Nepojasnjena ozadja propada Tržaške kreditne banke, lastništvo in prodaja KVARNER BANKE CENA 4,00 C V TEJ ŠTEVILKI 04 * 2018 UVODNIK 03 Ivo Jevnlkar V novih političnih okvirih FOKUS 05 Gregor A. Danev Neznana »Tržaška« Kvarner banka NAS UTRIP 20 Nika Čok »Vsaka igra je kot rojstvo -prej je trpljenje, potem pa sreča in veselje« 22 Manica Maver Ustvarjalno delo Lučke Suslč POD ČRTO 24 Sergij Pahor Strah PREBRALI SO ZA VAS 26 Marija Pirjevec Ob zbirki Pesmi Marije Kostnapfel 26 Nika Čok Nevlja Benčina Smotlak: V naročju koprske ulice OBLETNICA 28 Ivo Jev ni kar Goršetova primorska leta (IV) 34 Nadia Roncelli Šestdeset let cerkve Lurške Matere Božje na F e ringi h EKOLOGIJA 35 H, J. Vrniti se moramo tja, kjersmo že bili ANTENA 37 Novice PREBRALI SO ZA VAS 43 Panonska elegija Leva Detele 44 Lidija Golc Etnološka zbirka Kostanje-Kraj spomina in učenja KULTURA 45 Mojca Polona Vaupotič Od obronkov Soče do obronkov Nila I 49 Maja Lapornik “Sam/ še enkrat.. ” 51 Jože Faganel Prof. Mirku Mahniču v slovo (1919-2018) IZ TISKARNE 52 Seznam novejših del slovenskih avtorjev v Italiji LITERATURA 53 Roman Rozina Sirota Jera 58 Marija Švajncer Pogovor verujočega in brezbožnega PRIČEVANJA 61 Mirella Urdih Razmišljanje zdomske tržaške Slovenke (XXL) 63 Renato Podbersič ml, Ob obletnici nekega zločina PROSTI CAS 68 Mitja Petaros Papež Frančišek - Franciscos SMcr na platnici: KATEDRALA I/ PUŠČAVI - palačo Arrigoni nq'0ber'dankovem trga, stavba, ki bi morata v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja postati novi sedež TKB (foto Mirah Pečenitifi^, Kj ■ ■■ :•! V NOVIH POLITIČNIH OKVIRIH Ivo Jevnikar Tudi volitve za obnovitev deželnega sveta Furlanije Julijske krajine so za nami. Po parlamentarnih volitvah 4. marca, ki so prinesle poraz Demokratske stranke in skokovit vzpon Gibanja 5 zvezd ter Lige, je bila korenita sprememba političnih razmerij pričakovana tudi pri nas. Deželne volitve 29, aprila sojo potrdile, p ostregle p a so t u d I s p rese n eče nji. Mladika je oceni parlamentarnih volitev in razmišljanjem o bližajočih se deželnih volitvah v prejšnji številki posvetila obsežen Fokus. Malo pred deželnimi volitvami, 20. aprila, so na javnem srečanju pod naslovom Aktualno slovenska njeni uredniki in sodelavci prejšnje številke še poglobili nekatera vprašanja, zlasti glede slovenske zamejske politike. Isti krog je dan po volitvah oblikoval »ponedeljkov večer« Društva slovenskih izobražencev z naslovom Kako naprej? Obakrat je bila razprava zelo občutena in poglobljena. Našim bralcem, zlasti tistim, ki se vsakodnevno ne ukvarjajo s položajem Slovencev v Italiji, smo dolžni najprej kratko prikazati volilne izrde. Tudi na deželni ravnijo prišlo do političnega preobrata, Leva sredina pod vodstvom Demokratske stranke je bila poražena, zmagala je desna sredina pod vodstvom Severne lige. Gibanje 5 zvezd je neverjetno nazadovalo tako v primerjavi z izidi pred 5 leti, še zlasti pa z Izidi na marčnih parlamentarnih volitvah. Volilni zakon dežele Furlanije Julijske krajine je povsem drugačen od volilnega zakona za parlament, zato so podrobne primerjave števila in odstotkov glasov tvegana zadeva. Izvolitev predsednika dežele je neposredna in venem samem krogu. Možno pa je sočasno ločeno glasovanje za predsedniškega kandidata in za kandidata za deželnega svetovalca iz stranke, ki ni povezana z njim. Ravno tako je možno glasovati le za predsednika in ne glasovati za nobeno stranko. Zanimivo je seveda primerjati ne le izide deželnih volitev pred petimi leti in tokrat, pač pa tudi izide marčnih parlamentarnih in sedanjih deželnih volitev, saj ta primerjava opozarja na značilnosti dokaj gibljivih »protestnih glasov«. Geje pred petimi leti predsedniška kandidatka leve sredine iz vrst Demokratske stranke Debora Se rra cehi a ni prejela 39,39 % glasov, je tokrat predsedniški kandidat te koalicije Se rgio Bolzonello iz Demokratske stranke pristal pri 26,84%. Koalicija desne sredine pa je s predsedniškim kandidatom Severne lige Massimilianom Fedrigo dosegla 57,09 % {pred 5 leti: 39,00 %). Predsedniški kandidat Gibanja 5 zvezd Alessandro Fraleoni Morgeraje prejel 11,67 % glasov (pred 5 leti: 19,21 %), njegova stranka, ki se ni povezala z nobeno drugo, pa le 7,06 % (pred 5 leti: 13,75 %). In marca je Gibanje 5 zvezd za proporčni del poslanskih volitev prejelo v Furlaniji Julijski krajini 24,56 % oz, nad 100.000 glasov več. Predsedniški kandidat Pakta za avtonomijo Sergio Cecotti, ki je tudi tekmoval sam, je prejel 4,40 % glasov. Prodorna zmaga desne sredine in glasovi gibanja 5 zvezd so bili torej eno izmed presenečenj. Druga presenetljiva neznanka je bila volilna udeležba. Na parlamentarnih volitvah je šlo na volišča v Furlaniji Julijski kraji ni 75,12% vseh upravičencev, za deželne volitve sojih je po slabih dveh mesecih podalo na volišča 49,61 %, torej 549.390 volivcev izmed skupnih 1.107.415 upravičencev. (dalje) ^ i ^ (dalje s prejšnje strani) Za predsedniške kandidate je oddalo veljavne glasove 537,958, za strankarske kandidate le 422.922 volivcev. Ta številka pa je bistvena za olajšano izvolitev slovenskega svetovalca.,, če se posluži pred enajstimi leti uvedenega zadevnega volilnega mehanizma. Kot je znano, ta predvideva možnost, da se stranka, ki je izraz slovenske manjšine, za volitve uradno poveže z drugo stranko. Če sama ne izvoli svojih zastopnikov, a doseže vsaj 1 % glasov, ki so bili veljavno oddani za strankarske liste, »odščipne« stranki, s katero je povezana, če ta seveda koga izvoli, eno svetovalsko mesto. Slovenski skupnosti, ki se je ponovno povezala z Demokratsko stranko Je to v tretje uspelo in njen dosedanji deželni svetovalec Igor Gabrovec je Stopil v novi deželni svet. Stranka je po zadnjih, uradnih podatkih prejela 4,895 glasov (1,16 %), Gabrovec v tržaškem okrožju, kjer je bil izvoljen, 1.358 preferenc. Glavnemu slovenskemu kandidatu na listi Demokratske stranke, dosedanjemu tržaškemu deželnemu svetovalcu Stefanu Ukmarju, pa kljub 1.224 preferencam potrditev ni uspela, kot ni uspela drugim slovenskim kandidatom na levičarskih listah v različnih okrožjih. izvolitev pa je uspela tržaškemu slovenskemu predstavniku Severne lige Danilu Slokarju (692 prefe renc), kije zajemal tudi med volivci italijanske narodnosti in se nima za »zamejca«, a je član SKGZ in ima slovensko državljanstvo, njegova stranka pa nima kake organizirane »slovenske kom ponente«. V videmskem okrožju je bil na desnosredinski listi Odgovorne avtonomije potrjen Benečan, bivši župan v Podutani Beppino Sibau, ki se ne udejstvuje v krogih zavednih slovenskih Benečanov, a jim tudi ne nasprotuje, govori pa levdomačem narečju, ki ga nima za slovenskega. Volitve so pokazale na dramatično upadanje zanimanja slovenskega prebivalstva za lastno politično zastopstvo, na vse večjo vpetost v vsedržavno valovanje trendov tako glede udeležbe kot glede izbir na volitvah, na težave v komuniciranju med ljudmi in politiko, na vztrajno razprševanje slovenskih glasov. Da smo kaj več zvedeli, kako je šlo s slovenskim« kandidati, smo morali v prvi številki Primorskega dnevnika po volitvah listati do 6. strani, za Radio Trst A pa istega dne, na 1. maj, v osrednjem radijskem dnevniku ob 33. uri izvolitev ali ne izvolitev S loven cev, o če m er je prej obširno poročal, že ni bila več novica ... No, to se je v naslednjih poročilih in izdajah popravilo, a kaže na stanje duha v naši skupnosti, kije na političnem področju vse manj skupnost, subjekt. Čeprav je bil tržaški Kras dan po volitvah že ves v rdečih prvomajskih zastavah, ne Demokratska stranka ne stranke levo od nje prvič niso izvolile nobenega Slovenca v deželni svet. Na parlamentarnih volitvah pa je bila izvolitev senatorke Tatjane Rojc tokrat pravcati čudež. Slovenska skupnost je v petih letih za deželne volitve izgubila 536 glasov, kar pa ni odvisno le od nižje udeležbe, saj so se izidi znižali tudi v odstotkih: od 1,36 na 1,16 %, Kljub bistvenemu uspehu Slovenske skupnosti v novem splošnem političnem okviru je skupnih 4.895 glasov {2.915 v tržaškem, 1,299 v goriškem, 379 v videmskem, 144 vtoimeškem in 158vporde-nonskem okrožju) zgodovinski minimum in hud alarmni zvonec glede nadaljnje učinkovitosti 1-odstotnega praga, če upoštevamo, da je bilo letošnjih volilnih upravičencev, kot rečeno, 1.107.415, volilnih udeležencev pa 549.390 ... Na obeh prej omenjenih javnih razpravah s sodelavci Mladike je bilo poudarjeno, da nas izkušnje zadnjih parlamentarnih in deželnih volitev opozarjajo, da se vprašanje zajamčenega oz. učinkovito olajša nega zastopstva Slovencev v izvoljenih telesih dramatično postavlja tako zagovornikom samostojnega političnega nastopanja kot zagovornikom vključevanja v vsedržavne stranke. Postavljajo se vprašanja naše zavesti; manjšine kot družbenega in političnega subjekta; širjenja volilne baze tudi v kroge, ki ne sodijo v najtrše jedro manjšine; upoštevanja nezadržnega spreminjanja narodnostne zaznamovanosti naših družin, šol, krajev; iskanja novih zaveznikov v prizadevanjih za narodne in jezikovne pravice tudi zunaj levosredinskih krogov; napak oz, neuspešnosti slovenske stranke; nagovarjanja mladih in prizadevanj za to, da bi ostali v domačih krajih, torej prizadevanj za delavna mesta, gospodarsko in družbeno rast, kar zadeva celotno krajevno prebivalstvo, sredi katerega pa ima naša skupnost še posebne potrebe, nedvomno pa tudi posebno, dragoceno vlogo. NEZNANA »TRŽAŠKA« KVARNER BANKA Gregor A. Danev Uvodno pojasnilo Preteklo je že kar nekaj časa, odkar je Primorski dnevnik objavi) pismo (19, januarja 2018), ki je opozorilo na že skoraj pozabljena, a nikoli pojasnjena ozadja propada TKB, Pismo je brez ovinkov pozivalo upravitelja in generalnega direktorja nekdanje Tržaške kreditne banke Vita Svetino, naj osvetli zgodbo okoli Kvarner banke (v kateri je bil Svetina član nadzornega sveta), 50-odstotno lastništvo te banke je namreč segalo tudi v Trst, a doslej ni bilo nikoli obrazloženo in utemeljeno. To ni storil niti Svetina, niti kdo drug. Ta molk zato zahteva, da se zadeva okoli Kvarner banke čim bolje osvetli, tudi zaradi tesne povezanosti z usodo TKB. Za pisskuša doku montirano in verodostojno opisati nastanek in zelo uspešen razvoj Kvarner banke ter njeno prodajo. Rekonstrukcija je osnovana na dokumentih, ni pa popolna in je možna tudi kaka netočnost, ker vseh podatkov ni bilo mogoče najti v arhivih in v dokumentih, ki smo jih dobili na vpogled, Rojstvo Kvarner banke V devetdesetih letih, ki so bila za naše gospodarstvo in posebej za sistem, ki se je vrtel okoli TKB in okoli Saftija, usodna, beležimo tudi nekaj zgodb, s katerimi doslej še nismo bili seznanjeni. Med njimi je tudi ustanovitev, razvoj in prodaja banke s sedežem na Reki, Zgodba se začenja septembra 1993, ko je bila ustanovljena Kvarner banka - Rijeka kot prva hrvaška banka z mešanim kapitalom. Poglejmo najprej, kdo so bili družbeniki novonastale banke (dok. 11: 31,85%: Riječka banka d.d, - Rijeka 14,77%: Transadria d.d. - Rijeka 3,38%; neznani investitor(ji) 50%: SAFTI $pa, FARGO Srl, PRO IN VEST Srl, ADRIAIM PEK Spa in CEMTRALSPED Srl: vsako podjetje 10% za skupno začetno investicijo 3,8 milijard lir (približno 2 milijona v evrih). Domnevamo lahko, da navedena podjetja niso razpolagala s tolikšno likvidnostjo, za njimi je po besedah naših virov stala prav TKE. ki je odobrila kredit, in to brez pomislekov. Input naj bi prišel iz samega •' ~ ■ ■ - ■ -■ ~g ulojijcj JlLC. fie. - ulterior! ri£, tu! pribtíljfiuli «pm-ppi asfiietití jsaluziorH! politics. rfh» Cadilltercbl« eia il rtnbatuc del px-oEitlti e«itr*ttl 4i.tr 11 aparatatl >31 tu £ú tiari at o italiana .i T n---iF.-> a L- _s,2 aid] ; aníti* Kvarner Buda tin. it corse tin r.nnpLcü.o iaSSraw dai mïzi pran, ■iaitiTlMtO al pet-nn-Laacr.to fltll'UMttO arMnrtiatiyo d" rnnr '1 n hn ra l ctttTQ 11 rl i antr* d*l corrrnt- ùXino, CU1 l Italian! dnvrafafcaxo partccipar" con JflbOXEO pT cUti I. 4,1 £t-ji rij, fJit.tn chn £1 ■JP.'WFE10 Haiti - del qua In Ljrii 1 litre Tlisn & sai states rese puHblieb il bilancia cfinsalidatii - anti i5ü¿ n . mil is S3 Sha eofi&eq-aitq ri^ultatl «conmící ligativa, ch* ï juin o rijuaxdato gran parta deli« »odlati partme LpatnJ r-rapBffc- tlvmBania p*lf CÍTM L, ID aU d 1. 9,7 ÍH Fr««iil per «ntibl, in partical«r*# ic ai m —utt «w * 1.- 3—aiy-Mi&iEiatu:^ i acei^tJT^iJItrl^e Einr5 ST-1^2 Jel rpinfcicJLari 0 dl lingua a.Lci-- enn rt- Trifl5i=« -KlUHkl c EUC=»a-AVat.CntC ^epagnata I»L1 ■attiviti. 4i trading] „ ciii-i la dl L 2,1 jld t L. 3,- clu dnllu. ru-A.E. Spa (■ocLo.tli ebe ha F«a in affitta dalla E.B.T-1* taurtain PrloiirHlci. e ch« piiLbllca in cM&«iipOFUi*a in ^lcvenl* 11 quotidian* FfipuiLikaj, nemdat qUHklla di L- 479 tain a 4i h- e,»a dull la tenadll Srl I'iMprcsa di ecwtcuslcmi F*r !■ tfualo 1» nln dalla fctlLCdil Sri (il . SaCii epa prnat" gjitčfizit pi*r 1- 37S ila¡ L» u*g*tEvd riwaltâtita *ooinmich« _ ______ _________ huH ultmrSOTHEit« iryatbalitaaia ctruttura patrAjwnlala dalle aïi«nda d«l ■grupsm *■ P->r ulcnini časi, hannn iatto eacrgere MM patripm?_»■«! negativi (K.1,1, Sp* - L. 4,2 old, BtnadU srl - Ir^, *bo san » conforme , vodstva TKB, Opozoriti velja, da je bila TKBleta 1393 v že precej zaskrbljujočem stanju in jo je bremenila tudi ustanovitev Noricam banke v Ljubljani s 7,4 milijarde tir. Ustanovitvena podjetja Noricam banke so bila Salti Spa, Adriaimpe* 5pa, Farco Sri, Infordata Sri in Rešim Sri, Noricum banka: ni imela dolgega življenja, saj je bi la 31.12. 1996 priključena Banki Celje d.d, (dok, 2) Opazovalec sl na tern mestu lahko zastavi vprašanje: zakaj sta SAFTI in TKB, oziroma njuna vodilna predstavnika Darij Zuppin in Vito Svetina, ki sta načelovala vsemu zamejskemu družbenemu gospodarstvu, odločila, da je potrebno s tržaškimi fondi ustanoviti banko na Hrvaškem? Čudno jetudi, daje bila glavni partner pri tem projektu prav Riječka banka - Rijeka, ki najbrž ni imela interesa, da si ustvarja konkurenco doma, O D ho STATUSNE SPREMEMBE SLOVENSKIH BANK IN HRANILNIC V OROORJU OLftt.1996 - 3ft.06.1997 BANICA QZ- HRANILNICA STATUSNA SPHIiMUMBA DATUM SPREMEMBE: 1 j Ljpblj^iU birikihPcrtavsLj berio Krifca d.d PnpcgstFi k Novi ljubi;inski banki d.d.. LjubliJJia HJ M ISM 2 Hramlniu Hiatrjil Agilni Íílw Jon. fnpsjrtP b KoLDcrcialm buiki TheJiv d.d. II3.417.1WJ« 3 Eiroriilnic: VaJ d a.d. Izalt Pr^pcjai« h tčaetcfcialrii buiki 'IVi^lim d.d. iw.*i;i«ii 4 KvOTricrcialnii t-anl i TrigLcv id Zote ::k lik- idacijikagp pouofikj 05.{I7.I9M 3 (¿gaercialriB bankz 1 Iti ¿d. - v libvidiKifi iočrtek ilrčcpacB^ p-NptppT-i Z7.JZ.IVW v Daal-j Nori cusa d d Ljubljani t Ü»li: il d , fdlji Í1 12 LWfi »Navedena podjetja niso razpolagala s tolikšno likvidnostjo, za njimi je po besedah naših virov stala prav TKB, kije odobrila kredit, in to brez pomislekov.« * ..€. PflOf ZSSiÜmALÜ Via Trp-Au, IR ■ TRlk3H= C-F. a P. IVA K 7 £71 CD USU »n. AORT* CCIi5ULtIlvd - con iBdo mista, vía Iranífl-r 16 h cvrttaln saciáis dl li-•‘Qi JO.ÍOO.MÍI T.i*. - n* 1ET55 dol Ra^r . Tr1b. d1 Trinaba VEHBALE Úl A55EH9LE.A NEHALE GRBIN«?!* ¡1 qIerra cínqn* da3 nasa ú1 liifllfO dfill'lim ni 1 lanava-cantcnCTvnnlfltlMui CM.flT.lfWí lili en 12 r««i1nl*tritor# urreo «d 1 a«1 rac«ir**ai*Uftt1 Ifl total«* dat ttóltftJ* dais. uriB«ñt1 0-lwí It **da aoslaifl. s1 ccAtltiitS«t.ü ln nsscFQloa qarerála 1ñ ?nnvccBilDr* ■taaridá nndflt® da- aorta Ib prUii Inüctt* por 1-a ataa** ara a na Lio stkano Iliobc 11 aloma 23 qluaro 1S95 »r dimitir! «• da librara sul aaqufrit« srdlr* anS ¡lome: - p.fMJdnCtZlcm da] tillando «c.a'k al 31 d!c«fc>m 199-í ¿sima )í pros i Onza coli'iaaafiala*. a pnr statute vs-cta’a. 1'HHiínlitratDrB único slnnw Kara: 11 qjalo, do- D0 i* diBlqnajzlQna dal dett. SarqlD Z&ttl llH furiiluna d1 AAGritirle, a oraso- atto dall'aspílclLn d^lBr'BI'ori* tJ1 Uit* tl I presentí d1 manir* *yff 1c1*ntamntn Idarrratl íiíaM Ar-qnr«rl1 wats lil1 mila* dal qlarno. anra i lávtífi *Mt*fll*lr rl ^icordandc-¿ira! iTi-YArifaflí* a1 pn«nt1 1 Mtlvl 3mr i ii a »tata da marata li eenvw*zipra dairnuiblH e*n*r*l* annualoi antro- 11 turrilna tu-sífki dal mi1 daíla ch Iusura da II "***Pí1i!0 anavlit* da' codita civil a * dallo atitutc- sociali. 1.1« filtro par notar dara la ilI'ússín- blaa d1 del ibsrari.sul futuní daVU uclst.k cha 1n quai no-«an»o ttava car dar corso, ocrw in srffttH fia pc dito Gttftia. id UPA M levanta oca razi ono f1rinni1a.r1ni _T1 praa-danta con ti-_ nua la suA «Amizlcr* íargrletnde- a.1 praaanl'l uF*T¿_snc1at£ Ta 'trovaba Irturassaht« A tCOVMlnpt* I 'aciulslf di tfH RWiti partK¡1oai-:o.-* a) cápitálA aocUlo Oftll* Ktfa/iier ■ lañk d1 F'iutq * suíT’ooodrt&nlti cfain^aDarazlpñs criada TI conforta dt uno'daMbaira a^a«^ülaa,*. S1 accorda sullparawonto un'aswrbfcfldlta d'.scasslon» ln concluí luna «Allí quil* l'assanblna. rlcawtl dal oros‘dente tutíl I «hlirlHMCl rl0h-os.t1. na anftffltf* jn^uftimlMti lo ccrcotta a li dačlaicnl, A gussto ounto, rlBultarda a mui* Ha l'nrtílradsl glorna h hú¿*uri^_,olL* clUadandn la aaro.l*, 11 fir*i1dont* di Guiara ch>M^1^iiaflbl*iS,ll* L-r* 13. SrífVl» «tnvñ, íattura ad ¿•‘^AZlnno. dril pegunta v*rbblo. II PREStSE'íTO 5p5i0 Htrsi Dok. 3 In če se ustanovitev Noricum banke uokvirja v takratno strategijo SAFTl/TKB z-a prodor v Slovenijo, tega ne moremo trditi za Hrvaško. Ustanovitev Kvarner banke je gotovo odgovarjala d rugačnlm kriterijem ali špekulacijam. To dejstvo seje kaj kmalu izkazalo: 50-odstotni delež glavnice Kvarner banke že dve leti kasneje ni več pripadal navedenim podjetjem skupine SAFTI, pač pa podjetju Adria Consulting Sri iz Trsta (dok. 3 in 4). In spet se tu vsiljuje vprašanje: če je bila za navezo SAFTI/ TKB banka na Reki leta 1393 potrebna, zakaj sta jo ustanovi že po dveh letih prodali? Po kakšni ceni? Je bil Dok. 4 Ifí. Attivtfá Ifoiri&ftrfe siádo at UJtarnd Dl S.1 mst-d« siiria u ilriJrtAfc Lk - V¥t«wni LÜ *4 M) C COPfA m H TOIBUNAIF — S.RC DL REF.. J5156 . ^ Dl MCC L932. ATIQ CCSTITUTIVO Dl SCCIftA' A RfiŽKlHSAMLITJl* LJHITaTA Sepe ob lica, Ital iona L'flB.no ari,l 3 a notrftceatn-nBvnziTaqun.tr ro, 11 tlcrr.o VEzitisettE del itsc dl cluE.no 27 Elucr-a 199* lil TTitImle, nel me studio al civim a'jx*rn 13 dl. ^ln Sen Ki- cnift. Liavanli d it* BOEMOM** BARIBLA DADO. tfbtfclO Ifi 1- jscrltto nel Colleelo MuLflifllE dl JiUESta clTtA, HkJOO idntfsral £ SicdoJl: 1> Dot ter SEJRSIO 20TTI, 2] £AjM_HU££’ D#i ti eonpuriiiiil. elitidinl ItaJijml. £M J'W*<5ti tft personale dat qy#.li 1q KntAia senn cerco * ahe ri atiju: lun,, ¿'accarlo tra dl Igrn e can li de conicnaa. alllai5siste-nie del testirani, nx rlchiedcno di neevere cel .tlel rositi il sna CDSIITTTIVa 31 SCCjm1 a RF.5F0i15AML3.TA' LIHI7A?A Articplo PAGU) M^JlS I ■JtPiFlnasidde i - Viene costituita tra i SijtP.ori SSUGIO MTTI t * V S&SiiCŠ A r«Sp«FTfl*feilitl( llBlt-Ht* optta la "Adria CPagtrLTnrc 5. ?, 1,11 fcfKtruo 1 TREESTE a?*&.Vr tt. ten ,W Ea*Ze UreZaiJto kupoprodajni znesek nakazan v korist petim podje-tjern SAFTI na nj ihove račune pri TKB? In še glavno vprašanje: kdo je pravzaprav bil Adria Consulting Sri, kdo je bit lastnik? Začni mo z zadnjim vprašanjem. Odgovor dobimo v dokumentih, deponiranih v Tržaški trgovinski zbornici. Podjetje Adria Consulting Srt je bilo ustanovljeno junija 1994 v Trstu s kapitalom 20 milijonov lir (vplačane so bile sicer samo 3/10 kapitala, se pravi 6 milijonov lir). Ustanovitelja sta bila komercialist Sergio Zotti i deležem 1 milijon lir In upoko jenec Paolo Marši z deležem 19 milijonov lir, ki je bil tudi upravitelj (»amministratore unko«) (dok 5). Pri tem takoj naletimo na prvo nenavadnost. Komercialist (z minimalno participacijo) in upokojenec ustanovita podjetje za svetovanje na področju zavarovalništva, prevozov, financ, upravljanja in podjetništva, prevzemanja partecipacij v družbah s podobnimi nalogami (Statut, 4. člen. V Izvirniku; »ta consulenza nel campo assicuratlvo, trasporti, finanziario, amministrativo ed aziendale, 1'assunzione di parteclpazioni di Socleta aventi oggetto a nalogo..,«}, (dok. 6) 2e na prvi pogled je očitno, da ustanovitelja ne bi mogla biti kos zastavljenim ciljem družbe, niti nista imela nobenega sodelavca, ki bi to lahko bil. Podjetje Adria Consulting ni imelo uslužbencev, razen v letu 1996, ko je imelo enega. To pa je nedvomno bil le navaden uradnik, saj so stroški zanj znašali le 17,7 milijonov Ur, SAFTl proda svoj delež Kvar-ner banke podjetju Adria Consulting Sri Po kakšni ceni In s kakšnim denarjem je Adria Consu It ing Sri leta 1995 kupil od skupine SAFTI 50-odstotnl delež Kvarner banke, če so do takrat lastniki vplačati samo 30 odstotkov glavnice? Očitno sije Adria Consulting priskrbel ad hoc financiranje. In kdo je bil posojilodajalec? Kdo drug kot ...TKB! V »Dopolnilni noti« bilance za leto 1995 najdemo namreč v aktivi pod postavko»! m p rese controllate* (rec-tiui: »collegate« in pozneje »sottoposte ad influenza note vole* oziroma v slovenščini »odvisna podjetja« - točneje: »povezana« in pozneje »podvržena znatnemu vplivu*) znesek 6.155.GG9.090 Ur ¡dok. 4), kar očitno predstavlja ceno za nakup, Ta znesek je ostal nespremenjen v vseh naslednjih bilancah, le ko je začel veljati evro, je bil preračunan v novo valuto in je znašal 3.178.828 evrov. V pasivl je bil pod postavko »Debiti verso banche« (»Dolgovi do bank«} zapisan znesek 6.345.838.52G lir (torej le malo več od same nakupne cene). Daje bila banka upnica res TKB potrjuje »Dopolnilna nota* bilance za teto 1996, kjer so zapisalidebito di finanziamento verso la Banca di Credito di Trleste, utillzzato per l'acquisto delte partecipazioni iscrltte nelCattivo drčo la n te« (...dolg do Tržaške kreditne banke za financiranje, ki je bilo uporabljeno za Dok, 6 ¿n£CAT3,.., ------ --------mdm s r k t y t 9 SZflOaiHAZiJME - SEDE - OGGETTO - TO1UT* ftrtlcaka 1 - E’ uaa Socisii a riaporissbllita li- nitati soSCd la iarflmitliilane ’’ADRIA CON-SULTIBg mirečo i - La H«d* iello 5ecii;l i Ja m«ia, Via Trento nunar« 16, La Sociali potri iEtltulre jedi aetonflarle, succur&ali, aten-zii, filiali a raflpresentar.ia ent-he Iti allra cltL* Italirma od eatere. ftrt.lonlo 3 - 11 domicliio letale del *0Ci prr 1 rapforti eoa la Soeletd t quallo i-lmltHiia dal .LiSro Soči. at Licul o i - La iatiati 1» par nuecio la toastilanra nel cjutpo jLaaicatatlvs. tjcaspurtl, finatiiiairlo, ajraiinlstra-i,vq ad aalendaia, 1'žasTJSiiloTtt dl patia^ipažlo-aL di iocleca avanti ataaito aaalDsa od oparssiti nei SBUori AssltutaLlva. Lta-fleorti, finanrlarlo, anotLaisctailvo ed aziendale, con eaprns-$» mcIdilcae dl tutte le attiviti di assiaicni« e eoiuviedii vletata dal la Seeec ir novaabre 1?39 ciiieta !&!£ el altre MIMi MLADliKA 04 2018 | 7 D) Debili l Salcfci =3 31/12,'IEOS. UL 6.156.516.554 -ic O Qi Salda d 31/12/1 995 UL 6.351 ‘i/ariaciarr Ut (lSMiOJ-17) I difciti vitdMi i| lOfD vilore nonuule e le isidenza dtpli rteaii i «i! MHMMm. f J me» Otti f2rTWS.' tl veno banebe a IBi W3«3B G igi «a n* OabnJvtm frnHen amssa DtUtl vfetiurl fJHJH Debil turu tai£i d pKfrvičs-n 4.MS.101 AaB/e&i AJ’.ii Čutili i£t21 W1 M 1(15 ■310 034 3 debili verao ¡audi« nnvmio» arridpi in četrto «nrtčte fifcičt drten | *rn rn ci < m FMhEXACCKnKML ■ MCI -Í-J lnpillfcl d. bolï» * 41 r«glttrO üj 1«n»[ d*lL'«rCS-cald 7S ill j.P.ï. 7b atïBÈ-* Í37Z nui*^ 634, *rrc bi airam bi am Bit a&CigTA’ B .^GHflBŽAfTfl^flgftT* ! Tl“* i di&ldrS: - wsm «m. - STS jai! EB5.EIM. t* Vf n tl *;J [1 -aiíMúr: - mota jbbhbii Do ir. 8 je znašala torej 1,3 milijona lir {vplačanih je bilo še vedno samo 30 odstotkov glavnice). Še istega leta, 25. oktobra, je gospod Marši prodal še preostali delež podjetja gospe Marii Sossi in inženirju Stojanu Bolčini, Kupnina za vsakega od njiju je znašala 7 milijonov lir. Gospa Sossi je postala upraviteljica podjetja. Zanimivo, da sta bila nova lastnika mož in žena, slovenska zakonca z Opčin. To pomeni, da je postalo Adria Consulting Srl družinsko podjetje, ki pa je bilo lastnik kar 50 odstotkov Kvarner banke! Lastništvo se kar nekaj letni spremenilo, dokler ni 2. septembra 1993 Giuseppe Tomsich, lekarnar in podjetnik, odkupil celotno glavnico (20 milijonov lir) od Marie Sossi in Stojana Bolčine (kupoprodajna cena 250 milijonov lir) in tako postal tudi upravitelj podjetja (dok, 8), Povedati velja, daje bila družina Tomsich S podjetjem Concordia Srl leta 1993 glavni posamični delničar TKE 1157.500 delnicami (4,5% glavnice), ki jih je plačala približno 2,5 milijarde lir (1,3 milijona WaiEiajEHSEirco stFL 1090*90 ipum/fel TMAlt*,, quote di latittsArfevu pnipittiv* 41 svilirpp^ __-S”-*« aictti&titiva (n* * *p3rt«mr aitrc ilia Mi) afftto f™**“ 1ft t»rn£ni dl valunL np«-rn fcivl, ciii * hmgv IwLbll* i lH.tKo eJi* gran, partic «pncibiKi ccononici Italo-clarenl - ncgncntui pncipuo della ferric:* - gravita buIIb piazza di Tri«*#, MT*m3o UEmfinilsm 41 Bervisi Bull ■ es-tena, L J1 j Tí-JΣ] PR J ETARJU J CDrJJKJWWI11 PJlRIEÍIPAI'I M1 E FXHlNZLJiJPX dt dl ttrientej n»tituita n«i liS? - iti Ei no*1n* del ČpHagta SlpdSSl* ilcca»* jrfvUEo it«1 liijji."”"-”“— L^ubtfrta d»^ «pitBl* sk'jIí - pntvl* hi cDnvtniant'l* tcura - *lr-fl lur« IODiOBO Wrrl * d*1 Sod« debt. 5CUSSÍPE TMiSTCH eIa» »d Eum ;7.3GC nil «tntr« 1j d1 ro*1rjM (uro 1.G0D virrb HbtBKrf-R« tlfror T9ii$I£H VlfTCfl, ppfS fin*« **E* « * L'j ui-e p id dl cipItJil* nrri iltaatw — *1. In lllMIi irrtult* «r IMipprt* |Wq 73r7PO [Wr5 p ts- r« 14D.766.B29? uMTSzzjrida * t«1i« P Sne 1j r^serk* dl i/tl- k h-i H «lllbrttj r«1V» sjtüJilcr* pjtr^ipnlil* d*11* $DP1«tk j r c °* ■1 30 Sluflna 203;. «srtt« »■ w?« itPBinfFnarii" par Ltn 1<1 .BÍL.SSít rliem d1*panib1l« ■ rorsr 41 1*99« «d itvl dflnz^jc» m? ÍJ fUuizione ntCrl«ur{*3* d*^li $k=1*E] pllavati #1 30 fíyyn 20C1 cf* vlm JllidJU *ub A) il prninU mrti»1 • | t E., j eJ9Ji«nto p** dl Eu»1* 30,1POC m Lir* 3Z.772u9it)r ch« v*rrl TOtWííi'ltt* Pir Eur* 13^900 ¿*1 f^la do‘-tar GIUSEPPE TOHESCH * ptr Eura 3.000 4*1 jlgnsr TOVlai ViCtO*. ■■■■ LrAi«1rl.»triB,: LhLte ¡iE,E«*U InflM «h« 11 tipi-.*’* IK-ll* S p*r Inur# settüK'fita • virivtD rain# m ifetall# ííw¡- *E*PX« dl Ur« 24.000.000 Cvt.-itlall l*nl]. ptr cul nu11* útu «l A-ji' arJientioi, pr*vlj ;cnvfn l lñ EüFd( id lr*V! 9U l^dl éffth VllfftblM i Vfllif dilTbe-ire *ul prim pvnt4 patla *11 'Dr- din« 4*1 Slamo.——■■■■■■■ —■■■■■■ ■■ "L^itttabliMp mcipSta 1* prapštit diH'Orfina dl AMilnlitr»- / j icnar Jd CflllwJiiEl <11 yfltS — ““ - j - IbnPit la in cpnifaraltl j1 íiipMtú Pell^j'-t. 17 d*l drl^ip 24 glu- Itfiggal Dok-10 4DJT.M COi^Ui-T/NGiPj. dii PTPHdorJts; ' ft racro kt&fr. sure 3.30GJ32; ft nttfV.il tlTJIi'dSnwit e_TCi IL' l .443.07. FtcniJe II jiueia L'AramffljsxitDre Unicci, dod. Giun^ppc Temneli il i[Uifc nat^iift (e prt^de dimissiani nloufdo »ksonc- per ¡1 pracjEuimmln dcTh ijHtigrtt iDiisk un LH^irte kZ'-Y..:.ETiciVQ ¡srmaio da piti campaMCL: L'ossemblea smuče le 3»t_vazioni deli 'AinraimflMm Unioo c rinerKimiiGlG p^r 1'MfHtftl fn ^ sva Im ■tozidt di naninare m Conaiglbo di Amministrazjcfir form ato da Irc mc?nbri; si g. GiuseppE Taus.ch, ■ si g Vicev TonuicK Dopo di chft rail afcro «scndim p iilibcnr*, 5 nmun iltrt ihiricndo 1* parala, la seduu. i inlia ulic cit | J JO, preidi leffpr» c unlflime ftpprawiegi^i di] jrcSiite tetbulr. Dok. n j »Dotedanjega upravitelja je zamenjal Upravni svet leta 2003: imenovani so bili Giuseppe Tomsich, VictorTomstch in ... Suadam Kapic.