166
Rastlina.
Spisal Janez Tušek na Dunaji. XII.
v
Čez zeleno listje se dvigujejo peresca, kteiim pravimo: cvetna kupica (Kelch) in cvetna krona. Te peresca ločijo cvet od njižjega listja, pa ga tudi varujejo in ode-vajo. Nar imenitniše delo cveta je, več ali manj celic, ktere so v spolu razločne. Te celice se narejajo v organih, ki so sorodni z drugim listjem. V sredi cvetne krone so prašne nitke, ktere nosijo prašne mešičke. Ti mešički imajo v sebi veliko okroglih celic, ktere se potem, ko je mešiček počil, iz njega usujejo, da jih veter na vse kraje raznese. Na sredi cveta je bunčica sostavljena iz sadnih peresic, ktere pokrivajo od več kožic obdane mehurčike. V teh mehurčikih se razvija kal. To se pa še le zamore zgoditi, ako pride do njih cvetni prah. Včasih so ženski cveti na drugi rastlini kakor možki; ne bilo bi tedaj lahko mogoče, da bi veter, ki cvetni prah raznaša , ga vselej ravno tudi na ženske cvete prinesel. Tako bi pa rastlina ne mogla semena roditi, in ako bi se to dostikrat ponavljalo, bi pošlo celo pleme.
Narava je pa že za to skerbela, da nobeno rastlinsko pleme ne pogine. Mnogotere živa lice, čebele in druge, ki iz cveta na cvet letajo med serkaje, tudi prenašajo iz rastline na rastlino cvetni prah, kteri se jim je obesel na nožice. Mnogih pripomočkov, ki jih človek še ne porajta ne, se poslužuje mati narava v svoje namene; vse v naravi se po volji modrega Stvarnika godi v prid celemu stvarjenju; nobene stvari ni brez velicega prida za občinstvo.
Ko so se po spolu razločene celice snidile, se v sredi sadne bunčice začnejo celice množiti v mlado rastlino, ktero bi lahko imenovali rastlinsko zalego. Ta zalega, obdana od mnogoterih jo odevajočih kožic, se imenuje seme. Kadar rastlina dozori, se seme od nje loči in v zemlji kali ter se izraste v novo rastlino, ktera se sedaj vsled prirojene moči po svojem razvija.
Tudi za razširjenje semena so mnoge naprave, kte-rih navadni človek ne porajta. Živalim, ki živijo od rastlin, se lasasto seme obeša na dlako, ali pa gre ne povžito skoznje. Velikokrat ima seme nežne lasice krog sebe, ktere ga delajo lahkega, da ga veter odnese.
Mnogo znamenitega se najde pri rasti, cvetu in sadu rastlin, — pa hitimo proti koncu spisa.
Kal prejme od matere veliko butaro celic, ktere naj ji v mladosti, ko začne kaliti, služijo v živež. Vsaka rastlina daje svojim otrokom toliko živeža seboj na pot življenja, da se lahko prežive toliko časa , da zamorejo si sami služiti vsakdanji kruh.    Koliko skerbnejše so rastline za svoje
otroke, kakor marsiktera človeška mati! Rastlina svojim ljubčikom vse žepe napolni z brešnom , ga jim natlači pod suknjo krog in krog njih, kjer je le kaj prostora. Nektere človeške matere pa ne morejo kar nič dati svojim otrokom na pot, nektere pa toliko, da njih ljubčike teža jim naloženih dobrot že zaduši na pragu, ko mislijo v svet stopiti. Rastline tudi ne delajo nikakoršnega razločka med svojimi otroci; vsak toliko dobi, kolikor mu je treba tačas, kader še ne more sam delati.
Mi pa se živimo od moke, ktera ni nič druzega, kakor brešno, kterega je dala rastlina svojim otrokom za pervi njih živež v zemlji.