801
HAMLET IN OFELIJA
Jurij Kovič
HAMLET IN OFELIJA
1
»Kako budi nevedne mi, sanja ve, speče čute
zgled vrtnice,
ki zrasla je
v popolnost te minute,
ta vonj cvetlic,
to petje ptic,
to sonce plameneče,
kot kri dragulj, kot krik metulj, šum vode žuboreče!
Kam hrepeniš, po čem hlepiš, metulj svilenokrili,
te rdeči mak, dehteči zrak, glas bilk niso opili?«
»Tja, kjer večer
je kot nemir,
pogled tolmun smehljajev,
srce oltar, telo požar, dotik nebo vzdihljajev,
Jurij Kovič
802
kjer angeli
med zvezdami
v Besede luč drsijo,
kjer Pesem vse,
vse čudež je,
vse zlito v harmonijo.«
»O, tja takoj bi šla s teboj, da znala bi leteti.«
»Prebudi se
iz sanj, dekle,
ne boj se me objeti.«
2
Več od zlata čistost srca, dekleta čast pomeni.
Manj kakor nič te kraljevič, verjemi, hčerka, ceni.
Vihrav je, mlad, vem, kaj bi rad, pošteno kaže lice.
Plamen strasti ljubezen ni, prisege so zvodnice.
Ne glej v nebo,
kragulj ne bo
te vzel, zastri smehljaje,
slep, gluh in nem nisem, vse vem, ki te imam najraje.
HAMLET IN OFELIJA
3
Naj biti, naj ne biti, kaj? To tvoje je vprašanje,
tvoj pekla krog, tvoj monolog, tvoje besedovanje.
Je plemenit bolj, ki trpi usode piš, puščice,
kot kdor se upre,
z orožjem gre
nad morje zla, krivice?
Kdo nosil bi bremena dni, ljubezni razdejanje,
da misli glas ne ustavlja nas, plašljivih, kakšne sanje,
če, onstran so;
igla lahko
igro konča igraje,
zarji dejanj premišljevanj obstret bledico daje.
Nikoli nič
vam kraljevič
ni dal, vse ste mu vzeli.
Od vaših je živel besed, vi zanj ste oglušeli.
 803      
4
Jurij Kovič
804
Za pesmi čar
je pisma dar
bil vaše sreče slugi,
da vaših rož vrtnar ne bo, poklic naj išče drugi.
Ste lepi, pa pošteni? Ta je paradoks resnica,
moč čednosti v pomoč ji ni: lepota je zvodnica.
Ljubil sem vas nekoč, morda. Ha-ha. Nisem vas ljubil.
Izdaje strup
ljubezni up
v tem truplu je pogubil.
Vse iste ste,
nečistnice,
obraz si, čast packate,
backe može
le za roge,
za norce vse imate.
Metuljčicam
bedak se vam,
ki ljubi vas, le smili.
Lilij smehljaj,
narcis sijaj,
vse to nas v blaznost sili.
Kot nuna si
obraz zakrij,
vsi lopovi smo grešni,
prisege vse
so laž, dekle,
brž v samostan utešni!
805
HAMLET IN OFELIJA
9
Kdo v reki tej
v objemu vej
in rož negibno plava?
Fantastični
so venci ji
neveste blišč, oprava.
Čigavih las
vilinski kras
tone med vrbe listi,
čigav smehljaj
mesca sijaj
skruni deviško čisti?
Kdo krvavel,
kdo pesmi pel
si je, ujet med trni,
komu pokrov
krste valov
dal potok je srebrni?
Kdo bledih lic več petja ptic ne čuje in ne sliši,
kdo v pajčolan
scefranih sanj
odet je v cvetja hiši?
Med lokvanji, med zvezdami, sijoča v večnost pluje,
kraljestvo senc,
v njem Hamlet princ
za njo je mrtvo, tuje.