Poštnina plačana v gotovim
Speci. In abb. post. II. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predai (Catella postale) Videm 18«. — Poštni čekovni račun ( Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
SLOVENCEV
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za Inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 lir
Leto XI. — Štev. 9 (196)
UDINE, 16. - 31. MAJA 1959
Izhaja vsakih 15 dni
Rajbel in Comunità Carnica
»Comunità Carnica« je na zadnjem svojem občnem zboru (assemblea) sklenila resolucijo, v kateri poziva vlado, naj skleneta ministra za finance in za industrijo čimprej pogodbo z družbo »Raibl -Pertusola«, ki ima sedaj v afitu demani-jalni (državni) rudnik cinka in svinca v Raiblu. Comunità carnica« pod predsednikom profesorjem Mihaelom Gortani-jem zahteva, da dà država družbi Pertu-sola miniero Raibl v afito v dolgo vrsto let, da bi lahko družba napravila velike investicije, ki se izplačajo le takrat, če se dolgo let izkoriščajo.
Comunità je sicer navedla celo vrsto pametnin razlogov, zakaj se zavzema za Pertusolo, ma je vseglih napravila slabo delo s svojim priporočilom. Res je, da je Rabeljski rudnik svinca in cinka največji rudnik v celi severno vzhodni Italiji, res je tudi, da ne more biti bolj res, da leži rudnik v krajih, kjer živi preveč ljudi v hribovskih vaseh, kjer nimajo od česa živeti ter, da ljudje iz Camije, Kanalske doline, doline Bele (Canal di Ferro) in Furlanske Slovenije prihajajo delat v rudnik, v rudniku dobi zaslužek okoli 500 delavcev. Vse to je res.
Drugo plat resnice so pa gospodje pri Comunità carnica zamolčali. Ne moremo namreč verjeti, da tega niso vedeli. Celo leto 1957 in večji del leta 1958 so morali delavci v Raiblu štrajkati. štrajkali pa niso samo neki komunisti ali socialisti, dlani levičarskega sindakata CGIL ampak so štrajkali tudi člani demokrščanskega ClSL in socialdemokratskega UIL. Strajk je odpiral in deloma pomagal organizirati celo rajblski kaplan. Vsa furlanska javnost je podpirala Rabeljske rudarje in žbirala zanje darove, ker so morali dolge biesece štrajkati in so njihove družine trpele lakoto in splošno pomanjkanje. Fsj listi ne samo v Videmski provinci am-Bak v celi Italiji so pisali o štrajku rudarjev v Raiblu, o tem, kako so se poslabšale ža rudarje razmere, odkar je Pertusola Vzela v afito Raibeljski rudnik, kako se Rertusola ne briga za asiguracijo, da bi bilo delo v rudniku varno in brez nesreč, kako je hotela Pertusola stare rudarje kar Odpustiti iz službe in jih pometati na cesto z majhno indennità,, katero bi lahko v par mesecih pojedli.
Uve leti se je vsa Furlanija brez razlike Partij razburjala, zaradi nehumanega, hekrščanskega postopanja z rudarji v Raiblu, zaradi izkoriščanja družbe Pertusola, ki je hotela kar naenkrat obogateti. Po vsem tem dveletnem boju furlanske jav-hosti proti Pertusoli, pa pride Comunità carnica, ki poziva vlado, naj da v dolgo-fetni afito raiblsko miniero, da bo lahko ®e dolgo vrsto let izkoriščala i rudarje i rudnik.
Kaj ni v Italij nobene druge rudarske družbe, ki bi imela več razumevanja za socialne probleme in več kapitala, da bi lahko brez prevelikega izkoriščanja administrirala rudnik v Raiblu? Ali ne bi mogle en oddelek poldržavnega IRI podjetja prevzeti Raibel?
Ne moremo biti indiferentni, kdo bo dovi gospodar Rabeljskega rudnika. Ko
je drigiral Rabeljski rudnik znani ing. Nogara v korist neke angleške družbe, niso bile tam dobre razmere, toda z novo družbo Pertusola, so prišli minatori, kot se reče iz dežja pod kan. Sedaj bi rekli temu, da ima v rokah rudnik primitivni roparski kapitalizem v prvi fazi, a poprej so ga imeli kapitalisti v svojem najvišjem stadju. Torej na vsak način iz slabega na slabše.
Sedaj razumemo zakaj smatrajo celo v mladih demokrščanskih krogih ljudi okoli Comunità carnica, zlasti starega predsednika Gortanija za konservativne. Rudarji v Raiblu so doma iz Kanalske doline, iz doline Bele, Kamije, Furlanske Slovenije in pa iz Gornje Soške doline. V vseh teh hribovskih krajih ni skoro nobene industrije, in zato morajo ljudje iskati delo drugod v emigraciji. Zato so se najbrže ljudje okoli Comunità carnica zavzeli zato, da bi Governo dal demanjal-ni rudnik Raibel v dolgi afito, da bi bilo v njem zaposlenih še več ljudi. Toda pri takih pogojih izkoriščanja kot je sedaj, je pa že boljše, da gredo naši ljudje v Francijo in drugam, kot pa da bi jih doma izkoriščali. Težke domače socialne razmere zlasti nezaposlenost ne smejo opravičiti intervencije za socialno krivične razmere v domači minierski industriji.
Odkritje spomenika Simonu Gregorčiču v Kobaridu
V nedeljo 24. maja ob 10. uri se bo vršilo slavnostno odkritje spomenika Simonu Gregorčiču. Govorila bosta Ivan Regent in France Bevk. Sodelovali bodo: godba na pihala iz Anhovega, mešani in moški pevski zbor iz Kobarida, zbor primorskih študentov »Vinko Vodopivec« iz Ljubljane. Recitator Jože Tiran iz Ljubljane ter domači recitatorji.
Popoldne od 3. do 4. ure bo v Kulturnem domu pevski koncert primorskih študentov, ob 5. uri pa promenadni koncert godbe iz Anhovega na trgu.
Obenem bodo preuredili grob pesnika Simona Gregorčiča in njegovo sobo na Vršnem. Pravtako bodo preuredili tudi okolico bivše partizanske bolnišnice in pot do »Gregorčičevega slapa«, ki se nahaja v romantičnem kotičku ter prosto pada kakih sto metrov globoko. Tu je pesnik čestokrat iskal miru in počitka.
Veličastni Gregorčičev spomenik je izdelal kipar Jaka Savinšek iz Ljubljane ob sodelovanju J. Renka, Ulili pa so ga v Zagrebu.
Na zaključno nedeljsko slavje 24. t. m. v Kobaridu bo prišlo k odkritju spomenika tudi večje število zamejskih Slovencev.
Med Italijo in Jugoslavijo je bil sklenjen letos, kot vsako leto, meseca marca trgovinski sporazum (accordo). Ker gre za sporazum in ne za diktat, so bila pogajanja dolga. Ukazoval ni nihče in imata zato od novega sporazuma koristi obe stranki.
Jugoslovani so dosegli z novim sporazumom, da bodo izvažali 80% svojih artiklov v Italijo brez administrativnih omejitev. S tem pa bodo uvažali več blaga iz Italije, ker ga bodo mogli plačati z dobički večjega izvoza. Jugoslavija nima nasproti Italiji nobenih omejitev ne glede uvoza in ne glede izvoza. Kolikor več blaga lahko izvozi Jugoslavija v Italijo, toliko več lahko uvozi iz Italije.
Največ izvažajo Jugoslovani agrarne produkte in sicer meso. Zadnje čase je pa začela italijanska industrija kooperirati z jugoslovansko. Nekatere jugoslovanske fabrike delajo skupaj z italijanskimi in sicer iste artikle skupaj. Italijani dajo nekaj od svojega tehničnega znanja in prakse, nekaj Jugoslovani od svoje energije in delovne moči — poljabrikata tu, poljabri-kata tam.
Pred dvema letoma je dala Italija Jugoslaviji kredit od 30 milijonov dolarjev. Te dolarje so porabili Jugoslovani za investicije v nove industrije kot na pr. za jabri-ke avtomobilov v Kragujevcu, traktorjev v Kruševcu in Zemunu, šivalnih strojev v Zadru in tako dalje. Licence so italijanske. Dobiček od tega imajo Jugoslovani, ker so za teh 30 milijonov dolarjev postrojih celo vrsto novih velikih industrij. Dobiček pa imajo še več italijanski industrialci, ki dajejo stroje, tehnični mate-
I 4 HI 41
Smo v sredi maja, ko smo že vse posar krompir, sirak, grah in ko je že za ^thi največja nevarnost zavoljo slane 111 mraza.
Sedaj že nekako vemo, kakšna bo letos letuia, koliko bo sadja, koliko grozdja in ^°liko drugih kmečkih pardelkov.
Tičaci pojejo po grmovju, po oštarijah Placih so pa utihnili) politični govor-in ne obljubljajo ničesar več. Situala je postala tako huda, da bi jim no-eden ničesar ne verjel. Ekonomska kri-*a drži za vrat Furlanijo in našo Furiando Slovenijo in ni nobene perspektive, ^ bi postalo v kratkem kaj boljše.
° avtonomiji regione sedanja vlada ne *bara ničesar slišati. Na tiste pravedi-*d6nte za cone depresse pa ne dajo do-l> ker pomagajo le birokratom, ki jih
izdajajo ne pa nam kmetom in delavcem v naši deželi.
Dobivamo že prve rimesse od naših letošnjih emigrantov, ma te rimesse imajo manjše številke kot lani.
Na naših kamunih gre vse po starem, trpijo na večni suši svojih financ in zato ne bo zraslo letos skoro nič novih vodovodov, cest in drugih konalnih aktivnosti.
Kmalu bodo zaprli šole že na koncu maja in naši paglavci se letos spet niso nič naučili, ker so vse naše šole zanič, še nimar ne smejo spregovoriti v šolah nobene naše domače slovenske besede.
Nimamo nobenega upanja, da bi se v poletni ici in vročini kaj pametnega skuhalo iz sedanje mrtve sezone, iz krize in politične indiference.
Potres v Karniji
V nedeljo 26. aprila ob 13.45 uri, torej malo pred četrto uro popoldne smo tisti redki, ki smo bili pri lepem vremenu doma v Furlanski Sloveniji, čutili, kako so se potresle kredence in zaropotale šipe v oknih. Bil je potres, terremoto, in srce nam je od strahu bolj hitro tolklo. Pri nas v Furlanski Sloveniji ni bilo nobene posebne škode. Morebiti je kakšna izmed tolikih razpok, špranj in lukenj na naših starih hišah postala zaj milimeter bolj široka.