« Na istem občnem zboru {l.eta 2001) so del n ¡carji spremenili ustanovni akt, ki je po novem predvidel možnost uvedbe upravnega sveta (s tremi do sedmimi člani) ter uvedbo nadzornega sveta. Nadzorniki so bili tudi takoj imenovani, medtem ko je dotedanjega upravitelja (Giuseppeja Tomsi-cha) zamenjal Upravni svet leta 2003: imenovani so bili Giuseppe Tomsich, VictorTomsich in .... Suadam Kapic (dok. 11). Suadama Kapica ni potrebno posebej predstavljati, saj je bil tudi on, tako kot Vito Svetina, dobro poznan. Z Borisom Peričem je bil predstavnik mlajše generacije vodstvene ekipe zamejskega družbenega gospodarstva. Kapic in Peric sta tako rekoč bila bodoča Zuppin in Svetina. Kapica bomo še večkrat srečali v pripovedi te zgodbe. Peric pa seje, po krahu TKB, kot Goričan vrnil na Goriško in tam postal prvi mož KB 1909. Žal o tej zgodbi ravno v teh mesecih veliko beremo. Kapic je očitno leta 2003 spet vzpostavil stik s Svetino in premostil fazo, o kateri je govoril v svojem pričevanju na sodišču 2. julija 1939:» ... sem po zlomu banke povsem prekinil odnose s Svetino. Z njim se nisem srečal in nisem slišal že poldrugo leto«. (Polom, str. 291) f Upam Br;--»; -3»:r(K*. Sem navala KHnvTJ »n' hM rw+*t - pnMM. CHn P*fci>4 Hr Prpi M»f Cferiian iJMTi ■ lar*«n*#£*««< i+Z 1, S. F^aaatBTAdd Sl* 9. Tnraadm^jč. UJ* Kk’MKIM HMU il£-imud tj H, S! «H :iaa iv. ■»vj»w. it*-*k>Hir.e-j-:« -aLxmuje- KVARNER BANKA 4.0, .VTrckJiiki org 1, 51 MO R(eM DVonlCart Urim u-iirrrfjicn -tlerm DfilftH-SSC kapi'.il. |V.| ■j irfiSt iricNtiHiotomi % BtCEi Garik AO muM lvmitunlu h- F?» viz« zj HHB. jadirti: Upravi jiiin: Rural* - fVHj^dnk hVi.ti ■‘-jdzuml Kb:f Uwjjn KlfUEirtLefr.- p-’Ksfsd'U, VII: Eualni, U^Bna PHfcavfc, Dirian Tadwmrifli ObcaflM Tarafch KFMG Croftlii da.*.. Za^eb ES Kot že vemo, je Adrio Consulting, največjega delničarja Kvarner banke, v vodstvenih organih Kvarner banke zastopal Vito Svetina kot član nadzornega sveta. V začetnem obdobju je bil v nadzornem svetu banke prisoten Suadam Kapič, ki pa je na položaju ostal le nekaj let, dokler se ni odselil, v Afriko. Vito Svetina pa je, kot že rečeno, ostal član nadzornega sveta Kvarner banke tudi, ko je lastništvo 50-odstotnega deleža prešlo od skupine SAFTI na Adria Consulting in še dlje vse do leta 2006 (torej deset Let po krahu TKB), ko je bila banka prodana (leta 2005 se mu je v nadzornem svetu pridružil Giuseppe Tomsich) (dok. 12 in 13), Če je povezava SAFTI-Svetina povsem logična, kakšna je povezava Svetina-Adria Consulting? V nobenem dokumentu ne najdemo te povezave. Iz povedanega (figure dveh ustanoviteljev,zaporedne lastniške spremembe, profesionalni liki oseb, ki so se zvrstile v lastništvu, odobritev kredita za nakup Kvarner banke, njegovo nezavarovanje, vstop v lastništvo družine Tomsich), lahko nastane vtis, da številni posamezniki, ki se tukaj pojavljajo, izpadejo kot slamnati možje. In kdo je bil ves čas prisoten in ostal prisoten do prodaje banke? Nadzornik Vito Svetina. Kaj ko bi bil vsa ta leta deusexmachina podjetja Adria Consulting prav Vito Svetina? V tem smislu je zelo pomenljivo dejstvo, da je ob krizi TKB osebno lahko ponudil hranilnici Cassa di Risparmio di Trieste banko na Reki (Polom, str. 213). Je bil torej on realni dominusl FOKUS Vito Sveti na s kije po svojem odstopu v TKR (decembra 1935} popolnoma izginil s tržaškega javnega prizorišča, je bil, kot je razvidno, še vedno aktiven tako v Trstu kot na Reki. in ne samo. V tistem obdobju se njegovo ime pojavlja tudi v Istarski kreditni banki - Umag, kjer je bil (in še danes je) glavni ddničarv kategoriji prednostnih delnic: v svoji lasti ima 13,22% vseh takih delnic. Glede Istarske kreditne banke je zanimivo ugotoviti, da je imela v preteklosti med glavnimi delničarji prav SAFTI {7,6% glavnice); leta 2000 je SAFTI prepustila svoj delež podjetju MEDIASSpa Gorica; leta 2003 pa je isti delež pripadal KB 1909; v letu 2005 je spet prešel na MEDIA5 5pa, ki ga je dokončno prodal zavarovalnici Assicurazionl Generali Spa iz Trsta. Nekoliko čudno izzveni ta prodaja prestižne in dobro obetajoče bančne participacije. Ali seje morda že leta 2005 občutila likvidnostna stiska v grupaciji KB 1909? (dok. 14) Uspešno poslovanje Kvatner banke Prva leta poslovanja Kvaril er banke (1995-1999) so bila zelo uspešna. Že v bilanci za leto 1997 (v prejšnjih bilancah tega podatka ne najdemo) zasledimo, da je bilo čisto premoženje vredno kar 57.367,567 kun (približno S milijonov evrov). Pozitivni rezultati so omogočili, da so31.12.1999 izpeljali povečanje glavnice z21.940.000 kun na 60.000.000 kun, iz razpoložljivih dokumentov ne vemo, če znesek 21,9 milijonov ku n odgo-varja začetni investiciji glavnice ali pa so delničarji še kaj doplačali, kljub temu pa preseneča ugotovitev, da je Banka v šestih letih več kot podvoji la svojo glavnico, ne da bi delničarji vplačali niti ene kune! Začetna investicija Saftijevlh družb v višini 2 milijonov evrov {septembra 1993) je 31. decembra 1999 veljala kar 4 milijone evrov (+ 100%)] Enak rezultat so seveda dosegli tudi ostail delnica rji: Riječka banka, Tra n sad rija ter lastniki preostalih 3,30% delnic. Levo: Vito Svetina {drugi i leve) na izrednem občnem zboru TKBS. maja 1995 (Odsek za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice, Fo toteko, TKB - občni zbori in obletnice, avtor Davorin Križman-eič- Kremo) desno: pročelje bivšo poslovalnice TKB na ul. Filzi v Trstu Gre za izredne rezultate, zlasti če upoštevamo hrvaško ekonomsko stanje, ki jev tistih letih doživljalo precej težav. Zanimivo bi bilo primerjati dosežke Kvarner banke z dosežki, ki jih je beležil celotni hrvaški bančni sistem. Kvarner banka pa je vseskozi rasla. V prvih letih celo bolj kot po letu 2000. Od začetnih 21,9 milijona kun, ki jih beležimo konec leta 1997 (v prejšnjih bilancah ni podatkov, ki bi nam pomagali pri primerjavi), do približno 63 milijonov kun ob koncu leta 2000 znaša razlika 41,1 milijonov. To pomeni, daje povprečna letna rast čistega premoženja v tem prvem obdobju znašala 5,88 milijonov kun. V naslednjem obdobju, od 1.1.2001 (premoženje vredno 63 milijonov kun) do 31.12.2005 je premoženje zraslo do vsote približno 73 milijonov kun - je torej razlika 10 milijonov kun. To se pravi, da je povprečna letna rast čistega premoženja znašala 2 milijona kun. Človek bi pričakoval, da bodo pozitivni rezultati v nadaljevanju rasli še bolj skokovito, ker je znano, da je vsak začetek težaven. Pri Kvarner banki pa to pravilo ni veljalo. Vzporedno z zelo dobrimi rezultati banke je bilo nadvse pozitivno tudi poslovanje Adria Consulting, saj je bila Kvarner banka edina njegova aktivnost. Banka je vedno izplačevala nezanemarljive dividende. V letih med 1996 in 1999 je podjetje Adria Consulting vnovčilo kar 1.171.281.572 lir (604,916 evrov); v letih med 2001 in 2006 pa 1.131.972 evrov. Izmed bilančnih postavk je vredno izpostaviti postavko zaslužkov od finančnih operacij (»Pro-fitti da operazioni finanziarie«), ki prinaša sledeče zneske: leta 1998:233.387.704 lir, leta 1999:229.690.707 lir, leta 2000: 229,690.708 lir, leta 2601: 229.690.708 lir; skupno: 922,459.827 lir (476,167 evrov). Ker ni drugih informacij glede tega pomembnega zaslužka (skoraj pol milijona evrov), bi tudi za to bila potrebna osvetlitev, za kaj pravzaprav je šlo. Leto 1999 je bilo za Adria Consulting pomembno ne samo zaradi novega lastništva, temveč tudi zaradi ključne zamenjave v nekaterih bilančnih postavkah. In tu se moramo spet vrniti na TKB, ki je Šla v stečaj novembra 1996. Dolg, ki gaje imelo podjetje Adria Consulting do TKB v višini vsaj 6,155.069.090 Lir (nakupna cena 50% Kvarner banke), sta likvidatorja Lener in Zanzi prodala družbi Societa Gestione Crediti S.A. (SGC S.A.jiz San Marina. Prav ta prodaja priča, da kreditni bit zavarovan z zastavitvijo delnic Kvarner banke, ker sta ga likvid a to rja vključila v postavko »attivi ano mali - incagii e sofferenze« (»problematična aktiva - težko izterljive in zamrznjene terjatve«). Do tega verjetno ne bi prišlo, če bi likvidatorja razpolagala z zastavitvijo delnic Kvarner banke. 5GC S.A. je bi la factoring družba, ki je torej kupila kredit TKB do družbe Adria Consulting Srl in bi gotovo zahtevala čim prejšnjo poravnavo, za katero pa podjetje ni imelo razpoložljivosti. Potrebno je bilo dobiti nov vir financiranja. Najti rešitev za ta problem gotovo ni bilo v dometu formalnih lastnikov podjetja, uradnice Marie 5ossi in njenega moža, inženirja Stojana Bolčine. Že prej pa smo uvideli, daje bil realni akter vsega dogajanja Vito Svetina. On je imel precej več mo žnosti in poznanstev za dosego milijardne rešitve. Dobro je na primer poznal nemško banko LHB Internationale Handelsbank - Frankfurt (sicer hčerinsko podjetje Nove Ljubljanske Banke), saj je prav ta banka podelila največje število posojil podjetjem, ki so bili klienti TKB, posojila, za katere jo TKB jamčila z garancijami, ki pa niso bile knjižene v knjigovodstvo banke (Polom, str. 96,328-329). Garancija je bila pri posojilih LHB bianko menica: ni potrebno imeti bujne domišlije v domnevi, kdo je bil podpisnlkteh menic (Polom, str. 112, 389), Svetina je vTrstu tudi poznal družino, kije razpolagala z velikimi finančnimi sredstvi; družina Tomsich. Torej prav tisto družino, kateri je prodal delnice TKB in ki ji je s stečajem banke povzročil 2 milijona evrov škode. Ko bi družina Tomsich vstopila v igro v zgodbi Kvarner banka, je Svetina najbrž računal, da mu bo uspel dvojni pozitivni rezultat: zagotoviti financiranje za Adria Consulting in istočasno postaviti temelje za poplačilo izgube, ki jo je družina Tomsich utrpela s stečajem TKB (in za kar seje verjetno čutil krivega). »Že prej pa smo uvideli, da je bil realni akter vsega dogajanja Vito Svetina. On je imel precej več možnosti in poznanstev za dosego milijardne rešitve.« Jn kaj je potem sledilo? LHB Internationale Handelsbank - Frankfurt je odobril financiranje za 1 milijon nemških mark (circa 500.000 evrov), Giuseppe Tomsich pa je posodil 5 milijard lir na podlagi pogodbe, ki jo je skleni! 20. julija 1999 (se pravi par mesecev pred-noje podjetje tudi kupil). Predvideno je bilo., da bo Adria Consulting posojilo vrnilo v roku 5 let, začenši s 1. avgustom 2001. Oba posojilodajalca, tako LHB kot tudi Giuseppe Tomsich, sta si zavarovala kredit z zastavitvijo delnic Kvarner banke. Iz bilance je torej izpadel dolg do TKB (v prisilni likvidadji), oz. SGC S,A, in glavna posojilodajalca sta postala Giuseppe Tomsich in nemška banka LHB - Frankfurt (dok. 15). Lota 2001 se je Giuseppe Tomsich odrekel vračilu posojila, znesek v višini 4.532.674.257 lir so v bi lanco vpisali kot »Versamento in c/eapitale« (»Polog na račun kapitala«), Tomsich je namreč medtem postal edini lastnik podjetja, V letih 2002 in 2003 ne zasledimo v bilancah nobene bistvene novosti, razen tega, da se je iz leta v leto večalo čisto premoženje Kvarner banke: leta 2002 je bilo vredno 65.375,604 kun (S,546,233 evrov), leta 2003 pa 67.426.000 ku n (8,814.939 evrov). Ob tem moramo omeniti, da se je leta 2002 zamenjal glavni družabnik pri lastništvu Kvarner banke, Riječka banka (31,85% glavnice) je bila v kriznem stanju terjo je kupila Erste & Steiermaerkische Bank - Wien, Bilanca za leto 2004 beleži, da je bila izvršena porazdelitev izredne rezerve in kapitalskih vložkov, ki sojih opravili delničarji v prejšnjih letih, za skupni znesek 2.484.000 evrov (».., La d ¡stri bu-lione della riserva straordinaria edei conferimenti in c/capitale eseguiti dai Soči negli esercizi precedenti pervalore complessivo pari a 2,484.000 suro«) (dok. 16), Bilanco je bilo torej treba v pasivi uravnotežiti in to se j e zgodilo s kreditom na tekočem računu, ki gaje spet podelila LHB v znesku 3,187,550 evrov. LHB je seveda še vedno imela v zastavitvi delnice Dtblik Dok, 15 Sflftlo □ 31,'12/2000 &BQ3.1H.D29 Elfeta ih 3*. IIZH «D SBE3 D5E.942 VjddJhHk <8121.913!. E debili som vHluiBLi a', lom vatast nami riale t riwliano «h: cosliluM: D Kali cl eno In mucjjT: iiL-a.Viam 14 b H vanolomrtofT li. .i:u.Liy v-cslÄ iilr. ” Hm iÜTB t.»Jlifi.G» I debili verwjflUri EogjGtti BGuio rapcmenlgii dal defrilo raci cwiftgmi del *«*p. Si l£ prtittJiEe die ln sudecA si ä iiftpcgiiüli u rimborsaflf lile debile kft J OflflJ ■ dccorretc dal ‘r Bfosto 100 L; a garanao d ti debila 'in socielB ha cMtikuilD ura pcp.no na parnedelit «ioni possedute, I debici intfjeoEu coiuiidcniti in m^enjt delJä scadcfiZB icmpofols, m no dcUisifkabili r-tl nuodo- acgue.itc: £Avm fiWi* t4&) M 31,"IjK-04 144» £dik< u aifianua 3 4R? ui4 VJriJokrtj Daacrlifnna airižJžiMi ncrnmanli OHMflMnd i'11 j’» .. . «Tffi i ¡5 f H31M tol.»™ di-mtmUi TäSTfiü iS:t 143 14fi L' Kumra CK. lire jum*rfc a £40 liii LL 44 44 Filtra *ffÜSrtdarri ruj P 1 JJ!3. v'ft'Hirnnl h oTaptü-'o „Z.W5Ü iHnnH 7f 1.4IZBM SL*W J.444.W! E4.41fi L'mcremenio det.Id nservu legale e delil rišem. s-triccdinaria tfenvuw dz.Ha desrimuripne deH'utilc dsireserrizto prccedenlc. Nul rano deU'cStftdzici S-i £ pciftvcduLu Ule dislribuEkfflfi delit tiKrva «r*ordinnrin e dei cnriferiirefiti in LVetpiiaie «Sifllin KS* neu-i «¡«vizi precederUi per v n lote ram pl Ki! vn pen a 1444 dl» eure f.iWe (Perdiia} deti '¿Krefcfo JTtfJ BUiü U3H12»2I»* IW>i«P Sifefa li 3102j-20flJ fi.4B4 Vanazkr-n- (49BH| (rHTHUfii-fd irnpeepi Gümnti# rtiaydme fvece M) 3 Bi j l.liriflffil l 1A6til 9«>3 H 31,ui.W02 1 03fljM3 Vwlaatonl ■0 Dok. 16 Le ;:,iriiniie iseritei sona relative al peynu rasEiluilO Su ptiMtiftlJiOiii ddli KVARNER BANKA pMMdiitB a itfrüli.llä di JfaltnZMllcnfi ver» ristitut» Kvarner banke (čeprav samo za znesek 1.036.653 evrov). V zvezi z bilanco za leto 2005 velja omeniti dve okoliščini. Prvič: čisto premoženje Kvarner banke je na datum 31.12. 2004 še naraslo in sicer na 69.584.000 kun (9.439,598 evrov) Drugič: na občnem zboru delničarjev za odobritev bilance (28. aprila 2006) je bil prisoten, kot predstavnik LHB in Fac tor banke... Suadam Kapic, Obe banki sta imeli volilno pravico, ker je bila vsaka nosilka zastavitve 50.000 delnic podjetja Adria Consulting Spa. 5e pravi, da je bila zastavljena celotna glavnica podjetja (opozoriti velja, daje leta 2013 Faetor banka šla v likvidacijo). Zanimiva časovna vzporedja in drugi Svetinovi posti Pred nadaljevanjem! je potrebno podčrtati par časovnih vzporedij. Leta 1994: -junija je bilo ustanovljeno podjetje Adria Consulting Sri; - julija je podjetje Cifra Investments A.G. - Vaduz [lastnik prof. Francesco Alessandro Querci - Polom, str. 98-102) dobilo posojilo za 10 milijonov nemških mark {približno 5,1 milijone evrov) s strani banke LHB - Frankfurt (zajamčeno s strani TKB z zastavitvijo enako vrednega depozita in podpisom bianko menke). Po besedah Vita Svetine naj bi Querci ta znesek nakazal na tekoči račun UNGAWApri neki švicarski banki, namesto da bi ga usmeril na TKB, kot je bilo dogovorjeno (Polom str. 115,211). Se je torej Querci samovoljno izneveril prejšnjemu dogovoru? Vemo, da Svetinove trditve niso vedno verodostojne. Poglejmo zgodbo, ki nam dokazuje, daje Svetina večkrat zavajal, Podjetje Trieste automobilî Spa je bilo podjetje Svetinove soproge. (Polom, str. 97 98). V tej knjigi je na strani 215 intervju, v katerem je Svetina Izjavil: »Banka je podelila tej skupini (Plahuta) nekaj kreditov, ki so se vsi vrnili«, in še:»... banka s tistim kreditom ni nič Izgubila !z sodnih aktov izhaja, daje tržaško stečajno sodišče 16.06.1997 odobrilo pasivno stanje podjetja Trieste automo-bilt Spa, ki je do TKB izkazovalo sledeče dolgove: - 2.138,815.432 lir v obliki privilegirane (hipotekarne) terjatve; -1.818,653.349 v obliki navadne terjatve; Skupno je torej dolg znašal 4 milijarde lir (dok, 17), Oktobra 1998 se je stečajni postopek zaključil s sledečimi zneski v korist TKB v prisilni likvidaciji (oziroma v korist Societa Gestione C red iti S.A., ki je kredit odkupila): 607.672.899 (ir (26,89%) za privilegirano terjatev; - 51.468.913 lir (1,43%) za navadno terjatev; skupno 659-1.41,817 lir, [BUNÏLC oi'm®ST-Č FZ. TR'BUMALE CIVILE E PENALE Dl TRIESTE : ifgÿjMEHTO fo'&i-g.v:, GjUdll'l delegato O.iZC jJ-JUaSf CURATOILE vVT 7¡ Afe U Lgfl.' gT_________ VÏ6SALE CELL'ÜMEKtA DI VODIC AMO [*t DEX.LO STATO VASSJVO EK aKT. Lí cJ nJ e H L.T. Ogji, ¿f.r. . ~-J r *d cr* rl? ? p dsvjfuj ii Ciiudict DiliKBtr:. '„Q ¿ i[ Ti; jijj"! Jto fî/ é comparse il CuraKMCdtel HilnmHiboin en i grife • 'Pi'Jft _ ________________________________________, il quids di ment ra c ocen tilia re deg-i kvvni ai créditai. •5nnc aJtmesI prewnli i CKdiign ■ Dok. 17 IM« *M■*■*■* «M, N«i>i \7! 'IW1 ïTaiu p**si we zn* nsdaiSiaiViT *.*-> i- VÏSH phm« imiioi» ' otovuM ■ . " 'S —ran*- unir 1 WU» —ntrta—Tsna—trnu!« 2C, »n- siw c- Hnim«.mn i m h» 1 W'fâi rnj jLj STTT57 mm — • El bd ÜJ MWM IMi ■H'WWm'MNM mmUmm IHPP» 4IM4* UMU Vrb—m. i -i 1 i m ih..« ih* -r, ¡ ;— Sli K4 *>1IÍII>W1P:!IXII ' 1UIV lift« sbiiii.m.^^.hm.Jn 1 m Ul ■ ■■ MII BAlCu ùn mba >:l I!* ft1 M 4 J “uMI S+P.Hl 1 * 10K A*riVtnU r -■ *“*>*«us *■ JACiHo- IH* -ar 1 .■—« im pni m U I‘J.|A 1 *»!■ W-L-Hf 1H+.1IHIÏ IIIILHIJII ' A—.V i«‘nsnvwHi»m S IS? Ali-—Á Ui til. — "s i 1 i : —' “ — tututjA'-'.ptihw Celo Zuppin izjavlja da »...seje nam vsem zdel odnos med banko in Que rajem anomalija ..(Polom, str. 288) Tudi Semen pravi: »... saj je (Svetina) dobro poznal naš odpordo Querdja in do odnosa, ki ga je ta vzpostavil s Svetino.« (Polom, str. 233) Srt Kapic izjavlja, daje po zlomu banke prekinil odnose s Svetino, kernam o dogajanju v banki in še posebej pri upravljanju kreditov nekaterim italijanskim podjetnikom, ni nikoli priznal, da je zagrešit kakšno poklicno napako. Cikam na nekatera posojila italijanskim podjetnikom, ki so bili nedvoumno in od samega začetka nezanesljivi« (Polom, str, 291). Če sklepamo poteh izjavah je samo Svetina podpiral posle s Querdjem. Bi lahko to pomenilo, da sta bila Quer-d in Svetina pajdaša? Bi lahko posledično tudi sklepali, daje tistih 10 milijonov mark, ki niso prišli na TKB, imelo kakšno povezavo s hitrim, celo prehitrim začetnim razvojem Kvarner banke? I n še drugo časovno vzporedje. Leta 1999: - Kvarner banka je brezplačno povečala kapital; - Giuseppe Tomsich je najprej postal financer in takoj nato lastnik Adria Consulting Srl; Izguba, ki jo je utrpela TKB, je glede na nominal- -ustanovljeno je bilo podjetje Fin trend d.o.o. ni znesek dolga skoraj 3,3 milijarde lir. Vsak komentarje odveč (dok, 18) Znano je tudi, daje bilo sodelovanje Svetina - Querci zelo tesno, kar izhaja iz podatka, daje TKB odobrila podjetjem skupine Querci kredite za približno 73 milijard lir. Temu znesku je treba dodati še 10 milijard lirza nakup obveznic Ferrovie Torino Nord, ki jih je TKB kupila prav na Querdjevo prigovarjanje. Gd dolgovanega zneska je Querci s transakcijo izplačal le 1%. torej približno 800 milijonov lir oziroma, točneje, 413.165,52 evrov. In znano je tudi, ea sta obe Svetinovi hčerki diplomirali prav s Querci jem, kije bil profesor pomorskega prava na tržaški univerzi, Torej nekaj povsem drugačnega od normalnega razmerja banka - klient. - Kamnik (njegovo vlogo bomo videli v nadaljevanju), Zgolj naključja? Protestna povorka kakih 2.000 !judipo Trstu 25.10.1996 Pitrtfirs™ jfttairr Jatttm- aommcKialista F.ZU1 S AtltoWP A'wprn. d 341 ¿2 ntare trL lAfax. t#Sfrf2 TRIBUNAL K CIVILE Fillinmito Tnale AmupwfllWli Krfl in tjipjjjdHrivpu romate ia Trieste rin CSLin&l»cir 2 fnllimeorn n. 7/97 Giiidka IteiffAln dort. Giuvinni Šanson« >- .E Dl TRIErSTE Dok. 18 IftWwLc TWIG -S.CTT 190G. £L_ FRCHJOTU DU RlFAHTI^rCKNE I1HALE soraiu. rčtidua, came dirsnd.romn lire 723.365.549.- - ccmpen» s spree Lquiditca! Curalar« ■ lire. 6S349.6IH- - interessi bancid lueoeaavi iJ rend Konc o lire Kl.A'Ji.SSl..- .Snmjnn atsponfiki? prr kr npurnrimir kr* 67S,$7i,Q7fi - pon čile immonlirt: ri |>f*i riTpiitrrin? {j pejpmailo CT#SteT9 svenlv priiiilqpo m setsi dfeTtfi. 27TS ml ricvnfci AA dri bene uhik&Jk ■ Ccnr^wkrrcirio KittUfliniK! Tribuli PHntadt di (rOritffe Ur« B5.357 ■ uc*i il iotiilu:i ei puo effelbzare il pa^arrierio 4di credkore ipcwcarin mat* privilegij sul ri ravan Ulili '.»¿imps del bera iirmobLi, cic vime snidisizrta al del wc cnaJiin: ■ ! F.ncirt» CerioTiie CrarlHi 5 Ajijillln rn^inmiir. -£iii creiJiln rinlnlii Uulu Buicn d CraJilO Trictlv Spe in lin Cit-. lire 6D” 672.K&9.- i c-iiliiL L irr4.Mi1 in di Ure &7.9I3.S20 - oed ¡1 quite sl pub ečiKCiiire il p rojiti en in dri trettc«] pririleRJli ta Kt 2731 til n. 2 God Civ. ii dd prcprio credito « pwdinmfcuie: Ih 2.256.6iS7.. •Tl Prodaja Kvarner banke Adria ConsultingSpa je (skupaj z ostalimi družbeniki) 15. septembra leta 2006 prodal Kvarner banko avstrijski bančni grupaciji BKS (Bank fuer Kaerten und 5teyrmark-Klageniurt) za ceno kije znašala - po ocena h hrvaških ekonomskih medijev - najmanj 120 milijonov kun {se pravi približno 16,4 milijonov evrov), Zelo verjetno je, daje bila Tealna cena precej višja, kajti v bilanci (leto 2006) podjetja Adria Consulting Spa, ki mu je kot 50-odstotnemu delničarju pripadala polovica kupnine, najdemo v postavki kreditov do bank (»Crediti verso enti cneditizi«) zapisan znesek 3.979,103 evrov. Kupnino je avstrijska banka izplačala februarja 2007, Nadalje je v bilanci Adria Consulting za leto 2006, pod postavko izrednih prihodkov (»P rove n ti straordinati«) zapisan tudi znesek 5.698344 evrov, kije podrobneje pojasnjen kot kapitalski dobiček, ki Izhaja Iz prodaje participacije v hrvaški banki plusvalenza generata dalla dismissione deda partecipazione neila banca croata«). Poslovni dobiček (»Utile deserazio«) pa je znašal 5.008.810 evrov. Občni zbor delničarjev (1. marca 2007) se je odločil za prenos preostalega poslovnega dobička (skupaj 4.901.771,71 evrov) na naslednjo bilanco riporto a nuovo del residuo utile dell'esencizio«). (dok, 19) »Adria Consulting Spa je leta 2006 prodal Kvarner banko za ceno ki je znašala približno 16,4 milijonov evrov. Zelo verjetno je, da je bila realna cena precej višja.« V V bilanci za leto 2007 pa najdemo v postavki »prenesni dobiček« (»Utile portato a nuovo«) precej manjši znesek v višini 1.014.725 evrov. Se pravi, daje iz bilance izpadel znesek 3.887.047 evrov. Vrednost bilančne vsote, ki je teta 2006 znašala 3.995352 evrov, je bila v letu 2007 samo še 1,258.980 evrov. Ne v dopolnilni noti ne v zapisniku občnega zbora delničarjev ne najdemo nobene razlage, kaj seje zgodilo z zneskom 3.887.047 evrov. Tak znesek ne more kar tako izginiti iz bilance, (dok. 20) V bilanci za leto 2007 najdemo še znesek za skoraj milijon evrov (točno 921.697 evrov) zabeležen kot preostali detež kredita do BKS, ki zadeva umu Dl COMMEHnO lNDLSnUA jUHICUIUTO ID Nel CMM dcšcicnzLzjj la tudicli, pc i|url zt* «OMHTK It pH)«lpazlHK nek. sxieti dJ iliiinL< liubIli S.VJJIK. Btnit d d., si i Hruliti] id «ficuri i dtriii iiKiiiii tik qj«6 peuedka c iucocbdiv.it] eue lo I ?.P.3CIW la rasa i nu ttdvU. Si ugnala icufer ubi k *¿¿¡«1 «MVBUftll P RUTIN D.-OjO ZiGlelu!. »J iiii : ikilUL £3ddilkJ-=t£i ilil ¿¿ilijii Čili MOMHIMi dl CllUZlIiniilli. ¿1’čdiii c pjjicii^pjit. P«1 pramucven- T«a.v3di dilli wdil*w «jcikA i oran d uku idi fcdiMii mila 'mm d rcvuro irti£jli di|;'Hiiti>4 LIHI INTEFtNAITONALL HANDELSBAML d) ftanfall ¡mpnrtUl dsl» leiierA tL pjnHiat» e1-- ditszii in FTKf&nza. AtItt.; c qwi<- dl «odtali mD dd mlduD udledWl'ewn^Bn: VI rtj^jizk' p« la fldicli wwrii1ici c vj pivi» »J app^vuc il biknclD cimt TnsamiTO. Lricnc i rdbfcreu 2M7 btaieei nJV «ptU4frdf| d JI.MICZDM ' rsfJinl MSSTTO 10 Deblti uno ecn l red. M.tl 4.'.-T2-2ftW__ il iiira ' 0 3 hi itoniuflanimnuG 0 10 DehiS .ii< e a Dok. 20 ni S.-HJI.llUjtf E J| IKK KLU.U7 € s. in i,4Q e Ifll.iaftMK +.M1.T7T.TI E Dok. 21 *drw ccmtmiafo j r l RtaLlMfflti ADRIA CONSULTFMO &,R.L. r.nrtf 41 ‘■U 5 ■ 3412? THIEUTE i;'S? mata t lE Cffl.iiOl v. taonlo*a -T-ti-fn d »1 rfT«l USD. Lgi. 3Kfl J. n. 3M«7 V&ffeale asfl«fnbls.a dei s&£i L'lUxid 2IKM il dimu 24 dri nmc ili pprUc .i|!r tm 11.00. jr«» b »de 4alU SodeUi h vit Doi*e J 1 Trie rt», si č refiuu fioemfata del mti della ieticti ADRIA COMULTINO S s_L. per dtavltre « dciitsrtrs ni Hgwtro o-rdliifl del glerno - AftMWulue dri liil«ii-iii ul 3-I.I2JWT c MBml (tmvMali; Nrl If*i|c f riTcr» irriinu lisuluoo p re«.™. - Jiiti-j Tuiiuz hjs>* FFppFcirnltailF .4?II* Pi*Trrad d.o.o. in ul its dcfla mulili icllc skati !khkW Mmlffluare miku A teob dl Suiui.i ¿s«ume »a pnldeau II lig. lite ir Tcviuce. A&miiut&ii&rd Uruco I fcesenii ¿hiimuc l tunjere da sepeurip £ rig. žkjhm Kiplc. Ccflhuho nul TtfTiuk: ii prudent*, ¡1 prctUcnlr (j u-;n«lalinr ths I L'iciiihlea ic./nli ■zuivceau. -fleve iHeneii! uu a driJseurc Sj puu. qimdi -iHo ivdgimrnte delTordine ■-■>! fjorno II pmkfem ijar TU bind (i c la >.jta laErrfaJU* ul JL.12.H07 A qutuu perilo dopo unpjj dlKuuicfie-, luiembki uiaarniememe, per ituu dl rman, 7*ppra?anoof del bibnci4 4i CM|pMfMtC MUn cliiuii d .111'I 2/3jfl'7 c dei ccUrtiht daumcnli dc lil e* udri JI. KUHO? prodajo participacije v Kvarner banki in katerega plačilo je predvideno sredi leta 2008 [»... quota residua del čredito verso BKS relative alia cession e deda partecl-pazione in Kvarner Banka, ..JI cui pa game n to e previsto verso la meta del 2008«). Prodajna cena Kvarner banke je bila, torej vsega spoštovanja vredna. Medtem je pri Adria Consultrngu prišlo tudi do spremembe lastništva. Bilanca za leto 2007 ni bila več bilanca Adria Consulting Spa, temveč Adria ConsultingSrl. Nova oblika družbe je bila »enoosebna družba, podvržena direktivam in koordinaciji s strani družbe Fin trend d.0.0.« (»Sodeta unipersonale soggetta all'attivita di direzione e coordinamento da parte di Fin trend d.o.o.«), Zapisnik občnega zbora delničarjev (l. marca 2007), ki je bilanco odobril, sta v imenu novega lastnika Fin trend podpisala upravitelj Tomaž Jančar in tajnik ... Suadam Kapic. Podjetje torej ni bilo več v lasti družine Tomsich. (dok. 21) Kaj se jo torej zgodilo med dvema občnima zboroma, ki sta bila 28. aprila 2006 in 1. marca 2007? 