Zamorski katehumeni pri krščanskem nauku. — Spodaj: Ulica v Dalatu, Vietnam, kjer deluje g. Andrej Majcen S.D.B.
Božja pisma
nam govore o misijonskem delu
V prejšnjih odstavkih smo povedali, da je Kristus sam misijonar, misijonar krvi in misijonar luči. Z njim moremo in moramo sodelovati na različne načine. Sedaj se vprašujemo, če so tudi človeški misijonarji potrebni. Z drugo besedo: če je med kristjani nekaj takih, ki bi se morali popolnoma posvetiti misijonskemu delu, oznanjanju evangelija in zasajanju Cerkve tam, kjer še ni vidna; če nam sveto pismo govori o potrebnosti misijonarjev, o njihovi izvolitvi, o poslanstvu, ki ga prejmejo, o dostojanstvu, ki je združeno z njihovim poklicem in še kaj drugega.
MISIJONARJI SO POTREBNI
Poglejmo najprej, če nam božje pismo govori o potrebnosti misijonarjev. V preroku Joelu je zapisano: “Vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo zveličan” (Jo 3, 5). In sv. Pavel opre na prerokove besede naslednje resnice: “Kako naj ga vendar kličejo, v kogar niso verovali? Kako pa naj verujejo v tistega, o komer niso slišali? In kako naj ga slišijo brez oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani?” (Rimlj 10, 4. 15).
Sv. Pavel je to, kar smo ravnokar brali, naobrnil na Jude. O-čital jim je, da niso hoteli verovati, čeprav so nekateri Kristusa osebno videli in poslušali, drugim so pa blagovest prinesli apostoli. Samo sprejeti bi bilo treba božje seme, pa bi dalo sad, zveličanje. Pa niso hoteli.
O poganih se pa ne more reči isto, kar sv. Pavel trdi o Judih. Tudi zanje velja prerokova beseda, da se bodo zveličali tisti, ki kličejo ime Gospodovo. Po drugi strani pa tega imena, v katerem edinem je zveličanje, ne morejo klicati, če jim o njem nihče ni govoril, če ni bilo oznanjevalca, misijonarja. Misijonarjev pa ni, čtf jih nihče ne pošlje. Zaključek je res preprost: Za zveličanje poganov so potrebni misijonarji. In Bog prav gotovo hoče, da naj bo njihovo število zadostno. Razodeta resnica je namreč, da Bog hoče, da bi vsi ljudje prišli k spoznanju resnice in se zveličali.
Koliko misijonarjev je Bog poklical, zaznamoval za misijonsko delo med slovenskim narodom? Smo res dali za širjenje vere med pogani to, kar naj bi po božjih načrtih morali dati ? Se morda čudimo, če ne pohujšujemo, da kdo med nami izseljenci hoče za vsako ceno naprej z delom za misijone? In pravimo, da je toliko drugih potreb. Res, potrebe so. A je morda tudi res, da mi ničesar nismo dali ne za misijonske ne za “druge” potrebe. In če je tako, je pa tudi naše pritoževanje nepotrebno, odveč.
Kaj pa, če bo Bog ohranil vero med našim narodom samo zato, ker jo naši bratje in sestre razširjajo med tujimi narodi?
In ne bo kdo odkril v sebi, kar je Bog tja položil? Morda smo bili do danes prepričani in smo govorili: “Nihče nas ni najel”. A smo prav danes slišali: “Pojdite tudi vi v moj vinogräd” (Mat 20. 7). “Ce bi danes slišali božji glas, ne dovolite, da bi vaša srca ostala trda” (Psalm 94, 8).
BOG SI IZBIRA MISIJONARJE, BOŽJI KLIC JE ODLIKOVANJE
Božja izbira je božje odlikovanje. Kako poučna je v tem Stara zaveza: dolga vrsta izbrancev, odlikovanih za vse čase. Za vse velja: “Niste vi mene volili, ampak jaz sem vas izvolil” (Jan 15, 16). In še prej: “Jakoba sem ljubil” (Mal 1, 2).
In kaj naj bi rekli o vsem izvoljenem ljudstvu? Kje je narod, ki bi se mogel primerjati z judovskim? Seveda narod krščanski je še bolj odlikovan, a odlikoval ga je On, ki je po človeški naravi prišel iz judovske krvi.
Misijonski poklic je potreben, a ta potreba se nam ne sme zdeti kot neko nasilje od božje strani. Ne, izvoljeni za ta poklic so zares odlikovani. Sveto pismo nas bo prepričalo o tem.
Sv. Pavel piše Efežanom (3, 8. 9): “Meni, najmanjšemu izmed vseh svčtih, je bila dana ta milost, da bi poganom oznanil nedoumljivo bogastvo Kristusovo ter vsem pojasnil, kakšen je načrt skrivnosti, od vekov skrite v Bogu, ki je vse ustvaril.”
Pavel je bogat, ker mu je bila dana milost, bogastvo najvišje vrste, da je mogel govoriti o bogastvu Kristusovem poganom. Moral jim je govoriti o Bogu, “ki je Gospod vseh in bogat za vse, kateri ga kličejo” (Rimlj 10, 12).
Bogastvo Kristusovo je res neumljivo, popolnoma različno od bogastva tistih, ki pravijo, da so bogati, “pa ne vedo, da so bedni in pomilovanja vredni in ubogi in slepi in nagi” (Raz 3, 17). In misi-* jonar, ki posreduje takšno bogastvo, bogati druge in bogati sam sebe. “Tisti, ki dajejo radodarno, bodo vedno več imeli” (Preg 11, 24).
Misijonski poklic je poklic izbrancev božjih. Da se jim posebne vrste milost, posebne vrste bogastvo. Ko posredujejo dušam vstop v božjo žitnico, zbirajo tudi v svoje žitnice. Ne rja, ne molj nimata dostopa do teh žitnic. Zato nam pa mora biti razumljiva beseda Gospodova: “Jaz sem vas izvolil in vas postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane” (Jan 15, 16). In še ena svetega Pavla: “Bog mi je dal milost, da sem služabnik Jezusa Kristusa za pogane in opravljam sveto službo za božji evangelij, da bi taka postala daritev poganov prijetna, posvečena v svetem Duhu” (Rimlj 15, 16). Ne bomo več kopičili božje besede, samo za zaključek ponovimo: Bog si izbira misijonarje in izbrani se more šteti med odlikovance, med plemstvo božje.
STANKO BOLJKA, C.M., Ekvad<>f
Pomlad prihaja na Korejo
STANKO BOLJKA, C.M., Ekvador.
Čeprav je tema prekrila velik del Azije, —saj je največji tamkajšnji narod, kitajski ostal za bambusovo zaveso— moremo reči, da pred to veliko kitajsko hišo in na treh različnih pragih svetlo gori luč Kristusova.
Formoza, pred vrati Kitajske, je cvetoč vinograd, kjer je mnogo delavcev. Vietnam je južni vhod v kitajski imperij in Koreja severni. Ko nam *z Kitajske prihajajo žalostne vesti, nam pa misijonska poročila povedo dosti lepega o Formozi, Koreji in Vietnamu. O pomladi za Cerkev na Koreji, bi radi govorili. Morda bosta kdaj pozneje prišli na vrsto tudi Formoza in Vietnam. Začenjamo s Korejo, ker tam ni nobenega slovenskega misijonarja in zato imamo le malo novic. Na Formozi in v Vietnamu pa je več naših misijonarjev, ki se vsaj od časa do časa oglašajo.
Glede vseh treh narodov pa bi lahko rekli: “Tema izginja in resnična 'uč že sveti” (1 Jan 2, 8).
Cerkev brez duhovnikov
Vsi se še spominjamo bojev na Koreji. Komunizem je hotel iti naprej, a skoraj ves svobodni svet je poslal tja svoje vojake, ki so rdeče napredo-Vanje ustavili. Južna Koreja je ostala svobodna. Ne moremo tukaj govoriti ? trpljenju Korejcev, o sto tisočih beguncev, ki so prišli iz Severne Koreje v Južno, o vseh tistih, ki so izgubili življenje. Spomnimo se samo osem-!nštiridesetega vzporednika, ki so ga časopisi tolikokrat omenjali. Ta je da-*les meja, ki loči v dvoje isti narod. O severu nimamo skoraj nič poročil. A tudi če ni poročil, vemo, da za krščanstvo in misijonarje tam ne more b*ti mesta. Zato se bomo omejili samo na južni del. Tudi na Koreji žive bratje v Kristusu, tudi tam raste Cerkev. Tudi tam smo mi doma. Čeprav Stn° od Koreje daleč, so vezi, ki nas vežejo s krščansko Korejo, močne. Ni-s° vezi mesa in krvi, ne druži nas jezik, ampak isti Sveti Duh. Tudi Cerkev na Koreji vpletajmo v svoje molitve.
, . _ Zlasti v zadnjih tridesetih letih veliko pišejo in govore o vlogi, ki naj 1 j° v Cerkvi imeli verniki. Kaj naj bi ostalo samo za duhovnike in k čemu aj bi pritegnili tudi vernike, to vprašanje seveda ni samo vprašanje dvaj-'Jrtega stoletja. Že iz pisem svetega Pavla razberemo, da je bila pomoč ver-slaov pri širjenju evangelija velika in bi Pavel nikakor ne mogel opraviti •am brez sodelovanja kristjanov tolikega dela. Naše stoletje nam je dalo ovo vrsto organizacije, ki naj bi družila vernike pod vodstvom cerkvenega , ^dstojništva, na način najbolj primeren modernim časom. Cerkev potre-z neke vrste vojsko, ki mora braniti, kar Cerkvi pripada, in pridobivati '<lnJo tudi tiste, ki so odpadli ali pa je niti poznajo ne.
v Kar nas tukaj zanima, je dejstvo, da so krščanstvo zasadili na Koreji semki in ne duhovniki. Leta 1784, tako govore letopisi korejske Cerkve, ru Je ne^aj tamkajšnjih izobražencev umaknilo v neko pagodo, da bi v mi-P^cmiS'jevaü modrost starih. Med knjigami, ki so prišle iz Pekinga, so
ec>ili spis, ki jim je vzbudil pozornost: krščanski priročnik, ki ga je se-
stavil kitajski misijonar. Priročnik so temeljito predelali, premislili vse, kar je bilo zapisano, in se odločili, vse sprejeti. Vendar pa ni bilo tako lahko dati življenje vsemu zapisanemu. Ker je bila meja med Kitajsko in Korejo zaprta, niso mogli dobiti od tam nobenih nasvetov. Še enkrat so skupno prebrali knjigo in sklenili, da bodo pač po najboljših močeh napravili vse, kar je bilo zapisano o obredih, ki se morajo izvršiti nad vsemi, ki hočejo pripadati Kristusu. Z vso resnobo so krstili drug drugega; a ne samo to! Tudi vse druge zakramente, med njimi samo mašništvo, so skušali deliti in prejemati.
“Zakramentalno življenje" v Cerkvi brez duhovnikov
Za nas ima vse tole prizadevanje prvih “krščanskih” vernikov na Koreji precej smešnih stvari. Za nje pa je bila stvar nad vse resna, najbolj resna v vsem njihovem življenju, ker so res skušali ugajati Bogu in spraviti vse življenje v sklad z resnicami, ki so jih odkrili.
Ker so brali, da spovedi sledi pokora, so premišljevali, kakšna naj bi bila. Odločili so se za miloščino kot pokoro za manjše grehe; kadar se je pa komu izmed “vernikov" kaj hujšega namerilo, so rabili palico. . . Za “mašo” so iskali najlepše kozarce in mašna oblačila so izdelovali iz najboljše svile. Tako je brez vsakega duhovnika kakih štiri tisoč Korejcev sprejelo Kristusa. Ko so duhovniki v Pekingu izvedeli za to “čudno” Cerkev na Koreji, so poslali tja duhovnika, ki naj bi uredil vse, kar je bilo potrebno.
Kri
Kakih sto let je poteklo od prvih početkov katoliške Cerkve na Koreji. V sto letih je Cerkev na Koreji dala največji dokaz zvestobe: deset tisoč mučencev je umrlo zä Kristusa. Kakor na Japonskem in v Vietnamu je v temeljih korejskega krščanstva mnogo krvi. Neusmiljeno so preganjali kristjane tako Korejci sami kot pozneje tudi Japonci. Cerkev ni mogla rasti, umrla pa tudi ni.
Protestantske ločine imajo dosti uspehov
Ob koncu druge svetovne vojne, leta 1945, je bilo na jugu osemintridesetega vzporednika okoli dvesto tisoč katoličanov, na severu pa nekaj deset tisočev. V nekaterih drugih misijonskih deželah, med njimi je tudi Japonska, vkljub sorazmerno visokemu številu misijonarjev ni dosti spreobrnjenj. Na Koreji bi ob istem številu misijonarjev in ob istih možnostih bil uspeh veliko večji. Le malo misijonskih redov in kongregacij je, ki bi pošiljali svoje člane na Korejo.
Pri protestantih pa je stvar drugačna. Po vojni so se takoj znašli in poslali tja mnogo pridigarjev, katerim denarja ni manjkalo. In uspehi-Pred dvanajstimi leti, ko je bilo katoličanov dvesto tisoč —govorimo sam» o Južni Koreji! — je bilo na istem ozemlju tristo tisoč protestantov. Leta 1959 pa je protestantov skoraj podrugi milijon.. .
Čeprav vemo, da gredo v večini misijonskih dežel, kjer delujejo istočasno katoliški in protestantski misijonarji, uspehi vzporedno, na Koreji to ni tako: protestantje so pustili katoličane daleč zadaj. Njih velike uspe' he moramo pripisati predvsem dvojemu: med japonsko okupacijo so korejski protestantje vodili gibanje za narodno osvoboditev; drugo pa: protestantje so razumeli, bolje kot pa katoličani, da so Korejci strašansko vedo-
željni in bi vsi radi študirali. Odprli so jim dve univerzi in tri visokošolske kolegije, kar jim je zlasti med izobraženci dalo velik ugled in pa vedno nova spreobrnjenja med akademsko mladino. Precej najbolj nadarjenih fantov so poslali v Združene države, kjer so lahko zastonj študirali na najboljših Protestantskih univerzah.
Dva korejska državnika:
predsednik republike Syngman Rhee, protestant in podpresednik Myun Čang, katoličan.
Med akademiki, ki so se vračali iz Združenih držav, jih je bilo nekaj, ki so pristopili k protestantski ločini prezbiterijancev. Prezbiterijanec je fudi predsednik korejske republike, stari Syngman Rhee. Liberalna stranka, ki jo vodi, ima na vidnih mestih nekaj znanih protestantov in jo zalo Oekako po pravici smatrajo za protestantsko stranko. Ker je ta stranka že
let na vladi, se zlasti višji uradniki, ki so se že večkrat pokazali naklonjene katolištvu, ne morejo odločiti za vstop v katoliško Cerkev.
Med opozicijskimi strankami je najpomembnejša demokratska. Nekateri bi jo radi imeli za katoliško, kar pa je nedvomno pretiravanje. Samo nva katoličana sta na njenih vodilnih mestih. Je pa res, da je njen predsednik najbolj poznani korejski katoličan, Janez Myun Čang. Povsem slučajno je prišel do predsedstva. Prejšnji predsednik stranke je med volil-nim bojem nenadoma umrl in njegov namestnik, katoličan Čang je zasedel Predsedniško mesto. Podpredsedniško mesto v republiki pa je Myun Čang 2adobil pri volitvah. Pri istih volitvah je bil Syngman Rhee izvoljen za Predsednika. Ker sta si Rhee in Čang politična nasprotnika, je Rhee vse sto-rV\ da bi Čang ne bil izvoljen za podpredsednika. Volilci pa so drugače me-P*li. Življenje Myun Čanga je bilo že večkrat v nevarnosti in med volitvami se je moral skrivati po različnih krajih. A tudi po izvolitvi se oba državni-ka kaj malokrat snideta.
Najbolj poznani korejski katoličan
Myun Čang živi zelo skromno in je tudi v tem pravo nasprotje Syng-^sn Rheeja. Ker ga vsi Korejci poznajo kot prvega političnega nasprotnika Predsednikovega, je njegova hiša stalno zastražena. Syngman Rhee ima prepoj fanatičnih privržencev in nevarnost preti, da bi kdo od njih kar na astno pest skušal spraviti podpredsednika s poti.
, če se Myun Čanga politični nasprotniki tako boje, bo vzrok temu naj-, F2 v tem, ker izdaja pomembni katoliški dnevnik “Kyongyang Shinmun”, Jer dan na dan naštevajo vladine neuspehe in s tem vred seveda neuspehe ,lberalne stranke.
. Myun Čang pa ima tudi z lastnim časopisom velike težave. Med urad-. in delavci je samo majhen odstotek katoličanov. Med katoličani je ne-aJ komunistov in že večkrat se je namerilo, da so bili Myun Čangovi uvod-'ki nadomeščeni s komunistično pobarvanimi članki.
.. Samo človek izrednih sposobnosti in izredne vere se lahko sprime s to-Kerimj težavami in neprijetnostmi. In tak človek je Myun Čang. Srednje “stave, zalit v obraz je vedno dobre volje. Njegov pogled je živ in na vse “zoren. Je oče sedmih otrok. Štirje so se posvetili Bogu: trije sinovi, ki so odločili za duhovništvo, študirajo v Evropi in v Združenih državah; a °d hčera je redovnica. Sestro, ki je bila dominikanka, so mu umorili
komunisti. Myun Čang je bil več let poslanik Južne Koreje v Združenih državah in pri Organizaciji združenih narodov. Pri vsem svojem političnem delovanju ima vedno v mislih Kristusa in njegov Evangelij. In ker je njegovo osebno življenje zares evangeljsko, ima mnogo sovražnikov. Glede svojih odnosov do predsednika republike je Myun Čang ves nasmejan dejal: “Syngman Rhee in jaz imava samo dve stvari skupni: on je kristjan in jaz tudi; in oba se boriva proti komunizmu.”
Če smo rekli, da si oba državnika, od katerih je eden katoličan, drugi pa protestant ne prideta blizu, moramo pa poudariti, da ju loči politika, ne pa vera. Med katoličani in protestanti na Korejskem ni kakih večjih trenj. En sam dokaz: leta 1919 so Japonci umorili enega največjih korejskih rodoljubov, Ma Čaj-a. Bil je zgleden katoličan. Ko je leta 1958 seulski nadškof, Korejec msgr. Ro hotel govoriti med slovesno zadušnico za Ma Čaj-a v stolnici, je bral govor, ki ga je sestavil protestant Syngman Rhee...
Cerkev na Koreji je polna zaupanja
Protestanti so se znašli. Kaj pa katoličani? Rekli smo že, da je Koreja nekam pozabljena. Na Formozo in Japonsko gredo vsako leto številni misijonarji, na Korejo pa le malokdo. Skušajmo razumeti! Vojna vihra na Koreji je prestrašila mnoge. Komunistična nevarnost, ki je tako blizu, je napravila svoje. Še celo to, kar o Syngman Rheeju pišejo, ni ravno ugodno.
Vendar je pa na korejski podobi tudi mnogo sonca; niso samo sence. Korejski značaj je ljubezniv, poln navdušenja in plemenit. Tujci so povsod dobro sprejeti. Koreja ni eno izmed trdih misijonskih področij. Svoboda oznanjanja evangelija je popolna. Katoliška vera je pridobila na ugledu, ker je vera, ki je najbolj jasna, odločna in dosledna v boju s komunizmom. Severnoameriški vojaki katoličani, ki so brez sramu prisostvovali sveti maši in drugim pobožnostim, so pri Korejcih vzbudili pravo občudovanje. Zlasti še, ker so bili, čeprav Amerikanci, zelo spoštljivi do domače korejske duhovščine. In pa še: katoliški duhovniki so neo-ženjeni. Ostati samski, brez žene in družine, da se lahko za druge žrtvuješ, pa je za Korejca pravo junaštvo.