Rač pa so imeli pri naših sosedih v Karniji ne samo precej strahu, temveč tudi precej škode. Nekateri župani in poglavarji Karnielov govorijo o eni miliardi lir škode. Največ so trpeli kraji: Treppo Carnico, Zuglio, Ligosullo, Alta valle del But in sploh frakcije okoli Tolmezza. Za eno miliardo lir se hitro nabere škode, če hiše in hrami samo razpokajo.
Državna sottosekretarja Schiaratti in Gorlato sta bila, kot pišejo žomali, pri ministru za javna delà (lavori pubblici), da bi dal državno podporo, državne kon-tribute za poravnavo škode.
Žal nam je, da moramo že vnaprej povedati, da iz moke ne bo kruha. Kakšno vbogajme bodo, ja ali ne, že zbrali skupaj : nekaj bo orebiti dal Rdeči križ, nekaj prefektura, nekaj kakšna cassa di risparmio, ma vseglih. ne bodo mogli spraviti skupaj nekaj sto milionov lir, kolikor jih je potrebnih za najnujnejše popravljanje hiš. Tudi za lansko povodenj v Nadiških dolinah in v Kamiji o sicer spravili skupaj nekaj lir za vbogajme, ne pa, da bi poglihali kmetom škodo. V Italiji je vsako leto preveč takšnih potresov kot je bil sedaj v Karniji preveč takšnih
Walter Chiari e il Friuli
nitlmDmmulEIUtUUmtlimillUjlHUinum
mamilski kilihiii mi llslii« ii Jiiisbiiii
rial in licence ter pri tem služijo lepe denarje. Sedaj se pogajajo, da bi dali Jugoslaviji spet nov kredif. za iste svote, za nove industrije. Tako bo spet teklo industrijsko sodelovanje med obema državama in bosta imeli obe državi koristi, ljudje bodo pa imeli na obeh straneh več dela in zaslužka ter bo prijateljska kolaboracija postala preko ekonomskih afarov še močnejša in stalnejša.
Videmska provinca je na jugoslovanski meji in kljub temu nima naša provinca nobene prave koristi od te kreditne politike Italije do Jugoslavije. Mi že iz malega obmejnega prometa in vsakodnevnega življenja poznamo jugoslovanski . okus, njihove potrebe. In vendar delajo glavne dobičke z Jugoslavijo druge severno-itali-janske province in ne mi.
Un settimanale che si stampa a Roma è uscito, in questi giorni, con un articolo in prima pagina dal titolo «L’italiano s’annoia e non lo sa». L'articolo è tut-t’altro che stupido e si preoccupa di mostrare che, almeno all’apparenza, almeno nelle coscienze di quelli che si rifiutano di pensare; «l’Italia è tornata ad essere il paese in cui non succede nulla, ed in cui la felicità è possibile per tutti, perfino per coloro che la mattina non sanno se saranno capaci di conquistarsi un pezzo di pane. Hanno il conforto del sole e se possiedono una radio, o se vicino al loro tugurio c’è un bar fornito di televisione, hanno la risorsa d’empirsi le orecchie di canzoni e gli occhi con la favola settimanale di questa Italia soddisfatta dopo dieci anni di regime democristiano».
Dopo i bombardamenti anglo-americani son venuti i bombardamenti della propaganda: giornali legati al partito di maggioranza, giornali legati al governo, rar dio, televisione si sono divisi il compito di non far pensare gli Italiani, di distoglierli dalle più umane riflessioni sui più interessanti problemi ; il campionato di calcio, le sfortune matrimoniali di una attrice di grido o di una sovrana ripudiata, la volgarità dello spirito di Mario Riva, la pseudo-cultura di «Lascia o raddoppia», tutto serve per riempire la giornata degli italiani, per calmare quel tempo libero che li costringerebbe ad un momento di riflessione.
Eppure qualcosa, qualcosa di grave sta succedendo in Italia; e viceversa qualcosa che dovrebbe verificarsi non si verifica.
I responsabili della politica nazionale si rivelano di una leggerezza incredibile trascurando i più pressanti problemi di interna politica economica per conseguire l’apparente prestigio di una pseudo-partecipazione alla politica estera; il simbolo della inconcludente azione diplomatica italiana è senz’altro l’on. Giuseppe Pella, sempre pronto a recarsi là dove nessuno lo aspetta, sempre capace di fare dichiarazioni non richieste e senza senso.
E gli italiani stanno a vedere; già! non si può nemmeno dire che osservino; guardano indifferenti. Sono indifferenti ai problemi suscitati dalla conferenza al vertice polarizzante invece su Ginevra l’attenzione di tutti gli europei che, al di qua e al di la’ della cosi detta cortina di ferro, sanno come da quell’incontro possa nascere la pace o la continuazione della tensione internazionale.
Noi, per la responsabilità che ci viene dal pubblicare il nostro giornale, ci sentiamo impegnati a richiamare i nostri lettori affinchè non si lascino «drogare» dalle spiritosaggini di Walter Chiari, e si sforzino di farsi idee percise su quello che si sta verificando.
Sappiano i nostri lettori scegliere le migliori fonti di informazioni e di commento ai fatti di politica estera ed interna, non pretendano che il nostro modesto quindicinale, ad esempio, possa dare un resoconto esauriente di ciò che a Ginevra accade. Noi abbiamo infatti problemi del tutto particolari che sentiamo di dover trattare, anche a costo di sembrare (ma non lo siamo!) insensibili all'importanza delle grandi questioni, anche a costo di riuscire monotoni nel ritornare su gli stessi argomenti.
II nostro discorso sta evidentemente scivolando (e chi ci segue se ne sarà ben accorto ! ) sulle cose di casa nostra , sui problemi riguardanti la regione e il re-
povodnji, kot je bila lani pri nas, da bi jih mogla država plačevati.
Iz solidarnosti nam je žal za Kamieile, ker vemo, kakšna velika nesreča jih je zadela, ter da se iz te nesreče ne bodo mogli izkopati. Vemo, da bodo morali iz razpokanih hiš po potresu hoditi na delo v tujino novi in novi emigrantski delavci, da si bodo le s trdim delom mogli postroj iti nove hrame drugje in ne doma v svojih dolinah. Hiše bodo doma razpadale sedaj še bolj kot so že dosedaj.
gionalismo. E questa volta, con soddisfazione, osserviamo che il punto di vista nostro, quello di battaglia contro il centralismo statale, è condiviso da un settimanale di grande tiratura, da uno di quei rotocalchi che entrano anche nelle case della borghesia conservatrice.
Dice infatti Marmidone su «L’Europeo» che il conflitto per l’Alto Adige si riduce al cozzo tra la mentalità federalistica, quale è quella austriaca, storicamente formatasi nelle autonomie regionali, e uno stato centralistico quale è quello italiano, formatosi sul modello napoleonico. Quando lo Statuto per l’Alto Adige fu infatti compilato, ad applicarlo venne una massa impiegatizia guidata da prefetti, che hanno il centralismo nel sangue e considerano delitto di lesa patria tutto ciò che vi deroga, anche quando è autorizzato dalla legge.
Gli italiani hanno da troppo temoo ormai disimparato che cosa siano le libertà regionali e quindi stentano a riaffiatarsi all’idea che la capitale dello stato non è
10 stato e che il capo dello stato non è
11 sovrano assoluto.
Orbene gli italiani devono rendersi conto che l’Alto Adige è un lembo del Tiro-Io, dove tutto, perfino la natura, parla il tedesco. Oggi che gli Stati nazionali sono in decadenza e una coscienza europea bene o male si sta formando, non ci sarebbe niente di mostruoso che un pezzo di terra austriaco restasse nel territorio della Repubblica Italiana; ma è necessario un esame di coscienza da parte dei governanti, italiani, è necessario che l’autonomia dell’Alto Adige diventi, da teorica, realtà concreta.
Non si deve però credere che, con ciò, noi del Matajur siamo disposti a far causa comune con quelli dell’Alto Adige; sappiamo bene che essi, regionalisti nell’animo son pur sempre stati avvelenati dal nazismo e che quindi i loro metodi risentono di questa loro recente malattia. Se quelli del Sud-Tirol avessero scelto altre tecniche di protesta, una parola di incoraggiamento da parte nostra non sarebbe mancata; stando le cose invece- così come stanno, a loro noi non abbiamo niente da dire. Vogliamo invece rivolgersi agli uomini del governo italiano e dire loro qualche cosa: «Voi avete paura che la situazione altoatesina diventi una cancrena incurabile ; la colpa è vostra !
E state attenti che anche la situazione friulana e delle minoranze linguistiche del Friuli non diventi più grave di quello che è».
La situazione friulana non può diventare peggiore senza che il malcontento dei friulani, e di coloro che da secoli vivono con loro in cordialità di rapporti, si manifesti in forme tutt’altro che corrette. Si badi bene che non è nostra intenzione d istigare nessuno ad atti inconsulti; ma ci sembra che le nostre genti, tradizionalmente pazienti, ad un certo momento perderanno questa virtù.
E’ ben noto, per esempio, che le grandi simpatie di cui urna volta godeva in Friuli il sen. T. Tessitori Oggi non esistono più; e perchè? perchè il detto senatore, lasciata dietro le spalle la sua maturità ed entrato decisamente nell’età senile, ha ormai rinunciato a battersi per l’autonomia.
Quanti sono i friulani che ogni anno lasciano le loro case per guadagnarsi faticosamente il pane? e quanti sono nello stesso tempo i meridionali italiani che si insediano ad Udine e nei migliori centri dèi Friuli sotto la protezione delle autorità costituite?
E’ questo un problema che deve essere risolto nel quadro della concessione dell’autonomia speciale al Friuli; sappiamo bene che l’art. 16 dice che ogni cittadino può «soggiornare liberamente in qualsiasi parte del territorio nazionale», ma non ci pare che questa espressione della costituzione possa essere invocata per togliere il lavoro ai friulani. Il Friuli è veramente «area depressa» e chiede la sua autonomia per difendere la propria gente, per realizzare iniziative economiche a vantaggio esclusivo dei suoi figli.
k //////Zžž n n • ■;
NEME
Neme, najbolj zapuščen komun
Nove določbe za obmejni promet
V prostorih županstva v Čedadu se je sestala tehnična komisija lokalnin obmejnih organov, da bi se pomenila o praktični izvedbi sklepov, ki jih je mešana komisija sprejela na zadnjem svojem zasedanju v Vidmu.