28. februarja 2007, torej le dan pred občnim zborom delničarjev sklicanim za odobritev bilance za leto 2006, seje spremenilo lastništvo podjetja. Nata dan je bil v knjigo delničarjev vpisan nov lastnik, slovensko podjetje Fin trend, finančna družba, d.o.o. iz Kamnika. Giuseppe in Victor Tomsich sta prodala celotno glavnico (€ 100.000) podjetju Fin trend d.o.o. Zakaj? Po kakšni ceni? Kakšno podjetjeje Find Trend d.o.o. in kdo je njegov lastnik? Žal je znano samo to, da je bilo podjetje ustanovljeno leta 1999 ter da je znaša la glavnica 20,865,00 evrov. Ne vemo niti, kolikšna je bila prodajna cena, kajti pri delniških družbah se prenos lastništva konkretizira z vpisom novih lastnikov v knjigo delničarjev in ne s kupoprodajno pogodbo, kot pri družbah z omejenim jamstvom. Za rad i tega Trgo vi nska z born Ica ni ma d okum enta -olje o ceni te prodaje. Malo kasneje (19. aprila 200?) je novo lastništvo (novega lastnika je predstavljal ... Suadam Kapic) na izrednem občnem zboru delničarjev spremenilo Adria Consulting Spa spet v družbo z omejeno odgovornostjo (Srl), katere edini upravitelj je postal Boris Zakrajšek. Vredno je spomniti, daje bil Boris Zakrajšek med letoma Z002 in 2008 predsednik uprave LHB, Maja lani seje moral zagovarjati pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ker naj bi bil med odgovornimi za veliko bančno luknjo ustvarjeno pri LHB, Zakrajšek je sicer v javnosti poznan tudi zaradi razvpitega milijonskega dvorca, ki si ga je zgradil na Blokah. Naslednje leto ¡17. septembra 2008) je novi lastnik Fin trend d.o.o. (na občnem zboru gaje spet zastopal Suadam Kapič) smatral »opontuno«, da podjetje Adria Consulting Srl preimenuje v Capital Invest Srl, In s tem novim nazivom ga je lastnik Fin trendi d.o.o. likvidiral 19. decembra 2011. Bilančna vsota likvidacije je znašala 1.059.988 evrov in je kot glavno postavko izkazovala kredit do svojega lastnika. Posledično sije Fin trend d.o.o na ta način prisvojil Še tisti milijon evrov, ki je izhajal iz zgodbe Kvarner banke. Podjetje Fin trend d.o.o. vsekakor ni imelo dolgega življenja. Vemo, da je bilo že 23. decembra 2014 izbrisano iz sodnega/poslovnega registra slovenskih podjetij, potem ko je 3, novembra 2014 edini družbenik sprejet » sklep o prenehanju družbe po skrajšanem postopku«. Kot čudno zanimivost velja še izpostaviti, da seje lastništvo podjetja Capital invest v obdobju 2009-2010 dvakrat spremenilo: -29, aprila 2009 je postal novi lastnik Boris Zakrajšek, kije podjetju Fin trend plačal 125.000 evrov; - 21. aprila 2010 je Boris Zakrajšek spet prodal podjetju Fin trend lastništvo Capital Invest-a za 125,000 evrov, Čudna zadeva: kje je razlog, smisel teh kupoprodaj? Za nimivo bi bito vedeti, koliko zamejskih finančnih sredstev je bilo v podjetju Fin trend, saj ga je v javnih nastopih večkrat predstavljal Sua-dam Kapic. Dejstvo je, da pri nobenem javnem nastopu (na primer na občnih zborih za odobritev bilance, pri kupoprodajnih pogodbah) ni bil prisoten uraden lastnik, pač pa vedno samo pooblaščenci: Suadam Kapic, Boris Zakrajšek, Tomaž Jančar. Na vsak način pa vemo tudi, da uradni lastnik ni vedno realni lastnik. Koliko svetovalcev so potrebovali pri Adria Consuttingu? Iz bilanc podjetja Adria Consulting je vredno izpostaviti še postavko, ki izkazuje pomembne zneske in ki v bilancah nima zadostnih pojasnil, V postavki upravnih stroškov (»spese amministrative«) seje v p od postavki drugih upravnih stroškov (»altre spese amministrative«) v letih 199G-2007 nabralo za 1.689,739 evrov stroškov, Več kot polovico zneska [958,977 evrov) sov letih 2006-2007 zabeležili kot honorarje, izplačane profesionalcem, in provizije, plačane posredovalcem, ki so intervenirali pri kupoprodaji participacije v Kvarner banki (»...conipensi comsposti a professi-onisti e dalle provvigioni pagateagli inter medi ari intervenuti nellatran-sazione relativa alla vendita delta partecipazione in Kvarner banka«). So enako vsoto plačali tudi ostali 50-odstotni lastniki? Po tej logiki so profesionalci in posredniki prejeli skoraj 2 milijona evrov pri prodaji banke! Zanimivo bi bilo vedeti, kdo SO to bili. Ostaja pa še vedno 730.762 evrov, ki so bili v letih 1996-2005 v glavnem izplačani kot honorarji profesionalcev in honorarji upraviteljev (»Compensi a profession isti,,, compensi degli ammimstra-tork). Legitimno je pri tem vprašanje, ali ni ta znesek, za podjetje, ki praktično ni imelo nobenega delovanja razen lastništva Kvarner banke, pretiran? Za kakšne opravljene študije in nasvete je šlo? In zanimivo bi bilo tudi vedeti, če je bil med poklicnimi osebami, ki so nudili svoje usluge podjetju, tudi Vito Svetina, Priznati je treba, da več kot upravičeno bi lahko bil, saj je bil alfa in omega vse zgodbe. Pri tem je vredno prepisati, kar najdemo večkrat zapisano v bilancah; »Finančno Strukturo družbe je zelo enostavna. Aktiva sestoji v glavnem v participaciji v dražbi hrvaškega prava Kvarner Banka d.d. ... medfem ko so zanemarljive druge postavke v aktivi. Aktiva se financira z lastnimi sredstvi {glavnico, rezerve, poslovni zaslužek)... in s sredstvi tretjih«. (»La struttura fmanzlarla delta società è mol to semplice, L'attivo è composto in via prevalente dalla partecipazione nella società di diritto croato Kvarner Banka dl.d,... montre sono poco rilevanti le altre attività, Detto attivo è finanziato da mezzi propri (capitale, riserve, utile d'esercizio)... e da mezzi di terzk). So bili res potrebni omenjeni, dragi »professionaids ce je bila struktura podjetja tako »zelo preprosta«? (dok, 22) Dok. 22 MW4 (XW5L11 FTiWj S. PA Nw «W?1G »rp-TS ADRIA CONSULTING S.PA. m 'A* Vflifrto, 6 -34112 TRIESTE |TBj Cd&ISfc KiCifiM «Mû 1ÛC MÛ i v Ftelszürte Sulla geslions al bilanc» al 31/12/2003 Ci Imperij pranfriJ son&irap-Mîii h E uro Dumich« principi li iffljreipri di ital» šjr.rimoauJt c ehiId ecoumko S in m I'tirirciiiiluk Tj iirinun, fnttiii-ipn*. Jçift k^'îçim 4 mollû wmplkt? L'wiwa e cnmjtsiii in ra pre*ùfem= cMt pmecipaiione dd Sffki ntllft swkià di dima ICvuTier Ruiku J d . luriiu li ortrta di iixjzJiie- per earc11 H7R ncl ttkituc seno poco nievami le alire Hifiviii. iscrmc per -sura 12.K93 nmplmivi Delia ùTiivn 4 Auuuiui} pre*tfefl»cmefli¥ ill maun propi (caput vdk dhesercir-oi per euro 2.591.437, masce i mezzi di icra nanontuu Jd eura 593.283. Zaključki Če želimo ob sklepu te raziskave potegniti kak zaključek, lahko rečemo, da je Vito Svetina z opisano zgod bo dosegel pomenljive rezultate. Uspelo mu je poplačati družino Tomsich in ji povrniti izgubo, ki jim jo je povzročil stečaj TKB. Družina Tomsich je v podjetje Adria Consulting vložila; 5 milijard lir posojila (leta 1993), povračilu seje odrekla (leta 2001), 250.000.000 lir za nakup podjetja (leta 1999) + 16.900 evrov za povišek glavnice (leta 2001), skupaj; 2.726.913 evrov» Sz tega posla pa je iztržila: 2.484.000 evrov (leta 2004) 3.087.047 evrov (leta 2007). Skupaj: G.371.047 evrov. Pozitivna razlika znaša 3. G44.134 evrov. Za družino Tomsich, ki je S podjetjem Concordia Srl investirala v delnice TKB okoli 2 milijona evrov, se jez Adrio Consul-ti n go m in Kvarner banko ustvarila zadostna razpoložljivost za poplačilo izgube. Seveda ni to vsa razpoložljivost, kije bila v teku let ustvarjena. Lahko sklepamo, da seje razpoložljivost ustvarjala tudi s tistimi zneski, ki so bili vteku let evidentirani kot stroški, za katere pa ni transparentne utemeljitve. Ne poznamo niti cene, ki jo je Fi n trend d.o.o. plačal za nakup Adrie Consultinga. Ob tem moramo še ugotoviti, da niso znani končni računi oh zaprtju podjetja Fin trend. Ne vemo niti, kako so se poravnali računi med družino Tomsich in Svetino, Svetina ob začetku najbrž sploh ni razmišljal na družino Tomsich, saj jo je v igro vključil šele 6 let kasneje, ko je Adria Consulting potreboval alternativno financiranje za poplačilo dolga do Societa Gestione Crediti S.A. Kakorkoli, ob tem, da so nekateri dobili plačilo, številni zamejski Slovenci niso bili poplačani, kajti mnogo je bilo takih, ki so verjeli v TKB in njeno vodstvo: delničarji TKB niso bili izključno »zaupniki«, Na žalost ima prav italijanski pregovor, ki pravi, da »la giustizia non e di questo mondo« (pravice ne gre iskati v tem svetu). Stečaj T K B j e se ve d a p ri n esel še vel i ko drugih negativnih posledic. Zgodba z Adrio Consultingom in Kvarner banko je potekala istočasno z likvidacijo TKB. Kot smo videli, pa vse to verjetno ni preveč bremenila Vita Svetine, saj je bil takrat že zaposlen v novi, tokrat zanj zelo uspešni, bančni zgodbi. In celo Berlusconi mu je posredno priskočil na pomoč, ko je v letih 2001-2002 izbrisal iz italijanskega pravnega sistema kaznivo dejanje poneverjanja računovodskih izkazov, tako da je bil v bistvu oproščen stečaja TKB. Z likvidatorji se je dogovoril za Izplačilo 260.000 evrov. S tem zneskom je poravnal vsako svojo odgovornost za propad TKB. Objektivno pa je potrebno Svetini priznati, daje s Kvarner banko uspel ustvariti lepo, milijonsko razpoložljivost v evrih. Žal ni znano, kako je bil ta denar uporabljen. Upanja, da bi o tem kaj zvedeli,seveda ni veliko. Bogata notranjost nikdar dokončanega novega sedeža TKB v palači Ar rigoni na Ober-dankovem trgu v Trsta - danes sedež družba Ccncrtol (foto osebni arhiv Mirana Pečenika) »VSAKA NOVA IGRA JE KOT ROJSTVO -PREJ JE TRPLJENJE, POTEM PA SREČA IN VESELJE« Pogovor z letošnjo dobitnico nagrade Vstajenje Lučko Susič za knjigo Mali gledališki vrtiljak (2017) in za življenjsko delo Nika Čok Letošnja dobitnica nagrade Vstajenje je Lučka Susič* profesorica, pisateljica* avtorica in režiserka številnih gledaliških in radijskih besedil ter priredb za otroke in mladostnike, Je ustanoviteljica gledaliških skupin pri Radijskem odru, Male gledališke šole, ki si jo je zamislila s sestro Matej ko Peterlin, in nenazadnje je tudi pobudnica Gledališkega vrtiljaka. Nagrado, ki jo podelijo vsako leto najzaslužnejšim slovenskim literatom, so profesorici Susič slavnostno izročili na proslavi v Društvu slovenskih izobražencev na Donizettijevi ulici v Trstu preteklega 9. aprila. Priznanje prejme za knjigo Mati gledališki vrtiljak. Pet prizorčkov za vse priložnosti (Ob 7 0-tetnici revije Pastirček; 2017) in za življenjsko delo. Županova Micka na srednji šoli v Rajonu (režiserka Lučka je prva na desni) Profesorica Lučka Susič, kdaj ste vzljubili gledališče? Kdo vam je bil/vam je za zgled? Pravzaprav moja ljubezen do gledališča nima začetka - kot mislim, da ne bo imela konca, Ne spominjam se kakega posebnega dogodka ali predstave, ki bi me zaznamovala. Tako kot sem že od malega ljubila branje in si ob njem vedno s fantazijo pričarala tudi dogajanje iz zgodb. Konkretno pa so te zgodbe zaži vele zame prej na radijskih valovih kot na odrskih deskah. Pri obojem je bil zame zgled moj oče, profesor Jože Peterlin. Od kdaj se ukvarjate z gledališčem - s pisanjem, prirejanjem in režiranjem gledaliških, radijskih otroških ter mladinskih tekstov? • Začelo seje s pisanjem in prirejanjem tekstov za radijski medij. To seje zgodilo skorajda slučajno, mislim, da sem bi la še na višji srednji šoli, ko mi je nekega dne moj oče predlagal, da bi namesto njega napisala otroško radijsko igro, ker je njemu zmanjkalo časa za to delo. Ker je stvar uspela, sem nadaljevala s pisanjem, dramatizacijami in priredbami. Z odrom je bilo malo drugače in precej kasneje. Medtem ko mi je delo za radijski medij kar hitro in spontano steklo od rok, saj sem od mladih nog nastopala pred mikrofonom, stalno poslušala radijske igre in opazovala starše (oba sta bila igralca in režiserja pri Radijskem odru), mi je bilo delo za oder bolj tuje in težje. Verjetno ne bi nikoli pisala in režirala za oder, če me ne bi za to zaprosili moji učenci na šoli. Že prvo leto, ko sem učila na srednji šoli v Rojanu, so prišli dijaki do zamisli, da bi s pomočjo odrske igrice lahko kaj zaslužili in si pomagali pri kritju stroškov za zlmovanje. In tako sem za oder priredila radijsko verzijo Kastnerjeve mladinske povesti Pikica in Tonček. Potem sem skoraj deset let prirejala tekste in režirala samo za šolo. Nastale so res lepe p red stavi ce (upam si trditi, da so bile nad povprečjem običajnih šolskih prireditev), Igrali srno dela priznanih mladinskih avtorjev, tako slovenskih kot tujih - Linhartovo Županovo Micko, Suhadolčanova Naoč-nika in Očalmka, Levstikovega Martina Krpana, Milčinskega Butalce, pa še Dvojčici Erika Kastnerja, Erazma in potepuha pisateljice Astrid Lindgren, in še Piko Nogavičko ¡.ste avtorice itd. Počasi sem si drznila vključiti tud i kakšno svojo igrico, najprej samo ob božičnicah, potem tudi ob zaključkih šolskega leta. Kako doživljate priprave predstav, npr. ra z ne vaj e oziroma generalke? Kako jih doživljajo otroci in mladi* ki igrajo v vaših predstavah? Kakšno je vzdušje? ždi se ml, daje bilo pred leti vzdušje bolj sproščeno. Veliko večje biio smeha in zabave. Morda zato., ker zahteve niso bile tako visoke, pri svojem delu sem bila manj omejena, zdaj so že birokratski in varnostni predpisi tako strogi, da moraš paziti na vsak korak, ki ga narediš. Če zdaj le pomislim, kako sem vozila male igralce domov ali na predstave s svojo aCinquecentoB, iz odprte strehe katere je enkrat kukala glava Krpanove kobilice, drugič spet zaboj, ki je služil za krsto v Tomu Sawycrju ... No,saj je bolje, da tega ne počnemo več. Vsekakor so se časi spremenili, tako zame kot za otroke, in to je treba upoštevati. Predvsem so zdaj otroci izredno zaposleni z raznimi dejavnostmi, starši pa tudi . Vendar pa brez njihove dobre volje, zanimanja in sodelovanja ne gre. Isto velja za vse sodelavce. Tudi kadar je za delo predviden kak honorar, je dodatnega dela toliko, da ga noben denar ne poplača. Ustvarjalca v gledališču ne žene naprej denar, pač pa navdušenje. Če je tega dovolj, delo teče, napetosti je manj in užitka več. Napetost je seveda prisotna pri pripravi katerekoli predstave in se veča, čim bolj se približuje nastop. Ponavadi gre potem vse gladko (vedno mi je zelo pomembno to, da jevse dobro pripravljeno, da ne bi otrok ohranil slabega spomina na igro) in vsi si najbolj zapomnijo razne spodrsljaje in se potem še leta smejejo na njihov račun. Kateri je po vašem mnenju glavni namen gledališkega igranja? Česa se naučijo mladi interpreti med izvajanjem? • V nekaterih točkah se namen igranja in namen gledanja dobre, otroku/mla-dostniku primerne predstave stikata: Pet priiarekev za vse priložnosti Ob 7g -letnici revjjp pasfcirtefe perica 2 H 7 »Začelo seje s pisanjem in prirejanjem tekstov za radijski medij. To seje zgodilo skorajda slučajno, mislim, da sem bila še na višji srednji šoli v našem prostoru ponavadi dajemo takoj na prvo mesto bogatenje jezika z osvajanjem novih, tudi neobičajnih, manj rabljenih besed in besednih zvez. Je pa tudi razvijanje fantazije, sposobnosti vživlja-nja v nove situacije, sprostitev, spodbujanje smisla za ne banalen humor ter pozornost do vedno premalo cenjenih vrlin ali lastnosti (v skoraj vseh otroških igrah se skriva kak prikrit nauk, vezan na pomen prijateljstva, iskrenosti, zaupanja, pozornosti do bližnjega v nasprotju z nasiljem, zaničevanjem, egoizmom itd). Vendar pa gledališče ni samo to: za nastopajočega je, če ostanemo pri didaktiki, razvijanje sposobnosti me mo r i za c i je daljšega teksta - ta snu lahko pride prav v šoli, pa tudi v vsakdanjem življenju, ker bo imel pripravljene za uporabo že cele stavke v pravilni slovenščini, s pravilno izgovarjavo in smiselnimi poudarki. Poleg tega se bo v predstavljeno delo poglobil, ga s pomočjo režiserja analiziral, morda bo to sprožilo v njem premišljevanje - skratka: ne bo ob njem pasiven. Pa še to: v življenju moramo kar naprej nastopati - pred Izpitnimi komisijami, strankami, pred mikrofonom kot intervjuvanci, v društvih ali v samo malo širši družbi, ko javno izpostavimo svoje mnenje o čemerkoli, Odrski igralec Ima za sabo že nekaj treninga v javnem nastopanju in bo verjetno laže premagoval strah, zbral misli in prepričljivo povedal, kar želi povedati, saj igranje pomaga tudi pri pridobivanju samozavesti. Na socialnem področju paje pomembno to, da si bo privzgojil smisel za skupinsko delo, za skupno ustvarjanje: dobra predstava je ekipno delo, nikoli ni delo enega samega posameznika, pa čeje v njej še tako zablestel. V vaših dramskih tekstih, kot lahko opazimo v knjigi Mali gledališki vrtiljak. Pet prizorčkov za vse priložnosti, ki Ste ga pred kratkim izdali pri reviji Pastirček in Zadrugi Goriška Mohorjeva, so glavni protagonisti otroci. Ti so v prizorčkih videti sproščeni in spontani. Zakaj? Ali ste s tem želeli in še želite, da bi se otrok mladostnik v njih prepoznal? • Seveda sem to vedno želela. Večina zgodbic je sploh napisana na podlagi resničnih doživetij moje ali kake druge poznane družine. Skoraj vedno sem jih tudi pisalala rina kožo" svojim malim igralcem in prilagajala besedila njihovim sposobnostim in njihovemu značaju. Tako imam za nekatere igrice kar po tri ali več variant. I n vsaka otroška igrica je šla skozi kritično oceno mojih otrok, nečakov ali gojencev. Če so se oni zabavali ob njej, sem dobila zagotovilo, da je Oprava". Torte za mamo (vseh skupaj je pet} so nastale pred več kot tridesetimi leti. Ko so jih pred kratkim spet postavili na oder, so se današnji igralci in gledalci še vedno prepoznali v glavnih junakih in njihovih peripetijah. To mi je V veliko zadoščenje. Ustvarjalno delo Lučke Peterlin Susič Nekje sem prebrala misel, da so najboljša literarna dela za otroke tista, ki so napisana za otroke od četrtega do osemdesetega leta. In ta trditev mi pride na misel, ko pomislim na številne gledališke in radijske igre za otroke, ki jih je napisala Lučka Peterlin Susič. Njene igrice so izredno priljubljene tako med mladimi bra I ci/gl ed a Id/igra 1 c i kot med odraslimi. Odlikujejo predvsem dobro poznavanje otroške duše, ki si gaje pridobila najprej kot mama treh otrok, nato kot srednješolska profesorica in mentorica različnih otroških in mladinskih gledaliških skupin, nazadnje pa še Manica Maver sem jim po svojih močeh nudila v soli. Posebno pri pouku slovenščine sem bila zelo zahtevna do sebe in sem si res prizadevala, da bi otroci vzljubili slovenski jezik in kulturo. Odrske uprizoritve so bile vedno neke vrste nadgradnja šolskega dela. Že vrsto let vodite Malo gledališko šolo, ki jo je ustanovila vaša sestra Ma-tejka Peterlin. Ali bi lahko v grobih obrh sl h opisali, kako in kdaj poteka? Komu je namenjena in za katero starostno stopnjo udeležencev je mišljena? Koliko otrok se je je do danes udeležilo? • Naša Mala gledališka šola bo doživela letos svojo 17. izvedbo. Gre za pobudo, ki jo organizirata Radijski oder in Slovenska prosveta. Namenjena je otrokom od prvega razreda osnovne šole do drugega razreda srednje šole, Ker se odvija v tednu takoj po zaključku šolskega leta, se je dijaki tretje srednje ne morejo udeležiti, ker se v tistem tednu odvija njihov zaključni izpit. Mala gledališka šola je po mnenju nekaterih režiserjev, ki so bili pri nas, mali čudež, saj vaditelji skupaj z režiserjem v kot babica. Otroci imajo radi njene zgodbe, ker Zadnja leta je med otroki zanimanje za se v njih prepoznavajo, njihovi starši pa za nekaj gledališko nastopanje zelo veliko. O tem priča časa postanejo spet otroci oz. gledajo na svet z veliko število otrok, ki se vsako leto vpisuje na otroškimi očmi. Poleg tega so vse njene igrice Malo gledališko šolo Matejke Peterlin in delova- duhovite, polne humornih domislic, ki zabavajo nje številnih gledaliških skupin. Za vse mentorje tako mlade kot starejše gledalce. Lučka Susič pa je vedno največja skrb in težava iskanje prizna v svojih igricah ustvariti čudovite domišljij- mernega besedila za uprizoritev. Lučka Susič pa ske svetove, ki so otrokom zelo všeč: znajdejo je za potrebe po gledališkem besedilu za razne se med igračami, ki oživijo; postanejo plastenke prireditve vedno znala napisati novo izvirno igri- in pločevinke ali kak drug predmet ter sprego- co ali za skupi no prirediti že napisano zgodbo: vonj o o tem, kako ljudje slabo ravnajo z njimi; v tako je ustvarila številna besedila, primerna za nebesih kot angelčki pomagajo sv. Miklavžu ali mikiavževanja, za božičnice, za materinski dan, mu kot hudički nagajajo; srečajo čarobna bitja za zaključne prireditve ... Vteh igricah otroci ali najdejo čarobne predmete. Ampak vsi junaki zelo radi nastopajo, saj so dramske osebe v njih njenih zgodb - tudi če so to igračke, angelčki zanimive in simpatične, otroci se s temi junaki in hudički ali predmeti - imajo lastnosti, kijih radi identificirajo. Zato je knjiga Mali gledališki otroci prepoznajo za svoje. Avtorica v svoje vrtiljak, v kateri so zbrana besedila za pet različ- zgodbe vplete vrednote, kot so prijateljstvo, ra- ni h priložnosti, dragocen pripomoček za vsake- dodarnost in ljubezen, ki jih bralec ali gledalec ga mentorja, ki bo- v zadregi, ko bo moral Izbirati mimogrede sprejme za svoje. besedilo za svojo gledališko skupino. Zgoraj: nagrado Vstajenje v Peterlinovi dvorani; spadaj levo: Sfltofl-Expon na prvi Mali gledališki šoli Bili ste tudi profesorica slovenščine na slovenskih šolah na Tržaškem. Kako se spominjate tistih let? • Vseh-no, skoraj vseh dijakov se spominjam z veseljem in simpatijo. Večinoma so sprejemali moje učne uro z zanimanjem, in vsakokrat ko se srečamo, je to v veselje meni in-tako zgleda - tudi njim. Z mnogimi sem še zdaj v stiku. Ponosna sem, ko vidim, da so mnogi uspešno uporabili to, kar POD ČRTO samih petih dneh pripravijo ¿gojenci pravo odrsko igrico S petjem in plesom. Na ponedeljek začnemo, na petek popoldne otroci že nastopijo pred publiko. Seveda gre za intenzivne vaje, ki z vmesnim kosilom trajajo od devete ure zjutraj do četrte ure popoldne. Poteg izvedencev za dikcijo, za ples in petje ter poklicnega režiserja se z otroki ukvarjajo številni animatorji, večinoma višješolci, ki so skoraj vsi bivši gojena Male gledališke šole. Če pomislite, da seje števl lo vsakoletnih vpisov ustalilo na številki petdeset, je število bivših gojencev res visoko, gotovo jih je več sto. Letos ste prejeli nagrado Vstajenje za knjigo Moli gledališki vrtiljak in za življenjsko delo, Kaj vam pomeni ta nagrada? Kateri so vaši načrti v prihodnje? • Ta nagrada mi res pomeni dosti, je predvsem potrditev, da je kdo opazil moje delo in daje vredno., da se omeni. Mladinske literature uradna kritika večinoma ne jemlje niti v poštev; če je delo napisano v dramski obliki, je tudi bralcev manj, v roke jo dostikrat jemljejo zgolj “uporabniki”. Zato je nagrada zame tudi veliko presenečenje in zadoščenje, ker očitno tudi nekateri strokovni izvedenci cenijo moje delo. Prav zaradi značaja del, ki jih ustvarjam, so ta večinoma obsojena na pozabo. Če so to radijske igrice, gredo enkrat, dvakrat, morda trikrat v eter, potem pa ne ostane nič otipljivega za njimi. Z odrskimi igrami je nekaj podobnega, Že leta me razni amaterski režiserji prosijo za besedila igric, posebno priložnostnih, in rada ji h posojam, vendar pa ti teksti potem potujejo iz rok v roke, ime njihovega avtorja pa se spotoma zabriše, malokdo sploh ve, da sem jih napisala jaz. Če je pa delo objavljeno, ostane v spominu tudi Ime avtorja, In če je avtor nagrajen, je to zanj spodbuda in tudi obveza, da bo še kaj ustvaril, pa čeprav ni več tako zelo mlad. No, to je tudi delen odgovor na vaše zadnje vprašanje. Želim še pisati in se ukvarjati z otroki. In bom še pisala, če bom morala, Ne “mogla”, Strah Pred nekaj meseci sem v sobotni prilogi ljubljanskega Dela naletel na intervju z režiserjem Tonetom Frelihom, avtorjem televizijskega dokumentarca o vračanju pred sedemdesetimi leti nacionaliziranih umetnin, pohištva in knjig, med drugim tudi 900 klavirjev in več tisoč knjig, ki jih je revolucionarna oblast takoj po 2. svetovni vojni zaplenila tako imenovanim buržujem po Sloveniji. V duhu revolucije, kije hotela narediti vse državljane enake. Toda kljub deklariranim načelom enakosti so nekateri bili bolj enaki od drugih in so, predvsem slike in pohištvo, vzeli v začasen užitek na svoje socialistične domove. Po propadu Jugoslavije so pristojne ustanove začele to zaplenjeno imovino vračati lastnikom ali zakonitim dedičem. To je seveda potekalo počasi in mukoma, nekaj seje izgubilo, nekaj pa je dobilo trajno mesto v muzejih in zadeva še zdaj ni dobila pravega epiloga. Zato so nekdanji razlaščenci ustanovili odbor. Z njegovim anonimnim predsednikom seje hotel pogovoriti avtor dokumentarca Frelih, toda z že dogovorjenim intervjujem ni bilo nič. Predsednik se je namreč zadnji trenutek premislil in ni hotel odgovarjati na vprašanja. Zakaj? Da ga je strah, je rekel prizadeti. Od kod ta strah, je prostodušno vprašal Frelih: »Vitega niste doživeli in tega strahu ne morete razumeti, to je v nas in tega se ne moremo znebiti,« je bil kratek, jedrnat, a tudi pretresljiv odgovor, ki je skrival nelagodje in bolečino. S takim strahom seje presenečeni režiser srečaval ves čas snemanja dokumentarca. Ob tem anahronističnem strahu sem bii presenečen tudi jaz. Pravzaprav zaprepaden. Ne toliko zaradi fenomena samega, če se človek nečesa boji, ima pač pravico, da se pred morebitnimi resničnimi ali dozdevnimi, ali samo slutenimi - posledicami zavaruje. Čudil sem se, da v zavesti teh ljudi ta strah še obstaja skoraj trideset let po padcu berlinskega zidu, in sem začel poizvedovati. Odkril sem, daje strah Še prisoten v nezanemarljivem delu slovenske družbe, ki je doživela socialistični sistem, Ta je bil znanstveno utemeljen (torej pravičen?) in je sam sebe definiral kot »socializem s človeškim obrazom«, toda tako zelo prijazen ta sistem leni mogel biti, če tako dolgo po svojem padcu še vedno predstavlja vzrok za strah pri prizadetem prebivalstvu bivše, srečne socialistične dežele. In pogojuje ljudi pri najosnovnejši pravici, svobodi govora. Očitno to ni strah pred neznano ali skrivnostno nevarnostjo, prav tako to tudi ni stvar pretirane strahopetnosti posameznikov, to je problem, ki je vseskozi prisoten v slovenski družbi. »Ta nagrada mi res pomeni dosti. Mladinske literature uradna kritika večinoma ne jemlje niti v poštev.