200 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 201UvodnikKolofon Table of Contents Naslovnica: Evrazijski ris v primerjavi z drugima dvema vrstama velikih zveri (volkom in medvedom) veliko težje pre- maguje ovire v prostoru, ki jih povzroča človek s širjenjem obsežnih urbanih in kmetijskih površin ter gradnjo velikih prometnic. Foto: Matej Vranič. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomaž Sajovic Uredniški odbor: Sebastjan Kovač prof. dr. Milan Brumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd Planinšič prof. dr. Mihael Jožef Toman prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec dr. Petra Draškovič Pelc Lektor: dr. Tomaž Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič Angleški prevod: Andreja Šalamon Verbič Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajanus d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde ‐ Cimerman prof. dr. Lučka Kajfež ‐ Bogataj prof. dr. Tamara Lah ‐ Turnšek prof. dr. Tomaž Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarman Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 1.400 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, 1000 Ljubljana, telefon: (01) 252 19 14. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,32 EUR, za upokojence 3,55 EUR, za dijake in študente 3,36 EUR. Celoletna naročnina je 43,20 EUR, za upokojence 35,50 EUR, za študente 33,60 EUR. 5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni račun: SI56 6100 0001 3352 882, davčna številka: SI 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Vsi objavljeni prispevki so recenzirani. http://www.proteus.si prirodoslovno.drustvo@gmail.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2023. Vse pravice pridržane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delov brez pisnega dovoljenja izdajatelja ni dovoljeno. Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije Proteus (tiskana izdaja) ISSN 0033-1805 Proteus (spletna izdaja) ISSN 2630-4147 Ja nu ar 2 02 3, 5 /8 5. le tn ik ce na v r ed ni p ro da ji 5, 50 E U R na ro čn ik i 4 ,3 2 E U R up ok oj en ci 3 ,5 5 E U R di ja ki in š tu de nt i 3 ,3 6 E U R w w w. pr ot eu s.s i mesečnik za poljudno naravoslovje Ob ravnanju pristojnih služb, ki so v delu gozda na Rožniku, kjer je lastnica Mestna občina Ljubljana, poskrbele za sečnjo vseh večjih dreves na območju južnega pobočja pod vodo-hramom, je prvi vtis ka- tastrofalen. Iz parka gozdnega značaja s krasnimi visokoraslimi drevesi in lepo urejenimi sprehajalnimi potmi med njimi je ostala »oskubljena goličava« ter razsute poti. (Iz pisma Martine Lipnik.) Dr. Nike Krajnc je v 75-letni zgodovini Gozdarskega inštituta Slovenije z letošnjim februarjem postala pr- va ženska na mestu direktorice. Multimedijski center Radiotelevizije Slovenije je 8. marca objavil pogovor z njo. Že na njegovem začetku je morala opredeliti svoje stališče o goloseku na Rožniku, ki je povzročil prizadete odzive Ljubljančank in Ljubljančanov: »Moje osnovno izhodišče je, da je treba z gozdom gospodariti. Toda gozd na Rožniku je umeščen v mesto, zato je to gozd meščanov, čeprav je večino- ma v zasebni lasti in v lasti Mestne občine Ljubljana. Vanj dnevno zahaja na tisoče obiskovalcev, zato ima posebno vlogo. Ko se je začelo govoriti o poseku, je bilo moje prvo vprašanje, ali je gozdarska stroka na- redila kakšno strokovno napako v postopku. Po po- govoru z Zavodom za gozdove lahko rečem, da stro- kovne napake ni bilo. Ko smo postopke pregledali, smo ugotovili, da je šlo za normalno gospodarjenje z gozdom. Res pa je, da je bil spregledan širši pomen tovrstnega gozda, pri katerem gospodarska vloga ni na prvem mestu, ampak sta v ospredju njegova so- cialna in rekreacijska funkcija. Po mojem mnenju je bila edina napaka, ki jo v gozdarstvu zelo velikokrat naredimo, da smo spregledali ljudi, ki so čustveno navezani na ta gozd. Spregledali smo, da v bistvu ni pomembno le, ali so bili postopki pravilno izpelja- ni oziroma ali smo se strokovno pravilno odločili za posek, pomembna so tudi čustva. Zelo se strinjam z eno od Ljubljančank, ki je v nekem intervjuju rekla: ‚To je gozd Ljubljančanov, to je naš gozd, zato želi- mo vedeti, kaj se z njim dogaja.