Zato ni čudno, da je v zadnjih petih letih tudi katoliška Cerkev v svojo sredo sprejela številne Korejce. Malo je duhovnikov, a vendar so ponekod spreobrnjenja množična. Od leta 1954 do 1957 se je število katoličanov zvišalo za sto tisoč. Samo leta 1958 je bilo 57.000 spreobrnjenj. Za zgled imejmo apostolski vikariat Kwangju. Junija 1957 je štel 29 tisoč 765 katoličanov, dvanajst mesecev pozneje pa že 44.098. Teh skoraj petnajst tisoč spreobrnjenj so imeli v 28 župnijah s 45 duhovniki. V vsaki župniji je letno vsaj dvesto spreobrnjenj. Pomanjkanje duhovnikov je, kar najbolj zavira delo. V osmih južnokorejskih vikariatih je 232 korejskih duhovnikov in 176 inozemskih misijonarjev. Potemtakem pride vsako leto 142 spreobrnjenj na enega samega duhovnika. In pomislimo, koliko pouka zahteva priprava na krst pri odraslem človeku, zlasti še, če je študiran. Koliko dela imajo ti duhovniki, ki morajo skrbeti še za stare vernike.
Primerjajmo položaj na Koreji z Japonsko. Na Japonskem 1200 duhovnikov spreobrne vsako leto samo petnajst tisoč Japoncev. Štirikrat
več duhovnikov je na Japonskem in skoraj štirikrat manj spreobrnjenj kot na Koreji.
Sodelovanje korejskih katoličanov
, Videli smo, da je v Južni Koreji z 22 milijoni prebivalcev samo 408 katoliških duhovnikov. Žetev je pa vsak dan bolj bogata. Brez pomoči vernikov bi se mnogo dobrega zrnja za vedno izgubilo. Tako na Koreji kot v Viet-Oamu so katoliški laiki tisti, ki imajo nemalo zaslug za rast Cerkve. Korej-ski katoličani dvajsetega stoletja posnemajo svoje prednike iz osemnajste-ga- In prvo, kar je potrebno omeniti, je to, da nimajo novospreobrnjenci Pfav nobenega sramu, kadar je treba svojo vero pokazati. Je vseeno, če je sPfeobrnjenec univerzitetni profesor ali pa cestni pometač. Oba govorita ? svoji veri stanovskim tovarišem. V vaseh južno od Seula stalno ponavlja-1° tole geslo: Vsak katoličan mora spreobrniti vsaj enega nekatoličana. Ta-o so v enem letu pridobili za Kristusa več tisoč vernikov, v Razumemo, da je zlasti Marijina legija za Korejce ena najpripravnej-la apostolskih metod. Šele leta 1954 je začela delovati in vendar ima da-a?s že 1301 aktivnega člana. In ni redek primer, da duhovniki prejmejo P*8ma s stotinami podpisov, pisma, ki so približno naslednje vsebine: Dragi PCe! v naši vasi se vaščani zbiramo, da se pogovorimo o vsem, kar bi nas m skupnost ali posameznike moglo zanimati. Ko so prišli komunisti, so ne-ateri izmed nas vse izgubili. Mislimo, da je življenje čedalje težje in da a zemlji že ničesar več ne moremo pričakovati. Radi bi videli, da bi se za . a® Pravo življenje začelo vsaj po smrti. Prosimo, da bi v naši vasi odprli atoliško svetišče in nas poučili, kako naj bi se pripravljali za večnost...
Največ pomagajo katoličani Združenih držav.
Povedali smo že, da je lep zgled ameriških katoliških vojakov odprl °t milosti v mnoga korejska srca. A dali so vojaki ne samo lep zgled. Po-vojakov in vojnih kuratov je bila res nekaj velikega. Leta 1957 so ame-zri * katoličani razdelili Korejcem 70.000 ton živil, nad tisoč ton obleke in okt"av**a v vrednosti 150.000 dolarjev. “Katoliška pomoč” je razdelila tudi r°S 1 milijon obedov za najrevnejše.
Raj vse bi se še dalo napraviti, če bi bilo več materialnih sredstev! tež" Pa mogo^e zidati svetišč, ne semenišč, ne šol. Z bolnišnicami je še a Je> ker je opremljanje bolniških poslopij vedno dražje kot pa gradnja Vsv'	k* vsak katoličan, ki kaj da na svojo vero, daroval za misijone
ako leto vsaj to, kar zasluži v enem samem dnevu, bi bilo prav kmalu pr?lai?ano misijonarjem. Duhovniških poklicev je mnogo in dobrih, tako av* seulski nadškof, a mnogi nimajo sredstev, da bi poklic dosegli.
Elita se bliža Cerkvi.
Sv . «različnih vzrokov je mnogo Korejcev, ki bodo vplivali na razvoj Več)e domovine, stopilo v protestantizem. Vendar pa je vsaj zadnji dve leti je Zanimanja za katolištvo. O tem se prepričamo, če beremo poročilo, da U1 a lanske velikonočne praznike pri duhovnih vajah za akademike v seka h" katedrali poslušalo govore okoli osemsto visokošolcev. Koliko dobre-v a ^*° mogoče napraviti, če bi različne katoliške univerze v Evropi in ^eriki zagotovile brezplačne študije čim več korejskim študentom. Bo-
dočnost katoliške Cerkve na Koreji v veliki meri zavisi od plemenitosti katoličanov, ki bi mogli pomagati. Na Koreji še ni katoliške univerze in vendar bi prav gotovo dala ta več sadov kot pa recimo katoliška univerza n» Japonskem. Samo dve gimnaziji in nekaj tehničnih šol vzdržujejo katoličani na Koreji. Na državnih univerzah so posamezni profesorji navdušeni katoličani in pravi apostoli. Tako je eden izmed profesorjev v Taegu u-stanovil študijski krožek za proučevanje verskih vprašanj. V enem samem letu je med sodelujočimi dvajset fantov prosilo za sveti krst.
Med vojaki, ki so se vojskovali na Koreji, je bilo tudi nekaj Slovencev, ameriških državljanov. Ne bo še prišel čas, ko bi vsaj en Slovenec šel tja bojevat “dobri boj ”za duše? Odpri srce, odpri roke...
REPORTAŽA V SLIKI IN BESEDI IZ JAPONSKE
To je slika japonskih kmetic pri molitvi pred oltarčkom in kipom —' budističnim. Zvonec in neke vrste molek sta tudi budistična. Sploh je dosti čisto človeških vzhodnih stvari krščanstvu in budizma skupnih. Vsaj nekaterim sektam budističnim. A takoj pod to podobno zunanjostjo se začne prepad resnice: razlika med vero, ustvarjeno od pravega Boga, in med vero, na globok način narejeno po človeku. Kmetice na tej sliki najbrž prosijo kip ali duha v kipu, da jim podari dobro, zvrhano žetev. Čutijo nemoč človekovo ob naravi. Ali mislijo na greh?
Sliko poslal in misli zapisal o. Vladimir Kos S.J., Japonska.
Izbrala sem pot do resnice
(Psalm 118, 30)
Pot kitajske pisateljice Marije Yen do vere.
Ruda Jurčec, Buenos Aires
t Kitajska pisateljica Marija YEN je mlada; šele 31 let ima in je že sve-s?Vn° znana. Njena prva knjiga KITAJSKA BRSTI NAVZGOR (nemški na-n.°v knjige “China kratzt den Reinsnapf aus”, založba Wancura, Dunaj — uttgart) je postala v letu 1957 “bestseller” v Ameriki in v Evropi. Knji-so prevedli v različne jezike in naklade še vedno rastejo. Pod imenom v ;ir'ja Yen se skriva mlada kitajska izobraženka, ki je preživela vsa leta t^Iske in revolucije na Kitajskem in to v najnežnejši mladosti. Bila je med s j lm', ki so pred letom 1949 delali za zmago rdeče revolucije in skupno tovariši na univerzi v Pekingu je z navdušenjem pozdravljala prihod ko-kn!n*s^ne vojske v kitajsko prestolnico. Toda razočaranje je prišlo preit a*u; skupno s tovariši je morala ugotavljati korak za korakom, kako so n i ^.u n is ti izrabili idealizem mladine, kako so razočarali vse, ki so v komu-kihgledali rešitelje in graditelje moderne Kitajske. Kakor mnogo dru-jt-t\ je tudi sama začela razkrivati laži komunizma, toda morala je bežati cjt, eta 1950 se ji je posrečilo prekoračiti mejo pri Hongkongu. Z mnogimi tovariši je sklenila, da ne pojde nikamor, da se ne umakne v “svo-b|j svet” proti zahodu, ampak da ostane na kitajskih tleh ali pa vsaj Kitajske. “Mi mladi ne maramo v Ameriko ali v Evropo, kajti Kitaj-ostane naša bodočnost in naša rešitev in hočemo ostati blizu naše do-lUp.!ne, kar najbliže in njej vedno ob strani. Mi nismo zbežali pred revo-r0g|j0) ker so nas prehiteli komunisti in jo izvajajo; mi ostajamo na pod-vid i- k°rke. Ostali smo, da bi videli, kaj se bo zgodilo in to smo tudi zares iz,/', .- Danes vemo, kako je bil kitajski narod ogoljufan, kako so nas mlade di)’ j ■ Vse smo izgubili, toda eno vemo zatrdno: nikdar več se ne bo zgo-’ t*a t>i nas še kdo ogoljufal!”
Mladost: čudenje in vpraševanje.
Marija Yen se v Hongkongu ni vrgla samo v protikomunistično borbo; iskala je in sklenila je najti pot resnice. Resnica je bila zanjo svet, v katerem ni smela biti razočarana in ogoljufana.
Rodila se je leta 1928 bogati družini v provinci Fukien. Vsi v družini so bili brez vere in tega niso skrivali. Le stara mati je še bila verna budistka, ki je zvesto hodila po hiši in pred Budovimi podobami na stenah prižigala svečke in lončke s kadilom. Mala vnukinja je hodila ob njej in poslušala petje svoje babice. Le malo je razumela, vedela je le, da je bil Buda glasnik dobrote in ljubezni med ljudmi. Učil je, da naj bodo ljudje obzirni drug z drugim, da naj si pomagajo v trpljenju in da naj se vesele posmrtnosti. Oče se je preselil v Ameriko, mnogo potoval po Evropi; družina se je medtem preselila v Peking, kjer so najeli udobno, skoraj luksuzno stanovanje. Dokler je stara mati živela, je deklica hranila spomine in nauke p veri in ljubezni. Pozneje je vse izginjalo in kadar je slišala govoriti o veri» so povsod poudarjali samo to, kako je vera uspavalno sredstvo za neuko ljudstvo.
Hudi pretresi za Kitajsko in tudi za njeno družino so se začeli, ko so Japonci vdrli na Kitajsko in kmalu zasedli tudi kitajsko prestolnico. Takrat je deklica prvič opazila, da budistični nauki o dobroti in plemenitosti ne drže. Japonci so tudi bili budisti, pa so kitajsko ljudstvo ropali in zločinsko ravnali z njim. Kje je tukaj doslednost? Zakaj se Japonci ne drŽp navodil Budovih v razmerju do vernikov, ki verujejo v istega Budo? Zakaj Buda ni kaznoval Japoncev in pokončal njihovih vojska?
Takrat je začela obiskovati srednjo šolo. Živeli so v mestih južne Ki' tajske, kamor Japoncev ni bilo. Verski pouk ni bil več obvezen, vendar se je naučila Konfucejevih naukov; spoznala je njih globino in jih cenila. To' da v življenju jih nihče ni izvajal. Leta 1918 so v šole uvedli pouk o nauki*1 velikega graditelja moderne Kitajske, Sunjatsena in pozneje so v šolah u' kazali, da so se morali dijaki učiti govore in navodila maršala Čangkajšk»-Državni nauk o morali in pravičnosti je bil še bolj medel in plehek kot P3 je bil že Konfucejev. Zato se mladina zanj niti najmanj ni ogrevala. K0 je boj proti Japoncem doživljal neuspehe in se je začela širiti slava tistih' ki se na severu in v hribih bore proti okupatorju, je mladino zajel val ma1" ksistične propagande. Ker šola ni dajala ničesar trdnega, so segali po Ma>" xovih in Engelsovih delih. Dijaki so se na ilegalnih sestankih učili o tefl1, kako se je človek razvil iz opice, pri tem pa so črpali program za sociala0 in narodno revolucijo Kitajske v smislu komunističnih načel. Budovi, Kofl' fucejevi, Sunjatsenovi in Čangkajškovi nauki so bili pozabljeni. Mladim1 se je odločala za načrte revolucionarnih akcij in te je pripravljala kom11' nistična partija.
Dekliška leta so Yen vrgla v vrtinec; dasi1 je že sama v sebi čutila, ko jo razburja vse, kar se godi in kar gleda, je zgolj politična in aktivisti^ na delavnost ni veselila in zadovoljevala. Čutila je. da ima v sebi nek3* več: hodila je v gledališče, udeleževala se je plesnih tečajev za domap-narodne plese, iskala je pot v svet Resnice, Dobrote in Lepote. Ako hoče b1: svet popoln, tedaj mora znati človeštvu rešiti te ideale in jih tudi uresajj čiti. Resnico, Dobroto in Lepoto je učil Buda, a je ni uresničil. Razlag11* so jih za njim čisto drugi. Novi čas bo prinesel uresničenje teh ideala Niti pomisliti ni mogla na to, da bi bila tudi tokrat lahko razočarana! ^ stanki na univerzah so bili polni navdušenja in snovanja lepih načrtov»
skupinah in posamič so se izpopolnjevali v naukih in gradili zlate gradove. V tem valovanju je počasi pozabljala na pesmice, ki jih je prepevala pred Budo stara mati. Okoli nje je bilo preveč krivic in udarcev.
Na božjo navzočnost v svetu je popolnoma pozabila. Vse jo je prepričevalo, da mora iz lastnih sil zgraditi sestav o vsebini sveta, sama mora odkriti resnico, in ko bo o tem na jasnem, bo skupno z drugimi začela ustvarjati raj na svetu. Ko je bila šestnajst let stara, je bila prepričana, da je svet že prišel na prag resnice in da novi red prinaša dobroto in lepoto. Toda v zadnjem letu študij ha gimnaziji je morala poslušati predavanja, ki so Bila nekaka primerjalna razlaga verstev in naukov o morali. Prvič je takrat zaslutila, da marksizem ni jasen in dovolj trden, vendar ni mogla mimo vtisa, da je morala le nekaj relativnega. Preštudirala je dela moralistov in mislecev za nekaj tisoč let nazaj, spoznala glavne nauke krščanstva, moha-^edanstva in ostalih verstev. Spoznala je, kako raznolika je pot do resnice 'n kako zaviti so nauki o dobroti in lepoti. Izgubila je trdnost v presoji Marksizma in dvom se je naselil vanjo. Otresala se je tega razmišljanja, toda počasi je spoznavala, da vedno bolj misli na to, kdo je Bog in od kod je tisto, kar je sama hotela doseči, ko je to končno trojstvo imenovala Resnico, Dobroto in Lepoto.
Ob koncu vojne se je 1945. vrnila v Peking in tam nadaljevala študij na univerzi. Partija je pridobivala, koumitang maršala Čangkajška je izgubljal. Dijaki so bili še bolj odločni kot prej za časa japonske okupacije. Nauk o svobodi, rešitvi socialnih vprašanj in o končni sreči človeštva je Prihajal iz Moskve. Na univerzi so se pripravljali na komunistično zmago, le Yen ni nikdar storila zadnjega koraka in v partijo ni vstopila. Bila je prepričana, da to še ne more biti končni cilj, morala je počakati in si za tisto, kar jo je mučilo, ohraniti čast in svobodo. Vedela je, da na vprašanje, ali je Bog, še ni našla odgovora. Pač pa se je udeleževala vseh študentovskih akcij in bila je med tistimi, ki so v prvih vrstah 1949. pozdravljali prihod rdeče vojske v Peking.
Razočaranje je prišlo kmalu. Komaj je komunistična vlada prevzela o-olast, je najprej segla na univerze. Nič ji ni bilo za predhodno delovanje študentovskih krožkov in skupin. Prosvetni minister je ukazal, da se mo-riDo akademiki vsak teden udeleževati posebnih predavanj o komunizmu, teh ur vsak teden je morala biti devet. In ukaz je bil prvo, kar je dijake raztogotilo. Sledili so drugi ukrepi: oblast je uvajala novi red, ki je lomil Panogo tega, kar je bilo mlademu človeku ljubo in sveto. Prišla so koncentracijska taborišča, mladina je od blizu spoznala, kaj so prinašali komu-nistični odposlanci iz Moskve.
Komunizem kitajskega naroda ni osvobodil; v deželo je prišel iz tuji-ne in uvedel sistem, ki je trpljenje ljudem povečal. Uvedli so ukrepe, ki so odvzeli bogastvo vodilnim plastem, nastopili pa so novi ljudje, ki so bili "° ljudstva še bolj brezsrčni kot pa prejšnji oblastniki. Nauk Resnice se ni Uveljavljal ali izpopolnjeval, ljudje so morali slepo poslušati nauke, ki sta J1“ učila Stalin in Maotcetung. Nad vsem pa je vladal krut policijski re-11T1> ki je odpravil sleherno svobodo.
Vendar se komunizmu Yen še ni mogla popolnoma oddaljiti. Še vedno ?? Ji Prijali nekateri nauki o zgraditvi sveta. Zlasti pa ji ni šlo v račun, da .4 se morala odpovedati marsičemu, ako bi hotela grebsti za tem, kaj je • °K in, ali je, ali ni... Komunizem je trdno odgovarjal, da Boga ni in da Je vera opij, hipnoza za ljudstvo. Vera je bila plod neznanstvenosti in je aJemala samo čustva, misli pa ni mogla zadovoljiti. Človek, ki se preda
veri, se vrže v svet, ki je poln sanj. Yen je celo prijalo, da je komunizem vero preganjal in da so se predstavniki ver morali pred komunizmom umikati, kakor da bi bili popolnoma brez moči in za njimi ni nikogar, ki bi jim pomagal ali jim nudil zatočišče. Ko je začela razmišljati o tem, kaj so na Kitajskem ustvarili misijonarji, ji je bilo žal, ko je videla, kako so komunisti njihove zavode in bolnišnice zapirali. Misijonarji, zlasti katoliški, so opravili ogromno delo na Kitajskem, ki ni bilo samo delo za širjenje vere, ampak je tudi pomagalo kitajski kulturni in moderni civilizaciji na noge. Yen je bilo žal, da so morali misijonarji proč, bilo ji je hudo, da je toliko dobrega propadlo, toda bilo je prav, da je vera izgubljala svoje postojanke in da so zapirali svetišča. Vera je končno mogla biti nekaj lepega in celo koristnega; za Yen pa je bilo vendar glavno le to, da se vera mora umakniti, ker ni — resnična...
Kaj je resnica? Kaj je Bog?
Yen je komunizem v dobrem letu toliko spoznala, da je sklenila zbežati čimprej iz Pekinga in odšla je najprej proti jugu. Tam je oprezovala za možnostjo, da bi mogla prekoračiti mejo. V letu 1950 je bila že v Hongkongu, angleški koloniji, na otoku, ki je tik pred kitajsko obalo, nasproti velikega mesta Kanton. V Hongkongu je vstopila v protikomunistični center in postala glavna sodelavka v raznih protikomunističnih ustanovah.
Kot dijakinja v šolah ni toliko stremela za tem, da bi v matematiki ali v jezikih bila med prvimi in da bi bila najboljša učenka. Bila je odlična, vendar sama pravi, da se za vsebino in pomen posameznih predmetov ni zanimala. Bilo ji je glavno samo to, da bi z njihovo pomočjo spoznala, kaj je resnica in kje je. Kakor doma, tako tudi v Hongkongu ni smatrala za svojo glavno nalogo protikomunizem; hotela je le spoznati, ali bo v tem okolju prišla bliže tistemu, kar je iskala: Resnico, Dobroto, Lepoto.