N» tem sestanku so se italijanski in jugoslovanski obmejni organi sporazumeli predvsem o dveh bistvenih točkah. Prvič, da bo sklep o možnosti različnega prehoda obmejnih blokov stopil v veljavo 20. t. m., in drugič, da bodo imetniki obmejnih propustnic lahko stopali in izstopali skozi različne bloke, ki so na določenem sektorju.
V praksi to pomeni, da se bo prebivalec videmskega področja, ki bo odpotoval na sosednje jugoslovansko področje ha bloku pri štupci, lahko vrnil na kateremkoli bloku na področju videmske pokrajine, če pa bo odšel preko meje na kakšnem bloku tržaškega ali goriškega področja, se bo lahko vmil nazaj na katerem koli bloku tega področja. Isto velja tudi za prebivalce tržaške in goriške pokrajine, ki imajo propustnice.
Tako bo torej ta sklep stopil v veljavo in ga bodo začeli praktično izvajati v sredo 20. t. m., kar bo nedvomno znaten doprinos k nadaljnemu razvoju obmejnega prometa.
TAJPANA
NOVA CJESTA KRNAHTA -VISKORSA
Preteklo nedeljo so inaugurali novo cjesto, ke na veže Kmahto z Viskoršo. Cjesto so nardili tu dvje zimi domačini s kontributom, ke ne ga dala foreštal.
GORJANI (MONTENARS)
NOVA ŠKUOLA U IZOLI
Končno bojo u Gorjanih risolvili alo important problem zidanja nove škuole. Te dni ne uzela impreza Mingotti iz Vidma u apalt djelo, ke na če začeti prece. Impreza Migotti ne parpejala za sabo še djeluce, zavoj tega, ke tle par nas na jih nje mogla obrjesti. Tej, ke to e u-sjem znano, naši judje so sòusje po svje-tu u emigraciji.
Narditi no če velik lokal an itako bojo unili dvje škuoli tu 'dno, to iz Sv. Jurija an to iz Izole. Anjelé no majò tu Izoli šest klas, kjer no uče štjeri maeštri, otruok to e usjeh skup 80, a, aule so samo tri u lokalilh komuna. U Sv. Jurju so pa samo tri klase, kjer to e nih 20 otruok, maeštro u e pa 'dan. Novi loka-liji no če beti zlo modemi an no če ko-štati 17 milijonu lir, mobilji pa 1.150.000, za kar e komun uzeu 'dan preštit od »Cassa Depositi e Prestiti«. Prožet e na-redu ahitekt Pasiolo iz Vidma.
Do sedaj so dobivale v naši provinci zlate medalje za več kot 40 let službe navadno le kakšne stare učiteljice, zdaj pa, ko so dobre zveste dikle postale redke, ko jih ni več mogoče dobiti, so se spomnili, da bi bilo dobro dajati medalje tudi di-klam.
V Vidmu so 19. aprila premjali z zlatimi in srebrnimi medaljami dikle, ki služijo v Vidmu in raznih krajih bližnje Furlanije. Zlate medalje so dobile tiste dikle, ki so v službi pri isti familiji od 46 do 54 let nepretrgane službe, nimar pri eni familiji. Srebrne medalje so dobile tiste dikle, ki so v službi od 25 do 45 let nepretrganega dela. To festo so oblasti imenovale »La festa della fedeltà«. Med prem j animi diklami smo opazili samo dva priimka dikl, ki bi bile lahko iz hribov naše Furlanske Slovenije: Ena se je pisala: Jacumin, druga pa Ellero. Takšna bi bila lahko dva stara naša priimka.
Mi imamo tisoče dikl, ki delajo po svetu že desetletja, ki so po mestih že toliko časa, da se nimajo že kam vrniti. Na tisoče zlatih in srebrnih medalj bi morali razdeliti med naše dikle, ki delajo po svetu.
Nobeden se pa ni vprašal ali so pa padroni zvesti, fedeli nasproti svojim di-klam, ali ne uganjajo kaprice in so jih nagnali po kapricih raznih šjor. Mislimo, da bi bilo zelo malo takšnih dobrih poštenih gospodarjev, ki bi zaslužili zlato medaljo za pošteno in dobro zvestobo nasproti svojim diklam.
Casi so sedaj spremenili in sedaj lahko dikle odpovedujejo službe in si iščejo druge službe. Zato so pa nekateri krogi izmislili medalje, da bi na tak način zadržali dikle v službah. Toda ekonomski zakoni sedanjega življenja so tako železni, tako trdi, da ne bodo z medaljami pridobili nobenih novih dikl več. Nimar bolj
Neme to je dan komun najbuj velikih Furlanije an leži med Čedadom an Cento. Pred nekaj desetletji ne ba tle cvetoča ekonomija an dokaz temu to je, ke pred 30. Ijeti ti judje skuažej njeso poznali emigracjoni.
Med zadnjo svetovno uéro so Neme na-cifašisti popounoma požgali. Zverinska furja okupatorjev na nje ošparala maje-dnemu; stotine judi so odpejali u njem-ška koncentrijska taborišča, od koder se jih velika part ni več uamila. Ostali judje, ki so utekli intemamentu, so se skrili u druge kraje Furlanije an u gorske vasi Furlanske Slavje. Neme so potem okupale horde kozaku, ki so sarvijali nacistom, an ostali na tjem kraju use do konca uére. Od Ijeta 1944 do pomladi 1945 judje iz Nem njeso smjeli stopniti u svojo vas.
Po liberacjoni so se judje varnili med pogorišča suojih domov an počasi začeli djelati nove hiše u speranči, de jim bo nova republika, ke ne nastala s takimi žrtvami, dala posibilitat, de si bojo u kratkem času pardobili tuò, kar so zgubili med uéro. Na žalost pa ti judje, ki so bli itako tardo kolpidi, njeso nič ote-njili. še nas, ko je preteklo žej 14 Ijet od liberacjoni, vidimo u Nemah še sim-pri, desetine požganih hiš, zatuò ke judje jih njeso mogli obnoviti. Najbuj pa nas prizadene, kar ve merkamo na statistike censimenta od popolacjoni tega komuna. Ce ve konfrontamo podatke censimenta, ki so ga nardili ljeta 1921, tuò to je šobit po partvi svetovni uéri, vidimo de so ble( Neme taboto še zlo velik komun, saj je ta štel 6167 judi, ljeta 1951, kar e bi zadnji censiment od popolacjo-na, pa so naštjeli samo 4391 judi. Kon-front tjeh podatkov u nam bašta, de vidimo kaj so tarpjeli težje judje an kako ne demokracija kristjana, ke na nas governa žej tekaj ljet, pozabila ta komun. Trideset parcentualni padec popolacjona u 30. ljetih to je vidna prova u kakšnem dišperanem stanju u se obrenče te komun, če ve marnò pred nami, de je u tjem času popolar j on cjele videmske province narastla za škuažej 10%.
bo potreba spoštovati novo postavo o hišnem personal u. Pa ne samo to. Pokazati po potreba do dikl dobroto in pravo enakopravnost.
Krivice v Čedadu in Spetru
Zdaj ko so dobili vsi komuni v Furlanski Sloveniji pravico, da jih smatrajo za pasivne, za cone depresse, zdaj je prišel na vrsto še Čedad, glavno mesto našega mandamenta. Ubogi Čedad se mora zdaj boriti kot kakšna Dreka ali pa Tipana, da ga proglasijo za cono depresso. To je en dokaz več, kakšna strašna kriza davi Furlanijo. Lahko si predstavljamo, če hoče biti nekdaj, gosposki Čedad cona depressa, če računa, da bo pridobil privilegio, da ga oprostijo nekaterih davkov za nove industrije in meštirje, da je potem res žalostno. Kakšne privilegije bi morala dobiti šele Dreka ali pa kateri drugi naš komun gori v bregih. Industrija v Čedadu je skoraj vsa kaput in tisto malo cementne industrije ne bo dolgo vzdržalo. Pri nas v Furlanski Sloveniji imamo Speter v Nadiški dolini, ki je na robu falimen-ta. Fabrika za nacionalistične fraze in izmišljene denuncie ne dela več ter drugega ni na razpolago v centru Nadiških dolin. Imamo nekaj profesorjev in učiteljev na naših šolah v Spetru, toda ti se vozijo vsak dan v mesto in jim ni mar za naše življenje. Ljudje iz hribovskih vasi si pomagajo vsaj kakor znajo, pa magàri če spuščajo dušo v minierah in mokrih grapah za bonifike. V špetru so pa bili boljšega navajeni in ne morejo sedanje slabosti prenašati. Tudi naši ljudje v Spe-tru bodo prišli do pameti, da bo treba napraviti nekaj hitrega in čisto novega, da se rešijo. To, kar je sedaj, jih ne more rešiti pred popolnim falimentom.
Zlo to nas marveja, de nekatjeri do-
čas košnje je pred vrati an sada judje iz Trčmuna najbuojš prodajajo svoje grablje. Pejejo jih na čedadski trg an tud po okuoliških gorskih vaseh. Tale mjesac bojo prodal use kar so jih nardil čez zimo, an še lahko, ker grablje so tajšen predmet, de se lahko zlomijo an zgulijo, če se z njimi djela.
Preča kar bojo prodal svoje zaloge bojo trčmunčani spet hodil okuol kupovat ljes, ker u domači okuolici ni primernega. Za izdelovanje grabelj nucajo namreč tri varste lesa: iz oreha izdelujejo glov-nik, iz dr j ena zobe, grabišče pa je ljesko-vo. Torej je trjeba precej truda, de judje do zime parpravijo ves potrjeban mate-rjal, ki ga muorajo potle še posušit an razrjezat. Usedno pa prodajajo svoje iz-djelke po zlo nizkem kupu, saj ne uprae šajo več kot 250 do 300 lir za usake grablje. Kjer djela usa družina cjelo zimo, sevjeda ob prostem cajtu, jih lahko hardijo kakih 100-150, ves zimski zaslužek družine bi bil takuò 30 do 40.000 lir, pravzaprav precej manj, ker je trjeba odštjeti stroške za ljes, ki ga kupujejo po navadi u Idrijski dolini, an za prevoz na trg.
U časih so djelali več grabelj, ker je bluò poupraševanje dosti večje. Donas vidimo cjele gorske planote nepokošene, ker so se judje izselili u eštero an par hiši manjka djeloune moči. Tud po furlanski raunini kupujejo nimar manj grabelj, ker imajo tu skoraj pousod kosilne ma-kine, ki tud grabijo. U Trčmunu zatuò ta mala obrt izumira, čeglih je ukoreninjena že več stoletij.
