^S^avia Centralis (SCN) ISSN 1855-6302 Izdaja
Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
Published by
Department of Slavic Languages and Literatures, Faculty of Arts, University of Maribor http://www.ff.uni-mb.si/index.php?page_id=225
Glavni in odgovorni urednik - Editor-in-chief
Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Uredniški odbor - Editorial Board
Silvija Borovnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Jožica Čeh (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO)
Marc L. Greenberg (University of Kansas, USA - Univerza v Kansasu, ZDA; urednik za
jezikoslovje - linguistics editor) Alenka Jensterle Doležal (Univerzita Karlova v Praze - Charles University of Prague, CS) Ludvig Karničar (Karl-Franzens-Universität Graz - University of Graz, A) Mihaela Koletnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Mark Richard Lauersdorf (University of Kentucky, USA - Univerza v Kentuckyju, ZDA) Istvan Lukacs (Eötvös Lorand Tudomanyegyetem - Eötvös Lorand University of Budapest, H) Miran Štuhec (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO; urednik za literarne
vede - literature editor) Božena Tokarz (Uniwersytet Sl^ski - University of Silesia, PL)
Tehnična urednica - Technical editor
Natalija Ulčnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Številko je uredila - Guest editor:
Blanka Bošnjak (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Uredniški .svet - Advisory board
Eric P. Hamp (Chicago), Istvan Nyomarkay (Budapest),
Ivo Posp^šil (Brno), Emil Tokarz (Bielsko-Biala), Zinka Zorko (Maribor)
© Slavia Centralis (SCN)
SCN izhaja dvakrat na leto - SCN is published twice yearly Naslov uredništva - Editorial address
Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor
Letna naročnina: 12 €, za študente in dijake 8 €. TRR: 01100-6000020393 Cena posamezne številke: 6,80 €
Annual subscription/single issue (outside Slovenia): 24,20 €/13,60 €
Tiskano s podporo Mestne občine Maribor in Slavističnega društva Maribor - Published with the suport of Mestna občina Maribor and Slavistično društvo Maribor
Oblikovanje in prelom - Design and typesetting: Grafični atelje Visočnik Natisnil - Printed by: Dravska tiskarna Naklada - Circulation: 300
Vsebina / Contents
Razprave / Studies
5	Marko Jesenšek, Trubarjev gmajn jezik kot osnova za
	prvo slovensko knjižno normo
15	Irena Orel, Protipomenskost v Trubarjevem Katehizmu
	z dvejma izlagama iz leta 1575
30	Majda Merše, Ženski pari moških poimenovanj v
	slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja
53	Andreja Legan Ravnikar, Pridevniške tvorjenke na -ski,
	-ški, -čki in -cki v Trubarjevih in Dalmatinovih prevodih
	biblijskih besedil
67	Irena Stramljič Breznik, Besedotvorje
	predmetnopomenskih besed v Bohoričevi slovnici
	Zimske urice proste
77	Matej Hriberšek, Slovaropisje klasičnih jezikov na
	Slovenskem v 16. stoletju
88	Marianna Leonidovna Beršadskaja, npnMO® Tpyöap
	h ero geaTe^bHOCTb b Tpygax pyccKHx c^aBHCTOB
102	Navodila avtorjem
103	Guidelines for contributors
Trubarjev gmajn jezik kot osnova za prvo slovensko knjižno normo
Marko Jesenšek
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, marko.jesensek@uni-mb.si
- SCN I/1 [2008], 5-14 -
Osnova za knjižni gmajn jezik je živa govorica, ki jo je Trubar poznal iz dolenjskih krajev, nadgradil pa jo je z gorenjščino in ljubljanskim govorom. Gmajn jezik je sopomenka za kranjski jezik, ki je prepoznaven po splošni razumljivosti, hkrati pa gre za jezikovni kompromis, tj. skupni imenovalec osrednjeslovenskega knjižnega jezika.
"Gmajn" literary language is based on the spoken language, which was familiar to Trubar from the Lower Carniola region. However, he upgraded it with Upper Carniolan, and with the language spoken in Ljubljana. "Gmajn" language is a synonym for Carniolan Language (kranjski jezik) which is known as being universally comprehensible. At the same time, "Gmajn" language is a language compromise for the Central Slovene Standard Language.
Ključne besede: Primož Trubar, gmajn jezik, krajnski jezik, osred-njeslovenski knjižni jezik, slovenska protestantska misel o jeziku
Key words: Primož Trubar, "gmajn" Literary Language, Carniolan Language, Central Slovene Standard Language, Slovene Protestants' Views on Language
0 Trubar je vedel, da slovenščine 16. stoletja, ki skoraj ni imela pisne tradicije, nič pa tiskov, ne more primerjati z nemščino, se je pa zavedal, da sta čas in prostor naklonjena veliki ideji, ki jo je lahko za Slovence takrat uresniči le on. Dalmatin je o tem leta 1884 v nemškem uvodu v Biblijo zapisal:
Bog pa nam je v tej deželi iz posebne dobrote in milosti pokazal s častitim in v Bogu učenim Primožem Trubarjem, rojenim Slovencom in izvoljenim orodjem, da se da tudi ta jezik z latinskimi črkami primerno in prav tako dobro pisati kakor drugi.
1	Trubar v čudeže ni verjel, zato je potrebno poiskati prave vzroke za njegov gmajn jezik, ki se je zgodil v 16. stoletju.
1.1 Sam je zapisal: »Jest sem le-te bukvice pustil predrukati vsem slovenskim lubim otročičom h dobrimu, de se tudi iz nih brati inu ta celi hatehizmus navuče« (Abecednik 1566).
»Čudež« s slovenskim jezikom se ni zgodil čez noč, a ko se je, je bil sam po sebi umeven - Trubar je najprej izdal katekizem, tj. glavne nauke nove vere, in abecednik, tj. knjižico, ki bo naučila ljudi brati in pisati, da bodo v slovenskem jeziku lahko sami spoznali pravo vero. »Čudež« torej, ki so ga nekateri raziskovalci Trubarjevega življenja in dela kar malce preveč romantično pripisovali njegovi »ljubezni do svojega ljudstva in verski gorečnosti« (Rupel. 1962). Gorečnost in ljubezen sta imela pri Trubarju trden temelj, njegov načrt je bil jasen in premišljen: ponuditi pravi evangelij v knjigi, ki bo Slovence osredinila ob prvem knjižnem jeziku in Ljubljani kot njihovem najpomembnejšem kulturno-političnem in cerkveno-upravnem središču. Trubar je z iskanjem zahtevnejšega slovenskega cerkvenega knjižnega izrazila začel vzpostavljati gmajn jezik kot prvo osrednjeslovensko knjižno normo, izhajajočo iz želje po uveljavitvi slovenskega jezika pri razlagi verskih resnic. Prvič se je tako pojavilo pomembno spoznanje, da smo Slovenci kulturno in kot narod živi le, če lahko pišemo, tiskamo in beremo knjige v svojem knjižnem jeziku:
/.../ berite sami tu sv. Pismu, suseb Janža evangeli, tu djanje tih jogrov, s. Pavla listi, potle tiga s. rajha vero, od mene iztolmačeno, suseb predgovor. V tih boste nešli, de Kristus sam inu preroki, jogri drugiga nesu vučili, temuč kar mi zdaj vučimo inu verujemo, tu je, vse tu, kar je kratku v ti mali bibliji, v tim katehizmi zapopadeno. (Ta celi psalter Davidov, 1566).
Ljubezen do svojega ubogega, preprostega in dobrosrčnega slovenskega ljudstva in oznanjanje prave vere sta bila pri Trubarju povezana in sta nakazovala njegovo podzavestno razumevanje osrednjeslovenske knjižne norme, predvsem jezika v cerkvi in (verske) kulturnosti oz. kulture knjižne besede med Slovenci v 16. stoletju. Takole ju je sam nedvoumno in vzročno povezal:
Bog ve, da sem že v tistem času, ko sem že pri vas Slovencih pridigal iz latinskih in nemških knjig, pogosto vzdignil in vzkliknil k Bogu, naj se zaradi posvečenja svojega imena in razširjenja svojega kraljestva milostno ozre na našo ubogo, preprosto in dobrosrčno slovensko ljudstvo, naj mu prizanese in ga obdari z veliko milostjo in darom, da bi se kakor jezik drugih narodov tudi njegov jezik pisal in bral in da bi se sveto pismo in druge dobre krščanske knjige prav prevedle in natisnile v slovenskem jeziku.
2	Trubarjeva odločitev za gmajn jezik je bila, če se izrazim moderno, projektno delo. Trubar je imel natančen načrt, kaj misli narediti na področju vere in kulture in kako bo to uresničil.
2.1	Osnutek tega projekta je izhajal iz reformatorskega koncepta, po katerem je kot stranski produkt pa vendar skoraj samoumevno nastal jasen načrt t. i. osrednjeslovenskega knjižnega jezika (Rajhman, 1977).
2.2	Pravnost za gmajn jezik je Trubar našel v Pismu Rimljanov: »Kajti pisano je: Kakor živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim, 14,11). To svetopisemsko mesto je bilo za Trubarja dovolj trden temelj (če lahko tako rečem, zavedajoč se, da je njegova razlaga večplastna), da je v nemškem posvetilu prevoda z naslovom Ta prvi dejl tiga noviga testamenta (1557) lahko zagovarjal svojo odločitev za prevajanje cerkvenega besedila v osrednjeslovenski jezik:
Sv. Pavel prišteva tudi raznovrstne jezike med darove sv. Duha, a Bog mi je iz posebne milosti zaradi Jezusa Kristusa naklonil znanje slovenskega jezika, kakor ga govore v naši deželi Kranjski, pa sem v njem pridigal, kakor veste, sedemnajst let v raznih krajih slovenskih dežel; razumem tudi precej latinsko, nemško in laško. To torej in moja vest sta me gnala k temu prevajanju. In ker zdaj tudi nikogar ni, ki bi se hotel tega dela lotiti, sem se tedaj v imenu Gospodovem drznil in začel na najlažjem mestu.
2.3	To »najlažje mesto« je bilo rojstvo osrednjeslovenskega knjižnega jezika. Trubarjevega gmajn jezika, oz. od Krelja imenovanega tudi gospod Trubarjeva kranjščina. V nemškem uvodu leta 1557 je Trubar preprosto zapisal, da je bilo vse samo po sebi umevno, da se je to moralo zgoditi, da je bila to naravna pot nastanka osrednjeslovenskega knjižnega jezika. V praksi pa je bilo čisto drugače, veliko težje, kot se zdi iz Trubarjeve skromne izjave, da je začel na najlažjem mestu. Šlo je za premišljeno odločitev, za prvi slovenski jezikovni koncept - najlažje mesto je od Trubarja zahtevalo, da je določil knjižno normo, osnovo za to normo in pisavo. Kako dolgo in kako je o tem razmišljal, ne vemo - lahko je to navdušenje za slovenski jezik prišlo samo od sebe, lahko (in to je bolj verjetno) je imelo daljšo predzgodovino. Danes je težko natančno določiti, kolik je bil pri tem npr. neposredni vpliv škofa Bonoma, tržaških izkušenj in/ali takratnih političnih razmer v evropski cerkvi; burno obdobje (pred)reformacije na Slovenskem je Trubarja odločilno zaznamovalo in čeprav je dolgo okleval med katolištvom in reformatorstvom, je že leta 1550 pokazal, da o knjižnojezikovni avtonomnosti Slovencev nikoli ni dvomil. Že pred izidom prvih slovenskih tiskanih knjig je vsa svoja prizadevanja, želje in pričakovanja podredil praktični uporabnosti in koristnosti osrednje slovenščine: bilo je jasno, da je središčni jezikovni koncept najprimernejši - izkušnja iz Trsta in prvega službenega mesta na Štajerskem ga je samo še potrjevala, da se je zaradi splošne razumljivosti potrebno previdno dvigniti nad dialekt.
2.3.1 Osnovo za knjižni jezik je Trubar naravno prepoznaval v živem, govorjenem jeziku. Nič umetnega ni mogel dodati gmajn jeziku, ki je Slovencem v osredju že pred Trubarjem omogočal praktično sporazumevanje med preprostimi ljudmi. Odločil se je za živo govorico, ki jo je poznal iz dolenjskih krajev, nadgrajeno z gorenjščino in ljubljanskim govorom. Tako je oblikoval sinhroni jezikovni koncept, prvo nadnarečno osrednjeslovensko knjižno nor-
mo, ki je bila po njegovem mnenju splošno razumljiva v najširšem slovenskem jezikovnem prostoru. Trubar je v nemškem posvetilu k že omenjenemu prevodu (Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, 1557) zelo jasno zapisal, da je zavestno iskal delni sporazum, skupni imenovalec slovenščine, v takrat že prepoznavno izoblikovanem slovenskem narečnem jezikovnem prostoru. Trubarjev gmajn jezik ni do potankosti določen in premišljen sistem, ampak uporabno orodje za razumljivo sporazumevanje. Prav ta splošna razumljivost je prepoznavna podoba Trubarjevega koncepta gmajn jezika:
Pri prevodu sem se potrudil glede besede in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri kmečkem slovenskem ^ jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil. Nenavadnih in hrvaških besed nisem hotel primešavati, niti si novih izmišljati. /.../ Če sem pa nekatere besede nenatančno prevedel, se je zgodilo, zaradi pomanjkanja slovenskih besed, ali pa zato, ker jih nisem poznal oz. mi takrat niso prišle na misel. (Citirano po: Glavan, 81)
3 Trubarjeva odločitev za gmajn jezik izhaja iz njegovega prepričanja, da mora tudi knjižna norma upoštevati načelo preprostosti. Verske resnice se lahko razlagajo, povedo na preprost in razumljiv način tudi v slovenskem jeziku, saj je odklanjal takrat splošno misel o robatosti slovenskega jezika. Zavedal se je narečne razcepljenosti slovenščine, želja o takem jeziku, ki bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, pa ga je vodila do razmišljanj, česa se je potrebno držati v knjižnem jeziku. Jezikovni predpis, ki ga je Trubar zagovarjal, je izhajal iz njegovega razumevanja rabe gmajn jezika - ta besedna zveza tudi najbolje določa Trubarjev jezikovni program, ki se kaže v odločitvi za nadna-rečni sinhroni osrednjeslovenski jezikovni koncept in bohoričico kot primerno pisavo za tak knjižni jezik.
3.1 Trubar je v 16. stoletju združil v osrednji knjižni jezik, ali kot ga je sam imenoval kranjski jezik, do takrat že razdruženi osrednjeslovenski narečni prostor z Ljubljano kot naravnim geografskim in kulturnim središčem, oz. s takrat nastajajočim povezovalnim mestnim ljubljanskim govorom (pridigarska tradicija in slovensko predknjižno izročilo). Verjetno je v tem jeziku prepoznaval tudi narodotvorno vlogo, saj je t. i. kranjsko narečje razumel kot povezovalni jezik tistih slovenskih pokrajin, ki jim je namenil katekizem in abecednik. Lubi Slovenci, preprost slovenski narod, so bili v 16. stoletju čisto slovenski najbrž le na Kranjskem. »Slovenci« so mu bili Kranjci, Korošci, Štajerci, Dolenjci, Krašovci, Istrijani in Bezjaki; in ker so v 16. stoletju kajkavci svoj knjižni jezi imenovali slovenski, se zdi, da je Trubar v Urachu kratek čas celo razmišljal o tem, da bi k osrednejslovenskemu (kranjskemu) knjižnemu jeziku pritegnil tudi hrvaške kajkavce: »Te ene besede, koker krščenik-kristjan, Jezus je v grob položen-Jezus je pokopan, Sloveni in Krovati tolmačijo; na tim se nema oben zmotiti, zakaj obuje je prav.«
Zanimivo je, da tako nikoli ni razmišljal o Prekmurcih, ki jih npr. leta 1566 v nemškem uvodu v Ta celi psalter Davidov niti ni naštel med »Slovenci«:
Blagorodnim, plemenitim /.../ meščanom in vsem pobožnim kristjanom, ki prebivajo v kneževini Kranjski, Spodnještajerski in Koroški, v grofiji Goriški, v Slovenski marki, v Metliki, na Krasu in v Istri, pristašem augsburške veroizpovedi. (Citirano po: Glavan, 126).
Nanje se je skliceval šele leta 1882 v nemškem uvodu k delu Ta celi novi testament, kjer je dosledno razlikoval med slovenskim in ogrskim jezikom -gmajn jezik je osrednjeslovenski in panonske slovenščine v ta okvir ni pritegnil:
Mi Kranjci, Spodnještajerci, Korošci in Slovenci, ki z navadnim kmečkim ljudstvom uporabljamo slovenski jezik, moremo in moramo po pravici /.../ zahvaliti in slaviti Boga za milost, ki nam jo je dal v Jezusu Kristusu, da smo po njem vsestransko obogateli v vsakršnem smislu in spoznanju /./ Zakaj nam in vsakomur je znano, da ni bilo najti pred štiriintridesetimi leti nobenega pisma ne registra, nikar knjige v našem slovenskem jeziku, ker so menili, da sta slovenski in ogrski _ jezik tako surova in barbarska, da se ne dasta ne pisati ne brati.
Trubarju se je zdelo, »da tih drugih dežel ludi tudi mogo zastopiti«, zato je sklenil, »delu v ta kranski jezik ... postaviti.« Izraz kranjski jezik je pri Trubarju stilna sopomenka za gmajn jezik, tj. metafora za preprost jezik kmetov, ki opirajoč se na predknjižno izročilo prerašča v preprost osrednjeslovenski knjižni (cerkveni) jezik, ki se, tako poudarja Trubar sam, izogiba »obračanu oli tolmačenu lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed, katerih vsaki dobri preprosti Slovenec lahku more zastopiti«. Gmajn jezik je torej zavestno preprost nadnarečni kranjski jezik, tj. živi govor, ki izhaja iz dolenjščine, gorenjščine in ljubljanskega govora. Trubar je središčni jezik, naddialekt, postavil za osnovo svojemu knjižnemu gmajn jeziku.
3.2	Taka odločitev za preprost jezik seveda ni zavračala strokovnih izrazov tam, kjer jih je potreboval. Terminologija je pomenila odmik od prvotnega jezikovnega programa, od t. i. gmajn jezika, in kaže, kako je Trubar pilil jezik in iskal primerne rešitve - pri tem prihaja do izraza jezikovna omikanost in primernost jezikovnih sredstev (zlasti besedja) v njegovih prevodih, ko je zaradi boljše razumljivosti dodatno razlagal novotvorbe ter iskal tudi tujejezične sopomenke in ustreznice »To latinsko besedo lex Nembci imenujejo Gesetz, ti Krovati inu Peami Zakon, mi Kranjnci pak po tej nembščini nji pravimo Postava ...; koker Nembci tolmačimo Gnada, Krovati in Peami milost.«
3.3	Zadrego s pisavo je rešil v dveh korakih: (1) najprej je leta 1550 priredil gotico slovenskim glasoslovnim posebnostim, nato (2) pa je leta 1555 uvedel latinico. Postopnost pri uvajanju ustrezne samostojne »slovenske« pisave je razlagal tako, da je hotel »po tej ortografiji štaltnu ino zastopnu pisati«. Nekateri črkopisi (npr. češki, poljski ...) so mu bili »grdi viditi«, ker ni želel »preveliku puhštabov oli konzonatov k ani silabi jemati«, grška pisava pa zanj ni bila sprejemljiva, ker je želel »zastupno« pistati« (ptujski minorit Penn se je sredi 19. stoletja zanjo vendar odločil kot za nevtralno, začasno in nadomestno rešitev v slovenskem črkarskem sporu). Latinica, ki jo je uvedel leta 1550, »de ta beseda s tejmi latinskimi puhštabi se lepši inu ležej piše ter bere«, je kljub
slovenskim dvočrkjem ostala prepoznavno nemška. Trubarjeva reforma pisave ni bila tako posrečena in premišljena kot njegova jezikovna norma. Dela se je lotil premalo natančno, verjetno se mu vprašanje pisave ob prevajanju in normiranju jezika ni zdelo tako pomembno, predvsem pa je zmotno pričakoval, da bodo bralci slovenskih knjig sami našli »ključ za izgovor slovenskih besed v nemško-latinskem pismu po načinu in lastnostih našega jezika«. Gre za opazno nedoslednost v njegovem jezikovnem programu, saj je pri osnovi za osrednjo knjižno slovenščino izhajal iz gmajn jezika, pri črkopisu pa je računal na t. i. izobraženega bralca, ki zna celo nemško ali latinsko. Temeljno načelo njegove norme, tj. splošna razumljivost, pa s tem vendar ni bila ogrožena - Trubar se nikoli ni strinjal z, tako je tudi sam zapisal, »umestnimi rešitvami« Krelja in Bohoriča. Merilo izrazne uspešnosti mu je bila vedno živa ljudska govorica in glede besedja se je dosledno odločal za izraze, ki so bili živi med ljudmi, tudi če je šlo za prevzete besede. Taki izrazi, ki nikoli niso prestopili v žargon, pa dajejo Trubarjevemu gmajn jeziku prepoznavno podobo živosti in razumljivosti, upoštevajoč predvsem jezik Ljubljane. Trubarjev gmajn jezik kot podlaga za osrednjeslovenski knjižni jezik je torej živ pridigarski jezik 16. stoletja z bogato izrabo sopomenskosti (domači izrazi, sposojenke in tujke), vendar hkrati navezan tudi na ustno slovensko pridigarsko tradicijo.
3.4 Trubar se je zavedal svoje vloge pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. Leta 1561 je v edini knjigi, ki jo je izdal samo v nemščini (Register und summarischer Inhalt), o svojem prevajanju v slovenščino zapisal: »Odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej nikoli ni pisal, še manj pa tiskal.« (Citirano po: Glavan, 81).
Zapis dokazuje, da Brižinskih spomenikov v 16. stoletju niso poznali, prav tako ne Rateškega rokopisa in drugih jezikovnih drobcev, vprašanje pa je, zakaj je Trubar »zatajil« Stiški rokopis in (verjetno) tudi slovenski jezikovni drobec na nemškem sramotilnem letaku iz leta 1515.
4 Trubarjevo odločitev za gmajn jezik je v 16. stoletju prevrednotil Kreljev koncept slovenskega jezika. Soočila sta se dva različna jezikovna pogleda, sinhronija in diahronija, ki sta nato v zgodovinskem razvoju slovenskega jezika določala različni knjižni normi in predpisa na Slovenskem.
Knjižni status slovenskega jezika v 16. stoletju je odločilno zaznamoval Jurij Dalmatin, ki je s pravim jezikovnim čutom in odločitvijo za sredinskost združil Trubarjev in Kreljev pogled na jezik (Orožen, 1996, 1996a) ter s prevodom Biblije (1584) določil ustrezno normo za slovenski jezik - njegova Biblija ni bila le temeljna knjiga krščanstva na Slovenskem, filozofsko in umetnostno besedilo ali največji tiskarski dosežek na Slovenskem, ampak tudi jezikovni priročnik za vse pišoče Slovence naslednjih dvesto let. To se je zgodilo zato, ker je Dalmatin znal odbrati vse dobro iz Trubarjevega gmajn jezika in s posluhom sprejeti tudi Kreljeve reforme (Orožen, 1996b) ter tako pokazati, da je jezik sicer samobiten, vendar pa ne izhaja sam iz sebe, ampak iz človeka, ki ga uporablja, nanj vpliva in duhovno določa. Samobitnost slovenskega knjižnega jezika je po 16. stoletju prišla najbolj do izraza takrat, ko so njegovi vodniki
in uporabniki sledili Dalmatinovi sredinskosti. Pozitivna razvojna pot je pripeljala do združitve osrednje- in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja in oblikovanja t. i. novoslovenščine ter Škrabčeve odločitve, da je 16. stoletje meja, ki se je pri določanju normativnosti slovenskega jezika ne sme prestopiti. Škrabčevo jezikoslovje tako združuje vse sprejemljive diahrone in sinhrone poglede na slovenski jezik od 16. stoletja naprej, jezikovne skrajnosti pa so se dogajale na obrobjih, ko je pretirano zavzemanje za »gmajn jezik« pripeljalo do vdora narečnih elementov v knjižni jezik (pridigarstvo baroka in razsvetljenstva) in oblikovanja pokrajinskih knjižnih različic (vzhodnoštajerski knjižni jezik in Dajnko), na drugi strani pa je nekritično upoštevanje diahronih jezikovnih pogledov pripeljalo do jezikovnih zablod (ilirizem, slavizacija in arhaizacija jezika, levstikovanje).
V zgodovinskem razvoju slovenskega jezika se je pokazalo, da je bila Trubarjeva odločitev za gmajn jezik z nekaterimi Kreljevimi dopolnitvami in Dalmatinovo sredinskostjo prava odločitev in dobra osnova za prvo (osrednje) slovensko knjižno normo - Škrabec je to konec 19. stoletja potrdil na najboljši možni način.
5 Trubarjev koncept gmajn jezika se kaže tudi kot možno izhodišče za razmišljanje o njegovem »literarnem programu«, in sicer o vlogi in pomenu cerkvenega slovstva za Slovence v 16. stoletju:
Mi nočemo prevajati ne tiskati nobene prepirljive, nepotrebne ali močno izpodbitne knjige, ampak zgolj to, kar potrebuje ubogi, navadni, preprosti človek za zveličanje svoje duše /.../, kar moremo lahko zagovarjati pred vsem krščanstvom in dokazati z jasnimi izreki iz sv. pisma in iz katekizma.
Trubar se je odločno zavzel za cerkev slovenskega jezika in cerkveno slovstvo v slovenskem jeziku:
Ampak kedar se v ti cerkvi s tejm zastopnim gmajn deželskim jezikom bere, poje inu pridiguje, taku od tiga ta cerkov, tu je ta gmajna vseh vernih, bo v ti veri potrjena ... Za tiga volo je veliku nucniša ena kratka, zastopna pridiga, koker deset tavžent nezastopnih maš. (Svetiga Pavla ta dva listi h tim Korintarjem inu ta h tim Galatarjem, 1561. Citirano po: Glavan, 98).
Za Trubarja so bili širjenje krščanske (prave) vere in načeli praktične uporabnosti ter koristnosti na prvem mestu. Toda ta program je imel ob sebi nujen, obvezen, neizogiben »stranski produkt«, tj. oblikovanje slovenskega knjižnega jezika:
Vas vseh v tim božjim imenu zvejstu prosim inu opominam, de vi nerpoprej visoku zahvalite Boga za le-to dobrutu inu za ta velik dar božji, kir se taku zdaj /... / ta naš jezik tudi piše in druka.
Utilitarna literatura je bila po Trubarju možna le v razumljivem, preprostem,
gmajn jeziku: »Vse riči v cerkvi, pridige, molitve inu petje, se ima v tim gmajn
zastopnim jeziku vsake dežele dopernesti.« Jezik liturgije in šolstva mora biti zato slovenščina:
Vsem zastopnim krščenikom je vejdeč, de ti psalmi inu druge duhovne peismi se imajo v ti cerkvi pejti; ampak kir so se dosihmal le v latinskim, tim gmajn ludem v nezastopnim jeziku v ti cerkvi pejli inu tudi mašovali, krščovali inu brali le latinsku, tu mi držimo za nepridnu inu unucnu; inu kir so s takim latinskim petjem inu branem tudi hoteli milost, odpuščane tih grehov inu druge riči per Bugi dobiti inu zaslužiti, le-tu mi držimo za enu pregrešene inu zašpotovane te kriji Kristusove. Obtu mi hočmo, de uže naprej v ti naši kranjski deželi, de se ti psalmi, pejsmi inu vse druge službe božje, ti sv. Zakramenti v tim slovenskim kranskim jeziku dopernašajo inu dile. (Cerkovna ordninga, 1564. Citirano po: Glavan, 118).
Inu de ti hlapčiči inu deklice vsako nedelo ob puldnevi oli ob večernici zred s tejmi farmani v to cerkov prido inu tak katekizmus, koker je le-tukaj zapisan, vprašajo inu odgovarajoč očitu inu zastopnu izvuna gori povedo. (Cerkovna ordninga, 1564. Citirano po: Glavan, 118).
6 Trubarjev gmaj jezik se je pripravljal najprej na prižnici, izhajajoč iz živega govora slovenskega alpskega jezikovnega prostora in osrednjeslovenske pri-digarske tradicije, vendar brez poznavanja jezika Brižinskih spomenikov in drugih zapisanih predknjižnih izročil (razen izrazito dolenjsko obarvanega Stiškega rokopisa). Trubar je pri tem izhajal iz reformatorskega koncepta, po katerem je skoraj samoumevno nastala jasna zasnova t. i. osrednjeslovenskega knjižnega jezika (od Krelja imenovanega tudi gospod Trubarjeva kranjšči-na) - normiral ga je kot nadnarečno tvorbo središčnih slovenskih narečij, in sicer z večjim deležem dolenjščine kot gorenjščine in opazno vlogo takrat že nastajajoče ljubljanske mestne govorice. Trubar svojega gmajn jezika ni veliko spreminjal in je z malo dopolnitvami ostal enak petindvajset let, čeprav sta bila s Kreljem različnih pogledov:
Kar se pa tiče prevoda ali tolmačenja, sem pustil tale testament v svojem prvotnem prevodu, zakaj pri ponovnem branju nisem našel v njem nič nepravilnega. Tudi me v vseh 25-ih letih, odkar sem začel prevajati, nihče ni obdolžil česa krivega. (Ta celi novi testament, 1882, nemški uvod).
Trubarjeva jezikovna kultura je na zelo visoki ravni - njegovi prevodi, priredbe in samostojna besedila so jezikovno-stilno premišljeno izoblikovani v prerodnem duhu. Jezikovna omikanost opazno izstopa, tako da je njegov gmajn jezik upravičeno dobil veljavo modernega osrednjeslovenskega knjižnega jezika, ki nam že skoraj petsto let kaže vedno nove načine razmišljanja o jeziku in njegovem spreminjanju.
LITERATURA
Kozma AHAČIČ, 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. Ljubljana.
Mihael GLAVAN, 2008: Trubarjev album. Romanje s Trubarjem. Ljubljana. France KIDRIČ, 1951: Primož Trubar. Ljubljana.
Majda MERŠE, 1990: Jezikovne spremembe v Trubarjevih prevodih Nove Zaveze. Razprave. Ljubljana, 163-179.
—, 2005: Trubar v Škrabčevem jezikoslovju. Jezikoslovci in njihova dela v Škrab-čevih očeh: Škrabčeva misel V: zbornik s simpozija 2005. Nova Gorica, 49-69.
France NOVAK, 2000: Vloga protestantizma pri oblikovanju slovenskega knjižnega jezika. Protestantizem - zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nädasdyjev dvorec). Petanjci, Ljubljana, 213-229.
Martina OROŽEN, 1996: Trubarjev jezikovni nazor in njegov knjižni koncept v obrednih besedilih. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 114-129.
—, 1996a: Kreljev jezikovni koncept. Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 170-187.
--, 1996b: Slovnična in besediščna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika
ob Japljevem prevodu Biblije (1584-1784-1802). Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana, 251-269.
Breda POGORELEC, 1984: Novi pogledi na slovenski knjižni jezik. Protestantismus bei den Slowenen - Protestantizem pri Slovencih. Wien, 181-208.
Jože RAJHMAN, 1977: Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodovin-skih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana.
—, 1986: Pisma Primoža Trubarja. Ljubljana.
—, 1986a: Trubarjev svet. Trst.
Jakob RIGLER, 1965: Osnove Trubarjevega jezika. JiS. 161-172. —, 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana. Mirko RUPEL, 1962: Primož Trubar: življenje in delo. Ljubljana. Jože TOPORIŠIČ, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana.
SUMMARY
Trubar was the first author to translate New Testament for Slovenians into language understandable to them (the first fragments in Catechisms, followed by the Gospel of Matthew /1555/, Ta prvi dejl tiga novega testamenta (The First Part of This New Testament/ /1557/, Ta drugi dejl tiga novega testamenta /The Second Part of This
New Testament/ /1560/, Novega testamenta poslednji dejl /The New Testament's Last Part/ /1577/, Ta celi novi testament /The Complete New Testament/ /1582/). By doing so, Trubar set the norms for the Central Slovene Standard Language (Carnio-lian). He recognized the Carniolian dialect to be a natural linkage between central Slovenes, yet he tried deliberately to be compatible with and to be understandable to as many "dear Slovenes" as possible. In the 16th century, Trubar'splain language was limited mostly to church literature, but it started to make its way into the society of European languages very successfully although plain language was meant to be only a by-product of Protestantism at first in order to overtake the role of domestic language and a kind of methodological aid in the Church.
At first, Trubar's gmajn jezik (plain language) was preached from pulpits and it originated from the live speech of the Slovene Alpine linguistic area and from Central Slovene Standard Language preaching tradition; however, without knowing the Freising Manuscripts and other written pre-literary records (except the Stiški rokopis, strongly influenced by the Lower Carniolian dialect), Trubar proceeded from the reformatory concept according to which the concept of the so-called Central Slovene Standard Language (Krelj named it Mr. Trubar's Carniolian language) was actually a natural result. Trubar normed it as an over-dialectal formation of central Slovene dialects in which the Lower Carniolian dialect prevailed over the Upper Carniolian dialect and in which the language of Ljubljana city started to play an important role. Trubar's linguistic culture is on a very high level - his translations, adaptations and autonomous texts are linguistic-stylistically well considered and in a reformist spirit. Linguistic accomplishment is clearly distinguished by Trubar's use of communicational resources, in surpassing the Latin original, and in well recognized independence from German syntax. Accordingly, Trubar's "plain language" achieved the importance of modern Central Slovene Standard Language.
Protipomenskost v Trubarjevem Katekizmu z dvejma izlagama iz leta 1575
Irena Orel
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana, irena.orel@fff.uni-lj.si
- SCN I/1 [2008], 15-29 -
V prispevku bo z različnih vidikov osvetljena sistemska in besedilna raba protipomenskosti v Trubarjevem najbolj polemičnem besedilu, Katehizmu z dvejma izlagama (1575), ki dvojnost razlage poudarja že v naslovu, versko nasprotnost pa izraža tudi v Pridigi od stare prave inu krive vere, ki bo natančneje razčlenjena.
The paper will illustrate the systematic and textual use of antonymy in Trubar's most polemical text, Catehismus s dveima islagama (Catechism with Two Interpretations) which emphasises the duality of interpretation in its very title, while the religious dichotomy is also expressed in the Pridiga od stare prave inu krive vere (Sermon on the Old, True Faith and the False Faith) which will be analysed in more detail.
Ključne besede: zgodovina slovenskega knjižnega jezika, 16. stoletje, Primož Trubar, zgodovinsko pomenoslovje, protipomenskost
Key words: the history of the Slovene standard language, 16th century, Primož Trubar, historical semantics, antonymy
0 Uvod: Protipomenskost v protestantskih nabožnih besedilih in pri Trubarju
0.1 V verskih besedilih protestantskih avtorjev predstavlja medleksemsko razmerje protipomenskosti, ki se pojavlja v obliki antiteze kot ene od temeljnih retoričnih prvin antične in humanistične retorike, učinkovito sredstvo za izražanje utemeljevanja svojih in zavračanja nasprotnih trditev. V številnih izdajah katehetičnih in verskih besedil, razlagajočih osnovne nauke, člene evangeličanske vere prevladuje vloga prepričevanja in (proti)dokazovanja.
Začetnika reformacije na Slovenskem Primoža Trubarja pa sta spodbudila k ostremu in učinkovitemu odgovoru in povzročila nastanek tega katekizma izida danes neohranjenega katoliškega Pache(r)neckerjevega katekizma iz l. 1574 v slovenskem jeziku (Compendium catechismi catholici in Slavonica lingua per questiones in gratiam catholicae juventutis propositum),1 l. 1775 pa prav tako v Gradcu izšla ostra jezuitska kritika, disputacija »zoper našo cerkev in vero«, o katerih piše Trubar na začetku nemškega predgovora. Trubarjev tokratni katekizem vsebuje slovenski nagovor, nemški in slovenski predgovor ter štiri vsebinske dele: katekizem s kratko württembe^ko razlago, pridigo od stare prave in krive vere, hišno tablo s koledarjem in registrom ter agendo. Naslov sam je dvoumna sintagma, ki bi jo lahko razumeli v luči dveh verskih opredelitev, o katerih govori ne le pridiga, predgovor, temveč je rdeča nit mnogih protestantskih nabožnih besedil v boju »za pravo staro vero«, ali pa se konkretno nanaša na razlagi dveh teologov, navedeni v nemškem naslovu: Katekizem z razlagama gospodov Brenza in M. E. Vischerja; prvo M. Glavan (1996: 12) poveže s katekizmom, drugo s pridigo, za katero meni, da je prerasla v »izrazito izviren opis«.
0.2 Vsa tedanja besedila naših protestantskih piscev so služila za zagovarjanje njihovih verskih nazorov, kar se odraža v izbiri slogovnih sredstev, v antitetični nasprotnosti in dopolnjevalni protislovnosti kot tudi v uporabi čustvenostno polarizirajoče (črno-bele, negativno, tudi slabšalno in pozitivno naravnane) besedne, slovnične in besedilne protipomenske dinamike in prepletanj, ki se v tem katekizmu izkazuje tudi v polemičnem tonu do katoliškega katekizma. Za ponazoritev je izbran večji del iz Trubarjevega krajšega slovenskega nagovora, v katerem so okrepljeni protipomenski pari in izrazi, ki potrjujejo pogostnost in raznovrstno prepletenost protipomenskih razmerij na različnih ravneh in se kot rdeča nit ponavljajo skozi katekizem, na kar bo pokazano v prispevku. Slogovna večplastnost in umetelna oblikovanost je izražena v primeri z metaforično rabo protipomenskih dvojic (ovčica - volk) in simboliki kaljenja vode ter nesmiselnosti argumentacije dejanja z zamenjavo položaja vršilcev dejanja (zgoraj - spodaj) ter z očitajočim vrednotenjem vere in dajanjem slabšalnih oz. ironičnih (junaki) poimenovanj s stališča nasprotnikov (zepelavci, kecarji 'krivoverci'), kar avtor spretno zavrne s pobudo za nesprejemanje trditve nasprotnikov (moramo /.../preslišati) ter razveže z navajanjem pravih uničevalcev stare prave vere (ti naši zuperniki, papežniki, junaki) v vrinjenem protivnem stavku, ki ga uvaja veznik temuč ter sklepnim preobratom v nasprotno izraženo lastno stališče, ubesedeno z opredelitvijo vere in glagolskega dejanja (nova, kriva vera - stara, prava izveličanska vera; zamečujemo, doli taremo - vu-čimo, deržimo):
1 V Gradcu pri tiskarju Bartschu je izšla prva slovenska katoliška knjiga Kratki katoliški katekizem za mladino cistercijana iz Vetrinjskega samostana Lenarta Pache(r)neckerja, ki je umrl 30. 9. 1580 kot opat v samostanu v Kostanjevici na Krki; zanj izvemo iz Trubarjevega Katekizma, a doslej ni bil odkrit noben izvod.
Lubi kerfzheniki, Mi, kir bomo ty Lutherski2 inu te noue Vere imenouani, moramo, koker prauio od te ouzhice, kir ie ofdolai vpotoku pyla, ie timu volku, kir ie ofgorai pyl, Vodo skalila, tudi preslishati, de fmo Sepelauci, kezarij, nouo kriuo Vero fazhenemo, to Staro famezhuiemo inu doli taremo. /.../ Temuzh ty nashi fuperniki, ty Papefniki fo ty ifti Iunaki, kir fo ftaroprauo Boshyo vero /.../preo-bernili, preftauili, prozh vfeli inu perftauili, Boshy fapuuidi fubper. Obtu kupite fa male denarie lete Buquice, Zheftu preberite, Taku bote fneshli, De mi Lutershki to Staro, prauo, Ifvelizhansko vero vuzhimo inu dershimo, Bug shnega Duhum bodi fnami Amen. Vash Truber?
1 Teoretične podstave protipomenskosti v jezikovnem sistemu, besedilu in kogniciji
1.0 Nasprotje v širšem smislu je ena od osnovnih kategorij človeških spoznavnih procesov, ki jim ustrezajo temeljna urejevalna načela za različna področja mišljenja. Psiholingvistične raziskave potrjujejo, da razmerje nasprotja predstavlja eno od dveh načel besednih asociacij, ki je precej pogostejša od sopomenskega, in je del pojmovnih usmerjevalnih in urejevalnih shem (Patzke 2000, 11).
1.1 Protipomenskost kot kategorija v logiki, ki temelji na logičnem nasprotju med dvema resničnostma, se odraža v mišljenju in z besedami, označujočimi nasprotja, kar je splošna težnja človeške vednosti (Filipec 1985: 129), je v jezikoslovju obravnavana glede na njeno sistemsko in besedilno vlogo; prva se izkazuje na besedni in slovnični ravni, druga vključuje diskurzivno in sobesedilno nasprotovalnost. V pomenoslovju je obravnavana kot eno izmed paradigmatičnih in medleksemskih pomenskih razmerij.
1.2.0	Kot retorično-stilistična prvina se izraža predvsem v obliki antiteze, ki je definirana v klasičnih retorikah pri Aristotelu, Demetriusu iz Faleruma, Ciceronu in Kvintilijanu (Krašovec 1984a: 1). E. R. Curtius podaja razlago antiteze: »zveza dveh stavčnih členov, ki vsebujejo miselno nasprotje«, Lausberg pa jo opredeljuje kot protistavljanje dveh nasprotnih stvari4 (Krašovec 1984a: 3, 5). Formalno se uresničuje kot protipomenski dvočlenski / veččlenski niz oz. dvojna, trojna ... formula.
1.2.1	Antitetičnost v biblijskem besedilu nastopa kot posebna stilistična figura, poimenovana z izrazom merizmi, ki so značilni biblijski stilemi pro-tistavljanja pojmovnega sveta in zajemajo celoto kot dopolnjevalno enovitost (v katekizmu npr. dobro - zlo, nebo - zemlja, nebo - pekel, bog - hudič, bog - ljudje, telo - duša, telo - kri), kjer dva skrajnostna pola, bipolarne entitete, s predznakom pozitivnosti in negativnosti sooblikujejo komplementarno podobo sveta, pri čemer ima lahko en pojem tudi več različnih nasprotij. Merizem je
2	Okrepljeni tisk in podčrtavo (samo pri glagolskih protipomenskih izrazih) v vseh navedkih je uvedla avtorica prispevka zaradi lažje prepoznavnosti protipomenk.
3	Pisava skupaj in narazen pri ločilih upošteva nedosledni zapis v izvirnem besedilu, tako tudi v drugih navedkih iz Trubarjevega izvirnega besedila.
4	V izvirniku se glasi: »Antitheton is the contraposition of two opposing res«.
biblična figura, ki izraža celoto z dvema skrajnima deloma v simboličnem pomenu (Krašovec 1977, 1984b, po Novak 2004: 206).
1.2.2 V stilistiki na sobesedilni protipomenskosti temelji še kontrast, oksi-moron, evfemizem in ironija (Filipec 1985: 132).
1.3.1	Protestantska verska, predvsem katehetična, besedila5 imajo v boju za uveljavitev idejnih sprememb nasprotovalno vlogo (teza - antiteza), dokazoval-no/prepričevalno vlogo (argument - protiargument), polemično vlogo (verski boj: za - proti). Menjavanje upovedovalne perspektive in navajanja sodb tako s stališča zagovornikov kot nasprotnikov sproži zamenljivost polarnih antoni-mnih parov: kar je pravo, staro, dobro za eno stran, je krivo, novo, slabo za drugo in obratno; pojavlja se npr. na ravni kvalitativnega presojanja temeljnega religioznega termina (vere) s polarizacijo evangeličanskega in katoliškega dojemanja njene pojmovne vsebine, ki jo izražajo predvsem s stališča izročila, pravilnosti, pripadnosti, resničnosti: luteranska vera je stara/prava/božja/ izveličanska/resnična, katoliška pa njeno nasprotje: nova/kriva/falš/hudičeva /zlodejeva/lažniva.
