LETO XIX. ŠT. 32 (899) / TRST, GORICA ČETRTEK, 11. SEPTEMBRA 2014 NOVI www.noviglAS.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, NE/PD ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Sporočilo naših škofov Predragi bratje in sestre! ^erkve Furlanije Julijske krajine sprejemajo z I velikim veseljem in globoko hvaležnostjo \*obisk papeža Frančiška v vojaški kostnici v Redipulji in na avstro-ogrskem pokopališču v Foljanu-Redipulji v soboto, 13. septembra, ob stoletnici izbruha prve svetovne vojne. Papež Frančišek prihaja molit za mrtve vseh vojn in izprosit dar miru vsem narodom. Prva svetovna vojna, ki jo je papež Benedikt XV. označil za nesmiselno morijo, je na izrazit način pokazala tragični nesmisel reševanja sporov z orožjem in nasiljem kot obliko reševanja družbenih, gospodarskih in političnih problemov med narodi in državami. Toda iskanje pravičnosti in podpiranje resničnega družbenega napredka sta sad src, ki so odprta za dobrino iskrenega in spoštljivega dialoga, z namenom odkrivati, kar je dobro za vse in za vsakogar v različnih zgodovinskih okoliščinah kateregakoli naroda in ljudstva. Papež Frančišek prihaja kot romar sprave in miru v naše obmejne kraje, ki so tako močno zaznamovani z nasiljem dveh svetovnih vojn. Njegova prisotnost nas bo povabila, naj priznamo, da temelji tudi današnja upravičena želja narodov po miru, pravičnosti in razvoju povsod po svetu na izkustvu zaupanja v Božje usmiljenje do človeka. Kakor zatrjuje Gospod Jezus v evangeliju po Janezu: "Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, ki vanj veruje, ne pogubil, pač pa imel večno življenje" (Jn 3,16). Božja ljubezen je v Jezusu dokazala, da je sposobna premagati vsako krivičnost in vsako nasilje po spreobrnjenju človekovega srca. Verniki katerekoli veroizpovedi - in za nas kristjane to še posebno drži-ne morejo drugače, kot da molijo za mir, ga kličejo kot Božji dar in so na sebi primeren način ljudje miru. Vabimo torej vse vernike naših škofij ter može in žene dobre volje, da se pridružijo molitvi papeža Frančiška in sprejmejo njegovo sporočilo o miru. Molimo za vse napetosti, ki tudi danes krvaveče kljuvajo človeštvo in puščajo za seboj še vedno preveč nemočnih žrtev. Z veliko stisko in trepetom vabimo k molitvi posebno za sestre in brate kristjane, ki so vklenjeni v strašno preganjanje zaradi naše vere. Njihovo nepravično trpljenje naj prebudi našo vest in vest vseh, ki so odgovorni za družbeni, politični in gospodarski red: naj si prizadevajo za uresničevanje pravičnosti in obrambo šibkejših, ne da bi kdaj padli v skušnjavo nasilja. V pričakovanju papeža Frančiška v Redipulji kličemo na vsakega izmed vas in na vaše družine blagoslov Božjega miru. Carlo Roberto Maria Redaelli - gorlški nadškof, Andrea Bruno Mazzocato - videmski nadškof, Giampaolo Crepaldi - nadSkof, tržaški škof, Giuseppe Pellegrini - škofKonkordije-Pordenona Pastirček v novem šolskem letu Novo številko PASTIRČKA bodo otroci dobili že prve dni pouka. Naslovnico krasi navihana čebelica, ki želi vsem šolarjem marljivo, uspešno in zabavno šolsko leto. Foto IG BAZOVICA 2014 Osrednja svečanost na bazovski gmajni Marij Čuk: "V ospredje je treba namesto multikulturnosti postaviti drugačnost" f ■ Težko bomo pozabili na tokratno izvedbo osrednje proslave v spomin na naše štiri ba-zoviške junake Ferda Bidovca, Franja Marušiča, Zvonimirja Miloša in Alojza Valenčiča, ki je bila v nedeljo, 7. septembra 2014, na bazovski gmajni. Najbrž zato, ker so bili govori Furia I Ion-sella in Marija Čuka vsebinsko tako povedni, formalno tako izraziti, da nas bo njihova sporočilnost spremljala vse do naslednje proslave in še dlje. Povsem nepričakovan je bil zanos, s katerim je videmski župan s trobojnico na sebi (kar je imelo dodatno sporočilno težo!) ovrednotil žrtvovanje naših štirih fantov v luči katarze celotnega italijanskega antifašističnega gibanja. Prav tako odmeven je bil poziv časnikarja in pesnika Marija Čuka, s katerim je priklical k zavesti vsakega navzočega na gmajni, da "brez narodnega naboja in zavesti, brez solidarnosti in povezovanja, brez strpnosti in enakopravnosti ostajata naše življenje in delo torzo, pa naj gre za milijonske narode ali mikro-kozmične manjšinske skupnosti". Sijajen septembrski nedeljski popoldan je spremljal udeležence proslave pred kamnitim spomenikom. Prireditveni prostor sta polnila Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič pod vodstvom Pie Cah in godba na pihala s Proseka pod vodstvom Iva Bašiča, dodatno pa se je zelena površina napolnila po prihodu izletnikov planinskega pohoda, posvečenega bazoviškim junakom. Parter gostov in izvoljenih predstavnikov je bil res bogat: poleg (slovenskih) županov okoliških občin so v prvi vrsti sedeli tudi tržaška podžupanja Fabiana Martini, slovenski veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, slovenska veleposlanica v Bukarešti Jadranka Šturm-Kocjan, generalna konzulka v Trstu Ingrid Sergaš, Rudi Merljak, predstavnik Ura- da za Slovence v zamejstvu in po svetu, poslanka Tamara Blažina, predsednik tržaškega občinskega sveta Iztok Furlanič, podpredsednik pokrajinske uprave Igor Dolenc, predsednik pokrajinskega sveta Maurizio Vidali, deželni svetnik Stefano Ukmar, predsednik SKGZ Rudi Pavšič in Igor Švab, ki je zastopal SSO. Pisno sporočilo je poslala predsednica deželne uprave Debora Serracchiani. Po uvodnem pozdravu predsednika Odbora za proslavo bazoviških junakov Milana Pahorja je pred mikrofon stopil obrambni minister slovenske vlade, sicer v odstopu, Roman Jakič. Spomnil se je fašističnega obdobja in dejstva, da je naša primorska zemlja okusila zatiralni jarem mnogo let pred ostalimi slovenskimi deželami. Čeprav ti spomini bolijo, jih moramo vselej gojiti v sebi, ker so del naše zgodovine in ker predstavljajo opomin pred vedno navzočo nevarnostjo vračanja v preteklost. Svoj pogled je minister vsekakor usmeril v sedanjost, ko Slovenija in Italija 'z ramo ob rami' zasledujeta skupne cilje. Omenil je soudeleženost Slovenije pri nadzorovanju sredozemskih voda v sklopu misije Naše morje, ki je povezana z begunsko problematiko. /str. 10 IG Sveti oče bo ob prisotnosti vernikov in italijanskega vojaškega vrha na stopnišču vojaškega spomenika padlim v prvi svetovni vojni molil in daroval mašo za vse žrtve nepotrebne morije. Vernike, ki imajo posebno dovoljenje za mašo v Redipulji, opozarjamo, da morajo priti na prizorišče pred 7. uro zjutraj! In memoriam Odšel je dr. Marijan Bajc v e pred nedavnim smo ga videvali pri nedeljski sveti maši v svetoivanski cerkvi, po končanem obredu pa pri tako rekoč obvezni kavi v bližnjem baru, od noči na 8. september, ko bi dopolnil 76. leto starosti, pa ga ni več. Tisto noč je namreč dr. Marijan Bajc, publicist, prevajalec, kulturni in družbeni delavec, umrl na svojem domu pri Sv. Ivanu, potem ko je dalj časa bolehal za hudo boleznijo. Z dr. Bajcem odhaja človek, ki je bil vsestransko dejaven na različnih področjih, na katerih je povsod pustil vidno sled. Rojen je bil v Trstu 8. septembra 1938, po maturi na slovenskem klasičnem liceju je leta 1957 opravil študij političnih ved na tržaški pravni fakulteti, kjer je diplomiral leta 1966 in zatem deset let poučeval na slovenskih nižjih in višjih srednjih šolah na Tržaškem. Že leta 1971 je začel sodelovati s tiskovnim uradom Dežele Furlanije Julijske krajine, kjer se je za stalno zaposlil leta 1976 in tam ostal do upokojitve. V tem obdobju je prevajal tako institucionalne publikacije, kot sta bila npr. Uradni vestnik in Dežela Kronike, pa tudi vrsto drugih publikacij in knjig, od katerih gre omeniti predvsem italijansko ustavo ter vrsto učbenikov, zlasti tistih s pravnega in gospodarskega področja, o katerih je tudi pisal članke in ocene v krajevnem slovenskem tisku. A pokojnikovo delovanje se ni omejilo na prevajanje, saj je med leti 1958 in 1974 sodeloval z Radiem Trst A kot pogodbeni napovedovalec, vedno pa je ostal zvest Radijskemu odru, kjer je sodeloval od leta 1956 in bil med najbolj prepoznavnimi igralci. Kulturno se je udejstvoval že v dijaških letih, in sicer v Slovenski dijaški zvezi in Slovenskem kulturnem klubu ter nato pri Društvu slovenskih izobražencev (med drugim je sodeloval pri urejanju prvih šestih zbornikov študijskih dni Draga), politično pa v Slovenskem ljudskem gibanju in Slovenski skupnosti, za katero je tudi večkrat kandidiral. Vrsto let je bil tudi član nadzornega odbora Hranilnice in posojilnice na Opčinah in pozneje Zadružne kraške banke. Ob delu in sodelovanju na kulturnem in družbenem področju pa ni zanemaril niti dela v domači krajevni stvarnosti med slovenskimi verniki pri Sv. Ivanu, kjer se ga mnogi spominjamo kot priložnostnega govornika, podpornika kulturnih pobud ter bralca mašnih beril in zlasti pasijona na cvetno nedeljo. Zato bomo v domačem kraju še kako čutili njegovo odsotnost. Ob hudi izgubi naj gre gospe Mirandi, otrokom Alenki, Ivanu in Gorazdu ter ostalim svojcem iskreno in občuteno sožalje, saj je bil dr. Marijan Bajc tudi dragocen in cenjen sodelavec našega tednika Novi glas. (ni) Nekdanji senik ob koči sv. Jožefa v Žabnicah dobiva dokončno obliko. Te dni bo odbor Fundacije Gorica šel lažje spat, ker bo streha zaščitila stavbo. Za notranja dela bo treba počakati finančnega ministra, ki je še nekje na počitnicah! Svet za Slovence v zamejstvu v vladi RS Zadovoljstvo ob potrditvi ministra odpisani člani Sveta za Slovence v zamejstvu pri _L vladi Republike Slovenije z veseljem in zadovoljstvom sprejemamo potrditev, da bo tudi v 12. vladi Republike Slovenije prisoten minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. V petek, 29. avgusta, je namreč urad za odnose z javnostjo Stranke Mira Cerarja na pismo omenjenih članov Sveta odgovoril pritrdilno in pri tem zapisal, da je bil "dr. Miro Cerar seznanjen z dopisom in se zanj lepo zahvaljuje". Pri tem je podčrtano, da "bo nova slovenska vlada imela ministra/ministrico za področje odnosov med Republiko Slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu". Podpisani člani Sveta za Slovence v zamejstvu pri vladi Republike Slovenije izražajo tudi zadovoljstvo ob obljubi, da se bodo v stranki SMC zavzemali za krepitev odnosov in boljše sodelovanje med Slovenijo ter našimi narodnimi manjšinami, prav tako "se bomo zavzemali za dobre odnose Slovenije z vsemi Slovenci po svetu". Podpisani člani Sveta za Slovence v zamejstvu pri vladi Republike Slovenije želijo še enkrat podčrtati pomen prisotnosti pristojnega ministra za zgoraj navedeno področje. Slovenci v zamejstvu in po svetu smo za Republiko Slovenijo velik vsestranski potencial in pomembna stvarnost na ravni bilateralnih odnosov ter zunanje politike, ki zahteva obravnavanje na naj višji ravni, tako kot je zapisano v Zakonu o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja. Opustitev prisotnosti ministra v vladi Republike Slovenije pa bi bilo dejanje, ki bi šlo v nasprotni smeri in zaradi tega želimo še enkrat pozdraviti odločitev o njegovi prisotnosti v 12. slovenski vladi. Valentin Inzko - Narodni svet koroških Slovencev Drago Štoka -Svet slovenskih organizacij Vladimir Smrtnik -Enotna lista Damijan Terpin -Slovenska skupnost Michele Coren - predstavnik Slovencev v Benečiji Svet okrog nas 1. septembra 1939 Pred 75 leti začetek druge svetovne vojne r ■ ''ako pri nas kot drugod po Evropi se vrstijo številne A pobude obeleževanja začetka prve svetovne vojne pred sto leti. Dne 28. julija 1914 je namreč Avstro-Ogrska mesec dni po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda (sina cesarjevega brata) nepremišljeno napadla neodvisno Srbijo. Ob spominjanju na to nesmiselno človeško morijo se poudarja tudi dejstvo, da se je iz posledice te vojne porodila še druga svetovna vojna, ki se je začela z bliskovitim napadom Hitlerjeve Nemčije na Poljsko 1. septembra 1939, to se pravi pred 75 leti. Temu jubilejnemu dogodku pa sredstva javnega obveščanja namenjajo mnogo manjšo pozornost kot stoletnici prve svetovne vojne. Zato z naše strani skušamo vsaj delno popraviti omenjeno pomanjkljivost. Uvodoma moramo ponovno spomniti bralce, da tako prva kot druga svetovna vojna nista nastali naključno, temveč imata obe izvorne korenine v zaostrovanju odnosov med najpomembnejšimi državami takratnega časa in v njihovih javnih in prikritih težnjah po premoči in nadvladanju v Evropi in širše v svetu. Mirovne pogodbe, ki so bile po prvi svetovni vojni sklenjene v Parizu (pravzaprav v gradovih in krajih pariške okolice), so dale Evropi novo politično podobo. Najbolj je bila "kaznovana" Nemčija, ki je morala odstopiti del ozemlja na vzhodu novoustanovljeni Poljski, Franciji pa vrniti Alzacijo in Loreno. Plačati bi morala visoko vojno odškodnino. Na ozemlju razpadle avstro-ogrske monarhije so nastale nove države: Češkoslovaška, Poljska, Jugoslavija. Ob Baltskem morju je nastalo več novih držav: Finska, Estonska, Letonska in Litva. Kot znano, se je leta 1929 začela velika gospodarska kriza, ki je kmalu segla tudi v Evropo. Najhuje je zadela Nemčijo in pripomogla k njeni politični nestabilnosti in naknadno k vzponu Hitlerja in njegove nacistične populistične stranke na oblast v državi leta 1933. Nekaj let je posvetil oboroževanju Nemčije. Ko se je čutil dovolj močnega, je začel zahtevati, naj se vse dežele v sosednjih državah, v katerih prebivajo Nemci, združijo z Nemčijo. Prva žrtev teh Hitlerjevih zahtev je bila Avstrija, ki jo je Hitler brez vsakršnega odpora kratkomalo zasedel 13. marca 1938. Nato je zahteval priključitev ozemlja Sudetov v okviru Češkoslovaške, naseljeno z močno nemško večino. Češkoslovaška vlada je sicer prosila za pomoč svoji zaveznici Francijo in Anglijo, od katerih ni dobila pomoči. Prišlo je do znane konference v Miinchnu ob koncu septembra 1938 med Hitlerjem, Mussolinijem ter angleškim in francoskim predsednikom. Ta dva državnika sta naivno privolila, da Hitler zasede Sudete. Pohabljena in osamljena Češkoslovaška ni bila več sposobna prave obrambe. Sredi marca 1939 je Hitler nasilno zasedel preostali del Češkoslovaške (to se pravi Češko in Moravsko) ter razglasil nad njima svoj protektorat, Slovaško pa je napravil za "samostojno državo". Iz povedanega izhaja, da Anglija in Francija pa tudi ZDA niso bile na vojno pripravljene, zato so v začetku popuščale Hitlerju. Po zlomu Češke pa je Hitler svojo sovražno propagando usmeril proti Poljski. Francija in Anglija sta se tedaj nasproti Poljski politično obvezali, da bosta Poljsko branili pred vsakim zunanjim napadom. Nato sta se s Sovjetsko zvezo začeli pogajati, da bi usta- novili protifašistično zvezo. Stalin pa je takrat ocenil, da je za SZ ugodneje, da se nekako pogodi s Hitlerjem in tako pridobi čas za nadaljnje korake. Sporazum s Stalinom je bil sprejemljiv tudi za Hitlerja. Tako je bil avgusta 1939, malo pred napadom na Poljsko, podpisan med Stalinom in Hitlerjem sporazum o prijateljstvu in nenapadanju. V priloženi tajni pogodbi je Nemčija priznala SZ pravico, da ob svojem času zasede Baltske dežele. Predvidena je bila tudi delitev Poljske v primeru vojne s to državo. Hitler si je s tem zavaroval hrbet pred vojno s Francijo in Anglijo na zahodu in Sovjetsko zvezo na vzhodu. Te trenutke je Hitler takoj izkoristil in začel pritiskati na Poljsko, da izpolni svoje zahteve glede Gdanska in poljskega hodnika do Baltskega morja. Poljska je Hitlerjeve zahteve odbila, nato je Hitlerjeva Nemčija brez vojne napovedi 1. septembra 1939 zgodaj zjutraj vdrla in napadla Poljsko. S tem dejanjem se je začela druga svetovna vojna. Po omenjenem sporazumu med Nemčijo in Sovjetsko zvezo so poljsko mejo prekoračile tudi sovjetske čete in zasedle v glavnem belorusko in ukrajinsko ozemlje. Druge predele je zasedla nemška vojska. Nemški napad na Poljsko se je spremenil v svetovno vojno, ker poljski zaveznici Anglija in Francija nista več sprejeli v vednost okupacije Poljske. Istočasno z nemškim napadom na Poljsko sta sami napovedali vojno Nemčiji. Uničevalni vojni ples se je nato razširil na številne druge države in obsežna območja v svetu z epilogom razstrelitve dveh atomskih bomb nad Japonsko avgusta Povejmo na glas Da bi se mogli okleniti miru "T T dobro človeka in vseh ljudi bi bilo, ko \/ bi se zares mogli okleniti miru, tega naj -V večjega daru, ki nam je predlagan. Pomenljive so besede, ki nas vztrajno nagovarjajo, "mir vam bodi", besede pozdrava in namiga na to, kar v največji meri potrebujemo in je največji možni blagor, če ga le hočemo in tudi moremo sprejeti. Umestno je nemara zato, da pred bližnjim obiskom papeža Frančiška na spominskem obeležju v Redipulji osvežimo svoje misli o tem, kaj je s tem mirom. Posebej zato, ker bo v Redipulji govor o vojni, v zvezi s tem pa predvsem o miru, ki naj bi končno v večji meri prevladal in spremenil svet na bolje. Z ozirom na sedanje stanje lahko upravičeno rečemo, da bi več miru potrebovali povsod, in to na vseh ravneh, od tiste povsem osebne pa do tistih širših in večjih. Več miru znotraj družine in med družinami, znotraj naroda in med narodi, znotraj države in med državami, več miru znotraj civilizacije in med civilizacijami ter ne nazadnje med verami. Na vseh ravneh je možen večji ali manjši mir, na vseh ravneh ta mir lahko porušijo nerazumevanje, nestrpnost, mržnja in celo vojna kot tisto uničenje, v katerem izgubijo vsi, tudi zmagovalci - toliko žrtev, rušenja in vsega hudega pušča vojna za seboj. Samo pomislimo, kakšno rušenje povzročajo viharji v človekovi duši, kako izključujoča nasprotja se lahko sprožijo med posameznikom in njegovo okolico, kako krute tragedije lahko zajamejo družino in kako močno postane sovraštvo med družinami, znotraj istega naroda - to je še posebej usodna mržnja - med narodi, civilizacijami in verami. In vse te nesreče se še vedno dogajajo in jim ni videti konca, čeprav bi težko pristali na prepričanje, kako se v človekovi zgodovini nič ni obrnilo na bolje in je vse ostalo po starem - pač v duhu boja človeka zoper človeka, zdaj v tem, zdaj onem imenu. In zato je vsakršno spominjanje na pretekle vojne ali pozaba na sedanje, ki jih ne manjka, brez poglobljenega razmisleka o miru jalov posel, ki ne pripravlja poti za boljšo prihodnost. Mir je namreč edina rešitev, čeprav ga pogostoma ne premoremo in se zanj ne odločamo. Seveda pa mir ni kar na dosegu roke, v svetu in med ljudmi je preveč stvari, ki dobesedno napeljujejo v nerazumevanje in spopade. Pri tem se je dovolj spomniti velikanskih razlik, prihajajočih iz preteklosti, kot so prepadi med razvitimi in nerazvitimi območji oziroma prepadi med revnimi in bogatimi. Mnogi izvedenci so prepričani, da so navedene prevelike razlike idealni pogoji za vojno in da bodo le-te trajale, dokler ne bodo razlike bistveno zmanjšane. Vsakršna vojna pa je poraz človeka, ki se kljub vsemu ni hotel ali mogel odločiti za mir. Kaj se je za mir res tako težko odločiti, kaj res ne čutimo njegove blagodejnosti in smisla, ki bi mu morali slediti? Smo res tako nemočni? Nedvomno, zato pa bi se morali opredeliti za opustitev obračunavanja s silo s prelomno večjo zavzetostjo. V naše dobro in v dobro vseh. Janez Povše Ob Evropskem dnevu spomina "Bomo zmogli korak naprej v medsebojnem razumevanju?" bjavljamo govor novinarja in publicista Iva f ljevnikarja, vodje slovenskega informativ-nega programa pri deželnem sedežu Rai v Trstu, slavnostnega govornika na spominski slovesnosti, ki jo je ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov priredil Študijski center za narodno spravo - vodi ga dr. Andreja Valič Zver -, 23. avgusta 2014, skupaj z občino Velike Lašče na gradu Turjak. Spoštovani gospod predsednik republike! Spoštovani gospod župan, prvi mož tukajšnje občine! Spoštovani cerkveni, politični, kulturni in drugi zastopniki, predstavniki medijev, dragi prireditelji in vsi vi, spoštovani udeleženci! Nedavno sem bral še enega iz vrste člankov, ki se občasno pojavljajo in nasprotujejo obhajanju Evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Osnovna misel v njem je bila, da ne moremo in ne smemo primerjati nacizma in komunizma. Ne toliko zaradi različnosti grozodejstev, ki sta jih zakrivila in ki jih noben poštenjak ne more zanikati, temveč zaradi njunih različnih ciljev in idejnih osnov, saj je v DNK-ju