VROČA ZELJA
U Trčmunu so že 'dno ljeto brez duhovnika, ker je šu proč tist, ki je bil prej.
u se obrenče komun Neme.
Sada hodi maševat usako nedejo famo-štar iz Sovodenj. Trčmun je fara an pod njo spadajo tud vasi Cepletišče, Mašera, Jelina an Duš an zatuò hodijo k maši judje iz tjeh vasi.
Farani si želijo, de bi paršu nov duhovnik an de bi bil Slovenj, de bi se( z njim zastopil. Trčmun je zapuščena vas, ležeča visokò u brjegu, zatuò se judje radi obračajo na duhovnika ne samo iz dušnih potrjeb, ampak tud za mu razložit usakdapje težave.
Sada je razpisan konkors za mjesto famoštra u Trčmunu. Judje si vroče želijo, de bi jim škdfija poslala tajšnega duhovnika, ki bi z njimi govorili slovensko. Posebno stari judje so obupani, ker donas ne morejo razložit svojih duševnih težav, takuò kot jih čutijo.
POROKA. Poročila se je Rozina Petri-čič iz Trčmuna s Kanalac Aldom r Zefcu iz Kanalca pri Grmeku. Mlademu paru želimo dost sreče u skupnem življenju.
ČEDAD
NESREČA NE POČIVA
Pierina Sibau iz Sv. Lenarta je muoiala iti u špitau, ker si je zlomila čampno nogo. Ozdravila bo u 40 dneh.
Anita Vazzaz iz Tipane se je močno urjezala z rončejo, kar je nesla iz hoste brjeme darv. Lokalni zdravnik ji je rano zašil in bo ozdravila u 15. dneh.
Pio Salamant iz Salamanta pri Pra-potnem je padu z motorja, ker je med vožnjo gledau za enim fazanom, ki je biu par cjesti. Pri padcu se je močno udaru u glavo an zatuò so si zdravniki pridaržali prognozo.
Usjem ponesrečencem želimo, da bi preča ozdravili.
SV. LENART SLOVENOV
KONTRIBUT PROVINCIJE AN KOMU- | NOV ZA CJESTE
že smo pisali, de je konzorcij za uzdar-ževanje c j est u dolinah Aborne, Arbeča an Kozice sklenu, de bojo ljetos asfalti- ! rali nekaj cjest, za tikere bo dala pro-vincija 50%, ostalo pa posamezni komuni, skuozi tikere vodijo cjeste. Predlog konzorcija so komuni sparjeli, stroški pa so razdeljeni takole: provincijalna administracija 50"o (4.850.000 lir); komun Sv. lenart 16,50°o (1.650.000 lir); komun Sv. Peter Slovenov 13,95% (1.353.150 lir); ko- j mun Grmek 6,70% (649.900 lir); komun j Sovodnje 6,30% (611.100 lir); komun Dre- j ka 3,60% ( 349.200 lir) ; komun Srednje 2,95% (286,150 lir). Use skupaj bo koštar lo 11.700.000 lir.
POROKA. Poročil se je Kjuk Natale iz Hrastovja z Bukovac Silvijo iz Topolovega. Novoporečencema želimo dosti sreče na skupni živi jenski poti.
SMRTI. Umrla je 62 ljetna Emilija Trušnjak iz Kjabaja, ki je bla omožena u Dolenjanem. 15. maja je umrla Alojzija Černetič-Penkorjeva iz Gorenje Mjer-se, stara 74 ljet. žlahtam rankih izrekamo naše sožalje!
DOBAR JAGER
že večkrat smo pisal, de se u jeseni an na pomlad parkazujejo u naši okuolici divji prašiči an de djelajo veliko škodo na puojih. Tud ljetos so jih judje vidli an njive so ble use razrite. Pretekli tje- I dan pa se je jagru Gildu Terlikerju po- j srečilo ubiti kar tri u Jagnjedu. Divja svinja je vagala 150 kil, mladiča pa po 20 kil usak.
U kratkem bojo inaugurai nov otroški vrtec u Kozici, ki so ga začel djelat lansko ljeto. Lokali so zlo veliki an moderno urejeni. Stroški za tisto djelo so znašali okuol 8 milijonov lir, ki jih je kril eno part komun, drugo pa država.
PODBONESEC
UŠAFAL SO MRTVEGA
Po usej naši okuolici se je hitro razširila govorica, de je na brjegu Podnasa blizu Landarja zagledu njekšan otrok martvega človjeka. O tjem so bli hitro informirani karabinerji, ki so preča začel raziskovat. Neznanca so identificirali za 46 ljetnega Ivana Trinka doma iz Bjač, ki je šu od duoma pred 20. dnevi. Preiskava je dognala, de se je mož ponesreču, kar je sjeku drjen za djelat grablje. Pa-du je iz neke skale, na kat j ero je splezu, de bi odsjeku vejo an takuò tragično u-mru u prepadu. Truplo rankega so prenesli u martvaško kambro u Landar, kjer so ga tud pokopal.
TAVORJANA
NEDELJSKI AVTOBUS TAVORJANA ' VIDEM UKINJEN
Avtobusno podjetje Bosa sporoča, da bo nedeljska linija Tavorjana - Campej -Videm od dne 17. maja pa do 13. septembra ukinjena.
PRAPOTNO
Provincialni svet je na svoji zadnji seji sklenu dati našemu komunu kontribut 800.000 lir za uzdarževanje cjeste Ibanar Podarskije.
SV. PETER SLOVENOV
MALI OBMEJNI PROMET APRILA
Mali obmejni promet (piccolo traffico di confine) med Italijo in Jugoslavijo j® bil tajšenle skuozi naše bloke mjeecft aprila:
Skuoz blok u Štupci je bluò 6.925 prehodov (1343 iz italijanskega kraja ih 5.582 iz jugoslovanskega).
Skuoz Učjo je bluò 454 prehodov (64 iž italijanskega kraja in 390 iz jugoslovanskega).
Skuoz Most na Nadiži (komun Tipana) je bluò 1.208 prehodov (18 iz italijanskega kraja in 1190 iz jugoslovanskega).
Skuoz Polavo pri Ceplatiščih (komun Sovodnje) je bluò 538 prehodov (v 78 iz italjanskega kraja in 460 iz jugoslovanskega).
Skuoz Solarje pri Dreki je bluò 1.456 prehodov (494 iz taljanskega kraja in 962 iz jugoslovanskega).
Skuoz Klinac je bluò 324 prehodov (68 iz italjanskega kraja in 236 iz jugoslovanskega).
Skuoz Mišček je bluò 964 prehodov (648 iz italjanskega kraja in 316 iz jugoslovanskega).
Skuoz sezonski blok u Robediščih ie bluò 1204 prehodov (42 iz italjanskega italjanskega kraja in 8 iz jugoslovanskega).
Usega skupaj je bluò mjesca april» 13.123 prehodov.
REZJANSKA DOLINA: POGLED NA OSOJANI
«li i ili i u i li in i im i ■ i ii ■ ii ■ in ii 11 ■ lili ■ 11 ii 11 iiiii.iii 11111 it 11 ii 11 ■■ 111 ii m uni iiiiinii im iiniii n n
Medalje kot limanice
mači visoki demokristjanski pohlavarji si njeso maj zastavili uprašanja kako izbuojšati ekonomijo komuna Neme. Iz naših krajev je na primer predsednik province Candolini an še senator Tessitori je povezan z Nemarni s parantadjo. Kakor znano je u Nemah demokracija kristjana mjela zadnja ljeta simpri dosti sučesa par votacjonah, zatuò ke so ubogi judje, ke no majò bizunjo pomoči, vjervali obečam. Zdi se paj, ke so judje kapili, de s tako politiko ne bojo paršli delčč an de se kondicjoni ne bojo kambjale fin ke no bojo m jeli governo tu rokah demokristjani.
U Nemah to je nas buj slabo koj pred 30. Ijeti an še se slabša ekonomsko stanje. Venča part judi, ki so si nardili hišo, so soute zaslužili u dalnem Cameru-mu, u Belgiji, Švici, Franciji an drugih statih, kjer so mogli obrjesti djelo.
Podatki censimenta od popolacjona, razdeljeni po posameznih vaseh, ke ve tle pamašamo, naj nam bojo rat, de si
1921		1951	dif.	%
Neme	3380	2472	908	26
Gorenja Cmeja	392	234	158	40
Dolenja C mej a	295	131	164	55
Dobje	204	138	66	33
Gorenjene	143	59	84	59
Samotne hiše				
(Crneja) (1)	—	82	—	—
Vizont	425	316	109	25
Krnice	409	317	92	23
Torlan-Ramandol	780	508	272	32
Konalič	139	134	5	4
Komun Neme skupaj	6167	4391	1858	30
(1) Samotne hiše njeso ble par censi-mentu ljeta 1921 štjete posebej anu no spadajo Gorenji an Dolenji Cmeji.
Za Neme ljeušega narditi u študja naš komun Spendati kakih 20 milijone lir. Z drugim krajem pa ve marnò vasi u gorskih krajih, ke no ne udurajo Spendati še 'dnega franka za posuti no mar pjes-ka ta na cjesto. Vizont, Dobje, Gorenje-ne, Kamica so vasi, ke še zanje no ne vjedó našje njemejski pohlavarji.
nardimo kuadren u kakšnih kondicjonah
m niti ii i n i urni imi i n n n mn 1111 n n n i n n h i n i n 11 i i 111 n 1111111 m i n m 111 n i i rm i n i im • > 11 * i i n i.
SOVODNJE
U Trčmunu nimar manj grabelj
* V jeziku premilem on prvi iz vseh, o, čujte, nam knjige je pisal. «
(1856-1912)
odnton odsK0X
Dne 10. junija bo minilo 47 let, kar je umrl v Ljubljani naj večji slovenski epski pesnik Anton Aškerc. Doma je bil iz Globokega pri Rimskih toplicah; šolal se je v Celju in Mariboru in služil kot duhovnik na Spodnjem štajerskem. Ko je leta 1899 stopil v pokoj, je postal mestni arhivar v Ljubljani.