1.3.2	V pragmatiki se v modalnost kot način izražanja referenčno-predi-kacijske vsebine izjave pri nekaterih jezikoslovcih uvršča tudi negacija, ki je ne moremo opisati na strogo logičen pozitivno-negativni način (Verschueren 2000: 191). Na razlaganje vpliva sobesedilo: negacija zajema del ali celotno predikacijo.
1.3.3	V teoriji diskurza je v govornih dejanjih argumentacija »racionalna, jezikovna in družbena dejavnost, katere namen je narediti kakšno stališče za poslušalca bolj ali manj sprejemljivo oz. bolj ali manj nesprejemljivo« (I. Ž. Žagar po F. H. Eemeren, R. Grootendorst, v Verschueren 2000: 429).
1.3.4	U. Patzke (2007) od sistemske antonimije razlikuje besedilno antoni-miteto, ki jo raziskuje s konceptualnega, distribucijskega in komunikacijsko-funkcionalnega vidika; ugotavlja besedilne funkcije besedno motivirane anto-nimitete, vlogo asociacij, tipologijo skladenjskega sobesedila, zgradbo in pomen mikrokonteksta, paralelizme, dopustne zveze in tematiko makrokonteksta idr.
1.4 Klasifikacija besedne protipomenskosti upošteva tako logične kot jezikovne parametre. Različni avtorji določajo različne vrste protipomenskosti, npr.:
-	polarna (stopnjevalna, vektorska), komplementarna (Filipec 1985);
-	kontradikcija, kontrast, konverzija (Patzke 2000);
-	zamenjavna ali konverzivna, dopolnjevalna ali komplementarna, skrajnostna
ali polarna (stopnjevalna; usmerjena ali vektorska) (Vidovič Muha 2000);
-	kvalitativna, koordinacijska, komplementarna, vektorska, konverzivna (Šarić
2007).6
5	Figuro nasprotja v Trubarjevih publicističnih besedilih je s stališča verskih pojmovnih sklopov in področij raziskal J. Toporišič (1995, 352-362).
6	M. Humar (2007: 563-569) je predstavila delitve in opredelitve protipomenk s stališča splošnega izrazja pri različnih avtorjih (Apresjanu, Lyonsu, Novikovu, Mistriku, A. Vidovič Muhi, L. Šarić, M. Golden).
2 Protipomenskost pri Trubarju
2.0 Protipomenskost, nanašajoča se predvsem na vero, nauke, božje službe, njene predstavnike in dejanja v povezavi z vero, ki se uresničuje na besedni, slovnični in besedilni ravni, bo z jezikovnega vidika razčlenjena in preverjena predvsem v osrednjem delu katekizma z naslovom »Ena pridna inu potrebna pridiga, vkateri se preprofiu inu faftopnu vuzhi, koku ty mladi inu preprofii ludie, kir ne vmeio fami brati, oli te cele Biblie ne imaio, mogo is tiga Catehifma to Prauo Staro Ifuellzhansko Vero fpofnati, fpryzhati inu fagouoriti, Inu to kriuo falsh Papeshko faurezhi.« (CDI 40).
Zadnji del naslova izpostavlja dva tipična protipomenska niza, v katerih je izraženo polemično bistvo pridige in celotne vsebinske zasnove, ki se z variacijami v besednih zvezah ponavlja na različnih mestih (v tem primeru sicer tročlenska zgradba razpade na dvočlensko z nesomernim protistavljanjem in manjkajočim členom na drugi strani: pravo — krivo, falš 'slabo, nepravo'; staro —; izveličansko — papeško). Nesorazmerje (3: 1) je razvidna tudi iz glagolskega protistavljanja z značilno pomensko izbiro glagolskih dejanj spoznavanja, dokazovanja, zagovarjanja ter zavračanja: spoznati, spričati inu zagovoriti — zavreči.
2.1.1	Na izrazni ravni običajno protipomenke nastopajo v parih oz. veččlen-skih nizih, ki se med seboj besednovrstno ujemajo in dopolnjujejo: samostalni-ške, prevladujoče pridevniške, glagolske, prislovne, redkeje pa tudi predložne in členkovne priredno ali soredno povezane dvojice, trojice oz. nizi, ki so lahko besedilno povezani, so del istega stavčnega člena, tvorijo t. i. dvojne in večkratne formule, ali pa so razdruženi. Npr. v daljšem slovenskem predgovoru (CDI 12-19) Trubar napoveduje vsebino pridige in naniza značilne v besedilu se ponavljajoče pridevniške protipomenske dvojice (zlasti pogost je kvalitativni časovni (stari — novi) in komplementarni vrednotenjski (pravi — krivi) par, z vmesno slogovno učinkovito vpeljavo zamenjave protipomenskih členov (od noviga inu stariga češčena)), nanašajoče se na vero, krščevanje, čaščenje, na dodatno skrajnostno opredelitev kristjanov pa se navezujejo protipomenski pridevniki oz. samostalniki v ločnih prirednih samostalniških zvezah (bodi — bodi, oli), pa tudi v dostavčni stopnjevalni krajevni določitvi z dvodelnim veznikom nekar samuč — temuč tudi:
Sem tudi vletih Buquizah vti dolgi Pridigi, odfazhetka te Stare Inu Noue, te praue In kriue Vere, od ftarlga Inu nouiga kerszhouana, Obhayla, odpraulga Inu kri-uiga, od nouiga inu Jtariga zhefzhena te Diuice Marye inu vfeh Suetnikou, Szhim inu koku more en vfaki kerfzhenik, bodi vulffoklm oll vniskim ftanu, bodi ceffar oll paj"tyr, nekar famuzh vti Cerqul inu ob Prafnlku, temuzh tudl na Rotaushi, doma na Puli, Bogu prou slushiti (CDI 17).
2.1.2	Protipomenskost se pogosto pojavlja tudi razdruženo v dvodelnih na-števalnih nizih z upoštevanjem ustreznega zaporedja členov v obeh nizih, ki ustvarjajo protipomenske dvojice, ali pa izražajo le neprimerljive pozitivne in negativne lastnostne oznake, kar v zgledu dopolnjujejo tudi priredno naštete glagolske sestavljenke s skupno podstavo (CDI 15-16, Predgovor):
/B/odo tudi mogli inu veidili, to nasho prauo ftaro vero, vfakimu Papeshnikouimu fuper gouorienu odgouoriti, fagouoriti inu fprizhati de ta nih Vera, ie Noua, kriua, falsh, lashniua, hudizheua inu Malikouska, kir te ludi odpelaua inu fapelaua.
2.1.3 Protipomenke se pojavljajo tudi v dveh stavčnih ali povednih enotah, ki je lahko še posebej polarizirana z uvedbo posamostaljene oblike glavnega števnika (eno) in drugostnega zaimka (drugo), npr.: »Tu enu ie zheftnu, prauu inu dobru. Tu drugu ie pag hudu, shpotliuu inu fafromouanu« (CDI 222), oboje avtor še nadalje pojasnjuje s ponovitvijo lastnostnih opredelitev pri pozitivni kvalifikaciji oz. z njihovo variacijo pri negativni: »Tu zheftnu, prauu inu dobru ie letu /.../ Tu drugu pag kriuu inu hudizheuu ie letu /.../«. Pomensko zgornji primeri niso razvrščeni tako, da bi tvorili nasprotnopomenski niz, delno pa lahko prepoznamo nasprotne pare (častno - špotljivo, zasramovano; dobro - hudo (hudičevo), pravo - krivo pa se pojavi v pojasnilu).
2.2 Vrste (med)leksemskih protipomenk
2.2.0 Protipomenskost kot medleksemsko pomensko razmerje bomo ob različnih delitvah7 obravnavali v skladu s slovensko razvrstitvijo in razločili dopolnje-valne ali komplementarne, skrajnostne ali polarne, s podzvrstema stopnjevalnih in usmerjenih ali vektorskih, ter zamenjavne ali konverzivne protipomenke.8 2.2.1 Dopolnjevalni pari,9 tj. biblijska stilistična figura, imenovana me-rizem, glede na različne pomenske razsežnosti tvorijo ponavljajoči se stilem predstavljanja celote z dvema skrajnostma, ki se nanaša na splošna dejstva, stanja (npr. na vodi inu na suhim; te mertve obuditi /.../ te žive soditi (CDI 14, Predgovor) - v prvem členu sta v protipomenskem razmerju tudi glagolsko dejanje in desni delovalnik (mrtev 'brez življenja', obuditi 'dati življenje'); pri samostalniških živih dopolnjevalnih parih je poudarjena ali pojasnjena celota glede na posamezne člane, vlogo, spolsko različnost (npr. sin, šči; oča, mati; gospodar - gospodina, hlapčiči - deklice; hlapec, dekla). Dopolnjevalnost se pogosto pojavlja pri verskih pojmih, ki ubesedujejo idejne razlike med luteranskimi in katoliškimi verskimi nauki, členi (npr. lutrski - papeški/ papežovi; duša - telo: »ie meni dal to Dußho inu Tellu« (CDI 66), »na dushi inu na teleffu« (CDI 15); ta svet - nebesa: »na tim fveitu inu v Nebeßih« (CDI 34), nebesa - pekel; za ženina inu nevejsto; duhovski inu deželski; te telesne inu duhovske pomoči iskati; meso - duh: »(kir ne hodio) po tim meffei, temuzh po tim Duhu« (CDI 133)); značilna je za dvojnost razlaganja
7	O tem prim. točko 1.4.
8	Tako je razvrstila protipomenskost A. Vidovič Muha (2000: 169-174, 2005: 215-220), ki je za izhodišče členitve upoštevala možnost njihovega vplivanja na delovalniške vloge znotraj stavčne povedi (2000: 169) ter kot prvo navedla zamenjavno skupino (2000: 170).
9	A. Vidovič Muha omenja, da Hansen in Lyons ne obravnavajo dopolnjevalne protislovnosti pri antonimiji, temveč samostojno (2000: 169).
vere, božjih služb in nastopa najpogosteje v lastnostnopridevniških določilih ob jedru (resnična - lažniva, prava - kriva (vera) idr.) ali z razlago ob izpostavljeni dvojnosti razumevanja verskega pojma, izraženi s števnikom dva: npr. »fa letema nerftarishema Bratama, fo fe te duei Veri, ta kriua inu ta prava fazhele« (CDI 50); dvojnost grehov se terminološko ubeseduje s sopomenskima izrazoma, ki sta v protislovju (naglavni - mali, mrtvaški -odpustljivi): npr. »duy Grehi, Ty Naglauni oli mertuashki /.../ Ty mali pag inu odpuftliui Grehi« (CDI 130-131).
2.2.2 Skrajnostna (polarna) protipomenskost temelji na dveh nasprotnopo-menskih skrajnostih, ki se ne dopolnjujeta; izražata lastnostno ali prostorsko-časovno nasprotje.10 Načeloma jih določa prisotnost vmesnega, tretjega člena kot srednje vrednosti med obema skrajnostma (Vidovič Muha 2000: 171-172). Kot podskupina skrajnostnih protipomenk se pojavlja stopnjevitnostna protipomenskost, kjer gre za hkratno in vzporedno leksikalno premikanje po skali ene in druge protipomenke proti srednji vrednosti (npr. vrel - vroč - topel (srednji) - hladen - mrzel - leden). Skrajnostne protipomenke so zelo pogoste: prevladujejo lastnostne pridevniške in prislovne dvočlenske protipomenke, ki prostorsko-časovno (po mejstih inu vaseh, čez te dežele inu mejsta, deželski inu mejstni (Bogovi); nuč inu/tar dan), kakovostno (vrstno, izvorno, objektivno in subjektivno vrednotenjsko, pripadnostno ipd.), opredeljujejo splošna dejstva: npr. lastnosti: bog oli bogat; bozi, bogati; mlad - star; nov - star; petler inu bogat); vrsto razlage: »zhaßi kratku, zhaßi dolgu iflagaio« (CDI, 12, Predgovor); »Ta Catehifem skratkimi inu dolgimi Islagami« (CDI, 16, Predgovor); položaj: nizkiga inu visokiga stanu, nizka - visoka gospoščina (CDI 318), »vfi Gofposzhini, mali inu veliki, duhouski inu deshelski (CDI 255) idr.
2.2.3.1 Usmerjene ali vektorske protipomenke izražajo različna naspro-tnopomensko motivirana dejanja ali stanja, katerih uresničitev je (medsebojno) pogojena: v CDI se pojavljajo npr. v nekaterih sobesedilih v zvezah: doli sesti - vstati (»doli feifti inu spet od mife vftati« (CDI 126); na posodo jemati/dolge delati/biti dolžen - plačati/povrniti; dati - povrniti; biti dolžni - dati/plačati (npr. »na puffodo iemlo, dolge delaio inu ne mißlio oli ne hote fpetplazhati oli pouerniti« (CDI 129); »Ta Neuernik iemle na puffodo inu neplazha, ampag ta prauizhen, ie miloftiu inu povrazhuie« (CDI 129)), nidati se/sovražiti - ljubiti: »fe ne nidaio oli fovrashio, temuzh lubio« (CDI 307) - v tem primeru sopo-menskemu prvemu členu dvojice ustreza en protipomenski izraz; vprašati -odgovoriti - gre za tipični, ponavljajoči se in besedilno utemeljen usmerjenostni par: »vprashaiozh inu odgouorezh« (CDI 13, Predgovor), vprašane - odguvor; odpustiti - zadržati: »katerim vi te Grehe odpuftite, tim fo odpufzheni, Inu katerim vi fadershite, tim fo fadershani« (31); prinesti - ponesti 'odnesti': »Mi nishter nefmo na ta fuetpernesli, nishter febo ne poneffemo« (CDI 126); morda tudi vzeti - ohraniti (»ohrani, brani inu pobulsha« (CDI 126), prositi - dobiti (CDI 125), gori narejati - doli treti itd.
10 Pri Šarićevi (2007) so obravnavani kot kvalitativni in koordinacijski antonimi.
2.2.3.2 Poseben tip so besedotvorno (predponsko) različni primeri, ko je podstava enaka, protipomenska pa le predpona. Protipomenske usmerjene so nekatere glagolske sestavljenke s takimi predponskimi obrazili: za-: pre-, v-: iz-, pri-: od- itd.: zapovedati inu prepovedati: »kar Bug hozhe od nas imeiti oli nekar, fapouedanu oli prepouedanu« (CDI 15, Predgovor); fapouiduie inu prepouiduie (CDI 13, Predgovor); odpeljavati - zapeljavati: »od Buga, od nega beffede inu pokorszhine odpelaua inu fapelaua vta Pekal« (CDI 16) itd. Take dvojice pa pogojno tvorijo tudi netvorjenke s predponskimi obrazili, ki opomenjajo nasprotno dejanje ali usmerjenost proč od kod: reči - odreči, iti -oditi, gnati - od-/pregnati.
2.2.4	Zamenjavne ali konverzivne protipomenke so redke: povzročajo spremembo delovalniških vlog: uporaba enega ali drugega leksema iz protipo-menskega para zahteva različna delovalniška mesta oz. različne delovalniške vloge (npr. dati - dobiti, dati - vzeti).1
2.2.5	Kvaziantonimija - sobesedilna protipomenskost se pojavlja v primerih, kjer nasprotja ne izražajo tipični nasprotni pari: npr. v naslednjem primeru sta protipol sovražnega pridevnika krotek in dobrotljiv: »Sludieua Cerkou ie fourashna, nemyrna, Boshya pag ie krotka inu dobrutliua«. (CDI 61); v svetem pismu - sam pri sebi, v lastni norski pameti; »de ie en Bog /.../ de Greshnike shtraifa - te dobre lubi« (CDI 43), kjer je nasprotje izraženo na ravni desnega delovalnika in dejanja: grešniki - dobri, štrajfati 'kaznovati' - ljubiti.
2.3 Slovnične protipomenke 2.3.1 Besedotvorna protipomenskost
2.3.1.1 Istokorenske protipomenke se razlikujejo po besedotvornih predponskih obrazilih, ki izražajo zanikanje ali odsotnost podstave (ne-, zuper-, anti- le v antikrist, antikrišt (Anticrishtu (CDI 122)), antikrištov, v nemškem posvetilu tudi psevdo- (das dise Socij Pseudochristi)). Tudi predponsko obrazilo presni bilo produktivno (pojavi se le v prezmeren).12 Prevladujejo sestavljenke z zanikanjem lastnostnega pridevnika ali prislova, današnje predponsko obrazilo proti-, ki v starejših obdobjih večinoma izraža usmerjenost in ne opozicije, zamenjuje zuper z glasovno dvojnico zubper, ki pa se večinoma ne spaja z glagolsko podstavo, ampak tvori glagolske zveze s predložnosklonskim morfemom zuper, razen v zuperstati (zuperstati oli preoberniti) (CDI 107), v samostalniški tvorjenki zupergovorjene, pisani tudi narazen, zuper govorjene (»Odgovor, na nakateru tih Papeshnikou, vuzhenih inu preproftih fupergouoriene, fuper
11	Zamenjavnost se pojavlja tudi pri stopnjevanju pridevnikov, a primerov zanje pri Trubarju nisem zasledila.
12	Preverjeno je bilo v alfabetariju CDI kot internem slovarskem gradivu Inštituta za slovenski jezik.
leta nash vuk od zheszhena tih Suetnikou« (CDI 210); »Papeshnikouimu fuper gouorienu odgouoriti« (CDI 18, Predgovor)), in v poimenovanju osebe (naši zuperniki (16 pojavitev v vsej knjigi)).
2.3.1.2 Zanikani lastnostni pridevniki (tudi v vlogi samostalnika) in prislovi tvorijo z nesestavljenimi večinoma dopolnjevalno dvojico: verni - neverni, zastopni - nezastopni, »Aku on nekar videzhe inu teleffnu ne pomaga, taku guishnu neuidezhe inu duhousku ohrani« (CDI 229) - v tem zgledu nastopata dva sopomenska para, ki sta v protipomenskem razmerju.
2.3.2 Skladenjska protipomenskost
2.3.2.0 Ker je skladenjska raba protipomenskosti kompleksno področje, ki zahteva samostojno raziskavo, naj na tem mestu opozorim samo na nekatera opažanja o skladenjskih posebnostih v tem besedilu oz. v starejših obdobjih.
2.3.2.1 V prirednih zvezah z vezalnim veznikom inu oz. redkeje z ločnim veznikom oli se pojavijo predvsem dopolnjevalne dvojice, ki nastopajo v različnih stavčnih vlogah, npr.: vernim inu nevernim, brati inu poslušati (oddajanje zvoka, sprejemanje zvoka); »kar fe nemu od eniga drugiga do-briga oli hudiga fturi« (CDI 136) itd. Protipomenski prilastek lahko nastopa ob enakem (izpostavljenem) jedru: »fto ftaro kratko Islago. Inu potle feno obilno« (CDI 16, predgovor). Predložna zveza z zoper, ki je lahko postavljen za ali pred odnosnico, je del povedja: kot povedkovnik je zapostavljen in tedaj vezljiv z dajalnikom: nastopa v zvezah biti/stati komu zoper (npr. (je) božji zapuvidi/katekizmu/Bogu/naši visti/leteima dveimapridigama ... zuper/ zubper; »stoyte S. Duhu fuper« (CDI 52-53)); kot predložnomorfemski del desnega delovalnika nasprotuje desnemu delovalniku predvsem ob glagolih položaja, stanja, delovanja, bojevanja, govorjenja (npr. biti/stati/postaviti se/ sturiti/dopernesti/dejati /grešiti zuper koga ali kaj; »ne dopufti nih vole /.../ fuper te Verne /.../ dopernefti« (CDI 122); bojevati se/vojskovati se/puntzačeti zuper koga ali kaj; govoriti (npr. zuper greh govoriti, pridigal zuper tu rumane), kričati, pisati, pridig(ov)ati, reči, mrmrati, spričati, srditi se ... zuper koga ali kaj, z možno pretvorbo v samostalniško zvezo, izpeljano iz glagola (srd zuper nečistost); ali pa nasprotuje dejanju (npr. zuper reči oli spričati, stati zuper, biti zuper, zuper pridigovati). Predložna zveza s predlogom pres izraža odsotnost samostalniško izražene resničnosti (konkretne, abstraktne), s predlogom z/s tvori protipomenski (zamenjavni) par ob različnih levih de-lovalnikih: npr. pres Ola, Crishme, pres Soly /.../ inu ftem olem fabelauaio, kerfzhuiemo (CDI 161-162). Dvodelne predložne zveze s skozi/iz česa v kaj izražajo prehajanje iz ene skrajnosti v drugo (iz slabega v dobro): »Oli on ie skufi to Iezho vto vezhno frayngo, skufi ta betesh inu shaloft vtu vezhnu fdrauie inu veßelie, skufi shpot inu fafromouane, vto vezhno zhaft, Glorio inu v Maiefteto shal inuprishal.« (CDI 444). Posebne vrste je razvijajoča se skrajnostna protipomenskost ob istih nosilcih lastnosti, izražena skladenjsko-pomensko z glagolom storiti, ki z dejanjem izraža prehajanje lastnosti istih
desnih delovalnikov v svoje nasprotje: Tuprizhouane tiga Gofpudi ie guishnu, Inu fturi te preprofte Modre (41).13
2.3.2.2 Medstavčna ali medpovedna protipomenskost se izraža s pro-tipomenskimi stavčnimi členi ali/in z zanikanjem povedja ter s protivnimi prirednimi stavki: npr. »Inu ftem iftim, te Bolnike nekar de bi fdraui poftali, temuzh de leshei vmerio, masheio.« (CDI 168), kjer ne gre za čisti opoziciji (postati bolan), ampak za sobesedilno izraženo posledično dopolnjevalno protipomenskost (živeti - lažje umreti), ki jo implicira glagol umreti. Desni delovalnik se ob glagolu spreminjanja sprevrže v svoje nasprotje: »De mi vtacih Boshyh slushbah, fmo tudi Nouino fazheli, premenili inu obernili na kriuino« (CDI 160). Vrednotenje poteka z ugotavljanjem pravilnosti trditve, dejanja ipd., pogosto je izraženo v ločni besedni zvezi s poudarjalno obliko nikalnice (nikar) in s povedkovnikom prav (ter tu ob glagolu ločevanja v predhodnem stavku: npr. »/D/e mogo vfsa Pifma, Pridige inu Nauuke, narafen lozhiti inu fpofnati, kateri so prou oli nekar« (CDI 64). Prevladujejo protivni stavki s stilistično uporabljenim zanikanjem dejanja nasprotnikov ali somišljenikov v glavnem stavku, ki je razloženo trdilno v prirednem stavku, uvedenem z veznikom temuč, samuč, ampag: npr. »Oli ta vegshi deil ludi, te praue Vere ne iszheio vtim S. Pifmu, temuzh per fui laftni norski pameti, oli per drugih ludeh, nih Starishih, inu per ftarih Babah, Oli per nefaftopnih faryh inu Menihih« (CDI 43); »Mi vuzhimo ta praua dobra della, te praue Bogu dopadezhe slushbe, Ampag te Malikoushe, zlslaueiske(!) slushbe /.../famezhuiemo inu doli taremo etc. (CDI 323). Zanikanje je okrepljeno z nikalnimi zaimki, prislovi in členki, npr. »Guishnu drugdi nekar inu per nikomer, fe taku dobru nebeshku blagu ne naide, inu de ta zhlouik vtu vezhnu pogublene ne pryde, samuzh vtim S. Pifmu« (CDI 42). Dopolnjevalne protipomenke nastopajo pogosto tudi v stopnjevalnem priredju z dvodelnim veččlenskim veznikom nekar le samuč - temuč tudi, ki lahko stopnjuje le en stavčni člen (npr. »de mi tako Iefufeuo Vezherio, nekar le famuzh nuznu temuzh tudi hvaleshnu vshiuamo« (CDI 441).
3 Besedna in besedilna protipomenskost v Trubarjevi pridigi 3.1 Terminološka protipomenskost
3.1.1 Besedila z očitno pragmatično vlogo prepričevanja, še posebno polemičnega značaja, kjer je boj med različnimi podmenami, idejami, ideologijami, smermi, teoremi, teorijami ipd. prikazan v obliki teze in antiteze (pri Krelju v Otročji bibliji (1566) z naslovi opredeljene kot Thesis - Antithesis prave kristjanske in antikristjanske vere inu razločenje), s predstavitvijo obeh polov: pri Trubarju je izražena z nasprotnopomenskimi pridevniškimi izrazi, opredeljenimi glede na čas - prvotnost, vrednotenje oz. presojanje, izvornost, učinek:
13 Oblikoslovno različno (tvorno - trpno) dejanje oz. stanje nekateri jezikoslovci uvrščajo med slovnično protipomenskost (inverzija povedka) (Martin 1976: 63).
stara/prava/božja/izveličanska/resnična - nova/kriva/falš/hudičeva/zlodejeva/ lažniva vera, božje - malikovske službe. Opredelitev pomenskega polja vere (nauka, božjih služb) s prilastki v Pridigi od stare prave inu krive vere, ki se pojavlja okoli 100-krat, je prikazana tudi v naslednji preglednici s protipomen-skimi pridevniškimi izrazi, opredeljenimi glede na:
čas oz. prvotnost	stara
vrednotenje oz. presojanje prava, resnična izvor	božja
nova
kriva /falš, lažniva hudičeva / zludjeva
-	učinek, posledičnost	izveličanska	škodliva
-	način, sredstvo izražanja	malikov(al)ska
-	povezanost, vrstnost	ta luterska	papeška, ta papežova
-	trajanje	stonovita, trdna
-	pripadnost	naša	nih
Najpogosteje se kot levo prilastkovno določilo (ob veri) pojavlja vrednotenjski pridevnik prava, nato prava stara oz. stara prava ter svojilni zaimek naša s kombinacijami. Starost je v besedilu opredeljena za neustrezen argument: »/D/e fa volo te Starofti neifo fatu vfe Vere prou inu od Buga pofiaulene /.../ Sakai, te kriue Vere inu falsh slushbe Boshye, fo tudi ftare, Od Sludia Vnebeßih inu od Adama Vparadishu fe fazhele.« (CDI 49).
Poleg metaforičnosti in ekspresivnosti izražanja tudi na protipomenski ravni je nasprotno pojmovanje starosti in pravilnosti vere: novo je nepravo, staro je pravo: zato nadnaslovi v besedilu katekizma: stara prava vera, stara prava molitov, prave službe božje, stara prava maša; te nerpridniše inu potrebniše artikule inu štuke te naše stare prave kerščanske vere. V pridigi se pridevnika stara in nova lahko nanašata na obe veri, vendar se uresničujeta pomensko različno: luterancem pomeni stara 'izvorna, prvotna', katolikom 'ustaljena, nespremenjena glede na sedanje stanje', nova pa obema 'spremenjena', le s to razliko da prvi pojmujejo spremembo glede na izhodiščno (preteklo) stanje, drugi glede na (sedanje) stanje, gre torej za različno časovno opredelitev starosti in novosti.
3.1.2 Samostalniki, ki poimenujejo pripadnike obeh ver, so povezani z njihovimi začetniki, voditelji oz. zagovorniki: za svoje somišljenike je uporabljeno posamostaljeno vrstnopridevniško poimenovanje (lutrski), tudi s poudarjeno vključevalno osebnozaimensko opredelitvijo (mi), za nasprotnike pa je poleg variantnega splošnega izraza, izsamostalniške izpeljanke z obrazilom -nik (papežniki) v rabi izjemoma (enkrat) tudi svojilnozaimenska oblika na -ov (papežovi: »Tih Luterskih oli Papeshouih« (CDI 17)) ter zelo pogosto izraz zuperniki 'nasprotniki' (okrog 10-krat), ki poudarja polemično naravnanost in nasprotovalni odnos do verskih nasprotnikov, ki se negativno stopnjuje v skrajno poimenovanje sovražniki s konotacijo na verski boj. Izrazi špotljivci, kecarji, zapeljavci slabšalno označujejo posamezne lastnosti nasprotnikov: njihov zaničevalen odnos, krivoverstvo, zavajajoč način pridobivanja vernikov na svojo stran. Lahko so pospremljeni še z dodatnimi določili (nesramni, lažnivi, nezastopni papežniki; naši inu te božje besede sovražniki, naši inu božji
zuperniki; ti naši preprosti inu vučeni zuperniki; božji, vseh svetnikou inu božji službi sovražniki, špotlivci itd.).
- verniki ti/mi luterski (luterški): papežniki (papežovi), zuperniki
sovražniki, špotlivci kecarji, zepelavci
3.1.3	Raba prislovov se ujema s pridevniki: novo v veri je poimenovano kot
»kriuu, falsh, Sludieuu inu lashniuu, praui ta ftari Vuzhenik Tertulianus« (CDI 48). Namesto pravi je včasih naveden tudi povedkovnik »prou«.
3.1.4	Glagoli se ujemajo z ostalimi poimenovanji: izražajo nasprotje: biti zuper (kateri so leti naši veri zuper), deržati za (zludjeve vere), deržati, gori staviti (krivo novo vero), imeti, izkazati, iztolmačiti, postaviti, rezodeti, terditi, vučiti, spoznati, spričati, zagovoriti, zapovedati (vero), odgovoriti tem zuper-nikom; doli treti, zametovati, zatreti, zavreči (staro vero); začenati, pridigati (novo vero), zašpotovati (svetnike); kričati, lagati, vpiti, pisati, veleti, čez nas (papežniki); izpačiti, premeniti, zatreti (službe božje) itd.
3.2 Večvrstna protipomenskost
3.2.1 Razvrednotenje nasprotnih stališč in izpostavljanje lastnih, negacija in afirmacija se jezikovno ubeseduje z nasprotnopomenskimi pari, z navajanjem pozitivnih in negativnih lastnosti, dejanj, postavk, z navajanjem sodb nasprotnikov in protiargumentiranja ipd. v prepletu skladenjske in leksikalne proti-pomenskosti. Trubar je pogosto vpletal v besedilo verske opredelitve s stališča svojih nasprotnikov, npr. v treh knjigah je razlagal »prauo ftaro Vero, katero mi, kir bomo od tih nefaftopnih, te Luterske noue kriue Vere imenouani, der-shimo« (45). Na drugih mestih se belo-črna izbira lastnostnih potez povezuje z ujemajočo se izbiro dejanj oz. stanj. Dodatna metaforična motivacija iz sv. pisma za dejansko nesprejemljivo stanje, ki jo Trubar razveže, se nanaša na uboge, v božjih rečeh slepe, od svoje pameti in starejših zapeljane ljudi, ki: »hprauimu ftudenzu, kir bi nih sheio mogli vgafiti Ioh.4.7.efa.55, tu ie, Boshyo miloft dosezhi /.../ ne gredo, temuzh htim kalnim mlakom« (43-44), »ga ne pe-laio po praui Cefti vnebeffa, temuzh po tih Neraunih kriuih ftefah vta pekal« (44). Nasprotni pojmovni pari so v besedilu navedeni ločeno in skladenjsko zanikani, tj. podani kot negativen zgled za neumestnost dejanja: vloga svetega pisma je kazanje prave ceste v nebesa in učenje, da ne pridemo v pekel (CDI 42): z vrednoto kot je »resnični nauk od te vere«, z iskanjem »prave ceste v nebesa« »dobimo ta vezhni leben«, »de ne prydemo vta Pekal, vta vezhniplazh, Iok, inu shkripane tih fob«, »vtu vezhnu pogublene« (CDI 42). Samostalniška nasprotja so omiljena s stavčno negacijo (zanikanim glagolom), ki poudarja neuresničitev dejanja. Kontrastiranje kot negativen zgled prepričuje o doseganju pozitivnega pola.
3.2.2 Trubar kot spreten ubesedovalec svojih prepričanj učinkuje večsmerno na zavest bralcev in jih utirja v svoje miselne okvire: tako z večstransko anti- 26 --Slavia Centralis 2/2008
tetičnostjo, prepričevanjem o nepravilnosti mnenja o sebi z nagovorom »ljubim Slovencem«, ponavljanji enakih bipolarnih, predvsem vrednotenjskih, določil ob predstavnikih vere in za vero samo ter za neustrezno vrednotenje načina razlaganja (pravi — krivi učeniki, prava — kriva vera, prave — malikovske božje službe; pravo — krivo, falš 'napačno'), stavčni protivnosti (z vezikom temuč, pag), izbiri glagolskih dejanj, s poudarkom na stavčni negaciji glagola zaniko-vanja, nanašajočega se na »ljubo« starost (zavreči), in zasmehovanja (špot delati iz starih pravih »učenikov«) razločevanju med pravim in krivim (prave ločimo od krivih ...), pojasnjevanju dvojnosti »starejših« in »učenikov« (mi imamo duje stariše inu učenike) in delitvi na prave in krive, ki nasprotujejo (so zoper) svetemu pismu, evangeliju in katekizmu in nepravilno ter napačno razlagajo (izlegajo) sveto pismo, kar podkrepi s paralelizmom členov na različnih ravneh:
Vi tudi lubi Sloueni, ne imate nas fa take ludi dershati, de bi mi hoteli to lubo Staroft faurezhi, is tlh Starlh praulh Vuzhenlkou shpot delati, tiga Bug ne dai, Temuzh mi lozhimo te praue Vuzhenlke od_ tlh krlulh, glih koker to prauo Vero, inu te praue Boshye slushbe od_ tlh Mallkousklh, fakai mi imamo dule Starlfhe lnu Vuzhenlke, te praue Vere inu te krlue. Ty nashi praul Vuzhenlkl lnu Starlshl so ty S. Ozhaki, Preroki inu Iogri, Ty krlul pag fo_ vfi ty, kir fo_ S. Pifmu, timu S. Euangeliu inu Catehifmu fuper, kir krluu oll falsh tu S. Pifmu iflegaio /.../. (CDI 56).
Sklep
Premišljena in kompleksna izbira retoričnih sredstev (proti)argumentacije in slogovnih sredstev antitetičnosti, s katerimi Trubar ubeseduje nasprotna stališča in verska prepričanja, razpetost med dobrim in zlim, ločevanje med pravim in nepravim, pozitivno-negativno utemeljevanje pojmovanja vere, človekovega bivanja, delovanja, življenja, njegovih lastnosti in s katerimi zarisuje dvojno, zrcalno nasprotno in dopolnjevalno sliko sveta, razkriva učinkovitega retorika, prefinjenega stilista, ognjevitega zagovornika in bojevitega nasprotnika, ki je s pisano besedo in »z ostro peruto« zagovarjal svoja reformacijska stališča in prepričeval svoje bralce z močjo slovenske besede, ki se je razplamtela v vsej svoji udarni polnosti.
VIRI IN LITERATURA
Primož TRUBAR, (1575) 1996: Catehismus sdveima islagama. Ena pridiga od starofti te praue inu kriue Vere ... vkupe sbrana ... skufi Primosha Truberia. Faksimile. Ljubljana: DZS.
--, (1575) 2003: Catechismus zdveima izlagama. Zbrana dela Primoža Trubarja
II. Ur. Fanika Krajnc Vrečko. Ljubljana: Rokus. 37-410.
Zbrana dela Primoža Trubarja I—IV, 2007. CD. Ljubljana: Založba Nova revija.
Jožica NARAT (s sodelovanjem M. Merše in F. Novaka), 1997: Alfabetarij Trubarjevega Catehismusa sdveima islagama iz leta 1575. Sekcija za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (interna publikacija).
Mihael GLAVAN, 1996: Trubarjev Katehismus z dvejma izlagama. Priloga h Cate-hismus s dveima islagama: ena pridiga od starosti te praue inu kriue vere ... vkupe sbrana ... skusi Primosha Truberia. Ljubljana: DZS.1-21.
Marjeta HUMAR, 2007: Protipomenskost v sodobnih slovenskih terminoloških slovarjih. Orel, Irena (ur.): Razvoj slovenskega strokovnega jezika. Obdobja 24, Metode in zvrsti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 561-582.
Jože KRAŠOVEC, 1984: Antithetic structure in biblical Hebrew poetry. Leiden: E. J. Brill. Supplements to Vetus testamentum, 35.
Robert MARTIN, 1976: Inférence, antonymie et paraphrase. Strasbourg: Librairie C. Klincksieck.
France NOVAK, 1998: Besedje Trubarjevega dela Catehismus z dveima izlagama iz l. 1575. Vatroslav Oblak, Obdobja 17. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 233-249.
Vatroslav OBLAK, 1891: Doneski k historični slovenski dialektologiji II. LMS za leto 1891.
Dodatek. Trubarjev katekizem z dvema izlagama od l. 1575. Ljubljana. 135-153.
Una PATZKE, 2000: Antonymische Relationen und Text. München: Verlag Otto Sagner.
Ljiljana ŠARIĆ, 2007: Antonimija u hrvatskome jeziku. Semantički, tvorbeni i sintaktički opis. Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada.
Jože TOPORIŠIČ, 1995: Die Figur des Gegensatzes in Trubers publizistischen Texten. Kluge, Rolf-Dieter (ur.): Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen: Primus Truber und seine Zeit. Intentionen, Verlauf und Folgen der Reformation in Württemberg und Innerösterreich. München: O. Sagner. 352-362.
Jef VERSCHUEREN, 2000: Razumeti pragmatiko. Ljubljana: Založba *cf.
Federico VICARIO, 2003: Note sull'ordine degli elementi in di verbi antonimi. Linguistica XLIII. Ljubljana. 3-12.
Ada VIDOVIČ MUHA, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje - govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 169-174.
--, 2005: Medleksemski pomenski razmerji - sopomenskost in protipomenskost.
Jesenšek, Marko (ur.): Knjižno in narečno besedoslovje slovenskega jezika. Maribor: Slavistično društvo (Zora 32). 206-220.
SUMMARY
In Trubar's Katekizem z dvejma izlagama (Catechism with Two Interpretations), written as a response to the publication of a Catholic catechism, the polemical tone and the defence of religious views that are characteristic of Slovene Protestant writings in general are highly polarised. This is reflected in the rhetorical/stylistic choice of lexico-syntactical antonymous dynamics with prevailing antonymous pairs in the role of antithetical contrast and complementary contradiction which corresponds to the pragmatic principles of argument and counter-argument. The positive or negative evaluation of socially, religiously and temperamentally defined groups of people -and their moral and spiritual qualities - is typified by antithesis as the basic stylistic element of rhetorical prose (the contrasting conception of faith of Lutherans and Papists, who are called disagreeable, abominable, inimical) or by merism, a characteristic stylistic element of the Bible, which juxtaposes the conceptual world and comprehends it in its complementary uniformity (good-evil, heaven-earth, heaven-hell, God-Devil, God-Man, body-soul, flesh-blood). At the lexical level, antonymy is most commonly expressed phrasally with a double formula or in an enumerative series by means of various grammatical devices: in conjunctive or disjunctive coordination (with the conjunctions inu, oli, bodi ... bodi) and in juxtaposition with radically different antonyms (father-mother, master-mistress, servant-maidservant, low-high, poor-rich, clerical-provincial, hate-love, true-false); morphologically with negational or antonymous prefixes (0-/ne- (verni-neverni - believers-nonbelievers), zuper-, anti- (antikrista - Antichrist), za- / pre- (zapovedati, prepovedati - order, prohibit)); in verb phrases with the prepositional morphemes zoper, čez (biti / stati / reči / govoriti zuper koga ali kaj - to be, stand, speak against someone or something, vpiti / kričati / lagati čez / zuper koga - to shout, clamour, lie against someone). At the syntactical level it is verbalised clausally in prepositional phrases with the preposition prez, with negative particles and pronouns, with adverbs, and interclausally with adversative and intensifying coordinating conjunctions (temuč, ampak; nekar (le) samuč - temuč tudi). It frequently appears as a combination of multiple and manifold antonymous pairs or series. With regard to the verbalising perspective and the citing of arguments and counter-arguments from the point of view of advocates and opponents, there is an interchangeability of polar antonym pairs (the two series old / true / divine / veritable-new /false / diabolical / mendacious faith can apply both to Lutherans and to Catholics).
Ženski pari moških poimenovanj v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja
Majda Merše
nštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Novi trg 2, SI - 1000 Ljubljana, majda.merse@guest.arnes.si
- SCN I/1 [2008], 30-52 -
V prispevku je zarisan obseg rabe feminativov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Predstavljene so osnovne pomenske skupine feminativov ter načini njihove tvorbe. Ženski pari moških poimenovanj so primerjalno z moškimi preverjeni glede pomenske skladnosti in glede pogostosti rabe. Predstavljene in vzročno pojasnjene so skupine samo moških in samo ženskih poimenovanj. Opozorjeno je tudi na način izbire zastopnikov skupin, sestavljenih iz moških in ženskih členov.
The paper discusses the usage of feminine designations in 16th century standard Slovenian by presenting their basic semantic groups and formational patterns. Feminine pairs of masculine designations, in comparison with masculine pairs, are examined based on semantic symmetry and the frequency of use. The paper presents and causally explains groups of just masculine and just feminine designations while discussing the manner in which representatives of groups composed of masculine and feminine elements were selected.
Ključne besede: slovenski knjižni jezik 16. stoletja, ženski pari moških poimenovanj, besedotvorje, skupine parnih poimenovanj
Key words: 16th century Slovene literary language, feminine pairs of masculine designations, word formation, groups of pairs designations
0 Poimenovalne potrebe, ki so se kazale pri prevajanju svetopisemskih in drugih verskih besedil, pa tudi pri pisanju samostojnejših, prevodno manj ali povsem neodvisnih del, so slovenske protestantske pisce 16. stoletja spodbudile tudi k iskanju in tvorbi ženskih parov moških (lastno- in občnoimenskih) poimenovanj.1
1 O obojespolnih poimenovanjih v slovenskem jeziku od Brižinskih spomenikov do začetka slovenskega knjižnega jezika prim. Pogorelec 1997: 6-7.
Omembe v Bohoričevi slovnici kažejo, da so t. i. feminativi v tedanji jezik(osl) ovni zavesti živeli kot posebna besedotvorno-pomenska kategorija. Na različnih mestih slovnice navedeni pari kot kojn - kojnka (Rofs - Röffin), lev - levinja, psič - psičica ali psička, Lamberger/Lambergar - Lambergarica, Lublančič - Lublančica ali Lublanšica itd.2 izkazujejo tudi najproduktivnejše tvorbene modele ženskih parov v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Navedeni zgledi kažejo na izpeljavo iz lastnoimenskega in občnoimenskega moškega poimenovanja, na tvorbo iz prevzetega in iz domačega samostalnika, na izpeljavo s tvorbeno specializiranimi obrazilnimi morfemi (npr. -ica, -inja, -ka) ter s hkratno glasoslovno premeno, nastalo na morfemskem stiku, ali brez nje.
1 Čeprav ženski pari ne spremljajo vseh moških poimenovanj, je tudi pri njih mogoče razlikovati dve osnovni skupini: redka lastnoimenska (npr. Egipter -Egipterica, Jud - Judinja) in številna občnoimenska poimenovanja, ki jih je mogoče nadalje členiti na več podskupin. Mednje spadajo pari, ki označujejo poklicna poimenovanja (npr. apotekar/apoteker - apotekarica,3 kuhar - kuharica, kruhapek - kruhapekinja, mlinar - mlinarica), v okviru teh tudi parna poimenovanja, ki označujejo položaje v družbeni strukturi (npr. cesar - cesarica, kralj - kraljica, kraljič - kraljičica, firšt - firština), parna poimenovanja vršilcev različnih dejavnosti (npr. besednik - besednica4) in nosilcev lastnosti, parna poimenovanja sorodstvenih in drugih razmerij (npr. oča - mati, sin - hči, brat - sestra, preded - prebaba; boter - botra itd.), živalska poimenovanja (golob - golobica) itd.
