mgk Ihovno življenje BUENOS AIRES * LETO 68 + + + ^ SEVERNA STENA TRIGLAVA Ob 10 letnici slovenske državne samostoi ji' tSlOVEti 35t i^ uuu ija vati Od zgoraj in od leve: , 1. in 2. Javna manifestacija Slovencev z zastavami in nap; v središču Buenos Airesa (30. 6. 1991) za mednarodno Pn' nanje slovenske države se je zbrala na Plaza San Martič Retiru, od tam se pa napotila peš po promenadni ulici P° da do Plaza de Mayo in buenosaireške katedrale. 3. in 4. Žegnanje pri Mariji Pomagaj v Slovenski hiši, na katerem je sanhuška verska skupnost izročila slovenski cerkvi v varstvo relikvije blaženega A.M. Sloms 1 (Foto: Jože Cukjati) v 5. in 6.. Ponovitev zlate maše dr. A. Kukoviče SJ na P h5 kjer je dušni pastir. (Foto: M. Čeč) 7. Pokojni župnik Vinko Kobal med nami. V nedeljo, 23. novembra 1999, je vodil duhovno obnov za može, katere se je udeležilo 54 mož. »BT-TTrs* T BE M. - &L L 4 IV i štim H Wli»Mm?1 \ /, ..jSk. ■ ■ JpBI A * V*T| Sporočila IM ASIH MUČENCEV Pridiga pri sveti maši za vse žrtve vojne in komunistične revolucije, 3. junija 2001 Jure RODE Predragi v Gospodu! Na današr\ji slovesni praznik Svetega Duha, na prve binkošti, na kraju kjer so bili učenci zbrani skupaj z Marijo, Jezusovo materjo, so bili vsi apostoli napolnjeni s Svetim Duhon in so začeli govoriti, kakor jim je Sveti Duh dal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Jucjje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom in vsak je slišal apostole govoriti v svoj em jeziku in oznanjati velika Bo^ja dela. Naša resnica v domačem jeziku Po dva tisoč letih od prvih binkošti M mogli reči podobno za Buenos Ai-res, Ljubljano in vsa druga mesta po Svetu, kjer se oznanja Jezusov evan-Selij. Ne le da ima vsak možnost slišati v svojem jeziku to, kar mu Sveti Duh Sovori po uradni Jezusovi Cerkvi, Nntpak tudi v taki govorici, ki je primerna njegovemu značaju, zgodovini, njegovim političnim in splošnim razmeram, čeprav je vedno isti Jezusov evangelij. In tako tniamo tudi Slovenci v Argentini, v tej topilnici narodov in Narodnosti, možnost in pravico, da govorimo o verskih in 0 naših zadevah v svojem jeziku. In tako skušamo vsako leto govoriti v svojem jeziku o yetriryski tragediji, o vrnitvi domobrancev nazaj v Slovenijo in o njihovi mučeniški smrti po krivdi tedanjega komunističnega režima v Jugoslaviji in zato tudi v Sloveniji. Dogodki izpred 65 let so del naše zgodovine in tudi mučeniška smrt domobrancev, naše begunstvo in izseljenstvo ter življenje v Argentini je del zgodovine, ki nam jo je Bog namenil v skrivnostnih načrtih svoje previdnosti. Tako Judje vsako leto berejo o veliki noči poročilo o osvoboditvi iz egiptovske sužnosti. Podobno se Armenci Vsako leto spominjajo njihovega genocida izpred 86 let, ko s° Turki, leta 1915, pomorili en milijon in pol Armencev. In tako drugi narodi ob svojih žalnih spominskih dnevih. Ena in ista vera v mnogih jezikih V drugem berilu smo slišali, da smo bili vsi krščeni v nno telo, kije naša Cerkev, Jezusovo skrivnostno duhovno eI°. V tej Cerkvi so najrazličnejši narodi in celo v istem Narodu so različni duhovni darovi, Duh pa je isti; različne so službe, Gospod pa je isti; različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu delu ali članu Cerkve je Bog namenil posebno službo, mu dal za to potrebne darove, da izvrši prav tista dela, ki mu jih j e Bog zaupal. Domobrancem, katerih se danes spomipjamo, je Bog naložil izredno poslanstvo, da s krstom krvi potrdijo svoje krščanstvo in jim je za to dal duhovnike, ki sojih spremljali na poti v mučeniško smrt, jim podelili vesoljno odvezo in jih, kot Juda Makabejec, spodbujali naj ne odpadejo od vere očetov. Drugim, vam preživeli domobranci, ki ste se tedaj rešili nasilne smrti, vam je Bog zaupal poslanstvo, da pričate o tem, kar ste sami videli in doživeli. Drugim, nam, Bog po Cerkvi nalaga dolžnost, da iz ljubezni do mučeništva mrtvih in hvaležnosti za zgled verske stanovitnosti preživelih iščemo najbolj primernih poti za novo pokristjanjepje družbe, v kateri živimo, pa naj bo to tukaj v Buenos Aires ali v Sloveniji ali kjerkoli drugje po svetu. Bog nam dpje vseh potrebnih milosti, duhovnih darov, tudi vse tiste milosti, ki so sad mučeništva naših junakov, da moremo izpolniti tisto poslanstvo, ki ga Bog zaupa vsakemu posebej in osebno, duhovnikom in laikom, doma in v javnem življepju, pri novem pokristjanjenju naše slovenske družbe in pokristjanjepju čeztedenskega argentinskega okolja, v katerem preživimo večji del našega življepja. Pojdite in pričajte! Kakor apostole v današnjem evangeliju, tako Jezus tudi nas pošilja v svet, v življenje. Potem, kojihje dvakrat pozdravil: „Mir vam bodi!”, jim je pokazal prebodene roke in prebodeno stran. To je bila krona vstaj er\j skega pričevapja. Od mrtvih vstali Jezus jim je pokazal svoje poveličano telo. Smrti ni več, zato jim želi mir. „Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.” „ Prejmite Svetega Duha!” Poslal jih je, da pričajo za resnico o Jezusovem vst^jepju z besedo in življepjem in celo s smrtjo. To je tudi sporočilo naših mučencev za naš čas. V nečloveških razmerah so do mučeniške smrti vztrajali v JUBILEJNO LETO slovenske Cerkve v Avstraliji Tone GORJUP ""X T a carigrajski dvor so prišli leta l^kl 862 odposlanci moravskega -L ^1 kneza Rastislava in prosili cesarja Mihaela, naj jim pošlje misijonarje, ki bodo oznanjali evangelij v domačem jeziku. V prošnji so posebej poudarili, da nuj bi misijonarji poznali govorico ljudi tistih krajev. Že nasled-i\je leto sta k Moravanom prišla solunska brata Ciril in Metod. Njuna naloga ni bila pokristjanjevapje, saj so bili lju-4je večinoma že krščeni, pač pa sta prevajala bogoslužne kpjige v pjihov jezik in pripravila temelje za krajevno Cerkev s slovanskim bogoslužnim j ezikom. Ko je 29. novembra leta 1947 v pristanišče Fremantle v Zahodno Avstralijo priplula ameriška tovorna ladja z begunci iz Evrope, je ta celina postala cilj številnim Slovencem, ki so v taboriščih v Italiji, Avstriji in Nemčiji čakali na obljubljeno deželo. V nekaj letih se jih je v Avstraliji naselilo vsaj dva tisoč, vendar je bil to šele začetek. Nova domovina jim je dala kruh in streho nad glavo; pogrešali pa so starše, slovensko besedo, pesem, knjigo in tudi duhovnika. Iskali so stik s prijatelji in znanci, s katerimi so delili usodo begunstva in prosili za to in ono. Nekateri so poznali verski list Ave Marija, ki je med Slovenci v Ameriki skrbel za utrjevanje verskega življepja in narodne zavesti. Prav prek pjega so začeli iskati duhovnika, ki bi jih nagovarjal in spodbujal v domačem jeziku. Tako je Stanko Šubič iz Adelaide na uredništvo med drugim pisal:... „Zdaj smo Slovenci raz-streseni po vsej Avstraliji in naša ngj-večja težava je v tem, da nimamo niti enega slovenskega duhovnika. ” Prošnje je dobival tudi škof Gregorij Rožman, ki je takrat bival v Clevelandu in z veliko vnemo skrbel za slovensko Cerkev po svetu. Razmere v Avstraliji, zlasti v Sydne- yju, je škofu Rožmanu prvi podrobneje predstavil Gorazd Jože Čpješ. Tako je škof najprej njemu sporočil novico, da bodo dobili duhovnika. V pismu, ki gaje 17. avgusta 1950 poslal iz Clevelanda, je zapisal: „Vi ste mi prvi dah podatke o slovenskih inmigrantih v Avstraliji, zato Vam sporočam, da se je posrečilo dobiti dva slovenska duhovnika za Avstralijo. Sta to frančiškana p. Klavdij in p. Beno, oba iz Dachaua, ki sta že nekaj časa tu v USA in znata že nekaj angleščine. Kje se bosta naselila, se bo šele videlo na licu mesta, kjer bo bolj potrebno, ponudb imate več. Ako ne pride vmes kakšna svetovna politična ovira, bosta začetkom oktobra mogla odpotovati. Spremljajo ju naše najboljše želje in molitve, da bi mogla za Slovence in morebiti Hrvate mnogo storiti. Pozdrav in blagoslov!” Zaradi dolgotrajnega urejapja dokumentov seje prihod p. Klavdija Okorna in p. Bena Korbiča precej zavlekel. Na poti pa ju je spremljala Marija z Brezij. Na pjen praznik, 24. maja 1951, sta se odpravila na pot prek oceana in dva dni zatem pristala na letališču v Sydneyju. Tako kot solunska brata Ciril in Metod med Moravani, sta tudi p. Klavdij in p. Beno postavila temelje slovenski Cerkvi v Avstraliji. Ker letos mineva petde- krščanski veri. Izmučenim, pretepenim so jim vzeli telesno življepje. Toda njihovo trdno prepričanje v končno zmago Boga, ki je Resnica, Pravica in Ljubezen, bo vir moči in milosti za vso nadaljnjo zgodovino Cerkve na Slovenskem in vsega slovenskega naroda. Bog daj, da bi tudi za nas veljalo krščansko pravilo iz prvih časov Cerkve, daje kri mučencev seme novih kristjanov. Bog dpj, da bi bili mnogi izmed žrtev, ki se jih danes spominjamo, uradno prišteti med mučence. Slovenski mučenci iz dobe komunizma Ko si želimo zaresne narodne sprave, prosimo naše mučence, da bi čimprej prišlo do sprave vsakogar z Bogom, v Bogu, pred Bogom in zaradi Boga. Bog je bil izgnan iz slovenskega javnega življei\ja in z njim vsi, ki niso prikimali komunizmu. Potem bo bolj resno odprta pot tudi za spravo med ljudmi. Prava sprava ne bo mogla iti slepo mimo komunizma, kot da ga v Sloveniji ni bilo ali da ni bil v korenini kriv toliko smrti in vsega hudega med drugo svetovno vojno in po vojni, tudi našega begunstva in izseljenstva. Na II. Vatikanskem vesoljnem cerkvenem zboru je Cerkev obsodila komunizem kot tisto obliko brezboštva, ki pričakuje človekovo osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve. Tej osvoboditvi pa po zatrjevanju te vrste brezboštva vera nasprotuje po svoji naravi, češ da v človeku prebuja upanje na varljivo priho-di\je življenje in ga s tem odvrača od graditve zemeljske družbe. In zato privrženci takšnega nauka tam, kjer pridejo na oblast, silovito napadajo vero in širijo brezboštvo na vse načine, ki so na razpolago javni oblasti. Tako se je dogajalo v Sloveniji, na Poljskem, na Hrvaškem in drugje. Poljski kardinal Wyszynski, katerega škofijski postopek za blaženega so zaključili letošpjega februarja, je bil zaradi dveh besed - ki sta pa vsebovali ves pjegov odpor komunizmu - vržen v ječo in potem preganjan: „Non possumus!” ne moremo, ne morem, ne smem in nočem sodelovati s komunizmom. Hrvaški kardinal Stepi-nac je bil proglašen za blaženega, ker so ga komunisti umorili iz sovraštva do vere in ker je branil in zagovarjal dostojanstvo vsakega človeka. V Sloveniji seje škof Rožman uprl sodelovapju s komunizmom in bil zato vse življepje poniževan za ceno izredno hudega duhovnega trpljepja. Prosimo Boga, da mu bo čimprej vrpjena čast in da bo smel čakati vstgjepja v slovenski zemlji. Prosimo, da bodo škof Anton Vovk, Lojze Grozde in drugi naši svetniški kandidati-mučenci kmalu proglašeni blaženim in svetnikom. Ob desetletnici samostojne in svobodne Slovenije prosimo Marijo, Kraljico tudi naših mučencev, naj bo vsem Slovencem svetla zvezda vodnica do novega krščanstva, ki bo zanesljiva pot do naše osebne in skupne sreče, sedaj in v večnosti! Amen. Domovina zahteva danes nekaj novega, izvirnega Prevedel Lojze KUKOVIČA 1. Velikokrat smo se v zgodovini morali soočiti s težkimi situacijami. Kristjani vemo, daje Kristus Gospod zgodovine in da je moč pjegovega vstajepja neusahljiv vir upanja, posebej še, kadar so težave velike. Zato hočemo ponoviti svoj glas, ki smo ga naslovili na narodno skupnost preteklega meseca novembra, da moramo sprejeti sedanji kritičen položaj z veličino duha. Ob tisti priložnosti smo dejali, da se moramo vsi prebivalci naše dežele izkazati za dorasle položaju, v katerem se nahajamo, ker bomo samo tako lahko premagali to tako globoko krizo, ki ni samo gospodarska, ampak zadeva tudi politični red in celo sam način življenja našega naroda. 