Višek Aškerčeve pesniške tvornosti pomeni njegova prva zbirka pesmi, ki je izšla. 1890. pod naslovom »Balade in romance«. Bogastvo motivov, pretresljive snovi in dramatičen način izražanja odlikujejo te pesmi, ki so najbolj dovršen izraz slovenskega realizma v epski poeziji in hkrati najvarnejša izpoved tedanje napredne miselnosti. Mnogi so poznali pravo vrednost Aškerčeve poezije in z nav-■dušjem o njej pisali, naletela pa je na hud odpor zlasti zaradi snovnih motivov pri katoliškem ideologu škofu Antonu Mahniču, ki je hotel zatreti vse kali liberalizma in socializma iz slovenske kulture. Medtem ko je Mahnič s svojimi napadi mehko čutnega Gregorčiča duševno strl, je vzbudil v Aškercu odporen duh.
Motive za svoje balade je Aškerc zaje-rnal iz burnih časov slovenske preteklosti : Ilirska tragedija, Atila in slovenska kraljica, Brodnik, Slovenska legenda, Napoleonov večer, posebno pa se odlikuje venec balad Stara pravda, tragedija slovenskih kmetskih puntov. Bogat vir so mu bila tudi narodna izročila; Mejnik, Godčeva balada, Botra, pa tudi socialno trpljenje in socialne krivice. Sem spada-
jo: Anka, Delavčeva pesem o premogu itd.
Dosti je v Aškerčevi poeziji tudi satire; zanimive so zlasti parabole, s katerimi odgovarja Mahniču. Glede na svojo široko izobrazbo je od vsega začetka pesni-kovanja pokazal globoko filozofsko noto: čaša nesmrtnosti, Prva mučenica.
Ostra borba z Mahničem je Aškerca zavedla v tendenco, zaradi česar trpi u-
metniška vrednost njegovih kasnejših del. Iz vsega svojega obilnega dela izstopa Aškerc predvsem s svojimi baladami in romancami, ki ga predstavljajo kot velikega pesnika, ki nima tekmeca.
Kljub raznim pomanjkljivostim v izrazu in kljub ideološki enostranosti, pa je bil Aškerc močna samasvoja osebnost, najnaprednejši duh ob zatonu 19. stoletja tik pred nastopom moderne.
Aškerčeva epika, ki ji je naloga, da poudarja moč, borbenost, samozavest je našla tudi primeren izraz v svežem, krepkem jeziku realista epika, ki ga je črpal iz vsega bogatega besednega zaklada, svojega naroda. Zato je Aškerčevo delo neminljivega pomena.
Naš dobri Petricič
ANTON AŠKERC:
Vaška lipa
v dolini za tremi gorami, na sredi slovenske vasi, na sredi med belimi hrami tam lipa košata stoji.
čigava je roka vsadila in kdaj jim to sveto drevo?
Noč vekov to tajnost je skrila; kdo ve še vaščanov za njo!
Pozabili vsi so že davno!
Le Jošt, ki je lani zaspal, o lipi istórìjo slavno — on sam jo je dobro še znal.
Pod lipoj je starec sedeval, ko mrak se je znižal do streh, mladini strmeči prepeval o starih, minulih je dneh.
»Tu doli — dostavljal je često — »za gozdom kraj naše vasi, tam grozne moritve je mesto, tam tekla junaška je kri!
»Turčinov ko listja in trave prihrulo na našo je vas, morilo, da v breg iz nižave joku se razlegal je glas.
»In vas porazivši divjali naprej na krvavo so pot, zaklad pa težak zakopali na poti so svoji odtod!
»In kje je zdaj? — Tukaj je v jami pod lipoj bogati zaklad!
A v znamenje lipa nad nami, da pridejo spet ga jemat.v.
Med nami furlanskimi Slovenci so zelo stari ljudje. Kako ne bi bili stari ljudje, ko pa moramo živeti skromno in solidno življenje v trdnem delu, na dobrem zraku. Imamo v Klenju starega Jusrča, ki nosi s svojimi 103 leti rekord starosti za vso videmsko pokrajino.
Tudi med našimi duhovniki so bili in so še stari gospodje. Ivan Trinko, naš duhovni voditelj v prejšnjih časih, je prišel zdrav in čil do 93. leta. Te dni praznujemo 60-letnico, odkar je duhovnik Josip Petričič imel svojo prvo mašo.
Kdo od nas, posebno starejših furlanskih Slovencev, ne pozna starega gospoda Josipa Petričiča, ki živi v Čedadu že 23 let kot kanonik čedajskega kapitlja. Rodil se je 1871 v Gornjem Bamasu in ima sedaj že 88 let.
Petričič je pravi ljudski duhovnik, ki ni nikoli zapustil svojega slovenskega ljudstva v Furlanski Sloveniji. Prvo mašo je bral že 1. 1899 in je tako marsikaj doživel v 60 letih svojega duhovniškega poklica. Kot pravi duhovnik se je nimar potegoval za pravice slovenskega jezika. Nimar je uporabljal slovenski jezik v cerkvi, pri molitvah, pri petju, v pridigah in drugih cerkvenih opravilih.
iini iiiiiim 11m 111 iiiiiiiiiiiiiiiuiiiiii i m m in illuminili in unirmi i n i i i min i un n m ninnili 11 runmrimi
Umrl je pisatelj Damir Feigel
Venula degli Siavi - Slavia llaiiana
Gli Slavi effettivamente sono entrati in Italia con gli Sloveni. Questi, allargando il territorio conquistato nelle regioni che oggi sono la loro più che millenaria patria, intensificando il loro ritmo migratorio, al più tardi nel corso dei secoli'VI e Vili, si sono spinti anche in varie zone friulane raggiungendo il Tagliamento e la valle della Resia con le loro «villae Sclavorum. Fu specialmente Carlo Magno che diede loro ampia ospitalità dopo esserseli resi tributari e averli convertiti al cristianesimo. In un successivo lasso di tempo, fra la fine del secolo IX e la metà del secolo X, le incursioni degli TJngari, qua premendo e là devastando, raforzarono la loro penetrazione. Una parte di loro è stata successivamente rincalzata o assorbita dall’elemento indigeno, ladino-italiano; UN’ALTRA, INVECE, SI E’ MANTENUTA QUASI INTATTA SINO AL GIORNO D’OGGI.
Agli Italiani, che con essi convivevano, questi Sloveni occidentali non sono certamente passati inosservati e documenti e memorie patrie ne offrono prove sufficienti. Ma é fenomeno di partecipazione regionale, che non va più in là delle sue ristrette aree. Solo nel secolo scorso studiosi e dilettanti di vario tipo ne fecero oggetto di cure particolari e da allora si parla di quella »SLAVIA ITALIANA« che glottologicamente può essere definita una semplice penisola linguistica slovena.
Lo squillo é partito da un prospetto topografico statistico di B. Bion-delli, Studi linguistici, Milano, 1856 oppure dagli Studi critici di G. Ascoli, usciti a Gorizia nel 1861. L’Offensiva fu iniziata da Podrecca con i suoi due, ormai «classici» volumi SLAVIA ITALIANA, Cividale, 1884, 1887, cui hanno fatto eco gli studi geografici di F. Musoni, i preziosi ma non sempre attendibili, materiali e studi linguistici di Baudoin de Còurtenay ed altro che figura in una non completa, ma ricca bibliografia veneto-slovena dl Zvonko A. Bizjak, BENE9KO-SLOVENSKA IN REZIJANSKA BIBLIOGRAFIJA in Trlnkov Zbornik, Trieste, 1946.
(Arturo Cronia: La conoscenza del mondo slavo in Italia. Padova, 1958 Istituto di Studi Adriatici - Venezia, pag. 62-63)
V četrtek, 30. aprila je umrl na Gradišču pri Prvačini primorski pisatelj Damir Feigel. Pokopali so ga v Dombergu. Na zadnji poti ga je spremilo lepo število ljudi, med njimi predstavniki kulturnega in javnega življenja iz Ljubljane, Gorice in Trsta.
Feigel se je rodil 18. julija 1879 v Idriji. V gimnazijo je hodil v Gorici, pravo je študiral na Dunaju, še pred koncem študija si je poiskal službo in se je posvetil organizacijskemu in književnemu delu v Gorici. Napisal je vrsto zabavnih knjig in ga uvrščajo med naše najvidnejše humoriste, poleg Murnika in Milčinskega. Urejal je koledar Goriške Matice, sodeloval pri Ježu, Osi, Kurentu in praškem Domačem prijatelju, po prvi svetovni vojni pa pri Goriški straži, Edinosti, Goriški mladiki in drugje. Po drugi svetovni vojni je bil odgovorni urednik »Soče«.
Damir Feigel je pisal predvsem vesele, humoristične in satirične zgodbe, ki kažejo globoko razumevanje človeških norosti, pa tudi bridkosti. Razen tega je pisal tudi pustolovske in fantastične povesti na znanstvenih osnovah. Po Feiglovih knjigah Slovenci še danes radi segajo, ker s svojo veselo vsebino privabljajo tako potreben smeh in dobro voljo.
nesančnem gledališču« na Dunaju premiera njene mladinske igre »Najlepša roža«. V Sloveniji so to igro prvič izvajali pred dvema letoma v Mestnem gledališču v Ljubljani. Dunajsko predstavo je uprizoril »Das Theater der Jugend«.
O uspešni uprizoritvi »Najlepše rože« na Dunaju so pisali tudi dunajski listi. »Arbeiter Zeitung« je o tem dogodku pod naslovom »Najlepša roža mladine« med drugim zapisala: »Mladinsko gledališče igra v Renesančnem gledališču »Najlepšo rožo«, ki jo je po stari korejski pravljici napisala Kristina Brenkova, iz slovenščine pa sta jo prevedla Joseph Kepold in Adolf Opel.
»Najlepšo rožo« je prenašala 30. aprila tudi nemška televizija. Za televizijo je »Najlepšo rožo« prevedla in priredila znana prevajalka slovenskih mladinskih tekstov Else Byhanova. Vsekakor je to velik uspeh mlade slovenske mladinske pisateljice, katere dela se uspešno uveljavljajo tudi v prevodih v tuje jezike.
„ Najlepša roža“ na Dunaju
Kristina Brenkova je že znana slovenska mladinska pisateljica, njeni mladinski spisi pa so znani tudi že naši mladini, saj od časa do časa tudi naš list prinese na mladinski strani njena dela. Dela dr. Kristine Brenkove pa niso znana samo slovenski publiki, prevedena so namreč tudi v nemščino. 20. marca ja bila v »Re-
Dve kozi
Dve kozi se srečata sredi brvi. Brv je ozka in zato ne moreta kar tako druga mimo druge.
»Ogni se!« reče prva koza.