1.1 Na ženske pare moških poimenovanj znotraj pomensko zaokrožene skupine delujočih oseb, ki opravljajo različne poklice, je bilo že opozorjeno (Merše 2007). Mednje spadajo tudi naslednji pari: ključar - ključarica, kmet/ kmetič - kmetica, kramar/kramer - kramarica, mlinar - mlinarica, ošter -ošterica/oštarica, šulmojster - šulmojstrica,5 žnidar - žnidarica itd. Večina od njih je bila značilna tudi za slovensko stvarnost 16. stoletja in pri večini so prevladovale omembe moških členov.
2	V Bohoričevi slovnici navedene feminative so opazili številni jezikoslovci, ki so pisali o slovnici: npr. Kolarič 1971: 50, Toporišič 1987: 311, Ahačič 2007: 119-120.
3	Poimenovanja apotekarica, kuharica in kruha pekinja so v Bibliji omenjena v nizu izrazito ženskih poklicev in dejavnosti: npr. Vajhe Hzhere pak bo on jemal, de bodo Apotekarice, Kuharice, inu kruha pekine (DB 1584: I, 153b). Dejavnosti vršilk poklicev so ugotovljive iz sobesedilnih rab ženskih poimenovanj, v primeru prekrivnih dejavnosti pa tudi iz omemb moških poimenovanj. Dejavnost apotekarice je npr. ugotovljiva iz sobesedilnih rab večkrat omenjanega apotekarja (ukvarja se z gojenjem in obdelavo zdravilnih in dišavnih rastlin (žlahtnega korenja) ter s prodajo zdravil (arcnij) in pripravkov).
4	Vidovič Muha (1997: zlasti 75-76) govori pri tvorbi parov tipa besednik - besednica (npr. grešn-ica/-ik) o vzporedni (besedotvorni) podstavi za poimenovanje žensk in moških.
5	Par šulmojster - šulmojstrica sobesedilno dopolnjuje navedba para oseb ženskega in moškega spola, ki se učijo: šularec - šularica (prim. Narat 1996: 268-269).
Med najbolj uveljavljena parna poimenovanja, ki so bila trdna sestavina slovenske stvarnosti 16. stoletja, spadata npr. kmet in kmetica, čeprav je kmet z različico kmetič pogosto omenjan, kmetica pa le po enkrat v dveh delih: v MD 1592 in v TPo 1595. Npr. Bäwrin. (Deutfch.) ruftica. (Latinè.) kmetiza. (Windifch.) villana, contadina (Italicè.) (MD 1592: B2b). Tako kmet kot kmetica opravljata isto delo: obdelujeta zemljo in opravljata kmečka opravila. Tudi pri parih mlinar in mlinarica ter kramar/kramer in kramarica je mogoče predvidevati opravljanje iste dejavnosti. V obeh primerih pogostnostno prevladujejo omembe moškega para: v DB 1584 sta omenjena mlinar (dvakrat) in mlinarica (enkrat), Megiser pa v obeh slovarjih navaja le mlinarja. Tudi pri parih šul-mojster in šulmo(j)stica ter kramar/kramer - kramarica prevladuje moški par. Šulmojstrica je omenjena v KPo 1567, zatem pa v ponovni Juričičevi izdaji istega dela postile. Kramarica se v ne vedno najbolj obvestilnem sobesedilu pojavlja kar v štirih delih: v DB 1584 in v treh Trubarjevih biblijskih prevodih. Npr. Lydia, ena Kramariza, veruje v'Criftufa (DB 1584: I,)((1)IIIa).
Veččlensko skupino sestavljajo poimenovanja moškega in ženskega spola, ki označujejo izdelovanje oblačil in hkrati pokrivajo medsebojno povezane dejavnosti, kot so krojenje in šivanje: žnidar in žnidarica, šivilja, šivkinja in mojškra ter iz hrvaščine prevzeti kreač oz. krejač.6 Poimenovanja, ki so domnevno zbrana iz (geografsko) različnih okolij rabe, so glede na slovarsko umestitev sopomenska, čeprav bi njihovo različnost delno lahko opravičevalo tudi opravljanje deljenih delovnih obveznosti. Šivilja, šivkinja in mojškra se npr. pojavljajo kot slovarske ustreznice za nemško Neherin (MD 1592: K6a), žnidarja in žnidarico pa je sobesedilno uporabil tudi Trubar, čeprav omembi ne prinašata natančnejših podatkov o delokrogu moškega in ženskega vršilca poklica.7 Skupina izkazuje mešano sestavo tudi glede na izvor.
1.1.1 Za vsa ključna poimenovanja svetne oblastne strukture obstajajo parna poimenovanja: cesar - cesarica, kralj - kraljica, firšt - firština,8 knez - kneginja, rihtar - rihtarica9 itd. Ob kralju in kraljici se pojavljata še para, ki poimenujeta mlajše člane kraljeve družine: kraljič - kraljičica ter kraljiček
6	Prim. Schneider (Deutfch.) fartor. (Latinè.) shnidar, Cr: kreazh. (Windifch.) sartore, ripezzatore, racconciatore de vefti. (Italicè.) (MD 1592: N5a).
7	Prim. SVETNIKI /.../ zhes Shnidarie S. Gutman (TC 1575: 273); Criftus nei taku gori vftal odfmerti, koker ie Lazarus /./ oli te Vduue Syn /./ oli tiga Shulmoiftra Szhy /./ oli ta Shnidariza Dorcas (TR 1558: I, 4a).
8	Firština se v Bibliji, kjer je izpričana, pojavlja neodvisno od firšta. Med ženskim in moškim poimenovanjem je le slovnična, to je spolska razlika, sicer sta sopomenski. Npr. Inu od letiga dne tudi taku poreko te Firjhtine v 'Perfij, inu v 'Medij, k 'vfém Viudom tiga Krajla (DB 1584: I, 262b) - So werden nu die Fürstinnen in Persen vnd Meden auch so sagen zu allen Fürsten des Königs (LB 1545: 902); Sarai fe rezhe, moja Gofpa: Sara pak Gofpa, firjhtina, satu ker je ona iméla nikar le eniga temuzh veliku folkou Gofpa inu Mati biti (DB 1584: I, 10b).
9	Pri rihtarju in redkeje navajani rihtarici ne gre vedno za poklicno opravljanje dejavnosti. Pri biblijski osebi Debóri je bila npr. sposobnost razsojanja povezana z modrostjo in s preroškimi močmi: npr. VTemiftim zhaffu je bila Rihtariza v 'Israelu ta Prerokina Debora
in kraljička.10 Med parna poimenovanja, ki se nanašajo na poklice svetnega značaja, spadata tudi splošno razširjeni berič s Trubarjevo glasoslovno različico birič in žensko poimenovanje berička, ki je navedeno samo v TA 1566, kjer zaključuje (abecedno uvrščeni) tričlenski niz besed na črko B (Barbara brat berizhka (TA 1566: A3a)). Tudi pomensko razmerje členov para ribič - ribička ni določljivo, saj se tudi ribička pojavlja samo v abecedariju in na seznamu besed, ki se začenjajo na črko R. Ob gospodarju, rabljenem v osnovnem pomenu 'lastnik materialnih dobrin',11 nastopa tudi gospodinja, ki se rabi predvsem v dveh pomenih: 'ženska, ki opravlja ali vodi domača, hišna dela' in kot 'gospodarjeva žena'. Med uveljavljene pare se uvrščata tudi poimenovanji gospod - gospa. Ženskemu členu se kot sopomensko poimenovanje tujega izvora pridružuje frava, ki je izpričana v TPo 1595, nastopa tudi kot sestavina besednih seznamov iz Trubarjevih prvih abecedarijev (iz leta 1550 in 1555), kot narečna (koroška) sopomenka gospe je navedena v drugem registrskem stolpcu DB 1584, z oznako Carn. pa jo navajata tudi oba Megiserjeva slovarja: Fraw. (Deutfch.) Domina. (Latinè.) Gospa, Carn: Frava. (Windifch.) Signora, Madama (Italicè.) (MD 1592: Ea). Moški in ženski predstavnik mlajšega rodu sta poimenovana kot gospodec (v KPo 1567) ali gospodičič, ki je bil spološno znan, in gospodična, ki se je prvič pojavila v DB 1584. Glede na pogosto izkazano vzporedno rabo posebej izstopata tudi hlapec in dekla.
1.1.2 Obsežno skupino sestavljajo večinoma izglagolska poimenovanja moških in ženskih vršilcev različnih dejavnosti: bojnik - bojnica (obstaja velika razlika v pogostosti rabe: bojnica je npr. zapisana enkrat samkrat (Sdaj pak ti bojniza, pèrpraulaj fe: Sakaj nas bodo oblegli (DB 1584: II, 117b) - Aber nu du Kriegerin / rüste dich / Denn man wird vns belagern (LB 1545: 1622), kar omogoča uresničitev enega samega pomena, bojnik pa je uporabljen pogosto, v velikem številu del in z razširjenim pomenskim spektrom. Poleg pomena 'bojevnik, vojščak' izkazuje tudi pomen 'ubijalec, morilec' (npr. Inu vfi Boj-niki morajo puftiti roke pafti (DB 1584: I, 298b) - Vnd alle Krieger müssen die Hand lassen sincken (LB 1545: 1030); Sakai pravi, Pravizhan osdravlienik /.../? Kàr ne pride fàrdito, kako ie bil /.../ pèrfhal /.../ h'Kainu k'boizu alli boiniku fvoiga brata Abela (KPo 1567: XII)). Na vršilce obeh spolov kažeta tudi pogosto omenjana samostalnika coprnik - coprnica.12 S splošno rabljenim moškim poimenovanjem delavec, ki ga le v TC 1575 spremlja po ustaljenem
(DB 1584: I, 134b) - V tistem času je Izraelu sodila Debóra, Lapidótova žena, žena prerokinja (SP 1996: 305).
10	Kraljička, ki je ob kraljičici navedena v BH 1584, se zaradi manjše uveljavljenosti besedotvornega obrazila uvršča med poskusne tvorjenke.
11	Pomenske razlage so večinoma prevzete iz SSKJ, v primerih, kadar bodisi besede ali njihovi pomeni v priročniku niso izpričani, pa so izdelane priložnostno.
12	Kljub pogosti rabi obeh je bilo moško poimenovanje v primerjavi z ženskim parom vendarle večkrat omenjano (coprnik v 15 delih - coprnica v 9 delih; razmerje v DB 1584 pa je npr. coprnik 40 x : coprnica 4 x).
besedotvornem vzorcu izpeljana delovica,13 so domnevno lahko zaobsežene osebe moškega in ženskega spola (npr. en Delovez je fvojga lona vrejden (DB 1584: III, 115b)). Na osnovi vrste in značilnosti sobesedilno omenjenih del, ki so jih opravljale osebe, poimenovane kot delavci (npr. v biblijskih prevodih), pa je nasprotno mogoče sklepati, da se je poimenovanje večinoma nanašalo samo na osebe moškega spola, saj bi jih ženske ne mogle, smele ali znale opravljati. Npr.:
Ti ima/h tudi veliku Delauceu, Sydarjeu inu Zimèrmanou, h 'kamenju inu k 'lejffu, inu vfe shlaht modre na vfakèrfhne dellu od slata, /rebra, brona inu od shelésa, pres zhifla (DB 1584: I, 230b); TAku fo vfi modri Moshje, mej témi Delauci fturili tu dellu, Prebivalifzhe /.../ Kerubime fo fturili cillu kunfhtnu (DB 1584: I, 59b); Inu je poflal eniga Hlapza /./ h 'tém Delaucem de bi od téh Delauceu vsel, od fadu tiga Vinograda. Ony fo ga pak vseli, inu fo ga ftepli, inu fo ga puftili prasniga od febe (DB 1584: III, 26a).
V isto skupino bi bilo po pomenskem kriteriju mogoče uvrščati tudi dobro znane in uveljavljene domače pare: pevec - pevka/pevkinja,14 prešušnik/ prešuštnik (tudi presuštnik, prešušnik, prešustnik) z ženskimi pari, prijatelj
-	prijateljica, služabnik - služabnica, sovražnik - sovražnica, pa tudi prerok
-	prerokinja, varih - varišica ter varuh - varušica itd. Pri vseh je pogosteje rabljen moški člen, pogostost uresničevanja dejanj in stanj, ki jih izražajo glagoli kot sovražiti, pa tudi služiti, peti in drugi, pa je imela za posledico ne le izoblikovanost poimenovanj za vršilce dejanj ali nosilce stanj obeh spolov, ampak tudi večkratno rabo ženskega člena. V isti okvir sodi tudi par priku-pavec 'ein frawen wirt, oder Hurenwirt' - prikupavica 'hurenwirtin' (MTh 1603 (1977): 151), ki pa se za razliko od prej naštetih zunaj MTh 1603 ne pojavlja. V skupino sodi tudi več parnih poimenovanj s prevzeto podstavo: npr. klafar - klafarica, merdrar - merdrarica, tudi mordar/mordrar - mordarica, martrnik - martrnica itd.
1.1.2.1 Med najbolj znane pare se uvrščata pomensko razširjeni poimenovanji kurbar (tudi kurber in kurbir) in kurba,15 ki sta - običajno posamično, le redko skupaj - zelo pogosto rabljeni (npr. S. Paul te Verne zheftu inu oftru opomina inu praui, de oben nezhifti fmerdezhi Curbar oli Curba ne pride v nebeffa (TC 1575 : 3 87)). Tako prevedena kot samostojnejša dela kažejo, da se v nove pare večkrat povezujejo tudi členi iz različnih besedotvorno oblikovanih parov: npr.
13	Npr.: vdinani inu naieti delouci inu delouice (TC 1575: 361). Par kot zgled uveljavljenega tvorbenega modela (poleg para, kjer je ženski člen izpeljan z obrazilom -inja: prerok -prerokinja) navaja tudi Novak (2001: 115), ki hkrati omenja, da je bila tudi tvorba imen za ženske osebe živahno področje besedotvornega delovanja.
14	Pogosteje rabljena je bilapevkinja (v DB 1584 se pojavlja 6 x; npr. Ieft fim fi tudi dobil Peuce inu Peukine (DB 1584: I, 328b)), danes uveljavljeno poimenovanje pevka, ki ga je Dalmatin uporabil v svojem prvem delu (DJ 1575), izpostavila pa tudi Bohoričeva slovnica, za pevkinjo številčno zaostaja (skupno 2 primera).
15	V DB 1584 se npr. kurba pojavlja 56 x, kurbar pa 18 x, v TPo 1595 pa je številčno razmerje pojavitev ženskega in moškega člena para 15 x : 10 x.
Tu ferze je ena Kurba, ta falfh Vera je en loter (TPo 1595: II, 253) - Das hertz ift ein hur / der falfche glaube ift ein bub (TPo 1595: II, CLb). Preko tujih prevodnih ustreznic je potrjena tudi pomenska povezava poimenovanj dinarica -pular:16 Béshi Dinnarizo, de nepadefh v'nje fhtrike (DB 1584: II, 157) - Fleuch die Bulerin / das du nicht in jre stricke fallest (LB 1545: 1764) - Ne približuj se lahkoživki (SP 1997: 1374). Poimenovanji hkrati širita izbor poimenovanj za osebe, ki se vključujejo v prostitucijo. Mednje poleg že navedenih (npr. prikupavec - prikupavica) spadata še para loter - lotrica, rufijan - rofijanka 'zvodnik - zvodnica'. Npr.: Oli ta Sludi no napela vmei hude nezhifte lotre inu htim Roffiankom, de ob nee zhaftprido (TC 1575: 148).
1.1.3 Več parov sestavljajo tudi poimenovanja moškega in ženskega spola, ki jih označujejo tipične lastnosti ali stanja: npr. grešnik - grešnica,17 norec -norica,118 neverni/nevernik - nevernica; doktor/doktar in doktorca.19 Za vse tri našteta ženska poimenovanja je v primerjavi s parnimi moškimi značilno zelo redko pojavljanje. Na široko in pogosto rabo samostalnika norec v primerjavi z redkeje uporabljeno norico npr. zgovorno kaže tudi številčno razmerje v DB 1584: norec se pojavlja 177 x, norica pa samo dvakrat.20 Za oba člena zadnjega para sta praviloma značilna znanje in modrost. V TPo 1595 enkrat samkrat ekspresivno (z manjšalnim pomenom) uporabljeni doktorčič pa ostaja brez ženskega para.
Moške in ženske člene parov, izpeljanih iz iste pridevniške podstave, lahko nadomeščajo sopomensko rabljene zveze pridevnikov in samostalnikov.21 Sa-mostalniški deli prilastkovnih zvez poimenujejo moško ali žensko osebo, ki je nosilka lastnosti, izražene s pridevnikom. Npr. Sakaj ferdit zhlovik vushge
16	Npr. pular -ja m, amator, Carinth. pular, (< Buhler), Liebhaber, Buler (MTh 1603 (1977): 156).
17	Bajec (1950: 86) navaja, da je pripona -nik nastala iz -bn + ikb (npr. grešnik iz grešbn + ikb, kar ga uvršča med izpridevniške tvorjenke). Prim. tudi Vidovič Muha 1986: 356. Omenja pogostost obrazila -ik, ki se razvršča na besedotvorno podstavo iz vrstnega pridevnika. V DB 1584 sta grešnik in grešnica v razmerju 150 : 3.
18	Npr.: Norci ferrahtujo modroft inu navuk (DB 1584: I, 317a) - SKusi modre Shene fe hifha gori zimpra: ena noriza pak jo doli dere s'fvoim djanjem (DB 1584: I, 321b).
19	Žensko poimenovanje se nanaša na Jezusovo mater Marijo: ona ta velika Doctorza inu Prerokynja, katera ie vuzheneifha, kakor vfi Apoftoli inu Preroki, te lube Elizabethe peiftinja inu Kluzhariza poftane (TPo 1595: III, 133) - das fie / die groß Doctorin vnd Prophetin / die gelerter ift / denn alle Apoftel vnd Propheten / der lieben Elifabeth kindermagd vnd Kellerin wird (LH 1566: III, LXXVIII). Ženska poimenovanja, nanizana v zgledu, izkazujejo tvorbo z obema najproduktivnejšima obraziloma: -inja in -(i)ca; različica -ca je nastala z redukcijo nenaglašenega i-ja.
20	Podobno številčno razmerje v DB 1584 izkazujejo tudi poimenovanja neverni/nevernik ter neverna/nevernica, ki se drugje ne pojavljata: 154 x : 149 x : 1 x : 1 x.
21	O soobstajanju in izmenljivosti besedotvorno različnih, hkrati pa sopomenskih poimenovanj (npr. bolni - bolnik, grešni - grešnik) v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stol. prim. Legan - Ravnikar 2007: zlasti 109-110 in 113-114. Na sopomensko razmerje med besednozveznimi poimenovanji tipa bolan človek in enobesednimi tvorjenkami (npr. bolnik) v DB 1584 je opozorila J. Narat - Šrekl 1991: zlasti 65-66.
kreg, inu Neverni zhlovik dobre priatele smoti (DB 1584: II, 164a) - Denn ein zorniger Mensch zündet hadder an / vnd der Gottlose verwirret gute Freunde (LB 1545: 1791).
1.1.4	Med parnimi izsamostalniškimi tvorjenkami so tudi take, ki označujejo pripadnike in pripadnice različnih skupnosti: npr. purgar - purgarica?2 Vzporedno omembo obeh členov v TPo 1595 je spodbudila Lutrova prevodna predloga:
Per tem my ne hozmo, aku Bug hozhe, biti, Temuz /.../ hude purgarje inu purga-rize tukaj pufiiti, kateri /.../ ta Evangelium preganjajo /.../ tijfti bodo tukaj morali plazhati (TPo 1595: I, 10) - Da wöllen wir / ob Gott wil / nit bey fein / fonder /.../ böfe Burger vn Bürgerin da laffen / die jetzt /.../ das Euangelion verfolgen /.../ diefelbigen werden da bezalen müffen (LH 1566: I, VII).
1.1.5	Med značilna besedotvorna razmerja se uvrščajo tudi pari samostalni-ške rabe pridevnika moškega spola in ženska obrazilna tvorjenka: npr. hudobni/ hudobnik in hudobnica,23 ki se parno ne moreta povezovati, saj ju razdvaja izkazani pomen samostalnika ženskega spola 'mrzlica'.
1.1.6	V cerkveni hierarhiji je moških poimenovanj, ki bi potrebovala vzporedno izpeljavo ženskega para, malo. Poleg osnovnega poimenovalnega para menih - nuna, s katerim sta označena pripadnika moškega in ženskega samostanskega reda, obstajajo še pari priol - priolovka oz. prior - priorivica24 ter apat (tudi abat, apt in opat) - abačica (tudi abtašica), ki s poimenovanjem predstojnikov posredno kažejo na obstoj različnih (moških in ženskih) samostanskih redov. Npr.
Ampak de bi te Menishke inu Nunske Oblube, kir oblubio pres Mosh oli pres Shen shiueti do fmerti, Vbushtui prebiuati, Inu nih Appatu, Priolu, oli Abbazhici oli Prioriuici pokorni biti, Ena taka della inu take velike Boshye Slushbe bile, De fo bulshe, inu fueteishe koker ty drugi Stanuui (TAr 1562: 81b).
22	Purgarica se kot par splošno razširjenega purgarja pojavlja samo v TPo 1595, kjer sta v razmerju 1 x : 55 x.
23	Protestantski pisci so najraje segali po posamostaljeni obliki pridevnika hudoben: hudobni, ki se pogosto protipomensko povezuje s pravičnim (npr. Kadar pravizhni premagajo, taku cillu lipu gre: Kadar pak hudobni gori prideo, fe morajo ludje jkrivati (DB 1584: I, 327a)), tvorjenko hudobnik je brez neposrednega Lutrovega vpliva enkrat samkrat uporabil Dalmatin v Bibliji (Raunu kakòr de bi ta Hudobnik satu tukaj fedil, de bi on imel tu Kèrfzhanftvu martrati s'Poftavami (DB 1584: II, 89a) - Als sesse er darumb da / das er die Christenheit / mit Gesetze /./ muste zuplagen (LB 1545: 1518). Hudobnica se v pomenu 'mrzlica' pojavlja v obeh Megiserjevih slovarjih: npr. Fieber. (Deutfch.) febris. (Latinè.) Cr. febra, simniza. mersliza, hudobniza, treshlika. (Windifch.) febre. (Italicè.) (MD 1592: D7).
24	Vsa štiri navedena poimenovanja so znana iz Trubarjevega jezika, od koder je tudi par apat - abačica, različico abtašica pa navaja Megiser v slovarju iz leta 1603: abtašica -e ž, antiftita, abtafhiza, Priorin oder Aptissin (MTh 1603 (1977): 3).
Izmenična raba različic priorivica (1 x) in priolovka (1 x) kaže, da najprimernejši tvorbeni način ženskih poimenovanj še ni bil izbran. K variantnosti prispeva tudi neodločenost glede izbire moškega člena (v TAr 1562 je dvakrat izpričan priol, v TPo 1595 pa enkrat prior).
Rabo para bog — boginja omogoča mnogoboštvo, kar jasno kažejo tudi biblijski prevodi: npr. tu Meftu Ephesus Jlushi tej veliki Bogìnì Diani (DB 1584: III, 72b). Želja, postati podoben Bogu, je bila odločilna pri ravnanju prve ženske - Eve, vplivala pa je tudi na uporabo poimenovanja samostalnika boginja v nekoliko spremenjenem pomenu (kot ženskega para edinemu znanemu (krščanskemu) bogu):
Sakai kakor ie Hudizh Euy /... / obliubil, ako od Sadu prepouedaniga Driuefa ied-la bude, tako bude Boglnla, ter io ie tako ftem sapelial (JPo 1578: III, 57b (prav 107b)) - Denn wie der Teuffel Eua /.../ verheyft /.../ wo fie von der verboten Frucht effe / folt fie eln Göttln werden / verfürte fie alfo damit (SA 1566: III, LXXXVII).
Iz nemščine prevzeti samostalnik far, ki je v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja nevtralno rabljen v pomenu 'duhovnik',25 spremlja dvakrat navedeni (enkrat v TR 1558, drugič pa v predgovornem besedilnem okolju v TT 1577) ženski par farica, ki je v TR 1558 zanesljivo rabljena v pomenu 'žena farja/duhovnika': »Zaharias S. Iansha Ozha ie bil en Far, Elizabeta nega Mati ie bila ena Faryza, fta Vfakonu vkupe veliku leitprebiuala /.../ inu slushila prou Bogu« (TR 1558: e2b).26
Žensko poimenovanje spremlja tudi izrazito prevladujočega predigarja. V DB 1584, kjer se pojavlja predigarica, je medsebojno razmerje 94 x : 2 x. Predigarica se obakrat (v dveh zaporednih povedih) pojavlja v označevalni vlogi: »Ierusalem ti Predlgarlza, povsdigni tvojo fhtimo (DB 1584: II, 16a) -Jerusalem du Predìgerìn heb deine stim auff« (LB 1545: 1229).
Člena para krščenik — krščenica je v 16. stoletju povezoval pomen 'pripadnik/ pripadnica krščanske vere': npr. »Criftiani ali Karfzhenlkl fo imenovani vfi Verni (DB 1584: I,)(IIIb); Sakai ta beffeda, Ieft fem ena Kerfzhenlza fapopade ufe Articule, kir hti Kerfzhanfki Veri flishio« (TO 1564: 160b).
1.2 Parna poimenovanja sorodstvenih in drugih razmerij
1.2.1 Temeljni člen sorodniških razmerij predstavlja poimenovalni par oča — mati. Poimenovanji sta običajno rabljeni v prvem pomenu: oča v pomenu 'moški v odnosu do svojega otroka', mati pa v pomenu 'ženska v odnosu do svojega otroka'. Samostalnika sta primerljivo pogosta. Npr. Sakaj ona nej imela ni Ozheta ni Matere (DB 1584: I, 236a, pravilno 263a). Opazna posebnost je
25	Npr. VTim zhaffu tiga Erodesha Krala te Iudouske deshele, ie bil en Far, od te Abiaue zhrede, timu ie bilu Ime Zaharias, nega shena ie bila /.../Elizabeta (TT 1581-82: 217).
26	O duhovniški službi v stari in novi zavezi in o Zahariji kot duhovniku prim. Biblični leksikon, 1984: 258, 778.
narečno izpričana poimenovalna variantnost moškega člena razmerja, saj očeta spremljata še atej21 in atel, poimenovanje mati pa ostaja brez različic. Drugi par sorodstvene verige predstavljata korensko različni poimenovanji sin in hči (npr. on nej ficer obeniga Synu ni Hzher imèl (DB 1584: I, 140a). Hči v Trubarjevem jeziku obstaja tudi v glasoslovni različici šči (npr. Syn, Szhi (TC 1575: 304)), v ZK 1595 pa se ji pridružuje še besedotvorna različica hčerka (Inu je taku ta lubi Ozhaniz fvoje nar vekjhi vefseljé imèl nad tem, kir je njegova Hzherka neko-tere lepe fhpruche /.../ svunaj snalapovedat (ZK 1595: 40)).28 Parno razmerje se ohranja tudi na nivoju manjšalnic (sinek in sinko - varianti so uporabljali zlasti Trubar, Krelj in Juričič, ter hčerčica, znana iz Trubarjevega novozave-znega prevoda in iz DB 1584: npr. Sakaj ena Shena je od njega flifhala, katere Hzherzhiza je iméla eniga nezhiftiga Duha (DB 1584: III, 23a)). Stare starše poimenuje par z dvočlenskim, sopomenskim moškim izhodiščem: ded/dedec - baba. Npr. Moj Dejdez, Iesus (DB 1584: II, 153b);29 Nahor, Abrahamou Ded (DB 1584: I,)((1)IVb) - inu ieft fmishlauam na to tuio Vero, kir ie pres hynena vtebi, katera ie poprei prebiuala vtui Babi Loidi, inu vtui Materi Euniki, inu ieft fem faguishan de tudi vtebi (TL 1567, 69b).30 Med splošno uveljavljenima sopomenkama ded in dedec je bil zadnji po številu rab celo na prvem mestu. Obe sta navedeni tudi v Megiserjevih slovarjih, ki prinašata parna poimenovanja še bolj oddaljenih sorodstvenih stopenj: preded in prebaba ter prevnuk in prevnuka. Iz tujih ekvivalentov za člena zadnjega para je razvidno, da gre pri prevnuku dejansko za moškega potomca in ne morda za spolsko nevtralno poimenovanje (npr. Kindskindsfohn. (Deutfch.) pronepos. (Latinè.) prevnuk, (Windifch.) figlivolo di mio nepote per dritta linea (Italicè.) (MD 1592: H2b)).
Sorodstveno strukturo izrisujejo še naslednja parna poimenovanja: Brat -sestra; samostalnika sta uporabljena v osnovnem in v drugotnih pomenih (npr. Obtu vi mui lubi Bratie inu Seftre (TC 1575: 415),31 kjer gre za aktualizacijo pomena 'kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi'). Stric - teta: Mui dobri
27	Oblika je s pripisano oznako Carinth. navedena v MTh 1603 (1977): 5. Različico atel je uporabljal Trubar: npr. Abba, Pater, Tu ie, Lubi Atel, lubi Ozha (TR 1558: N4a). Na nenevtralnost poimenovanja posredno kaže sopojavljanje značilnega prilastka (muj ali lubi), s katerim je posebej poudarjeno bodisi sorodstveno razmerje govorečega ali njegova čustvena navezanost na roditelja.
28	Navedeni zgled izkazuje tudi tvorbeno različico očeta: očanec, ki mu na osnovi sobe-sedila ni mogoče pripisati jasno izražene pomenskorazločevalne lastnosti. Prim. tudi: Gdu ie omiflil inu shivil tiga Ozhanca Iakopa kateri ie ob palici zhes Iordan fhal, inu ie nasaipèrfhal s'veliko mnoshico (KPo 1567: LXIXb) - Wer ernehrte den Ertzuatter Iacob / da er am ftab vber den Iordan gieng vnnd kam wider mit groffem volck (SA 1559: I, LIIIb). Predvidevati je mogoče, da ga označujejo lastnosti (npr. spoštovanje pravih vrednot, starost in častitljivost), ki so ob drugem še danes sestavine njegovega pomena.
29	Prim. MEin Grosvater Jesus (LB 1545: 1752).
30	Prim. slovarski sestavek baba - Novak v Merše, Novak, Premk 2001: 44-45.
31	Prim. slovarski sestavek brat - Novak v Merše, Novak, Premk 2001: 48-50.
poshteni Sofid, Striz, Boter oli periatel (TC 1575 : 223);32 teta (tetta, Mutterschwester, Vaterschwester /.../) (MD 1592 (1967): 141); Inu pole, Elisabet tvoja Teta, je tudi nofsezha eniga Synu (DB 1584: III, 30a) - Vndsihe / Elisabet deine gefreundete / ist auch schwanger mit einem Son (LB 1545: 2071); NIhzhe fe néma k'fvoji blishni Tetipèrdrushiti (DB 1584: I, 71b) - NJemandsol sich zu seiner nehesten Blutfreundin thun (LB 1545: 234). Zadnja dva zgleda kažeta, da je teta v protestantskih biblijskih prevodih večkrat nadomeščala Lutrovo splošnejše poimenovanje za krvno sorodnico.33 Pojavljanje poimenovanja strina v pomenu 'stričeva žena' (npr. Ti némafh tvojga Ozheta Brata fram odgèrniti, de bi njega sheno vsel. Sakaj ona je tvoja Strina (DB 1584: I, 72a) - DV solt deines Vaters bruder shamd nicht blössen / das du sein Weib nemest / denn sie ist deine Wase (LB 1545: 235)),34 ki je etimološko (Bezlaj 1995: 328-329) in pomensko tesno povezano s stricem, odpira možnost manj aktualne parne kombinacije, v katero bi bil prav tako včlenjen stric. Slovarsko zabeležena so tudi poimenovanja naslednjega sorodstvenega kroga: tetič 'der Sohn der Tante' - tetična 'die Tochter der Tante' (v MD 1592), ter strinič 'Vattersbruderskind', ki je (enkrat) naveden tudi v DB 1584 kot enobesedna sopomenka besednozve-znega poimenovanja: ga more eden njegovih Bratou réfhiti, ali njegou Striz, ali *ftrizheufyn *Strinizh [robna opomba] (DB 1584: I, 76b)). Splošno uveljavljen je bil poimenovalni par tast - tašča. Na poudarjeno vlogo ženskega člena para kaže obstoj različno uveljavljenih sopomenk: polnica in svekrv. Obe poimenovanji navajata Megiserjeva slovarja, polnico pa je uporabljal tudi Trubar.
Kot ženski par sopomenskih poimenovanj svak in dever (pisno diver) - prvi je pogosteje rabljen kot drugi - bi bilo predvsem na osnovi sobesedilne rabe in sočasne slovarske registracije mogoče upoštevati večpomensko nevesto (Schägerin. (Deutfch.) fratria. (Latinè.) nevefta. (Windifch.) moglie del fratello (Italicè.) (MD 1592: N7a); Hzhy fe ftavi supèr Mater, *Snaha je supér Tafzho *Nevéfta [robna opomba] (DB 1584: II, 118b),35 ki je sicer ustaljeni ženski par samostalnika ženin, v pomenu 'svakinja' pa par svaka. Zunaj sorodstvene strukture, čeprav še vedno blizu nje, se umešča par očim - mačoha. Njegova
32	Vsi samostalniki moškega spola, našteti v zgledu, imajo kot poimenovanja najosnovnejših sorodstvenih in medčloveških razmerij ob sebi tudi ženske pare (npr. sosed+soseda, stric + teta, boter + botra, prijatelj + prijateljica), ki so sicer prav tako splošno uveljavljeni, vendar redkeje rabljeni od moških členov para.
33	V slovarju, ki je dodan izdaji LB 1545 v DTV (1974) in ki zajema zastarelo, manj znano in težko razumljivo Lutrovo besedje, je samostalnik blutfrud(in) pojasnjen kot '(Bluts-) Vervandter' (LB 1545 (1974): 311*.
34	V LB 1545 uporabljeni samostalnik wase je razložen kot 'tante' (LB 1545 (1974): 388*). Ustreznica teta je uporabljena tudi v SP 1966, kjer je navedeno mesto prevedeno takole: Ne odkrivaj nagote brata svojega očeta; ne bližaj se njegovi ženi; tvoja teta je! (SP 1996: 170).
35	Orožen (1996: 212-213) posebej obravnava kranjsko-slovenske ali bezjačke kontaktne sinonime (tudi nevesto), ki so postopoma (preko robnih navedb) postajali del Dalmatinovega knjižnega jezika.
člena opredeljuje enako razmerje do tretje osebe - otroka zakonskega partnerja, ki se slovarsko tudi pojavlja v obeh spolskih različicah: pasterek - pasterkinja.
Našteti pari kažejo, da je pri sorodstvenih poimenovanjih pogosto izpričana nadomestna osnova: npr. oča - mati, sin - hči itd.
Na sorodstveno verigo je mestoma pokazano le z izbranimi členi. Pričenja jo bodisi njen izhodiščni člen ali poimenovanje, ki označuje najbližjega sorodnika osebe, o kateri se govori. Npr.: »inu bo fturil, kar nefo njegovi Ozheti inu Dejdi mogli fturiti (DB 1584: II, 102b); De en Ozha fam ne ima fuiga Synu, do fmerti byti« (tC 1575: 353).
1.2.2	Biološko različnost človeka v različnih življenjskih obdobjih poimenujejo pari mož - žena (npr. kadar je Bug Zhlovéka bil ftvaril, po podobi Boshji /./ Mosha inu Sheno je on nje ftvaril (DB 1584: I, 4a) - Da Gott den Menschen schuff / machet er jn nach dem gleichnis Gottes / Vnd schuff sie ein Menlin vnd Frewlin (LB 1545: 2));36 hlapčič - deklica, tudi hlapčič in dečla,37 kjer je pri moškem členu razmerja z obrazilom -čič domnevno aktualiziran le pomen mladosti, ne pa tudi majhnosti (npr.: Tu je ta Poftava, sa to, katera eniga Hlap-zhizha, ali Déklizo rodi (DB 1584: I, 68a); inu fe néfo fhonali, ni Hlapzhizheu ni Dézhel, ni Stariga ni Dedzou (DB 1584: I, 250b) - vnd verschonete weder der Jünglinge noch Jungfrawen / weder des Alten noch der Grosveter (LB 1545: 854); Sakaj kakòr en Hlapzhizh lubi eno Dezhlo, taku bodo tebe tvoji otroci sa lubu iméli (DB 1584: II, 24b)).
Mož v Bibliji (in v drugje navedenih biblijskih odlomkih) nastopa tudi v paru z istokorenskim samostalnikom ženskega spola možica: »Inu Adam je djal: Letu je vfaj vshe kuft od moih kofty, inu meffu od mojga meffa: Ona bo Moshiza imenovana, satu, ker je is Mosha vseta« (DB 1584: 1585: I, 2b).
Ob splošno razširjeni možici se v TC 1550 pojavlja še različica možiča (ona bode Mofhyzha imenouana (TC 1550 (6a)). Na dejstvo, da je Bog ustvaril prvo žensko iz moške kosti, je pokazano tudi z besedno tvorbo, saj je možica izpeljana iz samostalnika mož s specializiranim obrazilom -ica.38
Sobesedilne rabe samostalnikov ženskega spola kažejo na raznosmerne pomenske širitve: deklica je uporabljena tudi v pomenih 'dekle' in 'devica' (npr. ta Dézhla nej dékliza najdena /./ Satu ker je ona eno noroft v'Israeli fturila, de fe je v'fvojga ozheta hifhi kurbala (DB 1584: 111b) - das die Dirne nicht ist jungfraw finden (LB 1545: I, 176)).
1.2.3	S pari kot npr. boter - botra, sosed - soseda pa so parno zaobsežena tudi druga medčloveška razmerja. Npr.:
36	Par se običajno uporablja za označevanje zakonskih partnerjev (npr. TEm pak kir fo v'Sakoni, sapovém /.../ de fe Shena nelozhi od Mosha (DB 1584: III, 91b)).
37	Dečla je pogosto rabljena v enem izmed dveh osnovnih pomenov: 'dorasla mlada ženska, ki še ni poročena' in 'doraščajoča oseba ženskega spola'. Npr.: Sakaj takove Suknje fo Krajleve Hzhere nofsile, dokler fo Dezhle bile (DB 1584: I, 174b).
38	V sodobnem biblijskem prevodu (1996) je tvorba tekla v smeri mož + inja ^ možinja (Tedaj je človek rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala možinja, kajti ta je vzeta iz moža.« (SP 1996: 54-55).
Vi Botri inu Botre, vi imate veiditi fa kai inu fa zhes volo fte vi od tih Starisheu letiga Diteta, kletimu Kerszhouanu naprosheni inu pouableni (TC 1575: 425); Taku govori vshe sdaj pred tém Folkom, de profsi flejdni od fvojga Sofséda, inu flejdna odfvoje Sofséde freberne inu slate Poffode (DB 1584: I, 41b).
Dokazilni zgled za obstoj para sosed - soseda kaže, da se hotenemu začetnemu razlikovanju med osebami moškega in ženskega spola prilagajajo tudi nadaljnje omembe oseb. Z moškim poimenovanjem sosed, zlasti z njegovimi množinskimi oblikami (npr. sosedi/sosedje), pa so praviloma mišljene osebe moškega in ženskega spola: TRy lépe rizhy fo /.../Myr mej bratmi, lubesan mej foffedmi, inu kadar fe Mosh tèr Shena dobru mej fabo glihata (DB 1584: II, 163a).
Pogostnostno razmerje, ki ga kažejo rabe členov para vdovec - vdova, je zgovorno: zaradi socialne ogroženosti, ki je nastopila po moževi smrti, je bila (predvsem v biblijskih besedilih)39 zelo pogosto omenjana vdova (v DB 1584 128 x), vdovec pa le v treh delih: v dveh Trubarjevih (po ena omemba v TAr 1562 in v TC 1575) in v TkM 1579 (dve omembi); vse štiri omembe so del para: npr. MOLITOVENIGA Vdouza inu ene Vduue (TkM 1579: 109b); Ieft fim ena Vduva, ena Shena kir trouram, inu moj Mosh je vmèrl (DB 1584: I, 175a). Zgled OBeno Vduvo ali Siroto nereshalite (DB 1584: I, 49a) opozarja, da so šibkejši in bolj ranljivi plasti človeške družbe pripadale tudi sirote. Samostalnik sirota je kljub ženskemu spolu lahko uporabljen kot spolsko nevtralno poimenovanje za otroka brez staršev. My fmo Syrote, inu nemamo Ozheta, nafhe Matere fo kakòr Vduve (DB 1584: II, 57b).
Ena izmed orientalnih značilnosti, predstavljenih v Bibliji, je bilo tudi mno-goženstvo, ki se je poimenovalno odražalo v enosmerni tvorbi poimenovanj: obstaja le poimenovanje ravenžena:40 Sheftdeffet je Krajliz, inu offemdeffet ravenshen, inu Dézhel nej zhifla (DB 1584: I, 111b).
Od pravila, da so parna poimenovanja samostalniki moškega in ženskega spola, odstopa splošno rabljeni samostalnik druže, ki je srednjega spola, nanaša pa se lahko na osebe moškega ali ženskega spola. Parno žensko poimenovanje izhodiščnega moškega člena drug, ki je naveden kot kranjska iztočnica v Registru DB 1584 (Drug [Crajnfki.] Tovärifh [Hervazki, Dalmatinfki, Iftrianfki, Crafhki.] (DB 1584: III, CcIVa)), je družica, ki je uporabljena v biblijskih prevodih: npr. ker je ona vfaj tvoje drushe, inu Shena tvoje Savese (DB 1584: II, 131a).
39	Npr.: Inu Praudo ftury Sorotam, inu Vduvam, inu ima ptuje sa lubu, kir nym fhpisho ino gvant daje (DB 1584: I, 106b). Isto mesto (ki pomaga do pravice siroti in vdovi, ljubi tujca in mu daje kruha in obleke) je v sodobnem slovenskem biblijskem prevodu pojasnjeno z opombo: »to so tri najšibkejše skupine v starozavezni družbi. Ker so sicer brez varstva, imajo pravico, da zanje skrbita Izraelov Bog in njegovo ljudstvo« (SP 1996: 240).
40	Sklopa ravenmož ni, obstajajo pa številne druge tovrstne tvorjenke: ravenbrat, raven-človek, ravenhlapec itd.
1.2.4 Redka parna poimenovanja so ugotovljiva tudi pri pripadnikih različnih skupin in skupnosti (npr. verskih): npr. ajd- ajdinja/ajdenja (glasoslovna vari-antnost, ki je posledica izgovornega slabljenja nenaglašenega i-ja, je Trubarjeva značilnost).41 Čeprav sta bili obe poimenovanji splošno razširjeni, je moški člen občutno prevladoval (v DB 1584 sta ob večstokratnem pojavljanju samostalnika ajd izpričani samo dve pojavitvi ajdinje).