nacizma zapisan genocid na rasni osnovi, medtem ko je komunizem uničeval razredne in politične sovražnike. No, pri utemeljevanju svojega stališča pa je ravno avtor, ko je analiziral točke, po katerih se razlikujeta, primerjal oba totalitarizma. Ne bom se spuščal v razmišljanje, ali so trije totalitarizmi, ki nas najbolj zaposlujejo, fašizem, nacizem in komunizem, med sabo res bistveno različni. Vsi trije imajo v svojih genih odklanjanje demokracije, nasilnost, kult voditeljev, zavračanje temeljnih prvin krščanstva, malikovanje "svojega" in zaničevanje "tujega" - zlasti naroda, razreda. Evropski dan spomina ima vso pravico, da primerja, vendar ne izenačuje totalitarizmov. Spominja pa se vseh njihovih žrtev; opozarja na "morje bridkosti", ki so ga povzročili; na tragične posledice, ki so ostale za njimi; spodbuja k budnosti, da v svetu in med nami prepoznavamo prvine totalitarizma, kijih ne smemo prenašati ne v svetu ne v naši družbi ne pri samih sebi. Kdo bo rekel: ne moreš tega primerjati z dejstvom, da so nekateri ukradli državo in narodno premoženje, zaprli voditelja opozicije, da obvladujejo upravo, medije in sodstvo itd., a vendar: popadljivost v številnih družbenih omrežjih, nestrpnost, diskvalifikacija tudi le možnih nasprotnikov niso doma le na enem izmed političnih koncev in niso znak zrele demokracije. In to ne od danes, dovolj je prelistati politično kroniko tako imenovanih liberalnih in tako imenovanih klerikalnih preklanjpod “staro Avstrijo". Po vsem svetu se politiki kregajo, v Italiji, na primer, izredno slikovito, a v večini primerov jih potem lahko zalotiš na skupni kavici ali v normalnem klepetu ter pri sklepanju kompromisnih rešitev. Mi Slovenci pa nismo taki. Zamere so pri nas velikokrat dosmrtne. Po plazu psovk je vzpostavitev pragmatičnega dialoga na moč težavna. In tudi s temi besedami sem si verjetno nakopal nekaj zamere... Posledica totalitarnega komunističnega režima in neverjetno obsežnega nastopanja politične policije so na Slovenskem tudi veliko medsebojno nezaupanje, pomanjkljiva demokratična kultura in negativen odnos mnogih do države, politike, volitev, kot da ne bi šlo za skupne zadeve in za pravico ter dolžnost, da delamo za skupno dobro. Slabo spričevalo za družbo je, da se polovica ali več upravičencev ne udeleži volitev in referendumov, potem pa le kritizira. A vrnimo se k Evropskemu dnevu spomina na žrtve totalitarizmov. Evropski parlament je z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu 2. aprila 2009 med drugim predlagal 23. avgust, torej obletnico pakta Ribbentrop -Molotov, ki je bil leta 1939 uvod v drugo svetovno vojno, za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Totalitarizmov ni razvrstil po grozovitosti, nasprotno, pojasnil je, da je z vidika žrtev vseen o, ka teri režim jih je prikrajšal I 4 M za svobodo, jih mučil ali ubijal. Dodal je, da se je treba spominjati tistih, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe. Resolucija evropskega parlamenta poudarja pomen ohranjanja spomina na preteklost, o kateri pa pri nas marsikdo pravi, naj jo vendar prepustimo pozabi ali pa izključni domeni poklicnih zgodovinarjev. Brez resnice in spomina pa ni sprave, je nekajkrat pribito v resoluciji, glede samih zločinov, ki jih je zagrešil komunizem, pa evropski parlament trdi, da je končni cilj njihovega razkritja in ocene, a tudi obsodbe krivcev, sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove. Te besede veljajo tudi nam Slovencem, našim medsebojnim odnosom in našemu razmerju do nekaterih sosednjih narodov. Žalostno pravico imamo, da smo protagonisti Dne-vov spomina, saj so nam fašizem, nacizem in komunizem zadali rane, ki se še vedno niso povsem zacelile. Ne bom govoril o 25-letnem trpljenju Slovencev pod fašizmom v Italiji, čeprav bi mi bilo to najlaže in bi bilo najmanj problematično. Tu, na Turjaku, kličejo k razmišljanju nekdanja in današnja “tragična razdeljenost slovenskega naro- rati svoja že objavljena dognanja. Naj tu navedem le rajnega dr. Toneta Ferenca, ki je s študijo Dies irae leta 2002 celovito predstavil dogajanje, ki se je septembra 1943 zgostilo ravno tu na Turjaku za vaške straže in v Grčaricah za četnike s tragičnimi epilogi, torej partizanskimi poboji ujetnikov: za ranjence na samem Turjaku, nato v Velikih Laščah, Mo-zlju, Grčaricah, Mačkovcu, na Travni gori in drugje. Na koncu knjige ima seznam 589 umorjenih. Na uvodnem mestu je Ferenc natisnil faksimile rokopisa svoje poezije iz maja 1995 Rekviem. Na začetku pravi, da ne bo praznoval ne 40-letnice konca vojne ne zmage, temveč se bo doma zaprl in molil za Slovence. Naj navedem drugo kitico: Za njih bom molil, ki so nekoč bili rdeči, beli, plavi in vsak v svobodo svojo zroč izginili v gorja poplavi. In če sem navedel enega izmed starejših zgodovinarjev, moram tu poudariti, da si zaslug za razkrivanje zamolčanega, za sočutni odnos do žrtev, za iskanje sprave na temelju "resnice in spomina" niso pridobili le pričevalci in raziskovalci v emigraciji in deloma v zamejstvu, ki so s tem dolga desetletja izpolnjevali posebno poslanstvo, tudi ne samo tisti v matici, recimo iz cerkvenih krogov in okoli Nove Slovenske zaveze, ki so sami okusili tragične dogodke in zdržali vse pritiske, temveč tudi hčerke in sinovi partizanskih borcev ter povojnih funkcionarjev. Želja po resnici in pravici ima Ivo Jevnikar (foto A. Brecelj) L 8 M 1 ' f/» ’ lw A v » A ^ Foto A. Brecelj da”, ki se seveda še kako pozna tudi v zamejstvu in zdomstvu; krvava leta vojne, revolucije, kontrarevolucije, državljanske vojne; povojni poboji in policijski režim; desetletja enoumja, monopola vsakršne politične, gospodarske, sodne, vzgojne, medijske pristojnosti, zapostavljanja vernih in drugače mislečih, zakrivanja ali maličenja resnice o preteklosti. Ne gre za usklajevanje več resnic, temveč za iskanje čim celovitejše resnice. Očitki o revizionizmu niso znanstveni, temveč politični očitki, saj vsaka veda preverja svoje stare izsledke. Dejstva so sveta, a interpretacije vsaka generacija postavlja pod kritično lečo. Zgodovinska stroka mora uživati akademsko svobodo, mora pa biti tudi nekoliko ponižna. V raziskavah o žgočih temah polpreteklosti so marsikaj razkrili tudi predstavniki drugih strok, časnikarji, amaterski raziskovalci - od vloge TIGR-a do zamolčanih osebnosti iz naše preteklosti; od prikaza začetkov revolucije do povojnih pobojev; od početja Vosa, Ozne, Udbe in Službe državne varnosti do spominske literature. V okolju, v katerem niso redki avtorji, ki v svojih virih celo nevšečnih poklicnih zgodovinarjev ne navajajo, bi bila ob seveda dolžni kritičnosti na mestu večja odprtost za dejstva, do katerih se uradna znanost ni znala ali hotela dokopati, nanje pa so opozorili drugi. Toliko bolj je vredno priznanja zadržanje uveljavljenih zgodovinarjev, ki so znali izpopolniti in korigi- Ivo Jevnikar, župan iz Velikih Lašč, predsednik RS, dr. Zverova, avstrijski veleposlanik (foto A. Brecelj) mnogo bivališč, ekskluzivizem pa jo lahko zamori. Resolucija evropskega parlamenta spodbuja k raziskavam, zbiranju dokumentov in pričevanj, zahteva dostopnost arhivov, upoštevanje vseh zgodovinskih vidikov sodobne Evrope, pri čemer poudarja, da noben politični organ nima izključne pravice do razlage zgodovine, kot bi tudi parlamenti ne smeli vsiljevati uradnih političnih razlag zgodovinskih dejstev. Vendar, ali to pomeni, da je odgovorna za drugačen pogled na preteklost in za spravo le civilna družba, ne pa tudi politika? Nikakor ne! Gotovo na odnos do preteklosti vplivajo zadeve, ki se vlečejo iz preteklosti in se v letih po demokratizaciji niso uredile. Mislim na dejansko oblast na mnogih področjih. Če bi se to normaliziralo, bi večji del napetosti upadel. A potem je tu specifično vprašanje medslovenskega spopada med vojno in krvavih obračunov po njej. Državni zbor je nekajkrat skušal poseči v smeri sprave, a ni bil posebno uspešen. Tudi sam sem izkusil dokaj odprta stališča v zasebnem razgovoru, ki pa so splahnela v javnih nastopih pred razgretimi aktivisti. Vojni in drugi zakoni še ne jamčijo za dostojanstvo in enakopravnost preživelih iz obeh taborov, ne le vojakov, tudi civilistov in njihovih svojcev. Obeh taborov, kajti vsa ta naša zgodovina je skupna dediščina nas, ki je nismo doživljali, in generacij za nami, zato se nam predstavlja tudi kot naloga. Jasno bi bilo treba obsoditi totalitarizme in vse zločine, pa naj jih je zagrešil ta ali oni. Najti in dostojno bi bilo treba pokopati vse žrtve, jim vrniti ime in čast. Sprehod med “kištami" kosti in lobanj v stranskem rovu Hude jame je grozljiv, misel na tiste, ki še čakajo na dvig iz jaška in iz drugih morišč ter spoštljiv pokop, pa srhljiva. Uradno bi bilo treba odvezati od zarote molka storilce in priče vseh zlih dejanj. Izvesti bi bilo treba preiskavo o uničevanju in o nahajališču odtujenih arhivov. Simbolične spravne pobude ne smejo biti vsiljene, temveč morajo dozoreti v dialogu, drugače niso učinkovite. Aktivnejšo vlogo v delu za objektivnejšepoznavanje zgodovine in za spravo bi pričakovali od šole in me- dijev. Cerkvi ni treba čakati na takšna ali drugačna vabila, da se, kjerkoli se ji to zdi primerno, spomni padlih in pobitih ljudi dobre volje oz. vseh, ki so molitve potrebni. Vse to bi bilo laže izvedljivo, če bi se v kolektivni zavesti spremenil odnos do preteklosti. V zadnjih letih smo brali ali poslušali številne predloge o tem, kako priti do sprave ali "konca državljanske vojne". O tem se govori na letnih komemoracijah v Kočevskem rogu, o tem so pisali teologi, misleci, veterani, politiki. Odmevnih, a ne dovolj za odločen premik, je bilo sedem "preprostih resnic o času usodnih delitev" in šest “praktičnih korakov" za ustvarjanje nove enotnosti med Slovenci, ki jih je leta 2009 formuliral Janez Janša v spisu Kultura življenja namesto kulture smrti. Tudi sam bi postavil na prvo mesto ugotovitev, da se je vse začelo z zahrbtnim napadom sil Osi na Jugoslavijo, s kruto okupacijsko politiko v okviru spopada, ki je zadobil svetovne razsežnosti. Sosedom, ki so to izpeljali, smo ne le odpustili, temveč smo na njihova grozodejstva v glavnem celo pozabili. Med nami pozabe ni, prošenj za odpuščanje in odpuščanja pa je malo. Z Italijo je Slovenija uspela napisati skupno zgodovinsko poročilo o najbolj spornem zgodovinskem obdobju sosedstva, poskušala je s Hrvaško in Avstrijo. Ali tega Slovenci med sabo, o naših najbolj bolečih točkah, ne bi bili sposobni storiti? Da je bil upor proti krivičnemu napadalcu, ki ti grozi z izničenjem, upravičen, je stališče, ki ga je takrat sprejela vsa Evropa. Le načini in skrb za posledice so bili različni. Da je vodstvo komunistične partije izkoristilo narodovo stisko, da bi s krvavo revolucijo izpeljalo svoje utopične načrte; da je pri tem prevaralo ljudi, ki so iskreno verjeli v nujnost upora iz narodnih razlogov; da se je posluževalo podlih metod; da je s pretnjo smrti zahtevalo zase monopol odpora - brez upoštevanja vsega tega ne moremo razumeti bratomornega spopada. Pravzaprav bi morali proti prevari prvi protestirati nekdanji borci, ki so se takrat odločali s čistimi nameni in so bili potegnjeni v vrtinec državljanske vojne. Samoobramba je namreč v stiski dovoljena. Razpravljati pa se da o njenih oblikah in okvirih. Ker smo na Turjaku, ni odveč opozoriti, da tragedije, ki se je odigrala tu in v Grčaricah, niso zakrivili le italijanski topničarji in partizanski napadalci, ki so kra tki čas brezvladja po italijanski kapitulaciji izkoristili za fizično izničenje političnih nasprotnikov, medtem ko so nekateri na obeh straneh upali v dogovor in skupni nastop proti novemu zavojevalcu. Slo je tudi za dolgoročno posledico neenotnosti protikomunističnih struj, sporov o prihodnji unitaristični ali do posameznih narodov spoštljivi ureditvi Jugoslavije, nesposobnosti begunske vlade zaradi srbsko-hrvaških sporov itd. Po pobojih, ki so sledili Turjaku in Grčaricam, je bilo "prevečprelite krvi", da bi lahko prišlo do pomiritve. Nemci in nekateri njihovi pomočniki - kajti bilo jih je nekaj -pa so poskrbeli, da tudi v zadnjih mesecih pred koncem vojne protikomunistični tabor ni zmogel dejanja, ki bi zahodnim zaveznikom pokazalo njegovo pravo razpoloženje, pa čeprav je vodstvo stalno zagotavljalo, da je z Londonom vse urejeno. Zakaj naj bi bilo protikomunistični strani težko priznati, da so vodilni storili tudi napake in da so bile razne oblike samoobrambe izhod v sili, po takratnem spoznanju manjše zlo v izjemni stiski? Saj nihče ni bil rad na domobranski prisegi, ne glede na pravni pomen, ki ji ga pripisujemo, in Narodni odbor je pred koncem vojne pomenljivo spremenil domobrancem ime v Slovensko narodno vojsko ter ji določil svoje vodstvo. Pri odločitvah posameznikov bi morali upoštevati njihove osebne motivacije in okoliščine, v katerih so se znašli, pravično pa bi morali tudi obravnavati pokrajinske razlike, saj je bil položaj na Štajerskem in Gorenjskem drugačen kot v Ljubljani, da o pregovorni različnosti Primorske, ki je imela za sabo že 23 let zatiranja in je le čakala, kdo bo prižgal baklo upora, ne govorimo. Vživljanje v drugega in v druge predele slovenske domovine pa seveda obvezuje vse, ne le prebivalce nekdanje Ljubljanske pokrajine, ki je doživela najhujše oblike medslovenskega spopada. A z nasiljem je nekdo kot prvi začel in "prepad kliče prepad". Nasilje, sicer v različni količini, je bilo potem na obeh straneh, čeprav za povojne poboje ni ustreznih primerjav. Do izvensodnega poboja partizanskih ujetnikov je zadnje dni vojne prišlo tudi nedaleč od tega gradu, vendar na nemški ukaz in brez poznejših zlorab njihovih trupel. /str. 12 4 II. septembra 2014 RdStj £[111 jll dlUŽhSL Med psihološko in duhovno vero (2) Psihološka vera "V T življ enj u j e moč opaziti \/ številne ljudi, ki so se V podali v raznorazna verstva, a je hkrati možno tudi opaziti, kako številni med njimi ne pridejo do prave duhovne inteligence. Zaradi nekih osebnih interesov in okusov se poslužujejo takšnih in drugačnih verskih oblik (dobesedno!). Nekateri te oblike menjujejo, jih mešajo, kakor tisti, ki neprestano menjujejo obleko, da bi sledili trenutni modi. Nekateri to počno, da bi bili drugačni od množice, od “mase". Nekaterim to prinaša celo materialno korist. Gre torej za čisto psihološke oz. bolj zunanje kriterije. Kot denimo lastnica prodajalne s predmeti verstev Daljnega vzhoda, zlasti gre seveda za budistične in hinduistične predmete, ki ima pred tempeljčkom v trgovini tudi prižgano svečko. Najbrž je budistka, a se "vidi od daleč”, da gre za zahodno “spreobrnjenko", saj je oblečena zelo etnično, vselej v oranžnem, s številnimi zapestnicami in zvončki. Ko človek hodi po svetu, sreča mnogo ljudi, različnih verskih prepričanj, a navadno so bili avtentični budisti, ki sem jih srečeval, veliko manj vpadljivo oblečeni, da ne rečem, da so bili v bistvu čisto normalno oblečeni. Teh primerov pa je veliko in bi lahko naštevali v nedogled, kako srečujemo številne prav ana- hronistične ljudi, ki se trudijo biti marsikaj - od tradicionalnih katolikov, ki so oblečeni kot v 30. letih prejšnjega stoletja in imajo takšno hišo. Primerov je veliko, radi pa bi pokazali, kako so bolj pomembni od zunanjih tisti notranji kriteriji, saj mora priti vera do srca. Tako, denimo, katoliški duhovnik Michel-Ma-rie Zanotti-Sorkine ni prav nič anahronističen ali pozunanjen, čeprav po Marseillu hodi v talarju. Njegovi someščani bodo potrdili, da gre za moža "na mestu", ki resnično živi to, kar govori, njegove besede in zgled pa prihajajo iz srca ter ljudi nagovarjajo. V katoliškem svetu je pravzaprav naj večja težava v iskanju zunanjih in psiholoških aspektov, da bi privabili ljudi. V tako sekularizirani družbi, kot je naša, duhovnik v duhovniški srajci ali talarju v bistvu ne predstavlja nevarnosti, da bi privabljal samo z zunanjostjo ljudi - prej nasprotno. Tak duhovnik je danes prej kamen spotike (gr. skandalon), znamenje, ki mu nasprotujejo. Imamo pa po drugi strani take, ki se morajo nujno oblačiti kot najstniki, govoriti kot najstniki, delati vse bolj sekularizi-rane maše, kjer je treba skrbno paziti, da bo vse po zadnji modi, katerim morda sledijo celo banketi, aperitivi in plesi kar v cerkvi... Mar ni to danes večji anahronizem? Drugi spet vse stavijo le na čustva in na sentimentalizem - vse počnejo, da bi dosegli pri ljudeh "emocije", kot rečemo. Vendar prav vse to pomeni ne truditi se, da bi odrinili na globoko, v duhovni boj. V vrtu na Olj ski gori je Gospod Jezus, če vzamemo dobesedno, učence pozval ne le k navadni molitvi, ampak v molitveni smrtni boj. Tudi v pismu Hebrejcem je rečeno, kako nič ne pomagajo emocije, ampak se je treba "do krvi upreti v boju zoper greh" (Heb 12,4). Morda pa tudi v Cerkvi še vedno iščemo bolj zunanje reči, kot recimo to, da napolnimo blagajno ali še naprej gojimo iluzijo, da imamo še vedno neki družbeni vpliv. Nekateri pa še vedno iščejo številke, mase. Je to to? Mislim, da je naša naloga bolj v tem, da pomagamo ljudem, da svojo vero poglobijo. / dalje prihodnjič Andrej Vončina KOPER Slovesnost na čast bi. Miroslava Bulešiča Moje maščevanje je odpuščanje1 "T1 T koprski katedrali so v \/ nedeljo, 24. avgusta V 2014, s slovesnim bogoslužjem počastili povojnega istrskega mučenca blaženega Miroslava Bulešiča, duhovnika poreško-puljske škofije, ki je srednješolska leta preživel v koprskem semenišču in tu dobil odlično versko in intelektualno izobrazbo. V Kopru je zorel njegov duhovniški poklic. Slovesnost se je začela s častnim zvonjenjem starodavnega koprskega zvona sv. Na-zarija iz leta 1333 v spomin na mučeništvo mladega duhovnika Miroslava, ki se je zgodilo ob birmovanju v Lanišču 24. avgusta 1947. Slovesno sveto mašo, polno duhovnega spomina, je vodil koprski župnik dr. Primož Krečič s somaševanjem kaplana mag. Bogdana Vidmarja in diakona Kornelija. Pel je Katedralni zbor pod vodstvom Mirana Bordona, na orgle je zbor spremljala prof. Silvana Pretnar. Svete maše se je udeležilo nad petsto koprskih vernikov. Prisotni so zbrano spremljali bogoslužje in podoživljali trpljenje 27-letnega duhovnika Miroslava, ki je bil z nožem umorjen iz sovraštva do vere. Podoživljali smo te povojne čase, v katerih so bili umorjeni mnogi naši istrski duhovniki, kot so Francesco Bonifacio iz Pirana, Alojz Kristan, Viktor Perkan; mnogi pa so bili zaprti, skoraj vsi pa so bili pregnani, ne glede na jezik ali rod. Istra je prestala nemajhno kalvarijo, ki še danes "nemo vpije v nebo po spravi in odpuščanju", je v pridigi dejal župnik Krečič. Kristjani smo poklicani v veri življenja in sožitja. Zato je bilo spominsko bogoslužje v vseh nas sklenjeno z Miroslavovimi mislimi: "Moja osveta je oprost". Moje-naše maščevanje je odpuščanje in z vero graditev sožitja, solidarnosti med vsemi ljudmi Istre brez razlike. Med vsemi nami naj bosta Božja ljubezen in mir. DG Prejeli smo V zvezi s člankom g. Alessia Stasija o pomembnih arheoloških najdbah v prezbiteriju cerkve sv. Lenarta v Dolnjem Cerovem objavljamo naslednji dopis arhitekta Dorčeta Simčiča. "Kot morebiti veste, smo Dolnjecerovci prepuščeni sami sebi pri ohranjanju in morebitni prenovi naše cerkve. V sodelovanju z župnikom je organiziran cerkveni gradbeni odbor, ki skrbi za obnovo cerkve in bi poskrbel za prenovo in ponovno namestitev glavnega oltarja. Glede na zaplete pri delih v prezbiteriju bi bilo nujno potrebno, da bi se poleg gradbenega odbora oblikovala skupina častnih podpornikov prenove cerkve Sv. Lenarta. To bi bili izvedenci, ki se na zgodovino in umetnost spoznajo in mogoče ljudje, ki lahko zaradi svojega ugleda pomagajo pri prenovi cerkve. Z ozirom na to, da ste pravzaprav Vi, g. mag. Stasi, odkrili zgodovinsko vrednost naše vasi in cerkve, da uživate veliko zaupanje vaščanov, da ste Števerjanec, da ste neodvisen od naših zbirokratiziranih kulturnih institucij in ste duhovnik, predlagam, da bi sprejeli neke vrste častno članstvo v tej skupini. Naloge te skupine bodo svetovanje gradbenemu odboru, sodelovanje pri komunikaciji z odgovornimi institucijami in cerkvenimi oblastmi ter pomoč (z informacijami, nasveti) pri iskanju finančnih sredstev za nujno potrebne ukrepe pri predstavitvah najdbe ter prenovi cerkve". Otrok