Brž je uvidela, kako je življenje v Hongkongu zelo različno. V primeri z onim na Kitajskem se je v Hongkongu živelo, kakor da bi bili v raju. Vkljub temu je prav v tem okolju doživela takoj v začetku hude udarce in bridke izkušnje in ti so jo pretresli v tolikšni meri, da se je skušala rešiti z begom v sanje, ki so jo že nekoč navdajale v otroških letih. Njeni sodelavci v protikomunistični ligi so menili, da je aktivnost vse in da bo za višje, lepše ideale in za takojšnje odgovore ljudem v notranjih stiskah časa dovolj odgovarjati pozneje, ko bo komunizem že odstranjen in ko se bodo kot zmagovalci vrnili v domovino. Yen je pa šlo zato, da dobi takoj odgovor o tem, ali je Vsemogočni ali ga ni... Ko ji bodo odgovorili, bo šla šele naprej jn bo začela vpraševati, zakaj je Vsemogočni dopustil toliko gorja in zakaj ni zlo že zdavnaj iztrebil. Kamor je prišla, kjer se je ustavljala, je vpraševala ali pa navajala razgovor v smer, da so govorili o tem, kaj je Resnica, kje je Dobrota in kakšna je Lepota. Družbi tovarišev je začela že nekoliko presedati s svojim trmastim govorjenjem in kmalu so jo začeli klicati: gospodična Resnica, Dobrota in Lepota.
Jožef je bil eden izmed družbe, ki je bil katolik. Žalostno jo je opazoval in se ji pridruževal, ker je videl, kaj išče in bi ji rad pomagal. Prinašal ji je knjige z versko vsebino in razlago resnic ter sv. pismo. Vse je prebirala, vendar mu je odgovarjala, da njegov nauk ne prinaša resnico. Katoličani namreč ne žive tako, kakor uče v svojih knjigah. Ko je skušal pojasnjevati, mu je razposajeno vračala: “Vi sami ste hipnotizirani! Sama
Pa se ne dam hipnotizirati. Saj se Vam vidi, da ste pravi sanjač.” Ko jd vztrajal, mu je nekoč rekla: “Ohranite svoj katolicizem zase! Jaz imam vso svobodo in sicer tudi v verskem vprašanju. Nikdar mi več ne govorite o njem. Nikdar ne bom postala katoličanka, nikdar, dokler živim."
Menila je, da se je otresla poslanca. Sama je šla po svoji poti, vendar Je iskala svoje trojstvo in upala, da ga bo našla. Toda Jožef se je vračal in ni izgubil upanja. Yen je začel prositi, da naj se odloči in spet prihaja Vsaj včasih poslušat španskega misijonarja, ki je obvladal dobro kitajščino. Vabila dolgo ni hotela sprejeti, izgovarjala se je, da je preveč zaposlena. Tedaj jo je resno vprašal: “Vse študirate in za vse se zanimate! Prebrali ste razne knjige verske vsebine. Le zakaj se izogibate katoliškim knjigam? Ce hočete biti res dosledni in se znanstveno o vsem prepričati, ne smete mimo katoliške literature! Na svetu je okrog 500 milijonov katoličanov. Ali se vam ne zdi, da ti ljudje zaslužijo tudi nekaj vaše pozornosti?”
Yen je postala nemirna. Spoznala je, da je imel Jožef prav in da katoliški literaturi ni bila pravična. Kajti nič ji ne bi moglo škodovati, Če prebere tudi nekaj katoliških knjig; saj je prepričana, da katoliška yernica nikdar ne bo postala..(. Le odgovorov išče... In v tej skupini mkanja bi morala dopustiti tudi nazore iz katoliškega tabora. Kajti katolicizem more imeti tudi posebne odgovore za socialna vprašanja, za gospodarstvo, za vso kulturŠ.
Vsak četrtek je začela hoditi v cerkev, kjer je dopoldne španski pater dve uri razlagal nauke katoliške vere. Prihajala je z nezaupanjem — vsaj °P prvih predavanjih. V njej je bilo polno spominov, kako se je rušilo Vse, kar je bilo v zvezi z vero. Nauki stare mame so zbledeli; ko je začela ‘^Poznavati nauke kitajskega verstva, so jo od tam odtrgali in ji ukazali, da naj veruje samo tisto, kar bodo naročali politični voditelji in .'komentatorji dnevnih aktualnosti. Pred španskim patrom je sedela nemirna; Počasi se je umirjala, ko je pater začel razlagati darove trpljenja in potrpežljivosti. Potem je začela slediti njegovim mislim in je opazila, kako si Zeli, da bi vedela in slišala čim več. Bila je prepričana, da bo prišel trenutek, ko bo pater razkril, da so v njegovem nauku luknje... Po predavanjih je prihajal pater k njej in jo vpraševal: “Ali verujete?” Odgovarjala je: “Ne dam se uspavati!"
Ko je prihajala domov, je nrevledovala vse, kar je brala o verah. Primerjala je katolicizem s konfucionizmom; pregledovala zapiske iz Engelsa in Marxa. Vero je zavračala, ker ni mogla verovati v početnika živ-'Icnja. Nekega dne jo je pater ustavil in jo opozoril na zapestno uro: “Uro Uosite in veste, da jo je napravil urar! Življenje imate in morate pridati, da je tudi to moral nekdo ustvariti.” Yen je razmišljala: v urarja Verujemo, ker ga vidimo pri delu, V Boga ne verujem, ker ga ne vidim. . .
, Prav na isti način ni mogla verovati, da je Bog vsemogočen in do-ucoten. Učili so, da more Bog storiti le dobro in nikdar nič slabega. Toda dejstvo je, da so ljudje slabi in da je zlo na svetu. Zakaj je Bog dal človeku svobodno voljo? Ako je Bog dobrota, tedaj ne bi smel dopustiti človeku ako nevarno sredstvo kot je svobodna volja, je pri sebi ponavljala.
. Pater je dan za dnem prižigal sveče v Yenini duši in večal nemir, Vri*|val olja k radovednosti. Prihajal je k njej in ji zastavljal kratka vpraša. čutila je, kako se zapleta v zanko, kako'ne more več iz klopčiča Prašanj, ki terjajo odgovor. Neki večer se je vrnila domov in se vrgla .P Postelji na kolena: “Reci mi, reci: ali si ali nisi? Ali si, ali si resničen P vsemogočen. Ko bom dobila odgovor, se Ti bom popolnoma izročila.
Pomagaj mi, prosim, pomagaj mi, da bi Te mogla s svojim razumom spoznati in priznati.”
Njena molitev je 'bila uslišana, toda drugače kot si je zamišljala. Jožef je spet prišel na obisk in ji povedal, da bodo v največjem kinu v Hongkongu predvajali portugalski film o Fatimi. Šla je in je bila prepričana, da jo bo otroška zgodbica zabavala bolj, kakor vse druge štorije iz verskih knjig. Toda zgodilo se’je drugače. Bilo je prvič, da je po svojih otroških letih med filmom jokala; v kinu je bila tema in mislila (je, da je nikdo ni mogel videti. Kako jo je pretreslo, ko je slišala, kaj Marija pravi otrokom in kako so otroci potem vztrajali pri svojih izjavah: raje bi umrli kot pa lagali. Komaj so gledalci prišli ižj teme na ulico, se je Jožef odtrgal od družbe in šel v knjigarno čez cesto, kjer je kupil knjige o Fatimi. V kinu je najbrž opazoval Yen in videl njene solze... Podaril ji je knjige o Mariji iz Fatime.
Ko je prišla domov, je brž začela brati in ni nehala, dokler ni prebrala vsega do konca. Nič več ni mogla zanikati Marijinih besed. Pastirčki v Fatimi so bili neuki in si sporočil niso mogli izmisliti... Tudi je bilo nad 60.000 oseb navzočih, ko se je zgodilo tisto s soncem. Tudi slike v listih so čudež potrjevale.
Tedaj se je v njej resnično zamajalo. Ko je brala Marijine besede, kako naj molimo za grešnike in za resnični mir na svetu, je spoznala vsebino naročila, ki je bilo polno neizmerne ljubezni. Pozneje je priznala, da je tisti trenutek obljubila Kristusu, da bo verovala in da bo vse življenje posvetila temu, kako delati za božje kraljestvo in rešitev duš iz stiske. Bilo je prvič, da je pred Bogom priznala svoje grehe. Silno si je zaželela, da bi takoj kje dobila rožni venec in ga molila... Vendar ji je bilo nerodno, ker ni vedela, kako se moli.... Šla je kupit molitvenike in začela brati o rožnem vencu... Ko je poprej hodila včasih k maši, se ji je vse zdelo brezpomembno in skorajda smešno. Po spoznanju Marije pa je takoj doumela misterij službe pri oltarju. Sveto pismo je sedaj prebirala drugače in odkrivala globine... Kristus se ji je odkril in zazdelo se ji je, da plava v brezbrežnem morju blaženstva. Cim bliže je prihajala vsebini vere, tem širše in veličastnejše je bilo morje.
Pater jo je krstil na velikonočno nedeljo leta 1953. Po krstu ni več čutila nobenih težav v vprašanju svobodne volje; v njej je živela zavest, da ni več sužnja, in lastno nadzorstvo nad samo seboj je naraščalo. NiČ več ni bilo strahu pred hipnozo; polna je bila miru in sreče!
Boj med angelom in satanom je bil končan. Vsebina borbe proti komunizmu je dobila nov smisel; nekdo močnejši je stopil v njeno dušo in jo napolnil. Marija jo je pripeljala na prag krsta. Ne gre samo za borbo proti komunizmu; sama pravi, da poslej koraka v boj za božjo zmago.
Sedaj je Yen v Hongkongu znana pod imenom Marija. Tam vodi ogromno ustanovo, tiskovno organizacijo, ki ima v službi nad 230 časnikarjev in izdaja knjige, revije in več tednikov. Vendar je le redko v pisarni; mnogo mora potovati po svetu in večkrat na leto je v Evropi, kjer se udeležuje kongresov in pripravlja iždaje svojih knjig ter piše uvode za izdajo prevodov svojih knjig,v razne jezike. Ko je bilo glavno delo opravljeno, se je podala v Rim, kjer je na zavodu Regina Mundi sklenila tri leta poslušati predavanja o teologiji za laike. Po posebnih navodilih svete stolice pa pripravlja novo izdajo svojih spisov in skrbi za sredstva, ki naj omogočijo, da bi čim več kitajskih akademikov prihajalo študirat V Rim ali Evropo.
DUH SVETEGA VINCENCIJA,
USTANOVITELJA MISIJONSKE DRUŽBE - LAZARISTOV Piše BRANKO BOHINC, Toronto, Kanada.
VI. MISTIKA DELA
“Delajte bolj zato, da bi po delu našli stik z Bogom.”
Sv. Vincencij ni bil teoretik, bil je praktičen apostol. Zato ni razvil Rv°je posebne šole duhovnega življenja. Zajemal je iz tedanjih virov, a tako priličil in v sebi uglasil, da je vsemu dal svojo barvo. Zato upra-Vlčeno moremo govoriti o Vincencijev! duhovnosti, ki naj oživlja vse njegove duhovne otroke in vodi vse njegove ustanove.
p Prav izrazita posebnost Vincencijevega duha pa je “mistika dela”.
?znal je kontemplativno življenje. Cenil in ljubil je kartuzijane, trapite, karmeličanke, kratko: vse kontemplativne redove. A zase in za svoje izbral tako imenovano mešano ali apostolsko življenje. In sam je trdil, ra je to življenje najpopolnejše, ker združuje v sebi oboje: kontemplacijo ln apostolat. In končno, ali ni to življenje živel Kristus, ki je Vincenciju i>rvi in glavni vzor. v
Kristusov apostol.
j Vincencij hoče v svojih ustanovah nadaljevati Kristusovo življenje delo. Zato se umika v samoto in gre med ljudi. Vsak njegov otrok mora 1-uževati oboje. A tako, da oboje tvori eno celoto. Tudi "Rejenosti.
v tem ne trpi
st ^e^tev je preprosta. Globoka notranjost samo po sebi vodi v apo-^ 0|at. In apostolat ni nič drugega kot prekipevanje globoke notranjosti. ^.Jubezon ne da miru, da ne bi nesel sreče, miru in božjega življenja tudi j 8tlm, ki ga še nimajo. Žeja po Bogu pa tudi ne da miru, da bi se zgubil 7 J^ztresel med ljudmi, zato hrepeni po samotni molitvi in združevanju ti°gom.
. To seveda velja predvsem za njegove misijonarje in usmiljene .sestre, va' drugi sodelavci, ki so sicer v drugačnem poklicu in morejo le nekaj aa posvetiti karitativnemu delu, morajo svoje delo zasidrati v nadnaravni življenje. Tudi njihov apostolat mora izvirati ne le iz prepričanja in «b°ke vere, ampak tudi iz duše, ki je tako prežeta ljubezni in tako . Da božje navzočnosti, da ne strpi, da ne bi ponesla tega življenja dru-*D' Od tod izvira ves apostolat in vsa karitas. p . *n končno, če je tudi karitativno delo nadaljevanje Kristusovega dela, K,etn je že po sebi jasno, da mora izvirati jz tistih nadnaravnih virov, °i' je izviralo pri Kristusu.
0r kamo ta močna nadnaravna miselnost more zavarovati karitativne fraDizacije, da ne zaidejo v zgolj zunanje delovanje, zbiranje denarja in
razdeljevanje revežem, kot da bi bile samo “hranilnice ubogih”. S tem bi jim bil zadan smrten udarec.
Ni karitas nameček krščanskega življenja, ni propaganda vere, sm° rekli, biti mora pristen izraz resnično globoke vere in nadnaravnega življenja. Iz teh globin izhaja, še bolje: izhaja iz Kristusa in se vrača h Kristusu. Zato materialna podpora predstavlja le manjši del tega, kar se po dobrodelnih organizacijah mora izvršiti. Neprisiljeno a zanesljivo more biti končni cilj duša. To pa more biti le, če naravno in samo po sebi vse delo vre iz preobilja notranjega življenja.
Tako tudi tisti, ki se morejo le delno posvetiti temu apostolatu, niso oproščeni skrbi, da grade predvsem svojo notranjost.
Stik z Bogom.
Cilj vsake duhovnosti je združenje z Bogom, ker to je cilj našega prizadevanja, da to združenje dosežemo za vso večnost. Duhovne smeri pa kažejo razna pota do tega združenja. Kontemplativci ga iščejo predvsem v bogomiselnem življenju; ljudje v svetu v izpolnjevanju svojih dolžnosti! Vincencij v apostolatu.
Svojo misel je točno izrazil s temile besedami: “Ne delajmo toliko zato, da bi delo dovršili, ampak bolj zato, da bi po delu našli stik z Bogom-’ Pravijo, da je s tem Vincencij nakazal svojsko pot kontemplativnega združenja. Ne kot običajno z bogomiselnostjo, ampak z delom. Odkril je mistiko dela!
Ni samo izraz notranjega življenja njegov apostolat, biti mora tud' ves naravnan v to, da človeka združi z Bogom. In to je prvi cilj Vincenci-jeve delavnosti. Kakor .se v samoti in molitvah in premišljevanjih kartU' jo, bodite mirni, vi ljubite, toda ne le z besedo in sladkim čustvom, kat zijanci zedinjujejo z Bogom, tako se Vincencij združuje s svojim delom.
Seveda pa zaradi tega terja od človeka veliko notranje moči. Stati J sredi sveta, v metežu življenja ohranjati toliko notranjega miru, da je tud' delo neprestano poduhovljeno in tako izvršeno, da me vodi' do pravega kontemplativnega cilja: združenja z Bogom, tako življenje zahteva osebnosti. In sv. Vincencij je taka osebnost bil.
S tem seveda od svojih veliko zahteva. Združevati morajo dva, p ra V I zaprav nasprotujoča si elementa: notranjo zbranost v Bogu in delo med ljudmi in za ljudi.
To je mogoče doseči le z neprestano vajo v božji pričujočnosti, s pogostnim obujanjem dobrega namena, ki delo posvečuje, in s skrbnim pri' zadevanjem za duhovno življenje. Da to doseže pri svojih, ni odstopil od zahteve, da vsak dan premišljujejo, si izprašujejo vest, pogosto ves daP vsaj za trenutek pomislijo na Boga, v njih pričujočega. Končno je vse \° strnil v tisto svojo vajo, ki naj vse to doseže: iskanje in izpolnjevanj6 božje volje. V to je obsežena pogosta misel na Boga, dober namen, nad' naravno gledanje. Zato je potem vse delo res po božji volji, je nadnaravni posvečeno in plodno za apostola samega in za duše, med katerimi dela. Krat' I ko: tako delo zedinjuje z Bogom.
Tako se delo spremeni v molitev in se zgodi tisto, kar ustvarja v apostolu popolno harmonijo; delo ni nič manj božje kot molitev in molite’f nič manj človeška kot delo. Povsod je ves človek, toda povsod božj'
človek. Potem samo po sebi tako delo vodi do cilja: združenja z Bogom, Posebno pa še, če na to pomislimo.
Tako je Vincencij s svojim življenjem začrtal pot in s svojimi nauki .Povedal, kako naj žive njegovi duhovni otroci, če hočejo zares dedovati Negovo dediščino.
Na nas je, da v svojem stoletju postanemo veliki apostoli. Brez nare-Jenosti in hvalisanja, a vedno v prvih vrstah, kjer je treba truda in na-P°i‘a za božje kraljestvo. Take nas želi imeti sv. Vincencij. Čakajo nas velike naloge. Zmogli jih bomo le, če bomo polni Vincencijevega duha.
Brez njegovega duha pa utegnemo zapraviti bogato dediščino in napraviti sramoto svetniku, ki je velikan po ljubezni, notranjem življenju in aPostolskem delu.
In če je rekel usmiljenim sestram čudovito besedo: vaš poklic je lju-Pezen, velja v veliki meri tudi za ostale apostole in karitativne delavce: ya-š poklic je ljubezen. Vsak mora biti zajet v ta božji krogotok ljubezni: lz Gospodovega Srca izvira, po karitativnih delavcih in apostolih se prečka med uboge in po njih spet vrača k praviru: Bogu. S tem bomo tudi dvajsetemu stoletju dokazali, da še živi naš Bog, Bog ljubezni.
KONEC
REPORTAŽA V SLIKI IN BESEDI IZ JAPONSKE (Poslal o. VI. Kos S.J.)
. Ji o dosežejo dečki 3., 5. in 7. leto, oklice pa 3. in 7. leto, jih starši Praznično oblečejo in privedejo v rajevni budistični tempelj, da jih Predstavijo njih varnostnim božan-J°m in jim izprosijo naklonjenosti, •drav j a in uspeha. A misli o grehu J v takšnih molitvah zaman iskali. l,ui šintoistične molitve ne poznajo Dznanja greha. Zdi se, da je pravo 'znanje greha božja milost; da va-nJ° Vstopi pojem pravega Boga. Vsaj k. vZVnai Pri nas poganski molilci ne dZejo zavesti grešnosti.
j tragika tega in podobnih običajev Hav tem, da je toliko želja in potrebe ha c\°vekovi strani, na strani bogov .n' odziva. In čeprav živimo v 20. pjj|C*Ju. je še zmeraj možno, da v ki-pa.. oogov prebivajo na njim lasten h- duhovi. Zakaj bi ne, ko pa Sv lW-Vajo’ brez razloga nadangel uihael, patron Japonske.
MOČNEJŠI OD SMRTI
KANADSKI MUČENCI ■ ZGLEDI, KI VLEČEJO
Piše JANEZ KOPAČ C.M., Toronto. — Nadaljevanje.
II. del
Med Petunci.