1.3 Parna živalska poimenovanja, tvorjena z obrazilno izpeljavo, so poleg najsplošnejšega para samec - samica, nanašajočega se na živali (npr. Vsami k'febi od vfake zhifte Shivine, vfelej fedem inu fedem, eniga famza inu njegovo famizo (DB 1584: I, 5a)), še: golob - golobica, hrt - hrtica,42 junec - junica (razmerje je omejeno le na spolno različnost poimenovanih živali),43 kozel44 - koza, osel
-	oslica, pes - psica,45 prašič/prešič - prasica/presica, volk - volčica, vran
-	vrana, lav/lev, ki ga spremljata dve ženski poimenovanji: lavica in levinja. Prva je slovarsko navajana različica, druga, izpeljana z redkeje uporabljanim obrazilom -inja, pa je bila sobesedilno rabljena v Dalmatinovih biblijskih prevodih. Korensko različne pare oblikujejo poimenovanja jelen - košuta46 oven in jarec ter ovca, petelin - kokoš. Ob kokoši se občasno pojavlja kokalnica, 47 ki jo pomensko označuje in osamosvaja valjenje in vodenje piščancev. V tem
41	Npr. ona tiga fhtuka posabi, inu is mifli pufti, de je ona ena Ajdina, on pak je en Iud (TPo 1595: I, 161). Nasprotje, ki ga oblikujeta ajdina in Jud, je spolsko in vsebinsko: pripadnica vere, ki ne priznava Kristusa, in pripadnik judovske vere.
42	Na neizenačenost rabe členov para kaže poleg redkejšega pojavljanja hrtice tudi njena samo slovarska navedba: npr. Windfpil. (Deutfch.) canis venaticus. (Latinè.) hèrtiza, lovèn peß. (Windifch.) levriero, veltro (Italicè.) (MD 1592: V5). Rabe uzaveščajo predvsem obstoj pasje pasme in ne toliko potrebe po poimenovalnem razločevanju moškega in ženskega para, na kar kaže hrtici pripisana razlagalna sopomenska zveza lovèn pèß.
43	Pogostnostno razmerje je bilo preverjeno v DB 1584: ugotovljenih je bilo 100 pojavitev junca in šest junice.
44	Brez ženskega para ostajata obe manjšalnici: splošno razširjena kozlič in iz Megiserjevega slovarja znani kozlec.
45	Parnost sega tudi na območje manjšalnic, kjer sta iz pojavitev v besedilih različnih piscev sestavljiva kar dva različno tvorjena para: psič - psičica in psiček - psička. V prvem primeru gre za izpeljavo ženskega člena para z obrazilom -ica, v drugem pa za zamenjavo obrazil: oba člena para sta drugostopenjski tvorjenki, izpeljani s tipičnima manjšalnostnima obraziloma (-ek : -ka).
46	V biblijskih prevodih se pogosto parno pojavljata srna in jelen, vendar primerjava s prevodno predlogo in sodobnim biblij skim prevodom kaže, da gre za poimenovanji različnih živali in ne za člena istega para: Od tiga mogo zhifti inu nezhifti jéfti, kakòr eno Sèrno ali eniga Ielena (DB 1584: I, 107b) - Beide der Reine vnd der Vnreine mügens essen / wie ein Rehe oder Hirrs (LB 1545: 359); Nečisti in čisti ga sme jesti kakor gazelo in jelena (SP 1996: 243).
47	Npr.: kakòr ena Kokalniza zhes Iajza peruti refproftira, je greje inu leshe (DB 1584: I, 1a). Slednja je glede na značilna opravila ali lastnosti tudi v slovenskem okolju dobila več posebnih poimenovanj: kokalnica, narečno tudi kvokarha (v tretjem registrskem stolpcu DB 1584: Slovenfki, Besjazhki) Reg. 3) in kvočka (v četrtem registrskem stolpcu). Večino poimenovanj je motiviralo značilno oglašanje domače ptice.
pomenskem okviru parno povezovanje s petelinom ne more biti vzpostavljeno. Istokorenski par sestavljata kur 'petelin' in kura, toda o temeljni sopomenskosti tudi pri njima ni mogoče govoriti, saj se kura, ki je znana predvsem iz obeh Megiserjevih slovarjev, v zvezi z divji pojavlja kot poimenovanje za fazana ali celo divjega petelina (npr. Fafan. (Deutfch.) phafianus. (Latinè.) fafan, divje kure. (Windifch.) fagiano. (Italicè.) (MD 1592: D5)). Pri številnih živalskih poimenovanjih je opazno metaforično širjenje pomena; npr. Ali ena je moja Golobiza, moja brumna, ena je fvoji Materi nar lublifha (DB 1584: I, 333b). V Bohoričevi slovnici je naveden par konj - konjka, na osnovi ločenih pojavitev konja in kobile pa je sestavljiv tudi ta par: konj je splošno razširjeno poimenovanje, kobilo pa v obeh slovarjih navaja Megiser: npr. kobila-e ž, equa, kobila, kluffina, Stut, Mötsch, Mutterpferdt, Feldin (MTh 1603 (1977): 62). V MTh 1603 jo spremlja sopomensko poimenovanje kljusina, ki sobesedilno nastopa v paru s pastuhom 'žrebcem':48 Kakòr Paftuh risazhe pruti vfem klufinam, taku fe Hinavez na vfe Shpotliuce obéfha (DB 1584: II, 166b). Povezava učinkuje ekspresivno.
Poimenovanji ptič in ptica nastopata v vlogi sopomenk. Samostalnika sta (po enkrat) izpričana samo v BH 1584. Npr.: Ptiza, ze, ptizh, a, auis, vogel (BA 1584. 58); Ptice pod Nebom inu shivina, tu je vfe prozh (DB 1584: II, 32a).
Brez parnega ženskega člena so ostala poimenovanja skopljenih živali, npr. kaštrun, vol.
1.3.1 Za številne omenjene živalske (pa tudi nekatere rastlinske) vrste in družine so bila v rabi bodisi samo moška ali samo ženska poimenovanja, ki označujejo žival z vsemi njej lastnimi razlikovalnimi potezami, hkrati pa brez opaznejše spolne diferenciacije. V tej vlogi npr. nastopajo naslednja poimenovanja moškega spola: drozg, fazan, jazbec, kit, krt, kuščer, leopard, lobud, medved, pard, pav, pes, pivol,49 škorec, škorjanec, škorpijan/škorpijon itd. ter naslednja poimenovanja ženskega spola: afinja,50 bolha, čaplja, grlica, hijena, jerebica,51 kamela, kuna,52 lastovica, lisica/lesica, mačka, štorklja, ob ovci tudi
48	Prim. PS 1895: II, 13.
49	Samostalnik se pojavlja v obeh slovarjih in v DB 1584. Zadošča omemba živalske vrste, potrebe po navedbi poimenovanja samice (v Pleteršnikovem slovarju in v SSKJ je navedena bivolica) pa ni bilo.
50	Iz nemščine prevzeta beseda je bila splošno razširjena.
51	Npr. Sakaj Israelfki Krajl je vunkaj fhàl yfkat eno Bolho, kakòr fe ena Ierebiza poja po gorrah (DB 1584: I, 165b).
52	Korenska izenačenost bi brez sobesedilnega preverjanja lahko usmerjala k napačni povezavi kune in kunina oz. kuniliča ali kunuliča, ki pa se po preverjanju pokaže kot poimenovanje za skalnega jazbeca. V DB 1584 je kinilič v robni opombi predstavno približan s približno sopomenko zajčič: Viffoke Gorre fo divjih Kos prebivalifzhe, Inu fkale téh *Kunilizheu. *Sajzhizheu [robna opomba] (DB 1584: I, 305b). Na različnost poimenovanega predmeta (denotata) kaže tudi primerjava niza Saiz inu *Kunulizh *Saj-zhiz [robna opomba] (DB 1584: I, 108a) s prevodno predlogo: der Hase / vnd Caninchen (LB 1545: 362). Trubarjeva praksa je drugačna, kar je verjetno posledica druge prevodne predloge: Te viffoke gorre fo tim dyuym kofom hbeshanu, Inu tu skalouie tim +kunynom
brav, ki je v Pleteršnikovem slovarju razložen kot brav, m. 1) das Schafvieh (ohne Rücksicht auf Alter und Geschlecht) (PS 1894: I, 52). Npr. Barke /.../ fo pèrnefsle Slata, Srebra, Slonovih kofty, Affinje inu Pave (DB 1584: I, 238b); Sove inu Vranuvi bodo ondi prebivali (DB 1584: II, 13b). Na navedenem mestu iz Biblije so omenjene dragocenosti in živalske vrste, ki so jih trgovske ladje vozile iz daljnih dežel. Enospolna omemba je toliko bolj razumljiva, če gre za enkratno navedbo, ki je hkrati tudi slovarska, kar večinoma pomeni tudi nesobesedilno rabo (npr. Troftel. (Deutfch.) turdus. (Latinè.) drufg. (Windifch.) tirdi. (Italicè.) (MD 1592: Q2b)).
Na različne vrste živali (npr. žuželk, nočnih ptic itd.) in ne na spolno razlikujoče se člene parov kažejo tudi poimenovanja kot čuk in sova, čebela/čmela in čmrlj. Sova in čuk sta v DB 1584 uporabljena tudi v medsebojno pojasnjevalni vlogi, kar odpira možnost sopomenskega razumevanja: Ieft fim raunu kakòr en *Zhuk v'opufzhenih mejftih *Sova (DB 1584: I, 305a). Primerjava s Trubarjem je na istem mestu odkrila manjšalnico moškega spola sovič. V obeh primerih gre za prevodni približek nemški ustreznici Kützlin (Jch bin gleich wie ein Kützlin in den verstöreten Stedten (LB 1545: 1052)), ki tudi označuje vrsto sove.
Nasprotno pa sta poimenovanji papagaj in papiga v KPo 1567, kjer se pojavljata drug ob drugem, uporabljeni sopomensko. Npr.: Ti fo prave Papagoij alli papige inu Kavke, katere pres üma fe govoriti üzhe (KPo 1567: V).53
Brez moškega para se v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja pojavlja krava, ki se sobesedilno pogosto povezuje z volom oz. voli: npr. Krave inu Volli (TPo 1595: I, 32a).
1.4 Na izbiro moškega ali ženskega poimenovanja je praviloma vplivala situacija. Če se je pripoved nanašala na skupino, ki so jo sestavljale osebe moškega in ženskega spola, je bilo običajno uporabljeno moško poimenovanje (najpogosteje v množini: npr. inu fo veliku bolnikou s'oljem shalbali, inu fo je osdravili (DB 1584: III, 22a); inu je imèl pet Loup, v'katerih je leshala ena velika mnoshiza bolnikou, flépzou, krulovih, fuhih, ty fo zhakali, kadaj bi fe voda fkalila (DB 1584: III, 49b)),54 če pa je beseda tekla o ženski kot vršilki dejanja ali nosilki lastnosti, je bilo uporabljeno žensko poimenovanje. Npr. Ona gre tiakaj /./ inu is mifli pufti, de je ona ena Ajdina, on pak je en Iud (TPo 1595: I, 161).
Z redkimi omembami deželana oz. deželanov so v okviru pomena 'predstavnik deželnih stanov' mišljene osebe moškega spola, v pomenu 'kdor je v razmerju do drugega iz iste dežele' pa bi bile lahko ob moških zajete tudi
+Ieshom oli kuniglö [robna opomba] (TPS 1566: 187b). V povzemalni opombi, dodani ob robu besedila, so našteti: Serne, kofe, Saici.
53	Iz nemščine prevzeti papagaj je bil pogosteje rabljen. V glasoslovno modificirani obliki ga je slovarsko vključil tudi Megiser: npr. Papagey. (Deutfch.) pfittacus. (Latinè.) po-pagaj. (Windifch.) papagallo. (Italicè.) (MD 1592: L2b).
54	Na izbiro moških poimenovanj je vplivala tudi splošna uveljavljenost le-teh. Ker se npr. samostalnik bolnica kot ženski par bolnika v knjižnem jeziku 16. stoletja še ni pojavil, je bila izbira moškega para tudi v primeru hkratne nanašalnosti na ženske logična.
osebe ženskega spola (prim. slovarski sestavek deželan - Novak v Merše, Novak, Premk 2001: 61-62): npr. Criftus ie od fuih fnanceu inu deshelanou fashpotouan (TE 1555, A7b).
2 Ženski členi parov se (razen spolske razlike) lahko pomensko prekrivajo z moškimi, pogosto pa se od njih tudi razlikujejo (Merše 2007: 116-118). Poimenovanji besednik in besednica se glede označevane dejavnosti ('govoriti komu v korist', 'zagovarjati koga') izhodiščno nanašata na isti konkretni osebi: besednik na Kristusa kot božjega sina, redkeje uporabljena besednica pa na Marijo kot Kristusovo oz. božjo mater: npr. aku pag du grefhi taku imamo aniga oduetmka oll befednlka per tim ozhetu Iefufa Chriftufaprauizhniga (TC 1550: 104 (60b)). Ista nanašalnost velja za večino izpričanih rab odvetnika in za obe pojavitvi odvetnice. Raba kaže, da so bile Kristusove oblike pomoči grešnim ljudem motivacija številnih izglagolskih poimenovanj (npr. Vi fte lubi inu perietni Bogu, fabfton, fa volo Iefufa nashiga Odreshenlka, Oduetmka inu Beffednlka (TT 1560: ea); Glih taku tiga Boshyga Synuperiafen imamo mi tudi kferci vfeti, kir ie ta veliki teshki ferd Boshy vfel na fe fa nasho uolo, inu poftal nash Plazhmk, Odreshenlk, Spraulaulz, Beffednlk inu Ifuellzhar (TR 1558: I2a)),55 ki so v ženski obliki redkeje označevalna tudi za Marijo (npr.: Diuiza Maria ie ena Oduetmza, Befednlza inu Pomozhnlza pred Bugo vfeh tih ludi, kateri na no klyzho (TR 1558: c2a)). Primeri splošnejše nanašalnosti moškega poimenovanja in rabe v pomenih 'govornik' ali 'odvetnik' so redki: npr.
Taciga dopernefti na tim hudim fueitu nigdar oben Ceffar, ne Kral, ne Viuda /.../ shnih kunshtnimi inu vuzhenimi beffednlkl /.../ ne fo premogli (TR 1558: Z3b); PO-tle zhes pet dni ulezhe doli Ananias ta Vifshifar fteimi Starishi, inu fteim Tertulld Befednlkom (TT 1557: 413).56
Pomen je prepoznaven po spremenjenem vršilcu dejanja, spremnih prilastkih in neredko po rabi samostalnika v množini.
Člena para obladavec — obladavka sta po enkrat uporabljena v DB 1584, oba kot del razlag lastnih imen. Obladavec je naveden v robni opombi (Iesus Nave fe rezhe en odrefhenik ali obladavez (DB 1584: II, 172a)), obladavka pa v predgovoru k Tobievim bukvam (Sara fe rezhe, ena kir fe fhtrita, ena obladauka, kir h'puflednimupremore, oblada inu doby (DB 1584: II, 147a)).
2.1 Številna moška poimenovanja, izpričana v slovenskih knjižnih izdajah 16. stoletja, ostajajo brez ženskih parov, za kar običajno obstajajo zgodovinski
55	O številnosti eno- in večbesednih poimenovanj za Jezusa Kristusa prim. Rajhman 1977: 114-115 in Legan Ravnikar 2003: 570.
56	Dalmatinov prevod se od Trubarjevega le besednoredno razlikuje: npr. s'tém Befsédnlkom Tertullom (DB 1584: III, 75b), Lutrov pa z izbiro nemškega ekvivalenta kaže na uresničevani pomen 'odvetnik, zagovornik' vnd mit dem Redener Tertullo (LB 1545: 2243), še določneje pa z izbiro ekvivalenta novi slovenski prevod: Čez pet dni je prišel tja véliki duhovnik Hananija z nekaj starešinami in z nekim pravnlkom Tertülom (SP 1996: 1675-1676).
in pomenski razlogi (npr. aar/ahar, galjot; papež, škof; arhangel/arhanjel; ari-aner, antitrinitar, gerob itd.). Samo moškim vršilcem dejanj so npr. pripadala nekatera mesta v cerkveni hierarhiji (npr. papež, škof). Nekaterih poklicev in opravil v zgodovini, ki jo neposredno ali skozi biblijsko perspektivo zrcalijo dela slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ženske niso opravljale (npr. nekaterih vojaških poklicev).
Brez ženskega para nadalje ostajajo:
-	številna moška poimenovanja z negativno ali ekspresivno vsebino: npr. divjak, izdajica/izdavec; Taku ga Sludi klizhkakim hudim touarishem, pyanzom inu Iegerzom perpela (TC 1575: 148)). Poimenovalno so izpostavljene osebe moškega spola;
-	moška poimenovanja, ki označujejo službe in položaje v cerkveni hierarhiji (npr. apostol, ebiskop (JPo 1578), superintendent, izpovednihspovednik; tudi anžigel57), neredko opredeljena z zgodovinskimi dejstvi (Kristus je imel dvanajst učencev - apostolov, zato žensko parno poimenovanje v okviru osnovnega pomena ni možno). Zaradi sopomenskosti naj bi isto veljalo tudi za iz nemščine prevzeti samostalnik joger, vendar ta nastopa parno z jogrinjo,58 kar je omogočila pomenska širitev oz. njena pomenska oddaljitev;
-	poimenovanja pripadnikov različnih skupin in sekt: antikrišt, antitrinitar, arijan (različica je zapisana v JPo 1578) in arijaner (različico navaja Trubar: npr. v Ar 1562), cvinglijaner, donatist itd.
-	poimenovanja, ki se nanašajo na dejavnost konkretnih oseb moškega spola (npr. izveličar, ki se nanaša na Kristusa). Moškega spola sta poimenovanji za nevidno duhovno bitje, ki pooseblja zlo (hudič,, zludi, satan), in za nevidno dobro duhovno bitje: angel in arhangel/arhanjel (JPo 1578), serafin. Hudečica, ki se enkrat samkrat pojavlja v TA 1566, je sestavina abecedno uvrščenega niza samostalnikov, ki se začenjajo na H: Hlad hudič hudezhiza (TA 1566: A3a). Zaradi posebne namembnosti seznama in nesobesedilnega navajanja primerov tudi na pomen hudečice in na okoliščine njene rabe ni mogoče zanesljivo sklepati.
2.2 Neparnih je tudi nekaj ženskih poimenovanj. Odsotnost moškega para je npr. posledica dejavnosti, ki jo lahko opravljajo le ženske: npr. ama, dojka, otročnica,59 ki se rabi v pomenu 'ženska v prvih tednih po porodu'. Sobesedilne rabe ame kažejo na usmerjenost njene dejavnosti na otroke: Nefsi ga v'tvoim narozhaju, (kakòr ena Ama enu Déte nofsi) (DB 1584: I, 85a). Brez moškega para se pojavlja tudi devica. Neparnost, splošna razširjenost in pogostost pojavljanja je v veliki meri posledica ustaljene povezave z Marijo kot Jezusovo
57	Npr.: Mi beremo vuenih Buquah od eniga Anshigla, tu ie, od eniga kir ie fam vueni Pufzhavi oli Vgofdu (ta ie en praui Menih, en Samouvezh bil) (TAr 1562: 82b).
58	Prim. slovarski sestavek jogrinja - Novak v Merše, Novak, Premk 2001: 73.
59	Samostalnik ama je bil splošno rabljen, v Registru, dodanem DB 1584, pa mu je pripisana motivacijsko razvidnejša (iz glagola dojiti) vzhodnoslovenska narečna ustreznica dojka (DB 1584: III, CcIIIb).
materjo. Od 26 pojavitev v DB 1584 jih je 20 v neposredni zvezi z Marijo: npr Divize Marie ozhifzhovanje (DB 1584: III, 31a).60
2.3 Brez spolnega predznaka ostajajo poimenovanja mladičev: npr. jagnje (splošno uporabljani samostalnik), jagnjič (redkeje izpričan samostalnik, pri katerem je z manjšalnim obrazilom -ič poudarjena pomenska sestavina mladosti in nedoraslosti, hkrati pa tudi majhnosti) ter narečno opredeljena glaso-slovna različica agnec (v DB 1584 je navedena v tretjem registrskem stolpcu (Slovenfki, Besjazhki)).
3 Velika večina ženskih parov spada v skupino modifikacijskih tvorjenk, del tovrstnih poimenovanj pa izkazuje nadomestno osnovo (npr. sin - hči). Moški členi parnih poimenovanj so praviloma pogosteje rabljeni kot ženski.
3.1	Bohoriču je uspelo z omembo izpeljave z obrazili -ica, -inja, -ka61 v slovnici povzeti osnovne tvorbene modele ženskih parnih poimenovanj. Zaporedje zrcali tudi pogostnostno razvrstitev v tedanji knjižnojezikovni praksi. Osnovni tvorbeni model je: moško poimenovanje + -ica (npr. mlinar - mlinarica) s substitucijskim podtipom (npr. bojnik - bojnica, kjer gre za nadomestitev obrazila -ik z -ica). Obstajajo tudi obrobnejši modeli: bog - boginja, kruhapek
-	kruhapekinja; firšt - firština; boter - botra. Tudi če je moško poimenovanje prevzeto in brez razvidne obrazilne podomačitve, se ženski pari izpeljujejo z domačimi obrazili, najpogosteje z -ica, -inja se pojavlja le izjemoma (npr. žnidar - žnidarica, ajd + ajdinja).
Pogosta je parna kombinacija korensko različnih in (vsaj navidezno) tvorbeno nepovezanih poimenovanj. Zaslediti jih je mogoče v vseh pomenskih skupinah parnih poimenovanj, največ pa pri najstarejši, ki jo predstavljajo sorodstvena poimenovanja: npr. sin - hči, hlapčič - dečla, jelen - košuta itd. Parno npr. nastopata tudi flegar in ama, čeprav ju povezuje le eden izmed obrobnejših pomenov: »Krali / Kralice / Vyudi / Gofposzhina / Imaio slushiti Bogu /./ to Cerkou braniti / te Cerque Flegary inu Ame biti« (TAr 1562: 41b).
3.1.2 Spremni pojav pogosteje rabljenih moških poimenovanj je tudi izpri-čanost večje glasoslovne in besedotvorne variantnosti. Prvo lahko povzroči izguba zvenečnosti ali izgovorno slabljenje nenaglašenih samoglasnikov (npr. norec/norc), druga pa je značilnost številnih prevzetih samostalnikov. Pri is-tokorenskih ženskih členih parov je najpogosteje spremenljiv morfemskostični del: Npr. doktar/doktor - doktorca; lotar/loter - lotrica/lotrca; kramar/kramer
-	kramarica, premeno po palatalizaciji izkazujeta para volk - volčica, knez -kneginja. Primeri večje glasoslovne spremenljivosti ženskega para so redkejši: npr. ošter - ošterica/oštarica.
3.2	Uveljavljenost v živi in v knjižnojezikovni rabi je spodbujala k tvorbi novih členov besedne družine (npr. golob ^ golobec, golobič, golobar, golobji,
60	O terminoloških in neterminoloških pomenih samostalnikov dečla in devica (tudi zveze devica Marija) prim. Legan Ravnikar 2003: 569.
61	Bajec (1950: 94-95) navaja, da z obrazilom -ka delamo iz moških imen ženska. Obrazilo -ka ustreza obraziloma -ek in -ec, s katerima tvorimo moška poimenovanja.
golobinji; cesar + cesarjev/cesarjov). Poleg pridevnikov so se v razširjene besedne družine neredko uvrščale tudi manjšalnice: npr. doktar/doktor ^ doktorčič, doktor(i)ca. Podaljšani besednodružinski tvorbeni niz izjemoma izkazuje tudi devica: npr. devica ^ devičen, devičica.
3.3	Primerjava izpričanih pomenov moškega in ženskega člena para kaže, da je ženska različica lahko uresničevala več pomenov ali se pomensko celo razlikovala od moškega para.62 Najbolj značilna pomenska oddaljitev od poimenovanj moškega spola nastaja tedaj, kadar ženske nastopajo le kot nosilke pomena 'žena vršilca poklicne dejavnosti'. Ker pa običajno tudi same opravljajo isto (ali podobno) poklicno dejavnost kot njihovi zakonci, ta pomen praviloma ni edini.
Tako moška kot ženska poimenovanja so pogosto rabljena tudi v neosnovnih pomenih. Ker so moška poimenovanja pogosteje rabljena, so tudi njihove rabe v prenesenih pomenih bolj opazne: npr. »One [= ptizhize] imajo eniga bogatiga kuharja inu kluzharja, timu je ime ta ozha v'Nebi, ta ima eno Kuheinio, katera je taku fhiroka, kakor je ta Svejt« (TPo 1595: II, 227).
Ekspresivno je poimenovanje človeka z živalskim imenom: O tvoiga mole-nia ti Hudizhova prekleta Lefiza. On [= Erodež] dela kakòr ena kunftna prav Lefiza (KPo 1567: LVb). Razmerje med Kristusom in krščansko skupnostjo je primerjano z razmerjem med ženinom in nevesto. Npr.:
Gdo ie Shenin? Iesus Chriftus Syn Boshij (JPo 1578: III, 107b) - Gdo ie taNeuefta? SuetaKarfzhanska Catoliska Cerkou (JPo 1578: III, 107b). Živalska imena ženskega spola so zajeta tudi v primere: npr. ficer gredo ty ludje v Pridigo inu is pridige, kakor krave (TPo 1595: II, 17).63
3.4	Tako moška kot ženska poimenovanja so pogosto členi spolsko poenotenih naštevalnih nizov. Iz različnih razlogov prevladujejo nizi moških poimenovanj (ker se le-ta pogosteje pojavljajo, ker so številna dejanja značilna samo zanje, ker so običajnejši tudi v vlogi univerzalnih poimenovanj): npr.
Kei vidish da bi fe Krally, Firfti Papesh, Cardinali, Ebifcopi, Korrary &c. takouega Vka darshali? (JPo 1578: II, 67b); Ter vfaj jeft neifem offertovala, ni truzala, inu fim vfai vezh imejla, kakor ti Cefsariza inu Krajliza (TPo 1595: III, 126).
Mešane nize praviloma pričenjajo členi moškega spola. V prevedenih delih je zaporedje določeno s prevodno predlogo, v samostojnejših delih (npr. v TC 1575) pa so pisci ravnali enako. Npr.: »Inu S. Paul zheftu grofouitu zhes vfe
62	Na različen spekter dolžnosti je npr. mogoče sklepati na osnovi sobesedilnih omemb vratarja in vratarice, saj je vratar lahko opravljal službo tudi pri mestnih vratih, vra-tarica pa domnevno le pri hišnih: Ta ifti ie shal Siesufom na Palacio alli Duor velikiga Faria /.../ inu ie gouoril Suratarizo, inu ie pelial Petra notar (JPo 78: I, 120a).
63	O metaforičnih pomenskih prenosih v okviru pomenske skupine o živalih, ki potekajo v smeri žival ^ človek s kako lastnostjo, prim. Novak 2004: 81, o živalih kot sestavnih delih primerjav pa v Novak 2004: 226.
Preshushnike, Curbarie, Preshushnice, Curbe inu zhes te, kir vnezhiftofti pre-biuaio /.../gouori« (TC 1575: 387-388).
VIRI
BH 1584 = Bohorič, Adam, 1584: Arcticae horulae fuccifivae. Wittenberg.
DB 1584 = Dalmatin, Jurij, 1584: BIBLIA, TV IE VSE SVETV PISMV, STARIGA inu Noviga Teftamenta. Wittenberg. Faksimile, 1968. Ljubljana: Mladinska knjiga v Ljubljani v sodelovanju z založbo Dr. Trofenik v Münchnu.
JPo 1578 = Juričič, Jurij, 1578: POSTILLA, To ie KERSZHANSKE EVANGELSKE predige. Ljubljana.
KPo 1567 = Krelj, Sebastijan, 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg.
LB 1545 = Luther, Martin, 1545: Die gantze Heilige Schrifft. Wittenberg.
LH 1566 = Luther, Martin, 1566: Haußpoftill I-III. Nürnberg.
MD 1592 = Megiser, Hieronymus, 1592: DICTIONARIVM QVATVOR LINGVARVM. Graz.
MTh 1603 = Megiser, Hieronymus, 1603: Thefaurus Polyglottus vel, Dictionarium Multilingue. Francofurti ad Moennum.
PS 1894-1895 = Pleteršnik, Maks, 1894-1895: Slovensko-nemški slovar I (A-O, 1894), II (P-Ž, 1895). Ljubljana.
SA 1559 = Spangenberg, Iohannes, 1559: Außlegung der Epistel vnd Euangelien. Nürnberg.
SP 1996 = Sveto pismo stare in nove zaveze, 1996. Ljubljana.
TA 1550 = Trubar, Primož, 1550: Abecedarium vnd der klein Catechifmus. Tübingen.
TA 1555 = Trubar, Primož, 1555: ABECEDARIVM. Tübingen.
TA 1566 = Trubar, Primož, 1566. ABECEDARIVM, OLI TABLIZA. Tübingen.
TAr 1562 = Trubar, Primož, 1562: ARTICVLI OLI DEILI, TE PRAVE STARE VERE KERSZHANSKE. Tübingen.
TC 1575 = Trubar, Primož, 1575: CATEHISMVS SDVEIMAISLAGAMA. Tübingen.
TE 1555 = Trubar, Primož, 1555: TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA. Tübingen.
TkM 1579 = Tulščak, Janž, 1579: Kerfzhanske LEIPEMOLITVE. Ljubljana.
TO 1564 = Trubar, Primož, 1564: CERKOVNA ORDNINGA. Tübingen.
TPo 1595 = Trubar, Primož, 1595: HISHNA POSTILLA. Tübingen.
TPs 1566 = Trubar, Primož, 1566: Ta Celi Pfalter Dauidou. Tübingen.
TR 1558 = Trubar, Primož, 1558: ENREGISHTER. Tübingen.
TT 1557 = Trubar, Primož, 1557: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1560 = Trubar, Primož, 1560: TA DRVGIDEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1577 = Trubar, Primož, 1577: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNI DEIL. Tübingen.
TT 1581-82 = Trubar, Primož, 1581-82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen.
ZK 1595 = Znojilšek, Janž, 1595: KATECHISMVS DOCTORIA MARtina Luthra. Tübingen.
LITERATURA
Kozma AHAČIČ, 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. (Zbirka Linguistica et philologica 18). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Anton BAJEC, 1950: Besedotvorje slovenskega jezika. I Izpeljava samostalnikov. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede (Dela - Opera 1).
France BEZLAJ, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika. III/P-S. Dopolnila in uredila Marko Snoj in Metka Furlan. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti (izd.), Mladinska knjiga (zal.).
Anton GRABNER - HEIDER, Jože KRAŠOVEC, s sodelavci, 1984. Biblični leksikon. Celje: Mohorjeva družba.
Andreja LEGAN RAVNIKAR, 2003: Oblikovanje obredne terminologije v okviru normiranja slovenskega knjižnega jezika. Vidovič Muha, Ada (ur.): Slovenski knjižni jezik - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje. Metode in zvrsti. Obdobja 20. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 563-580.
—, 2007: O konverziji kot postopku knjižne (terminološke) tvorbe pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja. Riječ 13/2. 108-127.
Majda MERŠE, 2007: Prikaz poklicnih dejavnosti v delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Jesenšek, Marko (ur.): Besedje slovenskega jezika (Zora 50). Maribor: Slavistično društvo. 99-126.
Majda MERŠE, France NOVAK, Francka PREMK, 2001: Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Poskusni snopič. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Jožica NARAT, 1996: Izrazi za 'učenec' pri slovenskih protestantskih piscih. Jakopin, Franc, Kerševan, Marko, Pogačnik, Jože (ur.): III. Trubarjev zbornik. Ljubljana: Slovenska matica v Ljubljani, Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. 263-272.
Jožica NARAT - ŠREKL, 1991: Samostalniške besednozvezne sopomenske v Dalmatinovi Bibliji. Müller, Jakob, Weiss, Peter (ur.): Jezikoslovni zapiski 1. Zbornik
Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. 63-72.
France NOVAK, 2001: Kako so protestantski pisci 16. stoletja poimenovali nove pojme. Kerševan, Marko (ur.): 450-letnica slovenske knjige in slovenski protestan-tizem. Ljubljana: Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 103-120.
—, 2004: Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. (Zbirka Linguistica et philologica). Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU.
Martina OROŽEN, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (od Brižinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Oddelek za slovanske jezike in književnosti.
Breda POGORELEC, 1997: Slovenska skladnja in poimenovanja ženskih oseb. Derganc, Aleksandra (ur.): XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Dodatek, 1-9.
Jože RAJHMAN, 1977: Prva slovenska knjiga v luči teoloških, literarno-zgodovin-skih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana: Partizanska knjiga.
Jože TOPORIŠIČ, 1987: Zimske urice, prva slovenska slovnica. Bohorizh, Adam: Arcticae horulae succisivae, Zimske urice proste. Maribor: Založba Obzorja. 281-328.
Ada VIDOVIČ MUHA, 1986: Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordnin-gi. Pogorelec, Breda (ur.): 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobja 6. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 349-374.
--, 1997: Prvine družbene prepoznavnosti ženske prek poimenovalne tipologije
njenih dejavnosti, lastnosti. Derganc, Aleksandra (ur.): XXXIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 69-79.
Listkovno gradivo Sekcije za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, zbrano s popolnimi izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja.
SUMMARY
Designation needs that became apparent when translating Biblical and other religious texts, and in composing more independent works that were more or less bound by translational conventions, encouraged 16th century Slovenian Protestant writers to look for and to form feminine pairs of masculine designations (proper and common name designations). References in the Grammar Book by Bohorič show that the feminine forms in linguistic use at the time were used as a special word-formational and semantic category. In various parts of the grammar book, pairs like
kojn - kojnka (Rofs - Röffin), lev - levinja, psič - psičica or psička, Lamberger / Lambergar - Lambergarica, Lublančič - Lublančica or Lublanšica express the most productive formational models of feminine pairs in 16th century standard Slovenian. These examples reflect derivation from proper and common name masculine designations, formation from a loan word and a native noun, derivation with formation specialised affixed morphemes (e.g. -ica, -inja, -ka), and phonetic conversion at the affix connection or without it.
Even though feminine pairs do not accompany all masculine designations, they can, however, be divided into two basic groups: rare proper name designations like Egipter - Egipterica, and numerous common name designations which can be grouped into different subgroups. These include pairs of profession designations (apotekar - apotekarica, kruhapek - kruhapekinja, mlinar - mlinarica) or simply designations referring to executors of various activities (besednik- besednica), pair designations referring to social structure (cesar - cesarica, kralj - kraljica, kraljič
-	kraljičica, firšt - firština), pair designations of family and other relations (brat
-	sestra, oča - mati, preded - prebaba, sin - hči; boter - botra), animal designations (golob - golobica), etc. Most feminine pairs belong to a group of modification compounds, a part of which has a substitute stem (sin - hči). Masculine elements in pair designations are more frequently used than feminine elements with standard language and living language usage, encouraging the formation of new elements of the word family (cesar + cesarjev / cesarjov). Feminine pairs can (apart from the difference in gender) have semantic equivalents to masculine pairs, but frequently differ from them.
Numerous masculine designations in 16th century publications in Slovenian did not have their equivalent feminine pairs, usually due to historic or semantic reasons (aar / ahar, galjot; papež; arianer, antitrinitar, cvinglijaner) Also, a few feminine designations were without masculine equivalents, because the profession was restricted to women (ama, dojka).
Pridevniške tvorjenke na -ski, -ški, -čki in -cki v Trubarjevih in Dalmatinovih prevodih biblijskih besedil
Andreja Legan Ravnikar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Novi trg 2, SI - 1000 Ljubljana, alegan@zrc-sazu.si
- SCN I/1 [2008], 53-66 -
V prispevku analiziramo najbolj produktiven tvorbeni model pridevniških tvorjenk v 16. stoletju: izpeljavo s priponskim obrazilom -ski in različicami -ški, -čki in -cki, ki se pripenjajo na enako besedotvorno podstavo. V biblijskih besedilih smo ugotavljali konkurenčna razmerja med njimi, razlikovanje med Trubarjem in Dalmatinom in razkrivali zapleteno problematiko oblikovanja knjižnih novotvorjenk v 16. stoletju.
This paper analyses the most productive model of forming adjectival derivatives used in the 16th century: derivation with the suffix -ski and its variant -ški, and with the suffixes -čki and -cki which are affixed to the same word-formation base. The paper is an attempt to identify the competitive relations between these suffixes and discern the differences between Primož Trubar and Jurij Dalmatin with regard to their use. The paper also attempts to shed light on the complex issue of forming literary neologisms in the16th century.
Ključne besede: 16. stoletje, biblijski prevodi v slovenščino, pridevniške tvorjenke na -ski, -ški, -čki in -cki, Primož Trubar, Jurij Dalmatin
Key words: 16th century, Bible translations into Slovene, adjectival derivatives with the suffixes -ski, -ški, -čki and -cki, Primož Trubar, Jurij Dalmatin
0 Besedotvorna analiza tvorjenih oz. motiviranih besed se omejuje na jezikovno gradivo iz vseh slovenskih biblijskih prevodov 16. stoletja. V manj kot treh desetletjih je izpod prevajalskega peresa Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina izšlo dvanajst besedil. Prvi slovenski biblijski prevod v knjižni izdaji je Trubar-
jev TA EVANGELISVETIGA MATEVSHA (1555).1 Nadaljnji protestantski prevodi si kronološko sledijo takole: TA PERVI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA (TT 1557), TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA (TT 1560), SVETIGA PAVLA TA DVA LISTY (TL 1561), Ta Celi Pfalter Dauidou (TPs 1566), SVETIGA PAVLA LISTVVY (TL 1567). Prvi Dalmatinov prevod predstavlja delo JESVS SIRAH (DJ 1575), dve leti pozneje je izšel Trubarjev NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNI DEIL (TT 1577), naslednja sta prevoda Dalmatina BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL (DB 1578) in SALOMONOVE PRIPVVISTI (DPr 1580). Trubarjev najobsežnejši prevod svetega pisma je nova zaveza TA CELI NOVI TESTAMENT (1581-82). Dalmatin je prevajalsko delo zaključil s celotnim prevodom svetega pisma BIBLIA (DB 1584). V slovarski obliki predstavljen popis občnoimenskega besedja je v preteklem letu 2007 (z letnico 2006) izšel v mednarodni zbirki Biblia Slavica, v knjigi komentarjev k faksimilirani izdaji devetih od obstoječih dvanajstih prevodov biblijskih besedil 16. stoletja. Pregled nad besedjem iz najstarejših slovenskih biblijskih prevodov je omogočil obstoj popolnih izpisov slovenskega besedila vseh 12 knjig, ki so sestavni del trimilijonske kartoteke popolnih izpisov slovenskih besedil iz vseh 53 ohranjenih tiskanih del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja.2 Zanimivo je, da biblijski prevodi predstavljajo skoraj dve tretjini vseh izpisov, to je 1.702.600, samo BIBLIA 1584 ima 950.000 enot.
0.1 Najproduktivnejši model tvorbe pridevnika v knjižnem jeziku 16. stoletja, ki izkazuje tudi pogosto rabo, je navadna izpeljava s priponskim obrazilom -skl ter različicami -škl, -čkl in -ckl. V slovarsko popisanem besedju smo izpeljanke poiskali in izločili ročno; izločili smo tudi druge tvorjenke na -skl in njihove različice. Jezikoslovna analiza je potekala po predstavljenih problemskih sklopih, ki izkazujejo tipološke lastnosti tvorbe pridevniških tvorjenk v obdobju oblikovanja slovenske knjižne norme.
1	Matevžev evangelij je bil ponatisnen še dvakrat, in sicer v TT 1557 in TT 1581-82. Jezikovne spremembe v obeh delih je primerjala M. Merše (1990).
2	Intenzivno izpisovanje je v Sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU potekalo od srede sedemdestih do začetka devetdesetih let 20. stoletja. Uporabili so klasičen postopek izpisovanja, ki je bil v prvih letih, ko fotokopiranje ni bilo splošno dostopno in poceni, najsodobnejši način. Gradivo za leksikografsko delo so pripravili tako, da so uporabili listke formata A6, na katerih so fotokopirali besedilne odlomke, ki zagotavljajo dovolj sobesedila za vsestransko slovarsko predstavitev zaporedno izpisovanih enot, zlasti za njihovo pomensko razumevanje in prepoznavanje uresničevanih skladenj skih vlog. Zajete so vse besede ne glede na besedno vrsto v vsakokratni rabi. Gradivo je bilo zbrano za načrtovani slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (gl. Poskusni snopič 2001). V popis občnoimenskega besedja je vključeno vse besedje prevoda, robne in medbesedilne opombe, povzetki, ki uvajajo poglavja, besedilnozvrstno raznolika spremna besedila ter slovenski predgovori, ki večinoma sledijo nemškim. Besedam so pripisane besednovrstne in slovnične oznake in v katerih delih se posamezni leksem uporablja. Podrobneje o zgradbi besednovrstnega popisa in novih podatkih gl. Einleitung (Merše (ur.) idr. 2006: 101-111).
1 Obrazilni morfem -ski3 je domače priponsko obrazilo besedotvornopo-mensko raznolikih po večini vrstnih pridevnikov.4 Kot je pokazalo jezikovno gradivo, se je rabil za poimenovanje pripadnosti (vdovski), povezanosti s čim (benediktinski), izvora (grčki), podobnosti (hlapčiski), vrste (evangeliski) in za izražanje skupinske svojilnosti (slovenski). Kasneje se je zamenjeval s prevzetimi obrazilnimi morfemi, npr. -ičen, zlasti pri novejših prevzetih besedah, npr. tonemičen namesto tonemski, enciklopedičen namesto enciklopedijski, fi-lologičen namesto filološki (Toporišič 1972: 308). Za 16. stoletje smo ugotovili, da so številne novotvorjenke nastale z izpeljavo iz osebnih imen in imen za prebivalce mest, pokrajin, svetopisemskih krajev in dežel v skladenjski podstavi in priponskim obrazilom -ski. Novotvorbo potrjujejo mnoge različice, ki se razlikujejo po besedotvorni podstavi ali/in priponskem obrazilnem morfemu: glasoslovne, pravopisne, oblikoglasne in besedotvorne različice. Razlog za tvorbeno raznolikost je pripisati dejstvu, da gre za skupino tvorjenk s prevzetim skladenjskopodstavnim samostalnikom, slovenska pisna norma pa se je šele oblikovala.5 Gre za prevode bibličnih in drugih verskih besedil iz/ali preko nemščine, latinščine in grščine (Ahačič 2007: 268-282), zgledi pa izkazujejo različne stopnje prilagoditve slovenskemu jeziku. Stopnjo prilagojenosti lahko potrjujemo s konkretnimi primerjalnimi zgledi iz Lutrove postile.6
3	Po Bajcu (1952: 62-64) je izhodiščno praslovansko obrazilo -bskb, ki ima enak pomen in rabo v slovanskih in germanskih jezikih. Posledica vzporednega razvoja in dolgotrajnega vplivanja nemščine na slovenščino so tudi kalkirane pridevniške tvorjenke z obrazilom -iš, ki so se posamostalili, npr. evangeliš (en zgled v TT 1557), lutriš (Krelj). Kot je pokazala primerjalna analiza krščanskih terminoloških tvorjenk v tristo letih knjižnega jezika, so se tovrstne tvorjenke v dobi katoliške prenove pogosteje pojavljale, npr. cvingljaniš, evangeliš, kalviniš, katoliš, lutriš, ob zavedanju slovenskih besedotvornih zakonitosti pa so se povsem umaknile pridevniškim tvorjenkam na -ski (Legan Ravnikar 2001/02: 189).
