mukah poginja. V. P. Lovski dom na Boču Vsi člani LD Rogaška Slatina smo se na lanskem občnem zboru zavezali, da zgradimo lovski dom na Boču; če pa tega ne bi zmogli, pa vsaj primerno lovsko kočo. In res, delo je pričelo trideset parov rok s polnim zamahom in tako smo s prostovoljnim delom naredili vse izkope, da je potem lahko steklo gradbeno delo po načrtu, ki ga je izdelalo SGP iz Rogaške Slatine. Ker pa gradimo zgolj z lastnimi sredstvi, smo lani spravili dom le pod streho. Letos smo uredili notranjost, prihodnje leto pa še zunanjost, če bo dovolj sredstev. Notranjost doma je bila dokončana v septembru letos in bo slavnostna otvoritev v začetku oktobra z godbo in zabavo ob dobri jedači in pijači. Pred lovskim domom stoji spomenik padlim borcem XIV. udarne divizije, ki ga je prav tako postavilo SGP iz Rog. Slatine, lovska družina pa UMRLI SO: Foto A. Pišek ga je prevzela v varstvo in oskrbo. Od doma je lep razgled do Julijskih alp na zahodu, na jugu do Gorjancev in do Slemena nad Zagrebom. Do doma, ki ima velik parkirni prostor, je skoraj 1000 metrov visoko speljana dobra avtomobilska cesta. Albert Pišek, LD Rog. Slatina JUBILANT Francu Cimpermanu, partiza-nu-borcu Iškarju, lovskemu čuvaju in ustanovitelju LD Rob, iskreno čestitamo k 65-letnici in mu želimo, da bo še dolgo let čil in zdrav pasel divjad! Člani LD Rob na Dol. Štefan Motaln iz Vuzenice, član LD »Zeleni vrh«, se je po 40-letnem sodelovanju v lovstvu kot zgleden in pošten lovec v 57 letu preselil v večna lovišča. Pokojnik je sodeloval pri ustanovitvi te lovske družine 1945, ki se je pozneje razvila v eno najmočnejših družin v Dravski dolini. Dolga leta je poleg čuvajske službe bil gospodar družine in dober učitelj mlajše lovske generacije. S svojim delom si je med lovci zagotovil trajen in časten spomin. LD »Zeleni vrh« — Vuzenica Hugo Mihelič, član in prvi starešina LD Kropa, partizanski borec je 29. avgusta 1962 tragično preminul. Dobremu tovarišu časten in trajen spomin! LD Kropa Slika levo Po brakadi, LD Trebelno 1961