je središče, bistven element šolsko-vzgojnega načrtovanja DA BI BOLJE RAZUMELI ZDRUŽENJE, V KATEREGA SE ZDRUŽUJEJO OSNOVNE ŠOLE KATOLIŠKEGA ZNAČAJA, SMO POSTAVILI NEKAJ VPRAŠANJ DEŽELNI IN POKRAJINSKI TAJNICI FISM IZ VIDMA, IOLANDI BARNABA. Začnimo z osnovnim vprašanjem: kaj je FISM in kdaj je nastal? FISM je združenje, ki ne išče dobička, povezuje pa nedržavne osnovne šole. Združenje sestavljajo avtonomne pokrajinske in deželne enote, ki so povezane v državno FISM. Videmski FISM sedaj predseduje Renzo Lorenzini. Združenje so leta 1969 ustanovili duhovniki, ki so vodili nedržavne vrtce, z namenom da bi imeli močnejši glas v dogovorih z Ministrstvom za šolstvo, ki v tistih časih ni dajalo nobene pomoči tem vrtcem, pa čeprav državnih še ni bilo. S čim se ukvarja vaše združenje? Prvenstveni namen je, da zagovarjamo zasebno šolo, ki je danes enakopravna državni in jo istočasno tudi polnopravno vključujemo v državni šolski sistem, in to tako, da se šolarji, ki obiskujejo zasebne šole, lahko enakopravno poslužujejo istih uslug kot tisti, ki obiskujejo državne šole. FISM iz Vidma združuje vrtce in osnovne šole. Koliko jih je? Sedaj je v naše združenje vključenih 68 enakopravnih šol in še ena šola (od leta 2014), ki tega naziva še nima. Po neki zadnji raziskavi, ki so jo predstavili v Rimu, se za katoliško šolo odločijo predvsem verne družine, a tudi družine, ki ne verujejo. Zakaj? Jasno je, da se starši odločajo za katoliško šolo, o tem govorijo statistike, predvsem zaradi temeljev šole, za katere ne moremo reči, da so verskega značaja: sprejem, strpnost, otrok kot središče vzgojnega načrtovanja, posebna pozornost odnosov šola-družina, razpoložljivost osebja, posebna skrb za organizacijo šolskih uslug, a tudi vsa tista pomoč, ki je potrebna pri vzgoji, temu dodajamo še možnost prehranjevanja, ki ima družinski značaj in je zelo fleksibilna. Današnja družba je vedno bolj večetnična, a se to pozna v vaših šolah? Gotovo se pozna, saj tudi naše šole obiskujejo otroci različnih narodnosti. Starši se za naše šole odločajo brez predsodkov in sprejemajo naše učne in vzgojne programe. Spoštovanje in ohranjanje kulturne identitete vsakega posa- meznega otroka je sveta pravica. Če pa greva bolj na konkretno: kako poteka interkulturna integracija v vaših šolah? Naše vzgojiteljice in koordinatorke dela namenjajo posebno skrb sprejemanju otrok in njihovih držin. Že od prvega srečanja skušajo razumeti, kakšne so potrebe posameznika, da bi tako omogočali otroku primerno vključitev v vzgojne in učne načrte. Ne smemo pa misliti, da je kulturna integracija samo za tujce: pozorni smo na vse kulturne vidike posamezne družine in zato vsakemu posamezniku omogočamo, da se primerno vključi v vzgojni načrt. Vstop v šolo je za otroka eden prvih trenutkov, ko mu je potrebno pomagati, da se postopoma oddaljuje od družine in se vključi v šolsko skupnost. Vsak posamezni otrok ima pač svoj čas za integracijo v novo stvarnost. Prav zato sem prej govorila o središčni vlogi otroka v vzgojnem načrtu. V vaših šolah poučujete verouk. Če je odgovor da, je to katoliški verouk ali gre za večreligiozen pouk? Vera za naše šole ni učni predmet, ampak je temelj vseh vzgojnih načrtov. Vera je tudi sredstvo, ki pomaga šolarju, da se hitreje zbliža z dejavnostmi, ki jih ima na voljo, pravzaprav gre za bivanjsko filozofijo. Sveti oče Frančišek večkrat govori o poučevanju in pred kratkim je na twitterju objavil: “Vzgoja je dejanje ljubezni, je isto kot darovanje življenja”. Velika odgovornost ... Da, velika odgovornost, ki se je naše učiteljice in koordinatorke držijo pri svojem delu, in to iz ljubezni še prej kot iz poklicne dolžnosti. Vsakdo od nas lahko da samo tisto, kar ima, in to otroci še kako razumejo. Naše učiteljice in zvgojiteljice, pa tudi drugo osebje, imajo ljubezniv odnos do otrok in prav zato se za naše šole odločajo tisti, ki postavljajo občutje in sprejetje otrok pred sam šolski servis. Zavedati se moramo, da učno in vzgojno osebje živi z otroki skoraj ves dan in tako postanejo “druga družina”; to ne bi bilo možno, če ne bi naši zaposleni imeli ljubezni do otrok. Vsak šolar ima svojo zgodbo in vsakdo od njih ima poseben odnos z novo družino. Eden od primarnih ciljev je ta, da se pri nas počutijo dobro in lepo sprejeti, ker tako vzgoja postane pravzaprav igra. Papež je rekel, nanašal se je na afriški pregovor: “Za vzgojo enega otroka je potrebna vsa vas!”, se pravi, da je za vzgojo otroka potrebna družina, so potrebni učitelji in vzgojno osebje, potrebno je sodelovanje med vsemi naštetimi. So starši otrok, ki obiskujejo vaše šole soudeleženi pri učnih aktivnostih? Seveda, in še kako jih potrebujemo: če ne bi bilo aktivne soudeležbe staršev, bi izgubili dodatno vrednost pri vzgojnem projektu, ki sloni na integraciji med šolo in družino. Prav zaradi tega si prizadevamo, da bi v polnosti dosegli te pedagoško-vzgojne načrte. Septembra bo papež Frančišek v Furlaniji Julijski krajini. Če bi mu lahko, kakšno vprašanje bi mu postavili? Ko ste prišli na čelo Cerkve ste vnesli spremembe v filozofijo delovanja, spremembe, ki se transverzalno tičejo politične stvarnosti, verskih zadev, dotikajo se družine, prav tako vzgojnih skupnosti, in da bi to sodelovanje zares obrodilo sadove, je potrebno sodelovanje vseh naštetih. Vsakdo od nas bi moral začeti pri sebi, predno gleda na druge. Gre za spremembe, ki bodo zaposlile celo generacijo ljudi, če smo optimistični. Svetega očeta bi vprašala: “V tem trenutku popolne zmešnjave bi Vas prosila, da v luči šolske stvarnosti poveste, kakšen nasvet bi dali šolskemu ministru, da bi naši otroci zares lahko bili v središču šolskega sistema in bi istočasno opustili vsak egocentrizem starejših, ki programirajo po svojih potrebah in ne po potrebah najmanjših? Maria Cristina Pugnetti FISM UDINE - Ul. Treppo, 1 - 33100 UDINE TEL. 0432.26629 - FAKS 0432.229233 segreteria@fism-udine.net Seznam šol, ki so na voljo na naslovu: www.fism-udine.net Kristjani in družba 5 POGOVOR Msgr. Ivan Jurkovič, apostolski nuncij v Ruski federaciji Rešitev položaja v Ukrajini ne bo vojaške, ampak pogajalske narave TL JT sgr. dr. Ivan Jurkovič je \ /I dolgoletni diplomat IV X Svetega sedeža. Sedanji častni papež Benedikt XVI. je msgr. Jurkoviča, apostolskega nuncija v Ruski federaciji, pred tremi leti imenoval še za apostolskega nuncija v Uzbekistanu. Msgr. Jurkovič se je rodil v Banjaloki pri Kočevju. Po končani ljubljanski teološki fakulteti je nekaj časa kot duhovnik služboval na Bledu, v Radovljici in Domžalah, nato pa ga je pokojni nadškof Šuštar poslal na študij na cerkveno diplomatsko akademijo v Rim, kjer je leta 1984 doktoriral iz cerkvenega prava, obenem pa diplomiral še na diplomatski akademiji. Kot vatikanski diplomat je služboval v Južni Koreji, Kolumbiji, med letoma 1992 in 1996 pa v Moskvi. V tem času je tudi predaval na Kolegiju katoliške teologije sv. Tomaža Akvinskega in v ruščini napisal nekaj strokovnih knjig s področja kanonskega prava. Kot predstavnik Svetega sedeža je sodeloval pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Službo apostolskega nuncija je opravljal tudi že v Belorusiji. Za škofa je bil posvečen oktobra 2001 v Ljubljani. Na imenovanje za nuncija v Moskvi je vplivalo njegovo dobro poznavanje tako družbenopolitičnih razmer v post-sovjetskih deželah kot tudi razvoja ekumenskega dialoga. Prav zato smo mu pri Lajnarjih postavili nekaj vprašanj, ki zadevajo sedanjo kritično situacijo v Ukrajini. Kako je pravoslavna Cerkev preživela obdobje večdesetlet- nega komunističnega režima v nekdanji Sovjetski zvezi, kako pa se posledice tega obdobja kažejo pri sedanjem verskem čutu vernikov nekdanjih socialističnih republik? Tako dolga sovjetska prevlada je izkušnja, ki je človeštvo skorajda ni okusilo. Sistematska želja sovjetskega sistema je bila popolnoma uničiti vero! V tedanji Srednji Evropi takega pritiska ni bilo, režimske strategije držav vzhodnega bloka so zgolj držale 'versko situacijo v šahu'. V Sovjetski zvezi pa ni bilo tako: zato so posledice tega odnosa za nas na Zahodu dejansko nerazumljive. Res pa je, da se je po devetdesetih letih zgodil pravi čudež. Patriarh Kitil pravi, da se ni še nikdar prej zgodilo, da bi Cerkev, ki je bila tako dolgo preganjana, znala korenito obnoviti svojo funkcionalno osnovo: zgovoren je podatek, po katerem so bili leta 1944 v Rusiji le štirje škofi, danes pa jih je okrog tristo. Ruska pravoslavna Cerkev je tako doživela prenovitev, sicer ob prisotnosti bolečih ran iz preteklosti. Verjamem, da bodo pravoslavni bratje po določenem terapevtskem obdobju znali vzpostaviti primeren odnos ne le do t. i. pravoslavnih vprašanj, ampak tudi do sodobnosti: svet okrog pravoslavne Cerkve se spreminja, potrebno je izdelati prave strategije in imeti na razpolago ustrezna orodja, da se lahko soočimo s sedanjimi izzivi. Ponavljam pa, da je prevetritev vzhodnih cerkva v zadnjih dveh desetletjih zgodba o uspehu. Mednarodna javnost je zaskrbljena zaradi stopnjevanja ukrajinske krize. Kakšen razplet današnjega stanja se napoveduje, kateri so možni scenariji za prihodnost te pomembne strateške države? O scenarijih ne morem govoriti. Lahko povem le to, da prisostvujemo največji tragediji v Evropi od devetdesetih let dalje. Ta tragedija ni sicer še na radikalni stopnji, saj še vedno upamo, da bodo rešitev krizne situacije ponudila pogajanja. Še več: verjamem, da rešitev položaja v Ukrajini ne bo vojaške, ampak pogajalske narave. Kar pa se je doslej zgodilo, je bilo nedvomno v škodo Evropi, Rusiji, pravoslavju in katoliški Cerkvi. Domala vse verske skupnosti v Ukrajini - od pravoslavnih Cerkva do grških katoličanov in islamcev - so se načeloma zavzele za mir in enotnost državnega ozemlja. Doslej pa ti pozivi niso utišali orožja. Vojna je prekleta! Dovolj je, da le eden sproži petelina, pa začnejo vsi streljati. To se je zgodilo v Ukrajini, ko so takoj vzplamteli ognji sovraštva, ki jih ni mogoče kar tako pogasiti. Kako spremljajo katoličani znotraj grškokatoliške skupnosti, ki je naseljena na skrajnem zahodu Ukrajine, dogajanja po ostali državi? Odnose med grškimi katoličani in pravoslavnimi kuje močna, ce- lo prevelika občutljivost: zlasti Moksva je do njih zelo kritična. Situacije poglobljeno sicer ne poznam, ampak prepričan sem, da je dobre volje zadosti, da so interpretacije večkrat nepravične in nepravilne. Povem vam tole: vsi katoličani imamo enega ‘liderja', to je papež Frančišek. Kako si je mogoče predstavljati Cerkev, ki ne bi bila kompatibilna z njegovo miselnostjo. Mislim zato, da smo večkrat priča nesporazumom, ki temeljijo na prekrhkem poznavanju drug drugega. Ponavljam: Moskva ima do Ukrajine prevelik kritičen zanos; hkrati pa opažam, da ukrajinska nacionalna občutljivost večkrat kuje odnose do katoliške verske skupnosti. Ukrajinska pravoslavna Cerkev je razdeljena na tri enote: del pravoslavja je vezan na moskovski patriarhat, del pa na kijevskega; tretji, manjšinski del se prepoznava v avtokefalni nacionalni pravoslavni Cerkvi. Kako dinamike med temi tremi enotami lahko pripomorejo k razpletu oziroma zapletu ukrajinske krize? Ukrajina je svobodna država. Kjer je občutek za svobodo močno prisoten, je diverzifikacija domala posledični proces. Razdeljenost pravoslavja nekateri imajo za veliko tragedijo, res pa je tudi, da so verniki po drugi strani močno povezani, kar bo nedvomno prispevalo k iskanju rešitve iz te zagonetne situacije. Rešitev krize bo po mojem mnenju ponudila sama Ukrajina. IG CEI Conferenza Episcopale Italiana Chiesa Cattolica o , Skupaj z revnimi. Skupaj s pozabljenimi. Skupaj z žrtvami camorre. Skupaj z zaporniki. Skupaj z bolniki. Skupaj z osamljenimi ostarelimi. Poštni teko i ra im št. 57803009 - www.insiemeaisacerdoti.it INSIEME Al SACERDOTI [J Spremljaj poslanstvo duhovnikov na FB-strani facebook.com/insiemeaisacerdoti \ ra KANAL OB SOČI 35- Kogojevi dnevi Slovesen uvod v mednarodni festival sodobne glasbe "T Treme je v petek, 5. sep-I / tembra 2014 zvečer, do-V brohotno spremljalo uvodno slovesnost 35. Kogojevih dni, mednarodnega festivala sodobne glasbe, ki ga prireja Prosvetno društvo "Soča" iz Kanala ob Soči z neutrudnima predsednico Milico Zimic in članom Petrom Blažejem, ki sta tudi poslovna tajnica oz. podpredsednik Sveta Kogojevih dni. Kot je že tradicija, je odprtje festivala, ki sega tudi čez nekdanjo mejo v Gorico, Bardo in Trst, potekalo na prostem, na očarljivem kanalskem trgu Kontrada. Uvodoma je, kljub častitljivim letom, smelo in v duhovitem tonu namenil nekaj besed navzoči publiki, ki je je bilo za spoznanje manj kot včasih, pisatelj Ciril Zlobec, predsednik Sveta Kogojevih dni. Nanašajoč se na Dantejevo Božansko komedijo, je opozoril, da so tudi Kogojevi dnevi že presegli "pol poti tuzemskega življenja" in je zato to tudi že "pomembno jubilejno razpotje med prehojeno potjo", čas, "ko je človek še psihofizično in spominsko tako prisoten, da vidi lahko v preteklosti prehojeno pot in da sebe samega in smisel svojega življenja vidi v prihodnosti, ki je dosledno sledenje tej prehojeni poti". Kogojevi dnevi imajo za seboj pot, je dejal Zlobec, ki je lahko spodbuda za to, kar počnejo. Za to, da umetnost opravlja tudi svojo nacionalno in družbeno "funkcijo", je vedno potrebna tudi odzivnost javnosti, je zatrdil pisatelj. Kogojevi dnevi na stičišču kultur omogočajo sodelovanje v sosedstvu in pri tem se počasi obnavlja zaupanje med ljudmi, ki je bilo zdavnaj izgubljeno. Mimogrede je dejal, da so Kogojevi dnevi v tem primorskem kraju zelo pomembni, saj je "središče varno v sorazmerju s tem, kakšno je obrobje". Za njim je spregovoril župan občine Kanal Andrej Maffi, ki je poseben pozdrav namenil ministru za kulturo v odhajanju - kot se je izrazil Zlobec -, dr. Urošu Grilcu in častnim občanom Kanala, Cirilu Zlobcu, dirigentu Antonu Nanutu, prof. Štefanu Mauriju in likovnemu umetniku Pavlu Medveščku, "ki so vsi iz kulturnih krogov in 80+, trdni temelji, možakarji z izkušnjami, iz skromne preteklosti, a z bogato kulturno dejavnostjo in so nedvomno stebri Kogojevih dni". Župan je med drugim dejal, "čeprav smo v Evropi, osta- Poziv Sindikata slovenske šole SSŠ / Tajništvo Gorica Ob začetku šolskega leta 2014/15 Sindikat slovenske šole ugotavlja, da je slovensko šolstvo v Italiji zašlo v hudo krizo iz naslednjih razlogov: - goriška izpostava urada za slovenske šole je dejansko ukinjena, ker v uradih ni stalno nameščenega osebja, ki ga predvideva zakon 932 iz leta 1973. Zaščitni zakon 38 iz leta 2001 v 11. členu izrecno zapoveduje, da, “ če ta zakon drugače ne določa, še naprej veljajo določila, o katerih je govor v zakonih št. 1012 z dne 19. julija 1961 in št. 932 z dne 22. decembra 1973”. Novonastalo stanje je obenem v izrazitem nasprotju z 2. paragrafom 28. člena zaščitnega zakona, ki se glasi: “Nobenega določila tega zakona ni možno tolmačiti na način, ki bi slovenski manjšini zagotavljal nižjo raven zaščite od tiste, ki jo že uživa na podlagi prejšnjih določil”; - na Goriškem in v Benečiji deluje 5 šolskih zavodov s slovenskim učnim jezikom. Stalno nameščeni sta le dve ravnateljici, ki že vodita dva najštevilčnejša večstopenjska zavoda v goriški pokrajini in v zamejstvu. Poleg tega sta obe v novem šolskem letu zadolženi še za vodstvo licejskega pola in dvojezične večstopenjske šole v Špetru. Tehnični pol pa je zaupan vodstvu ravnatelja, ki v Trstu že vodi tehnični zavod; -na zgoraj omenjenih petih zavodih je stalno nameščen le en upravni vodja, ostala tajništva vodijo letno imenovane pomožne tajnice; - že vrsto let sta odkriti dve mesti šolskega nadzornika za šole s slovenskim učnim jezikom; - Sindikat slovenske šole, kljub 22. členu zaščitnega zakona in predvidenemu pozitivnemu mnenju paritetnega odbora, še vedno ni polnopravno priznan in ni deležen ugodnosti, ki so predvidena za sorodne sindikalne organizacije. Ob navedenem Sindikat slovenske šole izraža globoko zaskrbljenost nad obstoječim stanjem in se upravičeno sprašuje, koliko časa bodo slovenske šole lahko kljubovale tako neurejenim razmeram. Zaradi tega zahteva, da se čim prej razpišejo mesta, ki jih predvideva 7. člen zakona 932 iz leta 1973, in poziva vse pristojne organe, politične predstavnike in predstavnike civilne družbe, da se čim prej resno lotijo reševanja vseh navedenih odprtih vprašanj, ki danes tako jasno hromijo delovanje, predvsem pa omejujejo razvoj slovenskega šolstva v Italiji. nimo branik kulture in jezika! " Žal, finančnih sredstev za festival ni veliko, a ga vestno "kvačkajo” v odmevno kulturno manifestacijo s pridnostjo prostovoljnega dela. Dejal je, da so popoldne v pogovoru z ministrom ugotovili, da jih čaka še ena velika dolžnost: nujno urediti knjižnico, tudi v spomin na skladatelja in zborovodjo Josipa Kocijančiča (1849-1878). Zupan je ministra poprosil, naj pri svojem nasledniku posreduje tudi za Kanal in njegov festival. Minister dr. Uroš Grilc pa je v krajšem nagovoru poudaril, da imajo Kogojevi dnevi dva cilja: ohranjati spomin na skladatelja Marija Kogoja in promovirati sodobno slovensko klasično glasbo. Pri tem je izrekel pohvalo in priznanje kanalskemu društvu "Soča". Zaustavil se je ob Mariju Kogoju, enem izmed največjih slovenskih umetnikov 20. stoletja, "ki je s svojima sicer zagonetno osebnostjo in delom odločno zaznamoval glasbeni modernizem pri nas". Spomnil je na njegovo najznamenitejše delo Črne maske in na to, da publika ni zmeraj najbolj prizanesljiva do avantgardne umetnosti. Dejal je, da sodobna klasična glasba zahteva od poslušalca zvrhano mero zbranosti in razumevanja, saj "ne dopušča intelektualne in estetske lenobe”. S svojo kompleksnostjo ponazarja kompleksnost sveta, v katerem živimo, in duha, ki ga skuša ta svet zapopasti. Zato so taki festivali, kot so Kogojevi dnevi, neprecenljivega pomena za slovensko kulturo. Prav zato je organizatorjem festivala še enkrat čestital za prehojeno pot in želel karseda uspešno tudi letošnjo izvedbo. Za ministrom je pred mikrofon stopila umetnostna zgodovinarka dr. Verena Koršič Zorn, ki je predstavila umetnika Franka Vecchieta iz Trsta in razstavo njegovih del; le-to si je možno ogledati v slikoviti galeriji Rika Debenjaka na trgu Kontrada v Kanalu do 24. septembra. Uvodoma je povedala, da je posebnost Kogojevih dni, ki jih vselej spremlja likovna razstava, tudi ta, da prireditelji zgledno skrbijo "za povezovanje s Slovenci onkraj državne meje, saj se razstave selijo v Gorico v Kulturni center Lojzeta Bratuža". Letošnja razstava se bo tja preselila z rahlim zamikom, a bo dopolnjena z dodatnimi deli. Mednarodno priznani in vsestranski ustvarjalec Franko Vecchiet, "imetnik več domačih in tujih nagrad in priznanj, dobitnik nagrade Prešernovega sklada, se je kalil v mestu, ki je bilo nekoč glavno oko v svet ne samo za Slovence, ampak za celo cesarstvo, vsrkaval je lepote antične kulture na klasičnem liceju, umetniško ra- sel ob pomembnih slovenskih tržaških mojstrih, predvsem Avgustu Černigoju", nato pa je svoja umetniška obzorja širil v Urbinu, Benetkah, Parizu, Ljubljani. Sam je postal "cenjen učitelj v Benetkah, Milanu, Parizu, ZDA. Prva odskočna deska v javno nastopanje je bila za Vecchieta in skupino mladih tržaških slikarjev 1.1970 ustanovljena Grupa U, "katere cilj je bil umetnost "približati čim širšemu krogu ljudi". S to pobudo so v tržaški likovni svet ti umetniki "vnesli nov polet, samozavest, prevetritev in tudi kanček izzivalnosti, ki je označevala prav Franka Vecchieta". Tudi potem ko se je skupina razšla, je on nadaljeval svojo pot " abstraktne likovne govorice. Vzporedno se je posvečal slikarstvu, predvsem grafiki, oblikovanju pro-stostoječih objektov, instalacij, sestavljank, posegov v zunanji in notranji prostor”. Pri tem se je posluževal in se še poslužuje različnih materialov, lesa, kamna, kovine, pa tudi plastičnih mas, papirja, stekla, odpadnih materialov in odsluženih predmetov. Posebno pozornost pa že od mladih let namenja lesorezu, "ki mu pomeni idealen spoj med obrtjo in umetnostjo". "Vecchietova ustvarjalnost ni enostavna, v njen abstraktni izraz so vtkana globoka razmišljanja o današnjem kaotičnem svetu, v katerem to- sproščenostjo, v katero se prikrade tudi liričnost s trohico pravljične zasanjanosti in