Kakih trideset milj jugozapadno od Huronije je prebival indijanski rod z imenom Petunci. S Huronci so živeli leta 1639 v prijateljskih odnošajih-Njihov jezik je bil zelo podoben huronskemu. Med te Indijance je sedaj poslal superior Hieronim Lalemant misijonarja Karla Garniera in Izaka Joguea. Huronski čarovniki so ju že vnaprej med Petunci razupili. Do' spela sta med nje prav v času, ko je med njimi razsajala tista bolezeh, ki je pred kratkim divjala po Huroniji. Misijonska pot k njim je bila zel° težavna: po snegu in ledu. Ponovno sta se izgubila v snežnem gozdu in Ž" mislila, da bosta zmrznila. Ko sta dospela k Petuncem, so jima povsod za' pirali vrata. Le sem pa tja sta našla kakega dobrega Indijanca, ki ju je prenočil. Tudi k umirajočim so ju včasih klicali. Cesto sta šla po trideset in še več milj po snegu samo, da bi rešila eno dušo umirajočega Indijanca-Pa nista bila v življenjski nevarnosti le na samotnih potih po gozdovih-ampak tudi v vaseh. Poglavarji so ju morali često skrivati pred razjarje; nimi Petunci. Kajti v katerokoli vas sta prišla, so že prišli pred njima njun» sovražniki in so ju razupili. Ko je Jožef Chihwatenhwa zvedel, kako trd* , jima gre med Petunci, jima je prišel na pomoč, ju branil in se na vse načine trudil, da bi jima pridobil ugled. Vsi trije so se po treh mesecih brezuspešnih' naporov prepričali, da čas za oznanjevanje evangelija Petun' cem še ni napočil. Vendar je bil njihov trimesečni misijon med Petunc* uspešnejši kot so mislili. V teh mesecih so si dobro ogledali ozemlje, nai'C' dili zemljevide z oznakami vasi in poti; spoznali so značaj in običaje Pc' tuncev in se dobro naučili njihovega narečja. Obiskali so nad tisoč družin-krstili več umirajočih in jih vsaj nekaj pridobili za katoliško vero. Superiof Lalemant je pisal v Francijo: “Ta misijon je bil izmed vseh najbogatejS»-ker so bili križi najtežji in bridkosti najobilnejše.”
Poleti I. 1640, nekaj dni po osemdnevnih zaprtih duhovnih vajah v Trdnjavi Svete Marije so Irokezi ubili v gozdu Jožefa Chihvatenhwa, k*1, je bila velika izguba za misijone v Huroniji. Naslednje leto je šel mis>' jonar Garnier zopet na misijonsko pot med Petunce. Sedaj je moral še v*c pretrpeti. Poglavarji vasi so obljubili celo denar tistemu, ki bo misij0,' narja ubil. Ponovno je le po posebni božji Previdnosti ušel smrti. V°° mesecev se je trudil med Petunci, a spet je imel zelo malo uspehov. nekaj umirajočih je krstil in nekaterim približal lepoto katoliške vere, d* so se začeli vsaj zanimati zanjo.
k
Na višku apostolske gorečnosti.
Predstojniki so videli, da se bo misijonar Garnier uničil s temi misijonskimi pohodi k Petuncem, ki prinašajo tako malo uspehov, združeni so pa s tako mnogimi nevarnostmi za življenje. Po drugi strani pa tudi oiso hoteli zavirati misijonarja v njegovi gorečnosti. Zato so ga nastavili na veliko misijonsko postojanko Svetega Jožefa, dvajset milj jugovzhodno ?d Trdnjave Svete Marije. Ustanovil jo je pred leti misijonar Brebeuf. Vas jo štela nad dva tisoč prebivalcev, torej obsežno področje za Garniero\o gorečnost. Nekaj dni po njegovem prihodu v to vas je na smrt zbolela trinajstletna deklica, hči največjega čarovnika v Huroniji. Prezirajoč nevarnost, je šel misijonar k njej in jo je začel pripravljati na krst. Ko je °če videl, da jo hoče misijonar krstiti, ga je skušal s silo zapoditi iz hiše. A tedaj se potegne zanj dekle. Odločno reče očetu: “Tu ne boste odločali Vi, ampak jaz. Hočem biti takoj krščena, ker želim priti v nebesa.” Oče Je ostrmel brez besede, le opazoval je misijonarja, ki je deklico krstil. Občudoval je blaženi mir, ki se je pri krstu razlil nad deklico. Umrla je, kakor da bi sladko zaspala. Odslej je čarovnik nehal sovražiti misijonarje. Misijonar Garnier je veliko pridobil na ugledu. Spreobračaj je pogane v Množicah. Njegova gorečnost za duše je postala brezmejna. Pozabil je na spanje in na jed, kadar je šlo za reševanje duš, pa četudi za rešitev le pne same duše. Večkrat ga je Bog čudežno rešil smrti v viharju ali ko Je zašel v snegu. Da je rešil le eno dušo, je prehodil po petdeset milj v Pajhujši vročini ali najbolj mrzli zimi. V tem mu je bil pozneje podoben valiki slovenski misijonar Baraga. Če z besedami ni mogel rešiti duše, jo je akušal z ljubeznijo. Bolnike je nosil na hrbtu po milje daleč na njihove domove in ostal toliko časa pri njih, dokler niso okrevali. Njegova nesebičnost in sočutna ljubezen, čar njegove svete postave in njegove žive, proseče °ci so ganile tudi najbolj trdovratne grešnike. Včasih se je kdo spreobrnil aamo, ko je pogledal misijonarju v oči, tako ga je presunil misijonarjev ljubeznivi pogled. Pri spreobračanju mu je pomagal tudi angel varuh: tako njegov kakor angel varuh tistega, ki ga je spreobračal. Indijanci so t**dili, da so večkrat videli ob misijonarjevi strani mladeniča nenavadne JpPote, ki jih je spodbujal, naj poslušajo misijonarja. To milost mu je naklonil zato, ker se je vedno zaupno priporočal svojemu angelu ^aruhu na vseh svojih misijonskih potih in pri vsem misijonskem delu. “ri ogromnem misijonskem delu na svoji veliki misijonski postaji je še Vedno našel čas, da je šel včasih misijonarit tudi k Petuncem.
Na zadnji postojanki.
, L. 1646 so Petunci sami zaprosili za misijonarja. Postali so misijonarjem , 0lJ naklonjeni. Pa tudi večje število Huroncev, ki so iz strahu pred Iro-^ezi pribežali k Petuncem, so si misijonarjev želeli. V oktobru 1646 se je djinfi preselil misijonar Karel Garnier in sicer v vas Etharito, ki je bila ud zaščito sv. Janeza Evangelista; misijonar Leonard Garresu pa v vas 2JCare,ni°ndi pod zavetje evangelista Mateja. Oba sta vsak v svoji vasi j'p/'dila kapelo za kristjane. Velikih uspehov pa nista imela. V dveh letih bilo komaj 184 spreobrnjencev, a še od teh največ umirajočih. Na Gar-gee^ov* bivši postojanki pa je tedaj 4. julija 1648 misijonar Anton Daniel dosegel palmo mučeništva. Patra Garniera je ta novica v živo zadela;
lotila se ga je skoraj sveta zavist. Pisal je svojemu bratu v Francijo: “Naj bo zahvaljen Bog, ki me je zaradi grehov kaznoval in mi odklonil krono, katero je poklonil misijonarju Danielu." Vendar pa konča pismo z upanjem na skorajšnje mučeništvo: “Zares, moj brat, gledam nase kot na žrtev, ki bo kmalu darovana na oltarju.” Še je doživel in preživel mučeniško smrt misijonarjev: Brebeufa in Karla Lalemanta; doživel je razdejanje Trdnjave Svete Marije, katero so misijonarji sami porušili, ko so se s Hu-ronci umaknili na Krščanski otok (Christian Island). Od Trdnjave Svete Marije so ostale le razvaline in polomljene palisade, kot simbol uničenega huronskega rodu.
Misijonarja sta kljub vsem tem preizkušnjam nemoteno nadaljevala misijonsko delo med Petunci. Vendar je kmalu prišel konec tudi za misijonarja Karla Garniera. 7. decembra 1649 popoldne so Irokezi vdrli v njegovo misijonsko postojanko prav tedaj, ko so vojaki, ki bi morali braniti vas, bili odsotni. Šli so namreč prav ta dan zjutraj vohunit za Irokezi. V vasi je nastala velika zmešnjava. Mnogi so skušali uiti. Irokezi so vse, katere so našli, na mestu pobili, koče pa sproti požigali. Ker so se Irokezi bali, da se bodo petunski vojaki kmalu vrnili, so hiteli z uničevanjem. Trgali so materam otroke iz naročij in jih na mestu poklali; pobijali so žene in starčke ter jih sproti metali v ogenj. Misijonar Garnier je skočil v kapelo, kamor so se zatekli kristjani in jim je zaklical: “Obsojeni smo na smrt, dragi bratje! Priporočite se Bogu in se skušajte rešiti z begom! Ohranite vero in naj vas smrt najde v milosti božji!” Blagoslovil jih je in jim dal odvezo od grehov; nato so kapelo zapustili in se razbežali. Ko so ga zvesti kristjani prosili, naj beži z njimi, je odklonil, češ da se mora žrtvovati za umirajoče, ki v teh usodnih trenutkih ne smejo ostati brez duhovnika.' Srce mu je prekipevalo od veselja, ko je videl, da je tudi zanj napočila ura mučeništva, po kateri je tako hrepenel, in da bo omahnil sredi apostolskega dela kot žrtev za rešenje Indijancev. Tekal je od koče do koče, dajal odvezo od grehov, krščeval, tolažil in hrabril umirajoče. Tako je bil zaverovan v apostolsko delo, da še zapazil ni Irokeza, ki se mu je približal. Irokez je pomeril puško v misijonarja; krogla ga je zadela v prsi. Pri priči se je zgrudil na tla in se za hip onesvestil. A le za hip. Kmalu je prišel k zavesti in začel moliti. Ozrl se je okrog sebe in zagledal, da le nekaj korakov proč od njega umira mož. Napel je vse sile, da bi se privalil do njega in mu pomagal v smrtnem boju. Nek Irokez je zapazil, da se misijonar še premika, zato mu je prav v hipu, ko je še hotel pomagati umirajočemu sosedu, presekal glavo, da so osteklenele tiste lepe krotke oči, ki so ganile toliko grešnikov in jim izprosile izpreobrnjenje.
Kristjani, ki so se rešili, so šli povedat misijonarju Garreau-ju, kaj se je pripetilo v Ethariti.
Misijonar je prihitel na kraj nesreče. Strašen prizor! Kupi mrtvih trupel, ki so bila vsa razmesarjena in razsekana: duh po ožganem mesu ter kupi pepela in razvalin. Šele po dolgem iskanju je našel med kupi trupel truplo misijonarja Garniera, pokrito s krvjo in pepelom. Slekel je del svoje obleke in oblekel za silo golo truplo mučenca in ga pokopal na kraju, kjer je prej stala kapela, od katere je ostal le še kup pepela.
Po vsem katoliškem svetu so ta dan praznovali praznik brezmadežnega spočetja Marijinega, skrivnost, katero je misijonar Karel Garnier tako zelo častil. Marija Brezmadežna, katera ga je —kot je sam trdil— nosilu
skozi vso mladost v naročju, da se ni omadeževal, in ga postavila v Jezusovo Družbo, ga je ta dan za večno vzela v svoje brezmadežno naročje kot slavnega mučenca in velikega misijonarja svete Cerkve.
Svetnikov pomen.
Vemo, da vsi svetniki pri Bogu za nas prosijo. In toliko mogočnejši Priprošnjiki pri Bogu za nas so, kolikor večjo slavo so pri Bogu dosegli in kolikor bolj goreče nas ljubijo v Bogu.
Misijonar Karel Garnier je že na zemlji neizmerno ljubil vse ljudi, tudi največje grešnike; te še prav posebno. Vse je storil zanje, samo da jih je spreobrnil. Isto poslanstvo vrši tudi danes v nebesih. Priporočajmo mu najbolj zakrknjene grešnike in brezbožnike v domovini in po vsem svetu, in še zlasti vse zakrknjene pogane po misijonskem svetu. Nam vsem, zlasti pa naši mladini je misijonar Karel Garnier privlačen zgled apostola. Celo življenje je reševal druge, še v smrti prav zadnji hip, ko je —sam umirajoč— hotel pomagati umirajočemu možu poleg sebe.
Ali se ob takih zgledih slovenska mladina še more prepustiti lagod-nosti življenja? In to sredi dvajsetega stoletja, ko milijoni ljudi tonejo v Poganstvu in brezboštvu?! Mi potrebujemo novih in številnih Karlov Gar-uierov tudi med slovensko mladino.
Sveti mučenec Karel Garnier, prosi za nas in obudi med nami novih apostolov in misijonarjev, ki bodo šli reševat duše in širit božje kraljestvo pa vse strani sveta, za ceno kakršnihkoli žrtev, tudi za ceno lastnega zivljenja!
PREMIŠLJUJ. . .
Dve miljardi in 635 milijonov ljudi je na svetu.
Miljarda in 720 milijonov zemljanov ni krščanske vere.
Od vsakih petih ljudi trije niso krščeni.
Od vsakih petih ljudi štirje niso katoličani.
Azija sama ima miljardo in 345 milijonov ljudi, torej več kot polovico človeštva, in samo trije odstotki so katoliške vere.
Za Azijo in Afriko, ki skupaj štejeta miljardo in 563 milijonov ljudi, je samo dvajset tisoč duhovnikov.
Francija ima pa 43 milijonov ljudi in štirideset tisoč duhovnikov.
Res je: misijonsko delo Cerkve se je komaj začelo.
Kako veliko je človeško morje in kako malo je ribičev!
“Hodite za menoj in napravil vas bom za ribiče ljudi” (Glej: Mt 4, 19).
Boj in trpljenje makedonskih uniatov
BRANKO BOHINC, Toronto, Kanada.
Morda so poleg Rusov danes Makedonci najbolj zreli za zedinjenje s katoliško Cerkvijo.
V	svojih apostolskih načrtih smo Slovenci gledali bolj na Daljni Vzhod, kot na bratski narod, ki živi v mejah Jugoslavije. Pod vplivom velesrbske miselnosti smo morda sami nosili predstavo, da so Makedonci le Južni Srbi. So pa samostojen narod s svojim slovanskim jezikom, ki ni ne srbski ne bolgarski, ampak makedonski. In tragično je, da od kralja Samuela, ki je ustvaril Veliko Makedonijo in na tako krut način propadel, pa do najnovejše povojne dobe Makedonci niso bili samostojni. Tudi današnja samostojnost je problematična in tudi danes je makedonski narod še razdeljen, saj ima močne skupine v Grčiji in Bolgariji. V obeh državah pa je teženje, da se Makedonci vtope in izginejo.
Njihov boj za svobodo in neodvisnost je tesno povezan s prizadevanjem za zedinjenje. Prav letos je preteklo sto let, odkar se je gibanje za zedinjenje pričelo. Bil je trenutek, ki smo ga katoličani zamudili. Stoletno preganjanje in stoleten odpor je zedinjeno Cerkev skoro uničil, vse, ki so ostali trdni, pa izčistil. Še danes se razdiralno delo nadaljuje, morda še bolj pretkano kot kdaj prej. In še danes se morajo katoličani vzhodnega obreda v Makedoniji boriti za svoj obstoj. Ker o tem vprašanju “Katoliški misijoni" niso še nikdar podrobno pisali, je prav, da napišemo kratko zgodovino preteklih sto let, še bolj podrobno pa dogodke v zadnjih desetih letih in sedanji položaj.
Iz razumljivih razlogov bodo iz novejše dobe morala kakšna imena izostati, kajti ljudje so še vedno pod terorjem Komunistične partije in bi postali žrtev komunističnih šikan. Vendar ne bomo zamolčali nobenega dejstva. Ta dejstva pa so kakor krik obsodbe in krik po svobodi in demokraciji. Tako močna so, da ni treba nobenega podčrtavanja in nobenega izbiranja krepkih besed. Sama po sebi zadostujejo in sama po sebi govore tako živo, da se ob tej besedi mora zganiti vsako katoliško srce.
In to je končno namen tega poročila, da se zavemo svoje katoliške dolžnosti in pripravimo na čas in uro, ko se bo blagi makedonski narod mogel svobodno obrniti na katoliško Cerkev s prošnjo, da ga sprejme v svoje naročje. Tako uro smo enkrat zamudili, ne dopustimo, da bi jo zamudili še drugič.
In mladi ljudje, ki ne vedo kam s svojim idealizmom, naj se zamislijo v dejstvo, da se bliža čas, ko se bo slovanski Vzhod odprl. Kdo bo takrat pripravljen? Kaj danes storimo za to pripravo? Koliko imamo duhovnikov vzhodnega obreda, ki bodo mogli tisto uro prodreti v Makedonijo, Bolgarijo, Rusijo? Čudno bi bilo, da bi bili pripravljeni Francozi in Španci in Nemci, ne pa mi Slovani. In unionistični centri v teh narodih so naša obsodba.
I. STOLETNICA MAKEDONSKE UNIJE.
V	nasprotju s florentinsko unijo se je unija v Makedoniji pričela od spodaj navzgor. Slovanski Makedonci in Bolgari niso več mogli prenašati
Krškega jarma. Slavna ohridska patriarhija je bila ukinjena in v liturgiji je bil slovanski jezik zamenjan z grškim. Sledi verskega in kulturnega središča v Ohridu, ki so ga ostvarili učenci sv. Metoda, zlasti dve veliki osebnosti: Kliment in Naum, so skoraj izginile. Ostal je le spomin slavne Preteklosti, ki je še danes zapisan v razvalinah Klimentove šole, tolikih cerkvah, ki jih krase čudovite freske, občudovane od umetnikov vsega sveta, in ne nazadnje: v trdnjavi Samuela, poglavarja svobodne Makedonske države.
Helenizacija ozkosrčne grške pravoslavne cerkve je vse te spomine hotela izbrisati.
Ko pa je dal turški sultan Mohamed II. večjo svobodo kristjanom, so se začeli tudi Makedonci narodno prebujati. Rusija in Francija sta to Kihanje podpirali. Delo je bilo težko, saj n. pr. v Ohridu 1. 1845, kot poroča Rus Grigorovid, skoraj ni bilo človeka, ki bi znal svoj jezik, grški vpliv je zadušil vse: vse šole so bile grške in niti v cerkvi ljudje niso slišali svojega jezika.
Da rešijo svoj narod in svoj jezik in svojo kulturo, so vplivni možje iskali stik s katoličani. V Bolgariji so med pribeglimi Poljaki delali zlasti Pavlinci, resurekcionisti in asumpcionisti, v Makedoniji pa skoro izključno lazaristi. Kasneje so jim prišli na pomoč šolski bratje, jezuiti in dominikanci. Delo misijonarjev in sester usmiljenk se je širilo iz dveh žarišč: Soluna (1842) in Bitole (1856). Začetek unije je bil poln upanja, potem so sledili težki boji in nazadnje je unija skoraj razpadla.
Koncem 19. stoletja je bilo na makedonskem ozemlju okrog 60.000 uniatov, tik pred prvo svetovno vojno še kakih 10.000, danes jih je le ukrog 3.000. Zanimiva in poučna je burna zgodovina makedonskega misijona. Zato je prav, da jo ob stoletnici osvežimo, posebno ker vstaja novo uPanje, da bodo otroci sv. Vincencija to delo nadaljevali.
Upapoln začetek.
Bilo je v letu 1859. V Kukušu so verniki cerkve sv. Jurija napisali na vrata, da so s 1. marcem dobili nazaj svoj materini jezik. Že trikrat 80 za to prosili svoje cerkvene poglavarje, a zastonj: Grki so ostali zvesti svoji grški politiki. Zato so se obrnili na papeža Pija IX. s prošnjo, naj lih sprejme, jim pusti obred in domači jezikvjim da svoje cerkvene po-Poglavarje, oni pa bodo priznali oblast in avtoriteto papeža in katoliške Cerkve. Gibanje v vasi Kukuš, ne daleč od Soluna, je vodil tamkajšnji učitelj Nako.