‘ Mislim, da smo tu spet nekako pogrnili. Mislim, da bi tisti, ki so odgo- vorni za ta gozd, lahko vanj morda posegli malo bolj dolgoročno. Posek na Rožniku je bil način gospodar- jenja, ki sledi gozdarski doktrini. A morali bi razu- meti tudi čustva ljudi, ki gozd obiskujejo, in morda ne posekati vsega naenkrat, ampak npr. v naslednjih dveh letih, z bistveno bolj intenzivno kampanjo oza- veščanja ljudi o tem, zakaj je posek potreben.« Odgovor je pomemben, ker Nike Kranjc v njem pro- blematizira gozdarsko stroko (oziroma védo, torej znanost). Problematizira pa ne njene strokovnosti - po pogovoru z Zavodom za gozdove je ugotovila, da strokovne napake ni bilo –, ampak njeno »slepoto« za človekov odnos do gozda –, po njenem mnenju je bila edina napaka, ki je pogosta v gozdarstvu, da smo spregledali ljudi, ki so čustveno navezani na ta gozd. Spregledali smo, da v bistvu ni pomembno le, ali so bili postopki pravilno izpeljani oziroma ali smo se strokovno pravilno odločili za posek, pomembna so tudi čustva. V strokovnem jeziku povedano: spregledan [je bil] širši pomen tovrstnega gozda, pri katerem gospodarska vloga ni na prvem mestu, ampak sta v ospredju njegova social- na in rekreacijska funkcija. Skratka: stroka ima lahko svoj »prav«, toda ta »prav« ima v človekovem bivanju omejeno vrednost. Na tem mestu se moramo za trenutek dotakniti je- zika. Strokovna besedna zveza socialna in rekreacijska funkcija – intervjuvanka je z njo sicer želela pouda- riti človekov čustveni odnos do gozda na Rožniku, ki ga stroka »spregleduje« - kaže, da je v strokovni jezik »vpisana« instrumentalnost, »vpisan« ideološki pogled, za katerega sta svet in življenje »reducirana« na sredstvo, v tem primeru tudi človeškost sáma. Natančneje povedano: gozd sam na sebi »nima« so- cialne in rekreacijske »funkcije«, nima nobenega takega »namena«. Ni »zato« na svetu. Gozd o tem »zato« »nič ne vé«, on biva - živi in umre. Social- no in rekreacijsko »funkcijo« gozdu pripisuje človek, človek ga tako »instrumentalizira« v svoje namene, si ga »podredi«, »preoblikuje« po svojih potrebah. Instrumentalnost je najjasnejša pri gospodarski »vlo- gi« gozda – človek ga goji zato, da izkorišča les za predelavo in prodajo. Toda Nike Kranjc ne uporablja samo strokovni, instrumentalni jezik. Pri gozdu na Rožniku »gospodarska vloga ni na prvem mestu, am- pak sta v ospredju njegova socialna in rekreacijska funkcija«, ali drugače povedano, ljudje so »čustveno navezani na ta gozd«. Nike Kranjc tako rekoč v isti sapi uporablja in na neki način spontano, samodejno »izenačuje« dva jezika. Malce poenostavljeno rečeno, kot da je vseeno, ali rečemo v strokovnem jeziku, da pri gozdu na Rožniku prevladuje njegova »socialna in rekreacijska funkcija«, ali pa v običajnem, vsak- danjem jeziku, da so ljudje »čustveno navezani na ta gozd«, ali še bolj preprosto, da imajo ljudje gozd na Rožniku enostavno »radi«. Toda izbira jezika ni nič poljubnega. Jezik ni »oblačilo« misli, jezik je misel sama – drugače povedano: misel nastaja in obstaja le v jeziku. Zapisano ali izgovorjeno že »misli«, tudi če človek misli, da ni mislil takó, kot je zapisal ali go- voril. Strokovni (znanstveni, upravni) jezik je – kot smo videli - vedno instrumentalni (Francis Bacon, 1561-1626, je leta 1592 V hvali védenju novoveški znanosti začrtal pot: »Premoč človeka tiči v védenju […]. […] [Naravi] moramo pustiti, da nas vodi pri iznajdevanju, zato da bi ji zapovedovali v praksi.