zastrtega hrepenenja". Razstava v Kanalu "odstira le delni vpogled v Vecchietov opus, in sicer v izbor grafičnih del od začetkov okrog Grupe U do danes. Obdobje strogega geometriz-ma, v katerem je umetnik iskal idealna razmerja med liki v dvodimenzionalnem prostoru, se prevesi v fantazijsko zasno- združujejo estetske razkošnosti s simbolno vrednostjo". Na oder je stopil še med poslušalci navzoči umetnik Vecchiet, ki je priznal, da je ganjen zaradi te predstavitve in zadovoljen ter ponosen, da razstavlja v tej izredno lepi galeriji. Prvič je pravzaprav pripravil razstavo, ki predstavlja razpon njegovega dela od začetkov do danes oz. njegove najpomembnejše postojanke. Na kratko je ■ iuiiivv tcvviiici m tci cuu ■■vorsic Zorn (foto Matiaz Zorn) vane motive, povezane s pisano besedo. Kot odmev Grupe U, nad katero so se navdušli tudi nekateri gledališki ustvarjalci in pesniki, je kot dvogovor s poezijo nastalo nekaj grafičnih map. Ta likovni pogled na pesem je umetniku vdahnil lirično razpoloženje, udejanjeno v pastelno nežnih barvah in reliefnih kompozicijah, pa tudi epsko zgovornost v barvno krepkejših motivih. Dela večjega formata prehajajo iz intimne sfere poezije v izpostavljanje resnih javnih problemov današnjega sveta, npr. onesnaževanje okolja v ciklusu Premog ali kozmična razmišljanja v ciklusu Krogi. Sicer pa ne glede na dragoceno spo- nejo etične in moralne vrednote, se razraščajo nebrzdano po-trošnišvo, hlastanje po materialnem ugodju, neodgovorno ravnanje z našim zelenim planetom; ker pa umetnik vedno išče notranje ravnovesje, se teh resnih vprašanj loteva tudi s kančkom ironije, z igrivostjo in ročilnost predstavljajo ta dela že sama po sebi vrhunski estetski užitek zaradi tehnične popolnosti, skladnosti barvnih tonov in prefinjenosti barvnih odtenkov. Le za vzorec je del v lesu, stolpičastih struktur, sestavljenih iz koščkov lesa različnih velikosti in oblik, ki Foto Matjaž Zorn spregovoril o razstavljenih delih, rekoč, da tista zgodnja iz 60. -70. let prejšnjega stoletja odražajo neki optimizem za graditev novega človeka. Pri delih iz naslednjih let ta optimizem počasi pojema, predvsem v tistih o onesnaževanju narave. V zadnjih delih, objektih, je pa spet viden optimističen pogled iz začetnih dni, saj je po njegovem vloga umetnikov v tem kaotičnem svetu ta, da najdejo pravilno in dobro obliko in da zgradijo spet drugačen svet. Razstavo spremlja dvojezičen katalog, ki so ga založili in izdali galerija Rika Debenjaka, Prosvetno društvo "Soča" iz Kanala ob Soči in Kulturni center Lojze Bratuž iz Gorice. Strokovno besedilo o umetniku in njegovem delu z naslovom Skozi prostor in čas je prispevala dr. Verena Koršič Zorn. Za italijanski prevod je poskrbela Katja Vončina, katalog je izoblikoval Franko Žerjal. Opremljen je tudi s fotografijami nekaterih razstavljenih del. Prvi koncertni večer Kogojevih dni je bil isti dan v kanalski cerkvi sv. Marije Vnebovzete. Godalni kvartet Cali-sto z uveljavljenimi mladimi glasbeniki je izvedel Himno Marija Kogoja (1892-1956), skladbo Mati Alojza Srebotnjaka (1931-2010), cikel skladb na tekste Srečka Kosovela s solistom baritonistom Jožetom Vidicem, in Godalni kvartet v g-molu, op. 27 Edvarda Hagerupa Griega (1843-1907). Precizno, mojstrsko izvajanje glasbenikov in solista s toplo zvenečim, ekspresivnim glasom je izredno navdušilo poslušalce, ki so izvajalcem naklonili dolgotrajno ploskanje. V sklopu Kogojevih dni bo v petek, 12. septembra, ob 20.30 v dvorani galerije Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči Večer poezije Ferija Lainščka. Iva Koršič Kulturni center Lojze Bratuž stopa v novo sezono Bogat spored prireditev za različne okuse in nova spletna stran T~1 den od dveh osrednjih slo-rH venskih kulturnih hramov Gorici, Kulturni center Lojze Bratuž, tudi v današnjih časih, ko finančna stiska močno pesti vse kulturne dejavnosti, začenja novo sezono 2014/2015 z zagonom in vznesenostjo, opirajoč se na vse tiste vrednote in načela, ki jih je kot dragoceno dediščino dobil od Katoliškega doma, na temeljih katerega sloni njegovo sedanje delovanje s pogledom v preteklost za boljše spoznavanje sedanjosti in v prihodnost za širjenje obzorij, pa tudi v upanju na boljše, bolj ugodne čase. Kot vselej bogato in raznovrstno ponudbo KCLB je v petek, 5. septembra 2014, predstavila predsednica KCLB Franka Žgavec, ki je poudarila, da je delo Centra sad skupnega sodelovanja ustanov, ki domujejo v tem kulturnem središču (ZSKP, ZCPZ, SCGV E. Komel, Arsatelier), pa tudi s Krožkom za družbena vprašanja A. Gregorčič, galerijo Ars in festivalom Kogojevi dnevi ter še z nekaterimi italijanskimi ustanovami. Najprej je povedala, da je ob začetku sezone, kot vsako leto, izšel bilten, ki zaobjema vse, kar se je dogajalo v prejšnji sezoni v KCLB. V zajetni brošuri, obogateni s slikovnim gradivom, najde bralec tudi seznam vseh organizacij, ki imajo sedež v Kulturnem centru. Žgavčeva je dejala, da je tudi letos po ustaljenih tirnicah delovanje Centra razdeljeno na štiri različne sklope: koncertni, gledališki, razstavni in večeri predavanj oz. "srečanja pod lipami". Ob oblikovanju koncertne sezone, pri uresničitvi katere je soudeleženo Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica, se ozirajo predvsem na vse, kar izvrstnega ponuja naš prostor. Tako bodo letos v programu trije koncerti izredno uspešnih glasbenikov. Vokalna skupina Bodeča Neža, ki letos slavi 10-let-nico delovanja in se lahko pohvali s kopico nagrad in priznanj tudi z mednarodnih tekmovanj, bo 19. septembra 2014 z zborovodjo Matejo Černič oblikovala pevski večer Naš čarni čas v režiji Jasmin Kovic. Dne 8. oktobra bo na vrsti koncert, ki ga KCLB prireja v sodelovanju s festivalom Kogojevi dnevi. Z orkestrom iz Padove in Veneta pod vodstvom dirigenta Antona Nanuta bo nastopil mlad talentiran pianist Aleksander Gadjiev; na sporedu bodo skladbe F. Mendelssohna in L. van Beethovna. Četrti koncert po vrsti - Štirje pianisti za dva klavirja -, 6. marca 2015, bodo izoblikovali štirje izredni pianisti. Trije izhajajo iz Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel, odličen profesor Sijavuš Gadjiev in zelo nadarjena študenta, Alexander Gadjiev in Giuseppe Guarrera. Zraven njih bo še Massimo Gon, ki je dobro poznan italijanski pianist tudi v našem Centru, saj je že vrsto let član ocenjevalne komisije mednarodnega klavirskega tekmovanja Pečar. Ljubitelji klasične glasbe bodo uživali ob skladbah W. A. Mozarta, J. Brahmsa, F. Liszta in G. Rossinija. 22. decembra bo božični koncert, tokrat z naslovom In zopet prišla noč si sveta. V goste bo prišel Slovenski komorni zbor iz Ljubljane, ki bo pod vodstvom Martine Batič izvajal pesmi iz svetovne božične ka, v novembru pa dokumentarne razstave o prekomorcih v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine v Ljubljani. Vsakoletna razstava, ki jo KCLB prireja z galerijo Rika Debenjaka iz Kanala, bo pa prišla k nam šele 12. februarja zaradi zasedenosti avtorja umetniških del Franka Vec- zakladnice in božične skladbe slovenskih skladateljev. 24. aprila pa Center Bratuž vabi vse ljubitelje glasbe, naj z njim gredo v SNG Opero in Balet Ljubljana na ogled baleta Petra Iljiča Čajkovskega Labodje jezero. KCBL bo poskrbel tudi za prevoz (vstopnica + prevoz 45 evrov, odhod ob 18. uri). Za koncertno sezono je možen tudi vpis abonmaja. Že 18. leto zapored bo Kulturni center Lojze Bratuž ob pomoči SNG Nova Gorica in v sodelovanju z ravnateljstvoma Večstopenjskih šol iz Gorice in Doberdoba priredil Goriški vrtiljak, abonmajsko sezono za otroke, sestavljeno iz dveh abonmajev, Mali polžek za otroke iz vrtca in prvošolce ter Veliki polžek za učence od drugega do petega razreda osnovne šole. Kot po navadi bo vsak vseboval štiri predstave z dvema jutranjima ponovitvama, saj je abonentov za posamezen abonma veliko več, kot je sedežev, ki jih premore velika dvorana KCLB. V abonmaju Malega polžka bodo predstave: Palčica H. C. Andersena (14.10.2014, Mini teater Ljubljana), Gospa Pehtra J. In W. Grimm (18.11.2014, Gledališče iz desnega žepka), Juri Muri v Afriki Toneta Pavčka (27.1.2015, Plesno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Ljubljana), Pedenjped Nika Grafenauerja (10.3.2015, Slovensko stalno gledališče); v abonmaju Velikega polžka pa bodo: Vžigalnik H. C. Andersena (13.10.2014, Lutkovno gledališče Ljubljana), Roka Maje in Mihe Nemca (17.11.2014, SNG Nova Gorica in Teater na konfini), Juri Muri v Afriki Toneta Pavčka (26.1.2015, Plesni teater Ljubljana in Lutkovno gledališče Ljubljana), Rdeča kapica za znoret'! Mihe Brajnika in Gorazda Žilavca (16.3. 2015, Zavod KOmIKUS). Poleg tega bo KCLB z goriškim Kulturnim domom sodeloval pri goriški sezoni Slovenskega stalnega gledališča in pripravil niz gledaliških predstav ljubiteljskih odrov Iskrivi smeh na ustih vseh. Razstavna sezona, ki bogati lepo galerijo KCLB, se je kot vselej začela z avgustovsko skupinsko razstavo 6 za eno ... razstavo fotografskih klubov iz Goriške; vsebinsko je vezana na prvo svetovno vojno. 18. oktobra bo gostovanje razstave ob podelitvi nagrade literarnega natečaja F. Kaf- chieta. Razstavna sezona se bo končala s skupinsko razstavo ob mednarodnem zborovskem tekmovanju C. A. Seghizzi. Tudi "srečanja pod lipami" v sodelovanju s Krožkom za družbena vprašanja A. Gregorčič bodo z različnimi gosti nadaljevala ponujati znimive teme v razmislek. Novo dopolnjeno, po obliki prevetreno in za uporabo bolj enostavno spletno stran je predstavi- la Tamara Kosič, dragocena sodelavka predsednice KCLB Franke Žgavec. Kosičeva, ki bo skrbela za "ažuriranje" novic, je dejala, da najde uporabnik na spletni strani najprej tri prireditve, ki so ali bodo na sporedu v Centru, po datumih pa tudi vse naslednje prireditve, o katerih je možno izvedeti kaj več ali najti o njih tudi fotografije. Dostopen je tudi arhiv z vsemi podatki, tudi o zgodovini KCLB oz. njegovega predhodnika Katoliškega doma. Na spletni strani so še tehnični podatki o veliki in mali dvorani KCLB o njegovi galeriji, sejni, pevski in baletni sobi, v kateri bo letos kar nekaj plesnih tečajev, pa še o telovadnici Športnega središča Mirko Špacapan. Možno si je ogledati fotografske posnetke o samih prostorih Centra in najti povezave z vsemi ustanovami oz. društvi, ki domujejo na drevoredu 20. septembra na št. 85, pa tudi s SSG in CTA, ki že vrsto let prireja v KCLB Pomeriggi d'inverno, zimske gledališke popoldneve za otroke, pa še z drugimi združenji, ki se za prireditve poslužujejo Centra. Naslov spletne strani je www. centerbratuž. org, e-mail naslov pa info@centerbratuž. org. m V KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV KONCERTNA SEZONA 2014-2015 19. septembra 2014 ob 20.30 NAŠ ČARNI ČAS Vokalna skupina Bodeča Neža Koncert ob 10-letnici delovanja Mateja Černič, zborovodja Jasmin Kovic, režija 8. oktobra 2014 ob 20.30 KLAVIR IN ORKESTER Orkester iz Padove in Veneta Alexander Gadjiev, klavir Anton Nanut, dirigent 22. decembra 2014 ob 20.30 IN ZOPET PRIŠLA NOČ SI SVETA Slovenski komorni zbor iz Ljubljane Martina Batič, zborovodja 6. marca 2015 ob 20.30 ŠTIRJE PIANISTI ZA DVA KLAVIRJA Sijavuš Gadjiev, Massimo Gon Alexander Gadjiev, Giuseppe Guarrera 24. aprila 2015 ob 18.00 LABODJE JEZERO Peter Iljič Čajkovski Balet v štirih dejanjih SNG Opera in Balet Ljubljana Nakup vstopnic in abonmaja: Kulturni center Lojze Bratuž Drevored 20. Septembra 85 - 34170 Gorica (Italija) Tel. +39 0481 531445 ali info@centerbratuz.org www.centerbratuz.org Obvestila V sklopu projekta “manjšinska deželna interkultura in poznavanje slovenskega jezika’’ SKRD Jadro iz Ronk s pokroviteljstvom ronške občine prireja tečaj slovenščine za odrasle. Organizacijsko srečanje bo na sedežu društva v Romjanu v torek, 7. oktobra, ob 20. uri. Informacije tudi v ronški knjižnici in v mladinskem informativnem središču v Tržiču. Romanje v Medjugorje od 3. do 6. oktobra 2014. Potovanje z avtobusom, odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline s postankom na Kozini za tržaške romarje. Romarji bodo obiskali Hrib prikazovanj, udeležili se bodo bogoslužij in se povzpeli na Križevac. Vpis je možen pri gospodu Darku (mobitel-3703201305 ali telefon 0481-32121) za romarje iz Goriške, pri g. župniku Jožetu Markuži (telefon 040-229166) pa za romarje iz Tržaške. Romarji iz Italije in Slovenije potujejo z veljavno osebno izkaznico. Slovenska skupnost - občinska sekcija za Gorico sporoča, da je redni kongres sklican za petek, 19. septembra 2014, s pričetkom ob 20. uri. Kongres goriške sekcije SSk bo potekal na sedežu stranke na drevoredu 20. septembra 118 v Gorici. Pri Mladinskem domu je možen vpis k pošolskemu pouku 2014/15 za dijake slovenskih šol na Goriškem (prevoz, kosilo, spremstvo pri nalogah). Informacije na tel. 0481-280857, 0481-536455, ali 366-6961441, ali po e-pošti mladinskidom@libero. it V palači Attems Petzenstein v Gorici je v organizaciji Pokrajinskih muzejev na ogled do 12. oktobra 2014 razstava z naslovom “Saksida. Slikar pravljičar’’. Urnik: od torka do nedelje med 10. in 17. uro. Prodajam bukova drva za kurjavo. Drva prodajam zaradi žledoleda, ki je v našem gozdu v Gornji Trebuši povzročil ogromno škodo. Cena 50 evrov za kubični meter + 5 evrov za prevoz. Drva pripeljem na dom. Za kontakt tel. 00386 41 821809, mail razazia@gmail. com Resna in odgovorna medicinska sestra nudi nego in pomoč starejšim osebam. Tel. štev. 00386 30 325 558. Hvaležna in spoštljiva gospa nudi pomoč pri likanju in čiščenju v gospodinjstvu. Tel. št. 00386 41529652. Kadar potrebujete varstvo za otroka ali starejšo osebo, pokličite na tel. štev. 00386 41256240. 32-letna profesorica nudi inštrukcije slovenščine in varstvo. Tel. štev. 00386 41256240. Kvalitetno opravljam gospodinjska dela: likanje, čiščenje... Pokličite na tel. štev. 0038641885539. Pianino znamke Danemann starejše izdelave, rezljan, zelo lepo ohranjen, primeren za takojšnje igranje, ugodno prodam. Tel. št. 00386 41529652. Nudim pomoč pri hišnih opravilih, čiščenju, likanju. Tel. 003865/3001328. Resna gospa s petnajstletno izkušnjo nudi nego in pomoč starejšim osebam tudi 24 ur na dan. Tel. štev. 0038640484339. 20-letna študentka z izkušnjami nudi lekcije slovenščine, angleščine, nemščine ter varstvo otrok. Tel.: 0038631478807. Urejena gospa išče delo za čiščenje in likanje na območju Gorice. Tel. 00386/31449311. Nudim čiščenje in likanje. Sem prijazna in zanesljiva mlajša gospa z izkušnjami. Tel. 00386/70777512. Masaže: klasična, protibolečinska, tajska masaža. Zelo ugodno. Pokličite na 0038640575805. Darovi Za Novi glas: N. N. Sv. Ignacij 250 evrov. RADIO SPAZIO Vratu proti vzhodu (od 12.9.2014 i 18.9.2014) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od 21.00 do 22.00. Spored: Petek, 12. septembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2. Sobota, 13. septembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v slovenščini ter v benečanskem in rezijanskem narečju. Nedelja, 14. septembra (vodi Ezio Gosgnach); Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 15. septembra (v studiu Andrej Baucon); V poletje z narodno-zabavno in zabavno glasbo-zanimivosti in humor. Torek, 16. septembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 17. septembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Janez Puh, slovenski izumitelj in podjetnik - Izbor melodij. Četrtek, 18. septembra (v studiu Andrej Baucon): Lahka poletna glasba - Zanimivosti iz sveta in humor. Mladinski dom Zadnji del poletnosti 2014 Vtednu od 1. do 5. septembra je v prostorih Mladinskega doma potekal tečaj priprave dijakov na vstop v srednjo šolo. Istočasno pa je za drugo in tretješolce potekala Šola za šalo. Pripravo je uvedel ravnatelj s krajšim nagovorom o tem, kakšna je srednja šola, kakšna so tam pravila, kako tam poteka pouk. Pri tem so mu s praktičnimi primeri pomagali tudi starejši gojenci, ki so prav tako spremljali uvodno delovno enoto. Nato so dijaki ves teden imeli lekcije matematike, slovenščine, angleščine, italijanščine in zgodovine. Pouk so imeli vzgojiteljice MD in zunanji sodelavci. Letošnji tretješolci pa so teden začeli z miselnimi orehi, s katerimi so “zbudili” možgane, nato pa so izdelovali didaktične pripomočke, ki jim bodo v prihodnjem šolskem letu pomagali pri pripravi na malo maturo. V četrtek, 11. septembra, ob 18. uri bo na sedežu potekalo uvodno srečanje za starše gojencev ob začetku novega šolskega leta 2014/15. Šeje možen vpis k pošolskemu pouku, ki se bo začel v 15. septembra. Gojenci Mladinskega doma imajo na razpolago prevoz iz šole, kosilo, varstvo in podporo pri pisanju nalog ter psihopedagoško spremstvo. Možen je tudi občasen pouk v posameznih predmetih in inštrukcije. Vpis in informacije na tel 0481-280857,0481536455,366-6861441. Poti vere v Furlaniji Julijski krajini Dežela srečevanj narodov in kultur: to je od nekdaj Furlanija Julijska krajina. Tukaj je morala krščanska tradicija, ki ima zelo stare korenine, prehoditi dolgo pot in s svojim novim sporočilom osvojiti keltske, judovske in rimske rituale, soočati se je morala s herezijo in z razkoli, spraviti med seboj je morala ljudska verovanja z učeno teologijo oglejskih patriarhov. Skupek vsega tega je zelo globoka religioznost, v katerem z ramo ob rami živijo brez velikih nasprotij Marijina svetišča z majhnimi cerkvicami, dragoceni starokrščanski mozaiki z biblio pauperum, slavnostne himne z ljudskim petjem. O tej zgodovini in izkušnji govorijo številne zapuščine po deželi, zapuščine, ki so izjemni primeri posebne umetnosti in arhitekture. Odmaknjene na gričih in hribih kot stražarji skupnosti vasi pod njimi so farne cerkvice, tiste starodavne cerkve, v katerih so krščevali in ki so se rojevale na podeželju. Bile so oporne točke za evangelizaci-jo podeželja. V Karniji jih je deset, ustanovljene so bile med 5. in 14. stoletjem, tudi danes hranijo čudovita umetniška dela, ki pričajo o življenjski religioznosti prebivalcev v gorah. V prvih stoletjih krščanstva je bilo najpomembnejše središče krščanskega sporočila v Karniji Zuglio, gre za antično meste- ce lulium Carnicum romana. V starodavni baziliki v Zugliu, od katere so danes vidni samo arheološki ostanki, so krščevali ter podeljevali druge zakramente tamkajšnjim prebivalcem, ki so se spreobrnili v krščanstvo. Okrog te bazilike so postavili posamezne župne cerkve, v katerih so prebivalci prejemali zakramente. Ni vedno lahko točno določiti datuma nastanka vsake cerkve, toda nekatere so gotovo zelo stare, kot cerkev Pieve di Santa Maria v kraju Gorto, ta je iz 5. stoletja. Pot cerkva - II cammino delle pievi - se je rodila kot duhovno in versko romanje, istočasno pa ponuja udeležencem, da spoznajo pomembne zgodovinske in kulturne vidike te dežele. Skladno s prvotno prehojeno potjo današnja pot predvideva veliko pešpoti, ki vodijo do teh cerkva, istočasno pa ponuja ogled razstave v kraju llleggio možnost uporabe žičnice na goro Varmost, od koder se odpira čudovit razgled na furlanske Dolomite, obenem pa tudi možnost gastronomskih užitkov. IL CAMMINO CELESTE (SINJA POT), PEŠ NA OBMEJNO ROMANJE Med religioznostjo in turizmom, med vero in zgodovino, med morjem in gorami: “Iter Aquileiense - Cammino Celeste” je pot, ki je primerna za ljudi vseh starosti, izbir in veroizpovedi, saj zaobjema področje, ki se nahaja v Italiji, Avstriji in Sloveniji. Pot začnemo v Furlaniji Julijski krajini, deželi, ki ima dvojno mejo s Slovenijo in Avstrijo. Pot, ki se nahaja v Italiji, je dolga približno 200 km od Ogleja, kjer se nahaja starokrščanska bazilika, v kateri so čudoviti mozaiki iz 3. in 4. stoletja, do Svetih Vi-šarij, ki so na najbolj severnem delu italijanske meje, kjer stoji Marijino svetišče, imenovano tudi “Svetišče treh narodov", saj gre za božjepotno središče za vernike iz Italije, Avstrije in Slovenije. Od tod se lahko gre do božjepotnega središča Gospa Sveta (Marija Saal) v Avstriji ali do Brezij v Sloveniji. To pot označuje izredna okoljska raznolikost in na poti lahko turisti in romarji doživijo različne in številne izkušnje: srečajo podeželske cerkvice, a tudi bolj slavna božjepotna središča, kot je Stara Gora, lahko obiščejo z umetnostjo in zgodovino bogata mesta, kot je Čedad, lahko se tudi za trenutke izgubijo