Iz njihove prošnje se vidi, da jih ni vodil samo narodnostni vidik. Pritožujejo se nad nevrednimi duhovniki, posebej nad škofom Meletijem. *u jasno izražajo željo, da hočejo zedinjenje iz notranjega prepričanja.
V središču gibanja, ki se je sprožilo v Kukušu in se je potem z bliskovito naglico širilo v okolici Soluna, je stal g. Bore C.M. Z vso naklonjenostjo in uvidevnostjo je poslušal njihove prošnje in jih tolmačil ®veti Stolici. Že leta 1855 je rešil iz turških ječ dva brata Svištov, vplivna tooža, ki sta postala katoličana. In ko je padel v nemilost pravoslavni ^kof Galati Benjamin, ki je pisal svetemu očetu, pa ga je zato patriarh ual zapreti, je bil spet g. Bore tisti, ki je posredoval, mu priboril svobodo |n ga tudi pridobil, da je postal katoličan. Prav tako je rešil časnikarja nragana Cankova, ki je potem igral veliko vlogo v bolgarski in make-
SLOVENSKA NOVA MAŠA PO VZHODNEM OBREDU
V nedeljo 19. aprila 1959 je bil posvečen v Rimu slovenski jezuit oče Silvin Eiletz S.J. v duhovnika bizantinsko slovanskega obreda.
Prinašamo nekaj slik z obredov posvetitve in nove maše. Svečano posvetitev, ki je bila v zavodu za vzhodno bogoslužje “Russicum” v Rimu je opravil ruski škof vzhodnega obreda, msgr. Katkov, ob navzočnosti več duhovnikov in ob asistenci slovenskih jezuitov, pp. Korena in žužka Ivana S.J. Vse. obrede posvetitve je spremljal ruski zbor pod vodstvom dirigenta p. Pichlerja. V ponedeljek 20. aprila je p. Silvin Eiletz pel svojo prvo daritev v cerkvi sv. Klementa pri oltarju sv. Cirila. Soslu-žitelja sta bila direktor “Rus sicuma”, p. Horaček in p. žužek. Svečano novo mašo, ki so ji prisostvovali gen. asistent, p. Prešeren SJ in rev. Marko Kranjc, ki ije zastopal novomašnikove starše, je
povzdignilo petje ruskega zbora. Istega dne je novo-mašnik po vatikanskem radiu pri večerni oddaji pozdravil svoje starše, brate in svakinje. Nagovoril jih je najprej v španščini, potem pa še v slovenščini. Ob koncu jim je podelil novomašni-ški blagoslov.
V nedeljo 26. aprila je no-vomašnik ponovil svojo novo mašo v kapeli šolskih sester na Via dei Coli, v Rimu. Ob vhodu je bil naš slovenski napis “Novomašnik, bod’po-zdravljen”. Po sv. maši so mu čč. sestre priredile zakusko, pri kateri je novomašnika nagovoril p. J. Prešeren S J. in č.g. Kranjc. Slovenske sestre so pskrbele, da se je novomašnik počutil kot doma be.r so mu tako olajšale odsotnost staršev. Sestra pred-
nica ga je obdarila s torto v obliki misala. Svojemu odličnemu sodelavcu s področja za vprašanja zedinjenja k novi maši čestitajo tudi “Katoliški misijoni”!
donski uniji. Hotel je pa seveda imeti zagotovilo, če je prestop v katoliško Cerkev iskren. In prav Dragan Cankov mu je lepo odgovoril: “Da. Pred Bogom izpovedujem, da prestopam iz notranjega prepričanja. Nič ne moremo proti resnici. In če bo treba za resnico trpeti, upam, da bom dobil dosti milosti od zgoraj.” In prav Dragan Cankov je s svojim listom “Bol-garia” začel s propagando za unijo. In v težkih bojih za njen obstoj, je vedno stal v prvih vrstah.
Čim se je začelo gibanje v Kukušu, sta šla tja dva misijonarja in že meseca julija se je pridružilo uniji 79 hišnih gospodarjev z vsemi družinami. Z njimi so prestopili tudi štirje duhovniki. Leta 1874 je bila vsa vas v celoti (5 do 6 tisoč duš) v uniji in ves čas žarišče unije.
Pogumni Makedonci v Kukušu so spravili na noge Bolgare v Carigradu. Že omenjeni Cankov je zbral okrog sebe izobraženstvo, duhovnike in tudi škofe. Na njihove zahteve je ostala grška cerkev gluha. Zato so naslednje leto sklenili unijo s katoliško Cerkvijo. Bilo je okrog 3000 vernikov z dvema arhimandritoma Makarijem in Sokolskim. Od teh je pozneje igral veliko vlogo Sokolski.
Tudi ti so v svoji prošnji naglašali, naj imajo Bolgari svoje samostojno cerkveno predstojništvo. Nikakor niso pristali, da bi pripadali pod latinsko cerkveno oblast. Pač pa popolnoma priznavajo podrejenost Sveti Stolici. S tem seveda zavračajo oblast carigrajskega patriarha. Nad seboj priznavajo edinole papeža kot vrhovnega poglavarja in ga prosijo, da jim ostane vzhodni obred in slovanski jezik v liturgiji.
Posredovanje misijonarjev je v vseh točkah bilo potrebno in tudi uspešno. Kajti apostolski patriarh v Carigradu je bil rezerviran, prefekt Propagande v Rimu kardinal Barnabo pa enostransko poučen. Tako so takoj ob začetku nastopile težave, ki so se vrtele posebno okrog vprašanja samostojnega bolgarsko-makedonskega cerkvenega predstojništva.
Gibanje pa je rastlo in v navdušenem govoru je eden od izobražencev Manol Ivanov dejal, da vsi Bolgari in Makedonci žele v katoliško Cerkev. Škof Makarij pa je še dodal: “Ne vstopamo v novo Cerkev, ampak v Cerkev, ki smo jo zapustili v desetem stoletju.”
G. Bore je spremljal delegacijo v Rim. Škof Sokolski je bil imenovan za voditelja bolgarske cerkve. V Rimu je prišlo takrat do kritičnih trenutkov prav zaradi imenovanja cerkvenega poglavarja. Sokolski je bil imenovan za vikarja katoliških Bolgarov, on pa je zahteval, da je imenovan za poglavarja vseh Bolgarov, ker se vsi hočejo zediniti. Vedno je posredoval g. Bore, Sokolski je bil imenovan in Pij IX. je dal obljubo: “Ko vas bo 500.000 zedinjenih, boste dobili patriarha.”
Delegacija se je vrnila. Turška Porta je vikarja potrdila in ustanovljena je bila tako imenovana samostojna “bolgarska cerkev”. Ta izraz je našla in dala turška vlada in se je ohranil na škodo unije do danes.
Pod to unijo so pripadali Makedonci, ki vsekakor tvorijo svojo narodnost in danes pravzaprav Makedonci ohranjajo zadnje sledi tako lepo začete unije.
Za Kukušem so se kmalu ostvarila nova središča gibanja za zedinjenje, zlasti okolica Soluna, Janiče, Bitole, Kavadarcev in Gevgelije. Ko so lazaristi za Makedonijo in Bolgarijo ustanovili semenišče v Zejtenliku, so s tem postavili temelj, saj unija se je vzdrževala z domačimi duhovniki in propadala, če teh ni bilo.
(Sledi.)
MAKSIMILJAN KOLBE
norček naše ljube gospe
Priredil RUDA JURČEC
XV.
Članek v reviji je tudi navajal, da bo “Resnica zmagala in da ne bo nikdar podlegla. Mojster laži je satan, ki se bo z vsemi sredstvi trudil, da bi spravil čim več ljudi v svoj tabor. Toda poražen bo in ure njegovega Poraza so že štete.”
Vsi so razumeli, kam te besede merijo. Sam se je v samostanu, v delavnicah, strojnih dvoranah obnašal tako, kakor da pričakuje, kaj se bo zgodilo, da ve za bližino konca...
Čaka, samo čaka! Že dolgo ve, da vojske ne bo preživel. Pogosto je go-v°ril, da bo moral iti skozi ogenj krvi — mučeništvo je bilo blizu. Nekega dne se je izrazil: “Najveličastnejši trenutek v Jezusovem življenju je bila Njegova smrtna agonija... Takrat je dosegel višek svoje zmage.”
Še danes mnogo ugibajo o tem, zakaj je bil p. Maksimiljan aretiran. Razni pisci so že zvarili svoje domneve. Vendar se nazadnje skoraj vsi odločajo, da je moral iti, ker so Nemci sklenili, da morajo zatreti vse intelektualce ; narod bi moral ostati brez vidnih osebnosti. Gestapo ni ravnala Počasi, dnevno je bilo likvidiranih na stotine poljskih rodoljubov. P. Maksimiljan je vedel, da spada k skupini poljske elite in je torej mogel vedeti, da o°do kmalu prišli ponj.
Prišli so dne 17. februarja. Zjutraj se je pred vhodom v samostan Pstavil črn, zavešen kamion. Vsi so vedeli, kaj to pomeni: bilo je vozilo Kestapa. Vratar je nemiren.prihitel h gvardijanu in mu sporočil, kdo je Pred vrati in da so mu naročili, da naj ga pokliče.
“Ali je res?” je vprašal in čez obraz mu je šla senca preplaha. Vendar Se je hitro znašel in rekel: .
“Že prav, moj dragi, že grem: Marija.”
Šel je za njim, njim naproti. Ko je prišel do njih, jih je pozdravil s Poljskim pozdravom:
“Hvaljen bodi Jezus Kristus!” Vljudne, mirne besede niso prejele °dgovora.
“Ali si ti Maksimiljan Kolbe?” je vprašal eden izmed peterih.
“Da, jaz sem.”
“Pojdi z nami,” je bil odgovor.
Še štirje drugi očetje so bili aretirani obenem z njim. Dva sta se pozneje vrnila živa.
Kamion je zagrnil zavese. Še njegov pogled: bil je pogled moža, ki je prepričan, da ne bo doma, kraja, nikdar več videl.
Pozneje je pripovedoval, da se je obrnil k Mariji in govoril:
“Ker odhajam, Devica Marija, moraš Ti sedaj, Naša Mati, zavzeti moje mesto; bodi čuvarica našega imetja in vseh ovac in tudi kozlov, če jih je kaj... Vse Ti izročam...”
V	Varšavi so jih zaprli v zloglasno ječo Pawiak. Že ime tega poslopja je v tistih časih vzbujalo strah in grozo.
Časi so bili izredno težki in Nemci so divjali. Pripravljali so se za napad na Rusijo in so hoteli zaledje na Poljskem temeljito očistiti. Ječe s o bile prepolne. Kadar je bilo preveč pripornikov, so pač pospešili streljanje talcev... P. Maksimiljana so zaprli v celico štev. 103. Bila je natlačeno polna. V manj ko eni uri je postal gospodar vsega, vse je potegnil za seboj-Ko so opazili, da je redovnik, so mnogi zaprosili za spoved... Bil je takoj pri delu----— — Priporniki so bili polni ran, na njih je bilo čez mero zna-
kov mučenja in prestanega trpljenja.
Neko jutro se je zgodilo: napovedan je bil pregled. Oholi SS nadzornik je prišel v celico in že pri vratih opazil redovnika v njegovi kuti. Zagnal se je v p. Maksimiljana in mu izza pasu strgal rožni venec. Pokazal mu ga je in zarjul nad njim:
“Bedak, pokveka, umazan far — ali ti v to veruješ?”
Pokazal mu je križ rožnega venca.
“Oh, da — verujem, verujem!" je odgovoril mirno.
Zaušnica s strašno silo je bila odgovor. Iz ust se je patru pocedila kri-
“Ali še veruješ?" se mu je začel rogati. “Reci, da še veruješ.”
“Da, verujem."
Jeza užaljenega gestapovca ni poznala meja. Udaril ga je z vso silo, začel ga je suvati z nogami, udarjal je, kamor je priletelo. Ko je na tleh pred seboj videl samo še kup nečesa, kar naj bi bilo človeku podobno, jo tresnil z vrati za seboj in zbežal.
Komaj je zazpal, da je njegov mučitelj daleč, se je p. Maksimiljan zbral in počasi dvignil s tal. Glavna skrb je bila, kako pomiriti sojetnike-Začel jim je govoriti: “Moji dragi, veselite se z menoj, to je za rešitev duš, to je za Brezmadežno."
Med jetniki je bilo nekaj zdravnikov, ki so dosegli, da so ga odnesli v bolniško sobo. Tam so ga spravili na posteljo, ki ni bila ravno pred očrti1 gestapovca pri vsakdanjem pregledu.
V	Niepokalanowu pa so se borili zanj. Takoj se je dvajset bratov p°' nudilo, da gredo kot talci oni zanj v zapor in naprej v koncentracijsko taborišče. Toda gestapo je vedela, koga je zgrabila. Predlog je bil odklonjen-Le redko so prejemali od njega pošto. Večinoma so bile natisnjene dopis' niče z rednim, enakim besedilom. Vendar je od časa do časa mogel med natisnjenimi vrsticami zapisati nekaj besed: “Brezmadežna nas je vedno pon' pirala; ostala bo z nami tudi sedaj...”
j
Zadnje “pismo” je bilo poslano dne 12. maja. Nekaj dni nato je bil že na poti v strašno koncentracijsko taborišče Oswiecim — po nemško Ausch-witz. Bilo je eno najstrašnejših, kar jih je imela nacistična Nemčija. Skozi taborišče je šlo ogromno ljudi, nad 5 milijonov je bilo poklanih, pobitih ali sežganih v krematorijih. Krematoriji so delovali noč in dan, posebne komisije so izbirale kandidate za poskuse pri raznih načinih usmrčevanja. Vsako leto je bil nov korak naprej v odkrivanju načinov, kako ljudi ubijati.
Skupina duhovnikov je bila oddeljena posebej in po vrednotenju vod-stya so bili na najnižji stopnji. Za “svinjskimi farji” so bili samo še Židje l!*žje postavljeni. Ravno duhovniki so morali opravljati najbolj ogabne po-Ponižali so jih na vsak korak, kazni so izbirali ravno zanje najhujše. Sovražili so jih neizmerno, mučili — hodili so po taborišču redno z zabuhli-M> obrazi, krvave sledi so spominjale na obraz Njega v urah najhujšega Mučenja.
, Med vsemi se je p. Maksimiljan obnašal mirno. Od njega je vela krotit, ki ga je dvigala, da je hodil okoli, kakor da bi bil pravi suveren, vladar nad vsem. Med njim in Bogom ni bilo več meje. Nosil je križ in pozdravljal, kakor pozdravlja nevesta svojega ženina.
, Skupina “babice” je bila naj hujša v taborišču in p. Maksimiljan je bil ?J®j dodeljen. Njen predstojnik je bil gestapovec Krott, znan kot “krvavi Jvr°tt”. Patru je začel kazati strupeno sovraštvo in ga žalil, kjer je mogel, tzbral si ga je za posebna trpinčenja. Njegova posebnost je bila, da so mo-jetniki debela debla nositi'in pri tem teči. Gorje tistemu, ki je zastal Mi pa padel. Največkrat je padel pater. Pognal se je proti njemu in ga za-~®1 tolči ter suvati z nogami. Gorje tistemu, ki bi skušal patru pomagati. til*° bi še po njem.
Zato jim je odgovarjal: “Ne pomagajte mi, nikar se ne zavzemajte za Mene! Pojdite naprej, meni bo Brezmadežna pomagala!”
. Ta križev pot pri Krottu je trajal dva tedna. Po nekem mučenju ga je TK,,ott opazil, kako se je s težavo premikal in komaj vlekel noge za seboj. _ bral je brž najtežje deblo zanj in mu odredil, da si ga mora naložiti na *aniena in tekati z njim po dvorišču. Nekaj korakov je pater še storil, spolnil in padel po tleh. Krott se je zagnal nadenj, ga tolkel in suval, da je iMter obležal. Pokril ga je z vejami in odšel misleč, da je mrtev.
Zvečer so si upali veje odkriti in pogledati, ali še živi. Spravili so ga v barako in bolnišnico. Bolniška soba je bila v strahotnem stanju; po štirje na enem ležišču in bolniki so umirali trumoma. Izbral si je najbolj vidno Mesto ob vratih, da je jnogel moliti za mrliče, ki so jih nosili mimo. Ponoči Pa so se plazili k njemu: bilo je strogo prepovedano spovedovati. Vendar so 1 uPali: sprejemal jih je v svoje naročje in tolažil.
, Iz bolniške sobe so ga poslali v oddelek za invalide, kjer so uživali samo 0 ugodnost, da so dobivali polovico hrane, ker da niso delali. Pater je še ,° odstopil, kadar je le mogel. Vsi so ga občudovali, jetniki raznih ver in bolničarji. Pravil jim je:
“Za Kristusa sem pripravljen trpeti še mnogo več! Brezmadežna je z Menoj! Ona mi pomaga!”
> Neki večer mu je boničar prinesel čašo čaja, izreden in dragocen pri-0,jšek. Odklonil ga je,.ker čaja niso mogli vsi prejeti.
Prišel je k njemu mlad Poljak in mu pravil, da hoče vse storiti, tudi nemogoče, da ga reši.
“Ne, otrok moj, ne bom preživel... Podlegel bom, toda vi, ki ste mlajši, vi se boste rešili.” Vsi, ki jim je tako govoril, so se resnično rešili in dočakali konec taborišča.
Pekel je bil na zemlji, so mnogi mislili. Mnogih se je polaščal obup, bili so na koncu svojih moči. Med mnogimi se je opažalo, da so začeli zapadati v drugo nasprotje: predajali so se najstrašnejšim napakam in razbrzdanostim. Svaril jih je
“Moji dragi otroci, ne klonite! Morate vzdržati! Vi morate ostati živi! Zaupajte se Mariji Devici, ki vam bo pomagala in vas rešila!”
Vse to so govorile priče, ki so še leta in leta pozneje pripovedovale vse to s solzami v očeh.
Marsikak večer se mu je posrečilo, da je zbral okoli sebe skupine medlečih in hirajočih; razlagal jim je verske resnice in opravljal z njimi prave duhovne vaje. Neko nedeljo jim je pripovedoval o razmerju med Marijo in tremi osebami Presvete Trojice. Govoril je s takim ognjem, da je vse prevzelo in pozneje so misli dolgo ponavljali kot spomin enega najlepših doživetij v tistih groznih dneh.
Vsi so se trudili, da bi ga prikrivali ali pa mu omogočili, da bi se izognil izbiri, ko so pregledovali skupino invalidov. Odkrili so ga le in proglasili za sposobnega, da se vrne v barako. Odšel je v barako št. 14.
XVI.
Bilo je zadnje dni julija 1941 in nad Auschwitzem je sonce pripekalo s silno močjo. Že dolgo ni bilo nad tem delom dežele sonce tako žgoče. Na bloku št. 14 je pobegnil eden izmed jetnikov. Zjutraj so se zbudili in opazili, da ga ni. Po štetju ga ni bilo. Vsi so s strahom zaznali, kaj bo. Poveljnik taborišča Fritsch je še pred nekaj dnevi ponovil grožnjo: za vsakega begunca jih bo dvajset umrlo, obsojeni bodo na strašno smrt sestradanja. Zaprti bodo v poseben prostor, v bunker, in umirali, dokler ne umro od lakote. Ko so zvečer spet klicali, ga ni bilo; z dela se ni vrnil... Tisto noč ni nikdo spal na bloku št. 14.
Vsi v taborišču so računali s smrtjo, toda ne s takšno. Od vseh smrti je bila ta najstrašnejša! Od časa do časa so gestapovci odvlekli koga v bunker št. 13, kjer so bile celice obsojenih na smrt. Tam so umirali tisti, ki so morali umirati za lakoto. To je bila najhujša smrt..-Povsod so si govorili, kako strašni so bili njihovi zadnji dnevi. Smrt prihaja počasi: mišice se sušijo, žile venejo — nad vse pa je najhujša žeja. Lakota se lahko prenaša, ako more človek piti vodo. Žeja je hujša od lakote! Indijski prvak Gandhi je delal gladovne stavke, toda vzdržal je. ker je mogel piti vodo. Človek razmeroma lahko umira od lakote, ako pije vodo... Toda žeja...