«), vsaj zapisana stavka v običajnem, vsakdanjem jeziku pa to nista: izražata le človekovo sočutno bivanje z naravo na Rožniku. Začetek Evangelija po Janezu je v svoji mnogopomenski mitični govorici poveden: »V začetku je bila Beseda [ … ]. Vse je nastalo po njej standing authors who are more than capable of taking on the challenge. Many of them have an academic degree, the older ones mainly in f ine arts, and more recent graduates already have a degree in illustration. At the chair for the development of illustration we are aware of the many roles of illustration and an illustrator’s mission, and we strive to establish quality standards in the field. Educating future illustrators is the key to achieving this goal. Award winners Dr. Radovan Komel, Professor Emeritus at the University of Ljubljana and Recipient of Zois Lifetime Achievement Award Damjana Rozman We are delighted to be able to share a few thoughts on the work of Professor Radovan Komel, who is well-known among Proteus readers both as editor and for his presenta- tions of Nobel Prize winners (e.g. in medicine or physiology). His appearance in the media has won him recognition also among the wider public, to whom he has communicated the complex mysteries of life and its biochemical processes in a manner that was compelling to all. He has won numerous international and national prizes and commendations, includ- ing the Outstanding Visitor for his research residence in Jena in the German Democratic Republic (1994), national award for outstanding achievements in scientif ic research (the pre- decessor of Zois Awards) (1994), the Chevalier dans l ’Ordre des Palmes Académiques by the French Government for mer- its in Franco-Slovenian collaboration in culture and science (2004), the Lapanje Award for outstanding achievements in biochemistry and molecular biology (for research and educa- tion) (SBD, 2008), bronze medal for Best European School- book Award (BESA) at Frankfurt Book Fair 2012, the Grand Miroslav Zei Award for Lifetime Achievement in the field of activity of the National Institute of Biology (2015) and An- drej Oton Župančič Award for outstanding research at the Faculty of Medicine of the University of Ljubljana 2018, and was awarded the title of Professor Emeritus of the University of Ljubljana in 2022, when he also received the Zois Lifetime Achievement Award in biochemistry and molecular biology. Our sky Scientists Confirmed the Existence of Prebiotic Molecules on Asteroid Ryugu Mirko Kokole 202 ■ Proteus 85/5 • Januar 2023 203Uvodnik Izginuli predniki in razvoj človeka • Nobelove nagrade za leto 2022 in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« Čeprav iz- bira obeh jezikov (strokovnega in vsakdanjega) ni nič poljubnega, pa to ne pomeni, da na neki način ne moreta sobivati. To misel je v svoji knjigi Resnica in metoda (v izvirniku je izšla leta 1960, v slovenskem prevodu pa leta 2001) nazorno izrazil nemški filozof Hans-Georg Gadamer (1900-2002): »Sonce tako za nas še vedno zahaja, čeprav je Kopernikova razlaga sveta postala sestavni del našega védenja. Očitno je povsem združljivo med seboj, da se oklepamo videza, obenem pa v svetu razuma vemo za njegovo sprevr- njenost. In ali ni tako, da pri teh slojevitih življenj- skih razmerjih kot dejavnik pomiritve in posredova- nja dejansko sodeluje jezik? Naše govorjenje o sonč- nem zahodu gotovo ni samovoljno, temveč izreka to, kar je dejansko videti. Tako se stvar kaže nekomu, ki se ne premika. Sonce je tisto, ki nas obsije s svojimi žarki in nato zatone. Zato je sončni zahod za naš po- gled resničnost. (Je ‚bivanjsko relativen‘.) Od te razvi- dnosti pogleda pa se lahko misleč osvobodimo s kon- struiranjem nekega drugega modela, in ker to zmore- mo, lahko izrečemo tudi razumski uvid Kopernikove teorije. Toda z ‚očmi‘ tega znanstvenega razuma ne moremo odpraviti ali zavrniti naravnega videza. To je nesmiselno ne le zato, ker je videz za nas pristna realnost, temveč tudi zato, ker je resnica, ki nam jo govori znanost, tudi sama relativna glede na določeno razmerje do sveta in si nikakor ne more lastiti, da je celotna resnica. Pač pa jezik dejansko vključuje celoto našega razmerja do sveta, in v tej celoti jezika najdeta svojo legitimnost tako videz kot znanost.