2. Že pred desetimi leti, ko smo bili zbrani v Catamarki, smo analizirali izzive, kijih je prinašala nova evange-lizacija. Tedaj smo obžalovali, da nam ni uspelo priti do pravega sožitja v svobodi in ustvariti bolj pravične druž- Setletod njunega prihoda, bo konec Meseca avgusta potekala zunanja slovesnost v spomin na ta dogodek. Praznovanja pa bi lahko potekala dalj časa. Patra sta v Sydney prispe-}a 26. maja 1951, prva številka Misli ie izšla 25. januarja 1952, rojaki v Melbournu so se zbrali k prvi slo-Venski maši v aprilu 1952, Slovenci v ^delaidi pa dober mesec dni zatem, ^a vse te dogodke bi se lahko spornih z, jubilejnim letom” avstralskih Slovencev. Naj bo to leto zahvale Bogu, ki že b°l stoletja po duhovnikih vodi slo-Vehsko Cerkev v Avstraliji. Hvaležnosti za prejete milosti naj se pri-rnži prošnja, da bi naša skupnost 'u odprla oči? Napisi zaslišanj se začenjajo 27. maja J49. Zakaj, bomo razumeli ob pojasnilu Urednika Kolarja: „Če so bili odnosi med ^ovimi oblastmi in Cerkvijo v letih do na Slovenskem napeti, potem je po ar letu mogoče govoriti o izpadih so-aznosti do vsega cerkvenega in še zlasti ° vsega, kar je imelo kakšno povezavo s Vetim sedežem.” Škof Vovk je kljub izčr- pavajočim zasliševanjem vseskozi ohranil izredno treznost duha, kar lahko pove-znjemo z Jezusovo obljubo učencem, da se jim ni treba bati, kako se bodo zagovarjali pred preganjalci, kajti namesto njih bo govoril Božji Duh. Tega Duha so polna tudi pastirska pisma škofa Antona Vovka, kijih najdemo v drugem delu te knjige. Ko jih beremo, slišimo božji glas, namenjen tistemu, ki piše: „Ne boj se, saj sem jaz s teboj!” Knjiga se zaključnje z oporoko nadškofa Vovka, ki jo je narekoval svojemu tajniku 29. junija 1963, teden dni pred koncem svoje življenjske poti. Silvester Čuk Nakup te knjige priporočamo tudi bralcem Duhovnega življenja. Odnesel jo je na svoj dom, vendar Marijin kip se je zopet pojavil v votlini. To se je ponavljalo toliko časa, dokler ni Salazar slovesno obljubil presveti Devici, da ji bo zgradil kapelico. Tudi Indijanci so pomagali pri gradnji in leta 1630 je bila dokončana. Cerkvica je bila iz lesa, trsta, blata in slame. Vsi prebivalci so bili ponosni na novo svetišče, kjer je bila naj večja dragocenost kip Marije Brezmadežne. Prvi tucumanski škof redovnik Francisco Victoria je odločil, naj se imenuje presveta Devica iz Doline. Neko soboto je Marijin kip izginil z oltarja. Ko so hoteli o tem obvestiti Sala-zarja, so kip našli v njegovi hiši. Manuel je prisegel, da se je nekaj trenutkov prej skrivnostno pojavil v njegovi hiši na mizi. Ker se je to ponavljalo, je Manuel prosil Boga, naj ga razsvetli. Vsi prebivalci Stare Doline so soglašali, da naj bo Salazar dosmrtni zakristan v cerkvici presvete Device. Taje sprejel to odločitev in od tedaj je kip ostal v cerkvici. Med Indijanci je bila splošna vera, da je sam Bog oblikoval kip in ga postavil v kotlino Ambato. V mestu Catamarea hranijo uradne dokumente, kjer so nekatere osebe pod prisego izjavile, daje bila pojava kipa presvete Device skrivnostna. Morda so ga prinesli misijonarji, ki so prihajali v tiste kraje, učili in krščevali Indijance? Če bi Marijin kip prinesli misijonarji, bi ga gotovo izročili prebival- cem Stare Doline, ki so bili Španci, in ne spreobrnjenim Indijancem, ki so bil i začetniki v češčenju Matere Božje. Njen izvor je ostal skrivnost za raziskovalce. Kip presvete Device je izrezljan iz enega kosa lesa. Velik je 49 cm in tehta 12 kg. Njen obraz je veličasten in njen pogled očara romarje. Roki ima odprti, konce prstov pa sklenjene. Na vsak način je delo velikega umetnika. Oblečena je v bogata oblačila in okrašena z dragocenim nakitom. Že od začetka romarske poti so Brezmadežni Devici pripisovali veliko čudežev; prvega v korist gostitelja Manuela, ko je obvarovala njegova bombažna polja pred požarom. Bogati plemič iz Peruja, ki je bil para-litičen in ves skrivljen, je ozdravel na Njeno priprošnjo. V zahvalo ji je poklonil zlato verižico, ki jo ob raznih slovesnostih obesijo kipu presvete Device okrog vratu. Neki kmet s severa je potoval v Dolino, da bi se zahvalil Mariji za ozdravljenje. Ko je prišel do pokrajine, kjer so soline, bi skoro umrl od žeje. Prosil je Marijo, naj mu pomaga. Kar naenkrat je zagledal srebrn vrč, poln hladne vode. Ko je prišel do Marijinega svetišča in pripovedoval o čudežnem dogodku, so mu pojasnili, daje srebrn vrč iz zakristije odkoder je skrivnostno izginil. Presveta Devica je večkrat branila kristjane, ko sojih napadli Indijanci. Posebno je ostal v ljudskem spominu napad na trdnjavo San Bernardo (sveti Bernard) 23. septembra 1658. Guverner je premagal Indijance potem, ko je svoje vojake priporočil varstvu presvete Device. V trdnjavi je bilo le petdeset vojakov, Indijancev pa je bilo tisoč sedemsto. Ti so preplašeni pobegnili, ko so v zraku nad trdnjavo zagledali strašno, skrivnostno Gospo. 5. julija 1683jebilo ustanovljeno mesto San Femando del Valle de Catamarca, mesto Svetega Ferdinanda iz Doline Catamarca. Ko so pozidali novo cerkev, so iz Stare Doline prenesli kip Device Marije. Ta cerkev je bila kasneje na novo pozidana in je postala stolnica - bazilika glavnega mesta province. Novo svetišče so zidali v težkih letih gospodarskega pomanjkanja, vendar sta ljubezen in radodarnost pobožnih prebivalcev premagala vse težave. Izročilo pripoveduje, da so najodličnejše gospe v mestu, potem ko so bile pri sveti maši, na čast presveti Devici, v svojih plaščih nosile pesek, s katerim so dela- li malto za novo cerkev. Sveti oče Leon XIII. je izdal dekret, s katerim je določil slovesno kronanje presvete Device iz Doline. Obredje izvršil mons. Aneiros škof iz Buenos Aires in papežev delegat 12. aprila 1891. Navzočih je bilo več prelatov, številni duhovniki in več kot 30.000 romarjev iz vseh krajev Argentine. Slovesni dan kronanja je ostal nepozaben spomin vseh prisotnih. Stolnica škofije Catamarca je zgrajena v novem klasičnem slogu. Preddverje sestavlja vrsta mogočnih stebrov in vhodni obok, odkoder je vstop v glavno ladjo. Pročelje bazilike obdajata dva mogočna stolpa, visoka 36 metrov; južni stolp je zvonik, na severnem pa je ura. Cerkev ima glavno in dve stranski ladji ter kapelice, ki sojih zgradili leta 1916. Središčna ladja je dolga 58,50 metrov, široka pa 9,65 metrov. V eni od stranskih kapelic je oltar presvete Device. Njen praznik praznujejo vsako leto petnajst dni po veliki noči, ko prenesejo kip na glavni oltar in potem nesejo tudi v slovesni procesiji po mestu. Množice vernikov, ki prihajajo tudi iz drugih provinc, spremljajo presveto Devico na tej poti. Letos je bilo še posebej slovesno, ker so praznovali stodeseto obletnico kronanja. Catamarca je mesto Brezmadežne. Bele hiše v mestu, kije obkroženo s sinjimi gorami, je kraj, ustvarjen za Marijino svetišče. Odkar je bila odkrita v votlini Ambato, je bila presveta Devica navzoča pri važnih dogodkih v pokrajini in njen sloves se je razširil po vsej Južni Ameriki. Množice romarjev prihajajo k presveti Devici ter iščejo pri njej zavetje in tolažbo in nikoli jih ne razočara. Za prebivalce hribov in dolin pokrajine Catamarca je prav češčenje Naše Gospe iz Doline značilna pobožnost. V SIBIRIJI UBILI POLJSKEGA DUHOVNIKA V Sibiriji so ubili 77-letnega poljskega katoliškega duhovnika Jana Frackievvciza, znanega po uspešnem delu med mladimi, borca proti alkoholizmu in mamilom ter ekumenskega delavca. Policija meni, da vzrok za brutalen umor - duhovnika so našli z zvezanimi rokami in nogami - ni politične narave. Apostolski administrator za vzhodno Sibirijo škof Gregorij Mazur je prepričan, da je duhovnik umrl mučeniške smrti, ki pa je obenem znamenje upanja za prebujajoče se krščanstvo v Sibiriji. Ob bližajočem se jubileju slovenskega katoliškega tednika_____ „DRUZINA” ogledalo časa in podoba družbe Franci PETRIČ Predstavlja se vam novi verski list, ki hoče biti „Družina” ne le z imenom, urnpalc tudi z resničnimi krščanskimi in slovenskimi vrednotami, ki jih bo Pnnašala. Za ljubezen, s kakršno vas Pozdravlja, pričakuje od vas prijazen in ljubeč sprejem, ko vas bo obiskovala, je zapisal med drugim v uvodniku prve številke Družine 7. maja leta 1952 apostolski administrator goriške nadškofije dr. Mihael Toroš, ko je ustanovil Družico. Težko si je bilo v tistih železnih časih, ko je bilo prepovedano izhajapje Oznanila v Ljubljani in Verskega tednika v Mariboru, ko je bila Cerkev stiskana in nadzorovana kot nikoli dotlej (samo v ljubljanski nadškofiji je bilo Zaprtih in obsojenih na dolgoletne kazni čez 250 duhovnikov), prepovedan ve-r°uk v šoli, ukinjen božič kot praznik, Postavljen sramotilni steber pred ljubljansko stolnico,... - res težko je bilo celo sapjati, da bo Družina vprihodnostipos-tala časnik ne le za goriško administraturo, ampak za vso Slovenijo, da bo iz Pie nastal tednik in da bo Družina dočakala zlati jubilej izhajapja v svobodni, demokratični in samostojni Sloveniji! Časi, ki