4	A. Vidovič Muha (1978: 257-258) utemeljuje tudi kakovostni pomen pridevnikov na -ski in -ški, ki imajo stilno zaznamovano podstavo, npr. frkolinski, stremuški, gizdalinski itd., ker jim ustreza vprašalnica kakšen in zanje velja večina meril, vezanih na kakovostne pridevniške besede, npr. stopnjevanje.
5	Neustaljenost tvorbe in rabe izpeljank na -ski ter njihovih besedotvornopomenskih kategorij se kaže od prvega pravopisega normiranja slovenskega jezika leta 1899 (Dobrovoljc 2004: 274-279). Na primer pomenskorazločevalno razmerje med priponsko različnimi oblikami so skušali uvesti šele v slovarskem delu Slovenskega pravopisa (1962), npr. aprilovo vreme 'vreme meseca aprila' in aprilsko vreme 'vreme, podobno aprilovemu'.
6	M. Merše (1990: 177) je ugotovila, da zamenjave odkrivajo konkurenčno neizostreno alternativnost enobesednega krajevnega imena in poimenovanja, sestavljenega iz pridevnika na -ski ter ustreznega občnega imena. Zamenjava je praviloma tekla v smeri sestavljeno poimenovanje > enobesedno ime, npr. Galileiska deshela > Galileia. Izbor levega pridevniškega prilastka namesto desnega samostalniškega predstavlja oddaljitev od Lutrove predloge. O problematiki v zvezi z izpeljavo pridevnikov na -ski iz tujih lastnih imen je pisal A. Breznik (1982: 335-337).
1.1 Besedotvorne vrste
1.1.1 Prevladujoč tvorbeni postopek pridevniških tvorjenk na -ski in različic na -ški, -čki in -cki je navadna izpeljava iz samostalnika, lahko tudi iz nižje-stopenjske samostalniške tvorjenke, npr. pri Dalmatinu samopravičarski, izjemoma iz pridevnika, npr. norski, očinski, studenski 'studenčen', ali deležnika, npr. pri Dalmatinu povzdigovanjski, spominjavski, zaklanski (ofer). Skoraj vse izpeljanke so nemodofikacijske.
1.1.2 Za pridevniške izpeljanke na -ski je v 16. stoletju značilna tudi konverzija (Legan Ravnikar 2007c: 115), in sicer posamostaljenje in poprislovljenje. Preobrazbo v samostalnik so doživeli pridevniki, kot deželski, dvorski, duhovski, gosposki (DB 1584) in gosposka (TPs 1566), moški (TT 1577), mrtvački in mrtvaški, naturski, pozemeljski. Nekateri pridevniki so prešli med prislove, npr. ajdovski, bukovski, človečki (Dalmatin), ferraterski, goljufski (dva zgleda za prislov, trije z razlikovalnim morfemom -sko), grčki (Dalmatin), grški (Dalmatin), grski (Trubar), junački (in junačko), judovski,7 kranjski, kraški (le prislov), latinski (pridevnik v devetih delih, prislov v sedmih delih, enkratna pojavitev latinsko v TPs 1566), mojstrski, slovenski (v enajstih delih pridevnik, v petih prislov), tiranski (in tiransko). Pridevnik grški je izpričan v sedmih in prislov grški v petih Trubarjevih delih, v enem je posamostaljen; kot manj konkurenčno različico Trubar navaja grski (TL 1561, TL 1567) in izjemoma grsko (TL 1567). V vseh treh skladenjskih vlogah je izpričana izpeljanka grčki, ki jo je Dalmatin dosledno zapisoval (DB 1584, DJ 1575). Poglejmo si nekaj zgledov v sobesedilni rabi:
Inu one imaio zhes fe eniga Krala, eniga Angela is tiga predpoda, kateriga ime ie po Iudovsku Abaddon, inu po Gershkim ie nemu ime Appollyon, tu ie, konzhauez (TT 1581-82, 398). Onu ie tudi ofgorai nad nim tu pifmu bilu piffanu Sgershkimi, inu Slatinskimi, inu Siudouskimi pushtabi, Leta ie ta Iodouski Kral (TT 1557, 248). On praui, Vmeish ti Gershki? (TT 1557, 406). Tu meiftu Corintus leshi vti Gerski desheli (TL 1561, A IIa). Inu ako eden ali dua oli Try uti Cerqui fnefnanimi Iefyki, Iudouski, Gershku oli Latinski, poredu gouore (TL 1561, 48a). Veidra) v'Gerzhkim ftoji Metreta, katera mera dèrshi okuli dvajfseti nafhih Firtèlnou (DB 1584, III, 48a). Onefimus fe v'Gerzhkim jesiki rezhe priden (DB 1584, III, 119b). Inu fo zhes fe eniga Krajla iméle, eniga Angela is te Prepadi, timuiftimu je Iudoufki ime, Abaddon, inu Gèrzhki je njemu ime, Apollyon (DB 1584, III, 143a).
Prevzete besede, ki tvorbenega postopka konverzije niso doživele, so predvsem novotvorjenke, npr. angliski, arimatijenski, austriski, barbariski, ce-remoniski, gileadski, gomorski, hebronski, hesbonski, zabuloniski, kseniski, kramarski, litvaniski, pajerski, pamfiliski, razbojnski, saducejski (< saduceer
7 Judovski v prislovni rabi je izpričan v petih biblijskih prevodih pri Trubarju in Dalmatinu, medtem ko se besedotvorna varianta judovsko uveljavlja le pri Trubarju v štirih knjigah: v TT 1557 obstaja kot edina možnost, v TL 1561 konkurira starejši različici judovski, medtem ko se v kasnejših prevodih TT 1577 in TT 1581-82 uveljavlja kot edina možnost.
pri Dalmatinu, saducej in saducejer pri Trubarju), saksoniski, sidoniski, sinajski, sinearski, tesaloniski, tiatriski, tiberiaski, traciski.
2 Ustaljeno izrazno podobo kažejo zgledi že predhodno znanih tvorjenk:
desetinski, dvorniski, gozdenski, hribski, igrski, katoliski, kmetiški, konjski, koroški, kroniški, kupski, lotrski, mlinski, moški (samostalniška raba le v TT 1577), ogenjski, peklenski, puntarski, rihtarski, rimljanski, rimski, ritenski, ogrski, šotenski, tempelski, valski, vdovski, ženski (samostalniška raba še ni izpričana), živinski, žrebski. Nepremenjenost, delna nepremenjenost ter izvršene glasovne premene v izglasju podstave in na stiku podstave s priponskim obrazilnim morfemom ter vpliv obrobnih slovenskih narečij so sprožili tvorbo še treh različic.8
2.1 Razlikovalni pari glede na besedotvorno podstavo
2.1.1 Razlike se kažejo v stopnji fonetične prilagoditve tvorjenk s prevzeto podstavo. Lahko gre za glasoslovne adaptacije nemških fonemov ali pojav protetičnih glasov, npr. antberharski in antverharski, betleemski (Trubar) in betlehemski (Dalmatin), izraelski in jezreelski. Dovolj pogoste so zamenjave fonemov: j in v, npr. galilevski in galilejski, j in n, npr. laodicejski in laodi-censki, d in t, npr. trahonidiski (Trubar) in trahonitiski (Dalmatin), a in o, npr. judavski in judovski, a in e, npr. apostelski in apostolski (oboje pri Dalmatinu), ebrajski in ebrejski, lutarski in luterski (različen zapis polglasnika - lutrski), magdalavski in magdelavski, t in n, npr. genezaretski in genezarenski, n in r, npr. amoniterski in amoriterski, ali pa izpad (po večini) zvočnikov oz. zlogov, npr.: adrianitiski (Dalmatin) in adriatiski (Trubar), aziatiski in aziski, belial-ski in beliaski, cidoniterski in cidonierski, efezirski in efeziski (oboje Trubar), judoski in judovski oz. judojski, galileski in galilejski oz. galilevski, genezare-
8 A. Bajec (1952: 63) je razlagal, da so tri različice -čki, -ški in -ski nastale zaradi glasovnih premen na morfemskem šivu: -čski > -čki in -žski > -ški, kar je še vidno v 16. stoletju, potem se je začelo analogično spremešavanje. Škrabec med drugim omenja prehod čk v šk/sk, ki je potekal prek vmesne stopnje -čšk-/-čsk- v besedotvornih obrazilih, kar naj bi bil veliko mlajši pojav. V 16. stoletju je zabeležil en primer: nemčki > nempčki > nempški; zadnje sta izgovarjala Trubar in Krelj, pisala pa sta po nemškem pisnem zgledu tistega časa. Prehodni glas p se med m in s ali š in t ali č nehote vrine v izreko, č pa se je spremenil v š verjetno zaradi soglasnika ali soglasnikov, ki so pred njim, in ne zaradi sledečega k: nembški (JD I, 330; JD IV, 221, 429-430). Tri leta po prvem pisanju je Škrabec o tem pojavu trdil, da je nemški lahko nastal neposredno iz nemčski (JD IV, 221). Za obliko človeški pa je bil prepričan (JD IV, 222, 430), da je nastala kot nekakšna izravnava vzporedno obstoječih oblik človečski (človečaski pri Krelju), človečki (Dalmatin) in človeski (Trubar). Prim. J. Narat (2006: 76). Soglasnik m pred č je po Škrabčevem mnenju izpad še pospešil, podobno kot r pred turski. Spremembo je razložil še drugače: zaradi soseščine soglasnikov č in š (čš = tšš) se je okrepil glas š, t pa je začel pešati in je izginil (Merše 2006: 60).
ski in genezarenski oz. genezaretski, kananejski in kananeski, kananejški in kananeški, kraljevski (Dalmatin in Trubar) in kraljeski (enkratna pojavitev v DB 1584), samarieski (TT 1557) in samariski (tri dela), keršanski (TE 1555), kerščanski (v vseh dvanajstih biblijskih besedilih) in kerščkanski (TL 1561).
2.1.2	Besedotvorna prilagoditev se kaže v tem, ali je obrazilo, ki ga pri višjestopenjski tvorbi pojmujemo kot del podstave, poslovenjeno ali ne: egip-terski (DB 1578) in egiptarski (DB 1578), ciganerski (TT 1557) in ciganarski (TT 1581-82), amoriterski (DB 1578, DB 1584) in amoritarski (DB 1578).
2.1.3	Konkurenčne izpeljanke s podaljšano osnovo so verjetno nastale, da so se »razbremenile« težko izgovorljive soglasniške skupine na stiku podstave in priponskega obrazila: bukovski (pri Trubarju in Dalmatinu) in bukviski (TE 1555), egiptovski (Trubar in Dalmatin, prim. Egiptovec in Egiptar v DB 1584) in egiptski (DJ 1575),prerokovski (Dalmatin) inprerokski (Trubar), hlapčovski (Trubar) in hlapčiski (Dalmatin), kraljevski (Dalmatin in Trubar) in kraljski (TPs 1566), levitovski (Dalmatin) in levitiski (Trubar in Dalmatin). Pri izpridev-niških tvorjenkah z domačo podstavo so oblikovale različice zaradi kopičenja soglasnikov na morfemskem šivu, npr. vinogradski in vinogradiski, zakonski (Dalmatin) in zakoniski (Trubar), zemeljski in zemliski.
2.1.4	Besedotvorne variante so nastale tudi zaradi razlikovalnih motivirajo-čih besed, od katerih se nekatere ne pojmujejo kot tvorjenke (v oklepaju), ker se je tvorbeni postopek izvršil v nemščini, npr. aleksandrinerski (< Aleksandriner) (Dalmatin) in aleksandriski (< Aleksandrija) (Trubar), araberski (< Araber) in arabski (< Arab 'Arabec'), asirerski (< Asirer) in asiriski (< Asirija) (oboje v DB 1584), benjamiterski (< Benjamiter) oz. benjaminiterski (< Benjaminiter) in benjaminski (< Benjamin), cidoniterski (< Cidoniter) in cidonski (< Cidon, prim. cidonierski < Cidoner) (vse v DB 1584), ebreerski (< Ebreer) (Dalmatin), ebrajski in ebrejski (< Ebrej) (Dalmatin), edomiterski (< Edomiter, Edomitar) in edomski (< Edom), epikurarski (< Epikurar v petih Trubarjevih delih, prim. epikurer in epikurej v DB 1584) (TL 1561, DB 1584), izraeliterski (< Izrae-liter) in izraelski (< Izrael), kaldeerski (< Kaldeer) (Dalmatin) in kaldejski (< Kaldej, Kaldeja?) (Dalmatin in Trubar), mahabeerski (< Mahabeer) (Dalmatin) in mahabeski (< Mahabea, Mahabeus?) (Trubar), madianiterski (< Madianiter) in madianski (< Madian, Madiana?) ter različici midianiterski (Dalmatin) in midianski (Trubar), moabiterski (< Moabiter) (Dalmatin) in moabski (< Moab) (Dalmatin), sodomiterski (< Sodomiter) (Dalmatin) in sodomski (< Sodoma 'oseba, mesto, dežela').
2.1.5	Drugi tip različnih besedotvornih podstav, ki jih združuje skupna korenska beseda, predstavljajo dvojice zgledov, ki se med seboj razlikujejo po vrinjenem fonemu i na morfemskem šivu, npr. betleemiski in betleemski, babiloniski (< Babilonija) in babilonski (< Babilon), epikuriski (v samostalniški in pridevniški rabi: TT 1557, TL 1567, DB 1584) in epikurski (TT 1557, TT 1581-82), salomoniski in salomonski, macedoniski in macedonski, persijaniski in persijanski, bibliski in bibelski, evangeliski (V 8 Trubarjevih in Dalmatinovih delih) in evangelski (poknjiženo evangeljski, enkrat v DB 1584), moabiski (Trubar) in moabski (Dalmatin), niceniski in nicenski, samariski in samarski,
persijaniski in persijanski, sodomiski (Trubar) in sodomski (Dalmatin), tiraniski in tiranski.
2.2 Razlikovalni pari glede na priponsko obrazilo
2.2.1 Že prvi pregled gradiva kaže, da med piscema obstajajo razlike v rabi tvorjenk z obrazilnimi morfemi -ski, -ški, -čki in -cki, ki smo jih ugotavljali tudi pri Krelju (KB 1566, KPo 1567) in Juričiču (JPo 1578).9 Obrazilni morfem -ški, ki se je v nadaljnjem razvoju knjižnega jezika izkazal kot edina knjižna različica izhodiščnega -ski, prevladuje pri Trubarju, medtem ko rabi Dalmatin pri istovrstnih zgledih priponsko obrazilo -čki, ki ga je moral poznati iz narečno zaznamovanega govorjenega jezika, npr. človeški (pri Trubarju v TT 1557, v desetih Trubarjevih delih je človeski) in človečki (enkrat človecki in človeki v DJ 1575), grški (redko grski) in grčki, mrtvaški (tudi mrtvaski) in mrtvački (in nemrtvački), junaški in junački, hrovaski10 in hrvački (manjkrat hrvacki, prim. poenostavitev v izgovoru lucki pri vseh protestantskih piscih). Primerjajmo zglede v sobesedilni rabi:
Kadar fe nam zhlovezhka pomuzh odpovej, taku bo gvifhnu Boshja pomuzh pér nas (DB 1584, II, 139a). Raunu kakor pezh noue lonze skusha, taku shaloft skusha zhlouezko mifsel (DJ 1575, 111). Potreiba zhloueikimu lebnu (DJ 1575, 237). Sakaj le ti fam snafh vfeh Zhlovéfkih otruk ferce: De fe tebe boje vfaki zhas, kakòr dolgu ony v'tej desheli shiveo, katero fi ti nafhim Ozhetom dal (DB 1584, I, 189a). Inu to Linobo / nemarnoft / oblashane htimu Molene odsheni ftu Boshio Sapauido / oblubo inu zhloueshkimi nadlugami (TT 1557, ee b).
2.2.2 Tudi opozicija pri uporabi obrazilnega morfema -ski in -ški se deloma kaže v avtorstvu prevajalca, npr. babiloniski (v petih Trubarjevih delih in DB
9	Pri Juričiču sta potrjeni tvorjenki človečaski in človečastvo (polglasnik je zapisan z a), kjer gre po Ramovšu (1924: 299) za poenostavitev izgovora soglasniške skupine -čsk- s sekundarnim polglasnikom; prepričan je bil, da gre v JPo 1578 za srbohrvaške oblike. Besedotvorne variante oz. razlike se kažejo tudi v individualni rabi: Trubar ima človeski, človestvu Dalmatin človečki, človečtvu (Škrabec, JD II: 21, JD III: 512-513). Ramovš (1924: 297) je ugotavljal, da je -čki zapisoval tudi Tulščak in Megiser, izpričan pa je še v naslednji dobi protireformacije in katoliške prenove: pri Hrenu, Kastelcu in v Hipo-litovem rokopisnem slovarju. Pregled po Kastelec-Vorenčevem obrnjenem slovensko-latinskem slovarju (1680-1710) je pokazal, da obrazilni morfem -ški uspešno konkurira starejšemu -čki, kar se vidi iz dvojne rabe, npr. junački, kmetički sta predstavljena v večjem slovarskem sestavku, drugod pa je stara besedotvorna različica iz pisne rabe povsem izginila, npr. tvorjenke brez variant grški, meniški, nebeški, nemški. Izjemoma so se tvorjenke na -čki kot edina možnost tudi obdržale, npr. kovački, mrtvački (toda mrtvaštvo). Pridevnik človeški se je ustalil že pri Schönlebnu, Rogeriju in kasneje pri Japlju. Človeski se je še pojavljal pri Kastelcu in Basarju, pri Rogeriju pa imamo človeški in človestvo.
10	Prim. hrvatski (KB 1566), mrtvatski (JPo 1578).
1584) in babiloniški (TPs 1566), bibliški11 (TT 1577) in bibliski (TL 1567, TT 1577, DB 1584, tudi bibelski), istrijanski (*istrnski) in istrijanški (oboje v DB 1584), prešuski (TE 1555, TT 1557) in prešuški (TT 1581-82), turski (v štirih Trubarjevih delih in DB 1584) in turški (v štirih Trubarjevih delih). Maloštevilni zgledi tvorjenke papeski se pojavljajo hkrati s prevladujočo različico papeški, kar velja za Trubarja in Dalmatina. Zgledi na -ški, kot ciliciški (TT 1560), gala-taški, genezareški, kananeški in kananejški, kroniški, menihiški, niceniški (TT 1560),prazniški (TT 1581-82), turški, so izpričani le pri Trubarju. Različice na -ski v istovrstnih zgledih so potrjene pri Dalmatinu in kot manj konkurenčna možnost ponekod pri Trubarju, npr. ciliciski (TL 1561, TT 1581-82), niceniski (TT 1557), prazniski (TT 1581-82).
Iz naštetih primerov lahko razberemo, da Trubar na tem mestu izkazuje veliko besedotvorno ustvarjalnost. Dosti je premišljeval o različicah, ki jih je preizkušal v kronološko različnih besedilih, neutrudno je iskal bolj primerne ustreznice, tvoril pa je tudi po analogiji. Tak primer sta besedotvorni različici nebeski in nebeški. Do leta 1558 pri Trubarju odločno prevladuje različica nebeski, ki je po prilikovanju v slovenščini pričakovana, sledi doba konkurenčne napetosti med njima, npr. v CO 1564: nebeški (59 zgledov) in nebeski (26), v TPs 1566: nebeški (enajst zgledov) in nebeski (pet), v TC 1575: nebeški (38) in nebeski (17), v TT 1577: nebeški (37 zgledov) in nebeski (33), pričakovani zasuk se zgodi le v TT 1581-82, kajti nanj je vplival prevod dela Ta pervi dejl tiga noviga testamenta (TT 1557), kjer je en sam zgled za različico nebeški, nebeski pa se pojavlja kar 105-krat.
Tako se že na enem primeru pridevniških izpeljank na -ski pokaže vsa zapletena problematika tvorbenih možnosti v slovenskem jeziku:12 kanaanski (Dalmatin) in kanaenski (DB 1578), kananejski (v šestih Trubarjevih in Dalmatinovih delih) in kananejški (TPs 1566), kananeski (TE 1555) in kananeški (TPs 1566), kananiterski (Dalmatin) in kanejski (Dalmatin) oz. kaninejski (Trubar). Rabo dokazujejo primeri v besedilnem okolju:
Obloshite vasho shiuyno, inu pojdite, inu kadar pridete Vkaansko Deshelo (DB 1578, 43a). /.../ ie vtim deili Kanaenske Deshele bill kateri ie Beniamineuimu Rodu slishal (DB 1578, 179b). /.../ potehmal kadar ie bil Abram deffet leit Vkananeiski Desheli prebiual (DB 1578, 12b). Osdraui te Cananeske shene (TE 1555). Inu fo nedolshne kry prelili, to kry nih Synou inu Szhery, kir fo tim Cananejskim Malykom offrouali (TPs 1566, 195b). /.../ noter dotle ie on nee vto Cananeishko oblubleno Deshelo, perpelal (TPs 1566, 189a). Neusami Shene od Kananiterskih Hzhery (DB 1578, 25a).
11	V besednovrstnem popisu (Merše (ur.) idr. 2006) so nekateri zgledi poknjiženi, zapis v 16. stoletju pa izkazuje kazalka, npr. bibliski gl. biblijski., medtem ko so v članku navedeni zgledi le prečrkovani, npr. še: austriski, namesto iztočnice avstrijski (austriski gl. avstrijski), ceremoniski namesto poknjižene iztočnice ceremonijski, (ceremoniski gl. ceremonijski).
12	Prim. različice, ki kažejo na novotvorbo in posledično neustaljenost tvorjenk: jerozo-limiski, jerozolimski, jeruzalemiski (vse Trubar) in jeruzalemski (Trubar in Dalmatin), jeruzalenski (TT 1557) jeruzolimiski (TT 1557) in jeruzolimski (TT 1581-82).
3 Nepričakovan izbor priponskega obrazila glede na besedotvorni pomen tvorjenke
3.1 Iz do sedaj povedanega je razvidno, da je bil, kot se izkazuje tudi v sodobnem knjižnem jeziku, priponski obrazilni morfem -ski (z različicami) večpomenski (Toporišič 2000: 197-200, Vidovič Muha 2000: 44-45). Toda zaradi nejasnega razločevanja priponskega obrazila -ski po pomenskih kategorijah je prišlo do mešanja obrazila -ski s priponskimi obrazili -ov/-ev, -en, -ji, ki se v 16. stoletju pripenjajo na enako podstavo in izkazujejo enake besedotvorne pomene. Prekrivata se predvsem pomena individualne in skupinske svojilnosti. O enaki besedotvornopomenski vrednosti obrazilnih morfemov nas prepriča podobno ali celo povsem identično sobesedilno okolje, v katerem medsebojno konkurirajo besedotvorne variante, kot evangeljov (enkrat evangeliove pridige) in evangeliski (evangeliski vuk, cajhni, pridigarji, evangeliske obljube, evan-geliska pokora, pergliha, vera), levski in levov (prim. sobesedilo), hlapčiski (DB 1584), hlapčovski (TT 1581-82), hlapčji (DB 1584) in hlapčev (zgledi v sobesedilu), izraelskov (izraelskov trošt, izraelskovi ljudje) in izraelski (izraelski otroci, stariši, možje, rod, stol, kralj, izraelska dežela, gmajna, skala, izraelsko kraljestvo, seme), kadilen (kadilni altar, ofer pri Dalmatinu) in kadilski (kadilski ofer v TPs 1566), ognjen (ognjen plamen, steber, ognjena peč, ognjeno jezero, ognjene strile) in ogenjski (posamično pri Trubarju ogenjski plamen), ribski (ribski lov, ribska mreža pri Trubarju) in ribji (ribja mreža, ribja vrata, ribji žolč pri Dalmatinu), neduhovski (neduhovske in babske basni, neduhovsko ličkako klafanje, neduhovske inu prazne zgovori pri Trubarju) in neduhoven (neduhovno zanikrno klafanje, neduhovno trdo srce, neduhovne basni pri Dalmatinu), sonski (sonski gori hod inu zahod v TT 1557 in TT 1581-81) in sončen (pri Dalmatinu sončni izhod, zahod, sončno zahajanje), sovraški (sovraško maščovanje) in sovražen (sovražna dela, sovražni folk, sovražno malikovanje, sovražni angeli, sovražne ptice itd. pri Dalmatinu), malikovski (v desetih delih, npr. pri Dalmatinu malikovske službe, malikovski nepokorni ljudje, malikovska kraljestva, dežela, pokora, malikovske dežele, cerkve, hiše itd.) in malikov (le pri Trubarju, npr. v TT 1581-82: malikove službe, malikova hiša, malikovo skru-nenje, vendar v istem delu tudi malikovske božje službe, malikovske postave, malikovski ofri), kupski in kupčev (SJSPP 2001: 76, 80), menihov in meniški z bolj ali manj premenjenimi različicami meniski, menišski, menihiški, menihski, menihški (SJSPP 2001: 83-85).13 Nepričakovane tvorjenke se lahko pojavljajo tudi brez para, npr. ponedeljski pri Trubarju (pondeljski praznik). Poglejmo si zglede, kajti besedotvorni pomen pridevniške tvorjenke se razkriva šele v besedni zvezi ali širšem besedilnem okolju:
13 Na razvrstitvene posebnosti priponskih obrazil, zlasti v razmerju med -ski, -ški, -ov, -ev, -av glede na besedotvorno podstavo je opozorila tudi A. Vidovič Muha (1986: 363-364): bidertauferjav, papežov in papežen, nedeljni, jogrov.
/./ inu ieft fem ifdert is tiga Leuskiga garla, inu ta Gofpud bo mene odreshil od vfakiga hudiga della (TL 1567, 74b). Pomagaj meni is levoviga garla, Inu otmi me od Samorogazhou (DB 1584, I, 285a). (Obrazilo za skupinski svojilnost se meša z obrazilom za svojino posameznika.) STujte tedaj v'tej flobodnosti, s'katero je nas Criftus flobodne fturil, inu nepuftite fe v'ta Hlapzhifki Iarem vkleniti (DB 1584, III, 103b). Sakaj vy néfte en hlapzhji Duh prejeli, de bi fe morali supet bati: temuzh vy fte en Otrozhji Duh prejeli, fkusi kateriga my klizhemo: Abba, lubi Ozha (DB 1584, III, 85a). /./ temuzh on (Bog) je fam febe isprasnil, inu je na fe vsel hlapzhevo fhtalt, inu je bil raunu kakòr en zhlovik (DB 1584 III, 107b).14
3.2 V redkih primerih se zdi, da ima izbrano priponsko obrazilo stilno vrednost, npr. hribske, polske inu gozdenske cirkve, kapele inu pildi (gozdenski se pojavlja le enkrat v TT 1577), ali da bi se izognili homonimiji, npr. običajno je malinovo drevje, izjema je malinovsko drevje [malina] v nasprotju z malinski kamen [mlinski].
VIRI
DB 1578 = Jurij DALMATIN, 1578: BIBLIE, TV IE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL. Ljubljana.
DB 1584 [1968] = Jurij DALMATIN, 1584: BIBLIA, TV IE VSE SVETV PISMV STARIGA inu Noviga Teftamenta. Wittenberg. Ljubljana, 1968.
DJ 1575 = Jurij DALMATIN, 1575: JESVS SIRAH. Ljubljana.
DPr 1580 = Jurij DALMATIN, 1580: SALOMONOVE PRIPVVISTI. Ljubljana.
JPo 1578 = Jurij JURIČIČ, 1578: POSTILLA. Ljubljana.
KB 1566 = Sebastijan KRELJ, 1566: OTROZHIA BIBLIA. Regensburg.
KPo 1567 = Sebastijan KRELJ, 1567: POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg.
SJSPP 2001 = Majda MERŠE, France NOVAK, Francka PREMK, 2001: Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Poskusni snopič.
TE 1555 = Primož TRUBAR, 1555: TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA. Tübingen.
TL 1561 = Primož TRUBAR, 1561: SVETIGA PAVLA DVA LISTY. Tübingen.
TL 1567 = Primož TRUBAR, 1567: SVETIGA PAVLA LYSTVVI. Tübingen.
TPs 1566 = Primož TRUBAR, 1566: Ta Celi Psalter Dauidou. Tübingen.
TT 1557 = Primož TRUBAR, 1557: TA PERVIDEILTIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
14 Vsi trije obrazilni morfemi izražajo besedotvorni pomen podobnost s hlapcem, z nekom s spodnjega roba družbene lestvice: duh je kot od hlapca, duh, kakršnega ima hlapec, podoba, kot da je od hlapca. Pridevnik otročji (biblija, duh) v biblijskih prevodih 16. stoletja pomensko ustreza današnji izpeljanki otroški.
TT 1560 = Primož TRUBAR, 1560: TA DRVGI DEIL TIGA NOVIGA TESTAMENTA. Tübingen.
TT 1577 = Primož TRUBAR, 1577: NOVIGA TESTAMENTA PVSLEDNI DEIL. Tübingen.
TT 1581-82 = Primož TRUBAR, 1581-82: TA CELI NOVI TESTAMENT. Tübingen.
LITERATURA
AHAČIČ, Kozma, 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: protestantizem. Zbirka linguistica et philologica 18. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Anton BAJEC, 1952: Besedotvorje slovenskega jezika. II Izpeljava slovenskih pridevnikov. III Zloženke. Ljubljana: SAZU, Razred za filološke in literarne vede.
Anton BREZNIK, 1982: Pogreški pri nekaterih priponah. Toporišič, Jože (ur.): Jezikoslovne razprave. Ljubljana: Slovenska matica. 335-341.
Helena DOBROVOLJC, 2005: Pravopisje na Slovenskem. Zbirka Lingua Slovenica. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Milena HAJNŠEK - HOLZ, Primož JAKOPIN, 1996: Odzadnji slovar slovenskega jezika po Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: ZRC SAZU, SAZU.
Franc JAKOPIN, 1986: Jezikovna in pisna adaptacija imen v besedilih 16. stoletja. Dolinar, Darko (ur.): Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije. Ljubljana: SAZU. 69-75.
Matija KASTELEC, Gregor VORENC, 1680-1710: DICTIONARIVM LATINO-CARNIOLICVM. Obrnjena verzija slovarja: Jože Stabej. Ljubljana, 1997.
Jože KRAŠOVEC, 2007: SVETOPISEMSKA LASTNA IMENA: Fonetika, etimologija, prevajanje in transliteriranje. BIBLICAL PROPER NAMES: Phonetic, Etymology, Translation and Transliteration. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, SAZU.
Andreja LEGAN RAVNIKAR, 2001/02: Obredna terminologija v razvoju slovenskega knjižnega jezika (Od Brižinskih spomenikov do ustalitve enotne knjižne norme sredi 19. stoletja). Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
--, 2007a: Izpridevniški krščanski termini v knjižni normi do srede 19. stoletja.
Jezikoslovni zapiski 13, 1/2. Torkar, Silvo (ur.), Furlan, Metka (ur.), Keber, Janez (ur.), Šivic-Dular, Alenka (ur.): Merkujev zbornik. 251-265.
—, 2007b: Izsamostalniške krščanske terminološke tvorjenke v razvoju slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 55/1-2. 191-209.
—, 2007c: O konverziji kot postopku knjižne (terminološke) tvorbe pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja. Riječ 13/2. Časopis za slavensku filologiju. Rijeka. 108-127.
Fran LEVEC, 1878: Die Sprache in Trubers »Matthäus«. Jahresbericht der StaatsOber-Realschule in Laibach. Laibach.
Martin LUTHER, 1545 [1974]: Biblia: Das ist die gantze Heilige Schrifft. Wittenberg. Transliterirana izdaja. Band 1-3. München, 1974.
Majda MERŠE, 1990: Jezikovne spremembe v Trubarjevih prevodih Nove zaveze. Razprave -Dissertationes XIII. Ljubljana: SAZU, Razred za filološke in literarne vede. 163-179.
—, 2006: Trubar v Škrabčevem jezikoslovju. Toporišič, Jože (ur.): Škrabčeva misel V: zbornik s simpozija 2005. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 49-69.
Majda MERŠE, Kozma AHAČIČ, Andreja LEGAN RAVNIKAR, Jožica NARAT, France NOVAK, Francka PREMK, 2006: Wortschatz der slowenischen Bibelübersetzungen des 16. Jahrhunderst. Krašovec, Jože (ur.), Merše, Majda (ur.), Rothe, Hans (ur.): Mathäus-Evangelium (1555). Paulus, Römerbrief (1560). Paulus-Briefe (1561, 1567). Psalter (1566). Neues Testament (1581-1582). Pentateuch (1578). Proverbia (1580). Kommentare. Biblia Slavica, Ser. 4, Südslavische Bibeln, Bd. 3). Paderborn [etc.]: F. Schöningh, 2006. [99]-325.
Majda MERŠE, France NOVAK, Francka PREMK, 2001: Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Poskusni snopič. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Majda MERŠE, France NOVAK, Francka PREMK, 2001: Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: poskusni snopič. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
Fran MIKLOŠIČ, 1875: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. Stammbildungslehre, II. Band. Wien.
Jožica NARAT, 2006: Sebastijan Krelj v Škrabčevih očeh. Toporišič, Jože (ur.): Škrabčeva misel V: zbornik s simpozija 2005. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 71-77.
Martina OROŽEN, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (Od Brižinskih spomenikov do Kopitarja). Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Maks PLETERŠNIK, 1894-1895: Slovensko-nemški slovar. Furlan, Metka (ur.): I/A-O. II/P-Ž. Transliterirana izdaja. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU.
Fran RAMOVŠ, 1924: Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. Ljubljana.
Marko SNOJ, 2006: Slovar jezika Janeza Svetokriškega. I/A-O. II/P-Ž. Ljubljana: ZRC SAZU, SAZU, Razred za filološke in literarne vede.
Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 1991: Izpridevniške modifikacijske tvorjenke v Pleteršnikovem slovarju. Prispevki iz slovenskega besedoslovja. Zora 7. Maribor: Slavistično društvo. 190-204.
Sveto pismo Stare in Nove zaveze. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov, 1997. 2. izdaja. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.
Stanislav ŠKRABEC, [1994-1998]: Jezikoslovna dela 1-4. Ur. Toporišič, Jože. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
Jože TOPORIŠIČ, 1973: Stilna vrednost glasovnih, prozodijskih, (pravo)pisnih, morfemskih in naglasnih variant slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija 21/2, 217-263.
--, 2000: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor:
Založba Obzorja.
Ada VIDOVIČ MUHA, 1978: Merila pomenske delitve nezaimenske pridevniške besede. Slavistična revija 26/3. 253-276.
—, 1986: Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi. Pogorelec, Breda (ur.), Koruza, Jože (ur.): 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Obdobja 6. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Znanstveni inštitut, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 349-374.
--, 1992: Besedotvorna tipologija »novoslovenskega« gradiva pri Miklošiču.
Toporišič, Jože (ur.), Logar, Tine (ur.), Jakopin, Franc (ur.): Miklošičev zbornik. Obdobja 13. Ljubljana: SAZU, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. 173-191.
—, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje: govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
SUMMARY
The lexicon of 16th-century Bible translations into Slovene is documented in eight works by Primož Trubar and four works by Jurij Dalmatin. The first Slovene translation, TA EVANGELI SVETIGA MATEVSHA, by Trubar, was published in 1555. A complete Bible translation, BIBLIA, by Dalmatin, was produced in 1584. A full inventory of common nouns from all twelve Bible translations into Slovene was published in 2006 as part of the international Biblia Slavica collection. All adjectives that appeared in the relevant Bible translations were analysed and compared from the viewpoint of word formation. As the comparison revealed highly diverse results, the authors decided to focus on the most productive model of the formation of adjectives, the derivation with the suffix -ski and its variant -ški, and with the suffixes -čki and -cki. Some of the divergences are attributable to the authorship of Bible translations; Trubar, for example, more often used the variant -ški which exhibits consonantal mutation (junaški), while Dalmatin used the variant -čki (junački). Adjectival derivatives are largely formed from nouns adopted into Slovene from classical languages or German. The various categories of word-formation meaning, which were reliably identified only through the use of the adjectival derivatives in context, show a semantic multivalence of the suffix -ski and its variants. The conversion of derivatives ending in -ski, e.g. deželski and mrtvaški/mrtvački, was a prominent word-formation process as well. The period of establishing the Slovene literary norm was characterised by the conversion of adjectives bearing the suffix -ski into adverbs, such as bukovski and kranjski; alongside this, the forming of adverb pairs with both -ski and -sko suffixes, such as goljufski and goljufsko, was also attempted as an adverbialization model. Neologisms prevail among adjectives derived
from the names of Biblical places and lands, such as cidonierski, cidoniterski, and cidonski; galilevski, galileski, and galilejski. The differences among these examples are discernible in the level of phonetic assimilation of the adopted derivatives found in the word-formation base, such as antberharski and antverharski, and in the assimilation of the word-formation suffixes, such as egipterski and egiptarski (cf. egipterica, egiptovski, egiptski).
Because of the vague semantic distinction between word-formation suffixes, there are examples of non-systemic substitutions of the suffix -ski with other suffixes which are applied to the same base. Hence, derivational variants, such as levski and levov, or hlapčiski, hlapčji and hlapčev, are mutually competitive and appear in similar or identical contexts.
Besedotvorje predmetnopomenskih besed v Bohoričevi slovnici
Zimske urice proste
Irena Stramljič Breznik
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, irena.stramljic@uni-mb.si
- SCN I/1 [2008], 67-76 -
Prispevek predstavlja besedotvorje predmetnopomenskih besed v prvi slovenski slovnici, ki jo je napisal Adam Bohorič. Kaže na njegovo sposobnost kategoriziranja besedotvornih prvin, ki so bile opazne v slovenskem govorjenem in/ali pisanem jeziku 16. stoletja, in sicer ob latinski jezikovnosistemski predlogi.
This article takes into account word-formation of the most typical meaningful word categories in the first Slovene Grammar Book written by Adam Bohorič. It examines his tendency to describe and classify word-formation elements typical and present in spoken and/ or written Slovene language of the 16th century, despite his Latin training.
Ključne besede: Bohoričeva slovnica, besedotvorne kategorije, besedotvorna obrazila, predmetnopomenske besedne vrste
Key words: The Bohorič grammar, word forming categories, word forming affixes, root words, word classes
0 Bohoričeva slovnica je bila predmet številnih samostojnih razprav, ocen in zbornikov, nazadnje ji je bil odmerjen obsežen del monografije Kozme Ahačiča (2007: 69-211), ki navaja zelo natančen popis njenih obravnav (Ahačič 2007: 72-80) tako z jezikoslovnega kot literarnozgodovinskega vidika. Avtor v svoji monografiji tudi poglobljeno analizira in primerja posamezne dele Bohoričeve slovnice glede na vpliv takratnih latinskih slovnic ter posledično kompetentno ocenjuje Bohoričevo izvirnost. Prav zato se na tem mestu ne bomo ustavljali niti pri naštevanju niti pri predstavljanju tega številnega seznama bibliografskih enot, ampak se usmerili na pregled zgolj tistih del, ki se posredno ali neposredno dotikajo naslova tega prispevka, tj. besedotvorne problematike.
Iskanje ustreznih razprav s ključnima besedama besedotvorje in Bohorič po Cobbisovi podatkovni bazi z nič zadetki je bilo v začetku vsekakor spodbudno, pa vendar za kritičnega raziskovalca premalo prepričljivo za sklep, da se z besedotvorjem v Bohoričevi slovnici ni še podrobneje ukvarjal nihče.
Izbor in pregled relevantne literature je pokazal na dvoje: a) besedotvorje so omenjali razpravljalci M. Orožen (1971: 196-197), R. Kolarič (1971: 49-50), J. Toporišič (1984: 190) in K. Ahačič (2007: 122, 132-135; 143, 145; 157; b) omembe so bile pri prvih treh razpravljalcih dejansko bežne, pri zadnjem razpravljalcu pa primerjalne narave glede na Melanchtonovo in druge sočasne latinsko pisane slovnice ljudskih jezikov.
1.0 Preden preidemo na podrobnejšo predstavitev tega dela Bohoričeve slovnice, je zato nujno pregledati dvoje, kako in koliko je bilo besedotvorje vendarle omenjeno v navedenih razpravah.
1.1	Martina Orožen (1971) navaja, da je jezikovna snov, kot znano, razdeljena na tri dele: (1) DE ORTHOGRAPHIA (črkopis z zametki glasoslovja ter pravopisna navodila za rabo ločil); (2) DE ETYMOLOGIA (razmeroma natančno oblikoslovje z značilnostmi besedotvorja) in (3) DE SYNTAXI (pravila o zgradbi in rabi možnih sintaktičnih, celo stilističnih shem).
Ker se je v temeljnih obrisih in značilnostih ustavila ob vsakem od treh poglavij, je razumljivo, da je pri oblikoslovju opozorila tudi na tam pridruženo besedotvorje, in sicer najprej za imena (Orožen 1971: 196):
V poglavjih De Species ponazarja osnovne besedotvorne principe v slovenščini. Najbolj je opazil deminutivno tvorbo ter izpeljavo pridevnikov iz lastnih imen: kojn - kojnizhik; sob - sobec; Pfizh - pfizhiza, pfizhka; Lublanzhizh - Lublanzhiza, Terfhazhki itd.
Podobno tudi pri obravnavi glagola (Orožen 1971: 197):
Zanimivi sta še dve kategoriji: Figvra in Species, ki se v nekem smislu dopolnjujeta. Prva nakazuje slovenske možnosti za glagolsko izpeljavo glede na predpono (Jimplex -fekam; Compo/ita - nafekam, perfekam; Decompo/ita - neprepovedujem; povedujem = freqventatiuum apovejm), druga pa semantično skupino glagolov, kjer se odražajo zakonitosti slovenskega aspekta glede na premeno glagolske pripone; delno so te posebnosti še posebej leksikalno razložene v Derivativa vel Inchoativa, vt: sazhnem goreti (fe vname) fe sashiga vel sazhne velperhaia /.../
1.2	Tudi Kolarič (1971: 29-87) je v obsežni študiji zelo natančno predstavil vse tri strukturne dele Bohoričeve slovnice. Za vsebino prispevka je zanimiv osrednji del, imenovan Etimologija, ki ga Kolarič poimenuje Morfologija, saj je Bohorič v njem razpravljal o oblikah in slovničnih lastnostih besednih vrst.
Besedotvorna problematika je deloma zajeta že pri navajanju končnic po spolih pridevnika, saj Bohorič navaja, da se tudi samostalniki delajo s končnicami za spole tako, da so feminina na -a (kojn: kojnka; lev: levinja). Kolarič je celo mnenja, da je zgled kojnka skoraj zagotovo Bohoričeva novotvorjenka, v
Pleteršnikovem slovarju (1894-1895) je namreč mogoče najti to besedo samo v pomenu 'vrsta smokve'.