« Po kratki, upam, da tudi dovolj pomembni zastra- nitvi nadaljujem z razmišljanjem o dogodku, ki je pretresel marsikakšno obiskovalko in obiskovalca Ro- žnika, tudi arhitektko Martino Lipnik, predsednico Društva za urbano okolje (DUO). 11. marca letos je Dnevnik objavil njeno tehtno in prizadeto kritiko sečnje na Rožniku z vidika zakonodaje. Navajam jo skoraj v celoti in z njo tudi zaključujem uvodnik – v premislek bralkam in bralcem: »[V]si pristojni [se] izgovarjajo na gozdno gospodar- ske načrte v skladu z zakonom o gozdovih, na pod- lagi katerih se lahko v gozdovih seka. Zakon o goz- dovih določa, kakšne so funkcije gozdov, tudi soci- alne, varovanje naravnih vrednot, varovanje kulturne dediščine, ter estetska funkcija, in druge. V okviru naštetega se nekateri gozdovi določijo kot ‚gozdovi s posebnim pomenom‘, in tak primer je celoten gozdni sestoj na Rožniku. Območje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišen- ski hrib ima več plasti zaščite, ki bi morale biti vse združeno in koordinirano vgrajene v odlok o gozdu s posebnim namenom. Gre za varovanje po zakonu o ohranjanju narave, po zakonu o varovanju kultur- ne dediščine […], po zakonu o gozdovih (odlok o razglasitvi gozdov s posebnim namenom Rožnik in Šišenski hrib – zaradi izjemno poudarjenih socialnih funkcij gozd s posebnim namenom), po zakonu o urejanju prostora […] in drugih. Očitno je bil prav režim varovanja kulturne dediščine premalo izpostavljen na posvetu o upravljanju goz- dov, ki so ga pripravili Zavod za gozdove Slovenije v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije, Biotehniško fakulteto, Mestno občino Ljubljana in Krajinskim parkom Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, v torek, 14. marca 2023 […]. Pojasnjeno je bilo, kako in kdaj je gozd na Rožniku in Šišenskem hribu do- bil gozdnogospodarski in upravljavski načrt, kakšne smernice nosilcev urejanja prostora so bile ob tem pridobljene ter da krajinska arhitektura pri vsem ni imela besede. Povedano je bilo tudi, da gre za ‚proi- zvodni gozd‘ in ne za ‚parkovni gozd‘, saj takega po- imenovanja slovenska zakonodaja ne pozna. Podrobnejši opis režima varovanja kulturne dediščine na območju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Ši- šenski hrib je: varuje se Kulturna krajina Rožnika in Šišenskega hriba z med vojnama urejenimi peščenimi potmi, povezana s klasičnim delom parkovne zasnove Tivolija. Kulturna krajina obsega hribovito območje Rožnika in Šišenskega hriba, zahodno od mestnega jedra Ljubljane. V okviru zakona o varstvu kulturne dediščine se omenja možnost obravnave s ‚konser- vatorskim načrtom za prenovo‘ za območje kulturne krajine. Vsekakor bi pričakovali, da se tudi upravljanje gozda s posebnim namenom na območju kulturne dediščine ob tako drastičnih posegih vanj, kot je sedanji ob- sežen in radikalen posek, uskladi s postopkom var- stva kulturne dediščine, kot ga omogoča zakonodaja. Obvezna izhodišča za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov so okoljska izhodišča po predpisih, ki urejajo varstvo okolja. Glede na to določilo ne bi bila odveč uvedba postopka (celovite) presoje vplivov na okolje, iz katerega bi bilo razvidno, kakšne posledice okolju naredi tako radikalno sekanje v gozdni površini ob mestu. V primeru Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je gozdnogospodarski načrt očitno vključeval naravovarstvene pogoje, zelo slabo pa kul- turno-varstvene pogoje, pa tudi okoljevarstvene, kot jih narekuje Občinski prostorski načrt Mestne obči- ne Ljubljana – izvedbeni del […] (ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine, okolja in naravnih do- brin, varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami ter obramba), glede na rezultat, ki ga gledamo da- nes.