veri, Cerkvi, svobodni in sa-JBostojni presoji in kritični besedi niso ddi naklonjeni, se zdijo kakor turobna 'udra iz neke žalostne pravljice, Id nikoli ju mogla biti resnična... A j e bilo vendar-e vse resnično, večkrat celo kruto (zaplemba leta 1975), policijska zasliševanja ln Preiskave prostorov uredništva). V Ponedeljek, 7. maja letos, bo naš spomin Posegel v te „sapje” in se hvaležno za-Vald Bogu za bogate čase trpljepja, Preizkušenj in stanovitne rodovitnosti ''Usnika in slovenskih kristjanov, ki so se ob njem kalili v zvestobi veri, Cerkvi p slovenskemu narodu. Z apostolom avl°m bi mogli ob siceršpji zavesti, da na tem svetu ni nič popolno, vendarle rpei: Družina je dobojevala dober boj in ° ranila vero. Hvaležen bo spomin na rvega urednika dr. Jožeta Premrova, a 'P- Ivana Merlaka, dr. Draga Kle-enčiča in vse druge. Družinin tek, o katerem tudi govori Duhov apostol Pavel, pa bo, tako želimo in upamo, še dolg. Za to si bomo prizadevali vsi, uredniki, novinarji, dopisniki, poverjeniki in bralci v Sloveniji in po svetu. Naloga obveščati in oblikovati sodobnega slovenskega kristjana je namreč nevidno „zapisana” v temeljno listino od pjenega nastanka naprej. Doslej jeza Družino veljalo, daje zanesljivo ogledalo „časa in podoba družbe” (škof Kramberger). To hoče biti v prihodnje. Poslanstvo Družine je povezovati krajevno občestvo Cerkve na Slovenskem z vesoljnim širiti obzorja, odgovarjati na duhovne, verske, kulturne, narodnostne pa tudi politične potrebe slovenskega vernega človeka. Da, prav to zadpje je za nekatere, ki ne morejo iz shem, kakršne nam je vsililo 45-letno enoumje, tudi po desetih letih demokracije na Slovenskem težko sprejemljivo. Radi bi, da bi pisali tako kot v prvih letih izhajapja, ko ni smelo biti kritičnih presoj in odzivov na dogpjapja v življenju družbe in posameznika. Družina pa tudi po petdesetih letih odgovarja na izzive sodobnega časa in koraka vštric z njim. Hočemo biti tako kot doslej v službi življenja, resnice in ljubezni ne le v človeški, ampak tudi bo^ji razsežnosti. Naše strani ponujajo obilico branja vsem, ki hočejo poglobiti svojo vero ob globokih duhovnih pisateljih preteklosti in sedanjosti. Trudimo se, da smo v službi troedinega Boga in Cerkve ter ekumensko odprti do vseh drugih krščanskih Cerkva. Z jasno besedo in stališči do vseh vprašapj in izzivov, ki jih prinaša sodobni čas, s privlačno zunanjo podobo in pestrimi vsebinami, ki segajo od vsakdanjih človekovih potreb do zahtevnih iskani, bomo tudi naprej delali za blagor vseh ljudi dobre vo(je. Ob nedavnem uradnem obisku slovenskih škofov na grobu sv. Petra in srečanju s Petrovim naslednikom je bila poudarjena velikaapostolskagorečnost škofov, duhovnikov in vse Cerkve na Slovenskem. Veliko pohvalnih besedje bilo našim škofom in Cerkvi izrečenih tudi sicer ob srečanjih na posameznih uradih. Obenem pa je papež posebno poudaril, da si moramo pri nas še bolj prizadevati za nov zagon evangelizacjji družine in mladine ter za sistematično katehizacijo. To je naloga in načrt Družine za novih petdeset let, ki se od 7. maja letos odpirajo pred nami. Strani, ki so bile doslej napisane, so nam zaradi stanovitnosti v veri in zvestobe Cerkvi v ponos. Zate, ki so pred nami, pasi bomo prizadevali, da bodo strani vesele rasti in cvetočega božjega kraljestva v slovenskem narodu. Bližajoča se 50 letnica slovenskega katoliškega tednika „Druži-na”je tudi nam v zdomstvu v vesele in ponos. Listu, ki je v službi Resnice in rojakov, ki jo iščejo, želimo, da bi se rast in bogastvo njegove vsebine nikoli ne ustavilo, število njegovih bralcev pa stalno ras-tlo. S hvaležnostjo se spominjamo nekdanjih in sedanjih urednikov katoliškega tednika, ki so imeli in imajo razumevanje tudi za slovensko diasporo. „Družina” je bila in bo vedno tudi naša. Uredništvo „Du-hovnega življenja”. KAR SO SPOZNALI MOŽJE V TRENUTKIH SVOJEGA NAJVEČJEGA RAZSVETLJENJA, TEGA KRŠČANSKA VERA UČI OTROKE. Blaise Pascal IZ TABORIŠČA V DOMOVINO Slika Fatimske Marije odslej v Kisovcu Jerinova podoba Fatimske Gospe Mati Marija na tuje je šla, z Jezusom Odrešenikom sveta, z njo sveti Jožef v temno noč, Mati Marija bod’ nam pomoč. Tako seje glasila pesem slovenskih beguncev, ki so morali po drugi svetovni vojni bežati pred komunističnim nasiljem na Koroško, da bi si rešili življenje. Z pjimije povezana tudi slika fatimske Marije begunke. Na hrbtni strani te slike piše: „Materi Božji fatimski v spomin na svojo obljubo, slovenski begunci, Peggez-Lienz, 7.julij 1946.” Slovenski begunci so se takole zaobljubili Kraljici presvetega rožnega venca: „Če nas srečno pripelje nazaj v domovino, bomo z molitvijo, delom in žrtvami vse storili, da se v Ljubljani zgradi svetišče, ki naj bo svetišče vsenarodne pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca.” V pripravi na to obljubo so begunci naredili tudi devetdnevnico v čast fatimski Materi Bošyi. Dr. Jakob Kolarič pa v knjigi „Škof Rožman” lepo opisuje dogodek, ki je povezan z omenjeno sliko: „V nedeljo, 13. maja 1945, je zjutraj g. škof že drugič za slovenske begunce imel skupno sv. mašo. Popoldne pa jih je v procesiji vodil k fatimski Materi Božji v Thum nad Lienzem. Udeležili so se je vsi begunci v Lienzu in okolici. Škof je imel nagovor, v katerem se je domačim zahvalil za njihovo gostoljubnost, begunce pa je pozval, naj Mariji obljubjjo, da bodo, če se vrnejo v domovino, v Zgorpji Šiški njej v čast postavili novo cerkev.” Taboriščni časopis „Do-mači glasovi”je dne 15. julija 1946 prinesel sledeči opis: „Vlienškem taborišču seje vršila včeraj spokorna procesija na dobre pol mre oddaljen Btichl, katere so se udeležili vsi slovenski begunci. Šla je ob 9 h zjutraj iz taboriščne kapelice. Na Biichlu je msgr. Škerbec blagoslovil sliko fatimske Matere Bo^je, ki so jo begunci nosili v procesiji, na kar je bila na prostem sv. maša z ljudskim petjem in pridigo, po kateri so vsi begunci ponovili obljubo, ki jo je ves slovenski narod naredil na Rakovniku leta 1942, in ono, ki jo j e lansko leto naš prevzvišeni škof dr. Gregorij Rožman v imenu nas vseh dal brezmadežnemu Srcu Marijinemu v Thumu pri Lienzu in ki smo jo potem po vseh begunskih taboriščih za i\jim potrdili. Malo čez poldne se je procesija vrnila v taboriščno kapelo.” Avtor omenjene slike je slikar Friderik Jerina, kije bil rojen 25. oktobra 1906 v Vrhpolju pri Kamniku. Zelo rad seje posvečal risanju in modeliranju. Na begunski gimnaziji je poučeval risanje. Sedanji nadškof dr. Franc Rode je bil njegov učenec. Stari oče takrat triletnega dr. Andreja Bajuka pa je bil ravnatelj te gimnazije. Friderik Jerina je umrl 20. januarja 1996 v Št. liju ob Vrbskem jezeru. Župnija Amlach pri Spittalu je podarila to sliko ljubljanski nadškofiji oziroma župniji Kisovec. Po 55 letih omenjena slika 13. maja 2001 prihaja v svetišče Marijinega brezmadežnega Srca v Kisovcu pri Zagorju, kjer bo nameščena na romarskem shodu ob 15. uri. Veseli smo tega dogodka, saj nas fatimska Marija povezuje z vsemi slovenskimi begunci oz. Slovenci po svetu. Radi jih bomo sprejeli na omenjenem romarskem shodu v Kisovcu in skupaj podoživeli begunske dneve ob fatimski Mariji ali pa seveda tudi ob kakem drugem obisku. N.R. v Družini v ZNOJILAH PRI SELIH_____________________________________________ PRED STO LETI ROJEN pesnik in duhovnik GREGOR MALI pesnikovanja in življenja moža, ki je bil eden od nas in z nami do svoje smrti delil težko usodo begunca pred komunizmom. Njegovi zemeljski ostanki počivajo skupaj z drugim slovenskim dušnim pastirjem Janezom Kalanom na pokopališču Villegas v San Justu. V tej številki ,,Družine” beremo: Preproste pesmi, najraje štirivrstičnice, je od mladih duhovniških let zlagal „stric gospod”, kot so otroci rekli Gregorju Maliju (1901 -1 983) s Sel pri Kamniku. Za praznike in druge priložnosti jih je vedno obdaroval s pesmicami. „Prav zato so nam naša praznovanja in druženja ostala v najlepšem in nepozabnem spominu,” je v uvodu h Več kot dveurna večerna prireditev v cerkvi sv. Neže na Selih pri Kamniku je v sobotnem večeru, 19. maja, želela biti spodobna počastitev pesnika in duhovnika Gregorja Malija ob stoti obletnici njegovega rojstva. Knjiga Zbrane pesmi na 1148 straneh vsebuje 1111 pesmi. Ko je v letu 1983 iz Buenos Airesa na Sela pri Kamniku prispela vest, daje umrl Malijev gospod Gregor, so njegovi sorodniki zaprosili za objavo osmrtnice v osrednjem slovenskem časniku. Zakaj jim niso Ustregli? Nihče iz uredništva jim tega doslej še ni pojasnil. Zato pa so se ob stoti obletnici njegovega rojstva domačini iz Sel in Znojil - da ne bi spet doživeli kakšnega razočaranja - na čelu z župnikom Danijelom Kaštrunom odločili za svojo, Povsem drugačno in lepšo manifestacijo: najmlajša Gregorjeva nečakinja Nežka Dorin Mali (upokojena računovodkinja) je v samozaložbi izdala knjižno monografijo stričevih poezij (na 1148 straneh je zbranih Ull pesmi), domačini pa so se v soboto, 19. maja, v župnijski cerkvi sv. Neže udeležili dveume večerne prireditve (maša, šmarnice, litanije, zborovsko petje, recitali’ izčrpen oris življenja rojaka Malija, lik gorečega duhovnika, uspešnega vzgojitelja, plodovitega pesnika in zvestega rodoljuba). Obsežna knjiga je nastajala kot sad zavzetega zbiranja vsepovsod raztresenih Pesmi njegove najmlajše nečakinje Nežke °b pomoči muzikologa dr. Eda Škulja; duhovnika in pesnika Gregorja Malija je df- Škulj osebno poznal, zato ga je tudi lahko izčrpno predstavil zbranim v cerkvi. Na prireditvi sta prvič izvedla dve skladbi na besedilo Malijevih pesmi (Pogovor z Materjo, Želja) MePZ Mavrica iz Srednje vasi pod vodstvom Jane Verbič in tercet Pevk Veronika iz Kamnika pod vodstvom ladke Vremšak. Pesmi je uglasbil amniški skladatelj prof. Samo Vremšak. Uadi recitatorji iz župnije Sela pa so simpatično odkrivali lepoto pesmi „neznane-§a rojaka, ki je deloval v nekem zanje Pravljičnem svetu pod Južnim križem v Argentini. Dr. Škulj je v svojem opisu zbrane °Pozoril na Malijeve pesmi, ki jih pojemo V sl°venskih cerkvah. V Ljudski pesmarici Slavimo Gospoda je devet takih besedil (prim. Prelepe cvetke trgamo, O Bog, ki si podaril, Zvonovi so zapeli, Mašnik k darovanju, Oče večni na oltar, Zemlja, morje, vsa narava, Zemljo, Bog, si nam podaril). V Cerkveni zborovski pesmarici je 21 skladb z njegovimi besedili (prim. V dušo mi sije mila podoba, V tebe upamo, Gospa, O brezmadežna Devica, Ponižno stopimo pred božji oltar...). Na njegova besedila so zapisali melodijo naši najboljši in najplodovitejši skladatelji: Stanko Premrl, Franc Kimovec, Matija Tomc, Lojze Mav, Jože Klemenčič in Emil Hochreiter. Duhovnik in pesnik Gregor Mali se je rodil pred sto leti - prav na gregorjevo, zato je dobil ime po papežu Gregorju Velikem. „Po priimku je bil Mali,” je med drugim dejal dr. Škulj, ,,po imenu pa Veliki, velik tudi v življenju.” (Po ,.Družini” od 27. maja 2001) Dva tedna kasneje je ta list informacijo o dogodku, ki ga opisujejo gornje vrstice, še razširil in dopolnil z naslednjo oznako knjigi Zbrane pesmi Gregorja Malija zapisala pesnikovanajmlajšanečakinjaNežka Borin Mali. Od konca vojne do leta 1983 -leto Gregorjeve smrti - je minilo skoraj štirideset let; vsa ta leta je v daljnem argentinskem svetu pesnil o domovini, rojstnem kraju, božjih znamenjih, rojakih, o zaupanju in veri v Boga, ljubezni do Božje Matere Marije. Njegove pesmi so globoko verovanjske, polne človeške topline, z nadihom odprtosti za bližnjega, sinovsko-materins-ke izročenosti, z refleksijo prošenj za duhovni blagor slovenskega naroda. V so Malijevo družino je življenje močno preizkušalo. „Oče je zaradi trpljenja in mučenja v koncentracijskih taboriščih umrl v Nemčiji,” pripoveduje Nežka, „mama pa se je z mladoletnimi otroki iz drugega nemškega taborišča po vojni vrnila domov. Stric Gregorje preživel hud udarec, ko so mu partizani decembra 1942 pred očmi požgali cerkev, župnišče in kulturni dom, kjer je služboval kot župnik. V velikem duševnem trpljenju ter z neskončnim odporom in žalostjo seje moral podati na begunsko pot in nato med izseljence v Argentino.” Drugače zvenijo Malijeve pesmi od tistih slovenskih pesnikov, ki jim je literarna zgodovina zagotovila sedlo v učbenikih, a tudi njegove so vredne, da stopijo v zakladnico slovenske kulturne dediščine. Mali pesni z dušo vernega slovenskega človeka, ki le včasih razkriva svojo bolečino, zato pa je tem bolj obrnjen k poslednjemu cilju. Od 1111 zbranih pesmi jih je 215 Marijinih; v njih je upesnjena najbolj slovensko čuteča krščanska mariologija. Zanj je Marija: Kraljica trpečih, čudežni cvet, večne Modrosti najlepši izraz, cvetica neskončne Modrosti, biser vseh žena, življenja večnega oltar, dar ljubezni večne, božjega Vrtnarj a raj ski vrt dehteči, naj lepše delo Stvarnika, večnega življenja ključ, sonce milosti, neskončne Svetosti žar, zgodnja Danica, prelepa cvetlica nebeških vrtov, Slovenije Kraljica ... Širok je razpon drugih tematskih sklopov: advent, božič, post, velika noč, darovanje, obhajilo, evharistija, svetniki, domovina... USPEŠNA PREDSTAVITEV Škofijska klasična gimnazija na obisku v Milanu Škofijska klasična gimnazija v Ljubljani že več let sodeluje s številnimi šolami iz različnih evropskih držav. Učitelji si izmenjujejo izkušnje v pedagoškem delu ter skupaj z dijaki sodelujejo v različnih projektih in iskanjih novih poti v izobraževanju. Dijaki si tako širijo obzorje, poglabljajo prijateljstva in se vzgajajo v pokončne svetovljane 21. stoletja. V velikonočnem tednu, točneje od 19. do 21. aprila, se je skupina dijakov in profesorjev odzvala vabilu šole Collegio Rotondi iz Gorle pri Milanu. To je šola z bogatim izročilom, ki že nekaj stoletij vzgaja v krščanskem duhu učence od prvih razredov osnovne do konca srednje šole. Slovenske dijake so sprejeli z odprtim srcem in iskreno željo bolje spoznati svet, o katerem so si doslej ustvarili tudi nekoliko zgrešeno podobo liberalistične pokomunistične družbe. Zato so radi prisluhnili predstavitvi šolskega sistema in krščanski naravnanosti Škofijske klasične gimnazije, v kateri je mogoče najti sorodno usmeritev. Številni pogovori so bili tudi v duhu sodelovanja na več ravneh, tudi znotraj Evropske lige kvalitetnih šol, katere eden od pobudnikov je prof. Jože Mlakar, ravnatelj ljubljanske šole. Večino časa pa so dijaki preživeli v sproščenem medsebojnem druženju. Pridružili so se učnim uram italijanskih vrstnikov in pri njih dejavno sodelovali. Športniki so se pomerili z italijanskimi ekipami v nogometu, košarki in odbojki. Prijateljske tekme so se v večini končale z zmago slovenskih dijakov. Mešani pevski zbor in komorni ansambel Škofijske klasične gimnazije sta pripravila celovečerni koncert v šolski dvorani. Poslušalce sta presenetila z dovršeno izvedbo slovenskih in tujih skladb. Italijani so slovenske dijake peljali tudi na ogled samostana sv. Katarine Aleksandrijske ob Lagu Maggiore. Tridnevni obisk se je končal v soboto zjutraj s slovesno mašo v cerkvi sv. Ambroža v Milanu. Dijaki in profesorji so se poslovili z željo, daje to šele začetek medsebojnega sodelovanja. Že prihodnje leto bodo italijanski dijaki gostje Škofijske klasične gimnazije, česar se oboji že veselijo. Malijeva družina julija I. 1945, po vrnitvi iz nemškega taborišča, od leve: Janez, Nežka, Marija, mama Ivana, Ivanka (živi v Ramos Mejiji, poročena Rode) in Tone. Oče Tone, brat duhovnika Gregorja Malija, je umrl aprila 1945. v nemškem koncentracijskem taborišču. Pred 40 leti je umrl v Mendozi ravnatelj MARKO BAJUK PISMO RAVNATELJA MARKA BAJUKA DIJAKOM Ob smrti gospe Amalije Bajuk se je brala dne 18. nov. 1956 na Belgranu, 8s. As., maša za dušo pokojne po naročilu bivših srednješolcev iz begunskega taborišča Spittal. S tem v zvezi je ravnatelj Marko Bajuk poslal svojim bivšim študentom naslednje pismo, ki je bilo hkrati tudi slovo. Naj bo objavljeno v njegov spomin. Godoy Cruz, 8. nov. 1956 Dragi moji fantje! Spoštovana dekleta! V „Oznanilu" sem bral, da ste plačali za našo mamico sv. mašo, ki bo dne 18- t. m. na Belgranu. Do solz me je ganila ta vaša plemenita gesta nežne hvaležnosti. Veliko pozdravov ste mi poslali že v onih dneh, ko sem Vas moral pustiti *n bežati od Vas. In še vedno prihajajo znaki hvaležnosti z vseh strani. Prav Pred dnevi sem prejel izdaten „otipljiv" dokaz Vaše hvaležnosti po dragem ^°ršiču. Višek Vaše nežne prisrčnosti je pa gotovo ta gesta, namenjena moji Predragi ženki. To je izraznajgloblje plemenitosti, to je gesta one mladine, od katere se ob begu nisem mogel posloviti, bilo mi je preveč hudo, sram me je bilo solz. Danes pa sem sam, lahko se razjokam in sem se tudi... Naj Vam Bogplača to Vašo hvaležnost, kije za nas, Vaše bivše vzgojitelje učitelje, gotovo največje plačilo. Pazno Vas sledim po vseh kontinentih in sem srčno vesel, ko vidim, da ste °si na pravem mestu in na pravi poti; vesel sem Vaših uspehov. Naj Vas Bog tlldi v bodoče varuje in vodi! Nočem se še poslavljati od Vas, vendar se Vam že zdaj priporočam: ko boste slišali, da sem odšel za svojo mamico, spomnite se me v molitvi! Se enkrat.-prisrčni Bog plačaj! Tudi moja ženka Vam ne bo ničesar dolžna °stala. Pošiljam Vam vsem prav iskrene pozdrave! Marko Bajuk * Tega velikega moža se bo ,,Duhovno življenje” spomnilo v prihodnji številki. SLOVENIJA DANES EVTANAZIJA KOT KONČNA REŠITEV ,,neproduktivnega življenja”?! V slovenskih strokovnih krogih je mogoče zaznati večinsko nasprotovanje uzakonjanju evtanazije, kar seveda ne pomeni, da ni mogoče srečati različnih pogledov na to strokovno in etično izjemno občutljivo področje. Verjetno v tem pro et contra duhu seje na sprejetje evtanazijskega zakona na Nizozemskem hitro odzvala nacionalna televizija in že zvečer istega dne, ko je bil nizozemski zakon sprejet, torej v torek, 10. aprila, v oddajo Odmevi povabila dr. Dušana Kebra in dr. Janeza Ruglja. Takšno televizijsko soočenje bi samo po sebi ne bilo razlog za kakšno posebno komentiranje, če ne bi bili priča Rugljevim izjavam, ob katerih pač ni mogoče zgolj zmajati z glavo. Naj navedemo le dve: -... življenje ima smisel samo, dokler je dostojanstveno in dokler je produktivno. Ko to ni več, ko je človek v breme bližnjim in bolničarkam in tako naprej, ki se z nejevoljo ukvarjajo s skrajno betežnim človekom, ima pravico, da na dostojanstven način odide. - Meni se zdi strašno absurdno, ta prizadevanja za preprečitev evtanazije, ko pa svetovna družba dovoljuje neizmerno uničevanje ljudstev, recimo 800 milijonov ljudi strada, pri nas je 100.000 ljudi brez službe, ker so odveč. In jaz mislim, da bi tudi takšni ljudje, ki so odveč, ki socialno neznosno trpijo, nimajo nobene možnosti učlovečenja, da bi ravno tako imeli možnost, da zaradi pritiska na družbo zahtevajo od družbe, da jim omoči - tistim, ki to želijo - evtanazijo. Kam lahko pelje takšna miselnost ločevanja življenj na produktivna in neproduktivna, na več in manj vredna, na nepogrešljiva in pogrešljiva ..., verjetno ni treba posebej opozarjati. Velja se le spomniti, kateri koraki so pripeljali recimo do nacističnega razumevanja in udejanjanja končne rešitve judovskega vprašanja. Ob Rugljevem nastopu pa se nujno zastavlja vprašanje, po kakšnih merilih nacionalna televizija sploh izbira goste v svojem studiu. Neko sito bi pač moralo veljati za to, kdo sme prek osrednjega javnega medija nagovoriti zelo širok krog ljudi (ki za to ustanovo med drugim plačujejo nezanemr-Ijivo pristojbino), ne pa da - zgolj zaradi tega, ker je pro evtanazija - ponudijo besedo človeku, ki propagira za demokratično pojmovanje človeškega življenja popolnoma nesprejemljiva stališča. Ob tem lahko le upamo, da bo sporni nastop imel takšen učinek, kot mu ga je pripisal minister za zdravstvo: dr. Rugelj je s svojimi izjavami najboljši dokaz za to, zakaj moramo evtanaziji nasprotovati. NEDOTAKLJIVOST ŽIVLJENJA Stališče komisije Pravičnost in mir o evtanaziji Uzakonitev evtanazije, se pravi tako imenovanega ,,umora iz usmiljenja” na Nizozemskem, je tudi pri nas dala nekaj poguma sicer redkim zagovornikom tega etično izjemno spornega in družbeno zelo nevarnega početja. V zvezi s tem komisija Pravičnost in mir najodločneje odklanja vsako razmišljanje o tem, da bi lahko bilo moralno dopustno direktno in dejavno nekomu vzeti življenje, tudi če za to sam prosi. Ve se, da je taka prošnja največkrat posledica dejstva, da tisti človek nima nikogar, ki bi zanj z ljubeznijo skrbel, da mu zdravstvo iz ekonomskih razlogov bolečin ne lajša, kot bi sicer lahko, in da se tak človek čuti krivega, ker obremenjuje druge. Zato je upravičena bojazen, da bo uzakonitev evtanazije povzročila veliko več zlorab, kakor