v tišini gozdov in naravnih parkov, kjer prečkajo potoke in najdejo tudi sledi medvedov. Pot Iter Aquileiense - Cammino Celeste je priporočljiva od začetka junija do prve dni septembra, medtem ko so v preostalih mesecih nekatere gore zasnežene. Ponudba za to pot je opremljena z zemljevidi, označena je za GPS naprave, polno je tudi informacij za prenočitev, vse to najdete na spletu na naslovu: www.cam-minoaquileiese.it Pot vere se lahko združi z odkrivanjem podeželja v pokrajini Pordenon, prav tu se lahko poglobimo v odnos med človekom in naravo, ki od nekdaj označuje te kraje. Furlanske Dolomite in goro nad Piancavallom lahko občudujemo, če se odpravimo v čudovite doline, medtem ko vas bo 43 hektarjev puste stepe, posušenih travnikov in peščenih ravnic, polnih sijočih, belih, zaobljenih in obru-šenih kamnov, začaralo s svojo posebnostjo. Na tej poti lahko opazimo, kako lepo se združujejo cerkve, spominska obeležja in vernost ljudi. Majhne gorske vasi so med najlepšimi naselji v Italiji, tu izdelujejo slovite nože v Ma- niagu, ki se nikdar ni odreklo obrtni izdelavi, pa čeprav je danes to mesto izjemno industrijsko razvito, tu imamo tudi gastronomsko tradicijo, ki ima svoje mesto v muzeju “Museo delFarte cucinaria", prav ta gastronomija je označevala generacije kuharic, ki so šle v svet. Ko se spustimo v nižino, naletimo na nekatere umetniške dragulje, to so majhna, a z umetnostjo bogata mesta, kot so San Vito al Tagliamen-to, Cordovado ter Šesto al Reghena, kjer se nahaja starodavna benediktinska opatija. Seveda se ne moremo izogniti obisku Aviana, katerega zgodovina je posebna. V Avianu si bomo najprej ogledali katedralo San Zenone iz 17. stoletja, kjer bomo videli tudi spominsko obeležje in kip svetnika. Pot nadaljujemo v svetnikovo rojstno vas Villot-ta, kjer si bomo ogledali njegovo rojstno hišo. Tamkajšnja skupnost je preuredila župno cerkev Santa Maria Madda-lena v svetišče, posvečeno p. Marku iz Aviana: moderne freske nam predočijo njegovo zgodovino, medtem ko je na dvorišču štiri metre visok bronast kip. Sprehod bomo končali pri kapitlju s freskami v ul. Cristo-fori, ki ga je postavila družina p. Marka iz Aviana. Legenda nam pripoveduje, da je ob smrti redovnika svetila na koncu hišnega vrta izjemno močna luč, tam danes stoji ka- pelica. Pomembna etapa na poti je tudi Costa di Aviano: tukaj se je namreč prikazala Sveta Mati Božja leta 1510. Na mestu, kjer se je kmetu Antoniu Zamparu prikazala Marija, stoji danes svetišče II Santuario della Madonna del Monte. Božjepotno cerkev označuje velikanska v kovino oblečena kupola, s katere je čudovit razgled na nižino. Visita il nostro sito: www.turismofvg.it Numero Verde_ 800-016-044 Srečanje pod lipami, posvečeno trem Mohorjevim družbam in Alojzu Rebuli Pomembno zbliževanje treh sester v r-J e ustaljeni četrtkovi večeri, W "srečanja pod lipami" so ' Jbili prejšnji teden namenjeni trem sestrskim Mohorjevim družbam, ki imajo sedež v Celovcu, Celju in Gorici. Tema srečanja je bila aktualnost mohorjanske ideje in njeno današnje poslanstvo. Večerni del, ki so ga obliko- vali predsedniki treh Mohorjevih družb, msgr. Renato Podbersič za Goriško, Jože Kopeing za Celovško, in Jože Planinšek za Celjsko. Večer je moderirala novinarka Erika Jazbar. Počastitev 90-letnice pisatelja Alojza Rebule Uvod v večer pa so tri Mohorjeve družbe posvetile pomembnemu življenjskemu jubileju Alojza Rebule. Njegova devetdesetletnica je v prostorih male dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž odme- vala ob predstavitvi najnovejšega Rebulovega romana, Kominform v Zabrinju. Direktor Celjske Mohorjeve družbe Jože Faganel, ki je moderiral prvi del večera, je ob podatku, da je Rebula pri Mohorjevi družbi izdal že 18 knjig, tudi razkril, da so s pisateljem že podpisali pogodbo za naslednji ro- man. O romanu Kominform v Zabrinju sta spregovorila pesnik Vladimir Košuta, Rebulov vir za zgodbo, ki je obravnavana v romanu, in pater Edvard Kovač, avtor spremne besede. Košuta je najprej podčrtal veliko spoštovanje, ki ga goji do prof. Rebule: "Že v najstniških letih je bil moj idol". Košuta je, tako je pojasnil, kasneje tudi spoznal Rebulo, med njima se je razvil bogat dialog, kljub različnim stališčem. "Z mano se je pogovarjal o stvareh, ki jih ni mogel govoriti s somišljeniki", je dejal Košuta. Roman Kominform v Zabrinju, ki so ga skupaj s ponatisom starejšega romana Divji golob (1973) izdale založbe Celjska Mohorjeva družba, Goriška Mohorjeva družba in Mladika, je nastal na podlagi pripovedi samega Košute, ki mu je Rebula tudi posvetil roman. "Ne vem, če sem si to res zaslužil", je ob tem dejal Košuta in pojasnil: "Gre za zgodbo, ki se je dogajala v moji vasi. To, kar sem jaz pripovedoval, je Rebula filtriral in ustvaril roman. Reinterpreti-ral je zgodbo in ji dal svoj pečat". Edvard Kovač, avtor spremne besede, je dejal, da je ravno resolucija Informbi-roja dokaz, kako radikalno so potekale zadeve v Trstu v času hladne vojne: "Dogajanje v Gorici in Trstu nikakor ni bilo provincialno. Takratni razkol med Stalinovimi in Titovimi pristaši kaže, da je tukaj potekal svetovni spopad na levici. Kovač je nato poiskal vzporednice med obema romanoma. Glavna junaka romanov Kominform v Za-brinju in Divji golob povezuj e visoka stopnja etike in morale, pa čeprav imamo na eni strani "humanističnega komunista", na drugi pa "zaletavega duhovnika". V obeh najdemo zelo jasne sledove etike odgovornosti, ob tem pa po Kovačevem mnenju Rebula poje v obeh romanih slavospev slovenskemu človeku, v katerem se kljub vsej črnogledosti zrcali podoba njegovega Stvaritelja. V Kominformu iz Zabrinja po Kovačevem mnenju Rebula ugotavlja, kako je človek nagnjen k fundamentalizmu čistosti: to je bil takrat Vidalijev fundamentalizem. Ta tip fundamentalizma je za človeka nevaren, zgodovinsko pa se je že izrodil v idejo čistosti nacije ali čistosti ideje. Drugič, po Kovačevem mnenju v novem romanu Rebula izstopa kot zagovornik postmodernega krščanstva, ki zaživi tudi mimo njegovega konfesionalnega značaja. In tretjič, še pravi Kovač, Rebula v tem romanu še enkrat potrjuje svoje mesijan-stvo slovenstva: Rebula je Slovenec in bo ostal Slovenec. Sestrske Mohorjeve družbe: "Tiskana knjiga ne bo podlegla modernim časom" O današnji vlogi treh Mohorjevih družb, njihovi usmerjenosti v prihodnost, vplivu padca meje na njihovo delovanje in o krizi knjige so v drugem delu spregovorili trije predsedniki sestrskih Mohor- jevih družb. Šlo je v bistvu za povzetek popoldanskega sestanka, ki so ga istega dne imeli trije predsedniki v prostorih KCLB in na katerem so pretresli zdajšnjo situacijo, pregledali možnosti skupnih pobud in projektov in zarisali prihodnje smernice. Prvi je spregovoril Jože Planinšek, predsednik Celjske Mohorjeve družbe. "Za knjigo so danes težki časi. Ob ustanovitvi naše založbe je bil njen cilj opismenjevati človeka. Po 160 letih ostaja cilj isti. Številni srednješolci so žal tudi danes "nepismeni": pred 160 leti so se tega zavedali, danes mislijo, da znajo: mlade bi bilo potrebno naučiti pisanja. Številne knjige, ki se danes prodajajo, ostajajo neprebrane, tudi za to bi bila najbrž potrebna navodila za uporabo", je še dejal Planinšek. V drugem delu posega je predsednik Celjske Mohorjeve družbe na vprašanje o prihodnosti tiskane knjige dejal: "Knjig je še vedno veliko, elektronika jih ne bo izrinila. Naše poslanstvo je izdajati knjige s kakovostno vsebino: to ni komercialno všečno, a tega se zavedamo. Knjiga je zakrament, ključki in elektronski bralniki je ne dosegajo. Tiskana knjiga, ki jo lahko položimo na polico, bo mnogim potrkala na vest". Predsednik Celovške Mohorjeve družbe je najprej orisal kratko zgodovino institucije, ki jo vodi, in se nato zaustavil pri zdajšnji dejavnosti, ki presega samo založniško dejavnost: "Pred 25 leti smo pomagali postavljati temelje dvojezične šole v Celovcu. Takrat se je to zdelo neizvedljivo, danes pa je šola zelo dobro integrirana v okolje. Tudi Celovška Mohorjeva družba uživa vse večji ugled pri celotni koroški populaciji: odločila se je, da bo izdajala tudi nemške publikacije in da bo sogovornica tudi nemško govorečih ljudi". V zvezi s prihodnostjo tiskane knjige je tudi Kopeing kljub hudim razmeram ohranil optimistični pogled: "Slabše ne more biti, boljše stanje pa še bo. Knjiga nikdar ne bo izumrla. Za to še vedno skrbimo. /str. 13 Andrej Černič REGI9NE AL FRI«LI VeNE VILLA MAMIN I FONDAZIONE )OLP —— '40iiP^ I. Od torka do nedelje: MAN RAY VILLA MANIN Passariano, Codroipo (Udine) 13.09.14>11,01.15 od 10. do 19. ure I Zaprto vsak ponedeljek in 25. decembra 2014 I Odprto 8. in 26. decembra, 1. januarja 2015 (od 11. do 19. ure) in 6. januarja 2015 Avdiovodnik (italijansko, angleško) je vključen v ceno I Nakup vstopnic je možen do 45 minut pred zaprtjem razstave. www.villamanin.it_inforavillamanin.it_Tel. 0432 821211 Kratke Član Fotokluba Skupina75 Marko Vogrič razstavlja v Kraški niši v Repnu “Vojna: sledi, spomini, podobe” je naslov samostojne razstave črno-belih fotografij, ki jih je izdelal Marko Vogrič. Zadruga Naš Kras ima v gosteh člana Fotokluba Skupina75 v Kraški hiši v Repnu; odprtje razstave bo v petek, 12. septembra, ob 20. uri. Z avtorjem se bo pogovarjal umetnostni zgodovinar in fotograf Andrej Furlan, spremno besedo k delu je prispeval fotograf in kulturni delavec Robi Jakomin. Glasbeni uvod: MoPZ Kraški dom pod vodstvom Vesne Guštin. Urnik razstave, ki bo odprta do 5.10.: nedelje in prazniki od 11. do 12.30 in od 15. dol7. ure. Nova pesniška zbirka pri Založbi tržaškega tiska Tik pred začetkom šolskega leta pri Založništvu tržaškega tiska prihaja na dan nova pesniška zbirka Tretji razred. Posebnost te zbirke je, da so v njej zbrane pesmi, ki sojih v šolskem letu 2012/13 spesnili dijaki tretjega razreda Nižje srednje šole sv. Cirila in Metoda pri Svetem Ivanu pod vodstvom profesorice in mentorice Sanje Širec. Kot sama pravi v spremni besedi zbirke, je obdobje od enajstega do štirinajstega leta starosti obdobje prve ljubezni, močnih čustev, nekonformizma, obdobje, v katerem bi pedagoški delavci, učitelji in profesorji morali usmerjati mladostnike v ustvarjalnost, ki je lahko tudi izhod iz stiske in stresa, s katerima se mladostniki stalno soočajo. Zanjo je poezija orožje, s katerim lahko premagamo strahove, osamljenost, nesrečne ljubezni in razdrta prijateljstva, zato je svoje dijake nenehno spodbujala, da se s pisalom v roki borijo proti vsakdanu. Na pesniških delavnicah so se tretješolci preizkušali v različnih zvrsteh pesniškega izražanja - sonetu, konsu, kolažu, haiku. Iz tega je nastal pisan zvezek, ki gaje grafično oblikovala Ivana Soban, njegova vsebina pa naj bo spodbuda prihodnjim mladim pesnikom, kar v spremnem pozdravu zbirki poudarja tudi pesnik in pisatelj Marko Kravos. Zbirka je opremljena tudi z likovnimi izdelki nekaterih dijakov, ki so nastali v likovni delavnici pod vodstvom profesorice Nadie Doljak. x? Tretji razred PESNIŠKI ZVEZEK Dolina / Končal se je projekt SHT S tehnologijo odkrivati naravne dragocenosti Geografsko omejenost tržaške pokrajine bogatijo vsekakor nekateri pomembni naravni biseri, ki lahko, ob primernem ovrednotenju, postanejo ključni element turistične ponudbe naših krajev. Čeprav je bil pred tremi leti osrednji razlog za izpeljavo čezmejnega projekta SiiT - “Interaktivna določevalna orodja za šole” didaktične narave, se lahko načrt, katerega nosilec je, ob sodelovanju občine Dolina in ostalih partnerjev na slovenski in italijanski strani meje, Oddelek za vede o življenju Tržaške univerze, dolgoročno izkaže za dragoceno sredstvo pri razvijanju t. i. ekološkega turizma. V triletnem obdobju so pristojni nedvomno uresničili začetna hotenja projekta. Izdelana so bila inovativna aplikativna orodja, ki omogočajo spoznavanje biotske pestrosti na projektnem območju (identifikacijo živali, rastlin in gliv). Orodja so prilagodili in jih dali na razpolago v izobraževalne namene šolam vseh stopenj, pa tudi za promocijo naravoslovnega turizma: teh sredstev se bodo lahko posluževale tudi osebe, ki nimajo ustreznega naravoslovnega znanja. Uporabniki teh orodij imajo na razpolago izredno bogato fotografsko datoteko s 400 tisoč posnetki ter nad 600 različnih interaktivnih vodnikov o flori in favni. Na razpolago so tudi Informacijski sistemi rastlinstva v slovenščini, italijanščini, nemščini in angleščini, s katerimi je mogoče določati rastline po zelo enostavni metodi. Material so pristojni razvrstili v določevalne ključe in aplikacije, katere je mogoče namestiti na mobilne naprave (pametne telefončne, tablične računalnike, l-pode itd). Med raznimi interaktivnimi vodniki sta na voljo tudi "ključ” za prepoznavanje rastlin in Informacijski sistem rastlinstva doline Glinščice. Pri projektu, povezanem z odkrivanjem naravnih danosti rezervata, je letos na območju dolinske občine sodelovalo 13 šol s 366 dijaki. Pomembna pridobitev v sklopu načrta je bila preureditev Sprejemnega centra doline Glinščice v Boljuncu, ki bo odslej na podlagi tehnoloških pripomočkov ponujal šolam, turistom in ostalim obiskovalcem dovršeno razlago naravnega bogastva Glinščice ter prostor za didaktične aktivnosti. Sprejemni center bo odprt ob sobotah in nedeljah, in sicer do začetka jeseni s poletnim urnikom od 9. do 12. ure ter od 14.30 do 17.30; v jeseni pa bo začel veljati zimski urnik, to je od 9. do 13. ure. Projekt se bo uradno končal 19. septembra, ko bo na sporedu t. i. dan biodiverzitete. V dopoldanskih urah bo v Sprejemnem centru Sejem biodiverzitete z ustvarjalnimi delavnicami, igrami in drugimi didaktičnimi aktivnostmi, predvajali bodo dokumentarni film o projektu SiiT Narava na dlani, na voljo bodo tudi brezplačni vodeni ogledi po dolini Glinščice (za rezervacijo je treba pisati na elektronsko pošto alen. sardoc@sandorligo-dolina. it ter navesti zaželjen jezik -italijanščino ali slovenščino), raba interaktivnih pripomočkov ter botanični lov na zaklad. Popoldne se bo manifestacija preselila v tržaško mestno središče, v muzej Revoltella, kjer bosta predstavitev rezultatov projekta SiiT, med katerimi nov interaktivni portal o urbanem rastlinstvu mesta Trst, in podeljevanje nagrad šolam, ki so bile izbrane na Mednarodnem natečaju o temi biotske pestrosti projekta SiiT. Za dodatne informacije je na voljo spletna stran projekta www. šiit. eu S 1. strani Marij Čuk: "V ospredje ••• Honsell: "Bazoviški junaki so se žrtvovali tudi za nas", se pravi za Italijane... Ob zvokih otožne Pesmi žrtvam so vence polagali predstavniki slovenskih zamejskih organizacij, predstavniki slovenskih odporniških in borčevskih organizacij ter župani občin tržaške pokrajine. Medtem se je govornik v italijanskem jeziku Furio Honsell pripravljal na nastop. Ko je stopil na govorniški oder in začel govor, je bil njegov glas neomajen, njegova beseda pa izjemno povedna. Res je, da je svoje misli izrazil pred 'naklonjenim občinstvom' in ne med volilno kampanjo; prav tako je res, da Slovenci apriorno podpiramo stališča italijanskih sodržavljanov, ki se ponašajo s kleno antifašistično držo. Furio Honsell je ta pričakovanja nedvomno izpolnil. Prav tako pa je res, da je s svojimi stališči presegel golo retoriko in podal nekaj novih pogledov na doprinos slovenskega odporništva (Tigrovskega in NOB-jevskega) pri graditvi italijanske demokracije. Govornik je gladko poudaril, da so se "bazoviški junaki žrtvovali tudi za nas", se pravi za Italijane. Idealni in preroški doprinos Bidovca, Miloša, Valenčiča in Marušiča je imel dovršeno obliko že v prvih letih fašistične dobe: se pravi veliko, veliko pred širitvijo splošnega antifašističnega odpora italijanskega naroda, ki je nastopil šele po letu 1943.1 Če bi se moji sonarodnjaki tedaj ozrli na upravičen upor Slovencev v Trstu in Gorici, ki so takoj okusili nasilje fašizma na svoji koži, bi lahko preprečili nasilje in smrt neštetih ljudi'. Bazoviški junaki so po njegovem mnenju jasno imeli pred seboj, kam vodi prihodnost. Honsell je nato razmišljal o potvarjanju zgodovinskih dejstev oziroma o novih tolmačenjih le-teh. Težnja po ovrednotenju le enega dela preteklosti iznakaže resnico: govoriti le o fojbah pomeni žaliti spomin na bazoviške junake. Prav zato ima svečanost na gmajni hkrati etično, politično in človečansko razsežnost, saj ovrednoti temelje demokratične družbe. Zlasti v naši domicilni državi, ki še ni povsem pošteno obračunala s svojo preteklostjo: "Italija še ni imela svojega Nurnberga", je dejal govornik in poudaril, da so "bazoviški junaki zato tudi naši mučeniki". Od tod krik antifašistične zavesti, "ki nam veleva prepričanje, da smo vsi slovenski partizani". Bazoviški junaki, skupno z Vladimirjem Gortanom (hrvaškim antifašistom, ki je padel še pred četverico), so tudi zaradi svojih mladih let še bolj čutili v sebi, kaj pomenita svoboda in pravičnost. Njihovo žrtvovanje (in predhodni upravičen upor!) nas mora spodbujati k nadzorovanju tihih in prav zato še toliko bolj nevarnih valov nestrpnosti. Videmski župan je kot ključni element naroda izpostavil jezik. To vrednoto je fašizem svoj čas tlačil, slovensko besedo je ukinil na vseh področjih družbenega življenja. Po njegovem mnenju bi bilo prav, da bi danes, v duhu skupnega evropskega državljanstva, "na vseh šolah v naši deželi poučevali tudi slovenski jezik", saj, kot je še dejal, smo vsi člani neke manjšine. Čuk: "... saj narod in narodnost nikakor nista le romantični vrednoti". Razmišljanje nekdanjega odgovornega urednika pri novinarskem oddelku deželnega sedeža Rai Marija Čuka je bilo bolj usmerjeno v manjšinsko specifiko. Čuk se je na začetku svojega posega navezal na misel novega slovenskega premierja Mira Cerarja, ko je ugotavljal, da je treba spet obuditi moralne in etične kroge na vseh področjih, jim vdahniti dušo, smisel, vsebino, "ne pa da ima vsaka dejavnost na zašitku prilepljeno ceno, da se vse meri z denarjem, tudi vrednote" - in najbrž same manjšine. Prav te so danes v nevarnosti, "da se po eni strani prepustijo samouničevalnemu padanju, na drugi pa so v kleščah tihega izpodkopavanja dostojanstva in enakosti". Čuk je v seznam lažnih prijateljev uvrstil "fi-gavžepovske demokratičnosti in navidezne strpnosti" ter "pojem multikulturnosti, ki je v naših vrstah našel četico generalov, a je v teoriji in praksi prav tako kot globalizacija mrknil". Multikulturnost namreč ubija posamezne kulturne identitete, ker gre za proces spreminjanja, "v našem primeru pospešuje asimilacijo". Po njegovem mnenju je potrebno v ospredje postaviti drugačnost, "to je pojem in načelo, ki ohranja in varuje vsakršne značilnosti in posebnosti določene skupnosti, etnije, naroda, pa naj gre za vero, kulturo ali jezik". Drugačnost pomeni stik in soočanje drugačnih, 'odpiranja', ki naj bi mu po mnenju nekaterih morala manjšina slediti. "Komu ali čemu" bi se morala slovenska narodna skupnost v Italiji odpreti -se je vprašal. "Manjšinske družbe so že same po sebi dovolj širokih pogledov, vpete v družbene integracijske procese, ker drugače ne more biti", je dejal in ugotavljal: "Če pa pomeni odpiranje razprodajo narodnih vrednot, slovenskega duhovnega zaledja, tradicije, jezika, smo sedaj tako odprti, da skorajda ne razbiramo, kaj smo, kateri je naš jezik, saj na vseh javnih prireditvah, nastopih, skupščinah uporabljamo oba jezika brez kakršnekoli razlike, celo v naših ustanovah je tako, da ne govorimo o zasebnosti in o šoli, ki je postala jezikovni tečaj za Neslovence in povsem izgublja vsebino in izhodišče, zaradi katerega je nastala, to je, da krepi zavest, kulturo, identiteto, jezik pripadnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji. In se brez sramu sprašujemo, zakaj je jezikovnega znanja vedno manj, zakaj vedno Foto IG je krepitev jezikovne in kulturne določenosti, krepitev narodnega jedra. "To konec koncev zahteva tudi temeljna beseda evropske povezanosti, ki je utemeljena na skupnosti narodov, torej na dru- Čuk: “Še mnogokrat slišim besede o manjšinskem nacionalizmu, kar je predvsem brezpredmetno, ker manjšinske narodne skupnosti ne morejo nikogar ogrožati. ” gačnosti, a z istim ciljem", saj narod in narodnost nikakor nista le romantični vrednoti. Zato da bi to drugačnost branili pred divjanjem uničevalskih