« Tomaž Sajovic Izginuli predniki in razvoj človeka Nobelova nagrada za medicino oziroma fiziologijo (nadaljevanje in konec) Radovan Komel Razkritje genomov izumrlih homininov je prineslo nov vpogled v človeško evolucijo. Po ob- javi osnutka zgradbe človeškega genoma leta 2001, ki je bila dokončno, z vsemi podrobnost- mi, ugotovljena in potrjena v preteklem letu, so potekala desetletja skrbnih in natančnih genomskih raziskav nam sorodnih živečih primatov, pa tudi izumrlih prednikov, ki osve- tljujejo potek zgodovine našega razvoja in obstoja. V prejšnji številki Proteusa smo za boljšo predstavo časovnih razsežnosti prikazali kratek pregled zgodovine planeta Zemlja in življenja na njej, nekaj vrstic pa smo posvetili tudi opisu človeškega genoma in metod za njegovo preučevanje. Človeštvo, kot ga poznamo danes, ima krat- ko zgodovino v časovnem razponu življenja na Zemlji. Zanima nas naš izvor, od kod prihajamo in kako smo povezani s tistimi, ki so bili pred nami. Objavljeno zaporedje nukleotidnih gradnikov človeškega geno- ma je temeljni vir za razumevanje genetike človeške populacije in raziskovanje naše evo- lucijske preteklosti. Vendar pa odgovor na vprašanje, kako smo povezani z izumrlimi predniki, zahteva mnogo več od sklepanja iz sodobne človeške DNA. Zahteva pridobitev zelo stare DNA iz arheoloških ostankov na- ših prednikov in poglobljene primerjalne štu- dije med različnimi genomi z uporabo orodij sodobne molekularne biologije in genetike. Na sceno stopi Svante Pääbo in vzpostavi povsem novo znanstveno disciplino, paleogenomiko Nad možnostjo uporabe sodobnih genetskih metod za preučevanje DNA iz starodav- nih vzorcev naših prednikov se je že kot študent medicine na Univerzi v Uppsali v preteklih osemdesetih letih navdušil švedski raziskovalec Svante Pääbo, ko mu je uspelo osamiti celotno DNA iz vzorcev staroegip- čanske mumije, jo s kloniranjem namnožiti v knjižnico fragmentov DNA in nato s pre- gledovanjem s pomočjo poznanih zaporedij človeške DNA razkriti v mumijskem vzorcu prisotno DNA človeškega izvora. Razisko- valna pot ga je vodila od švedske Uppsale preko Univerze v Zürichu v Švici, labora- torija Allana Wilsona, pionirja na področju evolucijske biologije na kalifornijski univerzi v Berkeleyju, in Univerze v Münchnu vse do ustanovitve Inštituta Maxa Plancka za evo- lucijsko antropologijo leta 1997 v Leipzigu v Nemčiji. V Wilsonovem laboratoriju in v desetletjih svoje poklicne poti, ki so sledila, je Svante Pääbo neumorno razvijal protokole za pridobivanje, določanje zaporedja in ana- lizo DNA iz arhaičnih vzorcev. On in drugi so dokazali, da so kosti iz zadnjega obdobja ledene dobe, poznega pleistocena, močno onesnažene z DNA mikrobov in sodobnih ljudi, ki ravnajo z vzorci, medtem ko je no- tranja, endogena DNA, če je sploh prisotna, najdena v sledovih. Treba je bilo ustvariti metode za ugota- vljanje, koliko starodavne DNA je sploh prisotne v danih vzorcih, potrebno pa je bilo tudi boljše razumevanje biokemičnih lastnosti te vrste DNA. Poškodbe DNA, opažene v starih vzorcih, vključujejo raz- pad DNA v majhne fragmente in kemične spremembe njenih gradnikov, nukleotidov, ki jih povzročajo oksidacijski procesi. Pää- bova skupina je več desetletij iskala in tudi