« Zlatolaska in trije medvedki, letošnjo produkcijo Slovenskega odra morala! Jaz namreč začnem snovati nove zgodbe, če me kdo prosi zanje oziroma če obljubim komu novo zgodbo. Morda je to smešno, komu se bo zdelo tudi, da je tako delo manjvredno, a to je dejstvo; pišem skoraj vedno “pod prisilo”. Potem sem napeta in nervozna, trpim, če moram prevečkrat zavreči že začeto, če čutim, daje v zgodbi kaj šablonskega, prisiljenega, skratka, če ne teče. Ko se mi "odpre”, ko najdem nove ideje, nove poti (posebno rada vključujem komične elemente, kakšno majhno ironična noto), takrat pa sem presrečna. Vsaka nova igraje kot novo rojstvo - prej je trpljenje, potem pa sreča in veselje. Skratka; na vprašanje, kateri so moji načrti v prihodnje, lahko rečem, da jih nimam, mislim pa, da bom še pisala. In zakaj ne bi, če mc pa to veseli in osrečuje? Tudi na Dragi seje pred leti pojavil diskutant, ki ni hotel povedati svojega imena, ker mu je hčerka zabičala, naj se ne predstavlja. To je strah pred konkretnim, bojazen, da se utegne kaj neljubega zgoditi, če bo povedal tako, kot misli, in o tern, kar je doživljal (kar je na primer neljubega bil deležen v socializmu). To ugotovitev sem nekaj časa sistematično preverjal mod prijatelji in znanci v Sloveniji in dobil potrdilo; eden sc hoče izogniti morebitni zameri pri drugače mislečih prijateljih ali sorodnikih, drugi sc boji, da izgubi posel ali da mu kdo v zameno za izgovorjeno resnico pošlje davčno inšpekcijo ali kakšno drugo bi rokratsko nadlogo. Dejstvo je, da v delu slovenske javnosti vlada občutek nelagodnosti in negotovosti ter nesproščenosti, vsekakor nekaj negativnega, ki preprečuje, da bi so družbena zavest normalno razvijala in da bi se ljudje zavedali, da so polnopravni državljani, To daje misliti, da v ozadju lebdi nekdanja oblast - razpredena pajčevina ostankov bivše nomenklature? Najbolj pa preseneča dejstvo, da se s tem vprašanjem nihče ne ukvarja, kakor da bi bilo normalno, da so ljudje zrasli v strahu in da se ta strah podaljšuje v nove generacije. Gluhi so vsi, psihologi, sociologi, psihiatri, pisatelji, šola, publicistika, politika, cerkev, sodstvo, nihče se ob tem pojavu ne vznemirja, ne postavlja si nobenega vprašanja, ne išče odgovorov. Vsiljuje se vprašanje, ali se bodo kdaj Slovenci rešili te paranoje, začeli svobodno govoriti in se normalno obnašati kot od rasli člani zdrave družbe? Ali je morda ta strah zapisan v slovenskih genih? Morda pa je to stanje rezultat naše večstoletne podre jenosti, Navsezadnje vsaka oblast na en ali drug način vzdržuje red in normalnost z neko obliko prisile, bodisi z zakoni ali s tajno policija (ali tudi z nagradami za ubogljive in kimajoče), tudi Cerkev je svoj čas plašila vernike s peklom. Potemtakem naj bi dandanašnji slovenski strah bil samo logična posledica preteklosti? Toda, ali ni prav socializem več kot 40 let osvobajal človeka? Kje so rezultati? Iščem odgovo re, ki bi ml pomagali razumeti slovensko družbo in posameznika. Zato hoče biti ta zapis izziv vsem tistim, ki sem jih navedel nekaj vrstic nazaj in ki so do sedaj po večini molčali, čeprav bi po Svoji vlogi v družbi morali o teh problemih kritično razmišljati, Če bo kdo odgovoril, mi bo pomagal razumeti slovensko stvarnost. Pričakujem, da mi obrazložijo, ali sem morda preobčutljiv in ali moramo sprejeti tisto, kar se nam ponuja in vsiljuje kot normalnost, a je od nje zelo daleč, Sergij Pahor MU PIKA 04 ZOIS 25 PREBRAL! SO ZA VAS P REB RALI SO ZA VAS Marija Pirjevec Ob zbirki Pesmi Marije Kost n a pfel So mi rüzrezoii jezik no drobne koščke... (Iz cikla Jeziki) Med sodobnimi pesnicami in pesniki na Tržaškem se je letošnje jeseni opazneje pojavilo še eno ime, in sicer pesnica Marija Kost-napfel.1 Svoje pesmi je objavljala bolj redko, v revialnem tisku, tako na primer v Mladiki, Novi reviji, Sodobnosti , še prej pa v Pahorjevem Zalivu. Zato je njen pesniški prvenec, ki nosi preprost naslov PESMI,! resnično presenečenje. Že ob prvem branju je namreč mogoče ugotoviti, da gre za zrelo, nekoliko enigmatično, zahtevno pesniško 1 Marija Kost napfel j e bila rojena v Trstu leta 1959- Študirala je na Fakulteti za tuje jezike Univerze v Vidmu, kjer je tudi diplomira la. Njeno diplomsko nalogo o Francetu Balantiču sov nemškem prevodu objavili pri založbi Rudolfa Trofenika v Muenchnu. Že vrsto let je zaposlena kot profc sonca slovenščine in zgodovine na Trgovskem tehničnem zavodu Žige Zoisa v Godci. 2 Marija Kostnapfel, Pesmi, spremna beseda Marija Pirjevec, Mladika, Trst 2016, izpoved, večkrat zreducirano na bistvo. Vemo, da se estetika lirike od nekdaj drži pravila: čim več idej na čim manjšem prostoru. Prav to pravilo pa se dobro prilega Lirskim izpovedim Marije Kostnapfel. Tudi njen pesniški jezik je izrazito oseben, saj izstopa iz privajenih besednih klišejev, je jezik posebne pomenske gostote; izpraznjenih besed v njeni poeziji preprosto ni, V njej pa tudi ni močnejšega stika s krajinarsko in jezikovno barvitostjo primorskega sveta, tako značilno za pesništvo na zahodnem robu slovenske zemlje. Narodna, družbena in skupnostna problematika, ki pogosto zaposljuje tržaške in goriske pesnike, naše pesnice v glavnem ne pritegne. V središču njene pozornosti je eksistencialna tema, točneje občutek duhovne praznote, brezizhodnos ti, brezna in nemoči v današnjem r ¿izmišljujočem človeku. Tudi pesničin eksistencialni odnos do jezika je v besedilu So mi razrezali j jezik j... p zajel občutek razdrtosti, ki vodi v vrstu katastrofičnih stanj, podobno kot v Kocbekovi pretresljivi izpovedi Besede umirajo. Če pri avtorju Poročila (1969) besede jedjajo, zvijajo se v krčih,/ne vedo več domov/,,./, pri tržaški pesnici bežijo ¡n gomazi jo/po ustih/in si ne upajo ven /... /. Spreminjajo sev molk. Skratka, gre za poezijo nihilistične streznitve skrajne vrste, za izvrženost iz vseh nekdanjih varnostnih stanj, tako eksistencialnih kot poetičnih pa tudi jezikovnih.V takem brezizhodnem položaju, ki pomeni pesnici mrzel začetekkonca ali koncozačetekkot se suvereno poigra z besedama konec in začetek v pesmi Morda si samo domišljam/..,/, so ‘'drevesa, ptice in rože'1 lahko samo še prispodobe nekoč poetičnega, sedaj le namišljenega sveta, ki bo skupaj z njo izginil za vedno, 3 Itald.j So mi razrezali jezik, II, iz cikla Jeziki, str. 49. Nevija Benčina Smotlak V naročju koprske ulice Zbirka petnajstih pripovedi V naročju koprsko ulice Nev ¡je Benčina Smotlak bralca popelje v odkrivanje Kopra pred malo manj kot šestdesetimi leti, ko je tu odraščala nežna punčka Marina, V svojem knjižnem prvencu koprska avtorica z izjemno preprostostjo in tankočutnostjo avtobiografsko opisuje življenje Marinine družine, ki Živi v »naročju koprske ulice« med jezikovno in kulturno raznolikostjo in poudari bogastvo različnih identitet, eksistenc, ki poživljajo primorsko, obmejno in obmorsko mesto. Avtorica pripovedujmo preprostih dogodkih v vsakdanjem življenju družine, ki jo sestavljajo mama, papa, Marina, Marijan in teta. Med epizodami, ki jih Mika Čok avtorica opisuje, je plovba s parnikom Ldra v Trst, obujanje časa, ko sta Marina in njen brat Marijan istočasno zbolela za vodenimi kozami in se ob tem nenavadnem pojavu šalila, med boleznijo pa sta nestrpno pričako vala mamo, da jima prinese sladke žabice v poslastico; takrat sta ju popa in mama peljala na morje, da bi tako prej okrevala. Marina je bila tedaj ponosna, da je brez strahu skočila v vodo, čeprav so jo brazgotine pekle, saj je na tak način razveselila očeta, Marina sc spominja, kako je dobila v dar voziček za svojo punčko - bombah in kako je s prijatelji Edijem. Lauro, bratom Marjanom in drugimi opazovala ladje, s katerimi so v koprsko luko uvažali živila, npr. banane, »angurje« in drugo-V pripovedih je opazna avtoričina zmožnost natančnega in ljubečega opisa rodnega kraja - Kopra, ki ga prikaže na pristen in živ način, z veliko pozornostjo do narečij, npr. do tržaške, istrske, hrvaške govorice, ki so značilna za mesto, v katerem sobiva več narodnih Morda si samo domišljam/ in z menoj vsi ostali, ha, namišljeni ostali. Potem bozačelekkonca odnesel zadnji žarek sonca z moje tople kože in med vsa namišljena drevesa, ptice in rože bo prinesel mrzel koncazačetek. Morda se bo zgodilo prav na petek. Vendar je to samo najbolj zaznamovana, zares temna stran pričujoče izpovedi. V njeni intenziteti pa se sprošča še nekaj drugega, česar ni mogoče prezreti. Groza bolečino osamelosti in tesnobe sredi mučnih in pogrezljivih duševnih stanj, ki ne nakazujejo nikakršnega izhoda in rešitve. Za to ji ostaja le to, da molče govori o bolečini izgubljenega. Tovrstno bolečino prebujajo v njej svetli, samo bežni detajli iz narave, "kamenje, drevesa in ptice,otroški klici in sonce," ki pa niso več tisto, kar so bili, Zanjo so zdaj mrtvi, kot da bi jo nekdo kaznoval, Prikrajšana jeza lepoto narave, ki pomeni hkrati tudi Otroško lepoto njene notranjosti, njene duše, ki jeokrnela in se nemočno seseda vase. 4 4 Ibid., Morda si samo domišljam, str. 44. skupnosti. Knjigo bogati zanimiv prikaz nekdanjega Kopra, v katerem vladajo sožitje, sloga in spošljitivi odnosi med sosedi, ki si med sabo radi pomagajo, pa tudi spomini na brezskrbni otroški čas. Avtorica pripovedne zbirke Ne-vija Benčina Smotlak opisuje Koper in njegove znamenitosti, kot ga je doživljala v Otroštvu in kakor so ji ga pokazali odrasli, s pridihom prisrčnosti in pristnosti ter na prepričljiv način in s tekočo govorico, da je za bralca p o potovanje skozi Marinino oz. avtoričino otroštvo pravi užitek. O slogovni izbranosti in dodelanem impresionističnem prikazu Kopra piše tudi literarna kritičarka Kdo me je tako kaznoval/ do me boli kamenje in drevesa in ptice in otroški klici in sonce in nemimi ljudje, ki si sami brišejo pot. Čisto na koncu zbirke pa se zgodi, da vse izgubljeno ni več tako zastrto, temveč povsem razločno S Ibid., Kdo meje tako kaznoval, str. 35- udari na dan. V središču remi n ¡scen ce na pretekle, a nepovratne čase privre iz globine občutek nekdanje varnosti, ki jo je obdajal v svetu skupnosti, med njenimi. Iz te skupnosti je sedaj izločena, vezi z njo pretrgane. Kar ostaja, je le “srebrna slina spomina ‘j kot pravi v pesmi Vse je prekinjeno/.../, ki se lahko uresniči samo v poeziji, Odtujitev je nepreklicna, spremlja pa jo globoka nostalgija. Pot, za katero seje pesnica od loči la, je do kraja samotna, saj Se ne more otresti tesnobne zavesti, da povratek ni več mogoč. Vse je prekinjeno,s tud/ goičanje v suhi nožnici večera, kje so časi, ko sem bila na varnem, v brlogu med svojimi, vsi z rožnatimi jeziki polzečimi po srbmi slini spomina, (Iz cikla Jeziki} Skratka, pred nami je pesniška zbirka, ki s svojo posebno duhovno vertikalo ter pogumom pa tudi z osebno suverenim slogom pomeni v sodobni Slovenski in še posebej tržaški poeziji več kot opazen dogodek. s Ibid., Vse je prekinjeno IV, iz cikla Jeziki,str. Sl. Jasna Čebron, ki je knjigi prispevala spremno besedo: »Pripovedniprvenec Nevlje Benčina Smotlak slika otroštvo, kot se je avtorici ugnezdilo v spomina in je ostalo tako živa, do je po desetletjih spregovorita o njem z otroško iskrenostjo in naravnanostjo. Zato niza podobe, ki sa ja kot otroka očarale, in izriše odrasle, ki so ji znali ljubeče uskladiti nasprotja v zaokrožen smisel.« Knjigo V naročju koprske ulice, ki jo je ped kratkim izdala založba Libri s v sodelovanju s koprsko knjižnico Srečka Vilharja, priporočamo vsem ljubiteljem Primorske in Kopra, ki cenijo preprostost, pristnost in se radi s spominom vračajo v otroška leta, da bi spet doživeli kanček otroške nežnosti in miline. OBLETNICA GORŠETOVA PRIMORSKA LETA (iv.del) Ob 120-letnici kiparjevega rojstva Ivo Jevnikar Odhod v ZDA O sami izselitvi v Cleveland in njenih razlogih je Vinko Beličič 21. decem bra 1951 zabeležil v dnevnik: »Ura je 20.10. M a tržaški postaji se množica dijakov Goršetov France Prešeren ob stoletnici pesnikove smrti, kamen, 1949. Kip je leto 1569 darova/ Državnemu znanstvenemu liceju v Trstu ob poimenovanju po Francetu Prešernu. Na fotografiji iz avgusta 1949je kiparjev podpis. in prijateljev poslavlja od Franceta Goršeta, ki ga bo vlak čez nekaj minut od peljal v Neapelj... v Ameriko. Z njim odhaja iz Trsta zlat človek: vere m delaven, zaveden in nenehno veder -kljub zelo skromnemu življenju. Jaz sem ga osebno Spoznal v taborišču v Monigu maja 1945. Njegovo ime pa mi je bilo takrat že poldrugo desetletje znano - od Trinkovih Naših paglavcev (1929), kijih je tako imenitno ilustriral.« Nato obuja spomine na Monigo in pove, daje Gorše »prišel v Trst, kjer je prav do zadnjega učil risanje na Višji realni gimnaziji in na Učiteljišču. Zraven pa je pridno kiparil. Delal je portrete iz gline. Enkrat sem šel tudi jaz z njim ponjo nad Milje, kjer je dolgo stikal za njo in jo otipaval, dokler ni našel prave. Uspešen je bil v reliefih, v Nabrežini je izklesal Prešerna za stoletnico smrti, priredil v Trstu dve razstavi, mukoma to zadnje leto našel atelje in tam predvsem delal reliefe v bakrenih ploščah. Za atelje je plačeval 6.000 najemnine - nedvomno veliko več kot za tesno, skrajno ubožno sobico v ulici della Sorgente, Toda kiparstvo, ki se mu je predajal z vsem srcem, mu je samo denar jemalo, donašalo pa skoraj nič. Dolgo, dolgo je vztrajal v svojem idealizmu, nazadnje pa je spoznal, da je Trst tipično trgovsko mesto, ki mu je kaj malo za u motnost. 'Jaz sem predvsem kipar# in tu v Trstu ne morem nikamor naprej. Ničesar ne morem prodati. Spodbujali so me, ali ko sem razstavljal, ni bilo nikogar blizu, čeprav sem pismeno povabil tistih dvajset trgovcev,1 Letos je bil dvakrat v Parizu, drugič je bil priča lepega moralnega in materialnega uspeha slika rja MiheMaleša. V Ameriki upa France najti svojega prijatelja umetnostnega zgodovinarja Rajka Ložarja, Kako mu bo onkraj Atlantika? Ker ga pričakuje sestra, vsaj ve, da ne gre v popolno tujino,«1 V tedniku Katoliški glas je sam Gorše 27. decembra 1951 objavil pozdrav: »Vsem mojim dragim znancem in prijateljem, s katerimi se pred mojim odhodom v ZDA nisem mogel osebno posloviti, po tej poti kličem z Bogom! Obenem jim prav iskreno želim tudi blagoslo vljene božične praznike in srečno novo leto!«2 3 V številki lista, kije izšla teden prej, pa je zabeleženo, da je Gorše daroval za Sklad Leopolda Kemperleta, kije podpiral izhajanje časopisa, 3.200' lir. En izvod seje takrat prodajal po 20 lir, V Ameriko je odplul februarja 1952 in se naselil v Clevelandu. Na Koroškem Očitno pa je Goršeta m učilo domotožje, navezanost na slovensko zemljo. O prvem obisku iz Združenih držav tako dodal: »Posledice: vsepovsod, kjer vlada komunizem, seje doslej v praktičnem življenju izkazalo, da je nastal usoden kulturni in moralni zastoj,«3 V Slovenijo pa se je vračal tudi zaradi zdravljenja. Kljub temu so mu morali leta 1977 amputirati nogo. A medtem seje iz New Vorka, kamor seje leta 1964 preselil iz Clevelanda, leta 1971 že dokončno pomaknil v Evropo: prej v Rim, nato na Koroško v odmaknjeno vasico Korte, končno, leta 1973, v Sveče. France Gorše v beli halji sredi tržaških skavtov, ki so ga 10, avgusta 1970 obiskali v Kortah na Koroškem v takratni Jugoslaviji kot v Trstu leta 1959 smo že brali. Potem seje še vračal, tudi za daljša obdobja zaradi naročil v Sloveniji in na Koroškem. Svojega prepričanja ni spremenil, V anketi Kaj sodim o komunizmu, ki jo je objavil Zbornik Svobodne Slovenije v Buenos Airesu leta 1965, je med drugim zapisat, da »pod orožjem, še bolj pa pod vladami komunizma, muze molče«. In 1 Beličič, str. 34-35, V resnici pa Gorše ni odšel k sestri v Minnesoto, temveč v Cleveland, kjer je imel prijatelje {Arnež, str. 167-168). Spominjam se, kako smo med taborom slovenskih tržaških skavtov prš Selah 10. avgusta 1970 peš krenili 12 km daleč v Korte. Tamkajšnji posestnik inž. Lam-bert Muri nas je pogostil z govejo juho, zraven smo imeli svoje malice. Nato smo šli do župnišča, kjer si je Gorše uredil atelje (naslednje leto pa je tam odprl ga Jeri jo). Razkazal nam ga je in povedal, da z glino in lesom oblikuje umetnine za oktobrsko razstavo v Celovcu (dejansko so jo odprli 13. novembra). Pripravljenih jih je ime! že 33, a je želel število podvojiti. 2 Objava, Katoliški glas, Gorica, 27. dec. 1951, str. 4. 3 Zbornik Svobod ne Slovenije 1965, Buenos Aires 1965, str. 169. Tudi fotografirali smo se, on v beli halji, mi v skavtskih krojih/ Prepovedana razstava Z Goršetom, kije bil družinski prijatelj, sem se bolj zbližal v času njegove prepovedane retrospektivne razstave v Kostanjevici na Krki, Slučajno sem ga sreča! dan po ustnem delu svoje mature, v nedeljo, 9. julija 1972, v Čateških toplicah. Vesel je bil snidenja. Spominjam se, kako mi je v tisti vročini nalival cviček z ledom in pripovedoval o veliki razstavi v Kostanjevici, Danes vem, ker se vabilo dobi na spletu, daje bilo odprtje razstave v okviru Dolenjskega kulturnega festivala napovedano za 30. junij. Nastopila naj bi igralka Elvira Kraljeva in Slovenski oktet, nagovor pa naj bi imel akademik France Stele. Iz tega ni bilo nič. Takrat pa sem imel vtis, da je dogodek šele pred nami. Očitno je Gorše še vedno upal v ugoden razplet. Nekaj znancev si je poleti že postavljeno in očitno »zamrznjeno« razstavo kljub temu ogledalo. Ko sem bil 1. septembra 1972 v Ljubljani, sem mu telefoniral v Kostanjevico ter izrazil željo, da bi tudi sam to doživel, vendar je bil takrat tik pred odhodom v Trst. Srečala sva se na ljubljanski železniški postaji, kjer mi je daroval lepak za prepovedano razstavo in pa katalog s posvetilom,5 Zakaj Tazstave niso odprli javnosti, menda ni bilo nikoli jasno povedano, čeprav tu pa tam beremo namige, da je temu ali onemu znano. Umetnostni zgodovinar Ivan Sedej je na primer leta 1985 napisat: .»Vendar pa je politična klima v začetku sedemdesetih let razstavo preprečila. Vzroki so bili banalni in ozkosrčni in dandanes bi se nam zdeli smešni.*5, 4 Moji takratni zapiski. 5 Moji takratni zapiski. 6 Akademski kipar France Gorše, Mohorj eva založba, Celovec 1985, str. 37. »Politična klima v začetku sedemdesetih let je razstavo preprečila. Vzroki so bili banalni in ozkosrčni in dandanes bi se nam zdeli smešni.« 72 LAMUTOV UKOVN SALON ko&ldhjcjvicčl : ,j aVflUBr. \o. pripri .o Vsak d .m n , n. sktipirn VBflkfrrTi tušu orumed ¡judskn pravica Lepak, natisnjen za prepa i/edono Gorsefovo razstavo v Kostanjevici na Krki poleti 1972 Raziskovalec slovenske polpreteklosti in vloge, ki jo je v njej odigravala tajna politična policija (Služba državne varnosti, po domače Udba), Igor Omerza sicer ni preučeval Goršetove retrospektive, vendar je naletel na dva dokumenta Službe državne varnosti, ki zadevata razstavo j n sta se ohranila v arhivu takratnega predsednika Cent ral nega komiteja Zveze komunistov Slovenije Franceta Popita.' Urednik kataloga in organizator razstave Lado Smrekar seje v petek, 23. junija 1972, zglasi! na Udbi. Ker višji h predstavnikov ni bilo, ga je sprejel vodja V, (analitskega) sektorja Vlado Poznič, ki seje veliko ukvarjal z emigracijo. Taje v pogovor pritegnil Slavka Belaka, ki je bi! v sektorju ekspert za kulturo in je potem napisal omenjena dokumenta: »uradni zaznamek« o pogovorih s Smrekarjem in »karakteristiko« Franceta Goršeta. Iz dokumentov izhaja, daje Smrekar glede priprave razstave in kataloga uživai podporo predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti Josipa Vidmarja in predsednika Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Janeza Vipotnika. Sam (ali kdo drug) pa seje »ustrašil«, ker je v seznam strokovne literature o Goršetu za obdobje od konca vojne do leta 1972 v katalog, ki sicer še ni bi! natisnjen, uvrstil 91 bibii ografskih enot. Od tega jih je 58 izšlo v zamejskem in emigrantskem tisku, 18 v domovi ni, 15 pa v ZDA in Avstriji. Med avtorji so bili tudi znani politični emigranti Ciril Žebot, Tine Debeljak in Ruda Jurčec. V zaznamku beremo: .»V izogib kasnejših urgenc si je/Smrekar/poleg zagotovila predsednika SAZU in RK SZDL hotel zagotoviti še mnenje Republiškega sekretariata za notranje zadeve,« Udbovska sogovornika sta izjavila, da nista pristojna za take ocene, ki da so v prvi vrsti naloga Socialistične zveze, a Smrekarje vztrajal, da ga je ravno ta družbenopolitična organizacija napotila k politični policiji. Poznič in Belak sta odgovorila, da nimata »nič zoper Goršeta - umetnika, ki mu kvaliteto nikakor ni moč odrekati, da pa je drugo vprašanje, kako bo nanj gledala emigracija, in to tako v primeru, če objavi sporni seznam, kakor v primeru, da nekatera sporna imena spusti oziroma jih zamenja z inicialkami«. Odgovor sta mu obljubila za ponedeljek, a Smrekarju seje mudilo. Spet je šel na SZDL, popoldne pa se je vrnil na Udbo. Tokrat je pri pogovoru sodeloval tudi pomočnik sekretarja (notranjega ministra) Boris Mu Žič, ki pase ni omejil ' Arhiv Repuhlike Slovenije, AS 15S9/IV, CK ZKS, Predsednikova dejavnost, t. e. 2624/24, dokumenta Nekateri podatki o emigrantu - kiparju Francetu Garsetu in Uradni zaznamek Stavka Belaka, 26, jun. 1972. Igorju Omerzi se zahvaljujem za opozorilo na to gradivo in za pojasnila o osebju Udbe, ki nastopa v njem. na bibliografijo v katalogu, temveč je »v celoti zavračal misel na retrospektivo tako eksponirane-ga skl ika rja«. Sta lisce SDV so s pet napovedali za ponedeljek, vsekakor pa so Smrekarja povabili, naj iz kataloga izpusti tisti del seznama literature. Dejansko najdemo v katalogu namesto 91 povojnih virov le 3 (iz Trsta, Buenos Airesa in Clevelanda). Še več. V seznamu Goršetovih deljena primer kip Jožeta Peterlina iz leta 1948 naveden kot »Portret prof. J. R«, ki ga ima v lasti »J. R, Trst«! Kdo je potem obsodil celotno pobudo, in ne le del kataloga, iz dokumenta ni jasno. Belak je v njem po povzetku razgovorov sestavil sedem pripomb. Kritično seje obregnil ob SAZU in SZDL, ki da sta pokazala slab politični posluh in sta se spomnila na SDV [etik pred odprtjem razstave. Njuna je odgovornost in zadnja beseda, sam noče veljati za Ždanova in »kulturnega policaja«, V sami razstavi pa je videl legalizacijo emigrantske kulture in zmago emigracije, kot tudi popolno rehabilitacijo Franceta Goršeta, ki da je nesporen umetnik, a ima tudi jasno politično orientacijo in ni pretrgal stikov s politično emigracijo. Od njega bi on zahteval, da se pred razstavo d ista n čira od emigracije. Prepoved razstave pa bi po njegovem mnenju povzročila »kulturni škandal«. Na koncu je predlagal, naj svoje mnenje izrazijo SZDL, SAZU, Zveza komunistov Slovenije in Zveza združenj borcev. Nato je prišlo do prepovedi. Vrača njo na Primorsko Mislim, da je devet let po nesojeni retrospekti vi v matični Sloveniji Gorše doživel veliko zadoščenje med primorskimi rojaki zaradi razstave, ki jo je v Gorici s sodelavci pripravila Verena Koršič. Odprli sojo 27. oktobra 1981 v Deželnem avditoriju, 16. novembra pa je sledilo odprtje še tržaške ponovitve v Društvu slovenskih izobražencev, V Trstu sta spregovorila Verena Koršič in Milko Bambič, Gorše je bil seveda prisoten, sledilo pa je »Gorše je doživel veliko zadoščenje med primorskimi rojaki zaradi razstave, ki jo je v Gorici s sodelavci pripravila Verena Koršič.« se predavanje drugega ameriškega Slovenca in povojnega profesorja v Trstu Jožeta Velikonje o slovenskih sledovih na ameriškem Zahodu. Ko je bil Gorše na Koroškem, je dobil več zasebnih naročil tudi s Tržaškega in Goriškega terjavna naročila s Tržaškega za kipe Frana Šaleškega Finžgarja in sv. Dominika Saviaza Finžgarjev dom na Opčinah leta 1970, Janeza Evangelista Kreka za župnijski Krekov dom v Borštu leta 1971, Frana Venturinija za osnovno šolo Frana Venturinija V Boljuncu in Ivana Cankarja za srednjo šolo Ivana Cankarja v Trstu leta 1976, Jožeta Peterlina za Peterlinovo dvorano v Trstu in Friderika Barage za takratni župnijski Baragov dom v Riom a nji h leta 1977 in še za križev pot za cerkev v Mačkoljah v letih 1980 81. Že leta 1969 je daroval kamniti doprsni kip Franceta Prešerna iz leta 1949 nekdanji Višji realni gimnaziji, takrat Znanstvenemu liceju s klasičnimi vzporednicami, ki so ga ravno poimenovali po našem največjem pesniku.3 Ob odprtju sedanjega sedeža Papeškega slovenskega zavoda Sloveni k ® Koršič, st r. 19 i n sez n a m Goršetovi h del v tem katalogu. Katalog razstave Gorše na Primor s kem (Gorica 1981) v Rimu leta 1973 je Gorše oblikoval spominsko medaljo v pozlačenem bronu, ki ima na eni strani podobo papeža Pavla VI. z latinskim napisom o 1200-le-tni zvestobi Slovencev papežu, na drugi strani pa obrise Slovenika z napisom Siovenik 1973 in imenom takratnega papeža Pavla VI.5 * * * * 10 * * Slovo Gorše se je rad udeleževal študijskih dnevov Društva slovenskih izobražencev Draga in bil na njih vedno deležen toplega sprejema. O tem je Valentin Inzko st., ki je bil predavatelj, diskutant in redni obiskovalec Drage, napisal: »Odkar si je izbral akademski kipar Fra nce Gorše za svojo domovino Sveče na Koroškem, seje udeleževal z nami vred vsakoletnih Študijskih dni s skoraj nestrpnim pričakovanjem,«13 Leta 1972, ko je bila prepovedana Goršetova razstava v Kostanjevici, sta tudi že napovedana predavatelja iz Slovenije zaradi političnih »nasvetov« zadnji trenutek odpovedala svoj nastop na 7. Študijskih dnevih. Na jubilejnih 20. študijskih dnevih leta 1985 je Gorše pozdravil udeležence, naslednjega leta pa ga je G. septembra a Andrej Štekar, Medalje s slovensko te- matiko, izdane v Italiji, Numizmatični vestnik, leto XX\ZI., st. 27-28, Ljubljana 1999-2000, str. 790 721. Avtorju se za- hvaljujem za opozorilo na članek. 10 Valentin inzko, Povezovanje ifeftSibize- nli, v: Svobodni mikrofoni Drage, Jubilejni zbornik ob tridesetletnici, Mladika, Trst 1995, str. 49. Na str. 74 je slika Goršcto-vega nastopa v Dragi leta 1985. Njegove prisotnosti je dosledno beležila tudi jnformatorska mreža Udbe, kot lahko na številnih mestih beremo v knjigi Igorja Omerze Karla, Udba o Dragi, Mladika, Trst2015. Tako tudi zvemo, daje na seji koordinacijskega odbora Republiškega sveta za mednarodne odnose njegova predsednica Vida Tomšič 10. oktobra 1979 med drugim razmišljala o tem, da bi kazalo take emigrante, kot je kipar Gorše, ki da niso hudi nasprotniki in nimajo krvavih rok, pritegniti, podobno kot to delajo Hrvati in Srbi, ne pa neprestano porivati »v naročje emigracije« {str. 343). Siam aM. kiparja F. Garseta Vi? itHijr iittnv iiiiftco Ih jTlia-l«Li*r > kaiinui! PO I?rw! »njim Kf&DlfrHi od Gli- ha .H £« uw Mknl nwJi (Kili ii. ivujr r.iiJuijlijr UmctUiSki! LE S L^'I >3-aje. K*t jc bel u :mjii ivujLfcd Hud-Esjeei biv*Ti;-j v Trslu zIjkI poteki n s .5|ijvrn?k|n-d dljis-.r.-nm m iri-4 j lil. i-tiilnjiii j-d ul: SIUALt-un iCtil iLjtfcv ti vili »tene: :a polrcbo, -3a rralP * Irm -.--rji kitu in. ptiJtCIODVAlfiira mule m. 1‘r-nl- Lr<>rw rr ji T.nr|-i| I ISir.1 v Sod rti r-j Diili: ii.uk.£i: .'.Rudiji je ¡e udlciil u svoj jokrItr sij tj* -pn l;udKrl Pni-, im^ainc .nn Cl h rini ¿uti v Ljlibljfciil, kjt-r .rt L lili **no4vlnsl jw kipPTJkem -ocIdeEku. N*ki Jt iti LJ&. kamor Jt Lskirs: foi.il velik, del nalita umetnike« ■ -m »kmli-iiiljci x- Zuignili. B-:ivri;'l »n je L IME v jam Ulili: Jul: Lij.Orj.1 tnai HeAlToriČD. Solaaje pil 'i-.ifn: im.ijilTu vkiiratriT ni iiiiikIh 'r jiaLi bte: judtaik ii Jije-jov «a.- R.iim onmlnUki ra r vri;. V>nfl>r ¿jiv.;u-iiK> \i njegovimi tlel, ilu je kri irorS.t. ko Je akademijo H.pusUI, Ii.:nn rjrtojnn jk* tn prttrl v xv-7r jih dolili ilu.E-r.l duifcii j?:mmu ->■ rudniškemu strcmljMiJu. Pii cJnhTii-mli Ai udi tj Iv ;i- ililtivi.l dalj ¿idil piri nas na Primorskem, Kjer \r cnredii vef raralsv. Ko -v j« vrnil v .’h: 4iial.i-r .;i:, .ir |irvie rmx- si.iLVI.rti 5v,u-.>i v LJutiJanS I. 1H2I, 0*flea P* yi"i‘umt1no« !e notranja s-Sla LHiir k| je ne dl i:bjr-n|t;| v hlt*tr- ike ipbkmM. ■pfr. vpeaianje, kaj e«. ¡e dovedlo ¿o L'*», d.i jr SPpVAjlJ flfrri, ¡c •>!-lUVuriJ: >v rw(l i ki Ji Im n» *ol| sv? bule uk^LiidklL L ddltUir: nu UicVnjene j-aimtTe pTKtj i.elarM-, ur.u se-eti e=aral fclp«r nn IjTed^n Mir!ITi iskali svoj* jul Eden nujleJaviio--kih pnstiipnvvp lonjsn leja umetni-iXt£h USLVkriAnji je LIL vialu.i n-1el)i: in kjer iJi moril za5elL £ka;- II Jele v ¡:a&iiiurii pasu ju ilnuil *-•rllei. «m »raje- delnvanH pecki- ntl.fl V Tti".U je icVrivI rti pnrlr+iuV Im kumpoElrjj r^kivaSan, Matuli. CrlMi*. CniirV:-. Fma l?rnpid znntilnnstl n|eEK>v«Bn ■¿rla pl ja vsrfchhnr nitinva tim;-rRivtjSb i etui i ko v tahr j. ki to L- m* in ra obllkovn, rH7'-v-J njr^nvn ufilOlnoSLi pirJrtben iiJOLUj. .-In 10 ediTnc*-. ;e nadaljeraE prot Vorfe, i|mnm : ii v 7n.ni, ki*r ir-m v mn-hoju pukMUl rtiulsal svojec^ ik-j« ?jd/;Je;a Časa.« kn/len »(:« ut 1936 moral predsednikom- »Pokopali SO ga V Svečah 9. aVgUSta. stva slovenskih izobražencev r ® v ° Sergij Pahor ko m e mori rati: Med pogrebci je bilo tudi vec kot 30 Tržačanov in Goričanov,« »Med mnogimi, ki ste prišli, pa letos ni našega veterana v Dragi, kiparja Franceta Gorše-ta, ki smo ga prve dni avgusta pokopati v Svečah, kjer sije srn slovenske zemlje izbral svoj zadnji dorm in kraj poslednjega počitka. France Gorše je bil redni gost v naši družbi in lani je v imenu vseh izrekel skupno voščilo ob naši dvajsetletnici.