Od- -ležišča do ležišča bi mogel slišati vprašanje, ki so si ga to noč vsi na tiho zastavljali: “Ali bom jaz... ali bom jaz?” Vojaki in junaki z bojišč so tiho jokali...
Ob p. Maksimiljanu je ležal mladenič, ki se je ves tresel in jokal. K njemu se je sklonil in mu tiho rekel: “Tako se bojiš, revček! Nikar 86 ne boj! Smrt ni tako strašna!”
Zjutraj so jih vse surovo segnali na zbirališče. Vsi taboriščniki so bili na jutranjem pregledu in sledilo je klicanje navzočih. Vsi so bili, samo oni z bloka št. 14 je manjkal. Sonce je vzhajalo žareče in oznanjalo, da no jasen in peklensko vroč dan.
Sklicevanje je bilo končano in ostali oddelki so odhajali na delo. Samo blok št. 14 ta dan ni smel na delo. Ogradili so jih na njihovem jnestu sredi dvorišča in tam so morali na žgočem soncu ostati ves dan nrez hrane in brez vode. Že sredi dopoldneva so nekateri padali kot muhe; surovo so jih pretepali in silili na noge.v. Popoldne je bila vročina še hujša, drug za drugim so omedlevali in se sesedali. Nikdo ni mogel obstati na nogah in ko so se proti večeru vračali taboriščniki v barake, so J*h mogli videti sredi dvorišča. Ležali sö na kupu, kakor cunje na grmadi.
Ob večernem klicanju so morali spet biti vsi na nogah. Gorje tistim, hi se ne bi mogli držati na nogah, ko bo poveljnik Fritsch opravljal pregled in ugotavljal število navzočih. Redko je prišel, proti večeru bo prišel, ua naloži strašno kazen.
Prišel je in ponovilo se je šepetanje imena, ki je spremljalo to strašno Prikazen. Prihajal je "krvavi Fritsch”. Med jetniki bloka št. 14 je bil na sY<>jem mestu p. Maksimiljan, ki je edini vzdržal ves dan na nogah in podlegel soncu. Ostal je na nogah, ni klonil! Zmogel je to, kar je ves čas govoril: “Z Marijo morem vse...” Ob treh popoldne so smeli v krogu P°piti juho... Bil je zadnji obrok hrane v njegovem življenju.
Fritsch je hodil od skupine do skupine in pregledoval. Počasi, zelo Počasi se je bližal bloku št. 14, kakor da bi hotel dati čutiti svojo moč. “red njimi pa se je naenkrat ustavil. Nastavil je glavo kot krvoločna zver, napele so se ustnice in mišice in nenadoma je začel tuliti v slabi Poljščini. Besede so padale v strahoten molk:
“Begunca nismo našli! Deset jih bo šlo v smrt zaradi njega in sicer hodo umrli od lakote v bloku smrti. Prihodnjič jih bom obsodil dvajset!”
.	. Nameril je korak od moža do moža in zahteval, da je vsak pokazal
Jezik in zobe. Po zobeh je namreč presojal, kdo je dober za smrt... V Pernških koncentracijskih taboriščih so navadno pošiljali v smrt najbolj šibke. Toda Fritsch se tega ni držal; izbiral je po svoje. Ko se je odločil. Je pokazal s prstom: “Ta!” in pobočnik Palitšch je moral zapisati šte-yilko. Med desetimi je bil eden, ki se ni mogel vzdržati in je zastokal, ko Je moral stopiti iz vrste: “Joj, moja žena, moji otroci...”
Ko je bil mimo, so vsi zadihali. Ni bil dih olajšanja ali konec strahu ' samo oni v taborišču so vedeli, kaj je ta dih pomenil. Bilo je konec Pppetosti, živčnosti, potlačenosti.
Pritsch je zatulil:
.. "Sezujte se” in cokle so popadale z nog. V smrt so morali bosi. Med Pjimi je začel nekdo na glas jokati. Bil je tisti, ki je zastokal za svojo en° in otroki.
Sledilo je novo povelje:
“Na levo,” in vsi so z grozo vedeli, kaj to pomeni. Nasproti je bila prednja stena barake št. 13, baraka smrti. Na prednji steni so se poznali
sledovi strelov. Obsojene na smrt s streljanjem so postavili ob steno — strojnica je opravila svoje. Toda oni bodo morali skozi vrata v strašni oddelek, kjer. umirajo tisti, ki morajo umreti od lakote. Iz sosednih celic bo že prihajalo tuljenje in stokanje tistih, ki bodo kričali in prosili, da naj jim dajo vsaj kapljo vode na razbeljene ustnice...
Prišlo je kot strela z jasnega večernega neba. Sonce je zahajalo, med vrstami bloka št. 14 je nastal nemir. Nekdo si je dovolil prekiniti pozor, stopiti iz vrste in priti pred vrsto brez dovoljenja. Ni se ustavil pred vrsto, stopil je še bolj naprej in prihajal naravnost pred Fritscha.
Kaj si je drznil storiti!
Bil je že pred Fritschem, glavo rahlo sklonjeno na levo, oči so mirno zrle rablju v oči. Vse je zašumelo, prevelika je bila napetost. Bila je v zraku samo ugotovitev:
“Pater Maksimiljan, pater Kolbe.”
Fritsch je dvignil revolver in naperil nanj ter zatulil:
“Stoj, kaj hoče od mene ta poljska svinja?”
Pater stoji pred njim, miren in zbran. Govori tiho, slab je in ne more iztisniti glasu v tolikšni meri, da bi se čulo po vsem zboru. Sicer so morali odgovarjati, da so na vse grlo vpili, toda tokrat ni bil klican...
“Hočem umreti namesto tistega, ki ima ženo in otroke,” je rekel. Fritsch je ostal brez glasu. Še nikdar ni doživel kaj takega. Nikdar ni spremenil svoje odločitve in kadar se mu je kdo uprl na tak način ali pa mu prekršil disciplino zbora, ga je treščil s kopitom revolverja ali pa na mestu ustrelil. Tokrat ga pa zro mirne in vdane oči in te oči so gospodovalne. Zgodilo se je: v tem hipu je postal p. Maksimiljan poveljnik. Fritsch že ni mogel izdaviti iz sebe drugega kot te besede:
“In zakaj?”
Zakaj je izgovoril to vprašanje, ki je bedasto.. . . Ali je hotel pridobiti na času, da bi premislil ? Ali se je že kdaj zgodilo, da se je Fritsch pogovarjal ali celo pogajal z jetnikom in to pred vsem zborom?
Pater Maksimiljan je bil dober psiholog. Vedel je, da ne sme dati Fritschu razumeti, da ga je porazil. Nikar, da bi mogel kdo misliti, da se je zgodilo ali da se dogaja prizor herojstva. Zato je zaobrnil pogovor in rekel:
“Slab sem in sem bolan, nesposoben za delo in nekoristen. Moje življenje ni več mnogo vredno...”
“In za koga hočeš iti v smrt?”
“Za tega: ima žen6 in otroke.”
Pater je pokazal s prstom na moža, ki je zajokal. Bil je narednik poljske vojske Frančišek Gajowniczek.
Velika večina v zboru ni slišala razgovora in ni vedela, kaj se dogaja. Zaznali so šele, ko je narednik Gajowniczek stopil nazaj na svoje mesto in je pater Kolbe zavzel njegovo mesto v skupini smrti. Toda Fritsch ga je zadržal in vprašal:
“Kdo si ti?”
Odgovor je bil glasen in kratek, slovesen:
“Katoliški duhovnik!”
P. Maksimilijan Kolbe kot štev. 16.670 v koncentracijskem taborišču v Auschwitz.
Tokraje pater Maksimiljan ni bil nejasen. Ni rekel: redovnik, ni pri-*£al: frančiškan. Rekel je: duhovnik. Gre v smrt kot duhovnik, ker Skupina, ki odhaja v grob, potrebuje duhovnika za zadnjo uro. Duhovnik »na največje pravice, prav ob zadnji smrtni uri vernikov. Tisti, ki odhajajo smrt, ne smejo ostati brez pomoči, brez podpore katoliškega duhovnika. v Nastopila je minuta molka, ki je dajala vtis, da traja celo uro. Pater .e se vedno stal pred njim in ga zrl v oči. Ali bo zmagal on, ali bo zmagal m pred njim. Gledal je proti soncu, ki je zahajalo in legalo na ta slovesni trenutek tihote.
Fritsch se je le odločil:
“Also geh mit — dobro, pojdi z njimi!”
Ni bilo besed kletvice ali psovke. Fritsch se je molče umaknil. Trepetale so le ustnice patra Maksimiljana, ki je krčevito molil. Zgodilo se e še več: Pater Maksimiljan je dal življenje tudi za svojega rablja Fri-scha. Zanj je molil ta trenutek!
Na listi je s tresočo roko pobočnik izbrisal številko narednika in za-P,sal številko patra Maksimiljana: 16.670. Sonce je prispelo na rob ob-z°r)a. V tem je zadonelo povelje: “Marsch — naprej!” in pater je z ostalimi ačel korakati proti baraki, na stopnišče oltarja, na katerem bo opravil , °Je zadnje sveto opravilo. Vse je zrlo za njimi! Zadnji med njimi je 01-akal pater, kot pastir za svojo čredo. Glava rahlo sklonjena, iz ust Je vrela molitev:
k "Moja Kraljica in Gospodarica, Moja Mati, Mama — Ti držiš svojo esedo—• da, za ta trenutek sem rojen. Hvala Ti!”
Prišli so pred vhod v celico smrti. Sosedne celice so bile kakor ogrem-
ni kotli, odkoder je prihajalo kričanje groze, stokanje in zdihovanje umirajočih. Bilo je vpitje obsojenih, da umrejo najprej od gladu, potem pa od žeje.
Sedaj so sami stopili pred duri, kjer bodo morali doživljati enake trenutke. Sicer so stene in vrata obložena s cunjami, da bi se glasovi zadušili. Toda smrt ima svoje zakone... Komaj so se ustavili, je zadonelo povelje: morali so se sleči in odložiti vse... V smrt bodo šli goli. Vsi so tako otrpli, da se zgodi to v trenutku.
Vrata so-se.zaprla za njimi. Vseh deset je v isti celici. Vsako jutro je moral priti paznik, da ugotovi, kdo je mrtev in da odnese truplo. Izprazniti bi moral tudi posodo ob vratih..', ves čas ni bila nikdar umazana, so pozneje ugotovili. Prve dni se je čudilo taborišče, čudili so se gestapovci. Nikdo med desetimi ni tožil ali stokal, ko je zjutraj paznik odpiral duri... Bili so mirni, molili so in peli nabožne pesmi in psalme... Vodstvo taborišča ni verjelo, prihajali so pred vrata, da bi se prepričali, da je res... Tam so sedeli, medleli, molili in potem peli.
Vsako ležišče se je spreminjalo v oltar, vsa celica je postala kapela. Med njimi je bil on, klečal je in jih zrl mirno v oči. Gestapovci niso mogli spraviti čez usta drugega kot te besede:
“Zakaj nas gledaš, kaj hočeš?... Poglej stran, obrni proč te oči...’'
“Nikdar nismo srečali takega moža,” so govorili, ko so odhajali od vrat.
Umirali so počasi, najdlje so vzdržali štirje —več ko štirinajst dni—, med njimi pater Maksimiljan. Bilo je na predvečer Marijinega vnebovzetja. Trije so že bili brez zavesti, ko so Gestapovci vstopili, da jih pokončajo. Le pater je sedel ob steni in jih opazil. Sedaj je prišel čas, sedaj ima pravico umreti! Ko je zagledal napravo za injekcijo v gestapovski roki, je sam pomolil suho koščeno roko za smrtni pik. Paznik ni več vzdržal in je pobegnil. Nekaj minut pozneje so ga privedli nazaj, da je pobral štiri trupla. Pater Maksimiljan je še. vedno sedel ob steni, glavo rahlo naslonjeno na levo ramo, oči široko odprte, obličje mirno in bleščeče. Ostala trupla so bila zvita in umazana, njegovo je bilo čisto in “zdelo se je, da sije luč iz njega.”
Ko so zvedeli za zadnje trenutke, so njegovi tovariši prosili, da bi jim truplo izročili za krščanski pokop. Duhovniki v taborišču so hoteli izkazati poslednjo čast svojemu velikemu tovarišu in mučencu. Toda gestapovci so se držali svojih predpisov. Truplo so odnesli v krematorij in ga zažgali. Vendar niso mogli skriti, kako je nanje vplivala smrt duhovnika p. Kolbeja. Od tistega dne se je stanje v taborišču zboljšalo. Surovost je nekoliko splahnila in postalo je nekoliko lažje.1.. Ko so prihajali pozneje drugi jetniki, so jim starejši pripovedovali: “Dobro, da niste prišli pred smrtjo p. Kolbeja. Takrat so bile razmere strašne. ..”
Vse svoje življenje je p. Maksimiljan govoril, da morejo ljudje na zemlji delati samo z eno roko; z drugo se namreč opirajo, da ne padejo..-Ko umro, morejo šele delati z obema, ker v nebesih z obema rokama molijo za nas. .
Prve molitve so se začele zlivati na taboriščnike v Auschwitzu in rastejo v svetniški sij nad vso Poljsko, nad vso Evropo, nad ves svet!
Konec
naši misijonarji pišejo...
Iz Bengalskega zaliva
Poroča Jože Cukale, D.J., Kalkuta (Indija)
Jubilej brata Mihaela Schmidta
Doma je iz vzhodnega dela Slavonije, menda ravno iz Djakova. Prvo svetovno vojno je prebil na ruski fronti, kjer je bil ranjen. Ko so ga po-,ali na okrevanje, se je preizkušeni vojak odločil, da zamenja vojaške de-v,ze za redovne in prične služiti kralju, katerega tron se nikoli ne zamaje, (flarveč “stoji trden na veke”. Služi Kristusu kot jezuit že petdeset let in j® vso svojo moško dobo in sile posvetil Gospodovemu kraljestvu v Benga-
. Redko pišejo v misijonskih časopisih o bratih in vendar si je težko kaliti redovne družbe brez bratov. V sedanjih časih kar nemogoče, posebno v misijonih.
. Naj mu bo posvečeno tukaj nekaj vrstic ob priložnosti njegovega zla-jubileja, saj jih zaradi svoje skromnosti najbrž niti ne bo bral; kaj eč bodo o njem pisali drugi, morda p. Demšar ali p. Vizjak, s katerim je DHšel v Indijo. P. minister Demšar bo častni gost v Kurseongu, kjer so te tudi že zbrani “"veliki lesni mojster” brat Polde Vidmar, br. Jože Lu-br. France Drobnič, ki ima najbrž pripravljen že cel zvezek “vicov”, medtem ko br. Jože Udovč pripravlja napitnico: Bratci veseli vsi... .
. “Brat Miško”, kot ga kličemo, je zelo tih človek. Natančno ob določeni D se preobleče v “civil” in, hajdi dol na strmo pobočje, kjer kraljuje nje-?°va farna, obdana od kurseongskih pinij in strmo se spuščajočih leh žita zelenjave. Od daleč izgleda kakor velika ladja, ki kakor Noetova, vsebu-6 lepo število goveje živine pa tudi manj spoštovanih živali. A vse so kras-j ° nakrmljene in očiščene, da imaš vtis, da vodi to gospodarstvo moderna c zanesljiva roka. Pri roki je tudi električni mlin za mletje koruze, pšeni-e- Po dolgem času sem spet videl, česar že dolgo nisem: kos pristnega do-a^ega gospodarstva.
sl u prislonjena na verando je kajuta kapitana Miška. Govori o svojih po-‘n in svojih delavcih. Koliko družin je rešil stradanja in koliko otrok je . oslal v šolo k sv. Janezu, je zapisano v božjih bukvah! A največ veselja j?1*1 s katehumeni. Osvaja jih z zgledom molitvenega in delovnega sahiba.
adar sva bila sama v kajuti, takrat sva se razgovorila v pozne ure in spo-£ p1 j am se, da se nama je vsaj dvakrat mleko skisalo in sva pila zasirjeni a prišla sva na to šele, kosv a skodeli pogledala v dno. u Sv. Marija v Kurseongu je veliko semenišče, kakor naši misijonski ta*' ved°- A br. Mihael ve za vsakega teologa in ga spremlja tudi, ko lj Ze. začne z delom v misijonih. Marsikdo med njimi ga obišče v samoti etije. Nič ne dč, če ne znajo ločiti solate od trave oziroma bika od krave.
Brat Miško jih vse lepo opraviči, da pač pripadajo višjemu, bolj učenermi “kurzu” za doktorat. ..
Noge ga zadnje čase ne nosijo bogve kako dobro, zato se je umaknil 5 farme in nadzoruje teološko kuhinjo. Toži se mu po prejšnji idili. Tudi živini se toži po njem. Pa, kaj se hoče; tako je življenje in brat Miško je vajen odpovedi.
Leta mu počasi, a zanesljivo stopajo na pleča in v lase; in on pravi, da jih čuti. Tudi krog starih prijateljev se vedno bolj zožuje. To je zanj lepa priložnost, da širi krog prijateljev tam onstran. . . Vedno sem ga občudoval-kako brezhibno točno je šel po dnevnih opravkih v kapelo, tja pod kor, kjer je njegov stol. Dolgo se mudi v pogovoru z Bogom in mi vsi, ki ga poznamo, smo mu hvaležni za ta zgled. “Jezuit stare garde”, bi rekel brat Drobnič. Naj ga Bog ohrani nam in Bengaliji še mnogo let!
Boj za krščanske šole
Ne samo v Kerali, tudi v srednjih provincah so stvari kakor v kotlu-Ta dežela se dotika Čotanagpurja, ki nam je že dobro poznan. Misijonski gorečnost je že dolgo let poprej našla v tej deželi rodovitno polje in žanj® danes bogate sadove. Po zaslugi svetniškega škofa Sevrina, ki se je umakni* v ozadje in je danes le duhovni vodja Čotonagpurja ter Raigar AmbikapUi" ja, je slednja dobila lastnega škofa, mosgr. Tigga. Ti dve deželi že zalag*1' ti Kalkuto z uradniki in učitelji, in to — katoliškimi, ko sta še pred petdesetimi leti mirno spali spanje džungle. Tako bi ostalo do danes, da niso prišli belgijski misijonarji, zlasti Flamci, in jih zbudili h kulturnemu in nadnaravnemu življenju.
Na prošnjo Kat. združenja škofije Raigar-Ambikapur je odšla deputa" cija Indijske katoliške zveze k ministrskemu predsedniku in guvernerju, da jima predloži spomenico s pritožbami o kovarstvih pri domačinskih šolah-ki so povečini v katoliških rokah.
Spomenica obseže naslednje postavke:
1.	Doslej ni bila skoraj nobena šola uradno priznana, čeprav šole so i1! to že dolga leta. Posledica je težko denarno breme ubožnih domačinov, Prl čemer pa vzgoja zelo trpi.
2.	Učitelji na teh šolah nimajo vstopa na učiteljišča, kjer bi se izpopolnili. Učinkovitost naših šol in celo njihov obstoj sta v resni nevarnosti-
3.	Postopek pri sprejemnih izpitih na gimnaziji je tak, da ga lahko milne duše imenujemo “pokolj nedolžnih”. In to leto za letom!
4.	Državna podpora dvema edino priznanima šolama se sploh ne izplačuje.
5.	Študentje krščanske veroizpovedi so tako odrezani od celotne#1 | vzgojnega sistema, ki dovoljuje podpore in doklade, namenjene Zaostalii11 : indijskim razredom (Schedule classes).