hijen, so namreč "izgoreli tudi bazoviški junaki". Čuk je svoj pogled nato usmeril v nedorečen in plitev pojem manj samozavesti, zakaj otrok ali mladostnik ne vesta, kaj sta". Čuk je prepričan, da smo v tem povojnem času prešli iz slovenske enojezičnosti v enostransko dvojezičnost in prav kmalu se bomo znašli v drugi enojezičnosti, "saj vemo kateri", je dejal in dodal, da smo si tak scenarij napisali tudi sami. "Še premnogo-krat slišim besede o manjšinskem nacionalizmu, kar je predvsem brezpredmetno, ker manjšinske narodne skupnosti ne morejo nikogar ogrožati. O nacionalizmu bajajo tisti, ki jim je narodna pripadnost povsem ohromela in si ne morejo izmisliti nič drugega, da bi si oprali vest". Nacionalizem in zaprtost po njegovem mnenju gnezdita drugje, ne v manjšini, "ki na široko odpira svoja vrata". Za- prtost - meni Čuk - je sestavni del večine, ki ne sprejema drugačnosti. "V normalnih okoliščinah bi bila na tako imenovanem dvojezičnem področju, kar dežela FJK ni, slovenščina uradni jezik povsod", od šol in kulture ter javnih uradov vse do toponomastike. Za vsak dosežek pa mora naša narodna skupnost krvaveti, vladajoče strukture pa niso še sprejele odločitve o zajamčenem zastopstvu naše manjšine ne na deželni ne na državni ravni. Italijanska hinavska politika se včasih ponaša s kakšnim v slovenščini izrečenim pozdravom na kaki slovenski prireditvi, "nič preveč otipljivega” -meni Čuk. "Slovenci, ki delujejo v teh strankah in skupinah, pridno molčijo, saj se podrejajo tako imenovanim političnim interesom, ne pa narodnim. V zameno ustanavljamo komisije, omizja, komponente", je grenko ugotavljal. Ni pa pozabil našteti pomanjkljivosti, na katerih sloni naša skupna manjšinska zgradba: "Slovenci nastopamo skrajno neenotno, zaradi ideoloških in političnih različic ni skupnega hotenja, načrta, prihodnosti. To je pogubno. Ko gre za usodo in življenje naroda, ne more biti političnega slepomišenja in tudi politična pripadnost ne velja. Velja le narodna enotnost"! Te ni težko doseči, ko bi le začutili tisti atavični čut, ki povezuje "istorodnost, če bi se združili pod narodovim znamenjem in ne viseli na političnih računicah strankarskih tajništev". Med naše napake je Čuk uvrstil še pasivnost in neenotnost ter bojazen, da užalimo večino. Naš skupni cilj pa mora biti "popolna enakopravnost, uveljavitev narodnih in s tem človeških in človečanskih pravic"; potrebujemo aktivnost, biti moramo ustvarjalni, dejavni, življenjski. Kaj pa matična domovina Slovenija? Kakšen je njen pogled na nas? Kaže namreč, da je naša manjšina vselej premalo prisotna v zavesti so-rojakov, tudi institucionalni odnos Ljubljana-slovenska manjšina v Italiji temelji še prej kot na vsebinah na finančni relaciji. In ko ni denarja, skušata krovni organizaciji SKGZ in SSO "zamesiti kako skupno ustanovo, ki je nihče ne čuti za skupno, saj imata popolnoma drugačna pristopa do reševanja težkega narodnega položaja. Eden vodi v italijanski prostor, drugi v slovensko jedro". Prav tako je res, da le redki izmed nas čutijo Slovenijo za svojo izvorno domovino, je ugotavljal Čuk. "Vprašajmo se, ali vzgajamo mlade rodove v narodnem duhu, ali slovenska šola v Italiji opravlja svoje poslanstvo v prid narodni zavesti in osveščanju". Skratka, Slovenci v Italiji potrebujemo strnjenost. Bodimo kot pevski zbor, pri katerem ima vsak svojo vlogo in svoje lastnosti, ob nastopu pa se predstavi zedinjeno. Manjšinci smo vendar dejavni v našem družbeno-kulturnem-športnem tkivu. Čuk kljub vsem težavam vidi, da se v teh krajih zbirajo množice ljudi, ki nočejo izgubiti sebe in svojega bistva. "Ne rabimo medgeneracijskih sporov, mi rabimo vsebino in kakovost", da dosežemo priznanje enakosti, enakopravnosti, da dosežemo pravičnost. Ob 60-letnici postavitve kapelice Matere Božje pri Lajnarjih Doživet praznik krajevne verske skupnosti ~Ta kamniti prekladi ka-L^kl pelice sredi Lajnarjev je X N| napisano: 1854 Zdrava Marija 1954. V tem napisu je strnjena razlaga, ki mimoidočemu razkrije ne le časovne koordinate postavitve tega nabožnega znamenja, ampak tudi sam razlog, zaradi katerega so domačini iz La- razširjeno že prej, saj je praznik Brezmadežnega spočetja razglasil že papež Sikst IV. leta 1476. Takratni dušni pastir v župniji sv. Mohorja in Fortunata, g. Zorko, je s svojim motornim kolesom večkrat zahajal na griče nad Rojanom. Poznal je tamkajšnje ljudi in razdalje, ki so ta odmaknjena naselja Foto IG jranjev in Piščancev na pobudo tedanjega rojanskega dušnega pastirja, nepozabnega g. Stanka Zorka, pred šestdesetimi leti dali postaviti na oširek sredi naselja kapelico v čast brezmadežne lurške Matere Božje. Leto 1954 je bilo namreč Marijino leto, ko je cerkveno občestvo obhajalo stoletnico poglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Dogmo je razglasil papež Pij IX. dne 8. decembra 1854 v okrožnici Ineffabilis Deus: 'Izjavljamo, oznanjamo in določamo: da je bila blažena Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in posebni pravici, ki ji jo je podelil vsemogočni Bog glede na zasluženje Kristusa Jezusa, Zveličarja človeškega rodu - to je od Boga razodet nauk in ga morajo zato vsi verniki trdno in stanovitno verovati'. Pri razglasitvi te dogme je papež prvič uporabil papeško nezmotljivost. Dogma ni pomenila novosti v katoliškem verovanju, pač pa samo potrditev prepričanja, ki je bilo zelo Foto IG bi spominjalo na jamo v Lurdu. Kot piše v knjigi z naslovom Še nekaj o Rojanu, ki je izšla leta 2000 v založbi slovenske rojan-ske verske skupnosti, sta temelje s prostovoljnim delom skopala gospod Andlovič in sam gospod Majcen. Marijin kip v notranjosti kapelice je bil prenesen z oltarja župnijske cerkve ločevale od rojanskega božjega hrama. Porodila se mu je tako zamisel, da bi na oširku sredi Lajnarjev postavili versko znamenje, ob katerem bi se domačini in sosedje iz Piščancev ter gornjih Cesarjev srečevali ob molitvi meseca maja za šmarnice. Ta navada se je v letih redno obnavljala, danes pa se krajani pred Marijino kapelico, ki ostaja pomembno versko in kulturno stičišče naših ljudi na tem robu tržaškega ozemlja, priporočajo Gospodu enkrat letno, v avgustu. Načrt za izdelavo kapelice je sestavil geometer Vilko Čekuta, dela pa vodil inž. Mario Podgornik, čigar priimek so fašistične oblasti poitalijančile v Piemon-tesi. On se je prav leta 1954 zaradi službe izselil v Južno Rodezijo. Zemljišče za kapelico je darovala družina Majcen. Kapelico so izdelali v kamnu, kar naj v Rojanu. Stroški za gradnjo so znašali tedanjih 300 tisoč lir; denar so v celoti zbrali slovenski verniki. Navajamo sestavek iz knjige: 'Marijin kip, blagoslovljen vrojanski župnijski cerkvi 15. avgusta 1954, so v svečani procesiji mimo Piščancev prenesli v kapelico. Sledila sta blagoslov nove zgradbe in sveta maša. Procesije se je udeležilo približno 1.200 vernikov. Ob tej priložnosti so na ulice, po katerih se je vila procesija, postavili deset slavolokov. Tudi hiše so bogato okrasili. Na svečanosti je sodelovala godba iz Trebč1. "Sopihali smo navkreber po ul. Sottomonte. Ta pot je bila bolj urejena kot ul. Sottomonte. Procesija je od cekve do Lajnarjev trajala okrog pol ure", nam je povedal gospod Vittorio Piščanc, ki je bil pred šestdesetimi leti kot najstnik v skupini domačih fantov, ki so nosili Marijin kip. "Pri nošenju smo se mladi vrstili. Kljub temu da je bila struktura iz lesa, je bila vsekakor težka". Gospod Piščanc je bil med redkimi domačini, ki so v soboto, 6. septembra 2014, na svečani verski slovesnosti ob 60-letnici postavitve kapelice lahko speli s čustveno nitko takratne občutke s sedanjimi. To velja še za gospo Marcello Fer-luga, ki se je dogodka izpred več kot pol stoletja spomnila zaradi muhastih vremenskih okoliščin: po močnem dežju se je nebo s sončno kuliso 'poklonilo' dogodku, ki je potekal na Veliki šmaren. Gospa Ferluga je nona Nika Štoklja, domačina, ki si je skupno z nekaterimi krajani močno prizadeval, da bi sploh prišlo do obeležitve jubileja laj-narske kapelice. "Resnici na ljubo si sploh nisem mislil, da bi ta dogodek imel tako svečan okvir", nam je zaupal pred začetkom svečanega bogoslužja, ki ga je ob somaševanju upokojenega nadškofa Alojza Urana, častnega tržaškega škofa Evgena Ravi-gnanija in domačega dušnega pastirja msgr. Franca Vončine daroval apostolski nuncij v Ruski federaciji, nadškof Ivan Jurkovič. Le-ta je v homiliji izhajal iz rojstnega dneva Device Marije in njeno življenjsko pot uvrstil v širši Božji načrt, po katerem je moralo biti poslanstvo Marije nerazdružljivo povezano z rojstvom Odrešenika. "V Mariji se torej začenja stvarjenje in odrešenje: Marija je torej končna oblika tistega, čemur pravimo odrešenjski proces". 66. Marijanski shod na Opčinah Marija nam kaže pot do Gospoda "Ta 66. Marijanskem L^kl shodu na Opčinah se X N| je okrog Marijinega kipa zbralo lepo število vernikov, slovenskih duhovnikov s Tržaškega, sester, pevcev in skavtov, ki so se od cerkve sv. Jerneja odpravili do Nanoškega trga in obkrožili tamkajšnji Marijin kip ter se po isti poti vrnili spet v cerkev, kjer je sledila sv. maša. Med procesijo so pevci združenega zbora Zveze cerkvenih pevskih zborov peli litanije Matere Božje, katerim so odgovarjali vsi zbrani. Pred procesijo so v cerkvi molili veseli del rožnega venca z branjem odlomkov iz Apostolske spodbude Veselje evangelija papeža Frančiška. Potem ko so skavti namestili Marijin kip v cerkev, je sv. mašo daroval tržaški nadškof, msgr. Giampaolo Crepaldi, ki je tudi vodil procesijo. Po evangeliju, ko Jožef izve, da je Marija spočela od Svetega Duha, je nadškof nagovoril prisotne. Dejal je, da nam ta trenutek prinaša veliko veselje, saj smo med procesijo bili vsi zbrani okrog Marije. Življenje kristjanov je ponazoril s stalno hojo, ki jo moramo opraviti z Marijo, zato da pridemo do Gospoda. Take so procesije, pri katerih se poje, moli in se čuti navzočnost Jezusa Kristusa. Vsem prisotnim, še posebno pa mladim, se je zahvalil, da je lahko hodil v procesiji z njimi, in jim zaupal, kaj je prosil Marijo. To so bile tri prošnje. Prosil je za mir na svetu in med kristjani, ki jih pobijajo zaradi vere. Do danes je bilo prelite že preveč krvi, umrlo je že ogromno ljudi. Mir je čudovit dar, na katerega moramo kristjani skrbno paziti in ga čuvati. Milje tudi prvi velikonočni dar. Veliko odgovornost imamo tudi do mlajših generacij, prizadevati si moramo za mir na svetu. V drugi prošnji se je obrnil k družinam, posebno tistim, ki jih druži poroka. Kot nadškof se čuti dolžnega, da pove mladim kristjanom resnico o poroki: kdor je poročen namreč, nima nikakršnega privilegija, a mladim moramo vseeno posredovati prave moralne temelje. Kdor ne zna gojiti ljubezni v svojem srcu, tvega, da postane oseba brez korenin. Kdor pa nima korenin, nima niti listja in sadov. Nazadnje je nadškof prosil Marijo, da bi bili pripravljeni za življenjske preizkušnje, ker je veliko oseb psihološko nepripravljenih. V takih trenutkih jim nadškof želi, da bi jih Marija prijela za roko in jih privedla do Gospoda, ki ga neznansko ljubimo in je prvi, ki je trpel. Nagovor je končal z mislijo, da nas življenje preizkuša tako z lepimi kot težkimi trenutki, a z Božjo ljubeznijo lahko gremo povsod. Pri sv. maši so s petjem sodelovali združeni zbor ZCPZ in skavti. Ob koncu so verniki molili za uspeh škofijske sinode, za beatifikacijo Jakoba Ukmarja in molitev papeža Frančiška o Devici in Materi Mariji. Openski župnik, g. Franc Pohajač, se je prisrčno zahvalil vsem, ki so sodelovali na 66. Marijanskem shodu, nato so se verniki približali kipu fatimske Matere Božje in prejeli spominsko podobico. Metka Šinigoj Obvestila Vabimo vas na odprtje razstave “Med Sočo in Krasom”, ki bo v soboto, 13. septembra, ob 18. uri v Kamnarski hiši Igo Gruden v Nabrežini. Razstava bo odprta od 13. do 21. septembra 2014 po urniku: delavniki: 10.00-12.00 / 16.30-19.00 prazniki: 10.00-12.00. Romanje v Medjugorje od 3. do 6. oktobra 2014. Potovanje z avtobusom, odhod iz Nove Gorice in Rožne Doline s postankom na Kozini za tržaške romarje. Romarji bodo obiskali Hrib prikazovanj, udeležili se bodo bogoslužij in se povzpeli na Križevac. Vpis je možen pri gospodu Darku (mobitel -3703201305 ali telefon 0481-32121) za romarje iz Goriške, pri g. župniku Jožetu Markuži (telefon 040-229166) pa za romarje iz Tržaške. Romarji iz Italije in Slovenije potujejo z veljavno osebno izkaznico. Masaže: klasična, protibolečinska, tajska masaža. Zelo ugodno. Pokličite na 0038640575805. 14.9.2004 14.9.2014 Dragi mož, oče in dedek LUCIJAN SOSIČ vedno smo ti hvaležni družina in osem vnukov Verski dogodek ob 60-letnici postavitve kapelice je ob častitljivih somaševalcih beležil tudi lepo število narodnih noš in vernikov (prešteli smo okrog sto duš), med katerimi so bili tudi predsednik SSO Drago Štoka, diplomat Zorko Pelikan in rojanski župnik v odhodu g. Piccoli. Sveto mašo pred kapelico, ki jo je za to priložnost obnovilo Društvo Rojanski Marijin dom, je spremljalo petje domačega cerkvenega pevskega zbora pod vodstvom Zulejke Devetak. Uvodno misel je msgr. Vončina namenil prav g. Zorku in najavil, da je tržaški občinski svet odobril sklep, po katerem bo oširek pred kapelico v kratkem poimenovan ravno po njem. Pobudnika postavitve lajnar-skega verskega obeležja je poznal sam nadškof Jurkovič. "Z g. Zorkom so me povezovale vezi t. i. 'svaštva': njegov nečak se je poročil z mojo sestro", nam je povedal pred začetkom svečanosti. "Spoznal sem ga v začetku sedemdesetih let in zahajal sem tudi k njemu v Rojan. Včasih sem z g. Zorkom šel tudi na romanja, ki jih je sam prirejal. Zaradi službenih obveznosti - že 34 let sem dejaven v diplomatski službi Svetega sedeža -ga nisem pogosto obiskoval, rad pa sem ga srečeval vsakič, ko mi je bila dana možnost". Diplomat Svetega sedeža se g. Zorka spominja kot človeka, ki je v življenju doživel veliko hudega, zato se mu je duhovniško delo zdelo lahko ... "Spoznal sem namreč, da mu je bil njegov duhovniški poklic v Trstu vir veselja: bil je človek, ki so ga vsi poznali, bil je prava osebnost v Rojanu". Da je bil g. Zorko 'prava oseba v pravem kraju', je med bogoslužjem poudaril tudi škof Ravignani: "Ni živel zase, ampak za vas”! Nekdanji rojanski dušni pastir ostaja današnjim duhovnikom zgled duhovnega življenja ter modre in vedre pastoralne zavzetosti - je dejal tržaški častni škof. IG Križ Poletni tabor 2014 V organizaciji mladinske skupine iz Križa in kriške župnijske skupnosti so tudi letos, od 4. do 14. avgusta, potekali poletni mladinski dnevi (t. i. “tabor”) v Bohinjski Bistrici. Višješolska mladina z raznih koncev openske dekanije (od Oreha do Križa), različnih starosti in zanimanj, je v desetih dneh gradila pravo skupnost. Med pohodi (na kočo na Uskovnici, do slapa Voje, do Sv. Katarine nad Bledom in do izvira Bistrice) in kopanjem v Bohinjskem jezeru so bile letos tudi kulturne točke (kot npr. Vrba - z rojstno hišo našega največjega pesnika -, Radovljica, Kropa, Begunje - Avsenikov muzej ter graščino, kjer je v letih 1941-1945 trpelo 11477 žrtev nacistične okupacije -, Kranjska Gora, Jesenice...) in predvsem poglobitve v skupini (srečanja o prijateljstvu in prijateljskih odnosih). 12 II. septembra 2014GOllŠka / AktUalllO Poletno središče Štandrež 2014 Zadnji počitniški dnevi v živahni družbi "V T "kuhinji" zraven štan-\/ dreške župnijske dvorane V A. Gregorčič, ki jo navadno ob domačem Prazniku špar-gljev ali ob pogostitvah raznih gostujočih skupin uporabljajo kuharski mojstri, člani PD Štandrež, je v petek, 5. septembra 2014, zelo vabljivo dišalo po piškotih. Velika skupina deklic in dečkov so vsak z valjarjem v roki vneto valjali masleno testo in iz njega oblikovali drevesca, srčeca, zvezdice... ter jih ob koncu posipali z raznobarvnimi "sladkorčki" pod skrbnim vodstvom gospa Joa-ne Nanut in Anice Leban, ki jima "šetanje in kre-tanje" med me-senjem, valjanjem, kuhinjskimi pripomočki in pečicami res ne delata nobenih preglavic! Končni izdelki so bili slastni in okusni. Med tako prijetnim vonjem po slaščicah - izdelali so še rahle mafinije - se je za 49 otrok od šestega do dvanajstega leta iztekal zadnji dan lepo preživetega počitnikovanja v poletnem središču Štandrež 2014, ki se je začelo 25. avgusta in ga je tudi letos za otroke pretežno iz do- mačega kraja, ki obiskujejo štan-dreško OŠ F. Erjavec, pripravila župnija sv. Andreja apostola, v kateri je dolgoletni župnik, dekan Karel Bolčina, letošnji srebrno-mašnik, v sodelovanju domačih društev, tudi sKulpture, ki mu predseduje Marjan Breščak, ki vselej rad priskoči na pomoč. G. Bolčina je tudi letos zaupal mladim vodenje središča in povedal, da je z njimi zelo zadovoljen, saj delo z otroki opravljajo odgovorno, zrelo, vestno in prizadevno. Mladi animatorji, ki že več let pomagajo g. Bolčini pri uresničitvi dejavnosti (Greta Zavadlav, Mi-chela Manfreda, Juri Faggiani, Ru-ben Sclauzero, Adam Nanut, Ma-nuel Manfreda, Enrico Schinca-riol, Martina Dellisanti, Thomas Tabai, Alessandro To-so; tem se je pridružila še kopica mlajših pomočnikov: Francesco, Kaja, Virginia, Samuel, Pa-trik, Lorenzo, Dimi-tri, Simon, Alex, Nikolaj) so se sestali že julija, da bi se pogovorili o programu središča in si porazdelili naloge. Vsak dan je bil namreč nekdo izmed njih odgovoren za središče in skupino animatorjev, ki si delali z otroki. Po že ustaljeni navadi so se obiskovalci "počitnikovanja v domači vasi" v jutranjih urah, od 8.30 do 10.00, sklanjali nad zvezki in knjigami, da bi opravili naloge, ki so jim jih letos pripravili kar animatorji, da bi šolarji osvežili v lanskem letu pridobljeno znanje. Letošnji prvošolčki pa so se igraje uvajali v šolsko delo, da bodo bolj sproščeno stopili čez šolski prag. Tej poldrugi uri "šolskega dela", pri kateri so bili obiskovalci središča razdeljeni po skupinah, 1. razred, 2. -3. r., 4. -5. r, srednja šola, in so naloge opravljali v spodnjih prostorih župnijske dvorane, v pevski in veroučni sobi, so vsak dan sledili sproščujoči "odmor" z malico in raznovrstne delavnice ter športne dejavnosti. Najraje so se zadrževali na, končno!, zelo lepo in zgledno urejenem igrišču, kjer so igrali odbojko, košarko pa še nogomet. Za ta šport so sicer obiskali tudi društvo Juventina in se tam šli nogometaše na "pravem" nogometnem igrišču. Marsikateri načrtovan daljši izlet je dobesedno "šel po vodi" zaradi dežja, ki ga je v letošnjem muhastem poletju v "izobilju". Tudi za obisk bazena vreme ni bilo ugodno. Erika Brajnik NATUROPATSKI NASVETI (36) MOXA - ZELIŠČE, KI POZDRAVI 100 BOLEZNI Moxa je v Evropi zelišče, poznano iz tradicionalne kitajske medicine. Kitajci moxo terapijo uporabljajo že tisočletja, in sicer v bolnišnicah, ambulantah, ljudje si sami doma z njo pomagajo tako, da si "hladne" dele telesa grejejo. Kaj počne moxa? Moxa ali moxa terapija greje telo oziroma oboleli del telesa in ga tako tudi raz-sluzi. Kdaj potrebujemo moxo terapijo? Uporabljamo jo vedno, ko imamo preveč sluzi v določenem delu telesa, npr. v sinusnem delu, ko nas boli uho, ob kašlju imamo veliko sluzi v pljučnem delu, ob diagnozi, da imamo v telesu ciste, miome ali "vozličke" - ti so tudi narejeni iz sluzi, zato v tem primeru potrebujemo moxa terapijo. Del telesa greje-mu tudi, ko imamo vodo v kolenu, ko čutimo, da je določen del telesa hladen, na primer križ. Moxa terapijo lahko izvajamo pri terapevtih, lahko se pa naučimo in jo doma samostojno izvajamo, izvajajo jo lahko tudi mamice na svojih otrocih. Moxo sestavlja zmes kitajskih zdravilnih zelišč, ki prodrejo zelo globoko v telo, tako da segrejejo in topijo sluzaste tvorbe, celo tiste zelo globoko v telesu. Terapija je neboleča, ne predvideva neposrednega dotika s kožo, zato se lahko izvaja tudi na otrocih ali celo dojenčkih, če imajo kašelj, bronhitis ali celo pljučnico, saj bo terapija uradne medicine bolje delovala, ker bo moxa terapija pospešila razgradnjo sluzi. Moxa terapija je zelo pomembna za krepitev uro-genitalnega trakta, torej ob neplodnosti, prosta-titisih, nerednih menstruacijah, cistitisih, vnetjih mehurja, ledvičnem popuščanju, pesku v ledvicah, endometriozi, cistah, miomih itd. Skratka, krepi ledvice, ki so v kitajski medicini primaren organ, saj je tu zbran sedež primarne