«11 France Gorše je preminil 2. avgusta 1906 na Golniku pri Kranju. Pokopali so ga v Svečah 9. avgusta. Med pogrebci je odprtim grobom pa so se od umetn ika poslovili številni govorniki, med1 njimi iz primorskega zamejstva deželni svetovalec Slovenske skupnosti Drago Štoka, predsednica Sveta slovenskih organizacij Marija Ferletič in predsednik Slovenske prosvete ter urednik Mladike Marij Maver. Tako Štoka kot pesnik in pisatelj Vinko Eeličič sta utrinke s slovesa opisala v svojih knjigah.11 Levo: France Gorše zadnjič pozdravlja udeležence študijskih dnevov Društva slovenskih izobražencev Draga 1985; desno: članek Rafka Dolharja v tržaški Demokracij/ bilo tudi več kot 30 Tržačanov in Gori (konec) ča n o v. So m a še va n j e je vod i 11 j u b Ij a n ski pomožni škof Stanislav Lenič, pred — 21. Studijski dnevi Draga 86, Društva slovenskih izobražencev,Trst 1987, str. 47-4B. iz Vinko Beličič, Prelistavanjepolstoletja, Mladika, Trst 2000, str. 73-75; Drago Štoka, Iztrgani spomini, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2014, str. 86-37, OBLETNICA ŠESTDESET LET CERKVE LURŠKE MATERE BOŽJE PRI FERLUGIH Nadia Roncelli Nedaleč od Trsta, na Južnem delu grebena, kjer se f lisasta pokrajina prelije v kraški svet, je vas Ferlugi, kateri domačini pravijo tudi Konkonel [it. Conco-nello). Začetki poselitve segajo daleč v preteklost, saj so v bližini našli ostanke prazgodovinskega gradišča,, do večje poselitve pa je prišlo sredi 19. stoletja, ko so odprli kamnolome, ki so zaposlili veliko domačinov. Kljub temu da so Ferlugi majhna vas, so bili od nekdaj tesno povezani z mestom, saj so mu zelo blizu. Prebivalci so peš hodili v Trst po nakupih, v službo in tudi v šolo (razen v osnovno, ki sojo obi- S kova S i n a O pči n a h), posl uževa li so se tu d i tramvaja, ki vozi nekoliko nižje pod vasjo, dokler niso leta 1975 vas direktno povezali z mestom z avtobusno progo. Domačini uporabljajo narečje, ki je zelo podobno openskemu, zaradi prodaj zemljišč tujcem in novih gradenj pa seje v zadnjih desetletjih v vas naselilo veliko Italijanov, ki so spremenili njen etnični sestav. Domačini so med sabo povezani, vsako leto pripravijo svetoivanski kres na prelepi razgledni točki v spodnjem delu vasi, imenovani trjasa. To počenjajo tudi po nedavni obnovitvi starega društva Višava, ki je bilo ustanoveljeno koncem 19, stoletja, redno pa je delovalo do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Steber društva je bil vedno mešani pevski zbor, ki so ga sestavljali odlični glasovi, vodili pa priznani zborovodje, kot sta bila Maks Ba reto in Karel Boštjančič, Zelo občutenje praznik zavetnice domačega svetišča - Lurške Matere Božje, ki se praznuje 11. februarja. Letos poteka natanko 60 let, odkar so ji cerkev posvetili leta 1958. Dogodek jo potekel v Marijinem mesecu s sloves n ostjo: mašo sta darovala tržaški škof msgr. San tl n in openski župnik Silvani, sodelovale so domačinke z ljudskim petjem in otroci. Zunanjost svetišča so tedaj okrasili z bršljanovimi venci. Cerkev so zgradili na kraju, kjer je prej bil senik, v katerem so se vaščani zbirali in imeli kulturne prireditve oziroma veselice, kot sojih takrat imenovali, Denar za nakup zemljišča za cerkev so prispevali tržaška škofija in domačini z nabirko. Ferlugovska cerkevje enoladijska, krasi jo velika zaoltarna slika, ki je delo slikarja Toneta Kralja. Na njej sta z milino naslikani mala Bernardka in Marija, tako, kot jo je mala pastirica prvič zagledala: oblečeno v belo, prepasano z modrim pasom in z zlato rožo ob levi nogi. Pod sliko je veliki mojster zapisal Marijin odgovor mali Bernardki na njeno vprašanje, kdo je tista lepa gospa: »Jaz sem Brezmadežno Spočetje.« Na stenah visi štirinajst rezbarij s prizori iz križevega pota - pred desetletjem so nadomestile starejše slike križevega pota, ki jih je načela vlaga in so se pokvarile. Cerkev so pred leti prenovili in jo okrasili s štiribarvnim rozonom na pročelju, Tedaj so tudi zamenjali peč, prizidali manjši prostor na levi strani, ki služi kot zakristija in kot povezava z novo dvorano Domom ferlugovske skupnosti, ki so jo prav tako takrat zgradili. Dom je bil poimenovan po prezgodaj preminulih domačinih Ediju Briščku in Robertu Peresi. V njem imajo domačini vaje, sestanke in prirejajo družabna srečanja ob pomembnejših praznikih. VRNITI SE MORAMO TJA, KJER SMO ŽE BILI H.X Znani ameriški odvetnik David Butkel je izgorel za okolje, Dobesedno, V znak protesta proti uničevanju narave je v brooklynskem parku v New Vorku naredil samomor ssamosežigom. Pred svojim skrajnim dejanjem je medijem, poslal pismo, v katerem je napovedal, da bo pri tem uporabil fosi Ina goriva. Pokoj n i odvetnik je hotels tem dokazati, kaj se zaradi fosilnih goriv dogaja na našem planetu , ki je vse bolj onesnažen in neprime ren za bivanje. To pa vpliva na naše zdravje in življenje. Številni mediji so poročali o samose-žigu ameriškega odvetnika, ki se je v zadnjih letih z vso vnemo posvečal boju za okolje. Težko in neprimerno bi bilo izreči kakršen koli komentar na dogodek, ki je sam po sebi tragičen in grozljiv. Morda pa bi bilo prav, da bi se zamislili nad njegovo zadnjo željo, ki jo je izrazil v poslovilnem pismu. Hotel je. da bi njegovo dejanje služilo kot povod za ukrepanje. Ljudje večkrat mislimo, da morajo »velike odločitve« sprejemati »veliki ljudje«. v resnici pa je marsikaj odvisno od nassamih, od vsakega posameznika. To ne velja le za okolje. Vsekakor pa je varstvo narave odvisno od naših vsakodnevnih izbir - od tega. kako segrevamo svoj dom do tega, kaj kupujemo v veleblagovnicah. Še vedno si ne predstavljamo, v kolikšni meri uničuje okolje proizvodnja hrano za vse bolj ¡tlačne« Zemljane. Ne za tiste, ki živijo v skrajni revščini, pač pa za nas, ki se zaradi preobjedinosti celo soočamo z resnimi zdravstvenimi težavami. Naše izbire seveda narekuje tudi obseg denarnice. Zato se večkrat od ločarno za cenejšo in ceneno hrano, ki jev bleščečem zavitku živih barv videti kar se da vabljiva, V njej pa so prisotni strupi, pesticidi, konzervansi, strjene maščobe, pretirana količina sladkorja ali soli... skratka vse, česar naš organizem res ne potrebuje, Biološka hrana - za katero mnogi trdijo, da gre ie za dobičkonosen posel, neoporečnega pa je v njej malo - pa je v trgovinah zelo d ra ga. Kot nas opozarjajo kmečke organizacije, ki imajo še stik z zemljo - večina »civiliziranih« ljudi gaje namreč popolnoma izgubila - pa tudi zdravniki, bi se morali pretežno odločati za preprostejšo hrano iz domačega okolja, tisto z nič prevoženimi kilometri. Prevoz hrane iz enega konca sveta na drugega je skrajno škodljiv tudi z okoljskega vidika, živila sama pa je treba dodatno konzervirati. Kako bi sicer la hko na primer sveže sadje ali zelenjava zdržala tako dolgo pot in prišla na naše mize lepa in sočna, kot da sta bila komaj nabrana na vrtu? Ob vsem tem pa ne pozabimo, da strupi, ki jih uporabljamo na površju, onesnažujejo tudi vodne vire. Tudi meso je poglavje zase. Tisti, ki se ne zmenijo za trpljenje živali, naj vedo, daje prepogosto uživanje mesa zdravju Ameriški odvetnik David Buckel Škodljivo. Količina hrane, s katero krmimo živino, pa je tolikšna, da bi z njo nahranili ves planet. Izredna je tudi poraba vode. Skratka; intenzivna živinoreja je za okolje skrajno škodljiva, prav tako kot močno onesnažujoči industrijski o brati. »Samo do leta 2050 bi potrebovali tri planete, če bi hoteli nadaljevati s sedanjim potratnim življenjskim slogom,« Vse torej kaže, da se moramo vrniti h krajevni, domači proizvodnji - To je prvi korak. Drugi pa je izbira čim bolj naravnih živil, ki niso sad industrijske obdelave. Vrniti se moramo torej tja, kjer smo že brli. Sicer je danes okolju škodljivo vse, kar počenjamo. Vsakodnevne vožnje z avtomobilom, pretirana uporaba elektrike in d r u gi h vi rov e n ergij e, sla l n a za m en j ava raznih strojev, neskončno proizvajanje odpadkov, različne gospodarske in gospodinjske dejavnosti. Izvedenci menijo, da bi samo do leta 2050 potrebovali tri planete, te bi - med drugim ob naraščanju prebivalstva - hoteli nadaljevati s sedanjim potratnim življenjskim slogom. Ma razpolago pa imamo le enega in skrajni čas je, da se tega zavemo. V resnici pa se vedemo kot nekdo, ki je podedoval lepo stanovanje. Namesto, da bi skrbel zanj, začne v njem nabirati smeti in ga zalagati s strupi in kemikalijami. Na koncu se bo zgodilo, da bo živet neudobno in najverjetneje zbolel. Tudi znanstveniki opozarjajo, daje doprinos slehernega Zemljana dragocen. V sodobnem času, ko se sicer radi ponašamo s svojo visoko civilizacijo, se »ravnovesje« v svetu še vedno vzdržuje tako, da imamo na eni strani skrajno site, na drugi strani pa skrajno lačne ljudi. Tiste, ki naredijo vsak dan le peščico korakov in one, ki hodijo po več kilometrov, da bi prišli do majhne količine hrane in vode. ki jim omogoča golo preživetje. Jasno je, da to neravnovesje ne more trajati v nedogled ... V sodobnem svetu, ko se nam, sedečim za računalnikom zdi, da je dovolj le stegniti roko, in dobil boš, kar si želiš, zveni beseda »odpovedovanje* skrajno neprijazno En zoprno. V tem pa je ključ vsega. Če se bo vsak posameznik odločil, da se nečemu odpove iz ljubezni do okolja, bo storil veliko zase in za druge. Se več pa bo, na koncu, pridobil. Če tega na bomo sposobni, bo prišel trenutek, ko bo o našem blagostanju, življenjskem slogu in sploh naši prihodnosti odločala narava sama. !Z prejšnjega prispevka o Ekologiji z naslovom Vreme je eno, podnebje pa drugo sta izpadlo zaključna odstavka, kija objavljamo v tej številki. Avtorici in bralcem se za napaka opravičujemo. Vesti o globalnem segrevanju so v zadnjem času polni različni mediji ¡n splet. Pri branju teh vesti pa je treba biti skrajno previdni. Katastrofalne napovedi vselej pritegnejo bralce, zalo je nevarnost pretiravanja velika ... Iz raziskave, ki jo je objavila ameriška znanstvena revija Science izhaja, da se neresnične vesti na spletu širijo veliko hitreje od resničnih. Laži imajo kar70 odstotkov možnosti več, d a j E h bo preko družbenih medijev kdo delil. Resnične zgodbe pa potrebujejo šest krat več časa, da dosežejo 1500 ljudi. Izmišljotine se torej širijo, kot blisk. Največ jih je pri informacijah o politiki, financah, terorističnih napadih, znanosti ter seveda naravnih katastrofah in izrednih pojavih, kamor sodijo tudi podnebne spremembe. Kdor torej karkoli bere ali deli na spletu, naj se najprej vpraša, ali vesti prinaša zanesljiv in verodostojen vir. Laži ne potrebujejo več nog, saj so jim zrasla krila, Prihodnost pa lahko gradimo le na resnici. ANTENA SKOZI TABORIŠČA DO SREČE Nasa zaJožba Mladika je izdala tretjo knjigo iz zbirke Zapisi iz zdomstva, ki je posvečena spominom, pričevanjem in razmišljanjem naših ljudi po svetu, Gc je prvo knjigo napisal rajni prof, Alojzij Geržinič iz Argentine (Od Save do Srebrne reke, 2015), drugo danes 92-letni časnikar Pavle Borštnik iz ZDA (Moj čas, 2016}, je tretja, Skozi taborišča do sreče, pretežno iz Kanade. Giavni avtorje 95-letni Jože Mihevc iz Toronta. Pred leti je svoje spomine objavil v angleščini. Na pobudo knjižničarke dr. Rozine Švent iz Ljubljane jih je za to izdajo obogatil, ona pa je pridobila še pričevanji njegove sestre, danes 92-ietne Milke Mihevc Koščak iz Toronta, in že pokojnega brata Toneta Mihevca. Besedila je opremila z uvodom in opombami. Bogato je slikovno gradivo. Vsi trije avtorji (a tudi njihova že pokojna sestra Ivana, por. Lovko) so v domači Cerknici okusili vojno in revolucijo ter so se maja 1945 podali proti Avstriji. Jože je šel skozi avstrijska, Milka skozi italijanska begunska taborišča, Tone pa je bil kot domobranec vrnjen in je preživel Teharje. Jože in Milka sta se nato izselila v Kanado (Ivanka v ZDA) , Tone je ostal doma. Novo knjigo smo predstavili 5. aprila v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, 17. aprila pa v Knjižnici Jožeta Udoviča v Cerknici. Na obeh srečanjih je za založbo Mladika pozdravil njen ravnatelj Marij Maver. Vodil ju je urednik zbirke Ivo Jevnlkar. V Ljubljani je pozdravil predsednik SSK dr. Boris Pleskovič, o knjigi pa so govorili urednica dr. Rozina Švent, mag. Andreja Mele iz Cerknice in dr. Andrej Mihevc. V Cerknici je srečanje uvedla direktorica knjižnice Marija Hribar,o knjigi pa so spregovorile Rozina Švent, Andreja Mele in Dušanka Žižek, Predstavitev knjige Skozi taborišča do sreče v Ljubljani (foto: Arhiv SSK) SLABI IZIDI NA ŠOLSKIH VOLITVAH Še pred deželnimi volitvami so bile od 17. do 19, aprila volitve v enotna sindikalna predstavništva šolskega osebja. Z izidi na slovenskih šolah nikakor ni mogoče biti zadovoljni. Izmed 694 glasov, ki so bili oddani na njih, jih je Sindikat slovenske šole(SSŠ) prejel 239 in izvolil 15 izmed skupno 43 zastopnikov. Med tekmujočimi sindikati je sicer prvi, a glavnino mest (2Si) si je zagotovilo ostalih šest državnih sindi katov, 55Š ni izvolil nobenega zastopni ka na slovenskih večstopenjskih šolah v Nabrežini in pri Sv. Ivanu v Trstu ter na dvojezični večstopenjski šoli v Špetru. Najbolje seje SS5 odrezal na Goriškem, kjer je dejaven in prisoten (115 glasov na 213), Na Tržaškem, kjer je že leta odsoten, je zbral 116 glasov izmed skupnih 432, V Š petru le 8 na 49, Resje, da še vedno ni izpolnjen 22. člen zaščitnega zakona, ki bi moral pravice 555 izenačiti s pravicami najbolj reprezentativnih sindikalnih konfederacij, kar bi mu tudi dovolilo, da bi bil kak njegov predstavnik oproščen redne službe in bi se lahko v celoti posvetil sindikalnim vprašanjem, vendar je tako šibka pod pora slaba popotnica za nadaljnja prizadevanja v tej smeri. V ponedeljek, 5. marca, so v Peterlinovi dvorani predstavili knjigo Milana Gregoriča "Evropa, vstani in obstani’1, ki jo je izdala Slovenska prosveta v okviru projekta Brez meja, ki ga je financirala Dežela Furlanija Julijska krajina. Na večeru je sodelovala tudi evropska poslanka Patricija Solin. Naslednji ponedeljek, 12. marca, je bil gost večera v DSI časnikar Bojan Brezigar, ki je govoril na aktualno temo “Kakšna prihodnost za Katalonijo?” V ponedeljek, 19. marca, so v Peterlinovi dvorani odprli razstavo Umetniki za Karitas 23, mednarodne umetniške kolonije na Sinjem vrhu. Odprtju je sledila okrogla miza na temo Prepletanje umetnosti in dobrodelnosti. V ponedeljek, 26. marca, j e velikonočno raz- mišljanje imel Primož Krečič, župnik stolnice v J£' 5?-. Kopru. Govoril je na temo "Zakaj je bilo potreb- j ’¿j, no Jezusovo trpljenj e za od rešitev človeštva” } jt/M j' V ponedeljek, 9, aprila, so v Peterlinovi m« -JSL dvorani slovesno podelili 55, nagrado Vstajenje R[ Jj ■ : m „ mladinski pisateljici in režiserki Lučki Peterlin , .r * W 4JR- ^ Sosič. Glasbeni okvir prireditve sta oblikovala mešani cerkveni pevski zbor Sv. Jernej ¡n mo- . r , _ r ’ Evropska poslanka Patricija Suhn m Milon Gregorič DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V PETERLINOVI DVORANI Bojan Brezigar (levo); udeleženci okrogle mize o umetnosti in dobrodelnosti (na sredi); Primož Krečič (desna) * V UMRLA JE PROF. PATRIZlA VASCOTTO V Trstu je 12, aprila podlegla hudi bolezni višješolska profesorica in neutrudna povezovalka slovenske in italijanske kulture Patrizia Vascotto. Rodila se je v Trstu 26. februarja 1955, Ime la je istrske korenine, poleg slovenščine pa je obvladala še vrsto jezikov, Veliko je prevajala, rada pa je tudi vodila na oglede tržaških verskih, kulturnih in literarnih spomenikov različnih narodnosti. Nekaj let je bila lektorica za italijanščino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Od leta 1995 do 2013 je bila predsednica Skupine S5, več let je bila tajnica tržaškega odbora PEN, soustvarjala je mednarodni kulturni pobudi Vilenico in Forum Tomizza, od leta 2014 je bila tudi članica paritetnega odbora za izvajanje zaščitnega zakona za Slovence, NAŠE ROMARSKE POTI Goriška kulturna delavka in publicistka M a riža Peratje pri Zadrugi Goriška Mohorje va izdala novo knjigo z naslovom Po romarskih stopinjah naših prednikov. Opisala je značilne slovenske, pred vsem primorske božje poti, o čemer je v letih 2013-15 pisala v Novem glasu. ška vokalna skupina Stane Malič, Utemeljitev nagrade je prebral prof. Robert Petaros, denarno nagrado pa jev imenu Zadružne k raške banke izročil njen predstavnik Dragotin Dan e v. V ponedeljek, 16. aprila., je Društvo v sodelovanju s Slovenskim stalnim gledališčem vabilo na pogovor o monodrami LotVckemans »Juda«. Na to temo sta se pogovarjala teolog Edvard Kovač in režiser IgorPison. Naslednji večer, 23. aprila, seje po zaslugi založbe Mladika vključil v veliki projekt Noč knjige, Ob tej __________________________________________ priložnosti so predstavili prozno delo Eveline i i * * * ^ A posv&i^ Fokus v St^^lkf''^gov | ^ _ prof. Alessandro Hoffmann iz Palerma 'k*1 posvetil 200 letom svoje rodbine judo- vskega izvora med Nemčijo, Avstrijo, w Trstom In Palermom, V 20, stoletju je ^______ doživela internacije, uničevalna tabo- rilca in diasporo. Avtorjevi predniki so živeli tudi v Trstu, njegova babica pa je bila Slovenka Vera Kukanja. O problematiki, ki jo obravnava knjiga, so spregovorili prof. Hoffmann, strokovnjak za italijanska taborišča prof. Spartaco Capogreco z Univerze v Kalabriji, tržaški judovski rabin Alessandro Meloni in moderator Ivo Jevnikar. Novost Celovške Mohorjeve založbe: Panonska elegija Leva Detele Deset zgodb na Dunaju živečega pisatelja □ drugi svetovni vojni, revoluciji, emigraciji in travmatizacijah v povojnem času Pri Mohorjevi založbi v Celovcu je pred kratkim izšla zbirka desetih krajših pripovedi na Dunaju živečega pisatelja Leva Detele Panonska elegija. v stilistično in psihološko skrbno izrisanih besedilih z aktualno tema-tiko in spominskimi posegi v preteklost in polpreteklost se avtor vrača v rojstno Panonijo, v družinsko hišo svoji h prednikov po materini strani, s katero so povezani nekateri dogodki iz zadnjih dni druge svetovne vojne in različna dramatična in travmatična doživetja v povojnem času. Lok pisateljevih srečevanj s preteklostjo in polpreteklostjo se pne od skrivnostnega dogodka majhnega dečka s Strupeno kačo preko opisov kriznih stanj pri različnih protagonistih sredi koval psihološki portret osamljene zasvojenke Sare, ki se krčevito bori za ljubezen v svetu materialističnih karieristov in potrošništva brez ljubezni. Posebno učinkoviteje po mnenju kritike napisana pripoved Strah in sanja. Majhen deček živi pri stricu v njegovi hiši v okoliščinah, ki se razrastejo v pravo moro. Avstrijsko - ameriški pisatelj in prevajalec Herbert Kuhnerjeobteh proznih tekstih med drugim zapisal, da je Detela mojster kratkih literarnih oblik, ki so sestavljene iz majhnih učinkovitih in spretno med saho poveza nih zarisov“. V Murski Soboti živeči pisatelj Božidar Radoš pa men', da se „Panonska elegija bere preprosto nemirno slovenske polpreteklosti do zgodb o travm atizi ra ni h izseljencih v Celovcu in irstu ter na robu Avstrije na gozdnih planotah ob češki meji. Nekatera besedila obkrožijo na učinkovit način ljudi s skrajnega socialnega roba, berače in izobčence, v zadnji zgodbi ¡z današnjih dni Heroin v srcu pa je avtor obli- ftrog v krogu s kačo, objavljenem na koncu publikacije, zapiše ljubljanski avtor in prevajalec Ivo Antič, da je "vprašanje infamije (sramote, podlosti) na ozadju 'zamolčane' druge svetovne vojne ključni (pojedeni ' catch' Detelovega opusa1'. kot zgled vrhunskega slovenskega pisateljevanja", V spremnem eseju PREBRALI SO ZA VAS PREBRALI SO ZA VAS Etnotoska zbirka Kostanje - Kraj spomina in učenja Katalog etnološke muzejske zbirke Kostanje, FF, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Celovec, KKZ, 2Q16 Kostanje so vas v ob čini Vrba ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem. Poznate bukovnika Andreja Šusterja D ra bos n jaka in pesnika slovenske koroške duše, še enega Andreja, Andreja Kokota, tukajšnja domačina? (Ime Andrej ne pomeni slučajno možat, pogumen, torej Hrabroslav). Prebirala sem dvojezični vodnik: EtnološkimuiejKostanje- Kraj spomina in učenja. Izšel je 2002. leta. Vmes sem na Kostanja h še bila in ves čas čakala obljubljeni katalog, Mogoče ga pa ne bo? Zdaj je res že toliko let mimo.,. Dijaki za maturo pišejo tudi razlago neumetnostnega besedila, kar pomeni, da pokažejo znanje vseh jezikovnih ravnin. Oh izhodiščem besedilu Voranca Vogla iz Dela, 26. marca 2003, z naslovom S poti po Koroški/je svoje znanje 2005, leta preverjalo več kot osem tisoč dijakov, - Ko sem takrat po odpisanem pisnem delu mature srečala »svoje« maturante, me niso zasuli z vprašanji o posameznih rešitvah, ampak so me ustavili: »Profesorca, a veste, daje bil tisti naš Drabosnjak?« Kako me je ta pripomba pobožala; ker so se spomnili branja Drabosnjaka in ker me niso najprej vprašali po kaki pravilni končnici. Pa tudi. ker je to pomenilo, da so bile naloge primerne, da sojih motivirale in da sojih naredili do konca. V razredu smo res brali in komentirali Drabosnjakovo besedilo Eno žovbo, katera pomaga in je potrebna irse dni našega življenja. Govori o tem, kaj vse mora biti v enem »glasu«, za katerega si mora »¿avbo« vsak »skuhati in jo zn u ca ti sam«; pet lotov križev in težav, deset lotov potrpežljivosti, petnajst lotov čistosti, dvajset lotov zmernosti, stopcindvajset lotov ra dovolj nega dejanja; dodaj kršansko resnico,zaupanje, pravico in ljubezen, Dobro zavri in vse skupaj zlij v posodo stanovitnosti (pazi, da no pride zraven nič noči m e most i), Maži se zjutraj in zvečer. (Lot je 17, 5 grama). Zaključek navajam dobesedno; »To je napravleno od Andreja Šuštarja Drabosnjaka, enega pav ra v Korotan e.« Dijaki so lote in lastnosti poljubno spreminjali in dodali kako zase pomembno lastnost, zato je besedilo primerno tudi za razredne ure, S projeciranjem na tablo iz Geopcdijesmo Kostanje umestili v prostor, predstavili D ra bosn ja kov muzej in avtorjeve sodobnike. Dvojezični Katalog etnološke zbirke sedaj opozarja na materialno dediščino Kostanj, ki je odraz sobivanja dveh narodov na Koroškem, zato seveda ne more predstaviti tudi pevske in gledališke dejavnosti, na primer uprizoritve Drabosnjakovega pasijona v letih 1982 in 1983. (Kot profesorica si želim v razredu vzporedno brati odlomke iz Drabosnjakovega, Škofjeloškega in sedaj tudi Kapelskega pasijona. A se še pravočasno ustavim: taka primerjava bi bila bolj zame kakor za dijake). Etnološka zbirka Kostanje danes štej e približno štiristo predmetov iz obdobja zadnje Četrtine 19. do druge polovice 20. stoletja, Zbirka obsega tri tematske sklope; predmete obrtnih dejavnosti in gozdarstva, kmetijstvo in sklop »za hišnimi vrati«; zunaj poslopja si lahko ogledamo prešo za sadje, sadni mlin, zleFe (za vleko sena, zadnje sani), vprežne sani in lojtrnik. Neposredno ob Drabosnjakovem domu stoji gotska cerkev Sv. Filipa in Jakoba, na njenem zunanjem zidu najdemo slovenske nagrobne kamne, nekatere posvečene padlim v prvi svetovni vojni, na enem od njih, posvečenem Joziju Kokotu, ki je umrl v Mauthausnu, je zapisana epska nagrobna pesem. Kose boste po ogledu Kostanj krepčali na bližnjem Sternbergu, se zavedajte, da se hrib imenuje Strmec lep je pa res kakor Zvezdni hrib. Lidija Golc OD OBRONKOV SOČE DO OBRONKOV NILA ANTON LAŠČAK - beg Mojca Polona Vaupotič Anton Laščah.je bil nekoliko manj znan ustvarjalec v naši deželi. Bilje dvorni arhitekt egiptovskega kralja in eden od najpnominentnejših umetnikov neoisiamizma v arhitekturi. Ustvaril je vrsto luksuznih palač v Kairu in Aleksandriji, v Sloveniji pa park in vilo na Pristavi v Rožni dolini. Strokovna literatura ga pozna kot furlanskega umetnika Antonia Lasciaca. Čeprav se je imel za furlanskega in italijanskega domoljuba, je govoril tudi slovensko. Njegova starša sta bila Slovenca, Peter Laščah ter mati Jožefa roj. Trampuš, in tudi za ženo je vzel Slovenko. Rodil seje septembra leta 1656 v furlanski četrti Podturn v Gorici. Bilje prvorojenec,za njim pa se je v družini rodilo še devet otrok, vendar so trije umrli že v otroštvu. Anton je odraščal v furlanskem okolju, v Gorici je končal ljudsko šolo, nižjo ter višjo realko, na Dunaju pa je postal inženir arhitekture. Po diplomi je začel s svojim ustvarjanjem v rodni Gorici. Eden od njegovih prvih (neuresničenih) načrtov nosi datum EL avgust 1382: razširitev in preureditev stanovanjske hiše v mestu, Se istega leta pa seje odločil, da se odpravi iskati nove izzive preko Sredozemskega morja. Ob slovesu od Evrope in rodne Gorice, ki jo je neizmerno ljubil in se je je zmeraj spominjal z nostalgijo, se je poslovil z naslednjim verzom: »Zbogom, moja Gorica, odhajam daleč iskati srečo in slavo«. Arhitekt Laščak se je odločil za pot v Aleksandrijo, ki je bila v tem obdobju najpomembnejše obalno mesto Severne Afrike. Leta 1862 je le-ta doživela bombandiranje s strani Britancev in Arhitekt Anton tako je z odprtimi rokami sprejemala Laščak investitorje ter stavbenike, ki so vanjo vlagali svoja dela in načrte za prihodnost, Laščak sije dobro ime ustvaril že s svojim prvim uresničenim delom, monumentalno galerijo Menasce med letoma 1883 in 1885. Stavbno tradicijo arabskih kratkih ulic in velemesta je združil v pokrito nakupovalno ulico. V pritličju je bil prostor za lokale, tako kot že od antike naprej, v nadstropju pa za stanovanja. V njej so se naseli li elitni evropski trgovci, glavne ladijske d ružbe ter najprestižnejše trgovine in kavarne. To je bila njegova iztočnica in navdih za ves prestiž, ki je temu sledil. Laščak si je zamislil vsaj 56 gradbenih projektov, večino v Parizu ob Milu, tako kot seje Kairo imenoval v začetku 20. stoletja. Nastala je glavna železniška palača Ramleh v Aleksandriji, kraljeva palača Abdin, palača Suores ter sedež narodne banke Mi sr v Kairu. Ta banka je bila prva v egiptovskih rokah, ki sojo leta 1992 spomeniško zaščitili ne le zaradi izjemne arhitekture, temveč tudi zaradi njenega zgodovinskega pomena za razvoj egiptovskega gospodarstva. Anton Laščak je bil član Odbora za ohranjanje spomenikov arabske umetnosti in imel tako priložnost preučevati islamsko arhitekturo v Kairu, V duhu 19, stoletja, iskanja in legitimiranja nacionalne identitete, je želel ustvariti »egipčanski slog«, s katerim bi se prebivalci Egipta lahko poistovetili. Tako je v Kairu razvil nov slog z mešanjem tradicionalnih in modernih elementov z rastlinsko ornamentiko secesije ter ga uporabil predvsem v dekoraciji interierjev. Volumne prostorov je ohranjal klasično zahodnjaške, lupino pa je prekril z igrivim eklektičnim spojem staroegipčanskih, italijanskih, klasičnih, islamskih in secesijskih ornamentalnih oblik. Zaradi bogatih naročnikov pri tem ni imel pretiranih ekonomskih omejitev. Tako kot je za gradnjo samih stavb najemal najboljše gradbenike, ki so razvijali najmodernejše tehnike, je pri Izdelavi interierjev sodeloval z najbolj veščimi evropskimi obrtniki. Za svoje zasluge je od egi ptovskega podkralja Abasa II. leta 1907 prejel plemiški naziv beg, kar ustreza baronu. Hkrati ga je imenoval za glavnega dvornega arhitekta in direktorja kedivskih palač. Ob novi koptski katedrali v Abasiji, Kairskem antičnem predmestju Heliopoiis, je Laščakova Cerkev sv. Petra in Pavia iz leta 1911, Zgradil jo je za predsednika egiptovske vlade Butrosa Galija pašo, deda kasnejšega generalnega