Delegacija je naglasila, kako krivičen je postopek s kristjani, ki s° namerno potisnjeni z ozadje po krajevnih šolskih oblastnikih. Predsednik' dr. Katdžu je zastopnike potrpežljivo poslušal in si dal pojasniti nekatej^ točke spomenice. Zagotovil jih je, da bo preštudiral njih pritožbe v soglasj11 -s prosvetnim ministrom in da bo potem o stvari odločil. Krščanski odposla,r ci pa so se obrnili tudi na guvernerja, g. Pataskarja, ki je obljubil, da se b° za stvar tudi zavzel.. .
Ministrom so predložili tudi resolucijo, ki zahteva:
1.	Priznanje vseh poprej že priznanih obstoječih šol, obenem pa tudi Poznanje novoustanovljenih, kamor naj vlada pošlje druge, pravičnejše nadzornike.
2.	Dovoljenje, da dekliška šola v Gholengu in Sijheri odpre poseben od-tlelek za izpopolnitev učiteljstva.
3.	Sprememba dosedanjih načinov, ki vodijo do “pokolja” tistih, ki se Popravljajo za višje šole.
4.	Izplačilo uzakonjenih doklad in ugodnosti, zagotovljenih “Adibasi” r°dovom.
5.	Izposlovanje odredbe, ki naj prepove krajevnim oblastem, vtikati se , Pravice staršev, ki pošiljajo svoje otroke v šole, kakor se njim po vesti Prav zdi.
Film “Apur Sansar” v Kalkuti
. Tako piše izvedenec v bengalski literaturi ter profesor na kalkutski u-J^rzi, jezuit p. Fallon: “Moja dolžnost je, opozoriti katoličane na ta film, v1 Sa je izdelal umetnik, filmski režiser Satyjažjt Ray. Njegov Pather Pan-J1)1 in Aparažito sta si zadobila sloves doma in po svetu in odpirata novo i ot indijskemu filmu.
Vp Silno preprosta zgodba, ki pa zajame in dviga. Nobene poceni in nezdra-s Poltenosti, marveč del velike umetnosti, ki doseza izredne globine in pre-®a vse, kar smo doslej videli.
k Zgodba: Mladi pisatelj, Bengalec Apu se bori z revščino, išče zasluž-a. 2 inštrukcijami in je pripravljen prijeti za vsako delo. Njegova življenj-z ?_zS°dba je podana z izvirno preprostostjo, brez čustvenosti. Sledi poroka
.izredno lepim in pogumnim dekletom. Se 'dve minuti pred poroko sta si Meto
M'n tujca, ker je bila poroka pravzaprav diktirana od zgoraj, da rešijo de-
Itj. .v položaj. . . Mlada žena umre ob porodu malega Kazala. Apu roma iz 0^3a v kraj, medtem ko njegov sinko raste na vasi med sorodniki. Ko se 6 vrne, najde svojega otroka in ga vzame s seboj v Kalkuto. . .
]j, Na zunaj — nič posebnega! Vendar, koliko lepote je tu zbrane! Simboli je prepletena z resničnostjo, pogum mlade žene Aparne in izvirne otroš-muhe malega Kažala so igrane z resnično umetnostjo.” fj. Zakaj sem navedel p. Fallona? Ker smo v Kalkuti skoraj vsi gledali gj “Pančali” ali “Aparažito”, ki je prejel beneško nagrado za najbolj-v Dim v letu 1958. Zaradi izredno visoke moralne višine, zaradi človečanskih ha*- ot in visokih vzorov, ki jih režiser Ra v zagovarja na pristno umetniški w. lr> in kaže obenem podobo bengalske duše, smo vsi odnesli nepozabne Sj]'s.e s predstave. Zares: ta film je tako blizu katoliškemu srcu, ker so no-v c! vlog polni nravnih kreposti; zapustil je v gledalcu kristjanu, ki se ga je h)., ma>o dotaknila milost osvojevanja sveta Kristusu, iskreno in globoko s(,epenenje združeno z vzdihom sv. Avguština: “Doklej, Gospod, doklej boš e čakal...”
'p Zadnjič so v kolegiju predvajali japonski film “Pri peklenskih vratih”. ^ta je osvojil s preprostostjo in predanostjo ter čistostjo. Ker so začeli 1 filmi na vzhodu prinašati marsikako nemoralno navlako po zapadnem 6du. imajo omenjeni filmi še prav posebno poslanstvo, til Prijatelji! Če se vam bo ponudila priložnost, ne zamudite si ogledati ’bn ? Pather Pančali” ali “Aparažito” ali “Apur Sansar” in docela nove ike. ki v slednjem celo prvikrat nastopajo: Saumitra Čaterdži, Alok rabarti, Sarmila Tagore in druge. Ne zamudite priložnosti!
1. maj. Praznik sv. Jožefa Delavca. Nekateri so odšli v gore na p°' čitek. Počitnice so in v mestu je strašno vroče. O dobra suha vročina-ki samo opečeš, a ta kalkutska nas kuha. Skuhala je znotraj in zunaj P-Polgarja in seveda mene, da sva bila na “cajtengah” v kolegiju; prvega so celo odpeljali v bolnico. Ravno sem povabil p. Demšarja na večerjo v Kidderpore, pa mi doktor izmeri vročino in najde 104 in najbrže mal0 več. A hvala Bogu, zdaj sva že oba na nogah, mislim — Polgar in jaz.
5. maj. Kako čudno je pri nas na fari. Drugje se posli menjajo, Pr' nas pa gospodarji. V kratkem času sem menjal že tri župnike, jaz pa k°* star kaplan vedno na istem mestu. Zato sem dobil nov naslov: Recepcionis*' Vlečemo počasi naprej s 45 stopinj v senci, zato ima naš novi župnik navado reči svojim kaplanom: Skrbi, da preživiš do prvega dežja.
7. maj. Pišem pismo gdč. Beričič, ki mi je poslala že precej dolarje',' za našo Industrijsko šolo, ki se kar čedno razvija. Kar splača se oglaševat] v Kat. misijonih. — Tatovi so nas okradli. Je pač njihova sezona. Menl so ukradli uro in nalivno pero. Ura ni bila velika vredna, a sem brez nje'
10. maj. Zadnjič sem vam poročal o nuji nove deške šole v fari. Tolik0 otrok je na cesti, ki se kvarijo, ker prihajajo v roke mohamedanskih fan' talinov. Zdaj so vse župnijske organizacije in Kršč. delavci ter Vincencijev0 konferenca na delu in propagandi za 100.000 Spomni se... Prepričani sin0, da po tej akciji molitve dobimo sredstva za zidavo nove šole. Tako b® tudi problem prostora naše industrijske šole rešen. Doslej jo držimo k0' pod nadstreškom na župnijskem dvorišču. Tako upamo, da se kmalu odselim0 izpod “kozolca” v lepše prostore.
12. maj. “Ena se meni je želja spolnila”. Dobili smo katehista v oseb' ge. Francis, ki je Tamilka, a zna tudi angleški in hindi. Dostop bo imela v družine, kamor je duhovniku težko zaiti. In ker se fara razteza v dolžin0, kakor od Ljubljane do Kranja, kjer je otrok na pretek (hvala Bogu, d'1 tukaj vemo prav malo o omejevanju rojstev), zato je katehist pridno delu in poučuje ter pripravlja za prvo sveto obhajilo, daje inštrukcir katehumenom, i.t.d. Darovi slovenskih prijateljev so v veliki meri pomagal1' da smo se okorajžili najeti katehista.
21. maj. Danes zvečer je vihar zadivjal nad Kalkuto. Vsi smo ga ^ težko pričakovali, da nas ohladi, a se je spremenil v pravi tornado. Okr°^ 11 ljudi je ostalo ubitih pod razvalinami hiš oziroma pod izruvanimi dtf vesi. Bil sem ravno na obisku pri bolnikih v Karnani bolnišnici. Voda J lila z vseh strani in v vsa nadstropja. Bolniki na verandah so ječali P1"6 puščeni samim sebi. P. De Lastic in jaz sva jih začela vlačiti na sre°. dvorane; videč naju, kako sva se potila s težkimi posteljami, so nam tu° ostali priskočili na pomoč in smo tako rešili marsikoga mrzle prhe. Vr° čina je padla na mah za 20 stopinj in na povratku se je naš avto nepreo0 homa ustavljal in iskal potov zaradi polomljenih dreves križem kraŽ°" po asfaltiranih cestah. Na stotine družin je ostalo brez strehe. Večer" l rajsko hladen in počitek je zasiguran. Jutri se bo spet dalo lepo deimjj Prosim molitve za dva univerzitetna profesorja, ki prebirata sv. pismo 1 Hojo za Kristusom in sta oba precej bolna. Tudi bolniška sestra RanŽ3°, me je povabila k svoji družini na dom v Bhovanipur. Moja sobrata še več podobnih želez v ognju kot jih imam jaz. Orate, fratres!
GOSPOD, PA LE BESEDO RECI...
Čez to zemljo, čez Bengalijo plug vodim že devet pomladi.
Nikoli se nisem ozrl
nazaj, kjer sence hladne se sklanjajo
nad moj mladi svet,
ki je včeraj umrl.
Tod vlačim brano,
kakor bi vlačil jo preko srca;
in sejem in čakam, da rast požene.
A edina rast je črni trn, škropljen od sedmih suhih let, ki neutrudno rastoč mi reže rano.
V gručah postajajo žene
pod palmami. Kot bi zrastle rože
blesti njih šari pred mano.
Kot palme mi vitki možje stoje.
Med to sinje in belo in rdeče morje
se šopki deklet smehljajo,
pokriti od ros srebrnih
in s čisto lučjo v očeh črnih,
o to je bengalski svet, poln luči, poln sonca,
prešernega smeha!...
Pa, ali Ti ni nič hudo,
Pastir moj. moj Mojster, Sejavec,
da Tvoja velika leha
tak pusta je vsa. brez nakita ?
Zakaj se zamujaš, ko sloki Bengalec Tvoj Lazar umira in Tvoja Talita?...
O da bi le besedico rekel, pa duša ozdravi mi bolna.
Tvoja leha bi vriskala polna in prazen ostal bi predpekel.
J. Cukale S.J., Indija.
Z raznih postojank
Misijonski brat VALENTIN POZNIČ ipiše iz Gien Cowie, v Južni Afriki:
Najlepša hvala za Vaše pismo! Pred kratkim je bil oče Kladnik tukaj in je povedal, da ima zame 30 dolarjev. Bog Vam povrni trud, ki ga imate z nami! Denar bom shranil za prihodnje leto, koi nameravam iti v domovino.
Oče Kladnik je zdaj na misijonski postaji v Belfastu, kjer smo pred leti podedovali farmo in nato ustanovili misijonsko postajo. Velikonočne praznike smo lepo praznovali. V novi cerkvi je zdaj (prostora dovolj, da smo lahko vse obrede slovesno opravili. Ker je bil v soboto zvečer krst odraslih, ki jih je bilo 62, je prišlo veliko ljudi. Tudi na veliko nedeljo je bila cerkev polna.
Kot povsod v Južni Afriki, tudi pri nas večino katoliškega življa tvorijo žene. Može je t žje spreobračati; še če so poštah katoličani, ne hodijo redno v cerkev. Ker so naši verniki od postaje precej oddaljeni, smo povsod, kjer jih je ipo več skupaj, pripravili posetnn prostor, kjer se vsaj enkrat mesečno lahko zberejo k ©kupni sveti maši. Oib nedeljah je na postaji samo po en pater, ki ima zjutraj opravilo v luri, pa -še ob desetih. Drugi misijonarji ipa gredo na d.želo. Navadno vsak od njih na dveh krajih mašuje in pridiga. Tako so naši verniki lahko vsaj vsak mesec enkrat pri maši ira lahko prejmejo zakramente.
Kako daleč smo tu v Južni Afriki še od resnične civilizacije, naj nam naslednje pokaže: Pred tremi leti smo krstili dekleta iz bližnje vasi. Dekle je rek1 o, da je bilo rojeno v februarju leta 1937. Tukajšnji domačini nimajo navade da bi kjerkoli ali komurkoli javili, če sc jim rodi otrok. Dekle je hodila v našo šolo in tudi pri nas je bila njena rojstna letnica zapisana kot 1937. Že dalj časa je 1-mela namen, da bi v stopi'a v družbo sester domačink na postaji, pa so ji domači to na vso moč branili. V začetku- leta pa je prišla k sestri prednici in prosila
za vstop k sestram, ker je bila, po njenem, stara 21 let in je tedaj kot polnoletna že smela sama o svoji bodočnosti odločati. Dovolili so ji, da je res vstopila. Njen oče je delal v Johannesburgu. Ko so mu sporočili, da je dekle v našem samostanu, je takoj prišel in hotel hčer po sili odvesti domov češ, da nima sama o sebi pravice odločati, ker da je šele 18 let stara. Ker ipa dekle nikakor ni hotelo domov, j-e šel naš predstojnik z očetom k tukajšnjemu komisarju. Oče je tedaj oblastniku pokazal družinsko listino, kjer stoji, da je dekle rojeno leta 1940. Komisar ni mogel tedaj ničesar odločiti. Dejal 'Je, da je najbolje, če gre dekle za zdaj še domov. . . Istega dne zvečer pa je dekle spet prišlo na našo postajo vsa krvava in pretepena. Povedala je, da so jo doma hoteli ubiti, pa se je je slednjič le posrečilo, da je .zbežala. Drugi dan smo jo odpeljali na skrivaj in jo odpravili ven iz Afriške Unije, v Basutolan-dijo k tamkajšnjim .sestram, ki so jo takoj sprejele...
Dekletov oče se je vrnil v Johannesburg in nekaj tednov ijie. bilo vse mirno. Ker pa je imožakar član nekega južnoafriškega združenja, ki je naperjeno proti belim v deželi, so ga tu pregovorili, naj vloži tožbo češ, da so mu -misijonarji ugrabili n e dol-:t no -hčer. Zdaj se je pričelo! Naš predstojnik si je moral poiskati zagovornika. Slednjič je sodnik v Pretoči ji našega patra docela oprostil, dekletu pa dovolil, da ostane v Basutolan-d:>ji v samostanu. Njen oče pa je moral olačati vse stroške sodne obravnave, k-r so mu dokazali, da je bila njegova družinska listina šele pred nedavnim napisana in torej potvorjena...
Iz tega primera lahko vidite, kako so tukajšnji pogani strupeni do naše vere. Š? lepa desetletja bodo potekla, preden bodo prišli do spoznanja, d.a jim s katolištvom ničesar hudega nočemo, marveč, da jim, nasprotno: hočemo pomagati k lepšemu in srečnejšemu življenju. Da pn bodo do tega spoznanja lahko prišli, moramo vsi veliko moliti!

po misijonskem svetu
Kitajski otroci pripadajo državi
Čez 7 milijonov moških in žen bodo v Komunistični Kitajski izšolali za vzgojile v otroških zavetiščih in vrtcih. Hu ia° Pang, glavni tajnik Kitajske komu-aistične mladine je lani ostro napadel Vsc tiste, ikj podcenjujejo ali celo prezidajo delo kuharjev, bolniških strežnikov, Pestunje in guvernante po otroških zave-tisčih in vrtcih. Priznal je, da je de]o v Jndustrijskih podjetjih vsekakor zelo visoko vredno in spodobno. A nič manj visoko ceno ima delo, k; služi vsemu naro-au. In je dodal: “Za skrb večine 90 mi-Uonov kitajskih otrok od 2 do 7 let potrebujemo danes 7 do 8 milijonov ljudi, bi se izključno temu delu posvetili. Če 'bomo poskrbeli za pravo rast te naše
.mladine, ne bomo dosegli, da <bi teh 100 milijonov naših najmlajših bratov in sestra stvorih najmočnejši sklop bodočega kitajskega komunističnega rodu. Prav zato pa to veliko delo iza mladino spoštujmo. Vsi, ki se temu poslu posvečajo, zaslužijo vse naše priznanje.”
Spričo ustanavljanja znamenitih “komun” v komunistični Kitajski, ki naj bi po rdečih zagotovilih bile “gigantski skok naprej v industrijski in kmetijski proizvodnji, se je žena, ki so jo komunisti “osvobodili”, iz matere, kar je njeno prvobitno poslanstvo, spremenila v navadno ročno delavko in v kolesce velikanskega komunističnega družbenega stroja. Prav zato na vsa področja vedno bolj vdirajo otroška zavetišča in vrtci, posebno je to opazno v podeželju. Po zadnjih poročilih je bilo za konec lanskega leta
Na prireditvi v misijonu uršulink v Bangkoku. Narodni plesi.
v otroških zavetiščih že 1.090.000 nedoraslih otrok. Zanje naj bi zdaj, ko so jih iztrgali materi in družinskemu življenju, poskrbela množica različnih organizacij, kj naj tem otrokom nadomestijo starše in naj poskrbe za njih telesni in umski razvoj. Na kitajskem podeželju je danes v rokah teh organizacij že čez 24 milijonov otrok. ..
Neznanski trud je bil potreben, da so komunisti uklonili kitajske matere, ki se niso mogle sprijazniti z mislijo, da bi tuji ljudje vzgajali njihove otroke in jimi nadomestili starše in dom samo zato, ker se je oblastnikom pač tako zahotelo. Zlepa ali zgrda so jim rdeči slednjič vos pili v meso in kri zavest, da kitajski otrok v novi socialistični domovini dejansko ni last staršev, marveč izključna lastnina družbe in komunistične partije.
ZVEZA VERNIH DELAVCEV V INDONEZIJI
“Zveza vernih delavcev” ali kot jo v domačem jeziku imenujejo “iPantjasila”, je gibanje v Indoneziji, ki druži danes že kakih 30.000 delavcev, tudi nekatoli-čanov. Njen pivi namen je, da bi pri svojih članih dosegla izpolnjevanje katoliških nravnih načel in vodil. Gibanje se je pred letom dni začelo v mestu Sura-baya. Danes se je raztegnilo že na vse indonezijsko otočje. Po svojem vplivu je gibanje pivo za komunističnim. Izdaja tudi posebno glasilo, mesečnik “Glas Pantjasila delavcev”, ki izhaja v nakladi 10.000 izvodov. Vplivi tega gibanja so -že očitni v vsem indonezijskem javnem življenju, posebno pa med delavskimi množicami. Komunisti organizacijo razglašajo za svojega najnevarnejšega sovražnika.
NEVARNOST ZA KATOLIŠKE ŠOLE NA FILIPINIH
Ob letošnjem zasedanju filipinskega parlamenta so nekateri poslanci vstavili na dnevni red tudi zakonski predlog o filipinskem šolstvu. Osnutek novega za-
kona je prikrita grožnja katoliškim šolam. Na videz predlog nima posebnega pomena in važnosti. Saj je 93% filipinskih šol (27.382 po številu) v državnih rokah. V zasebni upravi je le 2000 šol. Od teh pa je katoliških komaj tretjina: 612. Le-te upravljajo tako Filipinci kot inozemci. A sodeč ipo namerni in dobro premišljeni propagandi, je razvidno, da je zakonski osnutek v prvi vrsti ost proti katoliškim šolam. To dokazuje tudi usmerjenost zagovornikov perdloga, ki so izraziti masoni in marksisti. Ti očitajo zasebnim šolam, predvsem katoliškim, da jih vodijo in upravljajo inozemci, kar pa v narodni državi, kot je filipinska, ni-Jcakor ne gre...
Filipinski katoličani so pripravljeni z vso odločnostjo stopiti v obrambo svojih katoliških šol, katerih življenje jim zagotavlja tudi sama državna ustava.
SADOVI KAT. APOSTOLATA NA
DRŽAVNI UNIVERZI V TOKIJU
Vedno ■vtslčji in bogatejši so sadovi katoliškega apostolata med japonsko akademsko mladino na državni univerzi v Toki, ju. Za lepe uspehe gre predvsem zasluga japonskim konvertitom in katoliškim akademikom jezuitskega vseučilišča Sofija in ostalih štirih katoliških univerzitetnih kolegijev v prestolnici. Leta 1957 je bilo 57 spreobrnjenj med akademiki, lani pa že kar 80. Za lanski božič je odposlanec papeškega internuncija pri japonski vladi podelil krst 45 akademikom tokijske državne univerze. Japonsko časopisje in radio so pomen te lepe slovesnosti posebej poudarili.