energije, tiste, ki smo jo prejeli od staršev ob rojstvu. Ko nam te energije zmanjka, je našega življenja konec. Moxa krepi tudi drug pomemben organ za pri- dobivanje vsakodnevne energije - pljuča. Skoznje energetsko vsakodnevno hranimo svoje telo. Pljuča morajo dobro delovati, po tem organu mora vsakodnevno steči energija in tu nikakor ne sme domovati sluz. Moxa je ravno zato odlična za krepitev pljuč pri bronhitisu, pljučnici, astmi, kronično obstruktivnem bronhitisu, rinitisu, sinusitisu, otitisu itd. Sluz v našem telesu hladi telo, saj ob kopičenju obda organ in mu tako prepreči, da bi bil dovolj prekrvavljen in nahranjen. Posledično organ prejme premalo kisika in postaja šibkejši. Sluz se kopiči na že obstoječi sluzi in plast sluzi se tako debeli, iz tega pa sledi, da organ ali del organa postaja vedno šibkejši in hladnejši. Naj navedem primer: če se ta sluz nabira v maternici, s časom preraste v endometrio-zo, ki hladi organ in v takem hladu nič ne raste, zato se tudi novo življenje v takem okolju ne bo spočelo. Kaj pa povzroča sluz? Sluz v telesu je posledica nepravilne prehrane, torej nepravo živilo ob nepravi uri, zdravil, skrbi in stresa. Naturopatska obravnava je celostna tako, da samo monoterapija (samo moxa terapija) ne bo delovala, če pa delujemo celostno in si prizadevamo, da se pravilno prehranjujemo, potem smo našli pot do uspeha. Moxa terapija nas, če jo izvajamo sami doma, vsekakor pomirja in ob izvajanju terapije veliko lažje prisluhnemo sami sebi in svojemu notranjemu glasu. Emocionalno vemo, da tam, kjer domuje hlad v telesu, domujeta tudi slaba samozavest in slaba samopodoba, zato je moxa terapija odlična tudi, če se želimo dokončno znebiti sramežljivosti, zardevanja, neodločnosti, negotovosti, strahu, panike, nesamozavestnosti idr. Kdor v sebi nima prave samozavesti in prave odločnosti, ne bo sposoben prisluhniti svojemu notranjemu glasu, tako ne bo izpolnil misije, zaradi katere je bil poslan na ta svet, ampak bo počel stvari, ki ga ne bodo osrečevale, in posledično bo privlačil bolezni in nezadovoljstvo. Osvobodimo svoje telo, osvobodimo svojo dušo, razsluzimo se: moxajmo! www. saeka. si S 3. strani "Bomo zmogli..." Vseeno so jim uspeli spust po Soči z veščimi kajakaši društva Silec in spoznavanje konj ter jahanje v pevmski Remudi. Vsekakor so se imeli v poletnem središču lepo, kakor je potrdila drugošolka Eva, ki je v petek, sede na tleh v spodnjih prostorih župnijske dvorane skupaj z drugimi udeleženci središča in animatorkami, risala na velik "plakat" opice, medtem ko je z ostalimi nestrpno čakala, da bo prva skupina odšla iz kuhinje in da se bodo še sami preizkusili v pečenju piškotov. Prav kuharska delavnica je bila zelo uspešna, saj so jo v dveh tednih imeli kar trikrat in so poleg piškotov spekli vsem otrokom priljubljene pizze. IK aslužni borec za slovensko J državo, aktivist OF, inter-* -J ni ra n ec v Dachauu Franc Jeza, ki je po vojni pobegnil na Zahod, je v Trstu večkrat opozarjal, naj pri obravnavanju žrtev ne pozabimo na vlake, namenjene vlagerje, natrpane z zaporniki - ki pa niso bili le partizanskega izvora - a jih je kak slovenski policist obravnaval kot živino. Na tista leta bi morali gledati kot na neznansko tragedijo, do žrtev in svojcev pa gojiti sočuten od- nos. Odpovedati se moramo žaljivim izrazom, ki vnaprej onemogočajo pogovor. Naravno je, da bo še naprej vsakdo častil sebi bližje mrtve in se spominjal zla, ki ga je doživela njegova stran, vendar naj bi to potekalo brez izključevanja trpljenja drugih. Vsi sodijo v naše narodno občestvo. Ali bo leto 2015, leto 70-letnice konca vojne, a tudi pobojev, v celoti leto ločenega spominjanja, ali bomo zmogli korak naprej v medsebojnem razumevanju na dolgi poti sprave? GLAS NOVI ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik prof. Peter Černič Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548 276, e-mail uprava@noviglas.eu www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SWIFT ali BIC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm. Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC ^ Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 9. septembra, ob 14. uri. MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (64) Mariza Perat se srca nekoliko umirila in so se tudi zunanje razmere nekoliko uredile. Na hude vojne dni spominja napis, ki so ga ob Marijini kapeli postavili 10. junija 1995. Napis se glasi: "Kraljica miru, obvaruj nas v miru. Spomin na okrog 15.000 na različnih krajih sveta padlim slovenskim fantom nemškim mobilizirancem v drugi svetovni vojni 1941-45. Petdeset let po koncu vojne zbrani v Marijini baziliki preživeli slovenski vojaki Bogu zahvala - mrtvim večno plačilo". Marijina božja pot na Brezjah je tako znova oživela. Spet so se tu zgrinjale množice romarjev, vrstile so se slovesnosti, obhajali so se jubileji. Leta 1957 se je tu 1. septembra na angelsko nedeljo zbralo okrog 25.000 romarjev, da bi proslavilo zlati jubilej kronanja Marije Pomagaj. Na angelsko nedeljo, 5. septembra 1965, pa je ob 30-let-nici evharističnega kongresa v Ljubljani prav tako potekala na Brezjah slovesna spominska svečanost. Leta 1967 so, prav tako na angelsko nedeljo, obhajali biserni jubilej kronanja milostne podobe. Ob tej priložnosti je ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik prvič molil evharistično molitev s posvetilnimi besedami v slovenskem jeziku. Poseben pečat dajejo brezjanski božji poti vsakoletni shodi bolnikov. Prvi tak shod je bil tu 23. aprila 1969, ko je za bolnike skupaj z drugimi duhovniki maševal ljubljanski nadškof Jožef Po-Pesem je 20. marca 1945 v Chicagu objavil list gačnik. Dne 19. avgusta istega leta pa je uprava "Amerikanski Slovenec". revije Ognjišče začela prirejati vsakoletna orga- V ljubljanski stolnici je podoba Marije Pomagaj nizirana srečanja bolnikov na Brezjah. Ob tej pri-ostala do 15. junija 1947, ko se je znova vrnila ložnosti se pri Mariji Pomagaj zberejo bolniki iz na Brezje. Pred odhodom je slikar Niko Debenjak vse Slovenije, kar je zanje edinstveno in željno pripravil posnetek izvirne Layerjeve podobe, da pričakovano doživetje. bi se tako tudi v stolnici ohranil spomin na leta, /dalje ko je Marija Pomagaj kot begunka bila tu gostja. Podobo so blagoslovili in okronali s krono, ki jo je Marija nosila že prej v begunstvu. Prihod milostne podobe na Brezje je bil veličasten. Ljudstvo jo je z velikim navdušenjem in ganjenostjo pozdravilo, saj se je po toliko letih izgnanstva spet vrnila v svoje svetišče. Tu so podobo znova okronali z izvirnima kronama ter jo prenesli v kapelico. Končno je bila Marija Pomagaj spet doma. Druga svetovna vojna je za seboj pustila mnogo razdejanja in gorja tako v srcih ljudi kot v razdejanih in porušenih domovih. Treba Srečanje bolnikov je bilo precej časa, da so na Brezjah Brezje na Gorenjskem Kraljica miru Marija, pomagaj nam vojskini čas, na tebe ozira se vsak izmed nas, Marija, vse ljudstvo ječi, Marija pomagaj nam ti. Marija, pomagaj in reši nas ti in vojske zdaj hude, da bomo prosti. Marija... Marija, pomagaj rodovom zemlje, ki v vojski zdaj strašni veliko trpe. Marija... Marija, pomagaj, te prosijo vsi, ki dom zapustili, na vojsko so šli. Marija... Marija, pomagaj, vse k tebi hiti, kjer v sili veliki pomoč vsak dobi. Marija... Še enkrat zakličem in prosim na glas, nikar ne zapusti Marija ti nas. Marija, vse ljudstvo ječi, Marija, pomagaj nam ti. D. Rupel: EU je Slovenijo kaznovala in jo uvrstila v Zahodni Balkan Zaradi primera Alenke Bratušek se je zmanjšalo zaupanje v EU "T T Sloveniji so strasti med ideološki-\/ mi in političnimi nasprotniki V razvnete do take stopnje, da dialog med njimi ostaja zgolj želja in tiho pričakovanje za neko zelo oddaljeno prihodnost. Pri nas bi pač potrebovali tako razpravo ljudi različnih prepričanj, idej in značajev, ki pa vsi težijo k dobremu in koristnemu za nas Slovence, kakršne so potekale, denimo, med udeleženci 49. študijskih dnevov Draga 2014 na Opčinah. Sodeč po spoznanjih in izkušnjah, ki smo jih pridobili kot dolgoletni spremljevalci in opazovalci procesov in dogajanj v Sloveniji, gre pritrditi sociologu Urbanu Vehovarju, “da se je v Sloveniji vzpostavilo ozračje izrazitega razkroja. Ogromno je negotovosti, žalosti, napadalnosti, hinavščine. Slovenska družba ni postala država, nismo postali samozavestna nacija, ampak delujemo še kot neko pleme, skupnost plenilskih skupin. Toliko je bilo uničenega in deformiranega, da bomo potrebovali nadaljnjih petdeset let, da se bomo lahko spet postavili kot nacija (država), če se sploh bomo. Šele ko politika ne bo držala več vsega v rokah, ko ne bo več ščuvala enega proti drugemu, da bo ohranjala svojo oblast, šele takrat se bomo lahko pogovarjali drug z drugim kot ljudje". Predsednik nove vlade dr. Miro Cerar in predstavniki drugih dveh koalicijskih strank, Desusa in Socialnih demokratov, razmer v Sloveniji ne presojajo tako kritično, ampak bolj optimistično, k čemur jih morda navajajo prvi znaki obnovljene gospodarske rasti. Koalicijski sporazum omenjenih treh strank o sodelovanju v vladi Republike Slovenije v mandatnem obdobju 2014-2018 obsega kar 72 strani konkretno zapisanih programov in ukrepov na vseh področjih delovanja družbe in države. Z vsem ali veliko večino zapisanega se je mogoče strinjati, posebej z zagotovilom, "da bo osnovno izhodišče in načelo delovanja vlade odgovorno, konstruktivno, povezovalno in pregledno reševanje družbenih problemov ter iskanje najboljših rešitev za človeka kot posameznika, za posamezne družbene skupine, nevladne organizacije, gospodarski sektor in za državo kot celoto. Vlada in koalicija sta zavezani evropski ideji in vrednotam slovenske osamosvojitve. Da se bomo končno lahko usmerili v prihodnost in razvoj, moramo najprej zaceliti rano, ki že več desetletij bremeni slovensko družbo, in dostojno pokopati vse mrtve". Vlada in koalicija še sporočata, "da bosta naredili vse, da Slovenijo ponovno vrneta na zemljevid kot uspešno in spoštovano državo doma in v tujini". Dodajamo, da zaradi zmedenih političnih razmer in neznank, ki sproti nastajajo v življenju in družbi, vlada tega cilja v svojem mandatu vsaj v celoti ne bo mogla uresničiti. Razmere so tako pereče in kritične, da ne bi bila dovolj uspešna tudi vsaka druga izvršilna oblast. Največje nezadovoljstvo v javnosti, v komaj nastajajoči novi vladi in v politiki, pa je povzročila predsednica nekdanje vlade Alenka Bratušek. Kot znano, se je ta na zelo premeten način sama kandidirala za položaj evropske komisarke in ta cilj ob zgražanju celotne javnosti, in dela politike, tudi dosegla. Postopek imenovanja sicer še ni končan, bo pa vplival na ugled vlade, ki je na imenovanje Alenke Bratušek na visoko mesto v evropski politiki pristala, čeprav uradno to zanika. Primer še odmeva in bo najbrž še dolgo predmet dnevne politike v Šloveniji. Poteza Alenke Bratušek jev Sloveniji že povzročila hitro zmanjšanje ugleda EU. Če povzamemo razmišljanje o koalicijskem sporazumu treh vladnih strank, je najbrž mogoče ugotoviti, da bi bil zgolj v štirih letih težko uresničljiv. Sicer pa bo še predložen v oceno in pregled evropski komisiji, čeprav podpisniki sporazuma tega ne omenjajo. Pomenljivo je, da omenjeni dokument sploh ne obravnava Zveze Nato, čeprav je Slovenija članica te organizacije. Razlog je nemara v tem, da tudi levo usmerjena politika nove vlade očitno kaže večje simpatije do Rusije kot pa do obveznosti Slovenije kot članice Nata. Takšna opredelitev se je že v prejšnji vladi najbolj izražala v stališčih zunanjega ministra Karla Erjavca do oboroženih spopadov v Ukrajini. Soustanovitelj slovenske diplomacije in dolgoletni zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je s skupino somišljenikov predsednika vlade dr. Mira Cerarja zato pozval k premisleku o položaju in usmeritvi Slovenije v mednarodni skupnosti. Slovenijo so na nedavni konferenci v Berlinu tudi politično že uvrstili med dežele Zahodnega Balkana, čeprav je sicer še članica EU. Žal, so javna občila v Sloveniji odprto pismo soustanovitelja slovenske diplomacije prezrla, a bi ga morala upoštevati. V njem je namreč tudi zapi- sal, "da EU Slovenijo že šteje za državo, ki jo je treba disciplinirati, ki ji je potrebna pomoč, in če ne bo mogoče drugače, jo bo kljub njenemu članstvu v EU treba navsezadnje uvrstiti v novo balkansko ali jugoslovansko skupnost". Iz bogate in raznolike kronike vsega, kar se dogaja, kar napovedujejo ali kar naj bi se morda zgodilo v Sloveniji, navajamo dve sporočili. Povsod po Sloveniji poteka kampanja za lokalne volitve, ki bodo v nedeljo, 5. oktobra. Volivci bodo izbirali župane 212 občin in 3.400 občinskih svetnikov. Kandidirali bodo skoraj vsi sedanji župani, razen Črtomirja Špacapana, ki je sicer kandidiral na vseh prejšnjih volitvah v novi državi za župana mestne občine Nova Gorica. Vendar bodo tudi na teh volitvah, kjer bodo kandidati za župane nosilci samostojnih list, politične stranke preverjale svoj vpliv na volilno telo. Pa še to: pater Bruno Korošak, 94-letni nekdanji profesor na rimski papeški univerzi Urbanianum, avtor mnogih teoloških študij in razprav, še zmeraj ustvarja v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici nad Novo Gorico. Pod mentorstvom frančiškana in doktorja pravnih znanosti P. Viktorja Papeža je izdal knjižico z naslovom Marijine prispodobe na Sveti Gori pri Gorici. V njej razlaga in utemeljuje napake in druge pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil v dveh Marijinih prispodobah, tamkajšnji oltarni sliki in kipu sedeče Marije. Dr. Bruno Korošak, sicer najstarejši pater frančiškanskega reda na svetu, je v svojem novem knjižnem teološkem delu zapisal, "da imata obe prispodobi na Svet Gori burno zgodovino in obe skrivata teološke probleme". Marijan Drobež Zadnji del nadaljevanke o evropski Alenki Bratušek Komisarsko zadolževanje pravičujem se, da bom ( 1 tokratni zapis še enkrat porabil za postavljanje vzporednic med dvema glavnima dogodkoma na politični sceni v Sloveniji, ki sem jih v zadnjih tednih že večkrat izpostavil: prvič, Alenki Bratušek je (tudi uradno) uspelo izpogajati komisarsko mesto v Bruslju, drugič, potem ko so znana imena ministrske ekipe, je do uradne umestitve vlade Mira Cerarja res samo še zelo formalen in vnaprej znan izid glasovanja v parlamentu. Dva dogodka, ki sta ustvarjala politični klimaks zadnjih dni in kažeta na razklanost slovenske politične scene. Triumfator pokleknil pred poraženko Miro Cerar je prvi boleč poraz doživel, še preden je njegova vlada dočakala prvi dan polnomočja na Gregorčičevi. Miro Cerar, triumfator nedavnih volitev, na katerih so mu volivci podelili 34,5 odstotkov vseh glasov, je v prvem političnem javnem nastopu moral poklekniti pred Alenko Bratušek, nekdanjo premierko, ki se je na nedavnih volitvah komajda prebila v parlament s prgiščem glasov več od potrebnih 4 odstotkov. Njegov telefonski pogovor s predsednikom Evropske komisije Jeanom-Clau-deom Junckerjem ni obrodil želenih sadov: Bratuškova je kljub ostremu Cerarjevemu nasprotovanju postala komisarka. Ja, smešno ni kaj. Političarka, ki danes v Sloveniji životari na po- litičnem obrobju in nima v Ljubljani nobenih pravih zaveznikov, je v Bruslju priplezala zelo visoko. Le kdo bi si mislil? Za Cerarja je politično gledano seveda to boleč poraz: še enkrat se je pokazalo, da je Bruselj povsem nekaj drugega od Ljubljane. To pove veliko o politični teži slovenskih institucij: predsednik Komisije je zaobšel mnenje nastajajoče vlade in dejansko ustregel političnim ambicijam gospe, ki je bila pred osemnajstimi meseci še v Sloveniji bolj ali manj neznan obraz. V prazno so leteli tudi vsi pozivi opozicijskega vodje Janeza Janše, ki je po twitterju seznanjal evropsko javnost s svojimi stališči, zakaj Bratuškova ni primerna za tako ugledno mesto. Tudi njegova beseda pri Junckerju (oba spadata v grupacijo Evropske ljudske stranke) ni zalegla. Pri izbiri Bratuškove so očitno pretehtale neke druge logike. Zadolževanje z namenom Katere logike? Kolumnist Financ Dejan Steinbuch je ponudil zanimivo interpretacijo: za to službo naj bi bilo zaslužno pregrešno drago zadolževanje slovenske države, ki sta se ga v prejšnjem mandatu šla Bratuškova in Čufer (za nekdanjega finančnega ministra se je pred časom šušljalo o službi v investicijski banki JP Morgan). Z dragim zadolževanjem so zaslužili investitorji (obveznice je odkupoval v prvi vrsti sklad Pimco, vezan na nemško zavarovalnico Allianz), zato je bila, tako Steinbuch, za tako koo- perativnost Bratuškova nagrajena. O zadolževanju Slovenije pod vlado Alenke Bratušek smo pisali že v zadnji številki, zato bomo samo hitro obnovili: v letu 2013 je Slovenija povečala svoj dolg za 5 milijard evrov, v 18-mesečnem mandatu pa za 8,35 milijarde evrov. Ampak, pozor: to so številke, ki govorijo o neto zadolžitvi oziroma o neto znesku, ko od nominalne zadolžitve odštejemo odplačane obroke starih dolgov. Zneski, ki jih je Bratuškova najela s prodajo obveznic (in si tako kupovala priljubljenost velikih finančnih lobijev), so tako bistveno večji. Leta 2013 je Slovenija najela 7 milijard evrov posojila (odplačala je za 2 milijardi starih dolgov, neto zadolžitev je tako bila 5 milijard). V prvem četrtletju letos pa je nominalna zadolžitev znašala 5 milijard evrov (ob odplačilu 1,3 milijarde starih dolgov je neto zadolžitev bila 3,7 milijarde evrov). Nevzdržne obrestne mere Slovenija si je denar večinoma izposodila pri tujih skladih: količino obresti, ki jih bo Slovenija morala plačevati za zadolževanje iz obdobja Bratuškove, je potrebno računati na podlagi nominalne zadolžitve, to je 12 milijard evrov od marca 2013 dalje. Seveda, denar ni bil poceni, nasprotno. Bratuškova je prispevala k zadolževanju Slovenije v času, ko je bila donosnost na slovenske obveznice najvišja. Pa tudi, ko je njena ekipa šla v pogajanja s tujimi investitorji, ni bogve kaj iztržila. Poglejmo natančne številke. Slovenija je v obdobju vlade Alenke Bratušek trikrat izdala obveznice na tujih trgih. Posebno zanimiva je primerjava obrestnih mer, na katere je pristala slovenska vlada, z referenčnimi obrestnimi merami drugi evropskih držav. Donosnost, ki jo je Slovenija izpogajala pri investitorjih, bomo primerjali z referenčno donosnostjo obveznic vodilne Nemčije, tvegane Italije in Portugalske, ki je bila takrat v zelo nevarnih vodah. Slovenija je pod Bratuškovo šla prvič na mednarodni trg 10. maja 2013, ko je na dolarskem trgu prodala za 3,5 milijona dolarjev obveznic: to je bila svojstvena dobrodošlica finančnih trgov Bra-tuškovi, ki je zasedla premierski stolček le slaba dva meseca pred tem. Milijarda dolarjev je bila prodana z ročnostjo petih let in obrestno mero 4,75 odstotkov. Preostalih 2,5 milijarde dolarjev je bilo prodanih z ročnostjo 10 let po 5,85 odstotni obrestni meri. Naslednja zadolžitev je bila izvedena 24. novembra, le nekaj tednov pred razkritjem bančne luknje (decembra lani). Tokrat je šlo za zadolževanje v evrih, natančneje za 1,5 milijarde evrov: ta podatek je morda še najbolj zgovoren. Slovenija je za izjemno kratko ročnost treh let "morala" pristati na zelo visoko donosnost, v višini 4,70 odstotkov. Gre za obrestno mero, ki bi bila zelo visoka že v primeru, da bi šlo za 10-letne obveznice: tvegane italijanske obveznice niti v 10-letni izdaji niso nikoli presegale te vrednosti. Nazadnje sta Cufer in Bratuškova šla na (dolarski) trg februarja letos. Takrat naj bi se razmere že umirile po izpeljavi načrta reševanja bank. A vseeno so bile vrednosti zadolževanja spet izjemno visoke. Kot izhaja s tabele, vrednost obresti, ki jih Slovenija plačuje za to posojilo, daleč presega ostale države, ki smo jih vzeli v pretres. Vsakokrat so bile obresti dražje celo od visoko zadolžene Portugalske. O donosnosti nemških obveznic seveda ne gre debatirati, jemlje- mo jih samo kot referenčno primerjavo. Žal pa za obdobje vlade Alenke Bratušek ne vzdrži niti primerjava z italijanskimi obveznicami, ki so v vsakem primeru bile veliko cenejše. Samohvala Bratuškove Zadnjih šest mesecev je donosnost slovenskih obveznic padla in se danes giblje v normalnih številkah, primerljivih recimo z italijanskimi. To je eden od podatkov, ki ga vseskozi navaja Alenka Bratušek, ko hvali svojo vlado: da je bila sposobna znižati donosnost slovenskih obveznic. Seveda tudi v tem primeru bi lahko navedli kar nekaj argumentov, ki izjave Bratuškove postavljajo v drugačno luč. Donosnost slovenskih obveznic je padla zaradi ek- spanzivne politike ECB in Maria Draghija, ki rešuje tvegane države. Drugič, čutiti je posledice ukrepov reševanja bank, pod katerimi je sicer podpisana vlada Alenke Bratušek, a jih je zelo vneto vseskozi spremljala Evropa in tuje agencije. Tretjič, danes je v Evropi čutiti bolj sproščeno ozračje, kar se pozna tudi na finančnih trgih. Ampak... ob vsem tem se postavlja pomembno vprašanje. Padec donosnosti slovenskih obveznic je danes virtualna "zmaga": realno zadolževanje vlade Alenke Bratušek je bilo namreč v zadnjem poldrugem letu pregrešno drago. In te visoke obresti bodo slovenski davkoplačevalci še kako občutili. Andrej Černič Z 9. strani Pomembno zbliževanje... kušamo jo približati vsemu bralstvu, tudi najmlajšemu: zato pri naši založbi prirejamo tudi bralne večere za otroke in podobne ponudbe". Msgr. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, ki letos praznuje 90. obletnico, je prav tako najprej na kratko obnovil zgodovinsko sliko založbe. Posebej se je zaustavil pri finančni krizi, ki tare GMD in vse njene izdaje. Hkrati je omenil, da je ta kriza priložnost za optimizacijo notranjih rezerv in prerazporeditev energij. "V prihodnosti bi se morali nekoliko bolj opirati na EU in na njene finančne programe. Najti moramo svoje niše in jih skušati izkoristiti: ena od teh bi lahko bilo prevajanje iz antičnih jezikov", je dejal msgr. Podbersič, ki se je še natančneje opredelil do t. i. krize knjige: "Človek išče duhovno perspektivo: "hitra hrana" ni odgovor na vsako človekovo potrebo. Potrebna je kakovostna vsebina: naši programi morajo igrati na domovinsko struno in na zgodovino. Knjiga mora biti sinonim za prenovo. In jasno mora biti, da je prenova možna tudi v tem kontekstu". Vsi trije predsedniki so ob sklepu povzeli tudi popoldanski sestanek med tremi sestrskimi družbami. Planinšek je omenil, da s padcem meje ni več razlogov, da obstajajo tri ločene Mohorjeve družbe, ker tudi zgodovinskih razlogov, ki so botrovali njihovemu nastanku, ni več. Kopeing je dejal, da je zavel nov veter za tri sestrske družbe, ki pa morajo zbuditi pri Slovencih zanimanje tudi za vzhodno Evropo, kar prinaša boljše poznavanje slovanstva in pravoslavstva. Podbersič je nazadnje omenil, da se bodo tri založbe ponovno srečale že 3. novembra letos. Med prioritetami naj bi bilo skupno izvajanje nekaterih projektov, koriščenje evropskih sredstev in primerno ovrednotenje 1. svetovne vojne. obrestna mera slovenske obveznice, prodane na trgu donosnost nemške obveznice donosnost italijanske obveznice donost portugalske obveznice 10.5.2013 (5-letnn) 4,75% 0,43% 1,02% 4,01% 10.5.2013 (10 letna) 5,85% 1,38% 3,89% 5,45% 24.11.2013 (3-letna) 4,70% 0,23% 0,56% 4,11% 18.2.2014 (5-letna) 4,12% 0,65% 2,14% 3,99% 18.2.2014 (10-letna) 5,25% 1,66% 3,55% 4,81% -M OUONC @ MAICO VIDIM IN SLIŠIM Za kogar se bo odločil za novo tehnologijo Maico, imamo do konca meseca ponudbo: EssEiie LETA GARANCIJE VIDEM Trg XX Settembre, 24 - Tel. 0432.25463 URNIK: PONEDELJEK - SOBOTA 8.30-12.30 /15.00-19.00 GORICA Ulica Gen. Cascino, 5/a - Tel. 0481.539686 URNIK: PONEDELJEK - PETEK 9.00-13.00 ČEDAD Ulica Manzoni, 21 - Tel. 0432.730123 URNIK: TOREK - SOBOTA 8.30-12.30 /15.00-19.00 ČAKAMO VAS, DA PRIDETE BREZPLAČNO PREIZKUSITI SVOJ SLUH DAVČNI ODBITEK DO MEJE TRST Ulica Carducci, 45 - Tel. 040.772807 URNIK: PON. - PET. 9.00-13.00 /15.30-19.00 in OB SOBOTAH ZJUTRAJ TRŽIČ Ulica Nino Bixio, 3 - Tel. 0481.414262 URNIK: PON. - PET. 9.00-13.00 /14.00-18.00 A MAICO VEDO E SENTO PREPREČEVANJE GLUHOSTI M MAICO VEDO E SENTO OTTIC A11AC UST 1C A11 OTTI C A f P rov e Gratuitc | deH Udito } CoiVenzionato { OptikaAkustika končno tudi v Čedadu Samo junija po 3 evre! Ob odprtju novega sedeža v Čedadu podarimo tistim, ki nas bodo obiskali, steklenico vina BASTIANICH itšsni ZA SVOJO VARNOST PREIZKUSITE BREZPLAČNO SVOJ SLUH PREDEN SE ODPRAVITE POČITNICE, PRIDITE NA SEDEŽ MAICO, KJER VAM NUDIMO BREZPLAČNO ČIŠČENJE VAŠEGA SLUŠNEGA APARATA! odpira prvi center OptikaAkustika v langobardskem ČEDADU, mestecu, ki ga UNESCO uvršča v svoj seznam svetovne dediščine Sluh je potreben za koncentracijo in pozornost tudi, ko vozimo. Koncentracija v avtu vključuje tako vid kot sluh. Če ne slišimo dovolj dobro, je treba z večjo pozornostjo gledati cesto, kar pomeni, da se zlahka prej utrudimo in smo posledično bolj raztreseni. Ohraniti nadzor nad sluhom je pomembno, saj lahko tako pogosto preprečimo tudi hude posledice! Čakamo vas na sedežih podjetja MAICO, da pridete preizkusiti svoj sluh. Maico vas vabi, da nazdravite z nami ob odprtju novega centra za boljši vid in sluh »VIDIM IN SLIŠIM« v ČEDADU, v Ul. Manzoni 21, tel. +39 0432 730123, odprto od torka do sobote 8.30-12.30 in 15.00-19.00. Maico je vse bliže tistim, ki želi- jo slišati, da bi razumeli; zato, da boste lahko »slišali in razumeli«, boste v novem centru »VIDIM IN SUŠIM« v ČEDADU našli najnovejše in najnaprednejše avdiološke naprave, s katerimi bomo lahko ugotovili, kako naj vam pomagamo za izboljšanje vašega sluha. Osebje podjetja Maico vas pričakuje v Čedadu, v Ulici Manzoni 21, od torka do sobote od 8.30 do 12.30 in od 15.00 do 19.00, tel. +39 0432 730123. Ob odprtju novega centra v Čedadu nudimo 25% popusta vsem, ki bodo izvedli brezplačni test sluha Maico. Kljub vsem težavam, krizi... Življenje je lepo bmorska mesta so na-( 1 j lepša zvečer. In to vsa, tam od Kvarnerja, kjer se ti večeri dogajajo v zakulisju skal, zalivov in otokov, do Istre in Gradeža. In najverjetneje povsod na svetu. Tudi v tistih obmorskih mestih, ki jih mi ne poznamo. Letos sem tako opojnost poletnega večera doživela šele pred dnevi, v začetku septembra, v Gradežu. Podnevi je to mestece na otoku, za katerega tudi mnogi Slovenci govorijo, da je najlepše na severnem Jadranu, polno vrveža in prometa. Tako polno, da zadobi včasih tisti zoprni pridih naglice, ki je značilen za večja mesta, ne za taka majhna obmorska letovišča. A v poletnih nočeh, ko se prižigajo tiste prekrasne ulične luči, lampijoni, in se domačini in turisti sprehajajo po ulicah, je Gradež čudovit. Poln poezije. In poletja. Ko je še čisto svetlo, se začnejo polniti ribje gostilne na promenadi. Najprej tiste cenene, nazadnje, ko se mestece že pogreza v mrak, pa ne najdeš nikjer več prazne mize. In ulica je polna sprehajalcev. Parov, otrok, starejših, celo psov. Z možem sediva pred enoteko, v čašah je tisti rumeni okus po poletju in v njih se odseva nebo. Čaše in zvezde. Zvezde in vino. Vina ne moreš ločiti od poletja. In od Mediterana, kjer zori. V njem je sonce, so valovi, je modrina. In v vinu je čas, ki mineva počasi. Saj se dobro vino okuša po požirkih. Ki gredo in minevajo, kot valovi. In ob vinu zaživi vsa ulica. Kamniti tlak med kamnitimi hišami. Čeprav je večer, so še vedno najglasnejši otroci. Podijo se po ulici in lovijo soj laserskih svetilk. Ena izmed zadnjih modnih iger, ki spremljajo letovanja ob morju. Ne vem zakaj, a v obmorskih letoviščih so vsako poletje na voljo nove igre. Kot bi bilo na morju več časa za igranje in sanjarjenje. Mi smo kot otroci poznali tiste ropotulje, ali kako se jim že reče, dve žogici, ki sta udarjali in se odbijali druga od druge. Samo nekaj spretnosti je bilo treba in seveda veliko potrpljenja. Pozneje je prišla v modo kocka v šestih barvah. Sama nisem obvladala ropotulje in tudi kocke nisem znala pravilno sestaviti. Teh iger sem se kmalu naveličala in ob vrnitvi z morja so romale v omaro. Še sedaj so tam. Kot spomin na morje. In na mladost. Nemci po restavracijah so najbolj glasni, glasnejši od Italijanov, ki jih je letos manj. Predvsem v restavracijah. Pomislim, da so Nemci na dopustu večkrat preglasni in pogostokrat pijani. Doma so resni in zadržani. Morda ker si take razposajenosti ne morejo privoščiti. Morda ker je veselje doma na obalah Mediterana. Večeri ob morju se končujejo z glasbo. Z možem opazujeva, kako natakarji počasi odnašajo prazne krožnike. Na mizah ostajajo vino in čaše. Ljudi na ulicah je vedno več. Od nekod se prikažeta dekleti z nahrbtnikoma. Izbereta vogal ob pokriti tržnici in začneta postavljati stojalo za note, mikrofon. Počasi si urejata frizuro, dokler ne potegneta od nekod kitare in zapojeta. Pesem je slišati tudi iz bližnjega nočnega bara. Mlada fanta pojeta v živo, ljudje praznijo čaše in ploskajo. Morje, valovi in glasba. Zvezde in čaše. In noči, da nikoli takih. Na ulicah gorijo lampijoni in se prižigajo zvezde. Noč je lepa, da je z besedami ni mo- Prestižen dosežek slovenskega nogometnega kluba Liga prvakov spet v Mariboru T epo športno pravljico piše v tem pozno polet-A___/nem obdobju Nogomet- ni klub Maribor, ki se je po polnih 15 letih - šele drugič v svoji zgodovini - uvrstil v fazo po skupinah Lige prvakov, najprestižnejšega klubskega tekmovanja. Štajerski nogometaši so šli uspešno skozi tesno rešeto predtekmovanja, poleg proti izraelskemu Maccabiju iz Tel Aviva so za velik podvig poskrbeli predvsem v zadnjem, odločilnem krogu proti uglednemu škotskemu Celticu iz Glasgowa, rednemu udeležencu pokala prvakov. Kot se večkrat godi v podobnih epih, je zmagovito potezo povlekel prav najbolj reprezentativen član mariborskega moštva, brazilski veteran Marcos Tava-res, kapetan ekipe, v Sloveniji udomačeni virtuoz, ki ima v mestu celo nogometno šolo za otroke. Že vso kariero visi na robu vpoklica v slovito reprezentanco kariok, kar se mu ni še nikoli posrečilo le, ker je v Braziliji toliko res vrhunsko talentiranih igralcev. Kakorkoli že, vijoličasti ali pre- prosto viole so se zasluženo prebili med 32 najboljših enajsteric v Evropi, kar jim je navrglo obilno denarno nagrado (v sedemmestnih številkah). NK Maribor je osvojil zadnje štiri slovenske državne naslove in pet od zadnjih šestih, kar kaže, da je absolutni gospodar na domači nogometni sceni (letos mu ob evropskih obveznostih sicer ne gre najbolje). V zadnjih le- tih je tudi povsem dostojno konkuriral na ravni Evropske lige, ker se mu v Ligo pravkov ni uspevalo uvrstiti. Čez teden dni, v sredo, 17. septembra, pa bo vendarle začel v domačem Ljudskem vrtu to navdušujočo pustolovščino. Nasprotniki v skupini so izjemno močni, in sicer angleški Chelsea, nemški Schalke 04 in portugalski Sporting Lizbona. Prav Portugalci bodo prvi gostje v Mariboru. Nato bosta v Slovenijo prišla še prestižni Chelsea, 5. novembra, in nato Schalke, 10. decembra. Skratka, potem ko je pred nekaj leti v Cham-pions League sodeloval Udine-se, med drugim tudi nova pri- ložnost, da se komaj 200 kilometrov stran od naših krajev vidi najboljši evropski nogomet. Kaj pa je treba vedeti o tem sanjskem moštvu, ki bo vsaj do Božiča v središču svetovne športne pozornosti? Trener je domačin Ante Šimundža, 43-letnik, ki ima za sabo tudi bogato igralsko pot in je bil v prvi polovici devetdesetih špica Štajercev. Med drugim je v dresu Maribora v sezoni 1999/2000 zadel zmagoviti gol za doslej edino klubsko zmago v Ligi prvakov v gosteh proti Dinamu v Kijevu. Imel je nato kar solidno kariero v evropskih klubih srednjega ranga, proslavil pa se je v zadnjem letu kot režiser, v trenerski vlogi, te zgodbe o uspehu. Druga poglavitna figura v društvu je športni vodja Zlatko Zahovič, najboljši slovenski nogometaš vseh časov. Z njim v pisarni se je torej NK Maribor spet uveljavil kot evropsko športno okolje. Samo moštvo je v bistvu postava brez zvezdnikov. Tu je vrsta kakovostnih državnih reprezentantov (vratar Jasmin Handanovič, Šuler, Rajčevič, Vršič, Primorec Viler in drugi), nekaj dobrih tujcev (Tavares, Ibraimi, Mendy), komaj 18-letni up Luka Zahovič, Zlatkov sin, predvsem pa funkcionira tista v ekipi prepotrebna kemija med marljivimi delavci. Če bo vse to dovolj za še kak korak več v neizprosni fazi po skupinah Lige prvakov, je veliko vprašanje. Toda že dejstvo, da je Maribor tu - in da ga bomo lahko gledali in podpirali -, je že sijajen dosežek. HC goče opisati. S promenade je videti luči, ki gorijo na drugi strani zaliva. Istra je kot na dlani. Nekje čisto blizu je videti savudrijski svetilnik. In Izolo in Koper in Piran. In še dlje po obali ... 'pristane' in luči, pa spet 'pristane' in luči. Še je poletje, pa čeprav se letos nikoli ni začelo. To noč ga je čutiti. Med čašami in Mediteranom. Grem po ulici in ne vem, ali naj gledam zvezde ali obalo. V takih nočeh mi življenje polzi skozi prste. Ljudi je veliko. Kljub krizi. Še vedno imamo srečo, da se lahko zabavamo, da lahko hodimo k morju, da imamo take noči. In da lahko dvigamo čaše. Pa čeprav so ne- kateri mrki in se sreče ne zavedajo. Nekateri. Mimo mene gresta ženski. Priletni. Ena izmed njiju poganja invalidski voziček, odrezali so ji nogo. Nekoliko nerodno mi je, ker imam sama vse. Zdravje in srečo, da uživam to poletno noč. Pogledam jo in ona se mi posmeje. Širok nasmeh čez zadihana lica, ko poganja voziček. Vrnem ji nasmeh, iskreno ... nasmeh, poln te mediteranske noči. Življenje je lepo. La vita e' bella. Kljub vsemu. Kljub krizi. Kljub letom, ki minevajo. Kljub dvomom in porazom. Kljub bolečini. Zaradi trenutkov. In zaradi večnosti. Življenje je lepo ... la vita e' bella. Suzi Pertot jurijpaljk KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 194 "Svet na današnji dan že od leta 1966 obeležuje mednarodni dan pismenosti", se je glasil začetek vesti Slovenske tiskovne agencije v ponedeljek, 8. septembra, letos. "Geslo letošnjega mednarodnega dne pismenosti je Pismenost in trajnostni razvoj. Generalna direktorica Unesca Irina Bokova je v sporočilu za javnost zapisala, da se prihodnost, kakršno si želimo, prične z abecedo". STA je še navedla, da je predsednica UNESCO še povedala, "da si moramo ustvariti družbo, v kateri je vsakdo soudeležen pri ustvarjanju prihodnosti, družbo, v kateri so trajnostni način življenja, zmanjševanje revščine in ohranjanje naravne raznolikosti pomembne vrednote. Opozorila je, da je za dosego teh ciljev potrebno spremeniti tradicionalne pristope k opismenjevanju ter poleg branja in pisanja vključiti razvijanje drugih zmožnosti". Države članice je tudi pozvala, je navedla STA, "naj podvojijo svoje politične in finančne napore ter pismenosti zagotovijo mesto med najmočnejšimi pospeševalci trajnostnega razvoja. Na svetu je 781 milijonov ljudi, ki ne znajo niti brati niti pisati, od tega je dve tretjini žensk. Več kot 250 milijonov otrok ne zmore prebrati niti enega samega stavka, čeprav jih je polovica štiri leta obiskovala šolo”. Povedala je še, da si "želijo spodbujati medgeneracijsko učenje. Mladi se morajo učiti iz izkušenj starejših, medtem ko morajo starejši spoznati tista področja, ki jih v mladosti niso osvojili". "Organizacija UNESCO si vse od ustanovitve odbora za izobraževanje leta 1946 prizadeva za višjo pismenost, ki bi prav vsem ljudem zagotovila pravico do znanja kot bistveni pogoj za boljše življenje", se je končala vest STA. Vest navajam zato, ker je grozljiva, preprosto povedna, a grozljiva. Tudi in morda najbolj prav zato, ker govori o pismenosti, o abecedi, poznavanju le-te, in o dejstvu, da je skoraj šestina ljudi na svetu nepismenih. Kar istočasno tudi pomeni, da ti nepismeni ljudje živijo v velikanski revščini. Na domu v Velikih Žabljah na Vipavskem še hranimo stare dokumente, zvečine gre za ku-po-prodajne pogodbe majhnih zemljišč, med njimi pa sta tudi dva dokumenta, ki pričata, kako sta dva moja prednika služila vojsko v začetku 19. stoletja, prvi skromnih 18 let, drugi pa 36 let, ob koncu vojaške službe sta prejela listino, ki sta jo morala podpisati, eden se je podpisal s križcem, drugi pa je znal napisati svoje ime in priimek in mu je bilo ime Matija Durnik. Na tega svojega prednika, bil je stric moje stare mame Jožefe, ki je nisem nikdar spoznal, umrla je namreč veliko prej, kot sem sam prišel na svet, sem bil že od malih nog zelo ponosen, pa ne samo zaradi dejstva, ker se je na listino "Ab-schied", slovo od vojaštva, znal sam podpisati, sicer okorno, a se je znal, ampak tudi zato, ker me je nanj od malih nog spominjala velika krtača, ki jo je MD, tako se je nanjo namreč z nožem podpisal, naredil sam nekje pri morju, najbrž v Dalmaciji, točnega kraja, kjer je tudi Matija služil cesarja, pa ni vedel nihče. Moj sin se ne imenuje Matija samo zato, ker živim v Italiji in sem vsem trem otrokom skušal dati taka imena, ki pri pisanju ne povzročajo preglavic ne Italijanom ne Furlanom in ne nam Slovencem. In tudi nobene nostalgije ni v tem, da Matijevo mojstrsko narejeno krtačo še dandanes ob preredkih obiskih vipavskega doma vzamem v roke in pogledam tisti njegov zbledeli podpis MD; krtača je sicer res že skoraj izrabljena, a je še vedno tam in priča o tem, da vem, kje sem, da sem doma, in da vem, kdo sem. To mi je še posebej lepo zadnje čase, ko se sam vrnem na prazen dom in je v njem tista blagodejna tišina, ki me vedno znova pomirja, ker vem, kdo sem in tudi kje sem, ker se vsaj tam ne sprašujem: "Kaj sploh počnem tukaj”? Po navadi grem v mamino in očetovo sobo, kjer je na očetovi nočni omarici še vedno "fovč", zraven odložene ročne ure je, preproste ure, ki sem mu jo podaril pred veliko leti. In se mi zdita "fovč" in ura simbola zadnjega očetovega odhoda v bolnišnico, iz katere se ni več vrnil domov. Tako uro kot "fovč" je oče imel vedno pri sebi, zapestno uro je kdaj tudi snel z roke, "fovča" pa ni nikdar vzel iz žepa, spremljal ga je vse življenje, tako, kot je spremljal vsakega malega vipavskega kmeta. In prav oče je bil tisti, ki nam je otrokom pokazal stare dokumente naše rodbine in tudi pokazal tiste križce, ki so stali namesto podpisov na dokumentih; vedno me je zabolelo, ko je oče dejal: "Tako je takrat bilo, revščina je bila"! In je po navadi tudi dodal kako zgodbo o tem, kako so moje prednike imeli zaradi nepismenosti za norca, kako so reveže prevarali, ko je šlo za zemljo in za denar. Tudi tablico, črno z lesenim robom, nam je pokazal in preprosto povedal: "Na tej tablici pa sem se sam naučil pisati, pod črnuhi namreč papirja ni bilo". Tudi tablica ima še svoje mesto nekje na podstrešju in tudi tablica govori o pismenosti. Morda tudi zato sam ne maram današnjih tablic, računalniških tablic, ki vedno bolj zamenjujejo prenosne računalnike, na katerih danes pišemo. Ne zavidam mladim, prej jih iskreno občudujem, ko jih gledam, kako hitro s prsti tipkajo po steklu, pišejo članke na tablicah, medtem ko sam napišem na svoj telefon z večjim zaslonom le najnujnejše in me vedno znova tudi moti dejstvo, da moj program za pisanje na pametnem telefonu nima šumnikov. A sem se le navadil tudi na to novo vragolijo v žepu, če je prav treba, tudi napišem, da sem elektronsko pošto prejel, da se bom oglasil kasneje, a kaj več skorajda že ne. Preprosto to ni več moj svet, čeprav računalniško tablico imam, a jo rabim le za prebiranje vesti, za pregledovanje pošte, ko sem na poti ali zdoma, vse bolj pa jo tudi pri meni uspešno zamenjuje prenosni pametni telefon. In me prav zato boli, ko berem novico o pismenosti, pravzaprav o strahotni nepismenosti v svetu, ki seveda ne govori o dejstvu, da obstaja danes še elektronska nepismenost, ki še veliko bolj deli svet na dvoje: na tiste, ki imajo možnost in so lahko na spletu, in na tiste, ki so zaradi dejstva, ker dostopa do računalnika in svetovnega spleta nimajo, dobesedno odrezani od naše družbe, odrezani od vsakega napredka. Že res, da so med nami tudi taki, ki nočejo imeti dostopa do interneta, a ti lahko zbirajo, medtem ko reveži in nepismeni, lačni in od vseh nas zato zavrnjeni ljudje, te izbire nimajo. MUSEO NA2IONALE DEL CINEMA TORINO PRVA SVETOVNA VOJNA NA VELIKEM PLATNU La Grande Guerra di Mario Monicelli Archivio La Cineteca del Friuli, Gemona 1 La Grande Guerra, režija Mario Monicelli Arhiv La Cineteca del Friuli, Humin V _A nkf FONDAZIONE MUSEO STORICO DELTRENTINO TRENTO LE GALLERIE PIEDICASTELLO VSTOP PROST kft 9C 1924 -2014 •H Storm Od torka do nedelje od 9. do 18. ure V ponedeljek zaprto Informacije / Rezervacije +39 0461 230 482 www.museostorico.it info@museostorico.it Partner La Cineteca del Friuli