sekretarja OZN-a Butrosa Butrosa Galija, ki ga je, omenjeno mimogrede, vzgajala slovenska varuška Ale-ksandrijka Milena. Cerkev je bila leta 2016 prizorišče terorističnega napada, vendar je do danes uspešno prestala restavracijki postopek, Ei-Bu-trosija je danes središče egiptovskih kristjanov. V Kairu se ena izmed Laščakovih stavb prav tako nahaja na otoku reke Nila - Zamalek, ki jo za svoje prostore uporablja veleposlaništvo Indije, Reprezentativno palačo rro Trgu Tahrir pa je princesa Kemaleldine leta 1935 podarila Ministrstvu za zunanje zadeve, služi pa namenu za protokolarne zadeve. Arhitekt Anton Laščak je prav tako ustvarjal v Perugi, Rimu in Carigradu, tako da je bilo njegovo življenje nenehno Na prejšnji strani, od zgoraj: Kraljeva palačo Abdin; banka Mi$r; Kedivske hiša v Kairu, 1911-12 Zgoraj; Cerkev s v. Petro m Pavla v Kairu (levo} in veleposlaništva Indija na otoku Zom alek (desno) Spodaj: salamlik (levo) i'll Vila Rafut v Carici razpeto med Aleksandrijo, Kairom, Italijo in Gorico, V rodni Gorici je imel precej zamisli, vendar je bila uresničena zgolj fontana ¿obeliskom v Podturnu. Arhitekturna posebnost v naši deželi pa je gotovo njegovo še kako veličastno, a žal necenjeno delo, vila Rafut, na južnem delu Kostanjevice- Obiskovalce vile in pripadajočega parka v eksotični ambient najprej sprejme vratarnica • salamtik v neoislamskem slogu, ki ima v svoji osrednji osi portal z mavrskim lokom, Objekt nosi akroterijsko okrasje, celotnega pa obroblja lesen izrezljan n a pušč. Zanimiv detajl predstavlja stenski mozaik v notranjosti vratarnice, kjer je z zidaki s stiliziranimi arabskimi črkami zapisano ime Laščaka in njegove žene. Z dvojnim drevoredom obdana vstopna pot vodi do šerp entinaste poti, ki se vzpenja po parku vse do vile. Skrbno načrtovana, med letoma 1909 in 1914 zgrajena vila, predstavlja edini primer romantične h i stori c ¡stične rezidenčne arhitekture. Kljub orientalskemu okrasju arhitektonska kompozicija vile s parkom sledi zahodnemu konceptu oblikovanja v prvih desetletjih 20, st,, saj naj bi si Laščak našel zgled na enem izmed svojih številnih potovanj po Italiji. Stavba močno izstopa iz parkovne vegetacije, saj so njeni zidovi grajeni \?. rdeče opeke. Vila temelji na podstavku iz svetlega umetnega kamna, materiala, kije bil uporabljen tudi za prevleko iz fasade izstopajočega volumna. Desno stran tega telesa krasi dve etaži visoka »školjka« glavnega vhoda, ki se zaključuje s polku polo, podprto s stalaktiti, Vila ponuja mnogo zanimivih podrobnosti, kot je na primer trlfora z razpolovljenima zunanjima odprtinama, moreškimi loki in motivom vozla na sredini, Nabor oken je zelo raznolik; od tridelnih z zašiljenimi oboki, takih, ki jih krasijo štukature in kovano okrasje, pravokotnih v d rugem nadstropju, ter okna v tretji etaži, ki je spremenjeno v balkoneek. Ta je delno zakrit in narejen po zgledu balkonov iz starega Kaira, kjer so ženske lahko gledale v svet le skozi ieseno »tančico«, Element vile, ki ga ne moremo spregledati, je seveda karakterističen; 23 metrov visok stolp, tipičen za indo-musllnna nsko umetnost. Ta ko imenovani minaret je oblečen z zidaki in se zaključi z betonsko kupolo, okrašeno s ploskim reliefom, Na sredini stolpa se razpira prostorna loža , podprta z zvonasto venčno polico in je obrobljena z leseno ograjo. Od tod se odpira sijajen pogled na celotno Gorico. Arabski zgled vile pa še poudarja lesen, izrezljan na-pušč. Perforiran les vsebuje trikotnike, ki simbolizirajo popolnost in celovitost, katero je v vsakem detajlu hotel ustvariti arhitekt. V nasprotju z zunanjostjo vile je pri razporeditvi prostorov v notranjosti Laščak dajal prednost predvsem preprostosti. To dokazujejo tlorisi treh etaž, ki so skoraj povsem enaki, kar pa ¡e poenostavilo tudi nosilno konstrukcijo objekta, Zanimivost predstavlja le lateralno postavljen glavni vhod na izbočenem delu fasade. Portal je obrnjen tako, da sprejme obiskovalce, ki do vile dostopajo peš skozi park, Tako se izkušnja, ki se začne skozi razkošen mavrski obok, tudi zaključi s polkrožno nišo v orientalskem slogu. A usoda vile se na žalost, z njenim organizmom vred, sredi zaraščenega vrta za visokim gozdom počasi seseda sama vase. Anton Laščakje bil po naravi zelo ekstrovertirana in močna osebnost. Biti med ljudmi in ustvarjati sta bili zanj pomembni sestavini življenja, Poleg arhitekture se je posvečal tudi skladanju in poeziji, ki jo je pisal v furlanščini. Njegovo cvetoče ustvarjalno obdobje se je zaključilo s prvo svetovno vojno, ko je bil egiptovski kralj odstavljen, iz britanskega Egipta pa seje kot državljan Av-stro-Ogrske moral, posloviti tudi Laščak, In ker v Gorici niso sprejeli nobenega njegovega projekta, se je kmalu po vojni vrnil v Kairo, k Nilu, kjer je devetdesetleten tud i za vedno zaspal. Pokopali so ga na latinskem pokopališču v Kairu. Skromno in neokrašeno je njegovo večno počivališče; počivališče nekoč glavnega arhitekta kedivskih palač. Vita Rafut: detajl strehe rn stolpa (levo) in pogled na minaret in dekoracije ter detajle v arabskem slogu (desna) “SAM' ŠE ENKRAT ...” Ob slovesu prof. Mirka Mahniča Maja Lapornik VI o ga Ra d i j skega od ra kot i gra is ke šole slušnega ali zvočnega gledališča, kjer ima govor osrednjo vlogo, s tem kot šole učenja knjižne, zborne govorice, ob tem pa seveda spoznavanja svetovne ter domače dramatike in tudi spodbujanja njenega nastanka je bila in je še vedno pomembna. Verjeti in ustvarjati za slušno gledališče je - številnim vsakdanjim težavam navkljub - poseben kulturni, ustvarjalni Sn umetniški luksuz, intelektualno razkošje, pa ne le v današnjem času, ki jev dolgih desetletjih povezovala in še povezuje vse člane Radijskega odra. Nedvomno je prof. Mirko Mahnič ne le pomembni, ampak celo nezamenljivi del te naše skupne umetniške in človeške zgodbe. Ob spoštljivem vedenju, daje bil dolgoletni lektor ljubljanske Drame, lektor pri drugih osrednjih gledaliških hišah in filmskih produkcijah, profesor na AGRFT i n na Teološki fakulteti, pisatelj, proučevalec naše literarne in gledališke zgodovine, naj mi bo ob njegovem slovesu dovoljeno, da se ga spomnim v povezavi z Radijskim od rom. Mirko Mahnič je bil eden od številnih režiserjev - gostov, ki so na povabilo prof, Jožeta Peterlina v dolgih desetletjih sodelovali z Radjskim odrom, gotovo pa lahko trdim, da je bil on tisti, kije med nami užival Mirko Mahnič Spomladi2006 na simpoziju o Jožetu Peterlinu nesporno avtoriteto. Vaje in snemanja z njim niso bila samo možnost izpiljeno kreacije posameznih igralskih likov, temveč prava šola knjižnega govora, ob tem pa tudi vselej izjemna kulturna poslastica. Koliko kulturnega bogastva jo med vajo znal posredovati igralcemi Mimo simpatičnih anekdot iz številnih predstav, ki jim je kot lektor sledil, in novosti v knjižnem jeziku ali na literarnem področju je znal nemalokrat razburkano kulturno stvarnost v našem in v osrednje slovenskem prostoru komentirati s strokovnega vidika, z neverjetno kulturno širino in z izjemnim znanjem, pa s sebi lastno prirojeno uglajenostjo. Vsaka gesta, vsaka beseda prof. Mirka Mahniča je namreč razkrivala njegovo človeško gosposkost in fino eleganco mišljenja in obnašanja. Pri delu je bil do igralca zelo natančen, skoraj nepopustljiv, s svojim hudomušnim nasmehom ali ironično pripombo na samega sebe pa hkrati tudi vedno zelo razumevajoč in nežen. Bil je neverjetno pozoren na zven besede, slišal jo je v minimalističnih detajlih, ob tem seje posvečal niansi igralčevega glasu, njegovi jakosti. Pri interpretaciji pa je bil pozoren tudi do pavz, do pomenlj ive tišine, ki se je potem znova in znova znala preliti v odločnost in klenost povedanega. Do jezikovnih novosti novega časa je bil pozoren,, a hkrati tudi samostojno kritičen, ko je bilo treba. Kot sinu Gorenjske mu je bilo pri srcu iskanje prvinskega jezikovnega izraza, primarnega jezika, ki se mu ni nikoli odpovedal, ampak gaje gojil z veliko ljubeznijo in z globokim spoštovanjem. Vsakega od nas je vabil, da v sebi poišče ta svoj prvinski jezik in ga goji, ob tem pa da ne neha z učenjem in s spoznavanjem knjižnega jezika. Da, prof. Mahniča igralec ni mogel prelisičiti, nikoli mu ni nič ušlo. A beseda sama na sebi mu ni pomenila ničesar, če ni bila ob tem tudi nosilka nekega jasnega sporočila, neke vsebine, kije kulturno široka in človeško pomenljiva in pomembna. Pri njem beseda ni bila nikoli deklarativna, vsiljivo glasna, polemična, kontradiktorna, nasprotno, Mahnič je bil glasnik finega izraza, ki pa je tudi vselej jasen in nedvoli-čen. Izčiščena klenost izraza je pri njem izžarevala klenost in globino njegove sporočilnosti. Za Radijski oder je Mirko Mahnič ustvaril res zelo veliko, to delo pa, žal, še čaka, da ga literarni zgodovinarji in dramaturgi v pravi meri ovred norijo, saj je v nekaterih tudi tržaških publikacijah ostalo nerazumljivo in naduto prezrto. Legendarni so njegovi ciklusi, serije radijskih iger, ki SO Ob kulturni širini, pa poglobljeni in detajlni dokumentarni izčrpnosti vedno znali izpostaviti neko obče človeško sporočilo. Omenimo naj sledeče: V Stritarjevem salonu v letu 1970 (štiri radijske igre: Prešernov god v Elizej u; Klasična dela Josipa Stritarja; Stritar - klasični pisatelj; Stritar - realistični pisatelj); Pod čebelnjakom v letu 1971 (tri radijske ¡ge: Pod čebelnjakom - Čista, mlada rosa; Pod čebelnjakom - Bridka soparica; Pod čebelnjakom - Dan seje nategnil); ciklus V uredništvu Bleivveisovih novic v letu 1972 (tri radijske igre: V pomladi narodov 1848 49; Tragedija oblasti ter Mrk Bogov); ciklus Igre o našem pesništvu v letih ¿979-81 (11 radijskih iger: Valentin Vodnik; Prešeren in sodobniki - obe 1979; Levstikova samota, Posnemovalci, a eden ne - Anton Medved; Prebuja moderne; Neznani Župančič; V ekspresionizem; Orfej iz Medane - Alojz Gradnik; V ognju groze -France Balantič; Češnjevi cvetovi - Karel Destovnik Kajuh - vse 1980; Goriški slavček -Anton Gregorčič v letu 1981); ciklus Biografije velikih Slovencev v Letih 1981-33 (sedem radijskih iger: Črna maša za Levstika - 1981; Janez Evangelist Krek; Rihard Jakopič; Arhitekt Jože Plečnik; Anton Martin Slomšek - vse 1982; Frančišek Borgia Sedej ter Igra. o Kocbeku v letu 1983); ciklus Slovenski ljudski Olimp v letu 1984 (šest radijskih iger: Vse svetnike klicati na pomoč; Vince je sladko, življenje pa kratko; Leži, leži mi ravno polje; Izidor ovčice pasel; Legende o Mariji; Pet legend o Jezusu). Bilje pobudnik ciklusa Dramatika po letu 1945, v okviru katerega je leta 1980 priredil Zajčevega Otroka reke, leta 1981 pa Flisarjevo Sodniško zgradbo in nekaj del tudi sam režiral. V letih 1983 in 1984je režiral tudi celoten ciklus Pod starozaveznimi šotori,kije nastal izpod peresa Alojza Rebule. Prav tako je Mahnič režiral Rebulova romana Duh velikih jezer (7 nadaljevanj, 1979) ter Enej Silvij Piccolomini (oz. Zeleno izgnanstvo, 3 nadaljevanj v letih 1981-82) ter njegovo radijsko igro Četrti kralj (1982). Ob ciklusih je Mahnič avtor številnih posameznih radijskih iger: omenimo naj Pomlad v vesolju (1958), Stiska (1964), Izlet na Vogel (1969), Božični večerje nocoj (1979), Večno žarenje (1980), Slovenski satir na Koroškem (1972), Slovenski satir na Primorskem (1972), Slovenski satir na Kranjskem (1972), Cankar v Trstu (1973), Koncert v parku (1974). Brez meja (1974), Krst pri Savici (1977), Božidar Raič (1983), Dva pasijona (1934), Božični misterij današnjega časa (1997), Ob tako dolgem seznamu je težko izpostaviti eno ali nekaj del, tudi zato, ker seje Mahnič vsakemu izmed njih - veliko teh je tudi sam režiral posvečal z enako lektorsko natančnostjo, s pedagoški m žarom in z ustvarjalno strastjo. Nedvomno pa je med nami ostala nepozabna božična igra Eno je dete rojeno, ki jo je ob Božiču leta 1970 sam tudi režiral. Ob svojem delu seje Mahnič igralcu vedno hotel in znal osebno približati: zanimala ga je njegova življenjska pot, poklic, izkušnje, prisluhnil mu je z iskreno radovedno zvedavostjo in z vprašanji, ki so se vselej izlila v pohvala in v spodbudne besede. Ta vera v osebni stik, v medsebojno besedo je bila v njem tako močna in zavezujoča, da mu je med snemanji preprečevala, da bi z nami govoril preko mikrofona in zaslona iz režije v snemalni studio. Ne, tega pa res ni zmogel: za vsak popravek, za vsak komentarje iz režije prihajal k nam v studio in pri igralcih poleg običajnih komentarjev, ob katerih seje še sam nasmejal, vzbujal dodatno spoštovanje. ifDobro je bilo, odlično ste odigrali, a ... sam3 še enkrat pejmol” - je bil njegov tolikokrat ponovljeni stavek. V vseh teh letih skupnega snovanja in dela gaje skupina ne le globoko cenila in spoštovala, ampak tudi resnično in iskreno vzljubila, Mirko Mahnič je sodeloval tud i s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, največkrat v vlogi so | mladika m zdiš lektorja, Veliki slovenski pasijon, monumentalno trodelno delo, ki gaje napisal in režiral v letu 1965, ostaja legendarno. V Trst je prihajal v časih, ko to za nekatere ni bilo zelo pogosto, pa tudi ne zelo lahko. Dolge ure voženj z vlakom, vaje in snemanja dolgo v noč, prenočevanje v tržaškem Pri pošti, pa spet nazaj v Ljubljano. Za honorarje, ki so bili bolj ali manj simboličnega značaja. Avvseh teh letih nismo od njega slišali niti ene same besede pritoževanja, ampak te navdušenje, nove predloge, vero, da lahko skupaj še kaj naredimo. Ob spominu na prof, Mahniča kot mentorja Radijskega odra pa seveda ne morem mimo zelo osebnih spominov. "Mirko” je bil namreč naš družinski prijatelj, sosed mamine, Prepeluhove družine na Bregu v Ljubljani, pa sošolec strica Marka In očetov prijatelj. Njihovi kulturni pogovori so kljub minevanju časa m določeni razdalji prostora ostajali enako bogati, enako zaneseni in iskreni. Vanje so enostavno verjeli. Ko so se z mamo in očetom srečevali pri nas na Tržaškem, v domači kuhinji, pa jev njihovih pogovorih zaživela tudi stara Ljubljana - prepolna starih prijateljstev, medsebojne nežnosti In milino, Kot da bi se še zmeraj igrali, rasli in se pogovarjali tam pod brezami na Bregu, kot da jih niso nikoli zapustili. Vedno sem čutila, daje bilo v vseh teh odnosih nekaj resnično žlahtnega in globoko lepega. Kot je bilo zapisano, "soudeleženi smo bili pri udarcih in prijaznih, milih darovih naše skupne usode”. Še ga vidim - na radio prihaja s počasnimi, a temeljitimi koraki, kot modrec prihaja z nami delit svoje izkušnje in svoje znanje. S svojim sinjim pogledom bo vsakega prijazno pogledal v oči, mu stisnil roko in ljubeznivo povabil: "Vajo imamo.” Vodniku po vršacih lepe govorice PROF. MIRKU MAHNIČU V SLOVO (1919-2018) Jože Faganel Mirko Mahnič seje rodil 23. septembra 1919 v Bohinjski Bistrici. S svetom bogatih meščanov sta se z bratom Jožo srečata na bližnjem svetovljanskem Bledu, kjer sta si prislužila prve denarce s pobiranjem teniških žogic (Turnir 1966}. Po gimna ziji v Ljubljani je tu še diplomiral na slavistiki sredi italijanske okupacije leta 1942. Nato pa je usmeri ! svoj korak proti gledališču, kjer je preživel skoraj 35 ustvarjalnih let. Od samih režij pa seje specializiral v posebni stroki, ki ji je pot v gledališče - edinstveno v svetovnem gledališču odprl. Oton Župančič. To je gledališka lektorstvo, Mirko Mahnič je bil lektor v osrednjem slovenskem gledališču, Ljubljanski Drami, več kot trideset let (1943-1980}. Velika avtoriteta in zaupanje, ki ju je užival v osrednjem slovenskem gledališču, je spodbudi- la profesorje po 2. svetovni vojni ustanovljene Akademije za Igralsko umetnost, da so med predavatelje pritegnili profesorja Mahniča. Mnogi se še danes s hvaležnostjo In sramežljivostjo spominjajo Mahničeve širokosrčne ustrežljivosti. Nekoč je prišel izprašat Tržačana, ki ni zaradi poziva itali Janške vojske smel priti v Ljubija no na izpit, kar na mejni prehod, in mu tam poklonil, najbrž, svojo značilno »desetko«. Ocene ni več mogoče preveriti osebno, saj je ta študent, Stojan Colja (1947-2008) pred desetletjem prehitel pravkar preminulega profesorja na poti v večnost. Bogati sadovi Ma h ničevega dela so opozori li vodstvo ljubljanske Teološke fakultete, da ga je pritegnila v svoje predavateljske vrste. Polnih četrt stoletja (od teta 1970) je predavat stilistiko In retoriko slovenskim bogoslovcem. Profesor Mahnič je pogosto poudarjal, da so med učitelje materinščine v slovenskem izročilu vedno sodili tudi duhovniki, To njihovo poslanstvo seje še okrepilo, ko je ne samo pridiga in verouk, ampak celotno obredje po slovenskih cerkvah od II. vatikanskega koncila donelo pri nas v slovenščini. Naj dragocenejše in najbolj svete besede so se odtlej v ozvočenih cerkvah izgovarjale v slovenščini. Prav zato je dragoceno skrb za materinščino s svojim najljubeznivejšim načinom vcepljal bodočim duhovnikom. Učeni profesorje z žarom pripovedoval bogoslovcem: »Največji dogodek po so bile Mohorjeve knjige, ki so nas čakate v veliki, po jabolkih dišeči farovški veži s kamnitim tlakom; slovesno smo jih sprejeli in ponesti domov; blaženi čas branja je bil od božiča do novega /eto,« Tako je pridobil še vsaj dvajset generacij slovenskih duhovnikov za zvesto širjenje mohorjevk. Za vsaj en tak dragoceni dar je profesor Mahnič tudi sam poskrbel, ko je napisal knjigo Devet mesecev (prvič 1987, prenovljena izda ja 2012), spet pričevanjsko delo o rojevanju svojega vnuka, ki ga je Mahničevim »Bog poslal za božič«. Podpisani s hvaležnostjo ugotavljam, koliko lažje seje bilo meni, šepavcu, vzpenjati po nevarnih stezah proti vršacem govorjene slovenščine, ker nam je to pot že zanesljivo uhodil plemeniti »prvohodec« prof. Mahnič, V TEJ RUBRIKI PONUJAMO SEZNAM NOVEJŠIH DEL SLOVENSKIH AVTORJEV V ITALIJI N. R. Zgodba o zmaju Direndaju, ivodba Hid-Mici, zmaiki Direndajki in nu.^i OrorJiajil zmaju Ararato, Drava-ZTT, Celo- vec-Trst 2018,24 strani Napisal Lojze Wieser, ilustriral Štefan Turk. Otroška slikanica o groznem zmaju Direndaju je izšla v treh ločenih izdajah v slovenskem, italijanskem in nemškem jeziku. iz dnevnika mlade družine, M la- dika, Trst 2018,96 strani Napisala Matejka Peterlin, spre trmo besedo napisala Manica Maver, ilustriral Boštjan Petaros. Postu m n o avtobiografsko delo, ki ga sestavljajo kratke zgodbe, je pripoved o življenju mlade petčlanske družine v sedemdeseti h letih prejšnjega stoletja (v letih 1975-1979 so zgodbe izhajale v reviji Mladika). Sneg no zlati veji, Sida rta, Ljubljana 2018,240 strani Napisal Igor Škamperle. Avtobiografski roman o odraščanju na gorniško tematiko, ki je izšel že leta 1992 pri Založništvu tržaškega tiska, v dopolnjeni drugi izdaji z bogatim, fotografskim materialnom. Avtorje tej izdaji dodal izčrpno spremno besedo in nastopajoče poimenoval s pravimi imeni. Po romarskih stopinjah naših prednikov, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2018, 224 strani Napisala Mariza Perat, spremno besedo napisal Jurij Paljk. V knjigi so zbrani zapisi, ki so pod skupnim imenom Marijine božje poti pri nas izhajali v tedniku Novi glas v obdobju 2013-2015, Avtoričin izbor božjepotnih središč za jema svetišča in romarske poti iz Slovenije, Furlanije Julijske krajine in Koroške. Knjiga je opremljena Tone Kraij, Cerkvene poslikave no Tržaškem, Goriškem in v Ka nalski dolini/Le pitture morati nettecbiese delTarea triestino, del Goriziono e delta Val Cona le, Goriška Mohorjeva družba, Gorica 2018,109 strani Napisala Verena Koršič Zorn, fotografije posnel Carlo Sclauzero. V italijanščino prevedla Daniela Milotti Bertoni Gre za drugo izdajo znamenite monografije o Tonetu Kralju in njegovih poslikavah na italijanski strani meje. Za razliko od prve izdaje je besedilo dvojezično. s fotografijami, SIROTA JERA Druga nagrada za prozo na 46, literarnem natečaju revije Mladika Roman Rozina Od ponedeljka do petka, od aprila, ko popusti mraz, do oktobra, ko se poslovi toplota, Jera med deseto in enajsto poseda na klopi pred hišo. Obrnjena nekoliko na levo čaka, da se izza ovinka pripelje poštar, ki mu vedno tesno sledi nekaj vozil. Odkar so uvedli vinjete, mimo Jerine Skozi taborišča do sreče, Z zapisi Milke in Toneta Mihevca, s spremno besedo in z opombami je knjigo dopolnita in pripravita za objavo dr, Rozina Švent, Mladika, Trst 2018, 256 strani Knjigo je uredila Rozina Švent. Po spominih prof. Alojzija Ger-žiniča iz Argentine in časnikarja Pavleta Borštnika iz ZDA je tretja knjiga zbirke Zapisi iz zdomstvo posvečena Jožetu Mihevcu, ki seje povojni znašel v Kanadi. Pred leti je svoje spomine napisa! v angleščini. Na pobudo dr. Rozine Švent Jih je za to knjigo obogatil, pridobila pa je še pričevanji njegove sestre Milke in brata Toneta, Knjiga ima veliko fotografskega gradiva, Slovenka. Prvi ženski časopis (1897-1902), Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2017,11S strani Uredila Marta Verginella. Zbornik je nastal ob 120. obletnici nastanka Slovenke,prvega ženskega časopisa, ki je izhajal v Trstu med letoma 1897 in 1902. V zborniku so predstavljene okoliščine nastanka časopisa, njegove vsebinske usmeritve, sodelavke in sodelavci ter težave z bralstvom in podporo, Gre za prispevek o delu ženski h peres v slovenski kulturi in družbi. Knjiga objavlja tudi dokumentarno gradivo. Knjige v tujem jeziku Place Oberdan à Trieste, Pierre--Guillaume de Roux, Paris 201 S, 208 strani Delo Borisa Pahorja je v francoščino prevedla Andrée Lück-Gaye. Znamenito delo Borisa Pahorja o tržaškem Trgu Oberdan v francoskem jeziku, sestavlja več zgodb, ki se začnejo ali končajo na tem tržaškem trgu. Diodo de! nido di rondini, Albe, Milano 2018,48 strani Napisal Miroslav Košuta, ilustriral Claudio Palčič. Italijanski prevod Dnevnika o lastovičjem gnezdu, kije leta 2015 v izvirniku izšel pri naši založbi Mladika, je v prevodu tržaške prevajalke Darje Betocchi zagledal luč pri mladi milanski založbi {ustanovljena je bila januarja 2017), ki se posveča otroški in mladinski literaturi. Knjigo je ilustriral Claudio Palčič. Quel Carso felice, Transalpina, Trieste 2017, XVII + 90 strani Izbor pesmi na motiv Krasa Srečka Kosovela pripravil in iz slovenščine prevedel Miha Obit, spremno besedo napisala Alessandro Ambrosi in Miha Obit, Knjiga vsebuje slovenske izvirnike in italijanski prevod pesmi. hiše avtomobili nenehno vozijo gor in dol tod je najkrajša pot iz doline do avtoceste. Poštar ustavi pri klopi, ne sname čelade in ne ugasne motorja, i.z velike torbe na prtljažniku vzame šop reklam, iz manjše spredaj včasih privleče kakšno položnico. Reče danes je pa lep dan ali vroče bo vsaj še do konca tedna ali proti večeru bodo nevihte. Njegove napovedi se največkrat uresničijo, včasih pa se zmoti kot vremenarji po radiu ali televiziji, Jera ga vpraša, ali bo kaj spil, on vedno odkima, da se mu mudi, motor se že premika, ko reče zbogom. Rada bi ga povprašala po Minki, a vse se Zgodi prehitro: reklame, nobene položnice v prednji torbi, takšne suše ni bilo najmanj deset let in že glas motorja skoraj preglasi poslovilni zbogom. Nekoč se je pripeljal z Minkinim vprašanjem, zakaj se nič več ne oglasi. Moralo je biti že lani ali celo predlani, po tistem, ko so ji noge začele plesati, Ni si več upala do svoje najbližje sosede, bala se je, da bo izgubila ravnotežje, padla ob robu ceste. Med bojo se opoteka kot pijana, še ob palici njen korak ni več trden. Tudi Minka težko hodi, pri njej sc je zibanje začelo še prej, čeprav je dve leti mlajša. Z levico se opre na zid, da bi lažje vstala, a si v trenutku premisli. Počakala bo Marto, ki se ob ponedeljkih in četrtkih malo pred poldnevom ustavi preti hišo. Toplo je in nikamor sc ji ne mudi, za kosilo ima že vse pripravljeno. V hladilniku ima vampe od prejšnjega dne, zjutraj je nabrala solato, polenta se skuha v par minutah. Kako se vse spreminja: včasih jo je morala rahlo vreti tri četrt ure, zdaj je pripravljena v treh minutah. Čeprav jc instant, ni nič slabšega okusa. Odpre eno od reklam, a vidi le nejasne fotografije, prebere lahko samo velike številke ob sli kah, Večkrat seže v žepa predpasnika, a najde le dvajset evrski bankovec in pest manjših kovancev, smrkav robec in listek, kamor si je zapisala, kaj mora naročiti Marti. Očala je potrebovala, ko si ¡e zapisovala manjkajoče stvari, zagotovo jih je pustila ua mizi. Zapre oglasni časopis, tudi brez njega ve, da je pri Marti vse precej dražje kot v drugih trgovinah. Tb jo jezi, a nima druge izbire. Se pa lahko na Marto povsem zanese, to ji mora priznati. Ko ¡c zanjo kupoval še sin Uroš, je polovico stvari pozabil, drugo pa zamešal. Uroš zdaj pride le šc enkrat na mesec, sede za mizo, pregleda položnice in vzame denar, ves čas živčno kadi in s prsti bobna po mizi. Vpraša jo po počutju, a ko mu Jera kaže, kako ji otekaj o noge in jo bolijo žile, je sploh ne pogleda, oči niti za trenutek ne odmakne s telefona. Zato ga nikoli odkrito ne prosi, da bi jo peljal k zdravniku, našteva mu, da slabo spi, da se med hojo opoteka, da seji včasih zvrti. Uroš ne razume njenega previdnega okolišenja, navadno jo že po nekaj besedah prekine, da je lahko srečna, ker ima pokojnino in svoj mir, on mora pri dvainšestdesetih še vedno delati, šefi pritiskajo nanj, tudi kadar se pretegne od garanja, jim ni dovolj. Potem divje zamahne z. roko, da bo tako ali tako vse vzel vrag, zato ga Jera ne upa vprašati po njegovi ženi in hčerki, ki nikoli več ne prideta z njim. Jera počaka, da se njegova jeza nekoliko poleže, nato previdno omeni svojo hčer Sandro. Lani ji je v božični voščilnici napisala, da bodo letos zagotovo prišli na počitnice, Uroš spet zamahne z roko, po kaj pa naj bi hodila domov, saj ni ničesar pozabila. V Avstraliji ji jc stokrat boljše, kot bi ji bilo tu, zakaj bi se vračala v to revščino. Žal mu je, še doda, da tudi sam ni odšel, ko je bil mlad. Spet molčita, Uroš puba dim in se igra s prazno kavno skodelico, Jera ga prosi, ali bi jo kdaj peljal na pokopališče, da atu prižge svečo. Zadirčno ji odgovori, da jo bo peljal za vse svete, še vsako leto jo je. Pogleda na uro, mudi se mu že, veliko opravkov ima, saj se bo kmalu spet oglasil. Morala bi po očala, si reče Jera, da bo lahko z listka prebrala, kaj naj ji Marta pripelje naslednjič. Vidi, da so na listku zapisane samo štiri stvari, a ne razloči črk. Morda se spomni, kaj potrebuje. Kruha in mleka nikoli ne napiše, to naroči vsakič, zmanjkuje ji margarine, riža, paradižnikove mezge. Zapre oči in sc v mislih sprehaja po omarah, prestavlja vrečke in škatle, odpre hladilnik in se spomni, jajca, četrta stvar na listku so jajca. Bel kombi, na katerem piše Potujoča trgovina, se ustavi na privozu. Marta skoči z vozniškega sedeža in nasmejana zakliče Jera se pa spet sonči. Vselej jo pozdravi s temi besedami, naj žge sonce ali je nebo povsem sivo. Odpre zadnja vrata in zleze v vozilo, kjer ima na policah zlo ženo blago, 5 tablice glasno bere polbeli hlebec, liter alpskega mleka, dve konzervi sardin, morska sol, kisla smetana, zobna pasta, dve roli toaletnega papirja. Skoči iz kombija, zaloputne vrata, trešči plastično vrečko z nabranimi stvarmi na klop poleg Jere. Ko ji ta plača, se s tablico v roki razkorači pred njo, ali je prav, da je kruh in mleko že zapisala. Jera pokima, nato začne naštevati jajca, margarina, riž, ne