Z lepaki, posebnimi pismi in z brezplačnim sodelovanjem glavnih tokijskih dnevnikov, so lani katoličani dosegli, d» se je kakih 150 japonskih akademikov .priglasilo k posebnim univerzitetnim te-čajjir.m za versko vzgojo. Tečaji so bil* spomladi, jeseni in pozimi. Vsi priglašene! seveda niso vztrajali do konca. A tečaji so vendavle rodili lep uspeh. N e samo zaradi visokega števila spreobrnjenih, marveč ker so se (jih vneto udeleževali tudi mnogi katoliški akademiki, k*
Salezijanski gojenci v Hongkongu pri igri.
>° hoteli poglobiti svoje versko znanje. °x ipa bodo tečaje uvedli še na štirih Uftih japonskih državnih univerzah.
^E,GORJANSKI NAPEVI NA JAVI 2 DOMAČIMI INŠTRUMENTI
tov«1 *jubilej ustanovitve prvega ka-r , ega misijona v mi:stu Gedangan, na , Vl> je tmakaj.šnj i apostolski vikar, Al-, Soegijapranata opravil slovesno ttfHalno mašo, pri kateri so domači
^mljavi tipičnih domačih inštrumen-
ti repevali gregorjanski koral ob
lap”' iuSbrumenti, ki so znani kot “game-j>a ’ so bistveni sestavni del Ij.avanske-j. orkestra. Za spremljavo pri gr.gor-uJ|shem ikoralu jih je 'bilo treba posebej
U.^iti na široko zahodno kromatiko. To hod fclno ^e*°’ bo velikega pomena za je °ci razvoj javanske liturgične glasbe, se ^litino opravil jezuit p. H. van Dein-v sP "E> profesor na Loyolovem kolegiju 1>0 ®1T*arangu in sam odličen muzikolog.
Je storil predvsem zato, ker pozna u-
ki so gong in druga tolkala.
boštvo javanskih cerkva, ki si še najpreprostejšega harmonija ne morejo kupiti. Ugotovil pa je tudi, da javansko podnebje škodljivo vpliva na 'evropske inštrumente. Javanski domači inštrumenti pa so nasprotno zelo poceni in hkrati pri o-točanih v veliki časti in priljubljeni. Tudi muzikante zanje ni težko dobiti, saj zna skoraj vsak javanski mladenič igrati na tolkala, kar njegov ugled med rojaki zelo povzdigne.
MISIJONSKI SPISI JANEZA XXIII.
Ob obisku, ki ga je letos v februarju na zavodu Propagande napravil sveti oče Janez XXIII., kjer je govoril o svojih spominih na leta, ko je bil sam pro-prefekt Kongregacije za širjenje vere, mu je kardinal Gregor Pater XV., sedanji prcprefekt izroči] prvi izvod knjige, ki nosi naslov “La Propagazione dela fe-de Scritti de Angelo Giuseppe Roncalli” (Propaganda za širjenje vere — Spisi Angela Jožefa Roncallija). Angelo Giuseppe Roncalli je bil lani kot beneški pa-
triarh po smrti Pija XII. izvoljen za papeža in si je iprevzel ime Janez XXIII. Sveti oče je bil nad takšnim presenetljivimi darilom očitno ganjen.
Knjiga, ki jo je izdala Propaganda, je zbirka dolge vrste misijonskih razprav, člankov in predavanj, ki jih je v Mih 1921-1925 napisal sedanji papež, ko je bil še predsednik italijanske DŠV.
V EGIPTU SO SPET ODPRLI JEZUITSKE KOLEGIJE
V začetku letošnjega leta je Nasser-jeva vlada zaprla oba jezuitska kolegija v Egiptu, ki sta v Kairu in v Heliopolis. Zdaj je prišlo slednjič dovoljenje, da smeta zavoda spet nadaljevati s poukom vsaj do konca leta. Nadzorstvo nad šolsko upravo na obeh zavodih je prevzel musliman, neki egiptovski profesor. Jezuiti so morali opustiti nekatere učne knjige in docela spremenit; učno tvarino pri pouku zgodovine in zemljepisja. Vse pa kaže, da gre trenutno le za nekak modus vivendi.
Oba kolegija sta v velikih časteh pri domačinih. Gojencev, večino tvorijo mo-haimedanci, je bilo vsako leto več. šolali pa so se tako odlično in s takšnimi u-spehi, da so jih stavljali vsem drugim za zgled.
KATOLIŠKA CERKEV V BANGKOKU
Siamska prestolnica Bangkok šteje s predmestji vred že skoraj 900.000 duš. Katoličanov je pa le 16.000. Imajo pa v mestu 8 cerkva.
Med katoliško delavnostjo v prestolnici je na prvem mestu šolstvo. Katoličani imajo 14 šol s skupnim številom šest-naljst tisoč gojencev in gojenk. Mladeničev študira na teh zavodih 6.117 (katoličanov je med njimi samo 1.091). študirajo pa na treh različnih kolegijih, ki jih vodijo Bratje sv. Gatvkla, pa na industrijski šoli, ki je v salezijanskih rokah. Ženske mladine na katoliških zavodih je 9.845 duš (med njimi so katoličanke v občutni .manjšini: 1.642 jih je!). Dekleta študirajo na 10 institutih, ki jih
vodijo katoliške redovnice: redovnice Sy* Pavla iz Chartresa, uršulinke (med nji' mi so tudi slovenske misijonarke!), T6' dovnice Presv. Srca in Hčere Marii6 Kraljice. Poleg apostolskega vikariata v Bangkoku so v Siamu še štirje drugi v:' kariati in ena apostolska prefektur3' Teh šest cerkvenih pokrajin deluje v dč' želi, ki ima 22 milijonov duš, med n j k®* komaj 106.000 katoličanov.
300 KITAJSKIH REDOVNIC DEI> V JEKLARNI
V samostanu Sv. Jožefa v Šanghaj-1 je zaprtih kakih 300 kitajskih redovni6 iz najrazličnejših misijonskih redovni11 družb. Vsako jutro na vse rano jih komu' nisti ženejo na prisilno delo v železoliv»1" no in jeklarno, ki so jo uredili v bivše111 znamenitem jezuitskem samostanu Zi-ft3' Wei. Tam morajo redovnice v majhn1*1 pečeh ulivati jeklo. Z njimi vred pa istem kraju dela tudi množica katol’®' kih duhovnikov in redovnikov. Število ten kaznjencev pa ni znano.
Od časa do časa prisilijo redovnice tu®1 k maxkisističnemu šolanju, ki ga zanj vodijo v bivšem bogoslovju v Zi-Ka-W'6?' Pouk je v nekdanji bogoslovski kap®*1' Zavod bogoslovja pa je zdaj spremenjf11 v visoko šolo za komunistične voditelj6' kjer se trenutno šola 800 kitajskih d* klet in fantov... Pred komunistično ^ sedbo Šanghaja je bilo v mestu 525 red d'1 nie kitajske narodnosti; inozemskih 3 S ter pa 202. Le-te so komunisti takoj r prevzemu oblasti izgnali.
MARIJANSKI KONGRES V VIETNAMU
V Saigonu je bil 19. februarja slove31? sklep vsenarodnega vietnamskega M»6 janskega kongresa. Kongres ®o prir-’^ lj prav za tristoletnico imenovanja pry1. apostolskih vikarjev v tej cvetoči m'5 jonski deželi. Sveti oče Janez XXIII-L
za ta pomembni praznik vietnamska', katolištva poslal tja posebnega k ga ta osebi pr.cprefekta Propagande, kardk3 Gregorja Petra XV. Agagianiana. *
^ključek kongresa je zbor ovalcem v Sai-f°nu po vatikanskem radiu spregovoril u,*i Janez XXIII. ki je naglasil živo za-°sčenje vesoljnega katolištva nad uspehi ätolicizma v Vietnamu. Uspehi so toliko ''rednejši, če upoštevamo, da se je kato-*ska Cerkev v Vietnamu razvijala sredi ^fomerniih težav, neenikrat preganjana, ^•npgokrat mučena. Slednjič se je papež ‘^e Posebej spomnil tudi Vietnamcev na opiunistienem severu, kjer n; verske Sv°bode in kjer so škofje, duhovniki in Vei'niki zaradi svojega verskega prepri-
čanja izpostavljeni življenjski nevarnosti, preganjanju, mučenju in smrti. Tolaži pa svetega oč;ta prepričanje, da ti moderni junaki v re vztrajajo v trdni povezanosti z Apostolsko Stolico v Rimu in neomajni v svoji katoliški veri.
Kardinal Agagianian pa je ob povratku iz Saigona pristal tudi na Formozi, kjer je obiskal tudi slovito kamilijansko bolnišnico v Lotungu in našega slovenskega misijonskega zdravnika dr. Janeza Janeža, ki tako uspešno deluje tam že lqpo vrsto let.
Uršulinkc v siamskem Chiengmaju.
Čisto v sredi med njimi je naša IM. Fr. Novak O.S.U.
VSEM, KI BI ZMOGLI!
Velika prošnja tistim misijonskim prijateljem, ki bi radi in mogli kaj več pomagati Baragovemu misijonišču!
Prva skupina misijonskih gojencev je že vstopila v Baragovo misijonišče v Argentini. Ob tej priliki se še posebej obračamo s prošnjo za velikodušno sodelovanje k tistim slovenskim misijonskim prijateljem po svetu, ki jim je dobri Bog dal dvojno milost: da morejo in da hočejo s svojimi prihranki pomagati pri vzgoji in vzdrževanju bodočih slovenskih borcev na misijonski fronti Kristusovi.
Prosimo te dobrotnike misijonov, da prevzamejo vzdrževanje po enega misijonskega gojenca Baragovega misijonišča!
Morda bi ta ali oni misijonski odsek v slovenskem zamejstvu mogel prevzeti eno tako vzdrževanje; to bi bil prekrasen delokrog!
Letna vzdrževalnina 'bi bila: 200 dolarjev, 120.000 lir, 100.000 franc, frankov, 5.000 šilingov, 12.000 pezov, 70 funtov.
Prvi, neimenovani dobrotnik se je že oglasil, in sicer iz daljne Avstralije! Poslal je 70 funtov! Tisočkrat mu Bog plačaj! Kdo bo drugi!?
Letni prispevek lahko plačujete tudi v obrokih. Prijave oziroma vplačila naj bi morebitni dobrotniki naslavljali na: Rev. Petek Janez C.M., Cochabamba 1467, Buenos Aires, Argentina.
Dobrotniki! Z vzdrževanjem misijonskega gojenca Baragovega misijonišča boste vršili odlično dobro delo za rast božjega kraljestva na zemlji in Bog Vam bo obilen plačnik!
Za vse dobrotnike Baragovega misijonišča se že dve leti opravljajo mesečne svete maše in dnevne molitve v Slovenski vasi v Lanusu, kjer stoji Baragovo misijonišče; za vse tiste pa. ki bodo vzdrževali kakega misijonskega gojenca, bodo le-ti še posebej dan za dnem skupno molili.
Rojaki, misijonski dobrotniki! Lepo prosimo in vabimo: Žrtvujte za vzdrževanje gojencev Baragovega misijonišča! Podprite to prevažno slovensko misijonsko akcijo!
Baragovo misijonišče v Slovenski vasi v Lanusu
REPORTAŽA V SLIKI IN BESEDI IZ JAPONSKE (Poslal o. VI. Kos S.J.)
.	O—no—michi: “Zadkova pot” ali “Pot, ki se vije kot rep”: naša posto-
janka. Kako žari v noči avgustovega budističnega praznika “ O bon”. Pra-v'Jo, da tri dni pred tem praznikom duše mrtvih obiščejo domače, ki jih skušajo razvedriti z jedili, izpostavljenimi na vidnem mestu; po treh dneh ha duše pospremijo z majhnimi, papirnatimi ladjicami v njihova bivališča; 'n da dobro najdejo pot, gori v vsaki ladjici drobna lučka, in ognjemeti azsvetljujejo nebeške ceste. Na tej sliki se zdi, da vodijo mostovi na dru-81 breg; mostov ni, to so le nizi lučk na ladjah; reke ni, morje je med me-stom in drugo stranjo, ki je brez otoka. Naš kraj je v celem japonskem •Sternu najbolj posut z velikimi otoki; veriga otokov, ki so med seboj od-aUeni tudi pet ur paroplovbe, sega do daljnega juga pod Hiroshimo.
Kako je Onomichi brez gub in problemov v takšni noči! Kako prispo-ablja ves p0ganski avet japonski. Na zunaj moderen, napreden, človečan-.1* Na znotraj, t.j. v srcu posameznikov in pod površino življenjskega t in!3’ pa strahotno prazen, sebičen, krhek. Seveda je v tem srcu tudi ajiko dobrih lastnosti, podvigov, potez, a njih vsota ne doseže krščanske Hance. Kristusa ni. Nekje v temnem ozadju te slike brli lučka naše misi-^°iiske hišice. Skoraj neopazno, a mirno in vztrajno. In ko bo sonce vstalo morju, bo njen sijaj še zmeraj čudno topel. Morda mu tudi Tvoje žrtve °hvajo olja, ki tako blaži pogansko srce. Morda. A nekdo gotovo.
Darovi za misijone
V	SKLAD ZA VSE SLOVENSKE
MISIJONARJE SO DAROVALI:
V	pesih: Majda Čargo, 40; č.g. Staniča Skvarča, 20; za g. St. Pavlina SDB, misijonski odsek, Lanus, 105 — vsi v Argentini. V USA: dr. Franc Jaklič j e daroval sledečim misijonarjem vsakemu po 1.000 pesov: o. Jože Cukale, o. Vladimir Kos, -o. Viktor Sedej, g. Pavel Bernik, g. Joško Ceder, g. Stanko Pavlin.
V	dolarjih: Mr. in Mrs. Frank Osredkar, Toronto, 50; Baragov misijonski krožek, Toronto, 20; Mr. Janez Rančič, Val d’Or, 25.
SPLOŠNO ZA MISIJONE
Mns. Mary Rebernak, Montreal, 5 dol.; Jager Franc, 10 pesov; arh. Marijan Eiletz, 200 pesov — oba iz Argentine.
DŠV in DSD
Argentina (v ipesih) : Ana Weis de Lah, 10; Ludvik Štancer, 12; Misijonski odsek San Justo, 14.
V TISKOVNI SKLAD KM
Franc Makovec, Uruguay, GO; Roza Snoj, 10; ga. Šmalc, 30 — vsi v Argentini. Mrs. Marija Stermenski, Toronto, 1 dol.; Mr. Lojze Zorenc, Cleveland, 1 dol.
ZA BARAGOVO MISIJONIŠČE IN CERKEV MARIJE KRALJICE V LANUSU
Argentina (v pesih) :Družina Golob, Lujän, v zahvalo Baragi, 1.400; N. N. Capital, 150; ga. Koprivnikar, Lenus, 50; Ignacij Janežič, Lanus, 750; Kocjančič, Lanus, 100. Iz San Justa: Levstik Jože, 50; Družina Tekavc, 100; družina Žgajnar, 100; Kosančič, 100; Kokalj Janez, 50; Ozimek Janez, 50; Lovšin Jože, 100; družina Krajnik, 100;
družina Maček, 100; Jelen Andrej, 100i Ahlin Marija, 100; ga. Zakrajšek v z»' hvalo Baragi, 200; brata Urbanč, Lanus, 250; č.g. Janez Hladnik, Lanus, 300; družina Lipovec, Lanus, 150; ga-Marija Berčič, Lanus, 300; ga. Ivanka Šiler, Saavedra, v zahvalo Baragi, 500; N. N. 100; ga. N.N. Lanus, 150; č.g-J. Mejač C.M., Lanus, 63.037; Iz RamoS Mejia: N. N., 100; družina Uštar, 1501 Ignacij Lavrič, 100; Triler Franc, 200, Zor Franc, 100; Frančiška Jerin, 50; N. N., 50; N. N., 50; Tršan Janez, Bou-logne, 100; Benjamin Tičar, Rarmos Mejia, 100; Filip Smodiš, Mendoza, 200; ga. N. N., 200; N. N., 10;
U.S.A.: Rev. Anton Anžič 25 dolarjev.
Kanada: Toronto 30 dol.; Rev. Franc Sodja C.M., Toronto, 8 dol.; Baragov misijonski krožek v Torontu 6.50 dol.
Ecuador: Rev. Stanko Boljka C.M-, 100 dolarjev.
Italija: N. N., 6.000 lir; Nežika Rotar, 15.000 lir; gdč. Marinšek za prodane srečks. B.M. 16.500 lir,-
ZAHVALA BARAGI
Iskreno se zahvaljujem škofu Frideriku Baragi za pomoč in uslišanje J dver težkih zadevah ter za ozdravljenj6 hude bolezni.
Prilagam vsoto 1.400 pesov za Baragovo miisijonišče.
Družina Golob, Lujan-
ZAHVALA BARAGI
B. C. iz Mendoze se zahvaljuje Baragi za dvakratno uspešno priprošnjo P6 opravljenih devetdnevnicah.
VSEM DAROVALCEM . ISKRENI BOG POVRNI!
Primitivci iz Assama, Indija. — Spodaj: Misijonska šola v Makassarju
Indonezija.

IZ VSEBINE: Božja pisma — Pomlad prihaja na Korejo — Reportaže v sliki in be-s.di z Japonske — • Izbrala sem pot resn'<-'e - Duh sv. Vincencija (Mistika dela) Močnejši od smrti II. — Premišljuj — Boj in trpljenje makedonskih uniatov - Slovenska nova maša po vzhodnem obredu — Ma' ksimilijan Kolbe — Iz Bengalskega zalim Gospod, pa le besedo reci... — Z rasnih postojank — Po misijonskem svetu Vsem, ki bi zmogli! — Darovi za misijone
Osnutek za naslovno stran: arh. Marijan Eiletz.
Registre de la Prop. Int. No. 528.263
o
o2
Wh gz BSX OB O K
,TARIFA
rkducida
CONCESION 5612
Slika na ovitku kaže japonsko starko. Tu zgoraj: Članica misijonske apostolske organizacije v misijonu o. Cukale S. .1Indija. Imenuje se Jacinta; stoji v družbi s pogansko deklico pred svojo “palačo”...
“KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonski*1 družb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zvoize”. Izdaja ga “Barag0^ misijonišče”. Urejuje) in upravlja Lenček Ladislav C. M. — Naslov uredništvu < in uprave: Montes de Oca 320, Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Monte5 de Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). S cerkvenim dovoljenjem.
NAROČNINA: V Argentini 90 pesov; v U.S.A. in Kanadi 3.— dolarje; v Italiji 1-4®® lir; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 1000 frankov’
Direetor responsable: Lenček Ladislao C^" Domicilio legal: Cochabamiba 1467, Buen° Aires.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Lenček Ladislav C.M., Misijonska pisarna, Mont. s de Oca 320, Bs. Ah"3’'
U.S.A.: Rev. Charles Wolbang CM., St. Vincent’s Sem., 500 East Chelten A ve., Phi]3' delphia 44, Pa. — Rudi Knez, 13810, Eaglesmere, Cleveland 10, Ohio. — An'c3 , Tushar, Box 731, Gilbert, Minn.
Kanada: Rev. Franc Sodja CM., 594 Manning A ve, Toronto 4, Ont.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3.
Francia: Louis Klančar CM., Rue de Sevres 95, Paris (VI).
Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P. St. Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miki®'”, čič Anton, Spittal a/Drau. D. P. Camp, Kärnten, B. Seelsorgeamt, Viktringeir R‘r'*’ 26, Klagenfurt.
Avstralija: Franc Vrabec, Archbishop’s Houso, West Tee. Adelaide, S. Austra’*3'