pa omogočila navideznih rešitev brezizhodnih situacij. Predvsem bo namreč spodbudila hud pritisk okolja na neozdravljivo bolne, da zahtevajo lastno smrt, da bi razbremenili svojce in družbo. Predvsem pa komisija Pravičnost in mir opozarja, da je prepoved ubijanja soljudi ena najbolj temeljnih in najbolj univerzalnih moralnih zahtev. Pripeljala je do tega, da so v zadnjem času v številnih deželah prepovedali smrtno kazen. Človek nima oblasti ne nad svojim ne nad tujim življenjem. Le-to je dar in milost in zasluži najvišje spoštovanje. Življenje je naša temeljna vrednota in pravi- ca, življenje je neposredno povezano z našim človeškim dostojanstvom in je podlaga vseh drugih pravic in vrednot. Zato je človeško življenje nedotakljivo. Kot takega ga upravičeno opredeljuje tudi Ustava Republike Slovenije. Zato komisija Pravičnost in mir tudi odločno odklanja vsako neodgovorno, medicinsko in etično nestrokovno in površno javno razpravljanje o evtanaziji, kakor seje že začelo pojavljati tudi pri nas ob nizozemskem primeru. Velikonočni prazniki, ki so prazniki zmage življenja nad smrtjo in ljubezni nad sebičnostjo, so za kristjane, ki verujemo v Jezusovo in naše vstajenje, še poseben povod, da se odločno postavimo v obrambo človeškega življenja in človeškega dostojanstva proti tistim, ki to dostojanstvo povezujejo s telesnim zdravjem ali celo z ekonomsko in drugo socialno koristnostjo, absolutno vrednoto slehernega človeškega življenja pa ogrožajo s tem, da jo imajo za odvisno od telesnega ugodja in dobrega počutja. Dr. Anton STRES, predsednik komisije Pravičnost in mir PISMO BRALCA V »DRUŽINI” KRŠENJE ČLOVEKOVIH PRAVIC Dne 5. in 6. aprila 2001 je osem otrok pokojne Marije Krašovec z Male Rudnice pri Podčetrtku s strani uredništva,,neodvisnega” dnevnika Delo doživelo skrajno nehumano in protipravno dejanje. Po smrti svoje mame so se otroci odločili, da na uredništvo časopisov Delo in Večer pošljejo besedilo za osmrtnico. V izpeljevanju želje in pričakovanja mame smo otroci, od katerih so štirje tudi duhovniki, v dopisu uredništvu časopisa izrecno zahtevali, naj osmrtnico objavijo skupaj z znamenjem križa. Uredništvo časopisa Večer je celotno besedilo skupaj z znamenjem križa korektno objavilo, uredništvo Dela pa se je postavilo za okope. Osmrtnice v dveh dneh niso objavili. Ko smo želeli pojasnilo, so nam odgovorni za objavo oglasov in osmrtnic in glavni urednik zatrjevali, da znamenja križa ne morejo objaviti, ker je takšen sklep uredniškega sveta. Ravnanje sveta in uredništva časopisa Delo je grobo kršenje temeljnih človekovih pravic, ki jih zagotavljajo Ustava Republike Slovenije, Splošna deklaracija človekovih pravic, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Zakon o javnih glasilih in druge veljavne mednarodne pogodbe. V svoji globoki osebni prizadetosti čutimo solidarnost s številnimi drugimi državljani, ki so bili celo desetletje po osamosvojitvi Slovenije enako prikrajšani za svoje temeljne osebne pravice, saj je znano, da časopis Delo že od davnaj nekompromisno zavrača objavo osmrtnic skupaj z verskimi simboli vernikov, ki osmrtnice naročajo. To se dogaja, čeprav osmrtnica spada med plačane oglase. Omeniti pa velja tudi, daje četrtinski lastnik Dela Krekova družba, ki jo podpirajo državljani z drugačnim odnosom do duhovnih vrednot človeške civilizacije. Ravnanje sveta in uredništva časopisa Delo je očiten dokaz sovraštva do verskih vrednot in širjenja verske nestrpnosti. Zato na nerazumljivi zaplet pri časopisu Delo opozarjamo domače in tuje ustanove, da spodbudimo javno menje proti kršiteljem mednarodnega in domačega prava. Ker nam uredništvo Delo samovoljno odreka temeljne človekove pravice in svoboščine, bomo za uveljavljanje naših legitimnih pravic uporabili vsa razpoložljiva pravna sredstva. Med drugim bomo o tem obvestili varuha človekovih pravic, vsa tuja diplomatska predstavništva v naši državi, domače in tuje časopisne agencije in State Department. Naš protest ne pomeni samo uveljavljanje pravic katoličanov, zavzemamo se za pravice vseh kristjanov in vseh drugih verujočih. Po pooblastilu celotne družine Eri h Krašovec Kratke novice LJUBLJANA - Arhiv Republike Slovenije je razstavil zbirko božičnih in novoletnih voščilnic in razglednic. Začetki voščilnic, ki so v zbirki, segajo v 15. stoletje, ko sojih redovnice pisale in risale z roko in pošiljale svojim dobrotnikom-Ker je bila Avstrija prvotna domovina voščilnic, spadamo Slovenci med prve narode, ki so si za praznike pošiljali voščilnice, kar ta razstava dokazuje ih potrjuje. (Ave Maria) LJUBLJANA - Ljubljanski nadškofiji so začeli poravnavati krivice. Gospodarsko razstavišče in ljubljanska nadškofija sta letos 29. marca sklenila poravnavo v višini 3,2 milijona nemških mark-Odškodnino v tej višini naj bi GR izplačalo nadškofiji v teku enega meseca. Kratke novice PANIKA PRED KRIŽEM Alojz REBULA Uredništvo Dela, ..neodvisnega časnika za neodvisno Slovenijo”, je torej odklonilo, da bi njen stavec vnesel v osmrtnico pokojne matere štirih slovenskih duhovnikov (!), med njimi enega čla-na SAZU, znamepje križca. S tem je slovensko antikrščanstvo doseglo groteskni višek, ki ga bo težko Preseglo. S čim npj ga preseže? Mogoče s tem, da uredništvo Dela vloži vlogo na ministrstvo za šolstvo, naj v šolskih programih pri matematiki izloči križec (+) Pri seštevanju in ga nadomesti s čim drugim, mogoče s peterokrako zvezdico. Miserere, bi vzkliknil naš Baraga... Vendar mislim, da bi bilo verjetno krivično pripisovati takšno držo sloverts-kemu liberalizmu kot takšnemu, saj je stvar preveč idiotska. Saj so med slovaškimi nekristjani gotovo tudi ljudje, m vedo, da se krščanskemu fenomenu -mje med drugim, spomnimo se na Poljs-K°> zrušil komunizem - ne kaže ravno Pasmihati, tudi s pragmatično zgodovins-ega stališča ne. Kaj šele, če gre za kakšno mmgo problematiko, ki zadeva človeko-v° rojstvo, trpljenje in smrt... Odkod potem majhnost, ki seje zgos-1 a v hiši Dela? Da ima ta antikrščanska Majhnost tam svoje privilegirano gnezde-Ce’ kljub evropskim ambicijam tega lis- ta? V tej svoji tudi pluralni ambicioznosti je ta list doslej potegnil tudi kakšno potezo, ki gaje naredila mapj Idsovsko predvidljivega, manj režimsko puščobnega. Mislim na vabilo k sodelovanju nekaterih kristjanov (sodelovanje, M seje izkazalo za izredno kvalitetno). Kako potem uskladiti takšno težnjo po odprtosti z zaganostjo, ki se je razcvetela okrog omenjene osmrtnice? Čudno je s tem odnosom do kristjanov, s to večno manipulacijo. Pred 27. aprilom j e na primer dr. Vojan Rus, ko je omenjal Osvobodilno fronto, postavil na prvo mesto kristjane in šele na tretje komuniste... Torej ovčjakrščanskamasa, kije z njo z dialektičnim rokovnjaštvom manevrirala Kardeljeva Partjja? No, o boju proti križu na Slovenskem bi bilo mogoče napisati doktorsko disertacijo. Od žaganja evharističnih križev že pred vojno (glej primer v fari svetniškega Gnidovca, v Ajdovcu...) do sistematičnega podiranja križev pod komunizmom in do prevračanja križev na pokopališču v Kranju. Kristjani vemo, komu križ ne da miru. A morda ne da miru niti - kot simbol tragičnosti človeškega bivanja, njegove , .nabodenosti”, bi rekel Quasimodo - plehkemu optimizmu sodobnega poganstva. Optimizem, ki na primer kar vriska iz reklamistike po televiziji. Nekaj razkošnih avtomobilskih karoserij, zraven nekaj nagih ženskih bokov, aspirin za nesmrtnost - ali ni življenje nekaj PARIZ - Porast krstov v Franciji. Za veliko noč je bilo v Franciji krščenih 2315 odraslih Francozov, 8934 odraslih pa opravlja katehumenat, t.j. bližnjo pripravo na prejem krsta. Število prosilcev za krst je v Franciji danes dvakrat večje kot je bilo pred desetimi leti. VATIKAN - Žrtev Gestapa dosegla čast oltarja. Janez Pavel II.je letos prištel med blažene Poljakinjo s. Ali-cjo Kotovvsko. Bila je zelo izobražena, profesorica in ravnateljica gimnazije v VVejherovvu. Leta 1939 jo je Gestapo aretiral, mučil in slednjič istega leta ustrelil v gozdu blizu VVejherovva. božansko komfortnega? In vendar vsi, prav vsi vemo, daje tisti optimizem laž, da je živeti res včasih svetlo, a da je življenje v osnovi biblijski ,,labor et do-lor”, trud in bolečina. Z drugo besedo: križ. Ta križ pa se ne da ne prevrniti ne odžagati. Pokončno je vsajen v usodo vsakogar izmed nas. Posajen je tudi v Delovo hišo. Delo se ga utegne zavedati, ko si bodo Slovenci zaželeli kakšen drugačen dnevnik, kjer bo kristjan na osmrtnici svojim dragim lahko zapisal znamenje svoje Vere in svojega Upapja... 6. januarja 2001 je bil krščen v cerkvi Marije Pomagaj NIKO KASTELIC, sin Aleksa in Gabrijele, roj. Tomazin. Botra sta mu bila lic. Sonja Tomazin Hribar in Marjan Kastelic. Krstil ga je prelat dr. Jure Rode. DUHOVNO ŽIVLJENJE JE OBJAVILO X___________________________ ... PRED 60 LETI (1941) Gospod Vigor Domicelj, član planinskega kluba nam je preskrbel autentične podatke, ki pojasnijo, kolikor je to mogoče, kako je bilo z rajnim g. Kastelicem. Objavljamo odlomek pisma, ki se nanaša na to zadevo. Iz pisma razberemo sledeče: Več ekspedicij je poskusilo tudi letos srečo. Ona, katero je vodil podporočnik Huerta, ni dosegla cilja. Zalotil jih je vihar in jih zasul sneg. Že so sodili, da so tudi oni postali žrtev Akonkague, toda so se do smrti zdelani vendarle rešili. Ekspedicija seje vrnila in v Puente del Inča so zvedeli, daje poganjač Contreras naletel na neko truplo v višini 5800 m, ko je lovil mulo, ki mu je utekla. Zopet so se dvignili nazaj v goro. Po večurnem iskanju so našli pod sveže zapadlim snegom truplo, ki so takoj spoznali, da je Kastelčevo. Prenesli so ga v Puente del Inča, nakar se je vršil komisionelni ogled, ki je dal sledeči zaključek po zaslišanju njih, ki so truplo odkrili in prinesli: Ležal je vznak s stisnjenimi nogami in na križ razprtimi rokami, kar kaže, da je ohranil zavest in svojo dušo izročil Bogu, ko je spoznal, da ni več rešitve. Raztelesenje je pokazalo, daje izkrvavel na nos in imel počena pluča. Rane, ki jih je imel na obrazu, so nastale najbrž od udarcev, ko seje skušal ohraniti pri zavesti tedaj, ko je čutil, da ga že prevzema mraz. Po mnenju veščakov seje zgodilo takole: Ko je ostal g. Jože sam v šotoru in v spalni vreči, je moral storiti kako prenagljeno gesto, ki v tistih višinah takoj lahko povzroči krvavenje na nos. Hitro si je skušal pomagati, toda ni mogel, zato seje v naglici oblekel. Vzel je s seboj samo najnujnejše stvari. Zato je ostalo v šotoru vse v neredu in tudi en par nogavic. Hitel je v nižino, proti nižjemu šotoru, ki gaje od zgoraj videti. Toda zavil je napačno in zgrešil ne le prvo, temveč tudi drugo šotorišče. Ker pljuča niso zmogle njegove nagle hoje, je nastopila katastrofa. Sile so mu odpovedale, nakar je izročil dušo Bogu. ... PRED 50 LETI (1951) JULIJ Izšla je 100. številka tednika Oznanilo, kije priloga mesečne verske revije Duhovno življenje (DŽ). Letos izhaja revija DŽ skupno z revijo Katoliški misijoni. Prav tako je letos pričela izhajati priloga DŽ za otroke, Božje stezice. 