Leto 28__________ANGELČEK                  Stran 13
Francka Zupančič:
Zvončki.
^^imo  Še   tanka  prstena  plast  je  odevala  pom-@jP ladne   cveticc.   »Čuj,«   je  rekel zvonček,   »jaz *3"   čujem božji glas, ki rae kliče na svetlo !«
»Motiš se,« je odvrnila vetrnica, »to je le pomladni vihar, ki zunai dtvja !«
»Vseeno,« je odvrnil zvonček. »Ljubi Bog je morda naročil viharju, naj me opozori. Čutim, da je moj Čas tu! Grem v svet; greste li z menoj?«
»Ne, ne(« sc je obotavljala trobentica. »Jaz se rada igram s pomladanskim vetricem, a vihar bi mi lahko raztrgal moje krilce !«
»In meni bi razdrobil zlalo čašico,* ie džla boječe trobentica.
,      »če bi mi priplesale snežinke v modra očesca,* je šepetal jetrnik, »bi oslepel.«
Vse cvetke so imelc tisoč skrbi in bojazni. A zvonček je vzkliknil: »Grem torej sam !« Odločno je odprl duri zemeljske čumnate in — bil je H na svetlem?
O ne, Se dolgo ne! Pač je že čutil nepri}etni, ostri predpoinladanski vzduh; že je čul vihar v vrhovih gozda, slišal šumljanie po kopnecem se snegu narastlega virčka doli v dolinici — a nad njim leži še gosta plast trdega, rjavega bukovega listja. A mali zvonček ne izgubi poguma. Nadaljujc svojo pot, in polagoma mu postane lažje. Slaboten svit mu šine nasproti. Toda stoj! Tu jc velik list tesno nad n)im! Nemogoče ga je odstraniti! Naj se li sam upogne, ali naj poizkusi po stranski poti vun mimo njega ? Ne, zvonček ima $ato v svoji naravi nekaj določne^a-
Stran 14                 ANGELČEK                   Leto 28
»Skozi! Vztrajati!« ie njegovo geslo. Sunek — pa pogleda v svet. List je prodrt, pa obdaja nežno rastlinico kakor rjav plašček.
Stoji zdaj v polnem dnevnem svitu — o sreca! Gori v vrhovih bukcv žgole kosi svojo pcsem, polno pomladnih sanj. Radostno razvije zvonček svoi src-brni cvet, a nič še prav ne ve, kaj nai ž njim počne,
Tedaj pripiha naslednie j-itro sever in zakroži oster ples. 0, kako se ziblje nežni zvoncek sem-tertja!   A v pišu viharja se izgublja lahno zvonenje.
Se li res izgublja? Zvonček se trese od mraza; a scasoma privajen in utrjen si niČ ne stori iz tega. Tudi se ne boji za svoje oblačtice ; saj je narejeno iz močnega blaga, pa prestane lahko marsikaj.
Seda} začne celo snežiti! Kmalu zvonček nič več ne sliši in ne vidi. Tedaj mu postane malcc tesno in neprijetno. Naj bi bil morda vseeno slušal modre sovrstnice ? Bode li morda res uničen? A te skrbi mu kmalu izgincjo. »Bog me jc klical,* reče sampri-sebi, »on bo skrbel zarae,« — in v teh tolažljivih mislih zaspi, Dolga, doiga noč!
Nekega dne se zbudi in zre začuden okrog. Sneg je izginil. Kako dolgo je lcžala snežena plast nad njim ? Zvoncek tega sam ne ve in tudi nc pre-mišlja da'je. Čemu tudi ceniti svojo bol po do]gostif širini in višini ? Sploh — nežna cvetka kloni glavico — saj cclo nič ni trpela. Kar se je kazalo kot hudo, ji je bilo le v varstvo in bran proti ostremu mrazu, sicer bi bil zvonček gotovo zmrznil.                          3
ZUto solnce,  lahki vzduh, žgolcnie in zvonenic  I vsepovsod  — oj,   kako krasno je sedaj življenje!   Z veselim  žvižgom  kosov  se družijo glasovi otrok,   ki prihajajo v gozd trgat cvetke,   znanilke pomladi.   In  J oj, čudo I Tudi klic zvončkovega zvonenja sc ni pre-  |
Leto 28__________ANGELČEK_________Stran 15     1
jslišal. Okrog njega stoji že neštevilno njegovih bratcev, da so videti tla kakor s snežinkami posuta. Tudi trobentica je že priklila, a tuintam še oprezno zapira gjavico. Vetrnica se še tesno zavija v svoje oblačilce, a jetrnik s svojimi napol odprtimi očesci je po-doben otroku, ki je zbujen, a zaspanček še napol meži.
In  ljudje   se  radujejo   posebno   nad pogummm belim    zvončkotn.    Za    neka)    časa   celo    pozabijo     M na svoje skrbi.                                                            H
Če mala,  neznatna cvetica tako srčno premaga     I vse  neprijetnosti,   čemu naj bi obupavali mi ljudje?    fl
O  svojem   času  bo  odvzel tudi Bog tesnobo iz naših src in bo izpremenil noč in hudo v luč in blagost.