»Ti se ogni!« odgovori druga. »Jaz sem prišla prva.«
»No, to bi bilo lepo, da bi se tebi ognila jaz, ki sem starejša!« vpije prva.
Beseda da besedo, nobena noče popustiti. Pa se v jezi zaletita druga v drugo s tako silo, da padeta z brvi. V mrzli vodi se shladita in se komaj rešita vsaka na svoj breg.
-AVV. CARLO PODRECCA
Slavia Italiana
Le Vicinie
DISTRETTO Dl S. PIETRO Raccontavo a pagina 43 della Slavia Italiana: »Addi’ 30 marzo 1884 io mi recai a visitare la Lastra di S. Pietro, la quale è di pietra grossissima; appoggiata » solido piedestallo ed ombreggiata da ùn gelso antico, in mezzo ad una piazzetta cieca, perchè i patres patria di una Volta evitavano alle loro deliberazioni i luoghi troppo rumorosi. Visto che io mi ero fermato a contemplarla, usci’ dalla sUa casetta prospettante un buon vecchio, H quale stimò di intervenire a dirmi, che si ricordava di aver veduto nella sua fanciullezza convenire la Vicinia intomo a UUeJla lastra per deliberare di tutti gl’interessi frazionali, e che soltanto nel 1833 1» sospettosa polizia austriaca riusciva a bandire quelle popolari adunanze.
Infatti per la diretta vigilanza dell’I.-Commissario, troveremo nel Distretto soltanto reliquie delle Vicinie.
A S. PIETRO Una reliquia degnissima di studio.
Nei Protocolli Giurisdizionali 29 giugno * testa di S. Pietro) 1778, 1788, 1792, 1795 c 1799, dopo la mutazione dei soliti offici
di Vicinia, leggesi che giusta l’antica cdn-suetudine si sortiva il bollettino per la monacanza (muini-santese) della Ven. da Chiesa Matrice dai terreni ad hoc contemplati.
Il Protocollo 2 luglio 1816 della Deputazione comunale di S. Pietro dimostra che (avendo la Vicinia perduta la sua forza legale) le tredici famiglie, proprietarie di quei terreni, continuarono ad eleggere, per annuo turrfo e per sortizio-ne fra esse, quel sagrestano.
Con la Commissariale 26 giugno 1823 N. 1162 IV, arbitrariamente se ne deferisce al nomina al Consiglio comunale.
Invece colla Delegatizia 23 agosto successivo N. 18296 - 1188 IV, ad evitare gli insorti »clamori, e dissensioni a dispetto dei nemici perpetui del buon ordine e della tranquillità« si richiamano le istruzioni italiche 15 settembre 1807, per le quali non al Consiglio comunale ma alla Fabbriceria spettava la nomina del Sagrestano, e si finisce col permettere l’antico modo d’elezione, salvo il beneplacito del Parroco e della Fabbriceria.
Donde successive ingerenze di questi.
dell’Amministratore ecclesiastico, della Deputazione comnuale, dell’I.R. Commissario, i quali per giunta escogitano che l’eligendo presti pieggieria.
Notevole in argomento il Rapporto 14 luglio 1833 al Commissario della stessa Fabbriceria la quale »trova di riflettere umilmente che per quanto solenni e magnifiche sieno le pieggierie, non bastano a garantire la decenza, proprietà, e la polizia nel servizio della Chiesa, cose che devono essere non dei Pieggi ma de’Non-zoli.«
Poi Ukase commissariale 2 giugno 1834, che crede di aver conciliato la semplicità antica colla burocrazia moderna, seguito però da un secondo 12 luglio 1835 N. 1343 IV, »che non permette la convocazione dei Masisti« se non dopo eseguite le condizioni del primo.
Convocazione 17 settembre 1835, la quale però non approderà ad alcuna conclusione.
Finailmente Convegno 3 febbraio 1841; e d’allora in poi i Capi di Maso o Terre-nari si riuniscono nell’ ufficio municipale, sorteggiano imo all’anno i tredici fondi privilegiati ed il rappresentante di questo dichiara ordinariamente di confermare il nonzolo già in funzioni.
Cosi’ l’annua elezione non riesce che ad un opportuno controllo alla condotta del nonzolo, il servizio della Chiesa si mantiene ottimo e la carica, stimata e lucrosa, rimane ereditaria nella stessa
Najprej je šel kot duhovnik za kaplana v Podklap, nato v Fojdo. Dolgo let je bil župnik pri Sv. Lenartu, kjer je doživel težke čase prve svetovne vojske. Od 1. 1920 pa do 1. 1936 je bil dekan foraneo v Spetru ob Nadiži. Tu je šel skozi najhujši čas fašizma, ko so fašisti zažigali slovenske katekizme in molitvenike, potrjene od škofa, kot da bi bili krivoverski. Kolikor poznamo nacionalistične muhe sedanje videmske nadškofijske kurije, je bil Petričič najbrže zadnji slovenski foraneo v špetru.
Malo let pred zadnjo vojsko je šel v Čedad za kanonika čedajskega kapitlja. Našel je tam ogromno dela, ki si ga je v svoji dobroti sam naložil. Pod fašizmom so tako napravili, da ni imel slovenski človek kam se obrniti v Čedadu, da bi dobil civilno in versko tolažbo v domačem jeziku. V starem špedalu ni bilo nobenega duhovnika, ki bi znal po naše po slovenski in zato je tukaj zelo veliko pomagal naš Petričič. Iz vseh vasi naše Furlanske Slovenije so prihajali in še prihajajo k njemu ljudje. Vsakega slovenskega bolnika je obiskal in ga po slovensko spovedal. Petričič je živel in živi samo za reveže. Celo življenje, tudi ko je imel že 85 let, se je vozil okoli na obiske s svojo staro bičikleto, ko so se vsi drugi že vozili najmanj z vespo ali lambretto.
Petričič je bil za višje cerkvene kroge v Čedadu in Vidmu živa priča, večni memento, kako se mora spoštovati materin jezik. Držal se je nauka in zgleda velikega furlanskega duhovnika msgr. Valentina Leva, ki se je bil naučil samo zato slovenskega jezika, da je lahko bil pravi ljudski duhovnik furlanskih Slovencev.
Nobeden od italijanskih duhovnikov v Čedadu in Vidmu pa ni do sedaj hotel posnemati ne zgleda Leva in ne primera Petričiča, da bi govorili z našimi ubogimi zapuščenimi ljudmi po slovenski.
Sedaj, ko je imel Petričič 19. marca svoj god in je prišel po dolgih letih obiskat svojo rojstno vas in svojo rojstno hišo v Gor. Bamasu, so prišli zraven mnogi duhovni in civilni gospodje ter ga proslavljali. Nikdar v življenju poprej jih ni bilo blizu in nikdar se niso z njim strinjali. Zato ga pa nobeden od njih ni tako proslavljal, kot bi ga moral, da bi se ravnal namreč po njegovem zgledu ter da bi spoštoval našo materino govorico.
Mi pa, furlanski Slovenci vemo, kaj je ogromnega za nas naredil v 60 letih svojega neumornega delovanja naš stari, ubogi nune Petričič. Koliko solza naših ljudi je utrnil in koliko ljudi potolažil, kako se ni nikdar sramoval svoje materine besede in kako je skozi slovensko besedo največ dobrega napravil svojim bolnim in preplašenim furlanskim Slovencem.
Najlepše bomo praznovali njegov jubilej, če bomo tako kot on, če bomo tako dobri drug do drugega kot on do vseh nas in če bomo tako ljubili slovenji naš jezik in se zanj postavili, kot je delal vse dolgo svoje življenje naš dobri stari Josip Petričič.
famiglia: quella dei Podrecca.
Sintomo dei tempi: la riunione del 12 aprile 1887 si voleva tenere intomo alla lastra di S. Pietro !
A S. PIETRO, CLASTRA, SORZENTO E VERNASSINO
Nei tre primi villaggi i capi-famiglia costruissero a loro spese le fontane e gli acquedotti, bandendo dall’acqua i pochi che non vollero concorrere nella spesa.
A S. Pietro questa deliberazione occasionò qualche lite, risolta naturalmente dall’Autorità giudiziaria, che non può capire simili cose, a danno dei vicini.
A Vemassino il semplice lievo di una pietra, perchè ritenuta di inciampo e pericolo a uomini e bestie, necessitò l’intervento dei RR. Carabinieri, suscitò processi, gridii, polemiche senza fine in tutti i giornali della Provincia e reclami al R. Prefetto, e provocò ora le dimissioni dello stesso Sindaco di S. Pietro, da cui quella Frazione dipende.
Tanto, nelle più piccole cose, la Vicinia si manifesta viva di fronte al Comune legale!
VERNASSO. — Nel Santuario della B. V. del Rosario la Vicinia dei capifamiglia si raccolse, coll’intervento del Commissario austriaco, per l’elezione dei Cappellani Zani e Querina, e nel 1875 per la nomina dell’attuale Cappellano Olemeo-cigh.
ANTRO. — La Vicinia col Parroco alla testa si riunisce nella Chiesa di S. Sillvestro e propone al Capitolo di Cividale la tema per la nomina del Cappellano.
TARCETTA. — La Vicinia, con carattere di conversazione famigliare, si raccoglie intorno ad una banca rinnovata su una via pubblica che forma angolo alla piazza.
AZZIDA. — A detta dei rev. Don Giuseppe Iussigh e Don Antonio Podrecca, la Vicinia conveniva regolarmente nel cortile di Visentini Valentino, in faccia alla Chiesa.
Anche adesso la si riunisce per la nomina del Cappellano.
MONTEMAGGIORE. — Ogni famiglia contribuisce un numero proporzionato ài membri, i quali devono aprire la strada traverso le nevi e mantenerla sgombra fino al prossimo villaggio, il quale fa altrettanto fino al successivo e cosi’ via. Nella nevicata straordinaria del marzo 1887 che interuppe tutte le linee ferroviarie del Friuli, mentre la neve ingombrò giorni e giorni persino le strade della città, dopo ventiquattro ore tutte le vie della montagna erano libere.