spomni se četrte stvari. Marta začne kot lajna drdrati moka, olje, sladkor, kava ... Jera odkimava, nato seže v žep predpasnika in ji pomoli listek. Aha, še paradižnikova mezga, prebere Marta, Ko avto že zahrumi, spusti šipo, v ponedeljek bo morda nekoliko kasneje, začeli bodo popravljati cesto, zagotovo bodo zastoji. Jera bi jo rada povprašala o tem, ampak kombija že ni več, le voznik, ki ga je Marta izsilila, divje hupa, Po kosilu Jera leže za pol ure. Sanja o pokojnem možu Lojzetu. Sedita na vrtu, pijeta vino in se sladko smejita, oba sta še mlada, Lojze je odpel zgornja gumba na snežno beli srajci, ko srkne požirek vina, si obriše skrbno pristrižene brke, pomežikne ji in se pomenljivo nasmehne. Jera ve, na kaj namiguje, zato povesi glavo; všeč si je v lahni rožasti obleki, njene noge so čvrste in gladke. Se vedno zardela dvigne pogled, mrzlo jo spreleti, kot okamnela bulji v Minko, ki objema Lojzeta, naslanja glavo na njegovo in ga nežno cuka za brke. Jeri glava omahne, oči se zastrmijo v star, umazan predpasnik, po oteklih nogah se bočijo grde žile, z druge strani jo biča zvonek preplet njunega mladega smeha. Prestrašena se prebudi, dolgo ne ve, kje je, počasi razločuje predmete v dnevni sobi in prepoznava odvratne slike kot sanje. Ko še nista bila poročena, vendar že domenjena, ii je prijateljica povedala, da se Minka suče okrog njenega Lojzeta, se mu ponuja. Nikoli ni zares verjela in nikoli ni mogla povsem pozabiti. Vseeno ni Lojzeta nikoli vprašala in Minki nikoli omenila govoric. Sanje jo zasledujejo, ko se počasi vleče iz sobe v kuhinjo, tako počasna jim nikoli ne bo ušla. Lrižge radio, a odmevi njenih sanj hitro prevpi-jejo govorca. Vrne se v sobo, prižge televizijo, prizadeva si slediti dogajanju na ekranu, zelo se trudi, a barve bledijo, jasne oblike se mehčajo v neprepoznavnost, iz katere rine nasmejan Lojzetov obraz, ki ga objema mlada Minka, Naslanjajoč se na palico in z drugo roko oprijemajoč se stene stopi iz hiše, Reka avtomobilov se vali sem in tja, pločevinaste prikazni švigajo mimo Lako hitro, da v njih ne prepoznava ljudi. Le včasih kak star tovornjak skal i nemost kolone ali pa iz katerega od avtomobilov kratko zadoni - radio je preglasen ali pa so šipe samo priprte. Kako se lahko nekomu tako zelo skrčijo obzorja, se sprašuje Jera. Njen celoten svet je ujet v par metrov med hišo in cesto. Narobe seje obrnilo: ko je bila mlada in bi lahko s par koraki preskočila cesto, je bila tam zapuščena pot za konjske vprege, zdaj, ko se vleče kot polž,, je kolovoz postal široka, natrpana cesta. Ujeta je v ničvreden skrček prostora in v telo, ki se ne pokorava njenim željam. Ni Boga, prešine Jero. Ne sme tako razmišljati, se že naslednji trenutek ustraši in. pokriža, a misli so neustavljive kot popoldanske sanje ali nenehni avtomobili. Vsak večer, preden leže, moli. Poklekne pri postelji, čeprav nikoli ne ve, ali bo potem lahko vstala. Ne prosi ga veliko. Včasih moli, da bi ji odvzel katero od bolečin, kdaj drugič, da bi še enkrat videla hčer ali da bi ji samo za en dan naklonil trden korak, brez opotekanja in škripanja v sklepih, samo za toliko, da obišče Mink», Še bolj bo molila, obljublja, še dlje, samo naj pride do Minke. Mora jo vprašati, čeprav odgovor ne bo ničesar spremenil. Nič več ni pomembno, Lojze je že dolgo mrtev. Petinpetdeset let sta bila poročena. Zakon je bil znosen, ne dober ne slab, takšen, kot so bili listi časi. Zdaj jih ima šesti nosem deset, devet let je že vdova, a bi vseeno rada vedela. Če ne bo izvedela, jo bodo te sanje nenehno obiskovale. Konec bo s popoldanskimi dremeži, strašljive sanje bodo okupirale tudi njene noči, zbujala se bo prepotena, kričala bo, ne bo upala leči v posteljo in zapreti oči. Spomni se, da ji je Lojze rekel, bila je še dekle, da ima čudovite noge, Niso bile tako dolge kot Minkine, a ozke v gležnju, da si jih lahko objel s prsti ene roke, čvrste v mečih, ne predrobne ne predebele so se silovito dvigale nad koleni, kot bi se hranile z njegovimi poželjivimi pogledi. Rekel ji je, da so kot kamniti stebrički ograje, ki jo je videl na nekem mostu, A vsi prehodi iz vitkosti v polnost so se že davno izgubili, nobenih krivin ni več, ki bi pogledu dajale zalet, ustvarjale pričakovanje. Kako smešne so postale njene noge: kot bi bila s slamo natlačeno strašilo, kot bi bila nasajena na kratka grčava hloda. Kako enostavno je bilo stati na tistih mladih nogah. Nikoli se niso utrudile, z lahkoto so nosile telo in poglede, ure in ure so lahko poskakovale po plesišču. Bilc so napete in bele, zdaj so umazane in prepredene z žilami, ki se kot bršljan temno plazijo po koži. Povsem so se izrodile, otekajo v brezoblično gmoto, če zarije prst vanje, se meso vdaja kot zmehčano maslo. Postale so slaba, grda šala. A ne bolita posmeh in grdota, nečimrnost je minila že dolgo tega, bolijo kosti, pečejo žile, kot bi jih nekdo trgal z razbeljenimi kleščami. Boli, ker so postale šibke, neuporabne, ker se vlačijo, kot bi jih privlačnost zemlje ne spustila iz objema, ker ne zmorejo več dolgega koraka, le kratko se prestopajo, ne znajo poskočiti, ne znajo stisniti, še n jenega starega telesa ne držijo več. Zalo je cesta vse širša, nevarna kot deroč hudournik, povsem neprehodna. Ne gre za pogum, to je nemoč, jo prešine, ko obrne cesti hrbet in se naslanjajoč na palico in oprijemajoč steno vrne v hišo. Sirota si, Jera, si reče glasno. Jera ponoči ne zaspi, boji se sanj, razmišlja, kako bi pretentala cestno prostranstvo in pločevinasto povodenj na njej. Najslabše je takoj zjutraj, ko kolone avtomobilov hitijo v službo. Tišina, ki nastopi kasneje, je varljiva, avto se v trenutku prikaže izza ovinka in neslišno švistne mimo. Samo včasih kdo zahupa, zagotovo ni pozdrav, troblja ji kričavo ukazuje, naj pazi, se umakne, Nekateri avtomobili pobliskavajo z lučmi, tudi to ni pozdrav, tudi oni ji sporočajo, naj se odmakne z roba ceste. V svoji nori dirki nimajo časa ustaviti se, ne morejo je čakati, da se zvleče čez cesto. Njen čas ni več vreden niti piškavega oreha, njim pa se mudi, oni morajo že v naslednjem trenutku doseči konec sveta. Obsojena je na bivanje ob tekočem traku, po katerem se neslišno valijo avtomobili, Mar bi pred hišo speljali železnico; železniške proge so ravne, tiri položeni tesno skupaj, vlaki vozijo po voznem redu, se poigrava z nesmiselno idejo, Zjutraj jo zmoti ropot. Z velikega vlačilca, kije zapeljal na travnik ob cesti, se po gosenicah škripaje spušča velik bager, Na dovozu pred hišo delavci v oranžnih jopičih z manjšega tovornjaka jemljejo lopate in drugo orodje. Podoben tovornjak počasi pripelje izza ovinka, se ustavi, delavca z njega potegneta plastično stojalo z rdečimi in belimi progami in ga postavita na sredino ceste. Dvajset metrov naprej postavita naslednjega, še enega pred njeno hišo; rdeče-bela kača, ki razpolavlja cesto, se daljša in ji izginja izpred oči, Avtomobili vozijo počasi in le po drugi strani ceste. Kolona sevali z leve, nekaj časa ni nikogar, promet nato steče v obratno smer, Jera se spomni Martine napovedi, da bodo začeli popravljati cesto, Skozi okno gleda ukročene avtomobile; zdi se ji, da seje sprememba zelo tiče, a ne najde povezave, Okrog poldneva zasliši in precej kasneje zagleda ogromen stroj, ki s počasno vztrajnostjo melje zdelani asfalt. Zvok se krepi, ko mehanični stvor doseže rob hiše, Jera loči glasove, ko se gosenice oprijemajo podlage, ko jekleni zobje grizejo asfaltno ploščo, ko se napraskam material stresa na tovornjak. Nenadoma ji je vse jasno: tudi počasi se da pregristi cesto, tudi če škripa in ječi, tudi če se vleče po centimetrih, gre. Zagrabi jo neučakanost, preobleče predpasnik in se ogrne z jopo, odpira kuhinjske Omarice in se nazadnje odloči za vrečko kave - v ponedeljek ne sme pozabiti Marti naročiti novo. Počasi korači ob robu ceste; njena polovica je nabrazdana, poglobljena in prazna, avtomobili se počasi, zdaj v njeni smeri, zdaj nasproti nji, premikajo onstran rdeče-bele meje. Zdi se ji, da krevsa že strašansko dolgo, a je prišla šele do ovinka, ko cesta zavije levo in se nekoliko spusti. Vidi streho Minkine hiše, stavbo skoraj povsem zakriva ogromen oreh. Spomni se klopi pod razraščeno krošnjo, zave se, da je to klop iz groznih sanj, a ta podrobnost nima nikakršnega pomena. Ničesar ne more spremeniti, klepet z Minko bo kmalu razgnal meglo, po kaLeri tava. Skromnih dvesto metrov se ji vleče kot nespečna noč, naslonjena na palico pogosto počiva. Pozdravi skupinico delavcev, ki nekaj betonirajo, in previdneje nadaljuje po bankini, saj so na njeni strani ceste drug za drugim postavljeni gradbeni stroji, Na njihovih oklepih bere velike napise Podam, Bomag, Vogel e, rta stroju za polaganje asfalta opazi nalepko Zadrževanje v delovnem območju stroja prepovedano. Ne more se umakniti kovinski pošasti, a mirujoča gmota ni nevarna, sovražni so ji avtomobili, ki jih zdaj zakriva, ogrožajo jo slabotne noge. Vrsta strojev se konča, le kakšnih dvajset metrov naprej in čez cesto se njen pogled dotakne Minkine hiše. Približa se sredini vozišča, avtomobili se ji ne zdijo več tako počasni, vrzel med repom kolone in začetkom karavane, ki prihaja iz nasprotne smeri, ne tako velika. Štirikrat se je že obrnil bencinski tok, naslonjena na rdeč e--belo stojalo si govori, da samo še malo počije. Zdaj ne bo odnehala, se spodbuja, prilezla je že tako daleč, da bi lahko ugledala sosedo, če bi ta postopala po dvorišču. Morda so ¡O delavci opazovali, morda je mlad fant v oranžnem jopiču šel karkoli iskrit, nenadoma ¡e stopil izza stroja za polaganje asfalta, Razumela je, da jo sprašuje, ali je kaj narobe. Odkimala ie in mu z roko pokazala, da bo prečkala cesto, Minko gre obiskat, sosedo in prijateljico, ki živi na drugi strani. Fant jo prime pod pazduho, Jera čuti njegovo odločno moč, ko brez premišljanja zakoraka na cesto. Avto ustavi, počasi stopata, iz kolone se zasliši nestrpno hupanje, Ko sta na drugi strani, jo fant pospremi šc do tlakovanega dovoza k hiši. Stisk roke popu sli, Jera se zahvaljuje prijaznemu mladeniču, ta pa samo pokima, ležerno stopi med dva počasi se premikajoča avtomobila in v nekaj korakih izgine za delovnim strojem. Tako zelo ¡e utrujena, da ne čuti zmagoslavja, Sesede se na klop pod orehom, samo malo še počije, nato bo pozvonila pri vratih. Kako zelo ho Minka presenečena. Razveselila se ie bo, skuhala bo kavo, sedli bosta na klop in se menili. Najprej bosta stokali, kakšne tegobe ju tarejo, nato bosta obujali spomine. Takrat jo bo vprašala. Vhodna vrata se odpro in na dvorišče stopi moški srednjih let, začudeno pogleda starko in se napoti k njej. Jera se mu utrujeno nasmehne, da je prišla k Minki. Še vedno zbegan se moški obrne k hiši in pokliče Matejo. Iz hiše pride ženska srednjih let. Tudi ona je presenečena, ko io starka sprašuje po Minki iti ji razlaga, zakaj je trajalo lako dolgo, da se je odzvala vabilu. Čeprav sta prvi sosedi, je Minka že skoraj tako daleč kot njena Sandra, ki živi v Avstraliji; noge jene nesejo, zaradi gostega prometa ne upa čez cesto. A zdaj jc prišla, položi na mizo vrečko s kavo; po tako dolgem času, najbrž je že dve leti, ne more priti praznih rok. Najbrž misli prejšnjo laslnico, vpraša Mateja, ko jera konča svoj razvlečeni monolog, in doda, da sta z možem kupila hišo pred kakšnim letom. Zdaj ie presenečena Jera, Mateja se spomni, da j c prodajalec omenil, da je bila to hiša njegovih staršev. Minka ima tri sinove in nobene hčere, ve jera, ne spomni se njihovih imen, a zagotovo je bil eden izmed njih. Po ovinkih se prebijejo do tega, da Minka ne živi več v tisti hiši. Ženska in njen mož se spominjata tudi prodajalčevih besed, daje prejšnja lastnica umrla, Jera gleda Matejo in le počasi doumeva, Mislila je, da bosta spili kavo in se pogovorili o starih časih, reče čez čas, Mateja skuha kavo. Dolgo sedijo za mizo pod orehom, Jera jima pripoveduje, kitko ie bilo včasih. Veter prinese vonj po vročem asfaltu, kovinska pošast se je zagnala, valjar za njo gladi površino in oddaja predirljive piske. Jera vstane, kot bi bili klici namenjeni njej, a se ji noge zašibijo, sesede se na klop. Moški ji reče, da io bo odpeljal z avtomobilom, Jera se neprepričljivo brani, noče jima delati sitnosti. Moški pove, da je tako aii tako ves čas v avtomobilu, taksist ie. V avtomobilu ji pomoli kartica s svojo telefonsko številko, lahko ga pokliče, kadarkoli ho potrebovala prevoz, Seveda jo lahko zapelje na pokopališče, se nasmehne njenemu vprašanju; počakal bo, da Jera prižge svečo, potem io bo odpeljal domov. Naslonjena na steno hiše gleda, kako taksist na privozu spretno obrne avto in se vključi v kolono. V ponedeljek bo Marti naročila svečo, že v četrtek popoldne ga lahko pokliče, da jo odpelje na Lojzetov grob. Ne, dve sveči bo naročila, si premisli, tudi Minki jo bo prižgala. Bila je mlajša, a jo je pobralo pred njo. Nihče ne more izbirati, zavzdihne in se napoti v hišo. Zdi seji, da je njen korak postal lažji. POGOVOR VERUJOČEGA IN BREZBOŽNEGA Prva nagrada za poezijo na 46. literarnem natečaju revije Mladika Marija Švajncer Verujoči Bog mi daje moč, ustvaril meje in mi dopustil svobodo. Zdaj iščem pot, začenjam vedno znova, zrem v Božje obličje in molim. Vse je veliki red, moje rojstvo je v božjem načrtu:, vsi ti pisani dnevi, ko vem, da je Stvarnik nad mano in me sprejema z duhovno ljubeznijo. Upam v večnost, izročam se Božji skrivnosti, premagujem dvom in poljubljam križ Kristusovega trpIjenja. Brezbožni Samo narava je, zgradili smo velika mesta, uliee se križajo, ceste so natrpane z avtomobili. Slišim glasove mimoidočih, vrvenje me utruja, tako sam sem in ujet v samoto, nikjer nobenega zatočišča. Ljudje se nagnetejo v cerkev, zbrani so v mošeji, v sinagogi ohranjajo svojo skrivnost. Ne grem k njim, tam ni prostora zame. Le bežno se ozrem prod n jim in vem samo to, da so pred svojim bogom združeni. Moja samota ne zre onstran, preveva me tukaj in vse hočem postoriti sam. Verujoči Molitev mi daje mir. Odmaknem se od vsega zemeljskega in se oziram v vesoljni red. Močan sem, o moji silovitosti govorita ponižnost in vdanost, pred Božjim obličjem sta to veliki besedi. Dano mi je, da vpijam harmonijo, ustvarjen sem, da ljubim in odpuščam. V petju ptic je Božji glas, miren sem, zapolnjen, očiščen in predan. Z zaprtimi očmi šepetam Stvarniku, s hvaležnostjo se mu izročam in vsak hip vem, da sem njegov svečenik. Vero ponuja z ljubeznijo, samotni popotnik sprejme ta dar, varna sva v Božjem pristanu. Brezbožni Občutim in vidim nepopisno zlo tega sveta. Toliko krvi je, da se mi zvrti v glavi. Vsa ta trupla, povsod razmetani udi, pri nas pa umori za štirimi stenami, nož v dlani zaradi ljubosumja, roke, ki davijo in skrunijo ljubezen. Kam se je skril Bog pred vso to poplavo zločinov? Mu je žal, daje dal človeku svobodo? Svoboda bi morala sijati, že beseduje tako čudežna in čarobno Zveneča. Kaj ima ta možnost opraviti s trpinčenjem nemočnega otroka? Oči gledajo v tla, umika se pogled tistih, ki so krivi, in onih, ki jih je sram za storilcu. Toliko umazanije seje nabralo. Kje je kaj višjega? Namesto večnosti je le popackan čas, poln smeti sovraštva in groze. Verujoči Treba je odpreti oči Otroci se smejejo z zvonkim smehom, ročice sklenejo v molitvi, veliko upanje rase z njimi. Kadilo diši, redovnice se trkajo na prsi, malček tam zadaj zajoče. Tudi trpljenje je treba spoznati. Kristus ga je doživel na križu, za vse nas je izdihnil, kelih ni šel mimo njega. Ne smemo pozabiti na Golgoto, vsega se moramo spominjati. Zveličarje med nami, v naših srcih, v stiskih rok in svetlih pogledih. Pokleknimo in sklenimo roke. Bilo je vredno, moralo sc je tako zgoditi, natanko tako, kot pričajo Evangeliji. Rožni venec je bel, kroglice rahlo potrkavajo, komaj slišno, vendar z zagotovilom, da bomo zveličani. Brezbožni Ljudje so predani Bogu, drug drugega pa ne marajo. V njihovih pogledih je zloba, nočejo se spraviti, ostajajo vsak na svojem bregu in prezirajo plemenitost. Pestujejo zamero in nočejo razumeti pomena odrešilnih besed. Ke slišijo glasbe, rte svete in ne hrupne. Skrili so se v svoje lupine in tam pozabljeni ždijo. Nočejo tistega, kar bi jim govorilo o svetosti, verjamejo samo v to, kar vidijo, križa se ne marajo dotakniti. Za dobroto in lepoto ne slutijo nič skritega, zanje je vi e razvidno in otipljivo. Ne dovolijo, da bi bilo kjerkoli vs«,i mah prostoru za Boga. Tudi jaz sem v tej množici in sem eden izmed njih. Prav vseejso je, da sem tako sam in žalosten. Komu mar. Verujoči Razsvetlil meje Sveti Duh, $ lHino sva eno. Tudi ljudje okoli mene so zamaknjeni. Na svetih podobah je veliko upanje, v Bdgu se prepoznavamo. Na začetku je bila beseda, te, ki jih izrekamo, so spravljive in blage. Tako povezam slutimo večnost, smrt ni konec, duše bodo našle svoj mir. Za vse dobro, kar so postorile tukaj bodo poplačane. Brezbožni Samo veliki nič bo zavladal, prst bo prekrila vse, kar je. bilo lepo, in tudi, kar se je zgrbančilo vgrdosti. Ostal bom le toliko časa, dokler bom ohranjen v spominih drugih. Ko bodo umrli, bom z njimi vred ugasnil tudi jaz. Nekega dne ne bo več nikogar, ki bi m mojem grobu zasadil rože. Kdo se bo dotaknil mojega razgretega čela? Kdo me bo pobožal, ko bom izgubljal upanje in se potapljal v brezupu? Kje je človek, ki me bo sprejel na svoj dom in mi ponudil vodo, da se bom odžejal in pozabil na bolečino? V črni noči pestujem svoje mrakobne misli, ni rame ne toplih pogledov, gluha tišina mi ne da spati, grde besede so me zaznamovale. Verujoči Bog ni v času m prostoru, nad vsem je in hkrati povsod. Združene duše so močne in v svoji molitvi vedo za srečo. Dušam je treba verjeti, začasno so v telesu, ne ujetnice ali sužnje, strnjene z njim v ubrani celoti. Ljubezen je najvišja resnica in danost Bog je vedel in ve. Hozana, hvala, da srno tukaj. Vse velike možnosti se ponujajo pred našimi nogami. Sveče dogorevajo, svetniki imajo blag in zaupen izraz. Dobro nam je, trpljenje nam ne more vzeti predane radosti, vse je povezano v pravem ravnotežju. Naj bo in naj traja. Sprejmi Božji dar, ne zapletaj, zaupaj, veruj in moli. Sčasoma boš uvidel, da je čisto preprosto, tako blago in poživljajoče. Nikoli nisi sam, drttgi sov tebi in ti si z njimi. Z Božjo besedo izrekamo človeške besede, drug z drugim ali za hip obrnjeni vstran. Zveličar na križu je sklonil glavo, mi pa gledamo navzgor, nebo nam odpira neznano pot. Vse se bo zgodilo, kar se mora. Bodi in bos. Zbogom. RAZMIŠLJANJE ZDOMSKE TRŽAŠKE SLOVENKE XXI. Kaj bi lahko še? Mirella Urdih Leta 1979 smo se preselili v komaj zgrajeno hišo ‘l vrtom, ki gaje bilo treba šele urediti. Tudi v sami hiši je bilo treba še marsikaj postoriti, zaradi cesar mi dela res ni manjkalo. Otroka sta bila medtem že oba v gimnaziji in moja nemščina je bila še kar dostojna, tako da se mi je zahotelo, da bi se po možnosti tudi drugače preizkusila kot samo v priložnostnih pogovorih s sosedi in znanci. Možnost se mi je ponudila v oglasu lokalne tekstilne industrije ERBA (ERlangen-BAmberg), kije za izvozni oddelek iskala nekoga z znanjem italijanščine, češ da si je vse drugo mogoče priučiti. Opogumila sem se, odgovorila na oglas, šla na razgovor ... in, čeprav meje služba zelo mikala, ker ¡e odgovarjala točno moji diplomi prevajalke-korespoudentke, sem se ji po kratkem premisleku le odpovedala. Zaradi vsega dela pri hiši in na vrtu, ter zaradi otrok, ki jih nikakor nisem hotela prepustiti popolnoma samim sebi, nisem absolutno bila pripravljena delati s polnim urnikom, kar iz oglasa ni bilo razvidno. Pri firmi je pa očitno bila potreba kar huda in moji sogovorniki so nedvomno uvideli, da bi za ti j e bila ,ta prava’, tako da so pristali na mojo Željo po poldnevnem urniku. Teoretično se je šlo za pet ur dnevno, česar se pa ni bilo vedno možno držati. Spomladi in jeseni se je tvrdka udeleževala mednarodnega tekstilnega velesejma v Milanu, kjer so predstavljali nove kolekcije. V posameznih oddelkih so že vnaprej pripravili primerne referate, ki jih je bilo treba prevesti v italijanščino, kar je bilo še zanimivo. Bolj naporno, a predvsem zamudno, je bilo po velesejmu, ko je bilo treba pakirati posamezne pošiljke, ki so odhajale dan za dnem do predstavništva v Milanu, od koder so nato nadaljevale pot do kupcev. Tisti čas sem bila v uradu tudi šest ali sedem ur, ne da bi bila za to plačana. Sprva sem smela v zameno vzeti kak prost dan, kasneje so pa uvedli pravilo, da odvečnih ur ni mogoče prenesti v novo koledarsko leto, kar je zaostrilo situacijo. In kol vsakič, ko me tare kakšna posebna skrb ali problem, sem si tudi takrat takole zabeležila nevšečnosti, s katerimi sem se ubadala: II koncu se nagiba leto i989, kije bilo iz več vzrokov svojevrstno: zaradi dogajanja v širnem svetu, a še bolj v Evropi, od Urala do Jadrana, in še posebej v našem širšem slovenskem svetu ter v malem krogu zdomskih Slovencev na severnem Bavarskem, pa tudi v ožjem, domačem krogu, tako da čutim potrebo, zaupati papirju dogajanja, misli, bol in upanje, kar vse se je prepletalo skozi zadnjih dvanajst mesecev. Že v začetku Jeta so se v tekstilni firmi znova prikazale težave, zaradi katerih so kratkorrtalo odpustili nekaj nameščencev, zato da po najnovejših metodah popravijo bilanco. Moje delo je istočasno preraščalo vse meje in to v vedno manj znosni atmosferi. Ko so mi v začetku marca ponudili polnourno službo namesto poldnevne, kot sem jo vestno vršila že skoraj deset let, sem brez dolgih premislekov odklonila, pri čemer sem se dobro zavedala, da to lahko pomeni moj odpust, do česar je nekaj tednov kasneje tudi prišlo, čeprav ni bilo še nobene naslednice na vidiku. Istočasno sem aprila meseca bila operirana na zapestju leve roke, kjer se mije bila ustvarila nadležna nadkost Stvar ni bila huda, a meje kljub temu neizmerno prizadela. Bila sem na bolniškem dopustu, kar mije iz birokratskih pomislekov preprečilo, da bi potovala v Trst za štiridesetletnico slovenske klasične gimnazije. Že mesece sem se je vnaprej veselila, verjetno preveč! Morala sem vnovič priznati, daje v pregovorih ogromno človeške. modrosti, saj je bil to neizpodbiten dokaz, da „človek obrača, in Bog obrne". Le da ima včasih še hudiček svoje prste vmes, pravim jaz. Kakor sem se razžalostila, ko sem po pošti prejela uradno vabilo na proslavo, tako sem se potem do solz nasmejala, ko sem v dušku prebrala Liber memorialis in prispela do veselih flešev, v katerih so zopet zaživeli nepozabni trenutki iz gimnazijskega vsakdaniJ- Vpričakovanju konca delovnega razmerja sem začela zelo pazljivo prebirati razne oglase. In res sem jih nekaj našla, ki bi utegnili biti zanimivi. Vedela sem sicer, da se bo vsakdo najprej obregnil ob mojo starost, pa vseeno se mi je zdelo škoda, pu šiiti vnemar možno zaposlitev, čeprav sem vedela, da se ne bi dolgočasila, niti če bi postala dokončno ,samo’gospodinja. Koliko konjičkov bi lahko gojila! Vložila sem prošnjo tudi pri Siemensu, celo v dveh različnih oddelkih, in glej ga vraga, še preden sem šla na poletni dopust, sem že imela zagotovljeno mesto v redakciji, kjer naj bi bila jezikovno odgovorna za tehnične kataloge v italijanščini. Ne da bi komurkoli pri ERBI to zaupala, sem se 23. avgusta poslovila od nekdanjih kolegov z malo zakusko, ki je prav lepo uspela. V zadoščenje mi je bilo, videti, kako kolegi, s katerimi in za katere sem delala, obžalujejo, da odhajam, medtem ko takozvanih šefov - razen ene častne izjeme - sploh ni bilo zraven. In kolegi in kolegice so me presenetili s polnim košem izbranih vin ter lepo okroglo kristalno vazo. ,Za spremembo smo kot vsako leto tudi tokrat šli na dopust v Trst, ki je kljub osemindvajsetim letom v zdomstvu Še vedno naš dom. Vedno znova se vznemirjamo nad ropotom, gnečo, nesnago, odtujenostjo, ki rastejo iz leta v leto, in vendar se v manj kot štiriindvajsetih urah spet znajdemo in pozabimo, da že toliko let pravzaprav živimo in si služimo kruh nekje drugje. Glava nam pravi, da je v Nemčiji življenje bolje urejeno, da so ulice bolj čiste, da so ljudje bolj korektni, a srce hrepeni po pisanem ruju med belimi skalami, po rdečem soncu, ki zahaja v morje, po razgledu nad mestom v zalivu, po slovenski besedi v podobno misleči družbi, po krnskem pršutu, siru in teranu, po Kraški ohceti in po Dragi... Morda bo Draga prihodnje leto res pomembna zaradi 25letnice, a letošnja bo kljub temu ostala zapisana kot mejnik v slovenski zgodovini, in ne samo v takozvani zamejski, kjer so bili postavljeni temelji za bodočnost Slovenije in Slovencev, ki naj bi končno postali suveren narod ... nam bo dano to dočakati? Erlangen, decembra 1989 Pripis januarja 2018 Med katalogiziraj am zadnjih knjig, ki jih že mesece pakiram, zato da jih spomladi odpočijem v koprski arhi%r, sem nedolgo tega spet naletela na Liber memorial is iz leta 1989, ki mi je priklical v spomin marsikatere prigode iz gimnazijskih .let,, in zopet sem se do solz nasmejala ob branju veselih flešev, ki jih je nanizala Sonja Štolfa Vuga ... kljub žalostni grenkobi ob misli, da se je draga Sonja že dokončno poslovila s tega sveta. Konec leta 2017 se je pa poslovil tudi dragi sošolec Pino Bradač, s katerim sva skupaj nastopila kot dvorna plesalca pri prvi uprizoritvi Matička, kot omenjam v XIL nadaljevanju Razmišljanja v Mladiki januarja 2017, OB OBLETNICI NEKEGA ZLOČINA Mineva 75 let od umora Iva Brica Renato Podbersič ml. V zvezi s pisanjem o revolucionarnem komu n isti enem nasilju na Primorskem je potrebno izpostaviti, da so se v času druge svetovne vojne na Slovenskem vršili hkrati okupacija, upor proti okupatorju, kolaboracija, revolucija in protirevolucija. V posameznih konkretnih oblikah nasilja seje lahko prepletalo hkrati več prej omeni enih vidikov, zato je marsikdaj zelo težko razčleniti in ugotoviti natančno zvrst nasilja, Ko je slo za revolucionarno nasilje (preganjanje, aretacije in umore ideoloških nasprotnikov), najdemo med storilci Široko in pisano združbo: posamezne partizanske enote, terence, vosovce oz. oznovce, pripadnike VDV in KNOJ ali posameznike, ki so si karsami vzeli pravico nastopanja v imenu partizanskega gibanja. Potrebno je tudi razlikovati med usmrtitvami brez sodbe partizanskih vojaških sodišč, kjer je največkrat šlo za umore, in t. i. justifikacijami oz. usmrtitvami na podlagi sodb partizan skih vojaških sodišč, ki so začela delovati sredi leta 1943. Z letom 1943 seje tudi na Primorskem začelo stopnjevati revoluefonarno nasilje. Pred kapitulacijo Italije septembra 1943 je nedvomno najbolj odmeval naročeni umor Iva Brica iz Dornberka, To nasilje je velikokrat izhajalo iz uzurpacije oblasti posameznikov, ki so se sicer formalno prištevali k partizanom, vendar so delovali kot nekakšni lokalni vojvode in, terorizirali domačine, včasih pa tudi poravnavali osebne račune. Ob tern se spomnimo primera Kosovel v Vipavski dolini, kije pred dvajsetimi leti zaposloval slovenske pravosodne organe. Večino umorov je izvedla t. i. Varnostno-obveščevalna služba (VOS), o usodi umorjenih seje velikokrat odločalo brez vsakršnih dokazov in možnosti obrambe obtoženih, Ti vosovski umori so pri domačem prebivalstvu, ki je bilo večinsko verno, vzbujali zgražanje in odpor. Nastopila je močna partijska propaganda, ki pa kljub vsemu ni mogla popraviti gneva prebivalstva. Partija je umorjene največkrat preprosto razglasila za narodne izdajalce ali sodelavce okupatorja. Spomladi 1943 je tudi komunistična revolucija na Primorskem prešla v drugo fazo. Na udaru so se znisšli vsi njeni dejanski in potencialni nasprotniki, Na začetku junija 1943 sta tako mladoletna domača vos ovc a pred očmi dveh sinov pokončala družinskega očeta, prosvetnega delavca in uglednega protifaši-sta Iva Brica, kije kosil nad domačim Dornberkom. Njegov glavni »greh« je bil odklanjanje komunističnega gibanja in tesno sodelovanje s krogom dr. Janka Kralja. Bredi septembra 1943 so se partizani - domačini znesli še nad sestrama in drugimi sorodniki Iva Brica. Kdo je bil Ivo Bric Po podatkih iz matičnih knjig župnije Dornberk se je Ivo Bric rodil 28. oktobra 1396 v kmečki družini v Domberku. Njegov oče je bil Ivan, mati pa Jožefa., rojena Budihna. Mali Ivan je obiskoval ljudsko šolo v Dornberku, izobraževanje je nadaljeval na gimnaziji v Gorici, kjer je končal štiri razrede. Zaradi šibkega zd ravja je moral šolanje prekiniti. Tik pred začetkom spopadov ob Sod so ga sredi aprila 1915 vpoklicali v avstro-o grško vojsko, Kot veliko Primorcev v tistih časih je odšel k 97. [tržaškemu) pehotnemu polku. Poleti 1915 seje že znašel na fronti ob reki Dnjester, od koder so ga kmalu zaradi bolezni poslali v bolnišnico v Košiče na Slovaškem,. Ob koncu oktobra 1915 ga najdemo v Ljutomeru. Ob tem je v svoj dnevnik zapisal: »Po večdnevnem prekladanju sem vendar enkrat sem priseli Kako j e to grdo, da človek nima nikdar miru! Bil sem v špitalu v Košieah (po ogersko Kassa)E Skoro dva meseca i n pol sem tam prenesel! Prve dneve sem bil zelo slab, mrzlica meje hudo tresla!