JANKO LEBAN
Naši zaslužni pesniki in pisatelji
DOKTOR FRANCE PREŠEREN.
^^K WjL tM zadnji številki »Zvončka« sem vam povedal, da je ^^^^* U ^ Valentin Vodnik prvi slovenski pesnik le kot Jj^K^A^B začetnik našega slovenskega pesništva. Najizvrst« \^^»"W"~^bS$I  nejši,   doslej   nedosežen  naš  pesnik  pa je  doktor
ˇjJjT^^JagJ         O njem   piše   slovstveni   zgodovinar:   »V vasi
/P"^^^K/^ Vrbi, ki spada v brezniško župnijo na Gorenjskem, Jjfept^^J Ji^3 se je ob koncu vasi »pri Ribiču« porodil Prešeren na dan sv. Frančiška Ksaverija, 3. decembra 1. 1800. Oče njegov Simon je bil imovit kmet, mati Mina pa je bila toliko omikana, da je tudi nemško prav dobro govorila iru pisala. Poleg njega je bilo še pet sestra in dva brata; France je bil tretji otrok. Rojstni kraj, kjer je preživel pesnik svoja prva mladostna leta, mu je ostal v živem spominu. Lepo Blejsko jezero onstran Save, nekaj nad eno uro oddaljeno, s starin« skim gradom na trdi skali, sivi Triglav, ki gleda iz ozadja na prostrano Gorenjsko planoto, cerkev sv. Marka nedaleč ad rojstne hiše, bližnje Lesce itd. — vse to se mu je priljubilo, vsega tega se spominja v svojifa pesmih. — Ko je dovršil sedmo leto, je vzel dečka Franceta k sebi očetov stric Josip Prešeren, ki je bil župnik v Kopanju pod Šmarjem na Dolenjskem. Ker ta čas v Kopanju ni bilo šole, ga je poslal Josip Prešereii 1. 1810. v Ribnioo k dekanu Bonaventuri Humlju, da bi pod njegovim nadzorstvom hodil v ribniško osnovno šolo. Dekan ga je dal na hrano in stanovanje k učitelju.«
Pomembno je bilo, da je France Prešeren že v otroških letih gledal »lepo gorenjsko stran«, ki jo sloveč angleški potovalec imenuje »naj« Iepšo dolino v Evropi«. Pomembno je pa bilo tudi to, da je France zgodaj prišel v Ribnico, zakaj tu je imel priliko, navzeti se krepkega in narodnega govora Ribničanov, istotako navzeti se šegavosti in zabavljivost, ki je od nekdaj doma v ribniški dolini. In res je Prešernu ostala ribniška šegavost do konca njegovih dni.
Prešeren je v ribniški šoli prav dobro napredoval, tako da je bil zapisan v »zlate bukve«. — Leta 1812. je jeseni odšel v Ljubljano in dovršil tretji razred začetnih šol, ki jim je ta čas bil ravnatelj Va« lentin Vodnik. — Tudi na gimnaziji je bil med najboljšimi dijaki. O počitnicah je hodil domov, kjer se je družil »z žirovskim studentom« Čopom. V sobi je Prešeren veliko čital ali s knjigo v roki ležal v travi ob podružnici sv. Marka.
Gimnazija je imela takrat le 6 razredov. Leta 1819. je prestopil v licej in dovršil logiko in fiziko, kar je nekako odgovarjalo sedanji
72
7. in 8. šoli. Leta 1819. je Prešeren dovršil z jako dobrim uspehom ljubljanske šole. V prvem tečaju logike je imel za sošolca Antona Martina Slomška, poznejšega škofa Lavantinskega, slovenskega pes* nika in pisatelja, ki bomo o njem tudi še pisali v »Zvončku«.
Ze na normalki se je Prešeren za francoske okupacije nnoral učiti francoščine,   a  na  gimnaziji se je pri Vodniku  naučil  italijanščine.
V      ;                                                                        ""¦ :!^;-        . -::* "
Sploh se je s pridom bavil z romanskimi jeziki: francoščino, italijan* ščino in španščino. Najbrž se je pečal tud že takrat z angleščino.
Prešeren je že v Ljubljani druge učil, da je toliko zaslužil, da se je mogel preživljati.
Jeseni 1. 1821. je šel na Dunaj studirat, in sicer zadnje leto filo* zofije. Ko je to dovršil, se je 1. 1822. lotil pravoslovja na vseučilišču na Dunaju, ker je sklenil, da postane doktor prava. Tudi na Dunaju
1
se je pečal s poučevanjem drugih. Prišel je tudi za prefekta v Klin* kowstr6mov zavod. Ker si je s poučevahjem precej zaslužil, ker so ga podpirali strici in je imel tudi stipendijo, je se dobro pretolkel študentovska leta. Na Dunaju je Prešeren mnogo občeval z drugimi Slovani. Tu se je naučil več slovanskih jezikov. Seznanil se je tudi s češkim književnikom Č e 1 a k o v s k i m , ki je šele Slovencem odkril, kakšnega pesnika imajo v Prešernu. Leta 1828. je France Prešeren postal doktor prava. Povrnil se je v Ljubljano ter iskal primeme službe. Dobil je cesarsko službo v višjem denarnem uradu. A ta služba ni bila zanj. Zato je pesnik popustil svojo prvo in zadnjo cesarsko shižbo. Ko je bil tako brez službe,- je drugim odvetnikom pomagal v težkih pravdah. Na povabilo dr. Chrobata (očeta pesnice Lujize Pesja« kove) je vstopil v njegovo pisarnico kot koncipijent (pomočnik). Dr. Chrobat je milo ravnal s Prešernom, da si ga je obdržal dlje časa, in Prešeren mu je bil izvrsten delavec. Vendar samostojnega odvet* ništva ni mogel dolgo dobiti, to pa zato ne, ker je vse, kar je v srcu imel, povedal na vsa usta, pa še iz drugih vzrokov, ki jih tu ne navajam. Leta 1846. se je Prešernu vendar posrečilo, da je dobil samostojno odvetništvo v Kranju. Žal, da mu služba ni veliko teknila, ker je bil bolan in zadolžen. Za svoje delo je malo računal ter s siromaki delil svoje zadnje novce.                                                                   (Dalje.)