(Continua)
Prav posebno pažnjo pa zasluži ta mesec majski hrošč, ki ga moramo zatirati, kar se le da. Ta splošno znani hrošč, se prikaže proti koncu aprila iz zemlje in živi kakih 8 do 14 dni. Ker se pa ne pokažejo vsi majski hrošči naenkrat, jih vidimo celih šest tednov. V tem času često do golega obgrizejo drevesa in grmičevje. Cim je bila samica oplojena, samec pogine. Samica si naredi globoko jamico v rahli zemlji, izleže vanjo kakin 100 jajčec, od katerih jih je oplojenih le okoli 30, in nato tudi pogine. Po preteku treh do šestih tednov prilezejo iz teh jajčec ličinke, znani ogrci, ki živijo tudi tri leta pod zemljo in tam uničujejo koreninice rastlin. Da se prepreči oploditev in polaganje jajčec, je dolžnost vsakega posameznika, da, kjerkoli more, uničuje majske hrošče.
Na plan prihajajo tudi že prve listne uši, ki jih je treba tudi intenzivno zatirati.
E
E
0
Za zatiranje tega škodljivca je najprvo potrebno, da ga spoznamo.
Koloradski hrošč ali krompirjevec je približno 1 cm dolga, podolgovata, zgoraj izbočena, spodaj pa ploščata žuželka. Samec je navadno nekoliko manjši od samice. Zelo značilna je pri hrošču barva prednjih kril ali pokrovk, ki so svetlorumene ; vsako krilo ima po dolgem pet črnih prog. Po trebuhu je hrošč rdečkastoru-men. Opnasta zadnja krila so živo rož-
i.iiiiiii 1111 m m i m m m i f 11 mulinili m 111 iiiiiiiiiii ii ii niiiiiiiiiini iiiiniiiiiiiiiniii nun nn
Vlaganje jajc
Ker kokoši ne nesejo vse leto, moramo jajca shraniti tedaj, ko jih je največ, to je meseca maja, avgusta ali septembra. V maju so kokoši najbolj rodovitne in zato jajca najcenejša. V avgustu in septembru pa so jajca najboljša za vlaganje, ker se v tem času kokoši največ hranijo z zrnjem. Glede trpežnosti je vseeno, katerega meseca so znesena. Shranjujemo pa samo sveža jajca.
že najmanjša, skoraj nevidna poškodba na jajčni lupini lahko povzroči, da se nam pokvarijo vsa jajca, ki so vložena v isti posodi; zato jih moramo pazljivo prebrati. Lahko pa si pomagamo tudi takole: jajca denemo v čisto, mrzlo vodo in po nekaj urah postanejo sicer nevidne praske — temne.
Jajčna lupina ima drobne luknjice (pore), skozi katere prodre kužne klice, ki dobe v jajcu izvrstno podlago za razmnoževanje. Zato s kokošjim blatom onesnažena jajca niso za konzerviranje, pa tudi če jih prej umijemo, ker ostanejo na lupini škodljive klice, ki bi slej ko prej prodrle v notranjost.
DOMAČA SREDSTVA. Poznamo vlaganje v pepel, žito, seno in podobno. Jajca se drug drugega ne smejo dotikati. Za krajšo dobo 1-2 meseca shranjujemo lahko jajca na ta način. Dobro se tudi drže jajca, zavita v papir. Sveže tiskarsko črnilo ima oster duh, zato je za zavijanje časopisni papir manj primeren, ker se duh prenese na jajce.
JAJCA V APNU. Najceneje shranimo jajca v apnu. Tako konzervirana jajca se ohranijo najmanj šest mesecev, pa tudi leto dni. Na 20 litrov vode vzamemo 80— 100 dkg ugašenega apna. Oboje dobro zmešamo in pustimo v posodi teden dni. Brozgo vsak dan večkrat premešamo. Posodo napolnimo z jajci, nato jo zalijemo
z apnenim mlekom, ki ga prej precedimo. Sega naj 3—5 cm nad jajca.
JAJCA, KONZERVIRANA Z MAŠČOBO. Zelo preprosto ohranimo jajca za dva do tri mesece, če jih namažemo z vazelinom, kateremu smo dodali nekoliko sali-cila (0,05 odst.). To mešanico lahko naročimo v drogeriji ali lekarni. Plast naj bo tanka, paziti pa moramo, da je vsa lupina namazana in tako zamašene vse pore v lupini.
Druge maščobe niso primerne, ker postanejo žaltave. Jajca nato vložimo v primerne posode, škatle ali nizke zabojčke. Vsak teden jih obrnemo, da pride koničasti del jajca na vrh in obratno.
JAJCA, POTOPLJENA V KROP. Življenjsko dobo jajca lahko podaljšamo za 2 do 3 mesece tudi s tem, da ga za 10 sekund potopimo v vrelo vodo. Jajca položimo v cedilo, sito ali manjšo košarico, paziti pa moramo, da je voda res vrela, ko denemo vanjo jajca.
S tem postopkom zakrkne tanka plast beljaka, ki leži ob jajčni lupini in jo s tem popolnoma zapre. Klic, ki pa so že v jajcu, seveda s tem ne uničimo, zato tr-pežnost tudi ni daljša.
Za konzerviranje pa lahko kupimo tudi različna sredstva v trgovini in drogeriji. V tem primeru se moramo točno držati navodila.
POSODA ZA VLAGANJE Najprimernejše posode so: stekleni kozarci, porcelanasta posoda ali posoda iz poščene gline. Manjše posode zavežemo s pergamentnim ali celofanskim papirjem, da tekočina ne hlapi. Lahko pa zlijemo v posodo tudi 2 do 3 mm debelo plast olja ali parafina. Prednost ima parafin, ki se ne kvari, olje pa postane sčasoma žarko. Ce zlijemo na posodo tekoč parafin, se ta strdi in posodo popolnoma zapre.
natordeča, ki pa se, če hrošč miruje ne vidijo, ker jih pokrivajo pokrovke. Svetli rdečkastorumeni ovratnik ima 11 črnih lis, od katerih je srednja največja in ima obliko črke V.
Pomarančastorumena jajčeca so 15 milimetrov dolga, valjasto podolgovata, na koncu zaokrožena in so v kupčkih po 12 do 80 komadov, povprečno pa po kakih 30, tesno drug ob drugem pokončno prilepljena na spodnjo stran krompirjevega listja. Včasih jih samica odlaga na druge rastline in celo na zemljo.
Odrasla ličinka je približno 1.2 cm dolga, ima precej debel in navzgor izbočen ali grbast zadek, ki pa se proti koncu zoži. Mlada ličinka je rdeča, pozneje pa postane vsebolj svetlorumena. Le glava, ovratnica, noge in dve vrsti bradavičastih pik ob straneh trupa so črni.
Buba je zamazanordeče barve, 1 cm dolga, in jo najdemo v zemlji 3 do 30 cm globoko.
Hrošč je, kakor vidimo, tako značilen, da ga ne moremo zamenjati z drugimi hrošči, tudi ne s koristnimi pikapolonicami ki jih pogosto najdemo na rastlinah, kjer se hranijo z listnimi ušmi. Pač pa marsikdo, ki še ne pozna koloradskega hrošča, rad zamenja njegovo ličinko z rumeno ali čmopikasto bubo pikapolonice. Vendar pa obeh ne moremo zamenjati, če pomislimo, da pikapolonična buba miruje prilepljena na krompirjevo listje, ker je brez nog, dočim se ličinka koloradske-
ga hrošča premika s tremi pari nog in objeda listje. Tudi živahne temnosive ličinke pikapolonic, ki še požrešneje kakor same pikapolonice žro listne uši, se po barvi in po obliki ločijo od ličink koloradskega hrošča.
Nabirajte zdravilne rože
Pravijo, da je narava tako smotrno urejena, da ima za vsako bolezen tudi zdravilo. že od nekdaj so ljudje z izkušnjami ugotovili, da jim ta ali ona rastlina lajša mnogokatere bolezni in jih tudi ozdravi. Tako so na primer že pred 600 leti zdravili prebavne motnje z rabarbaro, ki jo še danes uporabljamo v isti namen. V starih izkopaninah izza časov starih Egipčanov najdemo v kamen vklesane podobe zdravilnih rastlin.
Zato nabirajmo tudi mi zdravilna zelišča! Saj rastejo vsepovsod okrog nas; doma na vrtu, na polju, travniku, gozdu — skratka povsod, samo nabirati in posušiti jih je treba. Prav nam bodo prišla v boleznih, ki jih poznamo.
V MA.JU NABIRAMO LISTE TRPOTCA, ki je človeku najbližje pri roki. Imenujemo ga tudi pripotec ali pripotnik, ker raste ob in na potih.
Trpotcu pripisujejo veliko moč kot zdravilu za pljučne bolezni, kajti zelo blagodejno vpliva na sluznice dihal. Ravno tako ga priporočajo pri želodčnih in črevesnih katarjih s slabim tekom, pri driskah, slabotnem mehurju in bolnih sečnih vodih.
iniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Ob prvi košnji
Zgodnja in topla pomlad, ki je bila tudi na dežju bogata, narekuje, da moramo že v naslednjih dneh misliti in se pripraviti na košnjo. Seno je najboljše in najizdatnejše, če kosimo travo takrat, ko se je razcvetela, kajti takrat vsebuje največ redilnih snovi. Pravočasna košnja in hitro sušenje ter spravljanje sena so odločilni za to, kakšno živino bomo imeli čez zimo in koliko nam bo dajala mleka. Ce pustimo travo dolgo stati, da nam prične že na travniku rumeneti ali se sušiti, bomo morda res imeli malo več sena, a seno bo vsebovalo malo redilnih snovi in bo za živino imelo le pomen slame. Poleg tega je pa navadno po pozni košnji sena tudi pridelek otave pičel. Po zgodnji koš nji travna ruša hitro zaraste, ker ni tako izpostavljena pripekajočemu soncu ob koncu junija in v začetku julija. Vsak gospodar pa tudi ve, da postane seno slabo in ničvredno, če mu ga namaka in spira dež na travniku. »Kakšna krma — takšna živina« ali »Krava pri gobcu molze« sta znana ljudska pregovora.
S košnjo se bo pričel spet trdi čas za kmeta. Pomanjkanje ljudi za delo, pomanjkanje orodja in strojev ter pomanj-
Žveplanje vinske posode
Izkušnje kažejo, da posvečajo naši vinogradniki premalo pozornosti vzdrževanju vinske posode. To lahko trdimo na osnovi poskušnje številnih vzorcev, med. katerimi je veliko število takih vin, ki imajo napake in bolezni zaradi pokvarjene posode. ' Pri koliko vinih zasledimo okus po plesnobi, koliko vina je že sedaj eiknjenega! In če proizvajalce vprašamo*, kako je prišlo do tega, odgovori večina,, da je pač bila posoda nekoliko slaba, več let prazna itd.
