S PRIREDITVE OB 70-LETNICI ZAVODA ZA SLEPO IN SLABOVIDNO MLADINO
»Slep človek je tisti, ki ne zna videti s srcem«
Z uvodnimi besedami ravnatelja Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani Stane-ta Florjančiča, so v četrtek, 1. junija v dvorani Smelta slovesno odprli slavnostno akademijo ob 70-letnici prvega tovrstnega zavoda v Ljub-ljani.
Prireditev, ki so se je med drugimi udeležili tudi predstavniki skupščine in IS Slovenije, Zveze društev slepih in DPO naše občine, je ob izjemno bogatem kulturnem programu in od-ličnem, umetniško navdahnjenem povezovalcu Jožetu Logarju, že v sami zasnovi prerastla svoj ozki zgodovinski okvir in izzvenela kot pravcato umetniško doživetje.
Skoraj do zadnjega kotička natrpani dvorani je najprej zaigral na citre Miha Dovžan pesem »Pot do srca«. Ženski pevski nonet Društva slepih in slabovidnih »Tomo Zupan« iz Kranja pod vodstvom Marinke Mihelčič se je nato predstavil z venčkom starih slovenskih pesmi, učenka 8. razreda Zavoda za slepo in slabovid-no mladino v Ljubljani Nataša Dolinar pa je recitirala pesem Jelke Vuk-Novakovič »Kaj je lepše«.
Nastop mladih pionirjev zavoda, ki je sledil, je doživel svojevrsten vrhunec z dramatizira-nim »Pogovorom o razvoju Zavoda«. Živahno otroško omizje je v obliki sproščenega klepeta »izbrskalo« iz spomina same začetke te ustano-ve, pa tudi njen kasnejši razvoj, ki mu razmere niso bile vselej naklonjene. Toda najsi je že bil Zavod v primežu takšnih ali drugačnih težav, njegovim učencem nikoli ni zmanjkalo ljubezni do glasbe, knjige, umetnosti. To je očitno še zlasti zdaj, ko imajo najboljše pogoje za učenje. »Slep človek je tisti, ki ne zna videti s svojim srcem«, je z modro ugotovitvijo spretno razple-tel svoje povezovalske niti tudi Jože Logar.
Pa se je kramljanje mladega omizja na odru o Zavodu na lepem prevesilo y pravcati skeč, kjer so po vrsti vznikli »šahovski mojstri« (za pravo šahovnico) »košarkaš« z žogo, nekdo je
Otroci za mizo so kramljali o razvoju Zavoda in še
bral knjigo (V Braillovi pisavi), zopet drugi so zaigrali na razna glasbila, manjkal pa ni tudi Zajček Dolgoušček.
O začetkih Zavoda za slepe in slabovidne v Ljubljani ter njegovem razvoju je govoril tudi slavnostni govornik, predsednik Pokrovitelj-skega odbora Niko Zibret. Po njegovem zdajš-nja ustanova prav nič ne zaostaja za najsodob-nejširni tovrstnimi ustanovmi v Evropi, pa če-prav živimo v gospodarsko nič kaj rožnatih časih. »Za zavod ni teme, ki je ne bi mogel osvetliti,« je med drugim dejal. Govornik ni
Na slavnostni akademiji so med drugim podelili tudi več priznanj
pozabil tudi na letošnjo Žagarjevo nagrado, ki jo je zasluženo prejel ravnatelj zavoda Stane Florjančič, pri vprašanju o našem zdajšnjem političnem trenutku pa se je obregnil ob »poli-tično slepoto« in »politične slepce«, ki da sejejo razdore in netijo nemir na našem političnem prizorišču.
Žal nam prostor ne dopušča. da bi mogli navesti vse, ki so na prireditvi še oblikovali kulturni program. Poleg skladb Mihe Dovžana in ženskega noneta, smo med drugim lahko slišali »Barkarolo« učencev Aleša, Kuharja in Sabine Lunder, pa »Špansko romanco« sekste-ta kitar, melodijo iz Rigoletta (v izvedbi Alena Vrezka in Jureta Pečovnika), temo iz simfonije tria harmonik, »Sočo vodo« pevke Nataše Mi-hevc in harmonikarja Karla Prinčiča, posebej pa je prireditev popestrila tudi plesna skupina deklet, ki je z modernim ritmičnim plesorh pričarala »Rojstvo življenja«, ansambel bivših učencev Zavoda z venčkom popularnih pop
iem
skladb in pa bivša učenka Lidija Klobučar s pe-smijo »Prideš in greš« ter Sonja Bokal s pesmi-jo »Sporočam vam«.
Na prireditvi so mimo tega podelili tndi viso-ka državna priznanja in plakete Zavoda ob 70-letnici. Državna priznanja - Red dela s srebr-nim vencem so prejeli: Jožica Klun, Roman Brvar, Janja Čižman in Marija Golob. Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani pa je dobil najvišje priznanje Zveze slepih Jugo-slavije - plaketo »Filip Višnjič«.
BRANKO VRHOVEC