1: Srebrno mašo je obhajal prelat dr. Alojzij Odar na Belgrano brez posebnih slovesnoti, kot je želel. Slavnostno pridigo je imel župnik Gregor Mali, pel pa je pevski zbor Gallus. Že prej, na svoj godovni dan, je praznoval v intimnem krogu semenišča v San Luisu s profesorji in gojenci. Svojega člana je posebej pozdravil SKAS; tudi Miloš Stare, predsednik DS in pa glavni slovenski dušni pastir Anton Orehar sta se slavljencu zahvalila za vse ogromno delo med Slovenci. 1: Misijonska molitvena ura v Ra- mos Mejiji je bila posvečena kitajskim misijonom, za katere vabi moliti in delati sv. oče v zadnji svoji okrožnici Evangelii Praeconis, izdani 16. junija. 8: Študijski dan SKAS-a je bil pri maristih. Maševal in pridigal je prof. dr. Franc Jaklič, predavala sta pa na zborovanju dr. Filip Žakelj o pomenu dogme o Marijinem vnebovzetju za krščansko življenje in dr. Ivan Ahčin o socialni pravičnosti. 8: Tudi slovenski rojaki so se udeležili zborovanja argentinskih katoličanov v Luna Parku, na katerem so dali zadoščenje Bogu za bogokletstva spiritistov in poslušali prelata Cardijna, voditelja katoliške delavske mladine, mednarodnega žosistovskega gibanja. 8: Svetoletno pobožnost so slovenski rojaki opravili v župni cerkvi v Ramos Mejiji, kjer se je zbralo kakih 300 ljudi. Zadošča obisk ene same cerkve za odpustek. 22: V Lanusu je bilo po maši predavanja o naši verski in narodni zavesti v cerkveni dvorani sv. Jožefa. 29: Prireditev za vzgojitelje so pripravili starši v Ramos Mejiji. Po pridigi Janeza Kalana in litanijah v cerkvi, so se zbrali v župnijski dvorani, kjer so otroci počastili svoje učitelje, ga. Snojeva pa je v resnem govoru pokazala pot krščanskih staršev pri skrbi za otroke. STO LET CERKVE V SAHARI Pred malo mai\j kot sto leti -19. julija 1901 - je papež Leon XIII. ustanovil apostolsko prefekturo Saharo. Že prej, leta 1870, so veliko območje francoskega Sudana in Sahare kot „delovno območje” zaupali v pastoralno oskrbo in vodenje nadškofu v Algieru mons. Lavigerie-ju, ustanovitelju misijonske družbe Belih očetov, in njegovim afriškim misijonarjem. Po smrti škofa Hac-quarta 4. aprila 1901 je bilo to območje razdeljeno na dvoje neodvisnih dušnopastirskih območij: francoski Sudan in Saharo. Kardinal Lavigerie je od svojih misijonarjev zahteval brezpogojno spoštovanj e vere muslimanov na severu Afrike. Leta 1882jim je naročil: „ Misijonarji ne pridigajo, marveč se žrtvujejo za ljudi. Nobenih spreobrnjenj, ampak delo za podporo afriškega sveta.” Tako je delal tudi p. de Foucauld, ki se je leta 1901 v Sahari nasedi kot puščavnik. Bil je vedno v tesni povezanosti z Belimi očeti. Sedanja škofija Laghouat obsega večinski del alžirske Sahare. Med 4,2 milijona prebivalci živi le 2000 kristjanov razdčnih narodnosti. Sedanji škof mons. Michel Gagnon ima na voljo osemnajst duhovnikov, večinoma misijonarjev iz vrst Belih očetov, osem laiških bratov in triintrideset redovnic. Delujejo med musti-mani na socialnem področju, v bolnišnicah ter oskrbujejo majhne krščanske skupine. OB 60. LETNICI REKTORJA V TINJAH JOŽETA KOPEINIG A_______________ PRIZNANJE ČLOVEKU DIALOGA IN STRPNOSTI Dan hvaležnosti ob življenjskem jubileju Z odličjem sv. Cirila in Metoda, s slavnostnim zbornikom Dialog v službi človeka, somaševanjem v župnijski cerkvi v Tinjah ter z dveurno kulturno prireditvijo v dvorani tinjskega doma so naši Korošci v petek, 11. maja, počastili zaslužnega duhovnika rektorja Doma v Tinjah Jožeta Kopeiniga ob njegovi šestdesetletnici. Ni tako zelo pomembno, kako se je sicer skromen, a vselej prijazen, dobrosrčen in za slehernega odprt duhovnik Jože Kopeinig počutil ob tistem njemu namenjenem veličastnem slavospevu, ki so ga oblikovale ubrane slovenske pesmi ntešanega pevskega zbora Lipa, vrsta nagovorov, klavirske skladbe Nataše Sienč-nik, molitve v cerkvi, njemu posvečen slavnostni zbornik, šopki rož, na stotine Prijateljskih stiskov rok, poštnih in ekrans-kih pisnih čestitk, predvsem pa najvišje Priznanje Slovenske škofovske konference: odličje sv. Cirila in Metoda, ki mu gaje Prišel izročit njen predsednik ljubljanski nadškof dr. Franc Rode. Nadvse pomembno je tisto, v čemer sta Se v nagovorih natančno ujemala nadškof ^°de in pliberški dekan mag. Ivan Olip, Prvi v tinjski cerkvi, drugi v dvorani Doma Sodalitete. Odstirala sta podobo neoporeč-nega dušnega pastirja, duhovnika in krist-jana, človeka in prijatelja, ljubitelja Cer-kve doma in po svetu, pobudnika za strpen dialog in sožitje dveh narodov, odprtega gostitelja simpozijev in razstav, duhovnih Vaj ter mnogoterih oblik izobraževalnih Srečanj (letno jih je nad 500, od teh jih vsaj 200 pripravi Dom sam), neutrudnega v hiranju pomoči za misijonske dežele, ra-zdejano Kosovo, Albanijo in Bosno, Pospeševalca ..misijonskih akcij” za duhovne poklice (doslej se je ob tej podpori koroških Slovencev za duhovniški poklic 'zšolalo daleč nad 2000 duhovnikov v milijonskih deželah, mnogi med njimi so danes celo škofje). „ Kopeinig še slutil ni, kaj se v zadnjem casu - ob približajoči se šestdesetletnici Jegove življenjske poti - v ozadnju široke-ga kroga najožjih sodelavcev skritega do-Saja. Ze dalj časa se je snoval dvojezičen, Jemu posvečen slavnostni zbornik Dialog v službi človeka, v katerem je dvajset pri s-Pcvkov znamenitih sodobnih slovenskih 'n nemških teologov in drugih kulturnikov. V širokem razponu Kopeinigove deja- t^uhov vnosti na prehojeni duhovniško pastoralni in kulturni poti so najbolj zaznavne smeri poslanstva: predsednik Mohorjeve družbe (od leta 1992) s temeljnim duhovnim vezi-lom „služiti slovenski narodni skupnosti na Koroškem, v zamejstvu in zdomstvu”, pobudnik obnove študentskega doma Korotan na Dunaju, obnove matične hiše na Vetrinjskem obmestju, oživitev starodavne Knafljeve ustanove na Dunaju, predsednik Evropske katoliške federacije vz-gojno-izobraževalnih domov. To so le drobni utrinki iz dejavnosti koroškega duhovnika Jožeta Kopeiniga, a čeprav drobni, dovolj razpoznavno odstirajo poglede na celoto njegovega dela, ki pa je pregledna samo Bogu. (Jože Zadravec v ..Družini") Slovenci iz Argentine se z veseljem pridružujemo čestitkam in priznanjem, ki jih je ta izredni koroški rojak in duhovnik prejel ob svojem jubileju. Imeli smo priložnost spoznati ga tudi osebno, ko nas je obiskal leta 1982 v družbi drugega našega velikega prijatelja, pokojnega duhovnika Vinka Zaletela. Tudi mi smo bili vedno dobrodošli v njegovem Domu Sodalitete v Tinjah ter deležni njegovih pozornosti in uslug. V upanju, da se še kdaj vidimo, mu želimo zdravja, veliko let in obilo božjega blagoslova njegovim podvigom v korist Božjega kraljestva in človeka. Uredništvo „Duhovnega življenja”. ALOIS SCHWARZ novi koroški škof CELOVEC - Papež Janez Pavel II. je dunajskega pomožnega škofa Alo-isa Schvvarza imenoval za novega ško fa na Koroškem. Škofovsko službo v krški škofiji je škof Schwarz prevzel 23. junija. Le nekaj ur po uradnem imenovanju seje škofSchvvarz skupaj s predhodnikom škofom Kapellarijem v srečanju z zastopniki medijev predstavil javnosti. Na poti z Dunaja se je najprej ustavil pri grobu svete Heme v krški stolnici, da bi molil za vse ljudi, s katerimi se bo srečeval kot škof. Novi škof bo nadaljeval pastoralno pot dosedanjega škofa Kapellarija, tako da bo skrbel, da bo cerkev na Koroškem ostala „pisana in dinamična”. Sam se je označil kot ponotranjenega človeka s humorjem in veseljem do življenja, ki z optimizmom gleda na nove naloge. Škof Alois Schwarz je na Koroškem že znan kot predavatelj in velja za izkušenega dušnega pastirja. Njegovo posebno pastoralno zanimanje velja duhovnim poklicem, podeželju, pa tudi soočanju Cerkve z družbenopolitičnimi vprašanji. Njegovo škofovsko geslo je citat iz Janezovega evangelija: „In Beseda je postala meso.” PSIHOLOG RAZMIŠLJA NE ZAUPAM TI (VEČ) dr. Hubert POŽARNIK "Tk "T" ihče ne more videti v notranjost l^kl drugega človeka in zanesljivo JL N reči, kaj misli, čuti, želi ali namerava; če smo odkriti, še o sebi ne vemo vsega, saj marsikaj izrivamo iz zavesti, ker nas je tistega sram ali strah. Poleg tega smo ljudje sposobni, resda eni bolj kot drugi, pretvarjanja. Zaupati se drugemu človeku zato ni tako samoumevna reč, saj mu damo s tem, ko se mu zaupamo, tudi moč nad seboj. Zato je, dokler nekoga bolje ne spoznamo, naša previdnost povsem na mestu. Praviloma je tako, da tisti, ki se imajo radi, najbolj odprejo srce drug drugemu. Medsebojna ljubezen namreč opogumlja k iskrenosti, ker daje občutek varnosti. Z drugimi besedami: zagotavlja nam, da ljubljena oseba ne bo zlorabila tega, kar ji povemo ali kar opazi pri nas. Zal so nekateri ljudje polni strahu pred drugimi ljudmi in zato nesposobni iskrenega predajanja. Njihova osrednja vprašanja se glasijo: „V kakšni meri se smem pokazati tak/a, kot sem?” „Koliko se smem prepustiti drugemu človeku, da še ohranim svojo samostojnost in enkrat-nost?” in „Koliko svobode smem dati drugemu, da tega ne bo izkoristil?” In večji je njihov strah, da bodo ljudje zlorabili njihovo odkritosrčnost, navezanost in zaupanje, bolj gradijo in utrjujejo nekakšne obrambne okope, ker se šele za njimi počutijo dovolj vame. S takimi ljudmi ni lahko živeti, saj so zaradi svoje nezaupljivosti stalno na preži, zahtevni do soljudi, malenkostni, hitro prizadeti, če ne gre vse po njihovem, in zato polni vseh mogočih občutkov, saj se čutijo ogrožene tudi tedaj, ko jim nihče nič noče. Še toliko huje je, če jim soljudje s svojim ravnanjem potrjujejo njihove sume in strahove. Njihov gnev tedaj ne pozna meja. V zakonu kažejo ti ljudje nezaupanje do zakonca