Če pomislimo, da vinska trgovina zahteva zdravo vino in da je le za tako vino mogoče doseči primemo ceno, potem, je jasno, da je uspeh našega dela odvisen v veliki meri ravno od vinske posode. Izgovori, da je prazno posodo težko čuvati, ne morejo obveljati, saj je delo z njo-zelo preprosto.
Vinska posoda v kleti naj bo vedno polna ali prazna, oprana in zažveplana. Res ni vedno mogoče imeti ravno poln sod* včasih posode za pretok primanjkuje, in tedaj je odpraznjeni sod treba zažvepla-ti. če pa sod izpraznimo, ga moramo temeljito oprati. Nikakor pa sod ne sme-ostati kar tako, ali celo da ostane v njem drožje, ki naj bi tudi novemu vinu zagotovilo »kvaliteto«. Na ostankih vina v praznih, neopranih sodih se razmnožijo ocetne bakterije, ki povzročajo cik najprej le vina, potem tudi soda. Se slabše je, če se bakterije naselijo globoko v lesu, ker je posodo težko ozdraviti.
Opran sod pustimo 2-3 dni odprt, da se-osuši, nato ga žveplamo. V ta namen rabimo ali azbestno nakapljaj oče žveplo* trakove, ki zgorevajo, obešeni na žico, V sodu samem, ali pa kadilnike, v katerih zažgemo žveplov prah, trakove ali žveplo-v tabletah.
Količina žvepla na 1 hi je odvisna od velikosti soda kakor tudi zapovrstnega reda žvepljanja. Tako rabimo na primer za
kanje denarja za njih nakup ga silijo, da bo moral delati spet po 16 ur in več na dan. Kljub vsem težavam je pa gospodarska potreba, da se košnja izvrši in seno pospravi, kajti naslednje delo — žetev — tudi ni več daleč.
Prav v tem času je potrebno, da pride povezanost našega prebivalstva v medsebojni pomoči pri skupnem delu posebno do veljave. Vsaki kmet in vsaki delavec se mora dnevno boriti proti preteči bedi in revščini, ki nastaja vsled gospodarske krize. Ta borba je že naravno skupna, zato naj bo tudi delo skupno.
Pomagajmo drug drugemu s kosilnimi stroji in vprežno živino. Stopimo skupaj, kmetje in delavci in predvsem mladina, ter pokosimo skupno travnike kjer ne moremo uporabiti kosilnega stroja. Pomagajmo drug drugemu pri grabljenju in spravljenju sena. Skupno delo in medsebojna pomoč krepita naše gospodarstvo.
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg. Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica
RAVNATELJSTVO »MATAJURJA« OBVEŠČA, DA BO OBJAVLJALO BREZPLAČNO VSA POVPRAŠEVANJA PO DELU IN ENAKE PONUDBE. S TEM BO NAŠ LIST PODPIRAL BREZPOSELNE, KI NIMAJO NA RAZPOLAGO SREDSTEV ZA OGLAŠEVANJE IN KI UPAJO, DA BI TEM POTOM MORDA PRIŠLI DO PRIMERNE ZAPOSLITVE.
sod velikosti 3-6 hi, približno 1,5-2 gr žvepla t. j. 1/2-2/3 azbestnega traku na 1 hi, za sode 10-30 hi pa manj, 0,5-1 gr žvepla na 1 hi. Čim manjši je sod tem več žvepla gre na 1 hi prostornine. Poleg tega naj bo prvo žveplanje po pomivanju posede najmočnejše, vsako nadaljnje pa vedno slabše.
Zadnje čase priporočajo strokovnjaki polnjenje praznih, opranih sodov z vodo* ki smo ji dodali. 10 dkg kali metabisulfi-ta oziroma 1 liter 6% žveplene kisline na 100 litrov vode. Zlasti za suhe kleti je ta način konserviranja vinske posode primeren, ker se nam posoda ne more razsu-šiti, niti je ni treba stalno žveplati. Usušek dopolnimo z enako zažveplano vodo.
Poudarimo naj le še, da bo na jesen imel dobro, zdravo posodo le tisti, ki jo
IZIDOR PREDAN:
Zgodba o dveh Rezijanih
"..........           'Hilli,.....    "".III.'"Hm.""H.'"
»Ni res, da si hotel ti Hi po božji poti«, ga odvrne Miha, »jaz sem te vprašal, po kateri poti želiš kreniti in ti si mi odgovoril, da jo mahneš po zlodjevi, ker si upal, da bo hudobec bolj radodaren in milostljiv s teboj !«
»Ti lažeš!« mu ugovarja Toni, če bi bil pravičen in pošten, bi sedaj razdelil z menoj tiste zlate kovance, ki bi jih bil lahko jaz zaslužil, če bi me ne bil ti pretekel!«
»Ne, ne, dragi prijatelj, če sva po krvi brata, v mošnji nisva«. Jaz ti bom dal nekaj kot prijatelju, a zavedaj se, da nimaš nobene pravice deliti z menoj zlatnikov, ki sem jih jaz zaslužil. Ti si šel po tisti poti, ki si jo sam izbral, če ti je šlo slabo, ni moja krivda. Poskušaj pa še ti po božji poti in morda boš tudi ti naletel na srečo. Toni je vedel, da ima prav Miha in ko je slišal, da bo dobil od njega nekaj zlatnikov, se je takoj pomiril.
»No, no, naj bo pa po tvojem, Miha,
če mi daš kaj, ti bom hvaležen!«
Miha je odštel nekaj zlatnikov svojemu prijatelju in mu voščil srečo na novi poti. Toni se mu je zahvalil, zadel krošnjo in šel sedaj po božji poti, Miha pa proti Reziji.
Po dvanajstih dneh potovanja je prišel Toni v deželo, katera je tako bogato obdarila in osrečila njegovega prijatelja Miha. Ni si iskal prenočišča. Njegova prva skrb je bila, poiskati kraljevo palačo in smreko, v kateri je prebil Miha usodno noč. Oboje je dobil brez težav. Ko se je stemnilo, je splezel na smreko in se vle-gel prav na tisto košato vejo, na kateri je ležal točno pred enim mesecem Rezijan Miha. Na deželo je legla tiha noč. Povsod je bila tišina. Toni je nestrpno pričakoval, kaj se bo z njim zgodilo to noč. Ni zatisnil oči. Iz bližnjega zvonika je slišal vse ure, ki jih je naznanjal zvon. Ko je odbilo polnoči, je nastal pod smreko cel hrušč in trušč. Okrog debla se je
zbralo kakih trideset žensk. Bile so strašne. Toni je takoj uganil, da so to čarovnice, o katerih mu je pripovedoval Miha. V smrtnem strahu so pričakovale svojo predstojnico, ki je že jahala na zlar tem kozlu iz bližnjega gozda. Tudi to noč ji je švigal zelenkasti dim iz ust in oči. V enem hipu je bila pod smreko. Ni razjahala, kar na kozlu je ostala. Vse čarovnice so padle na kolena, kakor, da bi bile kaj zagrešile in jo sedaj prosile odpuščanja. Ona pa jih je nahrulila z divjim, hripavim glasom:
»Mislim, da vam je znano, dolgonose pošasti, zakaj sem vas nocoj tu sklicala. Prav mesec dni je, od kar smo imele tu zadnji sestanek.
Takrat smo govorile o bolezni kraljeve hčere in o zdravilu, ki bi jo bilo lahko ozdravilo, toda me nismo bile za njeno ozdravljenje ampak za njeno smrt. Skrivnost zdravila io poznale samo me, vsem pa vam je znano, da je princesa ozdravila že drugi dan po našem sestanku. Kaj to pomeni? Pomeni, da se skriva v našem čarovniškem društvu izdajalka. Vsak izdajalec pa mora biti kaznovan po naših pravilih in to veste, da je kazen smrtna. Sedaj: mora biti izdajalka pred menoj odkrita. Ako pa jo ne razkrijete, bom dar-
la živo raztrgati vsako deseto. Za odkritje izdajalke vam dam pol ure časa!«
Po končanem govoru predstojnice čar rovniškega društva, se je tišina v okolici še povečala. Toni v smreki ni niti več dihal, da ne bi izdal svoje prisotnosti. Oblil ga je mrtvaški pot. Videl se je izgubljenega. Čarovnice so vstale in se vse spogledale. Na prvi spogled so se prepričale, da ni med njimi nobene izdajalke. Najstarejša med njimi, dolgonosa s sivimi in raskuštranimi lasmi, se je boječe približala k predstojnici in jo s tresočim se glasom nagovorila: »Milostljiva! Me smo vse prepričane, da ni med nami nobene izdajalke. Morda nas je tisto noč kdo poslušal izmed navadnih ljudi in nas potem izdal !«
»Ali nisem ukazala tisto noč preiskati vso okolico, da bi našle morebitnega ne-povabljenca?« je ostro odgovorila predstojnica.
»Vaš ukaz, milostljiva, je bil izvršen, a ne popolnoma,« je le boječe nadaljevala dolgonoska. V to smreko smo požar bile pogledati, je rekla in s prstom pokazala v košati vrh.
»Mene nič ne briga, ali ste pogledale ali ne. Dala sem vam pol ure časa, da najdete krivca, če pa ga ne najdete, bom
izvršila nad vami že povedano kazen« je še ostreje odvrnila čarovnica na zlatem kozlu.
Kakor bi bil trenil z očesom, so se razpršile čarovnice na vse strani, da bi našle krivca. Kar tri so splezale na smreko. Ubogi rezijan je bil izgubljen. Kri mu je zavrela od strahu, a telo mu je oledene-lo. Poskušal je splezati do vrha smreke* a se ni mogel ganiti iz mesta. Hotel je zsikričati na pomoč, toda glas mu ni šel iz grla. Uspelo mu je samo to, da je pod glasom zaječal, a takrat so že bile čarovnice pri njem. Zavriskale so od veselja in zakričale v tiho noč: »Našle smo krivca, našle smo krivca!«
Zgrabile so ga in vrgle na tla. Tu ga je takoj zgrabilo kakih trideset rok. V enem hipu je bil raztrgan in razmesarjen nedolžni Toni.
Tako je končal svoje življenje Rezijan, ki ni našel sreče, ne na zlodjevi ne na božji poti.
Miha pa je srečno prispel do Rezije. Tam za Belo in pod visokim Kaninom je v miru užival svoje zlate kovance, a teh kovancev ni ostalo nič do današnjih dni, ker si morejo njegovi potomci še dandanes služiti kruh s svojimi krošnjami.
Konec