« Sredi decembra 1915 se je Ivo Bric znašel na poti v Bosno. Nastanili so se v Tuzli. O tem jo zapisal: »Za nas je dobro v Tuzli. Zunaj je res huda zima, a mi smo v gorkem. Čakamo,* v naslednjem mesecu je potoval med Bosno in Štajersko, Po kratki vrnitvi so ga namreč zopet poslali v Bosno, tokrat v Banjaluko. Zanimiveje, kako jo je sredi februarja 1916 videl Ivo: »Turško mesto, a se že pozna delovanje evropsko kulture. Mesto je zelo veliko in ima tudi precej prav krasnih stavb.« Od tam je bil poslan na rusko fronto v Galicijo. Jeseni 1917 seje zopet znašel v Radgoni. Počasi je napredoval na vojaški lestvici; začel je kot navaden, vojak, kmalu je postal poddesetnik {Gefre-iter), potem desetnik (Kaprol), sredi leta 1918 pa ga najdemo v činu četovodje (Zugsfuhrer). Sredi novembra 1917 so ga poslali na fronto proti Italiji, Nastanili sojih v ponovno osvojenem Červinjanu (Cervignano), o čemer je Ivo zapisal: »V kuhinji, v kotu, je sod, poln črnoga vina, katerega se lahko poslužlm, ko mi je drago. Gospodar (ii padrone di časa) je majhen mqž - po poklicu cerkovnik, Stanuje pri župniku s svojim sinom, Na ta nači n je tu več hiš popolnoma praznih. Po več družin seje spravilo skupaj iz strahu pred vojaštvom. Mnogo jih je tudi zbežalo v notranjost Italije.*« Potem sojih gnal' po Južnem Tirolskem, sredi aprila 1918 pa sojih z vlakom poslali na rusko fronto do Odese. Ob koncu prve svetovne vojne novembra 1918 seje napotil skozi Ukrajino in preko Ogrske domov. O tej poti je Ivo zapisal: »Bredli smo po velikem blatu. Hod ili smo zelo hitro-cilj naš je dom!« V domači Dornberk se je preko Ljubljane vrnil 14. novembra 1918. Toda že čez mesec dni so ga italijanske oblasti zaprle, češ da je politično nezanesljiv. Dne 8, decembra 1918 seje znašel v zaporu v Ajdovščini. Ob tem je Ivo zapisal: »Pripeljali so me že včeraj od doma - sem, kot pravijo, nekaj za kri vi L Prišel sem do stotnika, pogledal meje pisano. Vprašal meje, ali sem jaz tisti, ki je rekel, da bi bilo treba, da Lahi vržejo kralja in napravijo republiko. Osupnil sem, to je obrekovanje!« Izpustili so ga sredi februarja 1919. Svoje dogodivščine med prvo svetovno vojno, vračanje domov in čas neposredno po njenem koncu je skrbno beležil v nekakšen dnevni k, Poleti 1919 seje Ivo Bric umaknil na ozemlje Kraljevine SHS In se zaposlil pri vojaški policiji v Ljubljani. Jeseni 1919 ga najdemo na jugoslovanskem zasedenem ozemlju na južnem Koroškem, pri finančnih stražah v Goričici pri Vetrinju, kasneje pa na Gorenjskem pri Sv. Ani nad Tržičem, Februarja 1921 seje vrnil na Goriško in doma začel kmetovati. Kmalu je postal znan kot uspešen kletar. V tistih letih je na Goriškem zavladala prava kulturna pomlad. Oživeli so časopisi in revije, ustanovljeni sta bili Goriška Mohorjeva družba in Goriška matica. Z Lojzetom Bercetom sta oktobra 1921 v Dornberku obnovila Slovensko čitalnico in Ivo je postal njen predsednik. Poleg tega je vodil domači dramski odsek, obiskoval je režiserske tečaje, kijih je organizirala gorička Prosvetna zveza. Na domači oder je uspešno postavil več iger, vodil kulturne in zabavne večere. Kot dopisnik je svoje prispevke ■objavljal predvsem v go riškem slovenskem časopisju, pripravil je tudi nekaj krajevno-zgodovinskih zanimivosti. Levo: Desetnik Ivo Bric v avstro-ogrski vojski; zgoraj: predstavo Nikiovo Zola v Dornberku v režiji Ivo Brica Od leta 1323 je bij tajnik Gospodarsko vinarske zadruge, poslovodja ob njeni prisilni likvidaciji ter svetovalec hranilnice v domačem kraju. Italijanske oblasti so mu očitale, da se upira poitalijančevanju, zato so ga večkrat (ammonizione). Junija 1936 so ga aretirali in obsodili na pet let konfinacijev kraju Ca-Stdluccio Interiore pri Potenzr. V obtožnici so mu očitali slovanski iredentizem in Italiji škodljivo delova nje. Kasneje mu je prizivna komisija kazen znižala na tri leta, ob sklenitvi italijansko-jugoslo-vanskega sporazuma marca 1937 pa je bil Ivo Bricpomiloščenin izpuščen. Ob vrnitvi domov je sodeloval pri zadrugah, kijih fašistične oblasti še niso ukinile. Zadnjič so ga fašisti zaradi nevarnosti za državo aretirali 5. aprila 1941, tik pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo. Posla li so ga v konfinacijo v kraj Pisticci pri Materi v Bazi likati. Izpustili so ga čez mesec dni. Vrnil seje domov in nadaljeval s kmetovanjem. zasliševali na kvesturi. Hkrati so ga zasledovali in nadzorovali. O njem so iz goriške kvesture 23. aprila 1929 poročali na notranjo ministrstvo v Rimu; »Zelo pazljivo širi iredentistično propagando. Izkorišča vpliv in ugled, ki ga ima na območju občine kot uradnik tamkajšnje Kmečke zveze. Ta je edina gospodarska organizacija na vasi. Med tujerodnim ljudstvom skuša ohranjati narodno zavest. Tukajšnji karabinjerji ga stalno nadzorujejo.« Ko so fašisti ukinili vsa slovenska društva, je Evo Bric rešil društveno imetje v Dornberku. Ustvaril si je bogato knjižnico s 500 slovenskimi knjigami, ki jih je rad posojat. Pogosto je organiziral Izlete, na katerih so se »slučajno* znašli tudi narodni buditelji, kot so bili Filip Terčelj, Venceslav Bde in Mirko Erumat. Leta 1930 so ga postavili pod policij sko nadzorstvo, leta 1932 mu je pokrajinska komisija izrekla policijski opomin Ozadje njegovega umora Ob razmahu Osvobodilne fronte na Primorskem so tudi Iva Brica vztrajno vabili v članstvo. Zaman. Vedel je namreč, kaj so dogaja v Sovjetski zvezi, predvsem iz knjig in člankov, ki sojih med vojnama napisali ruski emigranti. Slutil je, da nekaj podobnega čaka tudi Slovence,če bo prevladal.komunizem. Ni namreč želel, da bi fašizem zamenjal drug totalitarni režim. Ivo Bric je bil ena prvih žrtev komunistične revolucije na Primorskem. Znano je, da je njegov umor, po partijskih dokumentih iz ljubljanskih arhivov naj bi šlo za »justifikocijo belogardističnega somišljenika«, v imenu Pokrajinskega komiteja KPS naročil dr. Aleš Bebler (1907-1981), predvojni komunist in španski borec, po rodu iz Idrije, ki ga je KPS oktobra 1942 poslala na Primorsko, Umorjeni Ivo Bric, 2, junij1943 (to in prejšnji dve fotografiji hrani hčerka umorjenega Iva Brica Boženka Bric Gržeijj Beblerje živel v bunkerju na Vogrskem pri Gorici, bilje dobro obveščen in rad je ukazoval podrejenim. Od njega so prihajala tudi navodila za umore dejanskih in namišljenih nasprotnikov partizanskega gibanja na Primorskem. Vsi, ki se niso strinjali s partizanskim gibanjem pod vodstvom komunistov, so bili razglašeni za j»narodne izdajalce«. Med njimi so se znašli tudi odločni p roti fašisti in tisti, ki so svarili, da je treba počakati z oboroženim odporom na Primorskem. Prav Bebler je želel vnesti več reda med vodilnimi kadri partizanskega gibanja na Primorskem, ki so po njego vem vodili nepravilno politiko s surovimi nastopi, kar je pri prebivalstvu In partizanskih borcih ter aktivistih zbujalo odpor. Po prihodu je Aleš Bebler na sestanku Pokrajinskega komiteja KPS za Primorsko zbrane opozoril, naj razumejo posebne primorske razmere, ki so bile drugačne kot v tedanji Ljubljanski pokrajini. Primorsko ljudstvo naj bi bilo zelo za ved no in istočasno zelo občutljivo za krivice. Zaradi tega je bilo treba politično in vojaško pametno ukrepati, da ne bi tudi na Primorskem ustvarjali »bele garde«. Ker je na Primorskem dejansko ni bilo, je to za tukajšnje komuniste predstavljalo problem. Za organizacijo izvedbe umora Iva Brica je Bebler zadolžil Julija Beltrama (1913-1989), sekretarja okrožnega odbora QF. Nadalje mu je še naročil požig Bričeve domačije, če bi ljudstvo to dejanje odobravalo. Sinovo pričevanje o umoru očeta Žalostno pričevanje v spomin na umorjenega očeta mi je sredi septembra 2007 podal Ivov sin Bogdan Bric (1932-2011), ki je pozneje postal duhovnik. Nazadnje je služboval v Oseku na Goriškem, »V družini Bric se nos je rodila sedem otrok. Moj oče je bil globoko veren in duša kulturnega življenja v vasi Dom berk, pogosto so se sovaščani hodili k njemu posvetovat. Med prvo svetovno vojno je bil avstro-ogrski podoficir. Po vojni je postat tajnik domače kmečke zadruge in svetovalec hranilnice v Dornberku. Doma smo imeti ?o trste čase bogato knjižnico, skorajda same slovenske knjige, bito jih je več kot petsto. Oče jih je rad posojal vaščanom. Našo družina je bila povezana s slovenskimi krščanskimi intelektualci na Goriškem, dve maji starejši sestri sta služili pri uglednih in narodno zavednih družinah Kacin in Bednarik v Gorki. Očeta in vsa našo družino so italijanske oblasti hotele prisiliti, da si spremenimo priimek, iz Bric naj bi postati Brizzi. Seveda oče o tem ni hotel niti slišati. Italijani so očeta imeli za slovanskega iredentista, zato so mo sledili, ga zasliševali in preganjati. Leta 1936so ga italijanske obiosti poslale za pet let v konfinacijo v južno Italijo, blizu mesta Potenzo. Zaradi vplivov raznih prijateljev, predvsem dr. Janka Kralja, je bil že po slabem letu izpuščen. Po italijanskem napadu no Jugoslavijo aprila 1941 je bil spet aretiran kot nepoboljšljiv iredentist in poslan v južno Italijo, a seje kmalu vrnil domov. Kaje tudi na Primorskem začeta delovati OF, je bil oče povabljen k sodelovanju, ki pa gaje zavrnit- Vedel je, da to organizacijo vodijo komunisti, Seveda je iskreno želel, do se Primorci rešimo italijanskega fašizma, a hkrati ni želel, da ga zamenja komunizem. Poleg tega je bil v stiku z določenimi krogi v Ljubljani, o komunizmu pa je veliko slišat že pred vojno in prebiral zapise o stanju v tedanji Sovjetski zvezi. Ljudi je svaril, kaj prinaša OF in z njo komunizem, predvsem da to novo gibanje povzroča bratomorno vojno. 5 tem se oče kot veren in pošten človek ni mogel strinjati. Vedet je tudi] do ga hočejo komunisti ubiti, a seje pazil. 0 svojih slutnjah je govoril z mamo in starejšima sestrama. Jaz sem bil premajhen, do bi vedel, kaj se točno dogaja. Sem pa čutil to napetost. Dne l. junija i943 smo domači zvečer opazili, daje naša hiša 'zastražena's strani terence v. Noč je bila jasna in videli smo tudi dve postavi s puškama. Drugo jutro, moralo je biti okrog E. ure, smo Šli Z očetom kosit na travnik Bcrišče pod Gradiščem, slabe pol ure od naše hiše. Jaz in starejši brat Branko. Iz bližnjega gozda sta prišla mladoletna domačina, brez kap. Poznal sem ju, eden je bil iz Tobra, drugi iz Gradišča nad Prvačino. 5 puškama v rokah sta zahtevala, naj gre oče z njimo na pogovor s komandirjem. Oče Ivan je dejal, da se od tam ne premakne. Tedaj ga je eden od partizanov iz bližine vpričo naju hladnokrvno ustrelil v glavo. Z bratom sva bila zaprepadena, grozno žalostna in prestrašena. Odhitela s™ domov povedat, kaj seje zgodilo. Mama je ravno dojila naj-mlajšo sestro Boženko, ki je bila staro dva meseca. Noši vaščani so bili tako prestrašeni, da si ni nihče upol pomagati pri prevozu pokojnega. Naša starejša sestra Nada, kije takrat imelo 19 te t, gaje sama z vozom pripeljalo domov. Ko je peljalo mrtvega očeta proti domu, je bila noša vas kot izumrla, nikjer žive duše, vsi so se zaprli v svoje hiše in zagrniti okna. Očeta smo pokopali naslednji dan, pogreba se je udeležijo precej ¡judi. Moj brot Nagrobnik IS. sept. 1943 umorjenih petih Ivovih sorodnikov na pokopališču v Prvačini (foto: Renato Padbersič} DRUŽINA SULIC m ANfcRKJ 30-7-!S9." PEPCA - :>0 [2 ltf94 I* KlU' ZORKA 1921) ZOR ||/ftjiiTi m. Branko, ki je bil starejši od mene, se je po umoru očeta zaradi varnosti umaknii v Gorico in potem v Žabnice v Kanalsko dolino. Tam je živel pri družini Ehrlich, pri sorodnikih dr. Lamberta Ehrlicha, ki so ga komunisti ubili v Ljubljani že leta 1942. Po končani vojni so domači aktivisti naši mami ponujali borčevsko penzijo, če bi javno oznanila, da ga niso ubili parti-zani/komunisti, ampak četniki. Moji domači, ki so ostali doma, so sicer imeti probleme. Vaščani so se jih izogibali in na njih kazati, do so »bela garda«, oni po sploh niso vedeti, kaj to pomeni. Matije ostala soma s sedmimi otroki, moja najmlajša sestrico Božen-kaje imelo manj kot tri mesece. Tudi dve očetovi sestri, torej moji teti, ki sta živeli v Prvačini, Angelo (poročeno Zorn) in Jožefo (poročeno Suiič), so umorili. Družino tete Jožefe so aretirali že enkrat sredi septembra 1943 in jih odpeljali no zaslišanje nekam prod Stomažu. Skupaj z njenim mažem Andrejem in štirimi otroki. Pa zaslišanju so jih poslati domov. Že čez en dan so jih spet aretirali. Takrat so vzeli tudi teto Angelo Zorn. Jožefo in Andreja Suliča ter njuni hčerki Zorko in Marijo so 18. septembra 1943 krajevni aktivisti umorili med vinogradi blizu Prvaeine. Zorka je imela 22 let, Marija samo 14. Sestrično Nado pa so zadržati v partizanih, rekli so, da bo dobra za tipkarico. Dolgo ni vedelo, kaj se je zgodilo z njeno družino [Nada, hčerka Andreja in Jožefe So ličje vojno preživela, dolga leta je živela v Zagrebu - op. R. P.). Tokrat so umoriti tudi teto Angelo. Ne vem, kaj so jim ti nedolžni storili! Člani Bnčeve družine nismo gojiti nobenega maščevanja proti morilcem nosego očeta1 Naši mami smo morali priseči, da na kaj takega ne bomo nikoli niti pomislili,■« PAPEŽ FRANČIŠEK - FRANCISCUS Mitja Petaros izredno pozitivno sprejet med navadnimi ljudmi, nekoliko več težav pa ima v Cerkvi sami , kjer se mora spopadati z marsikaterim nasprotnikom. Atu ne bomo obnavljali prehojene poti sedanjega papeža, opisali bi ie njegov papeški grb, ki ponazarja tudi Frančiškovo delovanje in njegove vrednote, Frančišek sije za papeški grb izbral skoraj enakega, kot ga je imel kot škof oziroma kardinal.Tradicija veleva, da si mora vsak škof ali papež izbrati heraldični grb, saj takega uporabljajo v današnjem izredno figurativnem svetu tudi kot logos oziroma razpoznavni znak. Bergoglio tudi v grbu želi poudarjati preprostost: v simbolih predstavlja svojo prehojeno pot in vzornike. Prvič je na papeškem grbu simbol Družbe Jezusove - Jezuitov: na ščitu špansko oblike modre barve je na čelu ščita zlato ognjeno žareče sonce, v katerem so rdeče črke IHS (Kristusov rnonogram). Nad črko H kraljuje križ, ob vznožju pa so trije črni žeblji - tj. emblem, ki ga uporabljajo Jezuiti. Tu lahko odpremo krajši oklepaj: črke IHS {ali tudi JHS) so prve tri črke Jezusovega imena v grščini IHE -iota,eta, sigma (Jezusovo ime se v celoti po grško piše z velikimi začetnicami IHZOYZ, z malimi pa ’lr)ao[K -Jesous), tretja črka I, sigma, se v latinskem črkopisu piše kot S, tako so rnonogram zapisovali mit Levo: Bergogiiev kardinalski grb; desno: Vatikanski kovanec vrednosti 2 € od leto 2011 daije V letošnjem mesecu marcu je Jorge Mario Bergoglio praznoval peto obletni co, odkar so ga 13. marca 2013 izvolili za najvišjega poglavarja katoliške cerkve (je 266. rimski škof in Petrov naslednik). Kot papež si je nadel ime Frančišek, v čast svetemu Frančišku Asiškemu, da bi takoj pokazal, kakšno bo njegovo papeževa nje, ki ga zaznamujeta predvsem skrb za uboge in zapostavljene. Izvolitev novega papeža je prinesla Katoliški cerkvi marsikatero novost, saj sta bila prvič istočasno uradno nameščena dva papeža (čeprav v zgodovini poznamo obdobja, ko so imeli papeža in proti-papeža); predhodnik, papež Benedikt XVI., ki seje odpovedal svojemu poslanstvu, je prejel naziv »zaslužni papež« in seje umaknil iz javnega življenja. S Franciščkom je bil prvič izvoljen papež iz Južne Ameri ke in hkrati je tudi prvič Petrov naslednik iz katoliškega reda Jezuitov. V svojem petletnem pa p e že vanju je bil Frančišek IHS. V latinski abecedi sicer obstaja črka J, večkrat pa je niso razlikovali od samoglasnika I, ta ko je bilo zapisovanje enakovredno. Monogram so v tajnosti u porabljali že prvi kristjani v katakombah. V petnajstem stoletju j e sv. Bernard iz Siene zelo poviševal sveto Jezusovo ime in od tedaj dalje se je monogram izredno razširil, kristjani so ga večkrat zapiševa li tudi nad pročelje hišnih duri, V srednjem veku so dajali rmonogramu oziroma akronimu (kratici) tudi različne pomene, najbolj znan je IHS — Jesus Ho-minurn Salvator oziroma Jezus odrešenik človeštva. Mekateri so bili prepričani, daje bilo geslo Konstantina Velikega IHS - In Hoc Signo (zmanjkala je beseda wnces) ali »s tem znakom boš zmagal«. Sv. Ignacij Lojolski, ustanovitelj Družbe Jezusove (v latinščini Societas Jesu) oziroma reda Jezuitov leta 154fl,je monogram postavil v emblem Družbe, nekateri so ga od tedaj prebirali kot Jesu H u miliš Societas {preprosta družba Jezusova) ali Jesum Habemus Socium {Jezus je noš družabnik), Nad črko H pa je križ, ki je bistvo Kristusove Ljubezni, saj seje Bog-človek na križu žrtvoval za vse človeštvo. Frančiškov grb dopolnjujeta na desni strani osmerokraka zlata zvezda, simbol Device Marije, na levi strani pa cvet nardo-ve rože, ki je simbol sv. Jožefa (naj spomnimo, da Se grb OS lovno leva in desna stran na grbih bereta iz vidika tiste ga, ki grb nosi, torej sta levica in desnica obrnjeni). Zanimivo je, da seje marsikdo obregnil ob te simbole, ko so predstavili grb novega papeža. Prvotni grb so nekoliko grafično spremenili: najprej je bila Zgoraj: emblem, ki ga uporablja Jezusova družba -jezuiti; spodaj levo: prvotna verzija papeškega grba; desno: uradni grb papeža Frančiška zvezda peterokraka (kot Iz časa, ko je bil Bergoglio kardinal). Nekateri so peterokrako zvezdo imeli za preočiten simbol, ki ga uporabljajo prostozidarji, verjetno sojo tudi zato v Vatikanu kmalu spremenili; tudi cvetlico, ker je za nekatere likovno izgledala izredno podobna vinskem grozdu (ali celo hmelju), so nekoliko grafično izboljšali. Simboli spremljajo človeštvo od vekomaj; svojčas so bile likovne upodobitve sprejemljive za vse in so jih vsi razumeli, saj je bila nepismenost izredno razširjena In so preprosti ljudje likovne simbole hitro prepoznali. Isto velja za zvezdo, ki že nekdaj simbolično spremlja človeštvo. Prostozidarji so plamenečo zvezdo prevzeli iz pitagorejskega pentagrama, saj predstavlja mistično središče razširjajočega se univerzuma (narisana je med kotomerom in šestilom, torej med Nebom in Zemljo, je simbol popolnosti kot število pet In predstavlja prerojenega človeka, ki žari sredi nepopolnega sveta), zvezda Danica pa je bila od zdavnaj tudi simbol Device Marije. Že od nekdaj dolžijo red Jezuitov, da je povezan s prostozldarstvom mlaurarKlo ctlHjpndo Cvet nurdave rože, sim bol si/. Jožefa; spodaj: lastnoročni podpis papeža Frančiška in da prevzema njegove simbole. Morda so se zato odločili, da grafično nekoliko spremenijo prvotni Frančiškov papeški grb (zvezda je postala osmerokraka, nardova roza nima le cvetnih popkov, a staji bila dodana dva cveta, napis papeškega gesla ni več brez okvira., ampak je napisan na belem traku). Vseka kor želi Bergoglio v svojem grbu s simbolom zvezde predstavljati Devico Marijo, sv. Jožefa paz nardovo rožo, saj je v španski ikonografiji ta svetnik vedno upodobljen z belo nardovo rožo, katere cvetje zelo podoben beli liliji (zato ga v naših krajih večkrat upodabljajo tudi z lilijo v rokah). Cvetlica narda {latinski izraz Nardostachys grandifloro, družina Valerianoceae) je dobila ime po mestu Naarda v Siriji in njeno balzamično olje uporabljajo kot parfum in tudi kot kadilo pri obredih. Kot zanimivost naj povemo, da Frančišek ni prvi papež, ki bi imel peterokrako zvezdo v grbu, papež Janez Pavel I. je v lastnem grbu imel kar tri zlate peterokrake zvezde, to pa ni takrat (leta 1978, papeževa nje Albina Lucianija je bilo med najkrajšimi vzgodovini, le 38 dni) nikogar motilo. Frančiškovo papeško geslo, ki je zapisano pod grbom, je enako tistemu, ki gaje imel kot buenosaireški škof: Miserando atque elige ndo, ki bi se lahko iz latinščine poslovenilo y>Z ljubečim usmiljenjem je bil izvoljen«. Prevod je nekoliko težak, te tri besede so namreč povzete iz evangeljskega sporočila o klicu Gospoda Boga apostolu Mateju, kakor ga razlaga angleški cerkveni učitelj Beda Častitljivi, V latinščini se glasi »Viditergo Jesus publicanum, et quia miserando atque eligendo vidit, aititli, Sequere me. Sequere autem dixit imitate,« Poslovenili bi lahko.: Jezus je videt mitničarja in z ljubečim usmiljenim pogiedom ga je izbral in mu rekel: Sledi mi. Rekel je sledi mi oziroma posnemaj me —lorge Bergoglio se s tem stavkom Spominja, kako ga je Gospod leta. 1953 (ko je bil star 17 let) prav na praznik sv. Mateja na podoben način po neki spovedi razsvetlil in ga poklical v duhovništvo. Grboslovni okraski papeža Frančiška so podobni okraskom njegovega prednika Benedi kta XVI., ki je izbra I, da bo nad ščitom škofovsko pokrivalo (mitra) in ne več trojna krona (tiara), kot je bilo do tedaj običajno za papeže. Pod mitro Sta dva prekrižana ključa (desni srebrn, levi pa zlat), povezana z rdečo vrvico, pod grbom pa trakec, v katerem je na pisano geslo. Ključa, prekrižana v obliki Andrejevega križa, sta emblem mestne države Vatikan, Od lanskega leta kujejo Frančiškov papeški grb tudi na vatikanskem drobižu. Heraldiko, ki je polna pravil, a je kraljestvo najrazličnejših izjem (kot pravi Lorenzo Caratti di Vaifrei) uporabljamo že tisočletje, simbole pa, odkar misleče človeštva obstaja. Danes nas heraldični simboli spremljajo povsod in so del naše družbe, sprejemamo jih kot lepe grafične podobe In razpoznavne znake, ne da bi se pretirano zavedali njihove Sporočilnosti. Katera je lahko preprosta, kot je želel papež Frančišek s svojim grbom in geslom: Jezuit, ki izredno coni Sveto Družino in je prepričan v božje Usmiljenje in Ljubezen, In tako skuša tudi živeti in posredovati ljudem to s poroči 1.0- ZA SMEH IN DOBRO VOLJO Izhaja mesečno * Letnik 62 »Ali ti res verjameš, da se ljudje lahko spremenijo v predmete?« »Seveda. Kar poglej soseda, v resnici je copata!« C Vr »Si bil kaj na morju?« »Ne. Zdravnik mi je prepovedal.« »Zakaj pa?« »Predpisal mi je neslano dieto.« Policist ustavi pijanca, ki pozno v noč s svojo harmoniko kali nočni mir. »Spremljajte me!« mu pravi. »Prav rad, gospod policist,« reče okajeni veseljak. »Kaj boste pa peli?« V ^ t* »Vi želite mojo hčerko za ženo? Ali ste z mojo ženo govorili?« »Sem, vendar mi je vaša hčerka bolj všeč«, mu odgovori snubec. V »Vsvojem stanovanju ne bi hotel imeti teh vaših sliki« »Jaz tudi ne. Zato jih prodajam.« V W L »Kaj poveš, Meta,daje profeosrpopolnoma oblečen legel v kopalno kad? Potem pa je moral biti kot polit cucek.« »Motiš se, Liza. Profesor je tudi pozabil natočiti vodo v kopalno kad,« ^ Ir Sodnik: »Ker vam ni mogoče dokazati bančnega ropa, ste oproščeni,«: Na to se oglasi obtoženec: »Mar to pomeni, da lahko denar obdržim?« S* S, S, »Ali sl delal shujševalno kuro?« »Da, dva tedna.« »In koliko si Izgubil?« »Štirinajst dni,« W b b Uredništvo in uprava; 3413.3 Trst, Italija, Ut. Donizetti 'i tel. 040-3430018' fax 04D-6333Ü7 upravaiSJmladika.cDm nedakcija@mladika.com www.mladlka.com Oblikovanje: Matej Susič li-daja; Mladika z.i o.z. Registrirana pri trgovinski zbo mi ci v Trstu dne 21.4.1539 pod številko 114276, Član USPI {Zveze italijanskega periodičnega tiska) Reg. na sodišču v Trstu št. 193 dne 6,4.1957 ISSN 1124 657X Tisk; Grafika Soča d.o.o. -Nova Gorica Izhajanje revije podpirata Urad Vlade R5 za Slovence v zamejstvu in po svetu in Dežela FJK. UREDNIŠKI ODBOR Marij Maver (odgovorni urednik), David Bandelj, Andrej Černič, Erika Jazbar, Ivo Jev n ¡kar, Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Peta ros, Anka Peterlin, Nadia Roncelii, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Bred ji S Lisic, Jernej Sček in ivan Žerjal. Deset let sem prenašal moje tete, ki so ob porokah mojih bratov in bratrancev z nasmeškom stopale k meni, me potrepljale po rami in mi govorile; »Torej si ti naslednji?« Potem sem začel delati enako ob njihovih pogrebih in so nehale. %0 ^ V Televizijski novinar zaključi svoj pogo vorz možem, starim devet in devetdeset let z besedami: »Upam, da se bom lahko vrnil prihodnje leto za praznovanje vašega stotega rojstnega dne!« Stari mož odvrne: »Zakaj pravite; upam? Ali šene počutite dobro?« W ^ ^ »No, Tone, zdaj sl si pa menda že zaslužil dopust na morju!« »Dopust sem si že zaslužil, denarja pa še ne.« »Zakaj pa ti sediš?« vpraša kaznjenec sojetnika. »Noge me bolijo!« LISTNICA UPRAVE DAROVI V TISKOVNI SKLAD: Marinka Terčon 70,00 C; Alenka Hrovatin -20,00 €; Mirka Cossut ta 20,00 €; Va I enti n Fran češki - 20,00 €; Ninko Černič - 20,00€; Karel Bonutti - 70,00 £; Grazia Ger-dol - 20,00 €; Alojz Hlede - 20,00 €. DAROVI V SPOMIN: V spomin na dragi sestrični Maruško in Anico Štoka daruje Zorka Pertot vd, Roli h 100 $ v sklad za Mladiko. Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo. SVET REVIJE Lojzka Bratuž, Silvija Callln, Jadranka Cergol, Peter Černič, Marija Ceščut, Danilo Cotar, Liljana Filipčič, D lomi ra Fabjan Bajc, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Bruna Pertot, Ivan Peterlin. Alojz Rebula. Peter Rustja, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Evelina Umek, Neva Zaghet, Edvard Žerjal In člani uredniškega odbora. Posamezna številka Mladike stane 4,00 €. Celoletna naročnina za Italijo tri druge države 30,QÜ €; po letalski pošti: Evropa 50,00 É, Amerika GO,00 €, Avstralija 65,00 C Plačilo s poštnim tekočim računom 11131331 -Mladika - Trst Na banki; Zadružna kraška banka - Banca dl Crédito Cooperativo del Carso (IBAN: 1T58 5089 2802 2010 1000 00IG 916; 3WIFT: CCRTITZTVOD). narodna i\ univerzitetha JINJIÎHICD č 67 ^ ZALOŽBA MLADIKA I# UL Donizetti 3,34133 Trst, Italija tel. +39 040 3480818 * fax +39 040 633307 uprava@mladika.com * redakcija@mladika.com www. mladika.com