Zanimivo je, da tudi Kolarič (1971: 44) ne opiše sicer kratkega poglavja z naslovom Figura, marveč ga zgolj omeni: »Es folgt der schon erwähnte kurze Abschnitt 'Figura'.«
Pri samostalniku pa se nasprotno kot pri pridevniku zelo natnačno razpiše o poglavju DE SPECIES (von der Wortbildung). Zanimiva je Kolaričeva opazka o Bohoričevi obravnavi besedotvorja: »Interessant sind Bohoričs Erwägungen über die Wortbildung (inwieweit sie volkstümlich ist, bleibt dahingestellt).«1
Podrobno je navedel vse Bohoričeve skupine: vrstne pridevnike na -ski (1. Patronymika) in svojilne na -ov (2. Possessiva), manjšalnice (3. Diminutiva) s tipičnimi obrazili za vse tri spole, posebno skupino tvorijo (4. Denominativa), kjer obravnava tvorbo pridevnikov in pridevniško rabljenih števnikov v osmih skupinah: 1. Materiam Jignificantia, 2. Habitum (Eigentümlichkeiten) Jignificantia, 3. Cupiditatem (Begierde, Leidenschaft) denotatia, 4. Copiam (Fülle), 5. Active (Aktivität) Jignificantia, 6. Pajivam habentia Jignificationem (Passive Bedeutung augedrückt), 7. Loca arborum (Gelände, wo Bäume wachsen), 8. Receptacula rerum (Behälter für Sachen). Ocena Kolariča (1971: 81) je zanimiva zlasti v delu, ko poudarja, da je vrednotenje slovnice z vidika slovenskega slovničnega sistema, ki ga je Bohorič uravnal po latinskem, v celoti zgrešeno, saj je treba njegovo slovnico vrednotiti z vidika sočasne latinske, grške, nemške slovniške tradicije 16. stoletja. Upoštevati je namreč treba, da Bohorič takrat ni imel pri roki nobene slovanske slovnice, po kateri bi se lahko zgledoval.
1.3	Tudi Toporišič (1984: 190) je izpostavil tipično zgradbenost Bohoričeve slovnice s posebnim poudrakom na poglavju Etimologija, ki združuje oblikoslovje (z besedotvorjem), ker se je v svoji razpravi omejil zgolj na oblikoslovje. Posebej je poudaril (Toporišič 1984: 190-191):
Uvodoma naj pripomnimo še, da v svojo obravnavo iz Bohoričeve Etimologije nismo zajeli besedoslovne, zlasti besedotvorne problemtike, kakor jo pri imenu predstavlja npr. Bohoričevo razpravljanje o liku (figuri): preprost (simplex) pravizhen - zložen (composita) nepravizhen - izzloženski (decomposita) nepravizhnoft (43), ali tvorje-nost (De species): podstavno (primitivum) kojn - izpeljano (derivativum) kojnizhik, čemur nato sledijo primeri za očetna imena (Tershazhki), svojilnost (Shairerjou), manjšalnost (krajlizh), izimensko snovnost (Shelesen), opravljenost/opremljenost (obut/rogat), željnost (vinu vdan), obilnost (kamenit), prizadevnost (vuzhliv), netvornost (nenavidliv), združbo drevja (verbje ali verbifhzhe), vsebnik (perniza), zatem še tvorba števnikov (69-78), za katere pravi (69), da tudi gredo k izimenskim besedam.
1.4	Na podlagi podrobne primerjave Bohoričeve slovnice s takrat sočasno latinsko pisanimi slovnicami ljudskih jezikov (italijanskega, španskega, francoskega, češkega, portugalskega, valižanskega, poljskega, nemškega, holand-skega) - nekatere med njimi so bile poleg Melanchtonove Bohoriču prav tako
1 »Zanimive so Bohoričev ugotovitve o besedotvorju, čeprav so najbrž poljudne.«
znane - je Kozma Ahačič (Ahačič 2007: 79) natančno predstavil Bohoričevo izvirnost posameznih delov poglavij in navajanje primerov tvorjenk, za katere ni mogoče najti vzporednic v predlogah.
Hkrati pa je kritično ocenil tudi Toporišičev (1987) prevod Bohoričeve slovnice v slovenščino, ki je sicer prispeval k njeni popularizaciji, toda hkrati je opozoril na mestoma neustrezen način prevajanja, ki je grešil v dvojem: posamezni slovnični termini so se prevajali s sodobnimi, ki imajo drug pomen, ali pa so se termini dobesedno prevajali glede na pomen v priročnem latinskem slovarju.
Za temo tega prispevka, ki izhaja iz imenovanega prevoda Bohoričeve slovnice, sta zlasti pomembni opombi v zvezi s prevodom besede etymologia, ki ni oblikoslovje, ampak oblikoslovno in besedotvorno pregibanje besed ter figura, ki ni podoba, ampak pomeni 'stopnja tvorjenosti' (Ahačič 2007: 79).
2.0 Glede na predstavljeno sta izhodiščna vidika pri predstavitvi Bohoričevega besedotvorja v tem prispevku dva: (1) vidik opazovanja na časovni osi ponuja možnost vrednotenja v slovnici zajetih besedotvornih kategorij s stališča sodobnega besedotvorja slovenskega jezika; (2) vidik zajetega besedotvornega gradiva v slovnici pa omogoča opazovanje dvojega, tj. Bohoričevo neposredno navajanje besedotvornih prvin v za to predvidenih poglavjih in posredno navajanje besedotvornih prvin zunaj njih.
2.1 Bohoričeva slovnica, kot je bilo že večkrat poudarjeno, sistematično vključuje besedotvorje v poglavju o imenih (samostalniki in pridevniki), glagolih in prislovih (Toporišič 1987: 44, 97, 157). Prvo imenuje figura (stopnja tvorjenosti/podoba),2 ki zajema kategorije: simplex - composita - decomposita, ponazorjeno s primeri za vsako besedno vrsto (pravizhen — nepravizhen — nepravizhnoft; sekam — nafekam, perfekam — ne-prepovedujem (< ne + prepovedujem < pre- 'ante' + povedujem < pogostostnik od povejm); davnaj, modru — zhesdan — nemodru. Drugo imenuje species (vrsta/vrstnost), prav tako za vse tri besedne vrste navaja kategoriji primitiva - derivativa, ki bosta s primeri podrobneje predstavljeni v nadaljevanju.
2.1.1 Bohorič pri posameznih besednih vrstah v poglavju Species predstavi več obrazil in besedotvornopomenskih kategorij.
V poglavju imena (nomina) Bohorič druži samostalnike, pridevnike in štev-nike. Z vidika tvorjenosti in netvorjenosti (Toporišič 1987: 67-76) pa poda zgled le za samostalnik: kojn (primitivum) in kojnzhik (dervativum). Pet pomenskih skupin povzema po Melanchtonu, povsem njegov dodatek so števniki (Ahačič 2007: 132).
1. Patronymica (očetna imena/očetna imena) vključuje obrazila za izsamo-stalniške pridevnike a) -ski (Blagajfki < grof Blagaja, tako še: Srinfki, Slujnfki, Mudrufki) in -čki (Tershazhki); b) opozori tudi na možnost ohranjanja nemškega končaja -er (Lamberger, Aurfperger); c) le-ta se postopno lahko podomači v -ar (Lambergar, Auerfpergar, Shrajar, Wernekar); č) ali
2 V oklepaju sta zaporedno navedena prevoda Ahačiča (2007) in Toporišiča (1987).
pa se tudi nemški besedi dodaja -zhizh (Lambergarzhizh, Auerfpergarzhizh, Shajrarzhizh, Wernekarzhizh) za razliko od Hrvatov, ki tu pogosteje dodajajo -fki (Lambergarfki, Auerfpergarski, Shayrarfki, Wernekarfki itd); d) sočasno prikaže tudi danes imenovano tvorbo feminativov, tj. ženskospolskih ustreznic k moškim oblikam (Lambergar > Lambergarica); e) domovinskost zaznamujejo prav tako manjšalnice na -zhizh (Lublanzhizh, Kamenzhizh), ženska imena pa zadnji -zh spremenijo v -za (Lublanzhiza) ali pa oba zadnja zloga odpahnejo in delajo iz moške oblike Lublanzhizh žensko > Lublanfhiza, Kamenfhiza.
2.	Possessiva (svojilna imena/svojilniki) so predstavljeni le z moškospolskim obrazilom -ov, -ova, -ovu (Shajrerjou) za vse tri spole, spregledano pa je, da je isto obrazilo tvorno tudi za srednji spol, medtem ko ženskospolsko tvorbeno obrazilo -in sploh ni omenjeno.
3.	Diminutiva (pomanjševalnice/manjšalnice) predstavi z vidika spolov po obrazilih, vendar tako, da ob moških navaja hkrati tudi ženska za konkretne primere, čeprav nato žensko- in srednjespolska obrazila izpostavi posebej. Pri moškem spolu tako navaja -izh, -izhik, -iz, -ez,3 -ik, -izh: krajl > krajlizh, krailizhik, mosh > moshiz, log > loszhiz, lok > lozhiz, ftol > ftoliz; nenavaden je primer sob > sobez, ki je uvrščen med primere z -iz, čeprav gre za -ez; navede tudi primere na -ik: Bob > Bobik, lon > lonik, Rak > Rakik in -izh: Lonz > Lonzhizh, Tat > tatizh; za ženskega -iza, -ka: krajl > krajlizhiza ali krailizhka; enako izpfizh > pfizhica ali pfizhka, prav tako -izh ali -iza (shena > shenizh in sheniza; enako dekliza > deklizh ali deklizhiza in pri srednjem spolu -ze: tele > teleze, peru > perze, dete > deteze.
4.	Pri kategoriji denominativa (imena iz imen/izimenke) navaja več podskupin: a) materiam (snov/snov): -en (za lat. besede na -eus): Shelesen; lat. besede na -atus pa razloži besednozvezno Shelesom oblit ali okovan; b) habitum (zunanjost/odevalo): prva dva primera sta prav tako besednozvezna s'plafhem oblezhen, s'vufhefmi obdilen, tvorbeno ustrezen je zgled na -at (rogat), besedotvorno ne ravno posrečen primer v tej skupini je pofhten; c) cupiditatem (željo/željnost): -en: vinen, z besednozvezno izrazitvijo v'vinu v'dan in kir rad punte sazhejnja; č) copiam (obilje/obilnost): -it, -én, -n, -en, -an: kamenit, voden, mozharn, pameten, pian; d) active significantia (tvornost/tvorno zaznamujoče): -iv: vuzhliv, fkarbliv; passivam habentia significationem (trp-nost/trpni pomen zaznamujoče): -iv: nenavidliv, fovrashliv; loca arborum (mesta z drevjem/mesta drevja): -je, -ifhzhe: hraftje, verbje, verbifhzhe; receptacula rerum (posode in zbirališča/vsebovalniki stvari): -ica: perniza.
5.	Med izimenske besede šteje tudi števnike, ki so povsem Bohoričev dodatek (Ahačič 2007: 132). Zanimiva je njegova metaforična razlaga glavnih števnikov (cardinalia) od 1-9 kot palcev, členki so mu desetice, zloženci pa števniki, nastali iz prstov in členkov. Prvi izmed takih zložencev je edennajft. Tvorbena je torej razlaga zložencev z -najst in desetic (dvajfset, tridefet,
3 Tega obrazila ne izpostavi, a zanj navaja primer sobez.
Jhtirideset, petdefet ...). Posebej opozarja na to, da prsti stoje pred členki in samo prsti se sklanjajo, preostali del pa ostaja nesklonljiv. Z vidika sodobnega besedotvorja je tudi Bohoričeva predstavitev vrstilnih (ordinalia) in množilnih (multiplicata) števnikov tvorbeno vprašanje. Avtor v oblikoslovnem smislu pri prvih izpostavlja končnice -i, -a, -u, ki so hkrati tudi tvorbeni morfemi. Od pet dalje navaja, da se samoglasnik -i spremeni v -eri, -era, -eru. Tu gre z vidika sinhronije za kategorijo ločilnih števnikov, ki pa jih očitno izenačuje z vrstilnimi, ker navaja, da je poleg oblike, npr. dvajfet -i -a, -u, običajnejši dvajfeteri, dvajfetera, dvajfeteru. Navaja pa tudi še vrstilne števnike s stoticami, npr. 213., ki jih zapisuje narazen; dvejftu inu trinajfti -a, -u, -eri, -era, -eru ipd.
Med množilnimi števniki (multiplicata) navaja tip: ena guba, dvei gubei, pri čemer je guba toliko kot nemško fach ali falt. Zaradi pisanja narazen z vidika sinhronije ni tvorjenka. Podobno kot ne števniki teže/pomnožni števniki (ponderalia), npr. famo fhterti -a -u, ki so kombinacija vrstilnih števnikov z besedico famo pred njimi, ter delilni/porazdelitveni števniki (distributiva), npr. vfelej eden ali vfaki fufseb, vfselej dva v'kup, vfelej tri v'kup itd.
Prislovni števniki (adverbialia) se tvorijo tako, da se glavnim dodaja krat (kuliku krat): enkrat ali fart, dva krat, tri krat, štirikrat, pet krat. Razvidno je, da sta samo dva primera izmed tam naštetih trinajstih tudi zapisana skupaj. Med časovnimi števniki (temporis) navaja leta ftar, dvej leti ftar ... ali pet let dolgu, fheft let dolgu, ki besedotvorno niso zanimivi, saj gre za besednozvezno obliko. Posebej pa izpostavi števnike na -er/-ak, npr. drajer, tretjak, zhetertak, ki so dejansko posamostaljeni.
Po tem vrivku o števnikih sledi razdelek izglagolska imena/izglagolja (ver-balia), ki nadaljujejo prekinjeno tipologijo tvorjenk. Tukaj namreč obravnava izglagolske samostalniške tvorjenke, pospremljene s pravilom, da se pogosto tvorijo iz nedoločniških glagolov, npr. lubiti > lubesan; boleti > bolefan; pejti > peifen, prav tako pejviz, peuka; iz piffati nastane pismu in pifar.
2.1.2 Tudi glagol (Toporišič 1987: 97) vključuje poglavje Species (vrsta/ podoba), v katerem so predstavljene besedotvorne lastnosti glagola. Glagole najprej deli na prvotne (gorim, svetim) in tvorjene, ki jih je več vrst:
1.	Inchoativa (glagoli s pomenom začenjanja/začetni glagoli): sazhnem goreti.
2.	Frequentativa (glagoli s pomenom ponavljanja/pogostostni glagoli): pres preftanka delam.
3.	Meditativa seu desiderativa (glagoli z želelnim pomenom/premišljalni ali želelni glagoli): podajajo se z miflim ali shelim: miflim oli shelim brati.
4.	Deminutiva (glagoli z manjšalnim pomenom/manjšalni glagoli), ki se tvorijo z besedico per- > perpevam ali pomalim pojem, pomalim frebam.
5.	Imitativa (glagoli s pomenom posnemanja/posnemovalni glagoli): po ozhini shari ali fhegi delam. Tem pridružuje prav vse nedovršnike različnih glagolov (fpifhujem 'nepretrgano Jpifhem' in se delajo bodisi z -avam ali z -ujem). Če smo natančni, je besedotvornega tukaj mnogo manj kot pri imenih. Dobro
je npr. njegovo opažanje manjšalnega pomena, ki ga glagolu lahko daje predpona
pre-. Ta morfemska možnost je prezrta pri glagolih s pomenom začenjanja, saj se odloči za besednozvezni (sazhnem goreti) ne pa morda morfemski ustreznik (za-goreti). Ponavljalniki so tudi s stališča sinhronega vidika besedotvorna in oblikoslovna kategorija, ki se ji Bohorič najbolj približuje v skupini Imitativa. Le-ta pomenska skupina pa bi danes ustrezala glagolskim tvorjenkam, nastalim iz medmetov, npr. cmokati < delati cmok, čivkati < delati čiv ipd., kjer gre za dejanja, ki posnemajo zvočno oglašanje bitij, naprav in naravnih pojavov.
2.1.3 Posebno besedotvorno poglavje najdemo pri Bohoriču tudi pri prislovu (Toporišič 1987: 154). Prav slednje pa je bilo, razen pri Ahačiču (2007: 156), prezrto pri omenjenih razpravljalcih, ki so se tako ali drugače dotikali obravnave Bohoričevega besedotvorja.
Zanimivo je, da v uvodu Bohorič posebej izpostavi, da bo pri obravanavi prislovov sledil Latincem (Toporišič 1987: 178). Njegova besedotvorna opažanja, pa so mnogo boljša kot pri glagolu. Tako navaja prvotne (netvorjene) prislove (danes) in tvorjene, ki jih razporedi v več skupin:
1.	A nomine (iz imena/izimenski prislovi): k'vezheri < vezher, modru < moder.
2.	A pronomine (iz zaimka/izzaimenski prislovi: lefim, letja.
3.	A verbo (iz glagola/izglagolski prislovi): fkriufhi, fkrivaje < fkrivam.
4.	A prepositione (iz predloga/izpredložni prislovi): supernu < super 'proti'.
Slednji primer je dejansko drugostopenjska prislovna tvorjenka, nastala iz pridevnika, ki je tvorjen iz predloga (super > supern > supernu).
V nadaljevanju navaja štiriintridesetih pomenskih skupin prislovov, ki jih tukaj ne bomo naštevali. Včasih so med njimi s sinhronega vidika tudi členki (zilu, le), medmeti (hojfha), povedkovniki (vfhezh), kar ni nič posebnega, saj so členki postali samostojna besedna vrsta zelo pozno (Toporišič 1991: 3-16).
2.2 Zunaj teh za besedotvorje predvidenih poglavij pa se najde še marsikaj besedotvorno zanimivega.
2.2.1	V okviru t. i. imenskih vrst najdemo podrobnejše navajanje stopnjevanja pridevnika in prislova (Toporišič 1987: 158), ki se tudi še danes predstavlja kot oblikoslovno-besedotvorna kategorija modificiranih izpeljank (primerniki) in sestavljenk (presežniki):
1.	Pridevnik: -fhi: ta bulfhi; nar-: ta nar bulfhi;
2.	Prislovi iz pridevnih imen se stopnjujejo po vzorcu: Mozhnu - mozhnefhi ali vezh mozhnu - nar mozhnefhi ali vifoku mozhnu, torej podobno kot pridevniki srednjega spola. Hkrati pa se tako stopnjujejo tudi prvotni prislovi, ki se lahko krepijo s krčenjem: zheftu - zhejfhe ali zhejftefhi - gar zheftu. Iz česar se lepo vidi, da je opazil obrazilno in opisno stopnjevnje, hkrati pa tudi daljšo in krajšo obliko (češč(ejš)e).
2.2.2	V poglavju O sklanjanju zlaganj (Toporišič 1987: 78) se lepo vidi, da termin zlaganje pokriva tako besedno zvezo kot tvorjenko, saj navaja:
1.	Zlaganje (besedno zvezo) iz dveh glavnih sklonov, ki se sklanja v obeh delih: hifni malik, tiga hifniga malika.
2.	Zlaganje (tvorjenka iz glavnega in stranskega sklona): famorogazh, tiga famorogazha.
3. Zlaganje (v bistvu skupaj pisana besedna zveza iz dveh stranskih sklonov) pa je nesklonljiva: polmosha. Dejansko gre za zvezo pol moža, ko je zaradi količinskega izraza samostalnik v rodilniku, tvorjenka pa je dejansko polmož -a, -u ..., sklonljiva povsem običajno.
2.2.3 V okviru glagola so posredno zajete še naslednje besedotvorne kategorije izglagolskih tvorjenk:
1.	Deležje na -ozh: delajozh, pijhejoč, lubijozh.
2.	Deležnik na -zh: delajozhi -a -e, pijhejoč -a -e.
3.	Glagolnik na -nje: delanje, pifanje, lublenje.
4.	Trpni deležniki na -an, -en: fekan, pezhen.
3 Sklep
Bohoričeva slovnica slovenskega jezika predstavlja pomemben slovničarski dosežek, saj se po času nastanka in po zgradbi suvereno umešča med sočasne evropske latinsko pisane slovnice ljudskih jezikov. Upoštevaje dejstvo, da je bil namen takih slovnic v prvi vrsti dokazovanje, da slovnični red in pravila tako kot latinščina premorejo tudi ljudski jeziki, kaže na Bohoričevo spretno dokazovanje podobnosti, a tudi samosvojosti slovenskega jezika. Slednje je pogosteje prišlo do izraza prav pri izvirnem navajanju zgledov za različne tipe tvorjenk.
S stališča sodobnega slovenskega besedotvorja je opazil nekaj najtipičnejših besedotvornopomenskih kategorij pri samostalniku (manjšalnice, tvorba fe-minativov tako z dodajalnim (Lubalnzhizh > Lublanzhiza) ali zamenjevalnim tipom (Lubalnzhizh > Lublanfhiza) in možnost izglagolsko tvorjenih samostalnikov), pri pridevniku (izimenske vrstne na -ski, svojilne na -ov in prav tako izglagolske) ter pri prislovu njihovo izimensko (modru), izzaimensko (lefim), izglagolsko (fkriufhi, fkrivaje) in izpredložno tvorbo (supernu). Pri večini primerov tvorjenk je celo povsem izviren. Izpostavil je nekatera tipična samo-stalniška (-izh, -izhik, -iz, -ez, -ik, -izh; -iza, -ka; -ze), pridevniška (-ski, -en, -at) in prislovna tvorbena obrazila (-ufhi, -aje, -u), rodna še danes. S primerom je ponazoril manj tipično družljivost ženskospolske podstave z obrazilom, običajnejšim za moškospolske podstave, in tipično spolsko usklajenost obojega (shena > shenizh in sheniza), opazil je možnost istokorenskih tvorjenk (pejti > peifen, pejviz, peuka ali iz piffati nastane pismu in pifar) in s tem posredno nakazal besedno družino. Kadar mu je bilo za latinsko besedo težko najti ustrezno slovensko tvorjenko, jo je pogosto opisal, opis pa je ponekod praktično skladenjskopodstavni (kir rad punte sazhejnja).
Bohoriču je kljub latinski jezikovnosistemski predlogi treba priznati izjemno jezikovno razgledanost in sposobnost kategoriziranja tudi vsega besedotvornega, kar je bilo v času nastanka slovnice živa in dovolj opazna prvina slovenskega govorjenega in/ali pisanega jezika 16. stoletja.
VIRI IN LITERATURA
Maks PLETERŠNIK, 1894-1895: Slovensko-nemški slovar I (A-O, 1894), II (P-Ž, 1895). Ljubljana.
Jože TOPORIŠIČ, 1987: Adam Bohorizh: Arcticae horulae succisivae. Zimske urice proste. Maribor: Založba Obzorja Maribor.
Kozma AHAČIČ, 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: Protestantizem. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
Igor GRDINA, 1999: Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Maribor: Založba Obzorja.
Rudolf KOLARIČ, 1971: Die Sprache in Adam Bohoričs Arcticae horulae. Adam Bohorič Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. II. Teil: Untersuchungen. München: Rudolf Trofenik, 29-82.
Martina OROŽEN, 1971: Začetki slovenske jezikoslovne misli. Jezik in slovstvo (16/7), 193-200.
Irena STRAMLJIČ BREZNIK, 1996: Besedotvorje in njegovo izrazje v slovensko pisanih slovnicah 19. stoletja. Časopis za zgodovino in narodopisje. 32/2, 248-261.
Jože TOPORIŠIČ, 1984: Oblikoslovje v Bohoričevih Zimskih uricah. 20. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 189-222.
—, Členki in njihovi stavčni ustrezniki. 27. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana, 3-16.
--, 2000: Slovenska slovnica. Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor:
Založba Obzorja.
SUMMARY
The first Slovene Grammar Book, written by Adam Bohorič (1584), has been the subject of numerous accurate treatments in terms of its origin as well as its socio-linguistic and grammatical points of view, with even greater interest in morphology and syntax.
This article discusses word-formation and assesses it according to contemporary theoretical values.
Bohorič noticed some typical meaningful word-forming categories with respect to nouns (diminutives, forming feminines by additional (Lubalnzhizh > Lublanzhiza) or exchangeable type (Lubalnzhizh > Lublanfhiza) and the possibility of making nouns from verbs), adjectives (pronominal denoting type / kind on -ski, possessive on -ov and adjectival made from verbs), and adverbs originating in nouns (modru), pronouns (lefim), verbs (fkriufhi, fkrivaje) and propositions (supernu). In most cases, his argumentation is highly original.
He stressed some endings typical of nouns (-izh, -izhik, -iz, -ez, -ik, -izh; -iza, -ka; -ze), adjectives (-ski, -en, -at) and adverbs (-ufhi, -aje, -u), which are in use even today.
Bohorič illustrated with examples less typical associations of feminine bases with more typical endings for masculine bases and typical gender adjustments of both (shena > shenizh in sheniza). He noticed the possibility of derivatives from the same root (pejti > peifen, pejviz, peuka ali piffati > pismu, pifar) and indirectly noticed word-families. When he encountered problems with adequate Slovene derivational forms from Latin, he described them and the description was practically based on syntax (kir rad punte sazhejnja).
Slovaropisje klasičnih jezikov na Slovenskem v 16. stoletju
Matej Hriberšek
Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana, matej.hribersek@jff.uni-lj.si
- SCN I/1 [2008], 77-87 -
Najzgodnejše vire slovenske klasične leksikografije najdemo v nekaterih ohranjenih ostankih iz srednjega veka in v delih slovenskih protestantskih piscev (Abecedarium, Otročja biblija, Ljubljanska začetnica, Register k Bibliji), vendar se slovenska leksikografija začne resnično šele z delom Dictionarium quatuor linguarum, avtorja Hieronima Megiserja.
The origins of classical language lexicography in Slovenia may be found in a few remnants from the Middle Ages and in the works by Slovene Protestant writers (Abecedarium, Otročja biblija, Ljubljanska začetnica, Register to Bible). However, the real beginning of Slovene lexicography is the work Dictionarium quatuor linguarum by Hieronymus Megiser.
Ključne besede: klasični jeziki, latinščina, slovaropisje, Trubar, Megiser, protestanti
Key words: Classical languages, Latin, Lexicography, Trubar, Me-giser, Protestants
Zgodovina slovenskega slovaropisja je precej zapletena in marsikaj je pri njenem raziskovanju še nedorečenega, najsi gre za slovaropisje slovenskega jezika ali za slovaropisje klasičnih jezikov. Dejstvo pa je, da se slovenski slovaropisni dosežki v srednjem veku in na začetku novega veka nikakor ne morejo meriti z dosežki večjih evropskih ljudstev. Kljub temu pa v obdobju, ki je zajeto v pričujočo predstavitev, na tem področju najdemo prve zametke in tudi prve vidnejše slovarske dosežke. Slovensko besedje so slovenski avtorji črpali iz lastnega znanja in vedenja, tuji avtorji so se opirali nanje; gradivo za latinsko besedje pa so slovaropisci črpali iz evropskih slovarjev.
Ali se je bilo mogoče v 16. stoletju, v obdobju protestantizma, na Slovenskem že nasloniti na srednjeveško slovaropisno tradicijo? Žal ne. V srednjem
veku ni - po doslej zbranih podatkih - na naših tleh nastal noben slovar za klasične jezike, ki bi vključeval tudi slovensko besedje. Krajših slovarčkov ali seznamov besed k posameznim besedilom najdemo v srednjeveških rokopisih kar nekaj. Eden takih je t. i. Rinijev kodeks, ki ga hrani Bibliotheca Marciana v Benetkah;1 uvodnemu besedilu v tem rokopisu (naslov: Liber de simplicibus Benedicti Rinii medici et philosophi Veneti) sledi abecedno kazalo strokovnih terminov, ki bralce usmerjajo k oštevilčenim podobam rastlin, na njihovi hrbtni strani pa najdemo med poimenovanji v različnih jezikih tudi slovanske (slovenske?) izraze (Bezlaj 1973/74). Med slovarji, ki so nastali na slovenskem ozemlju, velja izpostaviti 463 folijev obsegajoči Vocabularium latinum meniha in profesa Valentina Suesstrunkla, ki je živel in deloval v samostanu v Žičah (Golob 2006: 108-109).2 Med odmevnejšimi pomniki slovaropisne dejavnosti na naših tleh v srednjem veku je tudi kodeks št. 46, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. Gre za kodeks iz kartuzijanskega samostana v Bistri, ki po oceni Milka Kosa (1931: 71-73) izvira iz 14. do 15. stoletja. Vključuje več manjših latinskih vokabularjev in nekaj odlomkov o latinski slovnici.3 Najobsežnejši je prvi vokabular v kodeksu, ki obsega 40 strani (f. 103-122') in je delno verzificiran, pisan v elegičnih distihih in heksametrih; obsega skupno 960 verzov, v katerih pojasni okoli 1000 besed. Slovarček je latinsko-latinski; o slovenskem besedišču ni sledi. Je pa nedvomen dokaz, da so v samostanih na naših tleh nastajala tovrstna dela, ki so se v teku časa na tak in drugačen način izgubila. Odprto ostaja vprašanje, ali je kateri od njih vključeval tudi slovensko besedje, kajti kontemplativni redovi (kartuzijani, cistercijani, benediktinci) so glede na svoje delovanje, ki je bilo usmerjeno predvsem na vzgojo in izobraževanje znotraj redov samih in na delovanje med višjimi sloji družbe, gojili predvsem latinščino in nemščino. Ni pa izključeno.
Obdobje protestantizma sovpada s humanizmom, z obdobjem, ko oba klasična jezika doživita svoj preporod. V krogih humanistov se je ob odkrivanju, zbiranju in prepisovanju rokopisov z deli pozabljenih ali skozi pozno antiko in srednji vek izgubljenih antičnih in srednjeveških piscev začelo intenzivno ukvarjanje z latinskim in grškim jezikom ter grško in rimsko književnostjo. Latinščina, lingua Franca srednjega veka, je kljub vse večjemu uveljavljanju nacionalnih jezikov v cerkvenem okolju in krogih izobražencev ter pogosto tudi v politiki še vedno ohranjala svoj dominantni status, vendar pa znanje latinščine ni bilo več samoumevno in avtomatizirano. Z novimi odkritji besedil antičnih in poznejših avtorjev ter zbiranjem raznovrstnega sekundarnega (epigrafskega idr.) gradiva se je večalo vedenje o antiki. Ob zbiranju del rimskih klasikov, ki je bilo ena od pomembnejših dejavnosti številnih humanistov, in ob odkrivanju grških piscev, ki se je še posebej okrepilo po turškem zavzetju Konstantinopla l. 1453 in eksodusu grških učenjakov na zahod, se je širil tudi obseg besedja in
1	Signatura: Narodna knjižnica sv. Marka, Mss. latini Vl. 6, No 59; manoscritti marciani 2548.
2	Rokopis slovarja hranijo v Gradcu (Ms 988).
3	Za natančnejšo predstavitev kodeksa in v njem ohranjenega gradiva gl. Gantar 1970.
pojavila se je potreba po slovarjih. Slovarji in glosarji so seveda obstajali že prej, vendar nobeden med njimi ni ne po obsegu ne po uporabnosti dosegel takšnega uspeha in razmaha kot slovarji, ki so nastali ali vsaj začeli nastajati v obdobju humanizma. Slovarsko delo učenjakov tega obdobja je pionirsko in celo z današnjega vidika so njihovi dosežki v marsikaterem pogledu markantni; to niso bili nekajletni projekti, ampak največkrat življenjski dosežki posameznikov, ki so premogli dovolj potrpežljivosti in volje, da so se spopadli z drobnjakarskim in zamudnim delom izpisovanja, določanja pomenov in njihove klasifikacije.
Med pomembnejšimi evropskimi slovarji za klasične jezike v tem obdobju je treba omeniti dva. Prvi je slovar italijanskega leksikografa, avguštinskega meniha Ambrogia Calepina (Ambrosius Calepinus), ki je prvič izšel l. 1502 v Reggiu. Doživel je številne ponatise, predelave in dopolnitve ter postal v končni fazi celo enajstjezični slovar; bil je taka uspešnica, da je ime »Calepinus« postalo skupno ime oz. sinonim za slovar ali leksikon nasploh.4 Avtor drugega slovarja je švicarski humanist Peter Hasenfuß; po polatinjeni verziji njegovega priimka je slovar dobil tudi ime Dasipodijev slovar (Dasypodius). Slovar je prvič izdal l. 1535, potem pa je izhajal še v številnih izdajah in predelavah do druge polovice 17. stoletja (nazadnje je bil ponatisnjen l. 1995).5 Kateri slovarji
4	Zaradi izjemne uspešnosti in uporabnosti je slovar doživel toliko različnih predelav in je ohranjen pod toliko različnimi naslovi, da je njegovo zgodovino zelo težko spremljati. Kot Dictionarium latinum ali samo Dictionarium je v letih med 1502 in 1663 doživel 32 različnih izdaj; kot Dictionarium copiosissimum je med letoma 1516 in 1521 doživel 7 izdaj; pod naslovom Latinae atque adeo etiam graecae linguae Dictionarium je izšel l. 1546 in 1550 v Baslu; kot Lexicon je med letoma 1521 in 1718 izšel 12-krat; kot Dictionarium linguae latinae ali Latinae linguae dictionarium je med letoma 1509 in 1663 doživel 19 izdaj; kot Dictionarium latinae italicae gallicae et hispanicae je izšel dvakrat v Benetkah (1579 in 1585); kot Pentaglottos (hoc est, quinque linguis, nempe Latina, Graeca, Germanica, Flandrica, & Gallica) dvakrat v Antwerpnu (1545 in 1546); kot Dictionarium ... in quo latinis dictionibus adiectae sunt graecae, gallicae, italicae et hispanicae je izšel l. 1572 v Antwerpnu in 1593 v Benetkah; kot Dictionarium latinum hebraeum graecum gallicum germanicum l. 1602 v Benetkah; kot Dictionarium hexaglottum dvakrat v Baslu (1567 in 1568); kot Dictionarium linguarum septem ali Dictionarium septem linguarum 5-krat v Baslu (med 1568 in 1579), 7-krat v Benetkah (med 1612 in 1689) in 10-krat v Padovi (med 1708 in 1779); pod naslovom Calepinus septem linguarum ali Septem linguarum calepinus v Padovi in Benetkah (med 1741 in 1781); kot Dictionarium octo linguarum 3-krat (med 1584 in 1681) v Baslu, Parizu in Lyonu; kot Dictionarium octolingue 2-krat v Genfu (1609 in 1620) ter 6-krat v Lyonu (med 1634 in 1681); pod naslovom Linguarum novem Romanae, Graecae, Ebraicae, Gallicae, Italicae, Germanicae, Hispanicae, Anglicae, Belgicae Dictionarium l. 1654 v Leydnu; kot Dictionarium decem linguarum 6-krat med 1585 in 1590 (Lyon, Genf, Basel; ponatis v Budimpešti 1912) in kot Dictionarium undecim linguarum 8-krat v Baslu med letoma 1551 in 1627.
5	Slovar je pod naslovom Dictionarium Latinogermanicum oz. Dictionarium Latinoger-manicum et vice versa Germanicolatinum med letoma 1535 in 1667 doživel 25 izdaj. Kot Dictionarium Germanico-Latinum priori Latino-Germanico vice versa respondens je izšel l. 1556 v Antwerpnu. Pod naslovom Dictionarium triglotton (lat. graec. germ.) oz. pozneje Dasypodius Catholicus (Dictionarium Latino-Graeco-Germanicum, nec non
so ali bi lahko neposredno vplivali na delo slovenskih protestantskih piscev, lahko zgolj ugibamo; več podatkov o tem nam nudijo ohranjeni katalogi univerzitetnih knjižnic, na katerih so se šolali, nedvomno pa so bili v času svojega šolanja in delovanja seznanjeni z vsem aktualnim slovarskim gradivom tega obdobja. Z delom slovenskih protestantov in protestantov, ki so delovali na Slovenskem, pa niso povezani samo začetki slovaropisja slovenskega jezika, ampak tudi začetki slovaropisja klasičnih jezikov.
Enotnega mnenja o tem, kje so začetki slovenskega slovaropisja, ni. V večini primerov gre za manjša dela (najsi gre za slovensko ali latinsko besedišče), prvi večji zbirki slovenskega besedja pa sta Register k Dalmatinovi Bibliji in Bohoričeva slovnica. Prvih seznamov besed ali manjših glosarjev s slovenskim in z latinskim besedjem še ne moremo šteti za slovarska dela, ampak zgolj za zametke, ki so bili osnova za nastanek prvih pravih slovarjev. Prvi tak zametek je Trubarjev l. 1550 izšli opismenjevalni priročnik Abecedarij oz. Abecednik. Vendar pa je v tem delcu, ki je ohranjeno v samo enem izvodu (hrani ga mestna knjižnica v Schaffhausnu v Švici) vse premalo slovarskih prvin, da bi mu lahko v zgodovini slovaropisja pripisali večji pomen (Kmecl 2000: 5, 7-9).
Drugo podobno delo je Kreljeva Otročja biblija (Otrozhia Biblia), izšla 1566, imenovana tudi Kreljev katekizem. O tem delcu je pri nas prvi obširneje pisal France Kidrič (1924a), in sicer po zaslugi N. B. Jopsona, ki mu je poslal popis primerka iz zbirke v British Museumu, prepis vsega slovenskega in hrvaškega teksta ter fotografijo naslovne strani. Vsebina je - razen v naslovu - označena še enkrat: Catechisis quinque linguarum. Na začetku knjige (Kidrič (1924b: 127-128) dokazuje, da je izdajatelj in prireditelj gotovo Krelj) avtor v uvodu seznani uporabnika z abecedo (Alphabetum Slavonicum) in izgovorom nekaterih zlogovnih kombinacij. Uvod obsega: a) male in velike latinske črke, b) imena slovenskih črk (nomina litterarum slavicarum), c) samoglasnike (vocales; a, e, ij, i, o, u, e, e, ia, ie, iu) in č) zloge (syllabae; ab, eb, ib, ob, jab, iub, bab ...). Sledi slovarček (vocabula) v latinskem in slovenskem jeziku, ki obsega samo 24 besed (Bog, Nebo, Svesda, Luna, Semlia, Shivot, Smert, Dusha, Hisna, Drushina ...); nedvomno je bil prekratek, da bi ga lahko uporabljali za pre-paracije latinskih besedil, a dovolj, da je pojasnjeval nekatere ključne verske pojme in simbole, pomembne za razumevanje vsebine. Na koncu delca so še dicta, 1 latinski rek in 4 slovenski reki. Domnevno je bil abecedar zasnovan tako, da bi ga lahko - vsaj delno - uporabljali tudi hrvaški otroci (Kidrič 1924a: 121-123). Sama knjiga je v katekizemskem delu, ki se ponavlja v petih jezikih, odraz tedanjega jezikovnega stanja in položaja slovenščine v odnosu do jezikov, s katerimi je bila v neposrednem stiku: nemščine, italijanščine,
Germanico-Latinum) je izšel 9-krat med letoma 1567 in 1709, prvič v Antwerpnu, 8-krat pa v Kölnu. Kot Dictionarium Latino-Germanico-Polonicum je izšel l. 1642 v Gdansku, doživel pa je še nekaj predelav za šolsko rabo (npr. Nomenclatura Rerum Domesticarum in usum studiosae iuventutis, Latina, Boèmica, Germanica lingua breviter collecta, Olomouc 1560, in Lexikon graecolatinum in usum iuventutis Graecarum literarum studiosae, Straßburg 1539; ...).
hrvaščine in latinščine (Orožen 1996: 161-162). Na ljubljanski stanovski šoli so jo uporabljali vse od izida do Bohoričeve Ljubljanske začetnice v osemdesetih letih 16. stoletja (domnevno okrog 1580).
Resničen napredek v tem oziru je pomenila Ljubljanska začetnica (Elementale Labacense) Adama Bohoriča, ki jo je avtor dopolnil še s kratkim priročnim slovarčkom z naslovom Besedišče (tudi Besedje ali Imenje; prim. Gjurin 1987: III) treh jezikov (Nomenclatura trium linguarum). Ni znano, kje je bila knjiga tiskana, verjetno pa v Ljubljani pri Janžu Mandelcu. Edini doslej izpričani izvod tega dela, ki ga je prof. Adolf Robida opisal kot »zelo tank/o/ knjižic/o/ v obliki male 80« (Kidrič 1924c: 128), je bil l. 1900 prodan pri ljubljanskem antikvarju Fischerju na Nizozemsko za 100 guldnov; od tedaj naprej so številni slovenisti delo brez uspeha iskali. Polni naslov dela je: Ljubljanska začetnica z besediščem treh jezikov: latinskega, nemškega in slovenskega (Elementale Labacense cum nomenclatura trium linguarum latinae, germanicae et sclavonicae). Kdaj točno naj bi delo nastalo, ni znano; domnevno med letoma 1575 in 1580; vsekakor ne pred l. 1575 in ne po l. 1582. Prvič jo omenja vodja ljubljanske stanovske šole Nikodem Frischlin v učnih redih ljubljanske protestantske stanovske šole (gl. Kidrič 1924d); na osnovi teh Kidrič dokazuje vsaj približno letnico nastanka. V Frischlinovem 3. učnem načrtu z dne 20. avgusta 1583 se v seznamu knjig za 1. razred omenja Elementale, a je prečrtano Latino-Germanicum, ob strani pa je z drugim črnilom dopisano Labacense cum annexa Nomenclatura trium linguarum. 20. decembra 1583 je komisija, ki je načrt ocenjevala, sklenila, naj se sodelavce povpraša, ali ne bi kazalo zaradi slovenskega jezika uporabljati v prvem razredu tudi Bohoričev Elementale; rektorju Frischlinu so člani komisije naročili, naj zaradi vaj v tem jeziku dovoli uporabo učbenika Elementale Laba-cense cum Nomenclatura trium linguarum latinae germanicae et sclavonicae. Šolski red (Elementale se v njem večkrat omenja) je bil sprejet 15. februarja 1584 (Kidrič 1924c: 128). Začetnica, na katero je prvi opozoril Vodnik v Zgodovini vojvodine Kranjske (Vodnik 1809: 45; Kidrič 1924c: 129-130),6 slovenski pendant k latinski tabuli elementaris iz l. 1575, je abecedar za osnovni pouk branja latinščine, nemščine, zelo verjetno tudi slovenščine, Besedišče pa je latinsko-nemško-slovenski slovarček za učenje latinskih besed s pomočjo slovenskega ali nemškega maternega jezika, morda tudi obratno, za učenje nemških besed s pomočjo slovenščine; ni znano, ali je bilo besedje urejeno po abecednem vrstnem redu ali po predmetih. Učenci 1. razreda so morali iz nje recitirati latinske, nemške in slovenske besede oz. se naučiti iz nje vsak dan tri do štiri besede na pamet. Torej je vsebovala precej latinskih besed, ki jim je bil dodan tudi nemški in slovenski pomen, kar pomeni, da je šlo za pravi priročni latinsko-nemško-slovenski slovarček. Frischlin v svojih pismih omenja (pismo z dne 20. avg. 1583), da je sam snoval »ein Elementale für die Abeceda-rios wie denn auch eine Nomenclaturam in sechs Sprachen«, torej šestjezično besedišče in med temi šestimi jeziki je bila gotovo tudi slovenščina (lat., gr.,
6 Vodnik je imel v svoji zbirki šolski red iz l. 1584 in ga je 13. julija 1795 daroval licejski knjižnici.
nem., it., slov. in najbrž hrv.). Pri snovanju se je nedvomno lahko v izdatni meri naslanjal na slovensko gradivo Bohoričevega Besedišča. Ali je bilo delo natisnjeno, ni znano; prav tako tudi ni znano, zakaj se je lotil priprave takega učbenika. Če je šlo za poskus, da bi nadomestil Bohoričev učbenik, se mu ta ni posrečil. Leta 1591 pa je Frischlin v Frankfurtu izdal Trojezični besednjak (Nomenclator trilinguis): grško-latinsko-nemški. Večina tega dela je nastala v Ljubljani; verjetno je prvotno pripravljal šestjezično nomenklaturo, po spodletelem načrtu pa je delo izdal v skrajšani obliki kot trijezično nomenklaturo. Odprto pa ostaja vprašanje, ali je pri svojem delu uporabljal tudi Megiserjev slovar (Kidrič 1926).