na različne načine. Eden najbolj pogostnih je ljubosumnost. Kot vedo povedati strokovnjaki, ljubosumnost ni posledica velike ljubezni, ampak pomanjkanja samospoštovanja in samozaupanja. Kdor sebe malo ceni, namreč nehote misli, da ga bo partner pri priči prevaral, če ga ne bo imel vsak hip pod nadzorom. Ker se ljubosumnost rada stopnjuje, ne povzroča le stalnih prepirov, ampak je tudi sicer nevarna igra z ognjem. Tisti, ki na ta način bolj ali manj utesnjuje zakonca, večkrat žene tega, da iz protesta potem dejansko skoči čez plot. Drugo področje, okoli katerega se iz nezaupanja vrstijo sumničenja in prepiri, je denar. Z nadzorom nad skupnim denarjem je povezana, podobno kot v politiki, moč. To pomeni, da kdor odloča v zakonu o tem, kaj narediti z denarjem, odloča hkrati o „usodi” partnerja. Tretje področje, ki razkriva nezaupanje med zakonci, je vzgoja otrok. Tisti, ki sebe ne zaupa partnerju, mu navadno tudi ne zaupa, da bo pravilno ravnal z otroki. Pretirana in dolgotrajna nezaupljivost je strup. Če opazimo, da zakoncu ne zaupamo, je to najvišja stopnja alarma, daje medsebojni odnos resno ogrožen. Morda bomo z zakoncem živeli še leta ali desetletja, vendar pomeni živeti nezaupanje v ozračju nezaupanja pravi pekel. Zaradi tega ne opustimo nobenega napora, da nezaupanje zmanjšamo ali odpravimo. Razumljivo je, da sta oba zakonca dolžna prispevati vsak svoj delež k temu. Če smo se odločili ustvariti, poglobiti ali znova vzpostaviti medsebojno zaupanje z zakoncem, nam bodo morda pomagali naslednji nasveti: 1. Zberimo pogum in zaupajmo svojemu zakoncu. Mnogo ljudi se iz strahu, da bodo potegnili kratko, nagiba k temu, da stalno podtikajo zakoncu ali drugim ljudem slabe namene. Če smo med njimi, pričnimo izhajati iz predpostavke, da je partner prav tako dober, pošten in zaupanja vreden kot mi. Presenečeni bomo, kajti če bomo tako gledali nanj, bomo v veliki večini primerov v resnici videli, da je tako in da smo mu delali krivico. 2. Govorimo o tem, kar nam leži na duši. Slaba vest, jeza, razočaranje nas zapeljujejo k temu, da vidimo povsod okoli sebe slabe ljudi. 3. Potrudimo se razumeti zakonca. Vsako dejanje ima vzrok. Zato skušajmo skupaj z zakoncem, če nas je prizadel ali razočaral, poiskati razloge za njegovo vedenje. Morda bomo odkrili, da tudi sami nismo nedolžni za tisto, kar se je zgodilo. To nas bo bolj zbližalo z njim kot vsi očitki in vse solze. 4. Ne pestujmo svojega razočaranja. Lahko, da je zakonec v resnici zlorabil naše zaupanje. Toda to ne sme biti razlog za trajne očitke in stalno nezaupanje. 5. Naučimo se odpuščati. Ljudje nismo niti angeli niti hudiči, ampak nekje vmes. Zato bodimo voljni in zmožni zakoncu, če ga polomi in se opraviči, oprostiti. Kdo ve, če ne bomo enkrat tudi sami želeli, da nam zakonec odpusti naše napake. Kratke novice LJUBLJANA - Slovenski evangeličani so 28. marca dobili svojega prvega škofa. Volilci iz 14 cerkvenih občin so za dobo 6 let izvolili mag. Gezo Erniša. Mag. Erniša je do sedaj kot senior vodil evangeličansko Cerkev v Sloveniji. Deloval je v Murski Soboti. SARAJEVO - V teh tednih pričakujejo v Medjugorju desettisoče romarjev z vseh delov sveta, ker je 24. junija minilo 20 let, kar naj bi se bila v tem kraju prvič prikazala Mati Božja. Šest otrok je junija 1981 poročalo, da se jim je prikazala Mati Božja. Ti otroci so danes davno odrasli, toda Marijina prikazovanja naj bi še vedno trajala. Vrh slovesnosti bo ,,Praznik mladih” pod geslom ,,Z Marijo rasti v modrosti in ljubezni” od 31 • julija do 6. avgusta. Znani duhovniki iz Karizmatične prenove, ki so povezani z Medjugorjem, bodo imeli bogoslužja, predavanja in seminarje. Vatikan doslej ni potrdil Marijinih prikazovanj, kljub temu pa je doslej 20 milijonov ljudi obiskalo Medjugorje, med njimi številni bolniki in potrebni zdravja. Ruski častnik papežu rešil življenje Zgodba ljubitelja zgodovine rimskega cesarstva, upokojenega profesorja Vasilija Sirotenka Bogoslovec Karol Wojtyla, sedanji papež Janez Pavel II., čisto mogoče ne bi nikoli postal to, kar je, če ne bi bilo v Rdeči armadi majorja Vasilija Sirotenka, ki je imel zelo rad zgodovino in ni ubogal Stalinovega ukaza. Wojtyla je zaposlil s prevajanjem knjige o padcu rimskega imperija in mu s tem, še posebej pa z neposlušnostjo Stalinu, kije zahteval izgon krakovskih semeniščnikov v Sibirijo, po vsej verjetnosti rešil življenje. Doslej še neznano zgodbo iz papeževega življenja je objavil italijanski katoliški tednik Famiglia cristiana, po častnikovih besedah pa seje odvijala tako-ie: 59. sovjetska armada pod poveljstvom generala Ivana Stepanoviča Konjeva je osvobodila Krakov iz nemških rok 17. Januarja 1945. Naslednji dan so sovjetski Vojaki, med katerimi je bil tudi major Sirotenko, strnili obroč okrog kamnoloma Solvay, kakšnih petdeset kilometrov °d Krakova. Nemci so že prej pobegnili, Poljski delavci so se prestrašeni poskrili. Rojaki so jim začeli kričati, da so svobodni in naj pridejo ven. Ko so delavci prišli napiano, sojih našteli osemdeset. Častnik Sirotenko je kmalu zatem odkril, da je med njimi osemnajst bogoslovcev. Poklical je enega izmed njih in ga vprašal, ali zna prevajati iz latinščine in italijanščine. Povedal mu je, da ne, da pa ima prijatelja, ki zelo dobro obvlada jezike, Karla Wo-jtyla. Sirotenko mu je naročil, naj ga poišče. Bogoslovec je izpolnil njegov ukaz. Kmalu je odkril, da Wojtyla dobro govori tudi rusko, saj je bila njegova mati „Rusinka”, Ukrajinka z ruskimi koreninami. Zato mu je dal prevajati tudi ruske dokumente v poljščino. Sovjetski častnik in njegov pomočnik” sta se vedno bolje razumela, tako da mu je dajal prevajati tudi članke o propadu rimskega cesarstva. Sirotenko je bil namreč kot civilist profesor za sred- njeveško zgodovino. Medtem ko so drugi ruski vojaki ljudem kradli, kar so le mogli (denar, ure, obleko ...), so prvi ..osvoboditelji” Krakova prosili le hrane, Sirotenko pa je iskal predvsem knjige v latinskem in nemškem jeziku. Zato se je tudi razveselil bogoslovcev, posebej nadarjenega Karla. Spoprijateljila sta se, tako da gaje nekega dne politični komisar Lebedev opozoril, ali je pozabil na Stalinov ukaz z dne 23. avgusta 1940 glede poljskih uradnikov, učiteljev in bogoslovcev. Sirotenko mu je odgovoril: „Ne morem ga ustreliti. Je preveč koristen. Zna jezike in pozna mesto.” Mislil sije, da komisar to dobro ve, vendar noče tvegati. Zato ga je tudi opozoril na njegovo dolžnost. Prvi vagoni s Poljaki, namenjeni proti Sibiriji, so že zapuščali mesto. To je bila pot brez vrnitve. Na seznamu za odhod tja so bili med prvimi tudi bogoslovci iz kamnoloma Sol vay. Častnik Sirotenko jim je rešil življenje, ko je zanje izdal posebno odredbo. Ko je bil Karol Wojtyla leta 1978 izvoljen za papeža, je bil Sirotenko med redkimi ljudmi v Sovjetski zvezi - z izjemo vlade in KGB - , ki so prepoznali njegovo ime. 6. marca letos pa je od papeža prejel pismo z najboljšimi željami za 85. rojstni dan. Ob pogledu nanj je stari profesor zgodovine in nekdanji rdečear-mejec dejal: „Oba sva živela zelo polno življenje.” PASTORJEVA MOLITEV V PARLAMENTU Tole pa je zgodba iz nekega parlamen-,d' V kansaškem senatu so na uvodni seji v et0 2000 slišali zanimivo molitev, ki še Vedno vznemirja nekatere ljudi. Ko je bil Pastor Joe Wright naprošen, da za uvod v J° nekaj zmoli, so vsi pričakovali nekaj ^Plošnih besed, slišali pa so tole: Nebeški Ce’ danes prihajamo predte, da bi te pro- ^uhov sili odpuščanja in da bi iskali tvojo pomoč in smer, ki nam jo kažeš. Vemo, da tvoja Beseda govori:,.Gorje njim, ki zlo imenujejo dobro,” toda ravno to smo storili. Izgubili smo svoje duhovno ravnotežje in sprevrgli svoje vrednote. Priznamo, da smo osmešili absolutno resnico tvoje Besede in to poimenovali 'pluralizem’. Častili smo druge bogove in to poimenovali 'odprtost za druge kulture’. Podpirali smo sprevrženost in to poimenovali 'alternativa'. Izkoriščali smo uboge in to poimenovali 'loterija'. Nagradili smo lenobo in to poimenovali 'socialna skrb’. Ubili smo svoje nerojenčke in to poimenovali 'pravica do odločitve’. Postrelili smo tiste, ki so za ]splav, in to poimenovali 'upravičeno'. Zanemarili smo vzgojo otrok in to poimenovali 'izgradnja samozavesti ’. Zlorabili smo moč in to poimenovali 'politika'. Poželeli smo si tujo lastnino in to poimenovali 'ambicija'. Onesnažili smo zrak s profanostjo in pornografijo in to poimenovali ’ svoboda izražanja’. Osmešili smo starodavne vrednote naših prednikov in to poimenovali 'razsvetljenje'. Preišči nas, o Bog, in spoznaj danes naša srca; očisti nas vsakega greha in nas osvobodi. Vodi in blagoslovi te ljudi, ki sijih poslal, da nas vodijo po poti izpolnjevanja tvoje volje. To te prosimo v imenu tvojega Sina, našega Odrešenika, ki živi, Jezusa Kristusa. Amen. Odgovor je bil takojšen. Kar nekaj poslancev je protestno zapustilo dvorano že med molitvijo. V šestih tednih je bil pastor Weight deležen več kot 5000 telefonskih klicev; od teh jih je bilo samo 47 negativnih. Iz Indije, A trike in Koreje prosijo za kopije njegove molitve. Radijski novinar Paul Harvey jo je posredoval v odmevni oddaji The Rest of de Story; še nikoli ni bilo toliko odzivov, odkar vodi to oddajo. Z Gospodovo pomočjo naj ta molitev prejadra vso našo domovino (velja tako za Avstralijo, ZDA, Slovenijo in kjerkoli že) in postane iskreno hrepenenje naših src, da bi se lahko znova imenovali božje ljudstvo. „Če ne stojite za nečim, boste padli pred vsako rečjo.” (Iz Misli) + Msgr. dr. KAZIMIR HUMAR + VINKO KOBAL „ krščanskega realizma”. Zavedal seje, da kot Slovenec pripada dvatisočletni duhovni kulturi, ki je ni mogoče zatreti. Iz tega je v njem rastlo prepričanje, da je treba graditi nove osebnosti, trdne, samostojne, zrele in vztrajne kristjane že od malih nog. V tem je veličina, daljnosežna zamisel g. Kobala, kije začel z zbiranjem ministrantov na poletnih taborjenjih, nadaljeval z otroškim zborom za deklice in nato z doraščajočo mladino, ki je čutila potrebo po pristnih vrednotah. Kot prijatelj in duhovni vodja s srcem v roki je pospremil skozi tedne duhovnosti v S tržišču več kot deset tisoč mladih ter vnašal v njihova življenja izkustvo dobrega in lepega. Šlo mu je za to, da bi v taki skupnosti gradil novo socialno etiko in obenem navajal mlade na dejavno in odgovorno vlogo v javnem življenju. Pripadnike mladih slovenskih generacij je vzgajal tako, da bi postale izhodišče za nove korake v slovenski krščanski družbi. Naj sedaj v Božjem objemu še naprej moli za to, da bi slovenska mladina, za katero je dal svoje življenje, ostala zvesta njegovemu optimizmu in veselju do življenja. Pokojnega župnika Vinka Kobala poznamo in cenimo tudi argentinski Slovenci. Povabilu delegata, pokojnega prelata Jožeta Skerbca, se je rad odzval in bil od 6. do 30. novembra 1999 med nami v Buenos Airesu in Bariločah, da je vodil duhovne vaje, duhovne obnove in srečanja. Ohranili ga bomo v lepem in hvaležnem spominu. Z rojaki v domovini in zamejstvu mu tudi mi kličemo: Z Bogom, g. Vinko! V torek, 29. maja, je slovensko javnost pretresla vest o smrti primorskega duhovnika in vzgojitelja msgr. Vinka Kobala. Pokojni seje rodil leta 1928 v kmečki družini v Vrhpolju pri Vipavi. