Kaj je početi, da se bojo soseskini neogibljivi stroški brez novih doklad opravljali?
Vsak gronten posestnik ve, da njegovi navadni dohodki skor ne dosežejo več vseh potreb in davnin, ktere ga po sedanji vravnavi zadevajo. Deržavni davki čedalje veči, od-kupščina nekdanjih grajšinskih davšin, bere in aoseskine potrebe, podražena cena obutka in oblačila, povzdignjena dnina delavcov in poslov posilijo nam prevdark, kako za naprej ravnati in ne pod zlo iti.
Res je, navada ima železno srajco; al ne pomaga nič. Sedaj velja, se krepko naprej vesti ali pa poginiti. Staro kopito je treba vreči na stran; pregovor: „če so moji predniki obstali, zakaj bi jez ne", mora iti rakom žvižgat. Obdelovanje naših gruntov moramo večidel po potrebah novega časa osnovati.
Lepo priložnost se tega učiti ponuja kmetijska šola v Ljubljani. Najlepšo priložnost viditi, kako se drugod kmetuje, imajo naši mladi fantje, v žolt (soldate) vzeti, ki v razne kraje in dežele pridejo in vidijo, kako se tu kmetje vedejo. Pazljivim očesom se povsod priložnost ponuja, svojo glavo izbistriti in svoje vednosti pomnožiti.
Ako pride na Dalmatinsko ali Laško, naj pazi, kako skerbno ravnajo s terto in murbinim drevjem, koliko si prizadevajo o reji sviloprejk, kako na Laškem zboljšujejo travnike z umno napeljavo travnikom toliko koristne vode, kako zlasti po Ceskem in gornjem Avstrijanskem imajo skor vse velike in male ceste, še celo poljske poti s sadnim in drugim svetu primernim drevjem zasajene, kako po nemških deželah , kodar vino raste, kisli pridelek zboljšujejo z zasadbo žlahnih tert.
Tako porabljeni čas vojaščine bi ne bil zgubljen čas človeškega življenja, temveč utemeljitev prihodnjega bolj srečnega gospodarstva vojaških doslužencov.
Opustimo pa pretres, kako potrebna je splošna prena-redba kmetijstva in vernimo se k našemu vprašanju.
Po novi uredbi naše deržave se kaže, da se bode veliko samostojnišim županijam mnogotero opravil naklonilo, kterih dosihmal niso imele in kterih spolnitev bo veliko stroškov terjala. Tedaj vprašamo, s čim bode plačeval kmet te stroške, ker mu za opravilo davkov, odkupščin, za bere in druge domače potrebe vedno dnarja zmanjkuje, da ne pogine ali da  ne  bo od doma spoden?
Na to mu bodi sledeči dobri svet: Pervo je, da se več malih sosesk ali občin zedini v eno, ker le, kjer jih več vkup pomaga, se vse nosi lože.
Soseske naj se potem zedinijo, da se mora ob vseh obojih cestah in potih murba, sadno drevje ali drug les zasaditi, kakor se svetu prileze, — da vsakter sosed ob tistih delih ceste, ktere mora zasipati in v dobrem stanu ohraniti, naj na obeh straneh ceste po pet sežnjev saksebi mu od župana dano ali imenovane drevesa posadi, in z umnim obdelovanjem naprej spravi. Vžitek murbnega perja, sadja in lesa od tako zasajenega drevja naj se plačuje v soseskine duarnice. Tako bo sčasoma, — kaj velja? — mogoče vse soseskine stroške iz  teh dohodkov opravljati.
Dniffo  pot mislimo dokazati,   kako   bi  se dala za tako početje mala zmožnost siromakov porabiti.               Dr.  O.