Za slovaropisje tako slovenskega slovaropisja kot tudi slovaropisja klasičnih jezikov pa je zanimivo, da na njunem začetku ne stoji Slovenec, ampak Nemec, l. 1555 v Stuttgartu rojeni humanist in polihistor Hieronim Megiser. Megiserjeva prva srečanja s Slovenci segajo v osemdeseta leta 16. stoletja, v čas študija v Tübingenu, kjer se je srečal s slovenskimi protestanti: bil je sošolec in prijatelj obeh Trubarjevih sinov, Primoža in Felicijana, ter Jurija Dalmatina; slednji mu je po neuspelem iskanju službe v Nemčiji priskrbel službo pri Janžu Khislu na Fužinah pri Ljubljani, kjer je deloval do l. 1589. Nato je živel in deloval v Gradcu, Celovcu in Frankfurtu, umrl pa je l. 1619 v Linzu. Megiserjeva zapuščina je izjemna: 41 tiskanih del z več kot 58 ponatisi ter 30 rokopisov neizdanih del pove vse.7
Megiser je eden od najpomembnejših nemških ustvarjalcev 16. stoletja, ki so s svojim delom posegli tudi v slovenski prostor (Janko 1995: 322; Janko 1987: 172-173). Leta 1592, ko je od natisa prve slovenske knjige minilo 42 let, je izdal svoj Slovar štirih jezikov (Dictionarium quatuor linguarum), s polnim naslovom Dictionarium quatuor linguarum, videlicet Germanicae, Latinae, Illyricae (quae vulgo Sclavonica appelatur) & Italicae sive Hetruscae. Auctore HieronymoMegiser (Impressum Graecii Styriae a Iohanne Fabro; cum S. Caes. Majestatis Privilegio Octennali. Anno MDXCII.). Slovar, ki je prvi tiskani knjižni slovar in ga je posvetil cesarju Maksimilijanu, sinu nadvojvode Karla, obsega 344 strani, vanj pa je vključil 8575 besed, ki jih je zbral ob okoli 4000 latinskih in nemških geslih (Orožen, 1995: 63). Prijateljevanje s slovenskimi protestanti in delovanje na Slovenskem sta verjetno glavna razloga za njegovo zanimanje za slovenščino, delno pa ga je k temu spodbujala tudi njegova uče-njaška žilica; zelo verjetno se je naučil slovensko vsaj toliko, da je lahko zapisal nekatere izraze. Koliko gradiva je zbral sam iz ustnih virov in koliko ga je črpal iz obstoječih pisnih virov, je težko, skoraj nemogoče določiti. Večinoma je posegal po dolenjskem narečju; zelo verjetno je večino besedja povzel po Dalmatinovem Registru k Bibliji in po Bohoričevi slovnici Arcticae horulae succisivae, ki sta bila njegova primarna vira (to je dokazoval že Breznik 1926: 110). Iz Registra je prepisal večino besed, jim dodal enako dialektično označbo kot Dalmatin, poleg te pa še oznako, npr. Dalm. (C 6 a), s katero je posebej
7 Za natančnejši oris Megiserjevega življenja in dela gl. Elze 1885; Doblinger 1905; Stabej 1977 in tam navedeno literaturo.
opozoril na svoj vir (Vrtovčeva 1940: 68-70). V besedišče je mešal tudi hrvatiz-me in panonizme, verjetno dobljene iz ustnih virov in morda iz Slovarja petih najplemenitejših jezikov Evrope Favsta Vrančića.8 Slovar je pomemben tudi zaradi dodatka, ki vključuje nekaj primerov sklanjatev in spregatev (Dictionarii quatuor linguarum Hieronymi Megiseri Appendix. Exempla aliquot declinatio-num et conjugationum). Doživel je še dve, dopolnjeni in razširjeni izdaji. Druga izdaja je izšla v Frankfurtu l. 1608; drugih podatkov o njej - razen te dokazane navedbe - ni, najverjetneje pa je izšel v nespremenjeni obliki. Tretja izdaja je izšla l. 1744 v Celovcu z znatno razširjenim naborom besed; o tem priča že naslovna stran, kjer pove, da je slovar »correctum et auctum«, »popravljen in razširjen«. Izdaja je izšla na pobudo celovških jezuitov in mecena, koroškega deželnega vladarja A Goesa, večino gradiva pa je uredil Anton Miklaviz iz Železne Kaple (Orel 1995: 245-246). Slovarju je dodanih 12.613 slovenskih besed, večino dodatkov pa je Megiser povzel iz koroškega narečja (skupaj 21.188 slovenskih izrazov) (Vrtovčeva 1940: 70-72; Orožen, 1995: 64-65).
Po Megiserjevem slovarju so posegali skoraj vsi kasnejši slovenski slova-ropisci: Matija Kastelec, Gregor Vorenc, p. Hipolit Novomeški (Adam Janez Gaiger), Marko Pohlin in še neznani pisec krškega kapucinskega slovarja. Megiserjev slovar lahko označimo kot prvo pomembno slovarsko delo pri nas, tako za slovensko slovaropisje kot tudi za latinsko, saj gre za prvi primer, da je slovenščina (v naslovu pravi: »ilirščina, ki ji splošno pravijo slovenščina«) prvič enakovredno postavljena ob bok vsem trem glavnim jezikom našega srednjeveškega prostora: latinščini, nemščini in italijanščini. Zanimivo pa je, da so slovenska gesla v slovarju postavljena pred italijanskimi. Zakaj se je Megiser odločil za tak pristop? Morda zato, ker mu je bila slovenščina bližja kot italijanščina, ali pa lahko v tem vidimo tradicionalno germansko averzijo do vsega italijanskega? Odgovora ne poznamo.
Omeniti velja tudi nekaj posebnosti. Prva je ta, da sam princip večjezičnega slovarja v tem obdobju ni nobena posebnost ali redkost; to dokazujeta že omenjena Calepinov in Dasipodijev slovar in drugi slovarji, ki so nastali v tem obdobju ali po njem. Prvi slovar z identičnim naslovom kot je Megiserjev (morda se je Megiser zgledoval po njem), torej Dictionarium quatuor linguarum, je že leta 1556 izdal Valerius Cornelius (1512-1578); štirijezični nemško-latinsko-francosko-španski slovar je izšel v Louvainu s polnim naslovom: Dictionarium quatuor linguarum, teutonicae, latinae; Gallicae, & hispanicae. Lovanii 1556. Slabega pol stoletja pozneje, leta 1641, je štirijezični latinsko-madžarsko-če-ško-nemški slovar na Dunaju natisnil Gregor Gelbhaar (Dictionarium quatuor linguarum, Latinae, Hungaricae, Bohemicae et Germanicae, diligenter et accurate secundum editum. Vienna 1641).
Drugo posebnost najdemo v naslovu. Z vidika latinščine je slovnična posebnost števnik štiri (lat. quattuor), ki je pisan s samo enim t (quatuor), pri
8 Hrvaški škof, diplomat, polihistor in izumitelj Faust Vrančić je svoj Slovar petih najplemenitejših jezikov Evrope (Dictionarium quinque nobilissimarum Europae linguarum, latinae, italicae, germanicae, dalmaticae et ungaricae) izdal l. 1595 v Benetkah.
čemer ne gre za napako, ampak za eno od posebnosti srednjeveške latinščine, v kateri so se podvojeni konzonanti pogosto poenostavili ali pa so se obratno enostavni konzonanti podvojili.
Tretja posebnost pa je ta, da je knjigo natisnil graški tiskar Johannes Faber (Hans Schmidt), ki je bil tiskar protestantskih stanov.
Končno še vprašanje, ki še vedno ostaja brez odgovora: ali je bil Megiserjev slovar zgolj zbir besedja, za katerega je v svoji delovni vnemi poskrbel ta nemški polihistor, ali pa je bil tudi učni pripomoček? Ni podatkov o tem, da bi sam Megiser hotel, da bi bil slovar pomagalo za dijake latinskih šol; nedvomno pa so ga intelektualci uporabljali pri svojem delu, dijaki pa pri učenju.
Drugi za Slovence pomemben slovaropisni dosežek je Megiserjev Thesaurus polyglottus (Zaklad več jezikov ali Slovar več jezikov ali Mnogojezični slovar), ki malenkostno presega časovni okvir 16. stoletja, vendar pa ga velja omeniti zaradi njegovega pomena. Obsega skupaj 1584 strani in je na Slovenskem redkost; posvečen je avstrijski cesarski hiši, natisnjen pa je bil l. 1603 v Frankfurtu. Slovar je dragocen kot zbir besedja in kot vir za poznejše slovarje; vanj je Megiser vključil cca. 8500 latinskih in 10.445 slovenskih besed.
Megiserjevo delo je bilo že večkrat predmet temeljitej še obravnave. Eno prvih obsežnejših obravnav, ki je zaznamovala vse poznejše razprave in predstavitve Megiserjevega dela, je pripravil Anton Breznik v svoji razpravi o slovenskih slovarjih (Breznik 1926: passim). V svojih razpravah je oba slovarja, njune posebnosti in ozadje nastanka, skupaj z Megiserjevim življenjem in delom temeljito obdelal Jože Stabej (npr. Stabej 1967 in Stabej 1977). Vida Vrtovčeva je obdelala razmerje Megiserja do drugih slovenskih protestantskih piscev in naredila primerjavo med prvo izdajo slovarja iz l. 1592 in drugo izdajo iz l. 1744. (Vrtovčeva 1940). Omenja ga, čeprav izjemno skopo, tudi Jakob Riegler v svoji razpravi o začetkih slovenskega knjižnega jezika (Rigler 1968). Enake razprave kot Vrtovčeva, a v znatno razširjeni, poglobljeni in nadgrajeni obliki, se je lotila tudi Martina Orožen, ki je obdelala govorno in knjižno besedje v l. 1744 izšlem slovarju (Orožen 1989; Orožen 2003). Eugenio Coseriu je obdelal razmerje in stične točke med Megiserjem in Trubarjem (Coseriu (1986)); za izhodišče razprave je vzel trditev Anelies Lägreid, da je Megiser pri pripravi svojih slovarjev uporabljal Trubarjeva dela. Majda Merše (2006) je obdelala oba Megiserjeva slovarja na pisni in glasoslovni ravnini, njun vpliv na oblikovanje knjižne podobe slovenščine ter raznolikost znotraj knjižnega jezika, ki je razvidna iz obeh slovarjev. Irena Orel Pogačnik (1995) je na osnovi besedja, ki ga prinašata oba slovarja, obdelala razvoj slovenskega besedišča od Megiserjevega Slovarja štirih jezikov (1592) do izida Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja (1894-1895). Slovar je dostopen tudi v preurejeni posneti izdaji iz l. 1592, za katero je l. 1967 poskrbela Annelies Lägreid; izdaja poleg slovarskega besedila vključuje tudi uvodno študijo o Megiserjevem življenju in delu, virih za Dictionarium, o njegovem jeziku in besedišču (Lägreid 1967).
Slovenski protestanti so s svojim delom na področju slovaropisja orali ledino. Pri njih najdemo prve slovaropisne zametke in začetke, vendar omejenega slovarskega pomena; o pravih slovarjih še ne moremo govoriti. Prva dva prava
dosežka na področju slovaropisja tako slovenskega jezika kot tudi klasičnih jezikov sta povezana z Megiserjevim delom. Njegov pomen nam razkriva tudi dejstvo, da po Megiserju kljub kar nekaj poskusom še skoraj 200 let ni izšel noben podoben slovar. Megiserjev slovar ni pomemben le zato, ker je pomagal pri ohranjanju slovenskega knjižnega besedišča vse do 19. stoletja, ampak ima tudi izjemen dokumentarni pomen za zgodovino slovenskega jezika, saj nam daje vpogled ne le v kranjsko in dolenjsko narečje, torej centralno slovensko ozemlje, ampak v razširjeni izdaji iz l. 1744 tudi v slovensko koroško knjižno različico in razvoj slovenskega jezika na Koroškem.
VIRI IN LITERATURA
France BEZLAJ, 1973/74: Liber de simplicibus Benedicti Rinij. JiS 19 (1973/74), 185-192.
Anton BREZNIK, 1926: Slovenski slovarji. Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani III (1926), 110-174.
Eugenio COSERIU, 1986: Megiser und Trubar. Simpozij »Slovenci v evropski reformaciji šestnajstega stoletja«. Ljubljana, 6.-8. 10. 1983. Ljubljana. 51-56.
DOBLINGER, Max, 1905: HieronymusMegisers Leben und Werke. Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung. XXVI. Band, Innsbruck. 431-478.
Theodor ELZE, 1885: Hieronymus Megiser. Allgemeine Deutsche Biographie, XXI. Band, Leipzig.
Kajetan GANTAR, 1970: Das älteste lateinische Wörterbuch in Slowenien. Živa antika 20 (1970), 231-240.
Velemir GJURIN, 1987: Slovensko slovarstvo do prvega knjižnega slovarja. Magistrska naloga. Filozofska fakulteta v Ljubljani.
Nataša GOLOB, 2006: Srednjeveški rokopisi iz Žičke kartuzije 1160-1560. Ljubljana.
Anton JANKO, 1987: Nemško literarno tvorstvo na Slovenskem v 16. stoletju. III. Trubarjev zbornik. Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija Reformacija na Slovenskem. Ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja. Ljubljana, 9.-13. november 1987. 168-177.
—, 1995: Nemška literarna ustvarjalnost na Slovenskem. Zgodovinski oris. Informativni kulturološki zbornik. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. Ljubljana. 319-333.
France KIDRIČ, 1924a: 121-125 Otrozhia Biblia 1566. ČJKZ 4/1-4, 121-125.
-	-, 1924b: Otrozhja Tabla (ali Biblia) o. 1580. ČJKZ 4/1-4, 125-128.
-	-, 1924c: Bohoričev Elementale Labacense cum Nomenclatura. ČJKZ 4/1-4, 128-130.
—, 1924č: Slovenske protestantske knjige v protestantski stanovski šoli v Ljubljani 1563-1598. ČJKZ 4/1-4, 130-138.
-	-, 1926: Frischlin Nikodem. SBL I. 190-192.
Matjaž KMECL, 2000: Prve slovenske knjige. Žnideršič, Martin (ur.): Ob 450-letnici izida prve slovenske knjige. Faksimile prvih slovenskih knjig. Ljubljana: Slovenska knjiga. 4-14.
Milko KOS, 1931: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji (Codices aetatis mediae manu scripti qui in Slovenia reperiuntur). Ljubljana.
Annelies LÄGREID, 1967: Hieronymus Megiser: Slovenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch. Neugestaltung und Faksimile der ersten Ausgabe aus dem Jahre 1592. Bearb. von Annelies Lägreid. Wiesbaden.
Majda MERŠE, 2006: Megiserjeva slovarja in oblikujoča se knjižnojezikovna norma v 16. stoletju. Stati inu obstati. Revija za vprašanja protestantizma 3-4. Ljubljana. 123-137.
Irena OREL POGAČNIK, 1995: Razvoj slovenskega besedišča od Megiserja do Ple-teršnika. XXXI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (26. 6.-15. 7. 1995). Zbornik predavanj. Ljubljana.
Martina OROŽEN, 1989: Govorno in knjižno besedje v Megiserjevem slovarju 1744. Slavistična revija 37. Ljubljana. 121-133.
—, 1995: Hieronim Megiser v slovenskem slovaropisju. Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu za navadno leto 1995. Celovec. 63-65.
-	-, 1996: Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika: od brižinskih spomenikov do Kopitarja. Razprave. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
—, 2003: Govorno in knjižno besedje v Megiserjevem slovarju 1744. Razvoj slovenske jezikovne misli. Zora 26. Maribor. 194-207.
Jakob RIGLER, 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika (The Origins of The Slovene Literary Language). Slovenska Akademija znanosti in umetnosti. Razred za filološke in literarne vede. Ljubljana.
Jože STABEJ, 1967: Začetki slovenskega slovarstva v 16. stoletju. Jezik in slovstvo 12/6, 182-188.
—, 1977: Hieronymus Megiser: Thesaurus polyglottus. Iz njega je slovensko besedje z latinskimi in nemškimi pomeni za Slovensko-latinsko-nemški slovar izpisal in uredil Jože Stabej. Ljubljana.
Valentin VODNIK, 1809: Geschichte des Herzogthums Krain. Dunaj.
Vida VRTOVČEVA, 1940: O Megiserjevem slovarju. Slovenski jezik. Glasilo Slavističnega društva III. 68-72.
SUMMARY
An important field of scholarly activity in the Humanist period was the study of the Latin language. Although the Greeks experienced their European "renaissance" as well, the humanists' activities still were mostly concerned with Latin language and literature. This period saw the intensive collecting of linguistic material, resulting in the earliest major European dictionaries of the classical languages, the use of which far exceeded that of the older dictionaries and glossaries. Indeed, the feats of some European lexicographers were astonishing for their time: authors would dedicate their whole lives to such projects and many did not even live long enough see the publication of their works, which were eventually published by their successors. In comparison with the major European nations in the Middle Ages and the early Modern Age, Slovene lexicographical achievements are fairly modest, borrowing their dictionary material from the European models. According to the available records, the medieval libraries of present-day Slovenia did house a number of Latin dictionary manuscripts; for the Humanist period, however, there are no reports of any new lexicographical work. The earliest origins - not beginnings, though - of classical language lexicography in Slovenia may be found in the works by Slovene Protestant writers: in the Abecedarium by Trubar, Otročja biblija [A Children's Bible] by Krelj, Ljubljanska začetnica (Elementale Labacense
-	The Ljubljana Primer) by Bohorič - supplemented with a short reference glossary entitled Nomenclatura trium linguarum - and in Dalmatin's Register to his Bible. Interestingly, the originator of Slovene lexicography was not a Slovene but a German, Hieronymus Megiser (1555-1619), a friend of several Slovene Protestants, who lived and worked for a period at Fužine near Ljubljana as a private tutor. He is known to have written over 40 works, the most important for Slovene language and literature being his Besednjak štirih jezikov (Dictionarium quatuor linguarum
-	Dictionary of Four Languages). This Latin-German-Slovene-Italian dictionary may be described as the first lexicographical work of importance compiled in the area of present-day Slovenia. Indeed, its significance extends to both Slovene and Latin lexicography, since it is the first to treat Slovene on an equal footing with the three languages which surrounded and marked the Slovene regions in the Middle Ages: Latin, German, and Italian.
npHMO^ Tpy6ap h ero geaTeibHocTb b Tpygax pyccKux ciaBucToB
Marianna Leonidovna Beršadskaja
Saint Petersburg State University 7-9, Universitetskaya Nab., Saint Petersburg, 199034, marber2@rambler.ru
CaHKm-^emep6yp^cKuü ^ocy^apcmBeHHMÜ yHUBepcumem Poccux, 199034 ^. CaHKm-^emep6yp^, YHUBepcumemcKax Haö. 7-9, marber2@rambler.ru
- SCN I/1 [2008], 88-101 -
B CTaTte paccMaTpHBaroTca pyccKue ucciegoBaHua o geaTeibHocTU n. Tpy6apa, co3gaHHtie B TeHeHue 180 jieT, ot »Eu6iHorpa$HHecKHx ihctob« n. H. KenneHa, BHmegmix B 1825 r., go MoHorpa^uu neTep6yprcKoro ucciegoBaTeia A. C. Tepga o cioBeHcKoM «3HKe XVI BeKa, ony6iHKoBaHHon b 2005 rogy. KpoMe Toro, b cTaTte 3aTpoHyTH npo6ieMti pyccKo-cioBeHcKux HayHHtix u iHTepaTypHHx cB«3en.
This paper reviews research work on P. Trubar by Russian scholars through 180 years, starting from P. E. Keppen's Bibliographic Leaves in 1825 up to a monograph published in 2005 by Saint Petersburg researcher A. S. Gerd on the 16th century Slovenian language. The article also raises the issue of Russian and Slovenian scholarly and literary contacts.
Ključne besede: fleareibHocTb n. Tpy6apa b Tpygax pyccKux ciaBHcTOB
Key words: P. Trubar's activities in works by Russian Slavists
BnepBbie hmh n. Tpyöapa öwio BBegeHo b HayHHwö oöuxog n. H. Kenne-hom (1793-1864), u3BecTHbiM pyccKHM ciaBucTOM, ÖHÖiuorpa^oM, apxeorpa-^om, reorpa^oM h ^TH0^pa$0M, ogHHM h3 ynpeguTeiefi b 1816 r. BoibHoro oömecTBa iroÖHTeiefi pocchhckoh cioBecHocTu, aKTUBHbiM HieHoM PyMaH-^BcKoro Kpy^Ka, cwrpaBmero 3HaHHTeibHyro poib b pa3BHTHH pocchhckoh ciaBHcTHKH.
KenneH nepBbiM h3 pyccKux ^uioioroB coBepmui giHTeibHoe nyTeme-cTBue no EBpone (1821-1824), 3apaHee cocTaBUB T^aTeibHo npogyMaHHyro
HayHHyro nporpaMMy. Bo BpeMH ^T0H noe3gKu oh He T0nbK0 paöoTan b My3eHx u 6u6nuoTeKax, roynan cnaBHHcKue gpeBHocTu u coBpeMeHHbie KynbrypHbie gocTonpuMenarenbHocTu, ho u ycTaHaBnuBan iHHHme K0HTaKTbi c yneHMMu, nucarenHMu u oömecTBeHHbiMu geHTenHMu cnaBHHcKux HapogoB — B. Ka-pagsrneM, E. KonuTapoM, n. H. ffla$apuK0M, KonnapoM, H. fl,o6poBcKuM, B. raHKoö u gp. KenneH Hpe3BbiHaÖH0 BHuMaTenbHo mTygupoBan paöoTbi CBoux 3apyöesHbix Konner, 3HaKoMun ux c KHuraMu pyccKux cnaBucToB, b CBoro onepegb uH^opMupyH pyccKux yneHbix 06 ux geHTenbHocTu. Htotom ^T0^0 nyTemecTBuH öbino ycTaHoBneHue y KenneHa u — c ero noMoqbM
—	y MHorux HneHoB PyMHH^BcKoro KpysKa nponHbix HayHHbix u nuHHbix KoHTaKToB c 3anagHoeBponeficKuMu cnaBucTaMu. Bo3BpaTuBmucb u3 nyTemecTBuH, KenneH npegnpuHHn ragaHue nepBoro MesgyHapogHoro öuönuorpa-^unecKoro sypHana »Buönuorpa^rnecKue nucTbi« (1825-1826; Bcero 3a ^T0T nepuog Bbimno 43 H0Mepa), rge nenaTanucb KpynHefimue cnaBucTbi Poccuu u EBponw, gaBanacb H0BefimaH uH$opMa^uH oö uccnegoBaHuHx u otkpmtuhx b oönacTu cnaBHH0BegeHuH.
OopMynupyH ^nu u3gaHuH, KenneH nucan: »rnaBHoe Ha3HaneHue cux nucT0B coctout b tom, HToöbi cooömaTb nonHbie 3arnaBuH hobmx KHur, Ha pa3Hwx H3bKax b Poccuu rogabaembix, u npegnaraTb ux KpaTKoe cogepsa-Hue. no nacra uHocTpaHHofi nuTeparypbi npegnosaTcH u3BecTuH T0nbK0 o BasHefimux npegMeTax.«.1
CygH no BceMy, k nucny TaKux »BasHefimax npegMeT0B«, T.e. TeM, KenneH 0TH0cun cygböy cTaponenarabix cnaBHHcKux KHur, o K0T0pbix roBopunocb b nepB0M H0Mepe »Buönuorpa^unecKux nucT0B«. nepe^Hro ^Tux KHur npeg-mecTB0Bana cTaTbH KenneHa »CnoBeHcKaH [b gaHH0M cnynae »cnaBHHcKaH«
—	M. B.] nuTepaTypa«, b K0Topofi öbin gaH 0630p nemcKoö, nonbcKofi, xop-BaTcKofi u cnoBeHcKofi cpegHeBeK0Bbx nuTepaTyp u nuTepaTyp no3gHero cpegHeBeK0BbH. KenneH roBopuT o Tofi ponu, K0T0pyro cbirpana geHTenbHocTb npuMaca Tpyöepa (raK oh uMeHyeT cnoBeHcKoro pe^opMaropa) b pa3BuTuu cnoBeHcKoro u xopBaTcKoro KHuronenaTaHuH, b 3aKnagKe ochob cnoBeHcKoro H3biKa u cnoBeHcKofi nuTepaTypb. »BecKopbicraofi peBHocTu Tpyöepa, me-gpoTaM öapoHa YHraaga u xpucTuaHcK0My Tpygonroöuro reopruH flanMaruHa roro-3anagHMe cnaBHHe oÖH3aHbi KaK nepeBogoM CBHmeHHoro nucaHuH, TaK u Booöme 0cH0BaHueM cBoefi cnoBecHocTu«.2. B nepenHe cTaponenarabix cnaBHHcKux KHur, 0nyönuK0BaHH0M b HecKonbKux H0Mepax sypHana, gaeTcH uH$opMa^uH o 29 KHurax, rogaHHbix cnaBeHcKuMu pe^opMaTopaMu. »Boro-pHH, — numeT KenneH, koMMeHTupyH cnucoK, — cBoero rpaMMaruKoro, u3-gaHHoro b 1584 r., yTBepgun npaBonucaHue KpafiHcKoe u go cero to BpeMe™ (HanuHaH c 1550 roga) y Hac goBegeH cnucoK nepBonenarabiM KpauHcKuM KHuraM. nocne 1584 r. noKa3aHa ogHa T0nbK0 KHura, Bep0HTH0, nocnegHHH,
1	KenneH n. H. npegucnoBue//Bu6nuorpa$uHecKue nucTbi, 1825, N°1 (6.I). C. 2
2	KenneH n. H. CnoBeHcKaH nuTepaTypa// Buönuorpa^unecKue nucTbi, 1825, N°1 (6.I). C. 7
u3gaHHaa b TroöuHreHe b 1595 r. Korga xe HanenaTarn u cymecTByeT ih eme rge-nuöo TpyöepoBa Formula Concordiae, HaM He u3BecTHo«.3
TaKOBb nepBbie cBegeHua o Tpyöape u ciOBeHcKofi Pe$opMa^HH, npu-BegeHHbie KenneHOM.
flaibHeömeMy 3HaK0MCTBy pyccKofi oömecTBeHHocru c geaTeibHocTbro Tpyöapa cnocoöcTBOBan ciOBeHcKufi yneHbiö B. KnyH, onyöiHKOBaBmufi b nepBOM ciaBHHO^uibCKOM xypHane »PyccKaa öecega« gBe CTaTbu. nepBaa u3 hhx — »CiOBeH^i« — öbia HanenaTam b TpeTbeM HOMepe xypHana 3a 1857 rog u onucbBaia HpaBb u oöbHau ciOBeH^B, coBpeMeHHoe nonoxeHue ClOBeHCKoro Hapoga, cTpeMameroca — no Mbciu aBTopa — k eguHeHuro co cbohmh ciaBHHCKUMu öpaTbaMu. ».3 TOibKO cTapanca, — nucan KiyH, 3aBepmaa cTarbro, — u, Hagerocb, ycnen acHO goKa3aTb, hto ciOBeH^i — gapoBUToe u ^Hep^eTHHecKoe nieMa, BbicTynaromee Ha nonpume BceMupHofi ucTopuu bo Bcefi cune mhocth c xuBbM co3HaHueM cBoefi HapogHocTu u c ropaneö nroöoBbro k Bepe. B ^TOM yöexgeHuu cMeno u HecTHO npoTaruBaroT ohh gpyxecKyro pyKy conieMeHHbiM öpaTbaM, gaöb eguHcTBo gyxa u ^Hep-ruu npuBeio Bcex k ogHofi oömefi ^ih, gaöb Bce Mb ciunucb b eguHyro HapogHyro ceMbro«.4
BTopaa cTaTba KnyHa, onyönuKOBaHHaa b »PyccKofi öecege«, nocBamanacb ucTopuu cnoBeHcKofi nuTeparypbi ot ®peÖ3HHreHcKHx oTpbBKoB BniOTb go Havana XIX BeKa. KnyH Bbigeiai b pa3BUTuu cnoBeHcKofi nuTeparypbi gBa nepuoga — npoTecTaHTcKufi (XVI b.) h KaTOimecKufi (c koh^ XVI b. go coBpeMeHHofi eMy ^^oxH).
O^eHHBaa ciOBeHcKyro Pe$opMa^Hro, KnyH numeT: »XVI-bfi BeK, cToib 3aMenaTenbHbH bo MHorux OTHomeHuax, öbi, BMecTe c TeM, u HanaiOM npo-öyxgeHua nuTepaTypb u HayKu... go BbicTynneHua Ha nonpume Tpyöepa He öbio hh HanenaTaHo, hh HanucaHo Ha ciOBeHcKOM a3bKe hh ogHoro co-HUHeHua; u Tpyöep b npeguciOBuu ko BTopoMy rogaHuro cBoero nepeBoga HoBoro 3aBeTa (TroöuHreH, 1582), uMen noiHoe npaBo cKa3aTb: »3a 34 roga He öbio He ToibKo KHuru, gaxe nucbMa Ha HameM BUHgcKoM a3bKe, uöo Bce cHUTanu BUHgcKufi u BeHrepcKufi a3bKu caMbMu rpyöbMu u BapBapcKUMH u gyManu, hto Ha hhx Heib3a hh HUTaTb, hh nucaTb«.5
OcHOBHaa 3acnyra Tpyöapa coctoht — no yTBepxgeHuro KnyHa — b tom, hto oh »nepBbiö CTa^ nncaTb Ha c^OBeHCKOM iiji.iKe, — BBe^ ^aTHHCKHe öyKBw h ycTpoH^ b ^roö^HHe nepByro ranorpa^Hro. TaKaa 3acnyra, ko-HeHHo, HaBcerga ynpoHUT 3a hum önarogapHyro naMaTb u noHeTHoe MecTo Ha cipaHu^x ucTopuu cnoBeHcKofi lUTeparypbi«.6
3	TaM xe. C. 7
4	KnyH B. CnoBeH^i//PyccKaa 6ecega, 1857, N°3. C. 122
5	KnyH B. CnoBeHUb. OnepK ucTopuu ux cnoBecHocTu// PyccKaa 6ecega, 1859, I (^eT-BepTHH rog. KHura TpuHag^Taa). C.100
6	TaM xe. C. 105
Bocxu^aacb TpyöapoM, KOToporo oh — noBTopaa cnoBa MeTenKO — Ha-3bBaeT »cnoBeHcKUM nurepaTypHbiM KonyMöoM«.7 KnyH, TeM He MeHee, OTMenaeT u oTpu^TenbHbie cTopoHb geaTenbHocTH Tpyöapa. PaccMaTpuBaa ^TOT nepuog, — numeT KnyH — BuguM, hto gyxoBHbö oöMeH u nureparyp-Hoe TOBapu^ecTBo c repMaHueö, xoTa h npoöygunu y cnoBeH^B Bce cTopoHb yMCTBeHHoö xh3hh, ho, BMecTe c TeM, uMenu h Ty HeBbirogy, hto pa3BUTue c caMoro Hanana cTano He HapogHbM h nyxe3eMHbiM. C ^T0^0-T0 BpeMeHu h cnegyeT, rnaBHbiM oöpa3OM, cnuTaTb Hanano b KpaÖHe npeoönagaromero BnuaHua repMaHcKoro ^neMeHTa Hag cnaBaHcKUM, KoTopoe, MeHaacb, ho, He cnaöea, npogonxaeTca bo Bcro nocnegyromyro ucTopuro. noaBneHue y Hac HeMe^oö cthxhh h nocTeneHHoe BbrecHeHue ero pogHoö, cnaBaHcKoö, — rnaBHoro cBoero npunuHoro uMeroT, MOxeT öbTb, uMeHHo ^T0T nepBbö HayHHbiö geöroT KpaÖHb b XVI BeKe u HeoöxoguMbö Torga nuTeparypHbö pa3MeH c repMaHueö«.8
BuguMO, Ha o^HKy KnyHa noBnuan KonuTap, ynpeKaBmuö Tpyöapa b »repMaHH3Max« u penuruo3HOM $aHaTU3Me. KnyH npuBoguT KonurapoBcKyro o^HKy geaTenbHocTu Tpyöapa: »Tpyöap, flanMaruH u Boropun npuHagnexa-nu k penuruo3HOÖ napTuu, nogaBneHHOö b 3gemHeö cTpaHe MoqHoro Bonero OepguHaHga II. nucaTenaMu KpauHcKUMu cgenan ux gyx penuruo3Horo $aHaTH3Ma (3enoTU3Ma); a ot ^T0^0 3noro gyxa öeryT cBoöogHbie My3b. nep-BbM oTcroga cnegcTBueM öbno to, hto npeHeöpexeHHbie My3b otomcthih 3a ceöa BapBapu3MaMu, a BTopbM, hto HeHaBucTb, rHaBmaa npoTecTaHTcKyro napTuro, nocTurna u ea conuHeHua«.9
KnyH hh kohm oöpa3OM He KOMMeHTupyeT BbcKa3bBaHue KonuTapa; Be-poaTHo, oh cTpeMunca coxpaHHTb HeKOTopyro öecnpucTpacTHocTb b o^HKe KOH^nuKTa Mexgy npoTecTaHTU3MOM u KaronuHecKOÖ penurueö. Bocxu^a-acb pe^opMaMu Tpyöapa, oh cTonb xe yBaxurenbHO nucan o KaTonrnecKOM gyxoBeHcTBe, yHUHTOxaBmeM ero KHuru.
Mb goBonbHO nogpoöHO ocTaHaBnuBaeMca Ha BbcKa3bBaHuax cnoBeH-cKoro yneHoro, nocKonbKy ^Ta nepBaa nogpoöHaa HH$opMa^Ha Ha pyccKOM a3bKe OKa3ana BnuaHue Ha paccMOTpeHue ^THx npoöneM pyccKHMH uccnego-BaTenaMu, b nacTHocTu A. flroBepHya (1839-1886). .hum-buct, c^e^HanHCT b oönacTu ucTopuu cnaBaHcKux KynbTyp, yneHUK O. M. BogaHcKoro, flroBepHya 3aKOHHun Mockobckhö yHHBepcuTeT u öbn ocTaBneH npu Ka^egpe cnaBaH-ckoö ^unonoruu, KOTopyro BnocnegcTBuu (b 1869 r.) BO3rnaBun.
B 1865 r. flroBepHya öbn Ha gBa roga KOMaHgupoBaH 3a rpaHu^ (npara, BeHa, TroöuHreH, BepnuH, reögenböepr) gna nogroTOBKu no cpaBHHTenbHOÖ rpaMMaTHKe uHgoeBponeöcKux a3bKOB. Bo BpeMa KOMaHgupoBKu flroBepHya ygenan oneHb öonbmoe BHUMaHue pyKonucHbM apxuBHbM MaTepuanaM, ucTopuu, nuTepaType u ucKyccTBy cnaBaH. Ero OTneTbi no cnaBucTUKe, npegcTaBneHHbe b YHHBepcuTeT no BO3BpameHuu, öbnu nocBa^eHbi onu-
7	TaM xe. C. 101
8	TaM xe. C. 112
9	uht. no yK. cTaTbe KnyHa. C. 112
caHuro cTapofi nemcKofi pyKonHCH ^Ha BnarocnaBa u TroSuHreHcKuM aKTaM cnaBaHcKofi Tunorpa^uu B BropTeMÖepre. nocnegHue oh 0nySnuK0Ban b MOCKOBCKHX yHHBepCHTeTCKHX H3BeCTHHX 3a 1868 r.
OTgaBaa gonxHoe 3acnyraM TroSuHreHcKoro npo^eccopa A. fflHyppepa, nocBHTHBmero ^TUM MarepuanaM cBoro M0H0rpa$uro »Slavischer Bücherdruck in Württemberg in 16. Jahrhundert« (1799), flroBepHya oTMenan, hto »npu Bcefi tohhoctu u go6pocoBecraocTu cooSmeHufi fflHyppepa... oh Sun, ecTe-CTBeHHo, nyxg BonpocoB, BHymaeMHx. b HacToamee BpeMa coBpeMeHHofi ucTopuorpa^uefi u cnaBucTuKofi«.10
OÖ3op flroBepHya gaeT BecbMa ^HHbie cBegeHua o noneMuKe n. TpySa-pa u M. KnoMÖHepa BoKpyr nepeBoga SuSneficKux TeKcToB Ha cnoBeHcKufi a3UK, o Tex ycnoBuax, b K0T0pux npumnocb xuTb u paSoTaTb cnoBeHcKoMy pe^opMaTopy, o nonuranecKux u K0H$eccu0HanbHbix xuTpocnneTeHuax ugeonorunecKofi öopböw ^T0^0 nepuoga. PyccKufi uccnegoBaTenb numeT o TpySape u ero SopbSe c HecoMHeHHofi cuMnaTuefi, b to xe BpeMa oh ocyxgaeT noBegeHue ero onnoHemu
»KnoMÖHep, — numeT flroBepHya, — npuKpuBaa xaHxecKuMu $pa3aMu nrnHyro HeHaBucTb k TpySapy, cTapaeTca BucTaBuTb ero KaK noMexy ycnem-HoMy TeneHuro gena, ceSa xe c SnuxafimuMu coTpygHuKaMu KaK nepBux ero gBuraTenefi u cipaganb^B 3a npaBgy.«11
B cBeTe BwmecKa3aHHoro HecKonbKo yguBuTenbHUM KaxeTca ^uHanbHbifi BWBog flroBepHya, BecbMa BepoaTHo, oStacHaromufica BnuaHueM yxe ^uTupo-BaBmeroca BbicKa3biBaHHa KonuTapa. >Otum mu 3aKnronaeM Hame oSo3peHue apxuBHoro Hacnegua cnaBaHcKofi Tunorpa^uu b BropTeMÖepre, — numeT flroBepHya. Oho pacKpuno HaM BHyTpeHHue noSyxgeHua geficTByromux nu^ npegnpuaTua, ocBeTuno HaM ux ^nu u cpegcTBa. KaxgoMy u3BecTH0, BnponeM, hto oho He Suno oSunbHo nnogaMu, 3aMepno BMecTe c YHrHagoM, KoToporo Ha ocHoBaHuu Bume pa30ÖpaHHbix aKToB, He ycoMHuMca npu3HaTb u nepBUM gBuraTeneM u gymoro npegnpuaTua. B neM xe TafiHa ^T0^0 Heycnexa? Ee, oneBugHo, HyxHo ucKaTb b HegocTaTKe BHyTpeHHero cornacua u eguHcTBa ^nefi Mexgy coynacrauKaMu. HeMe^oMy eBaHrenrnecK0My nponoBegHuKy He 0Ka3an0cb bo3mo®hum cgenaTb ^noe cnaBaHcKoe nneMa, oKpenmee b pogHux npegaHuax, cnenuM opygueM cboux ^nefi.«12
nepBofi nonuTKofi gaTb BcecTopoHHufi aHanu3 geaTenbHocTu TpySapa aBnaeTca M0H0rpa^unecK0e uccnegoBaHue A. A. CoKonoBa »3apoxgeHue nuTepaTypu y cnoBeH^B. npuMyc TpySep«, 0nySnuK0BaHH0e b KueBe b 1878 rogy13
10	flroBepHya A. .H. Tro6uHreH0Kue aKTU CnaBaHcKofi KHuronenarau b BropTeM6epre// MocK0BcKue yHuBepcuTeTcKue u3BecTua. 1868, M4. C. 276
11	TaM xe. C. 289
12	TaM xe. C. 315
13	HccnegoBaHue 6tino HanenaTaHo b KueBcKux yHuBepcuTeTcKux u3BecTuax M 3 (MapT) 1878. C. 249-275; M 4 — anpent 1878. C. 277-329. KpoMe 3Toro 6tinu omenaTami oTgenbHue ottucku 3Tofi pa6oTH, no K0Topofi o6hhho u npuBogaTca ^uTaTH.
A. A. CoKonoB (1848-?), nuHrBucT u nurepaTypoBeg, 3aKornun uctopuko-^unonorunecKufi ^aKynbTeT flepnrcKoro yHHBepcHTeTa, 3aTeM cnyman ne^uu no cnaBucTuKe b Mockobckom yHHBepcHTeTe, b 1876-1878 rr. Haxo-gunca b 3arpaHHHHoö KoMaHgupoBKe (npara, 3arpe6, BeHa). B 1878 r. 6bin yTBepxgeH b 3BaHHH npuBaT-go^HTa no Ka^egpe cnaBHHcKofi ^unonoruu b KueBe, c 1879 r. — npuBaT-go^HT flepnrcKoro yHHBepcHTeTa. B 1883 r. nepeexan b BapmaBy, rge CTan gupeKTopoM ruMHa3uu.