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, gimnazijo v Malem semenišču v Gorici, nato v Castelleriu v Vidmu ter spet v Gorici, kjer je maturiral. Bogoslovje je doštudiral v Ljubljani (1947-51), bil dvakrat po nekaj mesecev v zaporu, v mašnika je bil posvečen 29. junija 1951. Veliko energij pri pastoralnem delu v raznih župnijah je posvetil veroučnim prizadevanjem tako na Primorskem kot v Ljubljani, kjer je vodil skupino študentov. Veliko je pisal, izdajal razne liste, katehetske priročnike in sodeloval pri pripravi veroučnih knjig za otroke in mladostnike. Poleti 1965 je začel zbirati dijake in študente raznih veroučnih skupin na taborjenju v prelepih slovenskih planinah; od leta 1975 dalje so t.i. tedni duhovnosti potekali v S tržišču; ta kraj bo gotovo za vedno ostal vezan na ime g. Vinka. V četrtek, 31. maja, so pokojnika po pogrebu v Godoviču, kjer je župnikoval zadnja leta, pospremili na božjo njivo prav v priljubljeno Stržišče. Msgr. Kobal je dobro poznal dinamike sodobnih verskih gibanj. Sam je zrasel v težkih časih slovenske zgodovine in o sebi je pravil, da ga je režim učil mm Prav v času praznovanja tisočletnice Gorice je končal tek svojega življenja velik predstavnik slovenskega javnega in verskega življenja. Vest o nepričakovani smrti msgr. dr. Kazimirja Humarja je žalostno odjeknila na binkoštno nedeljo, 3. junija 2001, v popoldanskih urah. Rodil se je v Vrtojbi 28. februarja 1915. Po gimnaziji v goriškem malem semenišču se je podal na študij teologije v Rim, kjer je študiral na Gregorijanski papeški univerzi. L. 1940 je bil v Gorici posvečen v duhovnika. Služboval je najprej kot kaplan v Komnu, župni upravitelj v Opatjem selu, nato v goriški stolnici kot stolni vikar za slovenske vernike. Tu je kasneje postal tudi stolni kanonik, še prej pa je bil imenovan za papeškega prelata. Dr. Humarje vsa dolga leta opravljal slovensko mašo v stolnici, pri kateri so s petjem sodelovale slovenske pevke goriške Marijine družbe. To versko organizacijo je vodil dolga desetletja, do zadnjih let. Marsikdaj pa je pokojni opravljal še druge dušnopastirske službe, ko je nadomeščal župnike v župnijah na območju goriške nadškofije. Delovanje dr. Humarja je bilo mno-gostransko. Omenili smo glavne etape njegove duhovniške poti. Ves ta čas je tudi izdajal oziroma urejeval list Vijolica, ki je bilo mesečno glasilo Marijine družbe. V delovanju pri katoliških organizacijah naj omenimo še njegovo duhovno vodstvo slovenskih goriških skavtov in skavtinj, ko je z navdušenjem vodil to mladinsko gibanje zlasti v prvih letih obstoja. Kazimir Humarje precejšnji del svojega delovanja posvetil slovenski šoli na Goriškem. Že kmalu je začel s poukom na višjih srednjih šolah in bil na učiteljišču dolgo let profesor slovenščine. Tuje kasneje prevzel pouk verouka in prav s tem predmetom leta 1980 zaključil svoj šolniški poklic. Bilje tudi več let podra-vnatelj učiteljišča Simon Gregorčič in napisal več učbenikov oziroma knjig z verskega kot literarnega področja. .GOSPOD, DAJ JIM VEČNI MIR IN POKOJ!_________________ Filomena Jesih, roj. Štancer Rojena je bila 6. julija 1922 v Mariboru. Imela je dve sestri in ,ri brate. V Ljubljani je končala klasično gimnazijo. Službo je dobila najprej v Murski Soboti, Nazadnje pa v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani. Leta 1945 Je z ostalimi člani družine in de-settisoči drugih protikomunistič-n'h beguncev zapustila domovino in prišla v taborišče v Italiji. V Senegalliji se je poročila z domobrancem Jožetom Jesihom '2 Dobrunj. Leta 1948 sta prišla ''Argentino, kjer se jima je kma-u. Po prihodu v deželo rodila nčerka Irena. Živela sta v Monte I hingolo. Ko je bil mož star 33 et’ se je z motorjem smrtno PonesrečN. Ostala je sama s koerko. Živeli sta potem pri s'arših in bratu Brankotu v Sionski vasi. Delala je v velikem Podjetju, dokler se ni upokojila, oliko let je tedensko hodila iz Onusa v Slovensko hišo, da je odnašala Oznanilo, Svobodno °Venijo in našo revijo za naročnike v Slovenski vasi, pobi-~ a prostovoljne prispevke za 2nanilo, naročnino za Duho- vno življenje itd. Bila je tudi članica Živega rožnega venca. Iz lastne dobre izkušnje v družini je Imela veliko zaupanje v moč priprošnje blaženega škofa Antona Martina Slomška. V bolezni ji je nosil sveto obhajilo lazarist Janez Cerar, zadnji dan svojega življenja pa je prejela obhajilo v zavetišču sv. Vincencija iz rok gospoda Janeza Petka. Umrlaje 9. februarja 2001. Pokopali so jo na pokopališču v Lo-masu. Pogreba se je udeležilo veliko vaščanov in znancev. Za njo žalujejo hčerka Irena z družino, sestra Marija Ljudmila Štancer z družino in sestra Joži Rot z družino. Dobri Bog naj bogato poplača zvesti sodelavki našega lista njen idealizem, iz katerega je delala za širjenje verskega tiska, čeprav je to od nje zahtevalo mnogo časa pa tudi denarja. Anton Beltram Tone je bil rojen 16. aprila 1919 v Vrhpolju pri Vipavi. Imel je še brata in dve sestri. Kot vsa Primorska, je tudi ta kraj po prvi svetovni vojni padel pod Italijo. Zato j e hodil v italijansko ljudsko šolo, kot fant pa odslužil vojaški rok v Italiji. Od začetka druge svetovne vojne pa do italijanske kapitulacije je bil italijanski vojak, in sicer v Afriki. Tam je bil leta 1943 od Angležev ujet in je živel potem do konca vojne kot ujetnik na Korziki. Tam je zvedel, da njegova vas po novi uredbi ne spada več pod Italijo, ampak da je postala z ostalo Slovenijo del Jugoslavije. Po sedmih letih vojaščine se je vesel vračal domov, kjer pa ga je čakalo hudo razočaranje. Doma ni našel nobenega od svoje družine, hiša pa je bila prazna, izropana in zapuščena. Povedali so mu, da so mama, sestri in brat bežali predno so kraje zasedli komunisti in da oni živijo v nekem taborišču v Italiji. Bil je torej edini od družine, ki se je nahajal v Titovi Jugoslaviji. Nova komunistična oblast ga je takoj mobilizirala v vojsko, da je kot šofer prevažal hlode, namenjene v Sovjetsko zvezo, iz Trnovskega gozda na razne postaje. Ko seje paTone malo razgledal in dobil potrebne stike, je izkoristil prvo priložnost za pobeg čez mejo v Italijo, da je poiskal svoje in se jim pridružil. Leta 1948 so Beltramovi skupaj z drugimi begunci iz Italije emigri-rali v Argentino. Naselili so se v Villa Made-ro. Tu je v začetku Tone prijel za vsako delo, hkrati pa pomagal bratu Francu pri fotografiranju, ko je ustanovil studio Foto Ma-dero. Kasneje se je zaposlil v tovarni nogavic Ciudadela kot šofer in v njej delal dvajset let, do upokojitve. Leta 1960 se je poročil s Polono Glavan in si blizu prejšnjega družinskega doma zgradil še svoj dom. V družini so se mu rodili štirje otroci, ki so hodili v slovensko sobotno šolo v Slomškov dom, pozneje pa na Srednješolski tečaj v Slovensko hišo. Tudi on je hodil dolga leta v Slomškov dom k slovenski maši in drugim prireditvam. Bilje vsa leta zdrav, do visoke starosti. Bolezen, zaradi katere je umrl, se mu je pojavila pred dvema letoma. Ko zaradi bolezni sam ni mogel v cerkev, mu je ob nedeljah in praznikih ter za prve petke redno nosil sveto obhajilo rajni prelat Jože Škerbec, nazadnje pa novi ramoški dušni pastir France Cukjati. Bil je tudi član Živega rožnega venca. Umrl je 10. marca 2001 v kliniki Los Ce-dros. Njegovi zemski ostanki čakajo vstajenja na privatnem pokopališču Los Ceibos na Ruti 3. Dobri Bog, v katerega je veroval, naj mu da večni mir in življenje v edini domovini! Njegovi ženi, hčeram, sinu ter ostalim domačim naše iskreno sožalje! Ema Kessler V torek po veliki noči, 17. aprila, je Gospodar življenja poklical k sebi po daljšem bolehanju Emo Kessler Blejec. Dodelil ji je dolgo in pestro življenje 93 let. Še ne dolgo nazaj je bila duševno zelo bistra, navdušena bralka slovenskega tiska, predvsem političnega. Res je bila zelo načitana in informirana, zato je bil razgovor z njo kot odprta knjiga zgodovine slovenske polpretekle dobe. V domovini je bila vodilna članica Orlic v rojstni Borovnici, kjer se je rodila v številni železničarski družini. Poročena Blejec je kmalu posegla s svojim delom tudi v okrožje. V zdomstvu je sodelovala, kjer so potrebovali njeno znanje in navdušenje. Šestavila in naučila je več rajalnih vaj za dekleta, s plesnimi foklornimi točkami otrok pa je nastopala na naših priredi- V prosvetni dejavnosti se je dr. Hu-mar udejstvoval že kmalu v prvem povoji111 času, ko je v Gorici nastalo Slovens-° katoliško prosvetno društvo. Bil je m °raj vedno član odbora društva oziro-a njegov duhovni asistent. Tuje veliko r'P°mogel k razvoju prosvetnega dela a Goriškem. S pokojnim prof. Mirkom 1 ejem je bil tudi med tistimi, ki so avezali kulturne stike s koroškimi Slogovno življenje • JULIJ 2001 venci. Kasneje je bil med glavnimi pobudniki ustanovitve Zveze slovenske katoliške prosvete, ko je bil za prvega predsednika izvoljen prof. Mirko Filej. Po njegovi prerani smrti pa je on prevzel predsedstvo Zveze in jo dolgo let uspešno vodil. Zelo bogato je bilo časnikarsko delo dr. Kazimirja Humarja. To se je začelo hitro po vojni, pri Slovenskem Primorcu, nato pri Katoliškem glasu, kjer je bil dolga desetletja dejanski glavni urednik. Sam je vedno pisal važne in načelne uvodnike, pa še druge članke verske in kulturne vsebine. Gospod nebes in zemlje naj v večnosti bogato poplača tega primorskega duhovnika, kultumo-prosvetnega delavca in časnikarja! V?C^C^C9C9C9C9C9Q9C9C?C9C9C9C9CQePC9C9C9C9C9Q9C9C9C9C9