HccnegoBaHue o Tpy6ape CTano nepBofi KpynHofi pa6oTofi CoKonoBa. Bo BCTynneHuu aBTop MoTuBupyeT Bb6op TeMbi cnegyromuM o6pa3oM: »CnoBeH-Ub... gonroe BpeMa ocTaBanucb KaK 6b 3a6bTbMu nacbHKaMu cnaBHHcKofi HayKu... H3 pyccKux yneHbix, ecnu He omu6aeMca, nepBbfi o6paTun 6onee cepbe3Hoe BHuMaHue Ha hux H. H. Cpe3HeBcKufi, a b nocnegHee BpeMa — Ka-3aHCKufi npo^eccop Bogy^H ge KypTero b cBoefi npeKpacHofi MoHorpa^uu o pe3uaHcKoM roBope... Bo bchkom cnynae, ocTaeTca eme rpoMagHbfi npo6en — nuTepaTypa cnoBeH^B.. ,«14
CTpeMacb BocnonHuTb ^TOT npo6en, CoKonoB bo BpeMa cBoero npe6bBa-huh b BeHe gocKoHanbHo roynun Bce Tpygb Tpy6apa, HaxoguBmueca b BeH-ckoh npugBopHofi 6u6nuoTeKe, o6nagaBmefi Hau6onee nonHbM co6paHueM coxpaHuBmuxca rogaHufi. Hapagy c TpygaMu Tpy6apa, oh npomTygupoBan conuHeHua BanbBa3opa, Konurapa, ffla^apuKa, flo6poBcKoro, Kocrpemuna, KyKyneBrna-Ca^uHcKoro, fflHyppepa, CunneMa, fluMu^ u gp. Oco6e BHuMaHue oh o6paTun Ha MoHorpa^uro CunneMa, cnuTaa, hto »Tpyg CunneMa u uHTepeceH, u cocTaBneH go6pocoBecTHo u TmaTenbHo«.15 BMecTe c TeM, CoKonoB He cornaceH c yTBepxgeHueM CunneMa o tom, hto Tpygb Tpy6apa cnoco6cTBoBanu ycuneHuro BnuaHua HeMe^ofi KynbTypb, nocKonbKy »uMenu o6meKynbTypHoe 3HaneHue, a oTHrogb He 6bnu npoBogHuKaMu c^e^uanbH0 HeMe^ofi o6pa3oBaHHocTu«.16 flaBaa o6myro o^HKy geaTenbHocTu Tpy6apa, CoKonoB BbipaxaeT cBoe Hecornacue c yxe ^uTupoBaBmuMCH Bbme 3aKnro-HeHueM flroBepHya »o ^nax HeMe^oro eBaHrenunecKoro nponoBegHuKa«. »CornacuTca c ^TUM TpygHo, — numeT oh, — u6o TpygHo noHHTb, Koro r-H flroBepHya nogpa3yMeBaeT nog »HeMe^uM eBaHrenunecKuM nponoBegHu-kom« u KaKue TauHcTBeHHbe >^enu« npecnegoBan cefi nponoBegHuK, koux »cnenbM opygueM« oh xoTen cgenaTb oKpenmee b pogHbx npegaHuax ^noe cnaBHHcKoe [T.e. cnoBeHcKoe — M. B.] nneMa. HaM KaxeTca, hto cnaBHHcKoe nneMH 6bno cnenbM opygueM b pyKax puMcKofi Kypuu, BceMu cpegcTBaMu yxe HecKonbKo cot neT cTapaBmefica oKornaTenbHo oTToprHyTb ^T0 nneMa ot ero rpeKo-cnaBHHcKux 6paTbeB«.17 KaK BuguM, npu paccMoTpeHuu geaTenb-hoctu Tpy6apa Hau6onee gucKyccuoHHbMu aBnaroTca gBa MoMeHTa: Bonpoc o tom, b KaKofi cTeneHu pacnpocTpaHeHue ero ugefi cnoco6cTBoBano ycuneHuro TeHgeH^ufi ^epMaHU3a^uu cnoBeHcKofi KynbTypb, u KoH^eccuoHanbHaa co-
14	CoKonoB A. 3apoxgeHue nuTepaTypbi y cnoBeH^B. üpuMyc Tpy6ap. KueB, 1878. C. 1
15	TaM xe. C. 4
16	TaM xe. C. 4
17	TaM xe. C. 8
cTaBjHromaH npoöneMbi. COKOJOB OTMenaeT ucTopunecKyro HeoöxoguMocTb pacnpocTpaHeHHH ugefi .roTepa b CjOBeHuu, jjumeHHofi KaKHx 6w to hh öbino ycjOBufi gjH pa3BHTHH Ha^uoHa^bHofi KyjbTypw. »rpycrayro KapTHHy, — numeT yneHbifi, — npegcTaBjHeT cjOBeHcKoe njeMH b onucwBaeMyro ^^oxy: nacTwpefi goöpwx — HeT, mKOJ — HeT, KHur Ha pogHOM H3WKe — u HeT, u He öbiBano«18. HMeHHO ^0^T0My — cnuTaeT yneHbifi — »öypH, BO3gBurHyTaH MoryHHM cjobom .roTepa«, Hamja TaKofi otkjuk b cjOBeHcKux 3eMjHx. oh [Tpyöap — M. E.] Bepuj .roTepy Ha cjobo — u ^Ta Bepa cgenana ero pe-^opMaTopoM KpafiHw; oh nroöun CBofi Hapog — u ^Ta nroöoBb cgenana ero nepBWM (no BpeMeHu) cjOBeHCKuM nucaTeneM«19 — TaK Cokojob onpegejHeT xapaKTep HanuHaHufi n. Tpyöapa u nognepKuBaeT, hto k nucny ero 3acjyr othochtch co3gaHue nucbMeHHOCTu u KHur Ha »npocTOM Myxu^OM H3WKe« pogHofi eMy KpafiHw, pacnpocTpaHeHue nepeBogoB cjOBeHCKux öorocjyxeö-Hwx KHur cpegu cepöoB u xopBaTOB, u3gaHue KHur Ha xopBaTCKOM H3WKe, co3gaHue mKOJ u nepBofi cjOBeHCKofi Tunorpa^uu b .roÖJHHe, 3aKjagKa OCHOB nepBofi cjOBeHCKofi nyönuHHofi öuöjuoTeKu.
C HecKpwBaeMofi ropenbro Cokojob numeT o tom, hto b nepBofi nojOBuHe XVII b. Ha Pe$opMa^uro b cjOBeHCKux 3eMjHx oöpymujucb xecTOHafimue KapaTejbHwe Mepw KaTonunecKofi K0HTppe$0pMa^uu; npoTecTamw öwjh npegaHw cygy, ux uMymecTBO KOH^ucKOBaHO, KHuru coxxeHw, a Tunorpa-$uu — yHuHTOxeHw. ». CHOBa, — numeT uccjegoBaTejb, — nogBeprnacb yHuxeHuro cjOBeHCKaH HapogHOCTb, a h3wk — roHeHuHM. H bot TyT-TO CKa3ajacb nojb3a, npuHeceHHaH TpyöapoM: u HapogHOCTb, u h3wk Bwgep-xaju Bce ygapw cygböw; pa3 npoöyxgeHHoe C03HaHue, hto moxho HuTaTb u nucaTb Ha cjOBeHCKOM H3WKe, hto oh oönagaeT gocTaTOHHofi BHyTpeHHefi cujofi, — ^T0 co3HaHue, BbmaHHoe TpyöapoM, OKpenmee önarogapH TpygaM
ropuH flajMaTuHa, CeöacTbHHa KpejH, AgaMa Eoxopuna, — He Morao yxe
20
3araoxHyTb.«.2U
BcKope nocje ^y6^uKa^uu uccnegoBaHuH CoKOJOBa b ^ypHane Muhu-cTepcTBa HapogHoro npocBemeHuH noHBujacb pe^H3uH Ha Hero, aBTopoM KOTopofi cTaj B. B. KanaHOBcKufi (1853-1901), Mojogofi c^e^ua^ucT no cnaBHHcKofi nucbMeHHocTu u ucTopuu, 3aHuMaBmufi nocT noMoqHuKa 6u-ÖjuoTeKapH b BapmaBcKOM yHuBepcuTeTe. BnocnegcTBuu oh 6wj MarucTpoM ^T0^0 yHuBepcuTeTa, npuBaT-go^HTOM Ka^egpw ^unonoruu Ka3aHcKoro yHuBepcuTeTa, npenogaBaTeneM ucTopuKO-^unonorunecKoro uHcTuTyTa B HexuHe.
nogHepKuBaH HOBu3Hy u BaxHocTb u3ÖpaHHofi Cokojobwm TeMw, pe^H-3eHT yTBepxgaj, hto OHa OKa3anacb cjumKOM cnoxHofi gjH uccjegoBaTejH, Begb »gaxe öeccMepTHWM b cjOBeHcKofi nuTepaiype KonuTapoM He cTaBu-
18	TaM xe. C. 8
19	TaM xe. C. 19
20	TaM xe. C. 74
nacb 3agana ocBeTuTb 3apoxgeHue cnoBeHcKofi nurepaTypbi«.21 CoKonoBy, no MHeHHTO KanaHOBCKoro, He yganocb BHecTH b pa3paöoTKy ^TOH TeMbi Hune-ro HoBoro. EguHcTBeHHoe ucKnroneHue — noneMuKa aBTopa c KonurapoM, ynpeKaBmHM Tpyöapa 3a ynoTpeöneHue öonbmoro KonunecTBa repMaHH3MoB. CoKonoB yTBepxgan, hto ^TO cBa3aHo c ocoöeHHocTaMu cnoBeHcKoro pa3-roBopHoro a3bKa XVI b. u He aBnaeTca c^e^H$HHecKOH HepTofi cnoBoyno-TpeöneHua u cTuna caMoro Tpyöapa. rnaBHbfi ynpeK, agpecoBaHHbfi Kana-hobckhm uccnegoBaTenK», nnoxoe 3HaHue nurepaTypbi no raöpaHHofi TeMe: »nocne KonHTapa uccnegoBaHua o cnoBeHcKofi nurepaType nuca™ flaÖHKo (1824), MeTenKo (1825), MypKo (1843), ^Hexun (1851 u 1854), KnyH u gp. ^TH cnoBeHcKue yneHbie, paBHo KaK u cnaBucTb gpyrux cTpaH — H. H. Cpe3HeB-ckhh, E. H. ffla^apuK, Op. Muxjiomun u H. A. Eogy^H ge KypTero — MHoro pacnucranu nyTb, Ha kotopom HameMy aBTopy He Morao npegcTaBuTbca ocoöeHHbx 3aTpygHeHufi. E CoKonoBy npegBapurenbHO cnegoBano goöpoco-BecTHo npomTygupoBaTb to, hto cgenaHO go Hero, xoTa y Hero BcTpenaroTca ccmaku Ha raaBHefimue uccnegoBaHua no uHTepecyromeMy ero Bonpocy. OTToro Tpyg ero cTpagaeT oTcyTcTBueM acHoro u onpegeneHHoro nnaHa«.22
KpoMe Toro, KanaHOBcKufi cnuran, hto ^epHogH3a^Ha geaTenbHocTu Tpyöapa, npegnoxeHHaa CoKonoBbM, aBnaeTca HeyöeguTenbHofi, a ^unonorune-ckuö acneKT uccnegoBaHua OHeHb cnaö. H xapaKTep ynpeKoB, u toh, KOTopbM ohu öbnu BbcKa3aHb, bo MHoroM npegcTaBnaroTca HaM HeonpaBgaHHo Kpu-TuHecKuMu u HecnpaBegnuBbMu. flonycraM, KaKue-To uctohhuku ycKonb3-Hynu ot BHuMaHua uccnegoBaTena, ho Begb u cnucoK npomTygupoBaHHbx u ucnonb3oBaHHbx BecbMa BHymuTeneH. B uccnegoBaHuu npocnexuBaeTca BecbMa HeTKo nnaH, xoTa ot Hero u uMeroTca HeKoTopbe oTKnoHeHua. Kpuru-Kya ^epHogH3a^Hro CoKonoBa, KanaHOBcKuö He npegnaraeT anbTepHaTuBHbx BapuaHToB, ynpeKu »b ^unonorunecKofi cnaöocTu paöoTb« He nogTBepxgeHb yöeguTenbHbMu goKa3aTenbcTBaMu. YTBepxgaa, hto »b cnaBucTuKe yxe uMeroTca Koe-KaKue Tpygb u MOHorpa^uu« no Bonpocy, »3aHuMaBmeMy r. CoKonoBa, u, npuToM, 3HaHuTenbHo Bbmecioaque, HeM uccnegoBaHue Hamero aBTopa«,23 — KanaHoBcKufi He npuBoguT hu ogHoro KoHKpeTHoro uMeHu unu Ha3BaHua Tpyga, hto genaeT ero yTBepxgeHue ronocnoBHbM. OHeHb xanb, hto Tpyg CoKonoBa cTan He npegMeToM goöpoxenaTenbHofi KOHcTpyKTuBHofi KpuTuKu, a oöteKToM xecTOKoro HeMoTuBupoBaHHoro pa3rpoMa. BepoaTHo, ^TO öbno npunuHofi Toro, hto A. CoKonoB öonbme He BO3Bpamanca b cboux Tpygax k geaTenbHocTu Tpyöapa.
HeManaa 3acnyra b uccnegoBaHuu cnoBeHcKofi Pe$opMa^HH npuHagnexuT BbgaromeMyca yneHOMy, ucTopuKy KynbTypb, nurepaTypoBegy, ^yönH^HCTy, ^THO^pa$y u apxeorpa^y A. H. nbnuHy (1833-1904). BbnycKHuK CaHKT-
21	KaHaHOBcKufi B. B. 3aMeTKu o cnoBeHcKOM a3biKe 15 u 16 bb. 3apoxgeHue nuTepaTypb y cnoBeH^B. üpuMyc Tpy6ap//®ypHan MuHucTepcTBa HapogHoro npocBe^eHua, 1878 N°9. C. 101
22	TaM xe. C. 101
23	TaM xe. C. 118
neTepöyprcKoro yHHBepcuTeTa, oh 6wi npo$eccopoM Ka^egpw ucTopuu Bceoömeö iHTepaTypw, ho b 1861 rogy BMecTe c rpynnoö npo^eccopoB nogai b oTcTaBKy b 3HaK npoTecTa npoTHB pea^H0HH0Ö noiuTUKu npaBUTeibcTBa no oTHomeHHM k cTygeHHecTBy. Ynga h3 yHHBepcuTeTa, oh 3aHUMaica ucKiroHHTeibHo iHTepaTypHoö h HayHHoö geaTeibHocTbro. hm HanucaHo 6oiee 1200 HayHHwx pa6oT, k Huciy K0T0pwx othochtch h ucciegoBaHua no ucTopuu, iHTepaType, ^oibKiopy h ^TH0^pa$HH mkhhx h 3anagHwx ciaBHH. ^mpaibHoe MecTo cpegu ciaBucTHHecKux TpygoB nwnuHa 3a-HHMaeT »O63op ucTopuu ciaBHHcKux iHTepaTyp«, HanucaHHWM hm npH ynacTHH B. fl. CnacoeBHHa (aBTopa riaB no ucTopuu noibcKoö iHTepaTypw). »O63op...« 6wi H3gaH b CaHKT-neTepöypre b 1865 rogy h cpa3y ®e npuBieK k ce6e BHHMaHue HayHHoö o6mecTBeHHocTH. BTopoe, gonoiHeHHoe h nepe-paöoTaHHoe u3gaHue (tom 1-2, C.-n6, 1879-1881) n0ib30Bai0cb mupoKoö Me®gyHapogH0M u3BecTHocTbro h BcKope nocie ^y6^HKa^HH 6wio nepeBe-geH0 Ha HeMe^uö, $paH^3cKUH, HemcKuö h iy^u^uM h3wkh. »O63op...« hbhich nepBWM Ha pyccK0M H3wKe cBogHWM TpygoM, 0Tpa3UBmuM ucTopuro Bcex ciaBHHcKux iHTepaTyp, HaHUHaa c gpeBHux BpeMeH h K0HHaa ^^oxofi Ha^H0Ha^bH0^0 Bo3po®geHHH. Eoibmoe BHHMaHue ygeiaiocb ocBemeHuro ciaBHHcKux iHTepaTypHwx B3aHMocBH3eö h conocTaBieHuro iHTepaTyp 3apy6e®Hwx ciaBHH c pyccKoö h yKpauHcKoö iuTepaTypaMH. TiaBaM no ucTopuu iHTepaTypw npegmecTB0Baiu onepKu no ciaBHHcKoö ucTopuu, ^TH0^pa^HH h ^oibKiopy. ^TH ®e ^pHH^H^w H3io®eHua MaTepuaia 6wih ucn0ib30BaHw h bo BTopoM, g0n0iHeHH0M h nepepa60TaHH0M H3gaHuu, rge ucTopua ciaBHHcKux iHTepaTyp 6wia goBegeHa go 70-x rogoB XIX BeKa. flia HayHH0H geaTeibHocTu nwnuHa xapaKTepHo riy60K0 geM0KparuHecK0e noHHMaHue cMwcia ciaBHHcKoro Bonpoca, HenpuaTue ugeö ciaBHH0$ui0B h naHciaBucT0B.
Oh cHHTai, HT0 eguHcTBo ciaBaHcKux HapogoB Mo^eT 6wTb gocTurHyTo iumb Ha 0cH0Be paBHonpaBua, ucxogHWM M0MeHT0M K0Toporo HBiaeTca »eBponeöcKaa ^HBHIH3a^Ha, a He cTpaHHo noHUMaeMwe npegaHua naTpuap-xaibHwx BpeMeH hih npegpaccygKH o6cKypaHTU3Ma«.24 YneHwö oTHrogb He HgeaiH3upoBai eBponeöcKyro ^HBHIH3a^HK>, ogHaKo cHHTai, hto nogiuHHaa HapogHocTb iHTepaTypw coctoht He b npoTUBonocTaBieHUH ciaBaHcTBa HapogaM EBponw, a b ycBoeHuu Bcero noio^uTeibHoro, hto Bwpa60TaH0 eBponeficK0M KyibTypoö. nwnuH cTpeMuica BKiroHUTb ucTopuro ciaBHHcKux iHTepaTyp b paMKu ciaBHHcKoö h Mup0B0H ucTopuu, nogHepKUBai opraHu-HecKyro cBa3b nucaTeieö h hx TBopHecTBa c peiuruo3HWMH TeHeHuaMu h ux cpegoö, ucTopuu iHTepaTypw c HcTopueö yMcTBeHHoö ®h3hh. »Pa6oTw nwnuHa no ucTopuu ciaBHHcKux iHTepaTyp npegcTaBiaiu co6oö He nepe-HeHb HMeH u gaT, KaK ^T0 6wBaio y gpyrux aBTopoB; iuTepaTypa TpaKT0Ba-iacb KaK niog HapogHoö ®h3hh, ecTecTBeHHwö pe3yibTaT pa3BUTua ugeö h
24 üwnuH A. H. u CnacoeBHH B. fl. O63op ucTopuu ciaBHHcKux iHTepaTyp. C.-Ü6, 1865. C. 530
oömecTBeHHbx OTHomeHuö cBoero BpeMeHu. TaKOö nogxog öbn b to BpeMa
cOBepmeHHO HOBbM«.25
^TH ^pHH^H^b uccnegoBaHua nuTepaTypHoro npo^cca nunuH ucnonb3y-eT u npu ocBemeHHH ucTopuu cnoBeHcKOö nuTepaTypb. Hynaa geaTenbHocTb Tpyöapa, nbnuH aKTUBHO ucnonb3OBan paöoTb cnoBeHcKux u HeMe^ux ucTopuKOB KynbTypb, cTapaacb KaK moxho nonHee pacKpbTb xapaKTep npo-TecTaHTcKoro gBuxeHua b CnoBeHuu. nrnnuH cOBepmeHHO cnpaBegnuBO yTBepxgaeT, hto HacToa^aa ucTopua cnoBeHcKOö nuTepaTypb HanuHaeTca co BpeMeH Pe$opMa^HH, Korga b ffl/rupuro, KopuHTuro u KpaÖHy npoHUKno yneHue HroTepa, KanbBUHa u U^uHrnu u Hamno TaM cbohx ropanux no-cnegoBaTeneö, öopoBmuxca 3a caMocToaTenbHyro cnoBeHcKyro KynbTypy u npocBemeHue Ha HapogHOM a3bKe. »KaK Booöme pe^opMa, — yTBepxgan nbnuH, — öbna oTpu^HueM cpegHeBeKOBOö TeoKpaTuu u HanuHana öo-nee cBoöogHyro KpuTHKy, TaK b HapogHOö xh3hh OHa öbna BO3öyxgeHueM oömecTBeHHbx cun. B KpaÖHe HanuHanocb to xe oxuBneHue, KaKoe öbno y nexoB. H geöcTBHTenbHO, y Hapoga ManonucneHHoro, coBceM öecnucbMeH-Horo b TeneHue geBaTu BeKOB (c VII go XVI bb.) KaTonrnecKoro rocnogcTBa Bgpyr OTKpbBaeTca ^Hep^HHHaa paöoTa, co3gaeTca nuTepaTypHbö a3bK, aBnaeTca pag 3aMenaTenbHbx nrogeö u TpygoB, HaynHbie 3HaHua BpeMeHu npuMeHaroTca k cnaBaHcKUM npegMeTaM, 3aBa3bBaroTca MexgycnaBaHcKue cBa3u, u gBuxeHue ot cnoBeH^B cooömaeTca k xopBaTaM u cepöaM Bochhh h npuMopba — Hanano, KOTopoMy Morna npegcToaTb öygy^HocTb«.26
nbnuH oöpamaeT BHUMaHue Ha to, hto b KpyxoK, crpynnupoBaBmuöca BOKpyr öapoHa YHrHaga, Bxogunu He TonbKO xopBaTb u cnoBeHUb, ho h cep-öb, noMoraBmue b u3gaHuu KHur Ha Kupunnu^. »YHrHag, — numeT nbnuH, — peBHocTHO 3aöoTunca o pacnpocTpaHeHuu npoTecTaHTcKux KHur, ocHOBan Tunorpa^uro u gaBan cpegcTBa gna u3gaHua ^noMy KpyxKy cnoBeHcKux npoTecTaHTOB, KOTopbe coöpanucb 3gecb [b TepMaHuu, b BropTeMöyprcKOM rep^rcTBe — M. B.] u nenaTanu KHuru xopBaTcKue u KpauHcKue, rnaronu-necKue, naTHHcKue u KupunnoBcKue. ^T0T KpyxoK oöHapyxun 3aMenaTenb-Hyro geaTenbHocTb, KOTopaa ocTaeTca npe3BbnaÖHO nroöonbTHbM ^^H3ogoM roxHocnaBaHcKOÖ nuTepaTypb«.27
B ^T0M »nroöonbTHOM«, no cnoBaM nbnuHa, ^^H3oge (b gpyroM MecTe oh Ha3OBeT ero »ucTopmecKUM noBopoTOM«) b pa3BHTuu cnoBeHcKOö nuTepaTypb nbmuH yBugen KanecTBeHHO HOBbe ^neMeHTb caMoöbTHoö cnoBeH-ckoö HapogHoö KynbTypb ^^oxH no3gHero CpegHeBeKOBba. Ero npuBneKaror npoöneMb B3auMogeöcTBua penuruo3Horo u cBeTcKoro Mup0B033peHHa, npoöyxgeHue Ha^H0HanbH0^0 caMoco3HaHua, npoaBUBmeeca b cTpeMneHUH cnoBeH^B co3gaTb coöcTBeHHyro ^pKOBb, coöcTBeHHyro nuTepaTypy Ha Ha-pogHOM a3bKe, OTKpbTb Ha^H0HanbHbe mKonb. PaccMaTpuBaa ^TH Bonpocb,
25	HarcreBa H. n. HccnegoBaHua b oönacTH nuTepaTypbi u 3THorpa$uu// CnaBaHOBegeHue b gopeBonK^HOHHOö Poccuu. H3yneHue roxHbx u 3anagHbix cnaBaH. M. 1988. C. 250
26	übinuH A. H., CnacoeBHH B. fl. HcTopua cnaBaHcKux nuTepaTyp. T. 1. C. 286
27	TaM xe. C. 286
oh BcrynaeT b noneMuKy co cboumu npegmecTBeHHuKaMu b ^Tofi oönacra — E. KonuTapoM u B. KnyH0M.
B ^noM nbnuH nonosuTenbHo o^HuBan geHTenbHocTb KonuTapa, nog-HepKuBan ero 3acnyru nepeg cnaBucTunecKofi HayKofi: co3gaHue cnoBeHcKofi rpaMMaTuKu, u3gaHue rnaronuTbi Kno^uaHyc, uccnegoBaHue PefiMcKoro eBaHrenuH, noMomb B. Kapagsuny b u3gaHuu cepöcKoro ^onbKnopa u co3gaHuu cepöcKofi a3ÖyKu u npaBonucaHHH. OgHaKo yse ^uTupoBaBmeecH Bbme BMcKa3MBaHue o »gyxe penuruo3Horo $aHaTu3Ma«, ot K0Toporo — no yTBepsgeHuro KonuTapa — »öeryT cBoöogHbie My3bi«, Bbi3Bano y nbmuHa aKTuBHoe HenpuHTue. »CTpaHHo nuTaTb oÖBuHeHue b $aHara3Me npoTuB nepeB0gnuK0B Buönuu, u KaK 6ygT0 He öbinu ropa3go 3nefimuMu ^aHaTuKa-mu Te ue3yuTb, K0T0pbie csuranu BuönuK», KaK 6ygT0 ue3yuTbi, npecnegyH np0TecTaHT0B, 3aBoeBbiBanu cBoöogy gnH My3!
Mto se npuoöpenu »My3bi« nocne noöegbi ue3yuT0B? CaMu ucTopuKu co-rnamarotch, hto cnoBeHcKaH nuTepaTypa BnnoTb go HacT0Hmer0 cToneTuH cocT0Hna nonTu u3 ogHux M0nuTBeHHuK0B u gpyrux ^pkobhmx KHur, to ecTb, uhmmu cnoBaMu, hto nuTepaTypbi, coöcTBeHHo, B0Bce He öbino, hto »My3b« B0Bce ymnu u3 KpafiHbi«.28
flanee nunHH B03pasaeT npoTuB BbicKa3biBaHuH KnyHa, yTBepsgaBmero, HT0 öonbmuHcTBo cnoBeHcKoro Hapoga eme He HyBcTB0Ban0 noTpeÖHocTu b coöcTBeHHo nuTeparypHbix npou3BegeHHHx, neMy g0B0nbH0 goKa3aTenbcTB
29
BuguM u Tenepb«.
nunHH oötHcHHeT 0TcyTcTBue cBeTcKofi nuTepaTypbi uMeHHo guKTaT0M ^pKBu. H c ^TUM yTBepsgeHueM mosho cornacuTcH. BcnoMHuM, xoth öm, KaKuM HpocTHMM roHuTeneM cBeTcKofi nuTepaTypbi öbin tot se KonuTap.
nocne nbmuHa oöpameHue k nuTepaType cnoBeHcKofi Pe$opMa^uu He gano KaKux-nuöo cepbe3Hbix pe3ynbraT0B b TeneHue p0BH0 cTa neT.
B 1979 rogy b MocKBe coTpygHu^fi HHcTuTyTa cnaBHH0BegeHuH u öanKa-huctuku AKageMuu HayK M. fl. BenHeBofi öbina onyönuKoBaHa M0H0rpa^ua ».HuTepaTypbi HapogoB MrocnaBuu b Pocuu«, nocBHmeHHoe BocnpuHTuro u roynehuro nuTepaTyp rorocnaBcKux HapogoB b Poccuu b nocnegHefi neTBepra XIX-Hanane XX BeKa. MoHorpa$uH ^Ta öbina pe3ynbTaT0M MHoroneTHux HayHHbix u3McKaHufi aBTopa, nepBbiM u, Hec0MHeHH0, ygaBmuMcH 0nbiT0M oöoömaromero Tpyga o BocnpuHTuu u o^HKe rorocnaBcKux nuTepaTyp b pyc-cKofi nuTepaTypHofi u KynbrypHofi cpege. CTpyKTypa M0H0rpa$uu, roöpaHHaa M. fl. BenHeBofi, no3Bonuna efi BbigenuTb y3noBbie npoöneMbi b pa3BuTuu ^Tux Ha^uoHanbHMx KynbTyp, k nucny K0T0pbix othocutch u geHTenbHocTb n. Tpyöapa. PaccMaTpuBaeMofi npoöneMe aBTop cMorna ygenuTb Bcero He-cK0nbK0 cTpaHu^ HT0 u n0HHTH0, ecnu ynecTb HeoöbinafiHo mupoKufi Kpyr uccnegyeMMx b KHure MaTepuanoB. OgHaKo ^T0^0 öbino gocTaT0HH0, htoöm gaTb rnyöoKufi u BcecTopoHHufi aHanu3 cnoBeHcKofi Pe$opMa^uu.
28	TaM se. C. 289
29	KnyH B. CnoBeHUb. OnepK ucTopuu ux cnoBecHocTu. C. 112
»HacunbcTBeHHaa ^epMaHU3a^ua, — numeT uccnegoBarenbHu^, — cTone-TuaMu npoBoguBmaaca b cnoBeHcKux 3eMnax, Hagonro 3agepxana pa3BuTue cnoBeHcKofi nucbMeHHocTu u nuTeparypu... »HacToamaa ucTopua« cnoBeH-cKofi nuTepaTypu, — KaK cnpaBegnuBo yKa3UBan nunuH, — HanuHaeTca b ^^oxy Pe$opMa^uu«.30 Abtop paccMaTpuBaeT xapaKTepucTuKy, gaHHyro KnyH0M u nunuHUM, a TaKxe M0H0rpa^uro A. CoKonoBa, ynoMuHaeT o cTaTbe »XopyTaHcKaa nuTepaTypa«, HanucaHHofi A. BygunoBuneM u npeg-Ha3HanaBmefica gna aHTonoruu P. B. Tepöena »^o^3ua cnaBaH« u »OnepKe pa3BuTua nuTepaTypu y cnoBeH^B« Heu3BecTHoro aBTopa, 0nyönuK0BaHH0M b »CnaBaHcKux u3BecTuax« 3a 1890 rog.
»Bo Bcex ^Tux paöoTax Hauöonbmee BHuMaHue 3aK0H0MepH0 ygenaeTca npuMoxy Tpyöapy, ugeonory cnoBeHcKofi Pe$opMa^uu. Ourypa npe3Bunafi-H0 KonopuTHaa. Tpyöap cnpaBegnuBo paccMaTpuBaeTca KaK pogoHananbHuK cnoBeHcKofi nuTepaTypu, KaK pe^opMaTop cnoBeHcKoro nuTepaTypHoro a3u-Ka, ero npocBeTuTenbcKaa geaTenbHocTb b ^noM — KaK Hanano H0B0fi ^pu b ucTopuu cnoBeHcKofi Ha^uoHanbHofi Kynbrypu... KaK npoöyxgeHue goTone gpeMaBmux b Hapoge cun u cBoeoöpa3Hufi moct b öygymee — k ganbHefi-meMy pa3BuTuro cnoBeHcKofi Ha^uoHanbHofi nuTepaTypu«.31 B 1986 rogy b MocKBe Bumna M0H0rpa$ua ucTopuKa H. B. MypKuHofi, TaKxe coTpygHuKa HHcTuTyTa cnaBaH0BegeHua PoccuficKofi AKageMuu HayK, »PyccKue u cno-BeH^i. HayHHbie cBa3u koh^ XVIII BeKa — 1914 rog«, no3xe u3gaHHaa Ha cn0BeHcK0M a3UKe (Rusko-Slovenski kulturni stiki od konca 18. stoletja do leta 1914. Ljubljana, 1995). HccnegoBaTenbHu^ ycnemHo pemaeT nocTaBneHHyro 3agany: »Bocco3gaTb Ha 0cH0Be bo3moxho öonee mupoKoro K0HKpeTH0r0 MaTepuana, KaK apxuBHoro, TaK u nenaraoro, ucTopuro pyccK0-cn0BeHcKux HayHHux cBa3efi b 19 BeKe«.32
noMuMo paöoT, paccMaTpuBaeMux M. fl. BenaeBofi, H. B. MypKuHa ocTa-HaBnuBaeTca Ha »Buönuorpa^unecKux nucTax« n. H. KenneHa, npuBoguT uHTepecHue cBegeHua oö yHuBepcuTeTcKux Kypcax no cnoBeHcKofi nuTepaType, K0T0pue nuTanucb b neTepöyprcK0M (n. A. .aBpoB), Mockobckom (P. O. BpaHgpT), KueBcK0M (T. fl. OnopuHcKufi) u BapmaBcK0M (B. B. MaKymeB) yHuBepcuTeTax. B geBaHocTue rogu Kypc no cnaBaH0BegeHuro b BapmaBcK0M yHuBepcuTeTe cTan BecTu n. A. KynaK0BcKufi. »TeKcT Kypca no cnoBeHcKofi nuTeparype nonHocTbro coxpaHunca b apxuBe B. H. KopaöneBa, — cooöma-eT uccnegoBaTenbHu^ — ... C ropanefi cuMnaTuefi KynaK0BcKufi nucan o geaTenbHocTu Tpyöapa, cnuTaa ee BaxHofi He T0nbK0 gna cnoBeH^B, ho u gna cepöoB u xopBaT0B. Tpyöap »nepBufi HaMeTun nuTepaTypHufi unnupu3M,
30	BenaeBa M. fl. .uTepaTypti HapogoB MrocnaBuu b Poccuu. BocnpuaTue, royneHue, o^HKa. nocnegHaa HeTBepTB 19, Hanano 20 BeKa. M., 1979. C. 96-97
31	TaM xe. C. 99, 102
32	^ypKuHa H. B. PyccKue u cnoBeH^i. HaynHtie cBa3u koh^ 18 b. — 1914 rog. M., 1986
KaK öb npegyragbBaa gBuxeHue, KOTopoe oöo3HaHHiocb yxe Tpu cTOieTHa nocne ero«.33
KpaTKyro, OHeHb HeTKyro xapaKTepucTUKy geaTeibHocTu n. Tpyöapa gaeT b KpaTKofi iHTepaTypHofi ^H^HKI0^egHH (1972) u3BecTHaa ciOBeHucTKa M. H. PbxoBa. nog BiuaHueM uccnegoBaHueM M. Pynena co3gaeT nopTpeT ciOBeH-cKoro pe^opMaTopa H. K. raBpromuHa b nepBOM TOMe »HcTopuu nuTepaTyp 3anagHbx u roxHbx ciaBaH« (M., 1997).
YcTOHHUBbfi uHTepec k a3bKy coHHHeHufi Tpyöapa u ero coBpeMeHHUKOB M. flaiMaTUHa h C. Kpeia npoaBiaeT npo^eccop CaHKT-neTepöyprcKoro rocygapcTBeHHoro yHHBepcHTeTa A. C. Tepg. Hm u3gaHb gBe MOHorpa^HH — »HMeHHoe cKioHeHue b ciOBeHcKOM a3bKe 16 BeKa« (C.-05, 2003) u »Me-cTOHMeHue b ciOBeHcKOM a3bKe 16 BeKa«. KHuru ocHOBaHb Ha MaTepuane ciOBeHcKux cTaponenaTHbix KHur 16 BeKa, KOTopbe cpaBHHBaroTca c gpyruMH (öoirapcKHMH, pyccKHMH u cepöcKHMu) naMaTHHKaMH gpeBHeciaBaHcKofi nucbMeHHocTH. Abtop geMOHcTpupyeT npeKpacHoe 3HaHue c^e^HaIbHofi iHTepaTypb Ha pyccKOM, HeMe^OM, aHriuficKOM u ciOBeHcKOM a3bKax. BaxHO OTMeTHTb ucnoib3OBaHue b yKa3aHHbx ucciegoBaHuax iHHrBO-cTaTUcTHHecKUx MeTOgOB, HTO nO3BOiHiO nOKa3aTb OcoöeHHOcTH a3bKa ciOBeHcKux nucaTeiefi 16 BeKa Ha mupoKOM a3bKOBOM $OHe.
3a KHuraMH nociegoBaiu gBe HOBefimux cTaTbu neTepöyprcKoro yHeHoro: »Mogeiu ciOBOoöpa3OBaHua uMeH cymecTBHTeibHbx b ciOBeHcKux TeKcTax 16 BeKa« (BecTHHK CaHKT-neTepöyprcKoro yHHBepcHTeTa, 2005. Cepua 9, Bbn. 3) h »K Mop^OioruH UMeH npuiaraTeibHbx b naMaTHHKax cnoBeHcKofi nucbMeHHocTH 16 BeKa (BecTHHK CaHKT-neTepöyprcKoro yHHBepcHTeTa, 2008. Cepua 9, Bbn. 4 HOMep 1).
flaxe KpaTKufi oö3op pyccKux ciaBucTOB, nocBameHHbx Tpyöapy, no-3BOiaeT yTBepxgaTb, hto b hhx npoaHaiu3upoBaHb ocHOBHbie ocoöeHHocTH cnoBeHcKofi Pe$opMa^HH, noKa3aHo orpoMHoe oömecTBeHHoe h KyibTypHoe 3HaHeHue geaTeibHocTu Tpyöapa h ero nociegoBaTeiefi gia pa3BUTua cio-BeHcKoro a3bKa h ciOBeHcKoro Ha^H0HaIbH0^0 caMoco3HaHua.
SUMMARY
Primož Trubar and His Work in Papers by Russian Slavonic Scholars The first Russian records on Trubar date back to 1825. In "Bibliographic Leaves", P. I. Keppen wrote a short review of works written by Trubar, the Slovene reformer who published the first books in Slovene. Interest in Trubar's personality increased after a paper by Slovenian researcher V. Klun "The Slovenes; Essay upon Their History and Literature" appeared in the "Russkaya Beseda" journal (1859). In 1868, Moscow Slavonic scholar A. Devernois published Tubingen Acts of Vurtemberg
33 TaM xe. C. 153
Slavonic printing house (?) that presented a clear idea of circumstances faced by the developing Slovene Reformation.
In 1878, A. A. Sokolov published in Kiev his monograph entitled "Origin of Slovene Literature" concerning the leader of the Slovene Reformation. Sokolov considers Trubar one of the forefathers of Slovene literature and literary language, while his work as an enlightener is, according to Sokolov, the beginning of a new age in the history of Slovene national culture.
The outstanding Russian Slavonic scholar A. N. Pypin paid much attention to Trubar's personality in his "History of Slavonic Literatures", published in 1869. Among Russian philologists, he was the first who defined Slovene literary process in detail. He emphasized the significance of the Protestant movement advocating for an independent Slovene culture and enlightenment in the national language. In the second half of the 20th century, a specialist in literature studies, Yu. D. Bely-aeva, discussed Slovene Protestantism, Trubar, and their interpretation by Russian scholars in her monograph "Literatures of Yugoslavian Peoples in Russia", 1979, as did the historian I. V. Churkina in "Russian Slovenes", 1986, 1995 in Slovene. M. I. Ryzhova's and L. K. Gavryushina's papers contain short reviews on the subject. The 16th century-development of Slovene and the role of Trubar, Dalmatin, and Krel in this process are described in the monographs of Saint Petersburg University professor A. S. Gerd, "Noun Declension in 16th Century Slovene", StP, 2003, and "Pronouns in 16th Century Slovene", StP, 2005.
Even a short review of Russian Slavonic scholars' works on Trubar allows us to state that researchers have analysed the specifics of the Slovene Reformation and shown the immense public and cultural relevance of everything Trubar and his followers achieved in the development of Slovene language and Slovene national self consciousness.
Navodila avtorjem
Slavia Centralis (SCN) je revija, ki objavlja jezikoslovne, literarnoteoretične in literarno-zgodovinske izvirne znanstvene prispevke s področja slavistike, odprta pa je tudi za take primerjalne interdisciplinarne raziskave. Revija objavlja prispevke v slovenščini, lahko tudi v drugih slovanskih jezikih, madžarščini, nemščini ali angleščini.
Recenzijski postopek
Vsak prispevek za SCN pregledata in ocenita dva neodvisna recenzenta ter ga predlagata za objavo.
Glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja in mu posreduje morebitne pripombe, ki jih je potrebno upoštevati, da bo članek objavljiv; končno uredniško besedo ima glavni urednik. Zavrnjenih rokopisov ne vračamo - glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja. Uredniki lahko prispevke lektorirajo in jih (nevsebinsko) popravijo brez soglasja avtorjev.
Članki morajo vsebinsko in po tehnični pripravi besedila ustrezati naslednjim standardom:
-	gre za še neobjavljene prispevke;
-	oddati jih je potrebno v (1) elektronski obliki, združljivi z urejevalniki za okensko okolje, tehnični urednici na naslov: natalija.ulcnik@uni-mb.si in (2) rokopisu v dveh natisnjenih izvodih na naslov: Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160, SI-2000 Maribor ali (3) po e-pošti v obliki pdf na naslov tehnične urednice.
-	razprave naj obsegajo 25.000 do 35.000 znakov, ocene 14.000 do 18.000 znakov, poročila 6.000 do 8.000 znakov;
-	sinopsis v slovenskem in angleškem jeziku naj obsega 5 do 8 vrstic; dodanih naj ima 4 do 6 ključnih besed;
-	povzetek naj obsega 20 do 30 vrstic - razprave, ki so napisane v slovenščini, imajo povzetek v angleščini, neslovensko napisane razprave pa v slovenščini;
-	pisava je Times New Roman, velikost črk 12 pik (izvleček in povzetek 10 pik), razmik med vrsticami naj bo 1,5;
-	format papirja naj bo A 4, robovi naj bodo 25 mm zgoraj, spodaj, levo in desno (severnoameriški format papirja z robovi širine enega inča);
-	opombe naj bodo sprotne, vezaji, pomišljaji in narekovaji naj bodo v skladu s slovenskim pravopisom (oz. pravopisnimi normami jezikov, v katerih so razprave napisane);
-	literatura naj bo navedena v besedilu in opombah v krajši obliki v oklepaju (Jesenšek 2005: 279), v daljši obliki pa na koncu razprave v seznamu literature in navedenk;
-	če je v seznamu literature več del enega avtorja, naj pri vseh neprvih navedbah ime in priimek avtorja nadomeščata dva pomišljaja;
-	če je v seznamu literature pri enem avtorju več navedenk istega leta, jih ločimo z malimi tiskanimi črkami stično ob letnici (2007, 2007a, 2007b);
-	v seznamu literature navajamo:
■	monografija:
Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine andPannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dia-lektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60).
■	članek v reviji:
Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160.
■ članek v monografiji ali zborniku: Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228.
Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slo-venistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ur. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80.
-	slikovno gradivo, razpredelnice ipd. (izdelano v MS Excel) naj bo priloženo na posebnih listih, v tekočem besedilu pa naj bo označeno, kam sodi (podnapisi slik naj bodo v tipkopisu); za oštevilčenje se uporabljajo samo arabske številke;
-	mednaslovi so v polkrepkem tisku;
-	ponazarjalni zgledi in daljši navedki (brez narekovajev, stopnja 10 pik, odstavčno ločeni) so v ležečem tisku;
-	natančne informacije glede označevanja nestandardnih znamenj (označeni naj bodo z rdečo barvo in dodatno izrisani na robu besedila), ležečega in polkrepkega tiska dobi avtor pri tehnični urednici;
-	naslovna stran tipkopisa naj vsebuje: naslov članka, ime in priimek avtorja, naslov ustanove, na kateri dela, njegov elektronski naslov in naslov, na katerega bodo poslane korekture;
-	korekture je potrebno opraviti v desetih dneh.
Guidelines for contributors
The journal Slavia Centralis (SCN) publishes articles presenting original research in Slavic linguistics and literary scholarship; it is also open to interdisciplinary approaches. Papers may be published in Slovene and other Slavic languages, as well as Hungarian, German, and English.
Refereeing process
SCN is a double-blind refereed journal. Two independent reviewers referee each paper. If accepted, the editor-in-chief informs the author in writing and conveys requested amendations, if any, that must be made before the article is accepted for publication. Rejected manuscripts are not returned; however, the editor-in-chief informs the author in writing. Final editorial authority rests with the editor-in-chief. The editors reserve the right to make formal (non-substantive) changes to the paper without consulting the author.
The content and format of the articles must conform to the following criteria:
-	The work must not have been published previously.
-	Each article must be submitted in (1) electronic Windows-compatible format to the technical editor natalij a.ulcnik@uni-mb. si and either (2) two printed copies on paper to Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis / Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160 / SI-2000 Maribor or (3) by e-mail in PDF format to the technical editor.
-	Articles should contain between 25,000 and 35,000 characters; reviews 14,000 to 18,000 characters, and reports from 6,000 to 8,000 characters.
-	The English abstract should be 5 to 8 lines; include also 4 to 6 keywords.
-	The summary should contain 20 to 30 lines; articles written in Slovene will have an English summary; articles not in Slovene will have Slovene summaries.
-	Articles should be written in 12-point Times New Roman font; the abstract should be in 10-point, line spacing should be 1.5.
-	Paper format is A 4, margins should be 25 mm on all sides or in North America letter-size paper with one-inch margins on all sides.
-	Footnotes should be at the bottom of the page. Hyphens, n-dashes and m-dashes should be used as appropriate, according to the norms in the language in which the article is written.
-	Bibliographical citations should be noted in the literature using in-text citations in parentheses, e.g., (Jesenšek 2005: 279), followed by full citations in a listing of references at the end of the article.
-	If the bibliographical item has multiple works by the same author, subsequent citations of the author must replace the author's name with two m-dashes.
-	If several items by the same author have the same year, subsequent articles should have a lower-case letter after the year, e.g., (2007, 2007a, 2007b).
-	Citation format:
■	Monograph:
Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine andPannonian Language Area. Kraków: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60).
■	Journal article:
Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160.
■	Article in a book or anthology:
Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ed. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora 28). 170-228.
Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slov-enistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ed. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80.
-	Graphics, tables, etc. (produced in MS Excel) should be given on separate sheets and their placement should be indicated in the text (captions of pictures should be in the manuscript); use only Arabic numerals for numbering.
-	Subtitles should be in boldface.
-	Examples and longer quotations (without quotations, 10 point, with paragraph breaks) should be in italics.
-	Precise descriptions of non-standard signs (marked in red and noted in the margin), italics, and boldface, will be given to the author by the technical editor.
-	The title page should contain: the title of the article, the name and surname of the author, the title of his or her place of employment, the author's e-mail (for the receipt of proofs).
-	Proofs must be corrected and returned in ten days.